SAŠA ŠANTEL: PRIPOVEDKA O BABI.
utopil, da si potem mrhovino objokaval. Tako si storil tudi otročnici, papežnici, bogovee iz duha, oholno, norsko hlapce.« Mehko sočutje do baronice Judite se je obudilo v bogovca in je trenotno in nestrpno zaželel, da bi že bila ura biblije in bi za bridkost vrnil z veselo vestjo. Z veselo vestjo! Papežnici? Pa s katero? Segel je po knjigi, ki jo je poznal, da je papežniška, norska, polna svečenja in praznih prič. Bral je prečudno o sinu, ki se je bil rodil iz sestre bratu in sta ga v morje vrgla in ga je ribič v zibeli potegnil na breg in odgojil, da je zrastel, snubil lastno mater, spoznal in šel in se sredi morja na skalo prikoval in trpel, dokler mu ni mah obrastel telesa. Potem ga je angel božji odpel in vzel v Rim, da so mu krono v tri gube položili na glavo in ga imenovali Gregorja . . . »Norska favela,« je vzkliknil bogovee. »Basni mojega učenika Martina so verjetnejše.«
Trpko je pripomnil:
»A bridke kakor strahote v Knjigi. . .« S Suhe je zazvonilo poldan. Na bogovčeva vrata je nekdo pokljukal. »Odpri!« je zaklical bogovee. Vstopil je Wassermannov Erazem. »Moj dvanajsti,« se je dvignil bogovee; »in Snedčeva potnica mu je upalila polt.« »Kaj hočeš?« je vprašal rezko.
»Službo sem zamudil,« je dejal trpko mladec.  Bogovee je menil,  da govori o jutranji molitvi, in je odvrnil: »Nisem   papežniški,   da   bi   silil   vstopiti. Volentium salus non coactorum. Ne bom sodil, da sam ne bom sojen.« Mladec je dejal mirno: »Prišel sem z novicami o Luki Knaflju.« Bogovee je planil. Hripavo je vprašal: »O mojem sinu? Kaj veš o njem?« Mladi je rekel:
»Že nekaj  tednov  vem.  Pa sem molčal. Zato sem rekel, da sem stražo zamudil. Bridko je, kar vem.« »Reci,«   je   velel   bogovee,   »moj   sin   je umrl.«
Trudno je zmajal mladi z glavo: »Luka  Knafelj  je  pri novih  menihih  v aemškem Gradci.«
Ledeno se je prevleki o bogovcu lice. Strast mu je spačila oči:
»Leugest, Schelm!« je vzkliknil. »Za mojo jezno besedo si me prišel blaznit. Pojdi, ščenec, upaljena polt, poberi se k Sned-čevi!«
»Here Meister,« je rekel mirno Wasser-mannov, »ali hočeš, da na evangelij pri-sežem? Ne psuj me. Že tri mesece in več je Luka Knafelj v Gradci!« Pripovedoval je, kakor je slišal od brata. Bogovee je nemo poslušal. Potem je vprašal kakor ljubljanski škof pri igri o Savlu in Davidu:
»Kako se je moglo to zgoditi?« »Ne vem,« je odvrnil Erazem in potegnil svoj težki meč više ob  sebi.   »Zato sem prišel,«   je  nadaljeval;   »Snedčeva  mi  je dala novcev. Pojdem na pot in bom videl in izprašal. V štirinajstih dneh se vrnem.« Zmedeno je iskal bogovee v mladčevo lice. Trpel je, še je dvomil in vprašal: »Ali res nisi dvanajsti?« Mladec je  prebledel.  Ustnice so  mu  zatrepetale.   A   ni   besede   ni   rekel,   samo okrenil se je in šel proti vratom. Ko je prijel za kljuko, je zaklical bogovee: »Stoj!«
Erazem je obstal. Bogovee se mu je približal in dejal:
»Ali je čudež, da sem trpek? Kdo naj ume,
-    kar si zvedel:  predikantov  sin, pa novi
menih! Ali se je kdaj prigodilo podobno?«
»Tomažu ljubljanskemu se je prigodilo,«
132 je odvrnil hladno Erazem.