Prva številka//poljudni članek: Sove na Slovenskem//ornitološki potopis: Otok Skomer -
raj za morske ptice//varstvo ptic in narave: Notranjski regijski park//Invazivne rastlinske
vrste//portret ptice: Poljska vrana//portret ornitologa: Carl Linne//določevalni kotiček:
Določanje sovjih mladičev//skozi objektiv: Lišček
Svet ptic: 01/08
K
S f
7
m
-*■ SVET PTIC:
revija Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije,
letnik 14, številka 01, februar 2008//ISSN: 1580-3600 prej Novice
DOPPS//ISSN: 1408-9629
spletna stran:
http://hinet.si/dopps/projekti/svetptic/
izdajatelj:
Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS
- BirdLife Slovenia"), p. p. 2 990, SI-1000 Ljubljana
Revija, vsi v njej objavljeni prispevki, fotografije, risbe, skice,
tabele in grafikoni so avtorsko zavarovani. Za rabo, ki je zakon
o avtorskih pravicah izrecno ne dopušča, je potrebno soglasje
izdajatelja.
Revija nastaja po velikodušnosti avtorjev, ki svoje pisne in
slikovne prispevke podarjajo z namenom, da pripomorejo k
varovanju ptic in narave.
naslov uredništva:
Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS
- BirdLife Slovenia"), Tržaška cesta 2 (p. p. 2990), SI-1000
Ljubljana, tel.: 01 426 58 75, fax: 01 425 11 81,
e-pošta: dopps@dopps-drustvo.si, www.ptice.org
glavna urednica: Petra Vrh Vrezec
e-pošta: petra. vrh@dopps-drustvo.si
uredniški odbor: Marjana Ahačič, Luka Božič, Katarina Denac,
Tomaž Mihelič, Jakob Smole, dr. Al Vrezec
lektoriranje: Henrik Ciglič
art direktor: Jasna Andrič
oblikovanje: Mina Žabnikar
prelom: Primer d.0.0.
fotoliti: Fotolito Dolenc d.0.0.
tisk: Schwarz d.0.0.
naklada: 2 500 izvodov
izhajanje: letno izidejo 4 številke
Člani DOPPS prejmejo revijo brezplačno. Revijo sofinancirata
družba Mobitel in Grand hotel LTnion d.d.
Revija je vpisana v register javnih glasil pod zaporedno številko
1610. Mnenje avtorjev ni nujno mnenje uredništva.
Prispevke lahko pošiljate na naslov uredništva ali na elektronski
naslov: petra. vrh@dopps-drustvo.si
Za objavo oglasov pokličite na društveni telefon ali pošljite
e-mail na naslov uredništva.
Poslanstvo DOPPS je varovanje ptic in njihovih habitatov z
naravovarstvenim delom, raziskovanjem, izobraževanjem,
popularizacijo ornitologije in sodelovanjem z drugimi
naravovarstvenimi organizacijami.
predsednik: Damijan Denac
podpredsednik: dr. Al Vrezec
upravni odbor: Dejan Bordjan, Dare Fekonja, Jernej Figelj,
Andrej Figelj, Leon Kebe, Žiga Iztok Remec, Aljaž Rijavec, Jakob
Smole, Rudolf Tekavčič, Aleš Tomažič
nadzorni odbor: dr. Tatjana Čelik, dr. Peter Legiša, Bojan
Marčeta, dr. Tomi Trilar (predsednik)
direktor: Andrej Medved
IB AN: SI56 0201 8001 8257 on
DOPPS je slovenski partner svetovne zveze
naravovarstvenih organizacij
international BirdLife International.
Fotografija na naslovnici: Sove so v ljudskem pojmovanju polne
različnih vraževerij; po starogrškem dramatiku Aristofanu naj
bi sova, ki sedi in huka, prinašala nesrečo, leteča sova, denimo
mala uharica (Asio otus) na sliki, pa srečo, foto: Katarina Paunović
(www.wild-serbia.com)
glavni sponzor E'OPPS
GRAic Hotel Union d.d.
MtkloMeva 1. Ijub^una. Slovenca
Ä Prirodoslovni muzej Slovenije
Slovenian Museum of Natural History ^oHl
Ptice naših krajev
// ureja AI Vrezec
Sove na Slovenskem
// Al Vrezec
14
Otok Skomer - raj za morske ptice
// Tomi Trilar
18
Notranjski regijski park
// Dejan Bordjan
20
Kako Invazlvne rastlinske vrste ogrožajo našo
naravo
// Nejc Jogan
22
Poljska vrana
// Andrej Hudoklin
24
Izdelajmo gnezdllnlce za slnlce
// Ivo A. Božič
25
Ljubljanska sekcija DOPPS
// Žiga Iztok Remec
27
Program DOPPS-ovih Izletov in akcij april-junij
2008
31
Januarsko štetje vodnih ptic
// Luka Božič
32
Svetovna konferenca o sovah na Nizozemskem
// Katarina Denac
33
Evropa bo ptice učinkovito varovala tudi na morju
// Borut Rubinić
34
CARL LINNE - ljubitelj "operjenih bitij zraka,
obdarjenih s pesmijo in ljubkih v vsem, kar so"
// Petra Vrh Vrezec
38
O zimskem izletu na Ptujsko jezero
// Dominik Bombek
39
Društveni izlet v naravni rezervat Škocjanski zatok
// Bojana Lipej
40
... vse to je naredilo name tak vtis, da se še danes
nisem ločil od Medvede
// Dejan Bordjan
42
Kdo se je spet zaletel v okno?
// Barbara Vidmar
42
Igrajmo se ptičje starše - zgradimo gnezdo
// Barbara Vidmar
44
Pogovor z nagrajenci 9. srečanja mladih ornitologov
Slovenije
// Petra Vrh Vrezec
47
Akcija mladih ornitologov: Gnezdilnice
// Tanja Šumrada
49
Določanje sovjih mladičev
// Al Vrezec
52
Lišček
// Janez Papež
54
Novice
»Sova, opažena v zraku, po Aristofanu
prinaša srečo,« sem prebrala v uvodni-
ku urednika Boruta Stumbergerja v prvi
prenovljeni številki strokovne revije
Acrocephalus. Vraževeren stavek, ki v po-
vezavi s skoraj neverjetno naključnostjo iz-
brane fotografije leteče male uharice z na-
slovnice prve številke revije, ki jo urejam,
učinkuje na moj začetek vzpodbudno. Želim
si, da bi revija, ki je osem let uspešno pri-
hajala iz rok mojih predhodnikov, Andreje
Ramšak, Damijana Denaca in Urše Koce,
še naprej prinašala srečo bralcem, sodelav-
cem revije in nenazadnje pticam. Uredniki
z uredniškim odborom, pisci, fotografi in
drugi soustvarjalci revije so v vseh teh letih
prostovoljno prispevali lep zalogaj odličnih
člankov in kakovostnih fotografij. S svoji-
mi prispevki pa nas niso le razveseljevali,
pač pa so med vse nas nesebično delili svoje
znanje o pticah, naravovarstvene ideje in
društveni duh. Nadaljevati in še nadgradi-
ti dosedanje delo urednikov revije Svet ptic
gotovo ne bo lahka naloga.
Revijo bomo z novim letnikom popestrili z
nekaj novimi rubrikami in tako odprli nova
poglavja iz ornitologije in varstva narave,
o katerih v Svetu ptic doslej nismo veliko
brali. V določevalnem kotičku bomo od-
govarjali na mnoga ornitološka vprašanja;
kako ločimo težje določljive vrste ptic med
seboj, kateri ptici pripada najdeno pero, sto-
pinja ali izbljuvek, iz čigavega gnezda je naj-
deni mladič, koliko je stara opazovana ptica,
in še marsikaj. Upam, da vam bo rubrika za-
nimiva in predvsem v pomoč na terenu pri
opazovanju in preučevanju ptic.
Petra Vrh Vrezec, urednica
» V rubriki Portret ornitologa bomo predstavljali
ljudi, ki so nekoč in še danes pomembno prispe-
vali k odkrivanju sveta ptic doma in na tujem in
zaradi katerih je naše vedenje in zavedanje o pti-
cah in naravi bogatejše. Iz njihovih življenjskih
zgodb pa se bomo lahko marsikaj naučili in mor-
da prek njih ptice in naravo razumeli in vzljubili
še bolj kot doslej. V nabor obrazov bomo vključili
tako imena, s katerimi danes delimo ta svet, kot
imena, ki so v preteklosti gradila ornitološko zna-
nje v Sloveniji ali v tujini. V reviji pa boste našli
tudi ornitološke novice iz sveta; o odkritjih no-
vih vrst ptic, o naravovarstvenih prizadevanjih
za boljšo usodo ptic in še veliko drugih zanimi-
vosti. Ob tem pa ne bom pozabljala tudi na druge
rubrike, pri katerih vam želim s skrbnim izborom
prispevkov predstaviti kar največ zanimivih vse-
bin s sveta ptic. S sveta, kjer ljudje in ptice nismo
sami in ki si ga delimo še z drugimi živimi bitji.
V Svetu ptic naj bo prostor tudi zanje, da bomo
razumeli naravo, v katero vedno znova tako radi
vstopamo.
Prepričana sem, da so ptice v veselje vsem, ki be-
rete revijo Svet ptic. Naj spoznanja, ki smo jih do-
bili iz sveta ptic, ne ostajajo le pri posamezniku,
ampak jih raje podelimo drug z drugim. Vedno
večja poseganja in uničevanje okolja ptic niso le
posledica človeške požrešnosti, pač pa plod nepo-
znavanja in neizobraženosti ter posledično brez-
brižnosti. Če bomo nadaljevali in nadgrajevali z
združevanjem našega znanja o pticah prek zapi-
sov v revijo in ga še »začinili« z odličnimi foto-
grafijami ptic, bo krog izobraženih ljubiteljev ptic
postajal čedalje širši. Tako pa bo svet ptic s Svetom
ptic prijetnejši in tudi bolj optimističen.
PTICE NAŠIH KRAJEV
//ureja Al Vrezec
Naslov urednika rubrike za kopije objavljenih prispevkov:
Al Vrezec, Nacionalni inštitut za biologijo, Večna pot 111, SI-i 001 Ljubljana, Slovenija,
e-mail: al.vrezec@nib.si
S t r m oq I a vec (Morus bassan us)
Nova vrsta za Slovenijo - v novembru 2006
je bil opazovan osebek na morju pred
Piranom v družbi sredozemskih vihamikov
[portal Krajinski park Sečoveljske soline:
http://www.kpss.si/novice/1185].
foto: Luc Hoogenstein
Bela štorklja (Ciconia ciconia)
Kot kaže postaja vrsta pri nas tudi
prezimovalka, saj vedno večje število
ptic ostane v Sloveniji tudi čez zimo, v
januarju 2007, na primer kar 5 štorkelj ob
reki Dravi [Božič, L. (2007): Acrocephalus
28 (132): 23-31].
foto: Tone Trebar
Rja sta koz arka (Tadornaferruginea)
Ali pomeni opazovanje v januarju 2007
na spodnji Savi redkega gosta ali zgolj
ubežnico? [Božič, L. (2007): Acrocephalus
^_ _. ™ 28 (132): 23-31]
___, — - foto: Luc Hoogenstein
„- ~
Sivka x kostanjevka
(Aythya ferina x nyroca)
Na Račkih ribnikih se je v aprilu 2006
zadrževal račji samec, ki je bil pravzaprav
križanec med sivko in kostanjevko,
kasneje v maju pa se je verjetno isti
osebek prestavil še na vodni zadrževalnik
Požeg [Bordjan, D. (2007): Acrocephalus28
(132): 39].
foto: Dejan Bordjan
Divji petelin (Tetrao urogallus)
Analiza habitata v Škofjeloškem,
Cerkljanskem in Polhograjskem hribovju
je razkrila, da so bolj ohranjena rastišča
vrste na višjih nadmorskih višinah in
sicer na območjih z nižjo stopnjo nemira,
krajšim gozdnim robom in večjim
deležem iglastega gozda z vmesnimi
čistinami [Bevk, D. (2007): Dipl. delo,
Biotehniška fakulteta, Univ. v Ljubljani,
Ljubljana], foto: Danilo Bevk
Vranjek (Phalacrocorax aristotelis)
S podrobnim preštevanjem ptic na morju
med zimskim štetjem IWC januarja
2007 je bilo naštetih rekordnih 321
prezimujočih osebkov [Božič, L. (2007):
Acrocephalus 28(132): 23-31].
foto: Petra Vrh Vrezec
PI a m e n ec (Phoenicopterus roseus)
Januarja 2007 je Sečoveljske soline spet
po krajšem času obiskal mladostni osebek
[portal Krajinski park Sečoveljske soline:
http://www.kpss.si/novice/1200].
foto: Luka Božič
Moškatna bleščavka (Cairina moschata)
Vedno večje število teh tujerodnih rac se
pri nas pojavlja prosto v naravi, v januarju
2007 skoraj ob vseh večjih rekah, največ pa
ob reki Savinji in na Obali [Božič, L. (2007):
Acrocephalus 28(132): 23-31].
foto: Tomi Trilar
Belog lavi jastreb (Gypsfulvus)
Vrsta se zelo redko pojavlja v SV Sloveniji,
nazadnje julija 2004 pri vasi Gajevci
[Bombek, D. (2007): Acrocephalus 28 (132):
39-40].
foto: Borut Rubinič
Veliki prodnik(Calidriscanutus)
Prvič je bil na vodnem zadrževalniku
Medvedce opazovan septembra 2006
[Bordjan, D. (2007): Acrocephalus 28 (132):
Črnoglavi galeb (Larusmelanocephalus)
Na Obali, zlasti v Sečoveljskih in
Strunjanskih solinah, se črnoglavi galebi
redno pojavljajo, po doslej zbranih
podatkih o obročkanih pticah pa se
pri nas zadržujejo tako osebki iz Italije
kot z Madžarske [portal Krajinski park
Sečoveljske soline: http://www.kpss.
si/novice/12 45].
foto: Anže Kacin
Rumenonogi galeb (Larus michahellis)
Leta 2004 je v Sečoveljskih solinah
gnezdil 8 let star galeb, obročkan je bil
leta 1997 pri Poreču na Hrvaškem kot
mladič, pozimi 2007 pa se je še vedno
zadrževal v Sečoveljskih solinah, tokrat
že kot 11 let stara ptica [portal Krajinski
park Sečoveljske soline: http://www.
kpss.si/novice/i 199].
foto: Anže Kacin
Kozača (Strix uralensis)
Ali je I. A. Scopoli, ki je služboval v Idriji,
z opisom sove Strix sylvestris, objavljenim
leta 1769, mislil pravzaprav na kozačo?
[Vrezec, A., Smole, J. & Vrh Vrezec, P.
(2007): World Owl Conference - Program
Book, Groningen],
foto: Andrej Kapla
Triprsti galeb (Rissa tridactyla)
Po daljšem času je bil v Sloveniji vnovič
opazovan mladostni triprsti galeb, tokrat
v Sečoveljskih solinah novembra 2006
[portal Krajinski park Sečoveljske soline:
http://www.kpss.si/novice/1185].
foto: Eva Vukelič
Veliki skovik(Otusscops)
Na Ljubljanskem barju veliki skoviki
izbirajo ekstenzivne sadovnjake, naselja,
ekstenzivne travnike in mejice, izogibajo
pa se vlažnim travnikom in gozdovom
[Denac, K. (2007): World Owl Conference
- Program Book, Groningen],
foto: Ivan Esenko
Koeonogi cuW(Aegoliusfunereus)
V gorskih gozdovih Slovenije sta
koeonogi čuk in lesna sova izrazito
ločena, pri čemer zaseda lesna sova
nižje, koeonogi čuk pa višje nadmorske
višine, vedno nad višinsko razširjenostjo
lesne sove [Vrezec, A. (2007): World Owl
Conference - Program Book, Groningen].
foto: Ivan Esenko
Mala uharica (Asiootus)
V Sloveniji je bil doslej odkrit le en primer
gnezdenja na tleh (1 %) in sicer leta
1995, ko so zaradi velikega števila malih
sesalcev male uharice množično gnezdile
in so bila drevesna gnezda bolj ali manj v
celoti zasedena [Tome, D. (2007): /. Raptor
Res. 41 (2): 170-173].
foto: Kajetan Kravos
Bela pastirica (Motacilla alba)
Prvič je bila v Sloveniji opazovana zahodna
podvrsta yarrellim sicer marca 2006 na
zadrževalniku Medvedce [Bordjan, D.
(2007): Acrocephalus 28 (132): 42].
foto: Dejan Bordjan
Povodni kos (Cincluscinclus)
S ciljnim štetjem ob alpskih rekah med
zimskim štetjem vodnih ptic v Sloveniji
je bilo ugotovljeno, da na naših rekah
prezimuje veliko teh ptic, kar 579 jih
je bilo naštetih januarja 2007 [Božič, L.
(2007): Acrocephalus28 (132): 23-31].
foto: Janez Papež
Šmarnica x pogorelček
(Phoenicurus oehruros x phoenicurus)
Maja 2007 je pri Godoviču samec križanec
med šmamico in pogorelčkom gnezdil
skupaj s samico pogorelčka, drugi samec
križanec pa je prepeval na Krvavcu junija
istega leta [van den Berg, A.B. & Haas, M.,
eds. (2007): Dutch Birding 29 (4): 239-252].
foto: Peter Grošelj
Poljska vrana (Corvusfrugilegus)
Nekdaj izumrla slovenska gnezdilka je
pričela ponovno gnezditi pri nas in sicer
pri Krškem, kjer je bila med letoma 2004
in 2006 najdena kolonija 16 gnezd in
40 do 50 osebkov [Hudoklin, A. (2007):
Acrocephalus 28(132): 35-36].
foto: Dejan Bordjan
Gozdni strnad (Emberiza rustica)
Novembra 2005 so bile pri Godoviču
opazovane tri ptice, izmed katerih sta se
dve ujeli tudi v obročkovalsko mrežo [van
den Berg, A.B. & Haas, M., eds. (2006): Dutch
Birding 2 8 (2): 11 o-118].
foto: Peter Grošelj
1: Risba moč-
virske uharice
(.Asioflammeus) iz
Ponebškove knjige
Naše ujede, I. del:
Sove, ki je izšla
leta 1917, ko so te
ptice še gnezdile na
Ljubljanskem barju
Bajeslovnost se sov drži že od nekdaj in še danes se je niso povsem
znebile. Nič čudnega, skrivnost noči, tiho spreletavanje v soju me-
sečine, glasni kriki iz temačnega gozda pa še velike naprej obr-
njene oči, ki v obliki človeškega obraza bolščijo v strahopetneža,
ki si je drznil pokukati na zaprašeno podstrešje starega gradu ali
cerkve, ustvarijo v nas prav svojevrstne domišljijske predstave.
Celo v znanosti, ki dandanes daje tovrstna razmišljanja v nemar,
se je prikradel kanček te bajeslovnosti, ki se kaže v imenitnosti
sovjih latinskih imen. Denimo Strix kot nočni zli duh ali vampir
po starorimskem pojmovanju ali pa Athene po starogrški boginji
modrosti in vojne. Sove same so seveda daleč od tega, da bi po-
osebljale zlobne duhove ali modrost. Njihova posebnost je prav-
zaprav v tem, da so specializirani nočni plenilci. Nekakšne noč-
ne ujede, bi rekli, čeprav s samimi ujedami sorodstveno nimajo
veliko skupnega.
Sove na Slovenskem
//Al Vrezec
V Evropi gnezdi 13 vrst sov, kar pravzaprav ni tako veli-
ko, če bi upoštevali nekatere tropske predele na Zemlji.
Kljub temu pa najdemo v Evropi tako vrste s pretežno
borealnim značajem, denimo koconogega čuka (Aegolius
funereus), kot tiste s pretežno tropskim sorodstvom, de-
nimo velikega skovika (Otus scops). Slovenija je v evrop-
skem pogledu in tudi sicer glede na svojo majhnost s so-
vami razmeroma bogata dežela. Kar 10 vrst sov pri nas
gnezdi, ena zgolj občasno, sicer pa smo pri nas zabeležili
pojavljanje vseh 13 evropskih sovjih gnezdilk. Zanima-
nje za sove ima na Slovenskem dokaj dolgo tradicijo. Že
v 15. stoletju je Janez iz Kastva na hrastoveljskih freskah
upodobil sovo, natančneje veliko uharico (Bubo bubo).
Prvi je na slovenskem ozemlju sove popisal Giovanni An-
tonio Scopoli leta 1769. Scopolijevo priobčenje pegaste
sove (Tyto alba) in čuka (Athene noctua) velja celo za prvo v
znanosti. Nadalje je v začetku 20. stoletja Janko Ponebšek
spisal delo Naše ujede, v katerem je podrobno predstavil
vse sove Slovenije in nam tako zapustil pomemben do-
kument o poznavanju sov v 19. stoletju. Sove pa so velik
izziv slovenskim ornitologom še danes, ko se zanimanje
za te očarljive nočne ptice še kar povečuje. O tem priča
neverjetno veliko število strokovnih in znanstvenih del
in tudi število ljudi, ki jih zanima ta skriti in čarobni
nočni svet. Zaradi velike pestrosti sovjih vrst je Slovenija
morda ravno pravšnje mesto za sovje navdušence.
Pegasta sova (Tpfo alba)
Prve sove so se pojavile v obdobju paleocena pred okoli
60 milijoni let in naj bi bile podobne pegastim sovam.
Nekatere so bile celo orjaških dimenzij, saj so bile velike
čez meter. Današnje pegaste sove sicer niso takih veli-
kosti, ker pa so nekaj posebnega, jih združujemo v svojo
družino pegastih sov (Tytonidae), preostale sove pa v
družino sov (Strigidae). Pegasta sova (34 cm) je najbolj
razširjena vrsta, saj živi na vseh celinah sveta, z izjemo
Antarktike, kjer tudi sicer ne živi nobena druga sova. Je
ena tistih sov, ki se je približala človeku in njegovim bi-
vališčem. Prvotno je bila to gnezdilka skalnih votlin in
drevesnih dupel, vendar danes večina pegastih sov po
Evropi gnezdi v skednjih, cerkvah, gradovih in drugih
starih poslopjih, zelo rada pa zasede gnezdilnice, na-
meščene največkrat v notranjosti skednjev in cerkvenih
podstrešij. Tod pegasta sova tudi najraje lovi, saj so miši,
podgane in drugi mali sesalci njen glavni plen. Neredko
zato kmetovalci namenoma z gnezdilnicami privabijo
pegasto sovo na svoja posestva, denimo v nasadih datlje-
vih palm v Maleziji, na orjaških poljih v Izraelu ali pa v
žitnih kaščah v Angliji, saj ga ni učinkovitejšega zatiral-
ca nadležnih glodavcev. Njeno spomladansko vreščanje
in sikanje, svatbeno petje samca, je namreč majhna cena
za njeno delo.
Pojavljanje v Sloveniji V Sloveniji imamo to srečo, da
ležimo na meji med dvema podvrstama. Zahodna ali
svetla podvrsta T. a. alba živi v JZ Sloveniji, vzhodna ali
temna podvrsta T. a. guttata pa v SV Sloveniji. Vmes je
široko območje, kjer lahko srečamo primerke ene in dru-
ge podvrste, denimo na Ljubljanskem barju. Navzlic vse-
mu pa je pegasta sova pri nas redka vrsta, najverjetneje
zaradi pomanjkanja gnezdišč, saj sodobne obnove starih
objektov sov ne jemljejo v poštev. Vsekakor je pegasta
sova ena tistih vrst, ki bi ji človekova pomoč v obliki
gnezdilnic pri nas prišla zelo prav.
Veliki skovik (Otus scops)
Slovenske sove so večinoma stalnice ali največ klateži
z eno izjemo, velikim skovikom (16 - 21 cm). Med na-
šimi sovami je to edina prava selivka, ki se jeseni med
avgustom in novembrom preseli v savane V in Z Afrike.
Skoviki se k nam spet vrnejo v marcu in aprilu. Razlog
za to preseljevanje tiči predvsem v skovikovi prehrani,
saj so na njegovem jedilniku pretežno nočne žuželke.
Obcestne svetilke so zato zanje idealno lovišče, kjer opre-
zajo za nočnimi metulji, hrošči in kobilicami, za gnezde-
nje pa si izberejo duplo v stari jablani ali divjem kosta-
nju ali pa celo v kaki zidni luknji. Tudi gnezdilnico rad
naseli, če ga le ne prehitijo drugi interesenti za tovrstna
gnezdišča, denimo škorci (Sturnus vulgaris). Ko samci
prispejo na gnezdišča, začno glasno prepevati in klica-
ti samice s selitve. Z velikim skovikom se najpogosteje
srečamo na julijskem dopustovanju nekje ob morju, kjer
nas ponoči uspava njegov otožni kiu ali čuk. Nerodno, bi
rekli, sova, ki čuka, pa ji pravimo skovik! Nerodnost je
zagrešil Fran Erjavec, pa čeprav so glede na pisne vire
na Kranjskem že kakih sto let pred njim pravili skoviku
čuk, čuku pa skovik.
Pojavljanje v Sloveniji Veliki skovik je sredozemska pti-
ca, zato ni čudno, da jih je pri nas največ na Primorskem.
Kljub temu pa se Slovenija lahko postavlja z dvema ve-
likima celinskima populacijama, eno na Goričkem in
drugo na Ljubljanskembarju. Neredko se celo pripeti, da
kateri skovik z Barja zaide v Ljubljano in tam s svojim
čukanjem razveseljuje ljubljanske meščane.
Velika uharica (Bubo bubo)
Največja med našimi sovami je velika uharica (58 - 71
cm), ki je sploh največja sova na svetu. Samica, ki je pri
sovah navadno večja in težja od samca, lahko celo pre-
seže 4 kilograme. Pri izbiri plena ni prav nič izbirčna, saj
pleni od drobnih miši do zajcev. Med pticami se loti tudi
večjih ujed, denimo kanje (Buteo buteo), čapelj pa tudi sov
vse do velikosti kozače. Prava posebnost tega velikega
lovca so ježi. Upleni jih nemeneč se za bodice. Ježa do-
besedno izdolbe iz njegovega bodečega plašča, tako da na
koncu od njega ostane le še ježica. Naše velike uharice
so plahe gnezdilke, zato gnezdijo v odmaknjenih skal-
nih stenah, opuščenih kamnolomih ali kar sredi gozda
pod kako korenino. Ponekod po Evropi pa so se velike
uharice navadile tudi človeka in gnezdijo celo v mestih,
čeprav ni jasno, ali gre v teh primerih za umetno vzre-
jene in izpuščene sove oziroma njihove potomce. Kot se
za tako veliko sovo spodobi, je glas svatujočega samca
globok in polno zveneč dvojni u-hu, ki ga samec ponavlja
na 8 do 10 sekund. Velika uharica naravnih sovražnikov
skoraj nima, razen večjih orlov in zveri, veliko pa jih žal
konča pod električnimi drogovi.
2: Svatbeni napev
samca pegaste sove
(Tyto alba) spominja
na zlovešče kričanje
nočne prikazni.
3: Otožni čuk je
znan napev veli-
kega skovika (Otus
scops) iz obmorskih
krajev.
4: Svetla podvrsta
pegaste sove (Tyto
alba alba) se pri nas
pojavlja pogosteje v
JZ Sloveniji,
foto: Nigel Blake
(www.nigelblake.
co.uk)
Pojavljanje v Sloveniji Nekdaj je veljalo, da je velika uha-
rica pretežno gnezdilka JZ Slovenije in Krasa. V zadnjem
času pa je bilo najdenih več gnezdišč, razsejanih po vsej
Sloveniji. Skrivnost noči jo je uspešno skrivala, ali pa se
je drugam razširila šele pred kratkim, kdo ve. Vsekakor
nam bo pozorno večerno prisluškovanje gromkemu hu-
kanju v opuščenih kamnolomih po Sloveniji razkrilo še
kakšno novo prebivališče te kraljice noči pri nas.
Snežna sova (Bubo scandiacus)
Daleč na visokem severu, kjer dreves ni več in kjer se raz-
prostira travnata in gola arktična tundra, gnezdi snežna
sova (52 - 66 cm). Pozimi, v obdobju mrzle polarne noči
in snežnih viharjev, se snežne sove odpravijo južneje,
a redko prestopijo meje Skandinavije, Sibirije in južne
Kanade. Navadno krožijo okoli polarnega kroga in išče-
jo ugodna mesta za preživetje v neprijaznem delu leta.
V večjem številu gnezdijo v letih obilja malih sesalcev,
predvsem lemingov. In če je to obilje zares veliko, so
možne invazije proti jugu. Kljub temu pa jih južneje od
Irske, Škotske in severne srednje Evrope zelo redko za-
nese.
Pojavljanje v Sloveniji Pri nas je snežna sova izjemno
redka gostja, saj je bila v zadnjih 300 letih opažena le
dvakrat. Prvo je v 18. stoletju zabeležil Scopoli, drugo pa
so nekje v okolici Stražišča pri Kranju konec 19. stoletja
pobili pastirji.
Bradata sova (Strix nebulosa)
Gnezdilka severa je tudi bradata sova (61 - 69 cm), ki
okoli polarnega kroga naseljuje tajgo, obsežne iglaste
gozdove. Med gozdnimi sovami rodu Strix je največja,
v nasprotju s kozačo in lesno sovo pa ima svetle oči in
široko obrazno masko. Ne zaman! Bradata sova je zelo
specializiran lovec na male sesalce, ki jih lovi tudi v glo-
bokem snegu. Sova glodavcev pod snežno odejo ne vidi,
ampak sliši! Velik obraz deluje kot zbiralnik zvoka in v
povezavi s pretanjenim sluhom sliši sova najmanjše še-
lestenje pod snegom. Sluh je tako oster, da sova z never-
jetno natančnostjo določi položaj voluharice, se z veliko
hitrostjo zažene v sneg, predre snežno odejo in zgrabi
plen pod njo. V nekaterih zimah pa je snega preveč in
lačne bradate sove se odpravijo s trebuhom za kruhom
po svetu. Na teh nomadskih pohodih jih pot zanese tudi
dlje proti jugu. Včasih tam ostanejo nekaj časa in celo
gnezdijo, kot denimo na Poljskem, a to je bolj izjema kot
pravilo.
Pojavljanje v Sloveniji Južneje od Ukrajine, Poljske in
SV Nemčije so podatki o pojavljanju bradatih sov izjem-
no skromni. No, Slovenci smo se odrezali z enim opazo-
vanjem, ko je v letu 1995 na veliko presenečenje opazo-
valca Jurija Mikuletiča v Trnovskem gozdu na cviljenje
z vabnikom priletela bradata sova. Le ugibamo lahko, ali
je šlo za nomadsko sovo z daljnega severa ali pa za pobe-
glo ptico iz ujetništva.
Kozača (Strix uralensis)
Tudi kozača (58-61 cm) je severnjaška ptica, ki je v lede-
nih dobah poseljevala skoraj vso Evropo. Z otoplitvijo so
se s krčenjem tajge borealne ptice umaknile proti seve-
ru, med njimi tudi kozača. Del populacije pa se je kljub
temu obdržal v gorskih gozdovih srednje in JV Evrope
kot ledenodobni relikt brez stika z matično populacijo v
gozdovih Skandinavije in Sibirije. Čas je naredil svoje in
južne kozače so se v osami razvijale po svoje, postale so
večje in temnejše od severnih sorodnic, tako različne, da
jih danes uvrščamo v samosvojo podvrsto S. u. macroura.
Kozačja samica je pogumna mati in ob gnezdu se ne
ustraši nikogar, ne lisice ne mačke in tudi človeka ne,
ki ga srborito napade, če bi se hotel povzpeti k njenemu
gnezdu. Gnezdo si izbere v votlem drevesu, na odlomu
ali pa v starem gnezdu kake večje ujede ali črne štorklje
(Ciconia nigra). Spomladi samci označujejo svoje teritori-
je z zamolklim uhu uhu-hu-huhu, čeprav bomo za to, da ga
bomo slišali, potrebovali nekaj več potrpljenja.
Pojavljanje v Sloveniji Pri nas se kozače na zimo
umaknejo v nižine, tudi v okolico naselij. Takrat so ak-
tivne tudi podnevi, zato jih je lahko opazovati. Zaradi
tega ni čudno, da so o slovenskih kozačah na veliko pi-
sali že stari pisci. Šele v zadnjem času pa smo začeli od-
krivati kozače tudi na njihovih gnezdiščih v odmaknje-
nih starih gorskih gozdovih pretežno južne Slovenije, pa
tudi v nižinskem Krakovskem gozdu.
Lesna sova (Strix aluco)
Za najpogostejšo evropsko sovo velja lesna sova (36 - 46
cm), ki je izjemno prilagodljiva gozdna vrsta. Predirljivo
spomladansko petje samca hu hu-uuuuuu je gotovo naj-
bolj znan sovji napev. Sicer lesne sove prepevajo tudi je-
seni, ko stari samci branijo svoje ozemlje pred mladimi
sovami, na pomoč pa jim s skovikanjem AreuiArpriskočijo
tudi njihove partnerice. Podobno kot druge sove tudi
lesna lovi pretežno male sesalce. Vendar pa se v sezonah
s pomanjkanjem tovrstnega plena preusmerijo na drug
živež, ptice ali žabe. Čeprav je lesna sova gozdna vrsta,
se je približala tudi človeku, saj si za gnezdišče pogosto
izbere stavbe, pozimi pa se ob dnevnem dremežu rada
zavleče v dimnik. Sicer gnezdijo lesne sove v drevesnih
duplih, skalnih stenah in celo v kraških jamah. Nastav-
ljeno gnezdilnico sprejmejo zelo hitro. Pri gnezdu pa
znajo biti nekatere samice, podobno kot kozače, zelo na-
padalne, saj se neusmiljeno zaletavajo v vsiljivca, ki bi
želel stikati po njihovem zarodu. Previdnost naj zato ne
bo odveč!
Pojavljanje v Sloveniji Lesno sovo najdemo v vseh ti-
pih gozdov, le v višjih legah je ni. Živi tudi v parkih in
ob robu naselij. Večina mladičev zapusti gnezdo konec
aprila ali v začetku maja in se nato piskajoče oglaša prek
cele noči. V jamah in starih stavbah nas bodo na priču-
jočnost lesne sove opozorili beli izbrizgi, odpadla peresa
in izbljuvki, polni kosti malih sesalcev.
Mala uharica (Asio otus)
Če je lesna sova najpogostejša sova gozdov, je mala uha-
rica (35 - 40 cm) najpogostejša sova odprte krajine, trav-
nikov in polj. Kljub temu tudi mala uharica potrebuje
drevje za gnezdenje. Pri tem si poišče stara gnezda ujed
in vranov, zlasti srak (Pica pica). Če zapuščenih gnezd ni,
si jih pač prisvoji in izžene dotedanje stanovalce. Za volu-
harice, njen glavni plen, mala uharica tekmuje s postav-
ko (Falco tinnunculus), s katero si delita tako plen kot pre-
bivališče. Da bi se izognili medsebojnim prepirom, lovi
postovka podnevi, mala uharica pa ponoči. Spomladi
samci prepevajo z otožnim hu, pogosti pa so tudi svatbe-
ni leti, ko samec kroži nad gnezdiščem in v zraku ploska
s perutmi. Pozimi postanejo male uharice zelo družabne
in se čez dan zbirajo na skupinskih počivališčih zlasti na
iglastih drevesih. Pri tem jih ne moti niti bližina člove-
ka. Pomembno je le, da imajo med dnevnim dremežem
mir. Na skupinskih počivališčih ostanejo prek zime,
zato se pod njimi lahko nabere cela gomila izbljuvkov in
belih izbrizgov.
5: Temna podvrsta
pegaste sove (Tyto
alba guttata) je
pogostejša v SV
Sloveniji,
foto: Katarina
Paunović (www.
wild-serbia.com)
6: Samec velike
uharice (Bubo bubo)
med prepevanjem
svoj gromki u-hu
ponavlja na 8 do 10
sekund.
7: Nekoliko več
potrpljenjabomo
potrebovali, da
bomo slišali zamol-
kli uhu uhu-hu-huhu
samca kozače (Strix
uralensis).
8: Veliki skovik(Otas
scops) je edina prava
selivka med slovenski-
mi sovami,
foto: Anže Kacin
9: Velika uharica
(Bubo bubo), največja
med sovami, se ne-
redko loti tudi drugih
sov vse do velikosti
kozače.
foto: Tomaž Mihelič
10: Snežna sova
(Bubo scandiacus) je
severnjaška ptica, ki je
bila pri nas v zadnjih
300 letih opazovana le
dvakrat.
foto: Bob Atkins
11: Bradata sova
(Strix nebulosa) je
nomadska ptica, ki
pa k nam zaide zelo
poredkoma.
foto: Maciej
Szymanski
12:Kozača(Strix
uralensis) velja za eno
najbolj napadalnih sov
v času gnezdenja,
foto: Tomaž Mihelič
13: Lesna sova (Strix
aluco) je naša najpo-
gostejša gozdna sova,
ki neredko zaide tudi v
naselja.
foto: Milan Cerar
14: Mala uharica
(Asio otus) si za gnezdo
pogosto izbere vranja
in sračja gnezda, iz
katerih neredko tudi
izžene dotedanje
stanovalce,
foto: Katarina
Paunović (www.wild-
serbia.com)
t.
J * ' ■> V«/
t
16: Koconogi čuk
(.Aeqolius funereus) je
duplarica, ki najraje
gnezdi v opuščenih
duplih črne žolne
(.Dryocopus martius).
foto: Tomaž Mihelič
17: Čuk (Athene
noctua) je pri nas
močno ogrožena vrsta
kulturne krajine, ki
mu zaradi intenziv-
nega kmetijstva in
urbanizacije grozi celo
izumrtje.
foto: Piet Munsterman
/ Saxifraga
18: Mali sko-
vik (Glaucidium
passerinum) je neustra-
šen lovec in čeprav gre
za najmanjšo sovo pri
nas, je med gozdnimi
pticami pravi strah in
trepet.
foto: Tomaž Mihelič
19: Skobčjasova
(Sumia ulula) je pre-
težno dnevna ptica
z daljnega severa, ki
pa k nam zelo redko
zaide.
foto: Jose Santana
20: Melodično
glasno petje samca
lesne sove (Strix
aluco) je najbolj
znan sovji napev
pri nas.
21: Pomladi samci
male uharice (Asio
otus) prepevajo z
otožnim hu.
22: V odmaknjenih
gorskih gozdovih
v zgodnji pomladi
samci koconogega
čuka (Aegolius
funereus) kličejo
samice z nežnim
pu-pu-pu-pu-pu.
23: Čukovo (Athene
noctua) petje se
redko sliši in je bolj
podobno skovika-
nju kot pa čukanju.
Pojavljanje v Sloveniji Pri nas so male uharice pogoste
v vseh nižavjih. Posebno veliko jih je na Ljubljanskem
barju, a tudi na Dravskem polju niso redke. Ob večernem
sprehodu bomo v soju zahajajočega sonca že opazovali
prve uharice, ki se tiho v ravnem letu nizko nad tlemi
odpravljajo na lov. V maju bomo lahko poslušali mladi-
če, ki s predirljivimi piski oznanjajo svojo lakoto.
Močvirska uharica (Asioflammeus)
Močvirska uharica (33 - 41 cm) sodi med bolj ogrože-
ne ptice v Evropi, predvsem zaradi izginjanja njenih
gnezdišč, velikih odprtih travišč, močvirij in resav.
Gnezdi na tleh v zavetju travne ruše, zato jo neustrezno
upravljanje travišč v času gnezditve lahko zelo priza-
dene. Zlasti v času gnezditve je lahko zelo opazna, saj je
aktivna tudi podnevi, ko v letu, podobno kot lunji, opre-
za za malimi sesalci. V dobrih sezonah, ko je veliko glo-
davcev, lahko pride do gnezditvenih invazij, močvirske
uharice gnezdijo tudi tam, kjer jih sicer ni. Sove s severa
se selijo in so navadno med selitvijo zelo družabne, ko se
jih na počivališčih zbere po več skupaj. Posamične moč-
virske uharice se lahko občasno pridružijo tudi zim-
skim počivališčem malih uharic. Zal so ti prizori spričo
vedno večje redkosti te sove v Evropi vse manj pogosti.
Pojavljanje v Sloveniji Na Slovenskem se močvirske
uharice drži status neredne ali občasne gnezdilke. Sicer
se pri nas v času spomladanske in jesenske selitve tu in
tam te sove še pojavljajo, a večinoma zgolj posamič. Pred
približno sto leti so močvirske uharice še gnezdile na
Ljubljanskem barju, kjer so se obdržale do 50-ih let 20.
stoletja, od drugod pa so bile navedbe o gnezditvi neza-
nesljive. Kljub temu pa lahko priložnostno gnezditev te
sove pri nas še pričakujemo na obsežnejših odprtih trav-
natih ali močvirnih območjih, na Barju, Cerkniškem je-
zeru in ponekod na Štajerskem. V prid temu govorijo ne-
davne najdbe gnezdečih močvirskih uharic na bližnjem
Hrvaškem.
Koconogi čuk (Aegoliusfunereus)
Odmaknjeni gorski gozdovi so prebivališče koconogega
čuka (20 - 28 cm). Gnezdi v manjših drevesnih duplih,
najraje v tistih, ki jih je v bukev ali druge listavce iztesa-
la črna žolna (Dryocopus martius), občasno pa zasede tudi
gnezdilnico. Valeča samica ima to zanimivo navado, da
v primeru nevarnosti pokuka iz dupla, če denimo popra-
skamo po deblu. To je odziv na plenilce, kakršna je kuna
belica (Martesfoina). S svojo veliko glavo samica zapolni
odprtino dupla, ki je potem na deblu manj opazno, ali pa
pobegne, če je nevarnost prevelika. Koconogi čuk lovi
skoraj izključno male sesalce, miši, voluharice in pod-
leske, zato mu v gorskih gozdovih pozimi zaradi obilice
snega trda prede. Samice in mladi se jeseni umaknejo v
nižine in v manj zasnežena okolja tudi do 200 ali 500 km
daleč. Samci ostanejo in stražijo osvojeno duplo. Med ja-
nuarjem in marcem začno s prepevanjem vabiti samice,
kar lahko traja tudi vso noč. Ko samica prispe, samec
poje precej redkeje, zato je kasneje v sezoni koconoge
čuke težje izslediti.
Pojavljanje v Sloveniji Pri nas koconogi čuki gnezdijo
le v više ležečih mešanih in iglastih gorskih gozdovih. V
Alpah so večinoma razširjeni nad 1.200 metri, na Poklju-
ki so denimo zelo pogosti. V južni Sloveniji pa jih najde-
mo tudi niže, tja do 600 metrov. Če nas v zgodnji spomla-
di pot zanese v gorski gozd, lahko ponoči prisluhnemo
mrzli tišini. Bodimo pozorni na nežni pu-pu-pu-pu-pu, ki
se navadno razlega tudi do 2 km daleč. Samec namreč
pogosto prepeva kar iz gnezdilnega dupla ali pa vsaj zelo
blizu njega.
Čuk (Athene noctua)
Čeprav je čuk (19 - 25 cm) ena tistih sov, ki se je navadila
človeka, velja danes za eno najbolj ogroženih slovenskih
ptic. Je vrsta pretežno nižinskih visokodebelnih sadov-
njakov in ekstenzivne kulturne krajine ter obrečnih lok
s starimi glavatimi vrbami. Gnezdi večinoma v duplih
starih dreves, neredko pa tudi na stavbah in v gnezdilni-
cah, ki so prav posebno cevasto oblikovane. Pravzaprav
si čuk pogosto deli življenjski prostor z velikim skovi-
kom in pegasto sovo. Poleti je pretežno žužkojed, akti-
ven tudi podnevi, ko neredko poseda na kakem drogu.
Pozimi ostane na svojih gnezdiščih, vendar se preusmeri
na lov malih sesalcev. Domnevajo, da je ravno to glavni
problem za izumiranje te male sove. Od rodenticidov za-
strupljene in omotične miši so namreč lahek plen, ki pa
je za čuka poguben. Svoje doda še cestni krvni davek in
intenzivno kmetijstvo, zaradi katerega čuk na poljih ne
najde več dovolj žuželk. Tudi čuk je zgodnjepomladan-
ski pevec, ko samec poje z nosljatim ahaaaa-a. Pogosteje
pa je na čukovem območju slišati glasno skovikanje in
žvižgajoče kričanje.
Pojavljanje v Sloveniji Danes je čuk najpogostejši na Pri-
morskem, v okolici Ljubljane, na Štajerskem in Dolenj-
skem pa je redek, lahko bi rekli celo na robu izumrtja.
Redke so še kmetije, ki gostijo čuka na svojem vrtu. Veli-
ko raje gnezdi v opuščenih stavbah ali na odmaknjenih
samotnih drevesih.
tek čas umaknejo niže. Tudi jeseni je mali skovik pevsko
navdahnjen, ko požvižgava posebno pesem, ki spominja
na rastočo lestvico.
Pojavljanje v Sloveniji V Sloveniji največ malih sko-
vikov živi v alpskih gozdovih, denimo na Pokljuki, v
Kamniško-Savinjskih Alpah in na Pohorju. V južnih di-
narskih gozdovih je redek. Na izzivanje s posnetkom ali
na oponašanje njegovega oglašanja z žvižganjem se zelo
burno odzove. Vendar pozor! Takšna nespametna izziva-
nja, zlasti podnevi, so lahko za drobno sovo usodna. Sa-
mec se namreč tako razburi, da pozabi na svojo varnost,
zato lahko kaj hitro postane plen kakšne ujede.
Skobčja sova (Surnia ulula)
Zaradi svoje črno-bele progaste oprave skobčja sova (36
- 41 cm) spominja na skobca, od tod tudi ime. Lovi pre-
težno podnevi, ko na plen preži z visokih razgledišč, na-
vadno kar z vrha drevesne krošnje. Je severnjaška ptica
borealnih gozdov od Skandinavije prek Sibirije do Ka-
nade. Pozimi navadno ostane na svojih gnezdiščih, le v
hudih zimah se premakne južneje, včasih tudi bolj mno-
žično. V Severni Ameriki so na primer izmerili najdaljši
premik 3.168 km. Le redko pa v Evropi dospe južneje od
Nizozemske, severne Nemčije in Poljske.
Pojavljanje v Sloveniji Na Slovenskem so ji nekoč pra-
vih kragulja ali grahasta sova, kasneje kar skobčevka,
danes pa skobčja sova. Pri nas je bila verjetno opazovana
le enkrat nekje na Pohorju pred več kot 100 leti. •
24: Sove večinoma
niso zelo družabna
bitja, med našimi
vrstami pa so iz-
jema sove iz rodu
Asio, na primer
male uharice
(Asio otus) na sliki,
ki se pozimi na
počivališčih zberejo
v večje skupine,
foto: Katarina
Paunović (www.
wild-serbia.com)
25: Mali skovik
(Glaucidium
passerinum) svoj
rezki pii na koncu
tu in tam pospremi
z zvončkljajočim
trilčkom.
Mali skovik (Glaucidium passerinum)
Mali skovik (15 - 19 cm) je najmanjša evropska sova, ki
pa je kljub temu neustrašen lovec na ptice in male sesal-
ce. Loti se namreč tudi ptic, večjih od sebe, denimo ci-
kovta (Turdus philomelos) ali velikega detla (Dendrocopos
major). Je napol dnevna sova in lovi zlasti v poznem po-
poldnevu, mraku in zgodnjem jutru. Oglaša se s piska-
jočim pii, ki mu včasih sledi še manjši trilček. Če gozdni
ptiči slišijo njegovo petje, nastane v gozdu vsesplošen
preplah. Vse od drobnih kraljičkov (Regulus sp.) do veli-
kega krekovta (Nucifraga caryocatactes) leti na kup, da bi
pregnalo malega lovca. Mali skovik gnezdi v manjših,
pogosto detlovih duplih, zasede pa tudi gnezdilnico.
Pred gnezdenjem samica duplo očisti. Navadno je v oko-
lici še več dupel ali kako drugače skritih mest, ki jih sko-
vik uporablja kot shrambo. Samec namreč plena ne nosi
v duplo, pač pa ga pusti v shrambi, kjer si samica s hrano
postreže sama. Mali skoviki se na svojem gnezditvenem
območju v mešanih ali iglastih gorskih gozdovih zadr-
žujejo vse leto, le v zares hudih zimah se samice za kra-
PRIPOROČENI VIRI:
Burton, J.A. (1992): Owls of the World, their evolution, structure
and ecology. - Peter Lowe, Eurobook Limited.
Duncan, J.R. (2003): Owls of the World. - Key Porter Books,
Toronto.
König, C., Weick, F. & Becking, J.H. (1999): Owls, a Guide to the
Owls of the World. - Pica Press, Sussex.
Mead, C. (1995): O wis. - Whittet Books, London.
Mebs, T. & Scherzinger, W. (2000): Die Eulen Europas.
- Franckh-Kosmos Verlags-GmbH & Co., Stuttgart.
Mikkola, H. (1983): Owls of Europe. - T & AD Poyser, London.
Pelz, P., Mikusek, R. & Gwozdz, R. (2003): Owls of Europe. Audio
CD. - Influence, Dabrowa Gornicza.
PonebšekJ. (1917): Naše ujede,I. del: Sove.-Muzejsko društvo
za Kranjsko, Ljubljana.
Roche, J. C. & Mebs, T. (i 989): Die Stimmen der Greifvögel
und Eulen Europas. Audio. - Kosmos, Franckh'sche
Verlagshandlung, W. Keller & Co., Stuttgart.
Trilar, T. (2002): Gozdne ptice Slovenije. Audio CD. -
Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana.
The Owl Pages: http://www.owlpages.com
World Owl Trust: http://www.owls.org
Otok Skomer
- raj za morske ptice
// Tomi Trilar
Površina: 2,92 km2
Št. prebivalcev: nima stalnih prebi-
valcev, poleg raziskovalcev in prosto-
voljnih nadzornikov na otoku lahko
prespi 15 obiskovalcev
Najvišja točka: 79,2 m
Št. vrst ptic: 153 opaženih vrst v letu
2006
Zanimive vrste ptic: ledni viharnik
(.Fulmarus glacialis), atlantski viharnik
(.Puffinus puffinus), strakoš (Hydrobates
pelagicus), strmoglavec (Morus
bassanus), kormoran (Phalacrocorax
carbo),vrin]ek(Phalacrocoraxaristotelis),
kanadska gos (Branta canadensis),
pepelasti lunj (Circus cyaneus),
postovka (Falco tinnunculus), sokol selec
(.Falco peregrinus), zelenonoga tukalica
(Gallinula chloropus), školjkarica
(.Haematopus ostralegus), veliki škurh
(.Numenius arquata), rjavi galeb (Larus
fuscus), srebrni galeb (Larus argentatus),
veliki galeb (Larus marinus), triprsti
galeb (Rissa tridactyld), lumna (Uria
aalge), njorka (Alca torda), mormon
(Fratercula arctica), močvirska uharica
(Asiofiammeus), travniška cipa (Anthus
pratensis), obalna vriskarica (Anthus
petrosus), trstni strnad (Emberiza
schoeniclus).
Ogrožene ptice: Mnoge od naštetih
vrst ptic so globalno ali lokalno
ogrožene, vendar pa ravno populacija,
gnezdeča na otoku Skomer, predstavlja
garancijo za njihovo ohranitev.
Še največjo grožnjo predstavlja
onesnaževanje morja in potencialna
sprememba smeri tokov zaradi
globalnega segrevanja.
Druge zanimive živali: kresnica
(Lampyris noctiluca), slepec (Anguis
fragilis), navadna krastača (Bufo bufo),
kunec (Oryctolagus cuniculus), sivi ali
stožčastoglavi tjulenj (Halichoerus
grypus), pristaniška rjava pliskavka
(Phocoena phocoena), skomerska
voluharica (Clethrionomys glareolus
skomerensis)
Zanimive rastline: hijacinta
(Hyacinthoides non-scripta), rdeči
slanozor (Silene dioica), rdeča bilnica
(Festuca rubra), šopulja (Agrostis
capillaris).
Otok Skomer je drugi največji otok v Walesu, takoj za
otokom Anglesey. Na njem vsako leto gnezdi pol mili-
jona morskih ptic, med njimi med 120.000 do 165.000
parov atlantskih viharnikov (.Puffinus puffinus), 10.000
parov lumen (Uria aalge), 11.000 parov rjavih gale-
bov (Larus fuscus), 6.000 parov mormonov (.Fratercula
arctica), 2.000 parov triprstih galebov (Rissa tridactyld)...
Nič čudnega torej, da je eno najpomembnejših nara-
vovarstvenih območij v severozahodni Evropi in da
se lahko postavlja s kar nekaj naravovarstvenimi »od-
likovanji«. Zavarovan je kot narodni naravni rezervat
(NNR), poleg tega pa je večji del otoka razglašen za
arheološki spomenik. Ima status območja posebnega
znanstvenega pomena (SSSI) ter posebnega zavarova-
nega območja (SPA). Za povrh pa ga obkroža še morski
naravni rezervat.
Otok Skomer vas vsekakor ne bo razočaral, kljub temu
da je gibanje omejeno na označene peš poti. Z njih ni do-
voljeno in tudi ni priporočljivo stopiti, saj se vam lahko
vdre v gnezdilni rov atlantskega viharnika ali mormona.
Vendar so poti dovolj razvejene, da si otok lahko temeljito
ogledate.
Otok sem obiskal dvakrat, junija 2004 in 2005, obakrat na
enodnevnem izletu. Na obeh obiskih sem poslikal vse fil-
me, ki sem jih imel s seboj, drugič pa sem napolnil tudi vse
spominske kartice digitalnega fotoaparata.
Kako do otoka
Otok Skomer leži na jugozahodni obali Walesa v okrožju
Pembrokeshire in je najlaže dostopen med vsemi kolonija-
mi morskih ptic v severozahodni Evropi. Na pot se lahko
odpravimo z avtom iz Haverfordwesta, glavnega mesta
Pembrokeshira. Že po nekaj deset kilometrih s široke re-
gionalne ceste zapeljemo na zelo ozko podeželsko cesto in
vstopimo v Pembrokeshirski obalni narodni park. Pokraji-
na okrog nas se v hipu spremeni v značilno angleško kul-
turno krajino predprejšnjega stoletja z ekstenzivnimi trav-
niki, obkroženimi z živimi mejami. Še posebej slikovit je
polotok Marloes, ki ponuja tudi pogled na morje. Človeka
zamika, da bi se že tu sprehodil in »pošpegal« za pticami,
vendar je treba iti dalje, saj obiska na otoku ni mogoče re-
zervirati vnaprej, pač pa deluje po principu, kdor prej pride,
prej melje. Ozka cestica nas pripelje do konca polotoka, kjer
je pripravljeno prostorno parkirišče. Od tod se spustimo v
Martinov pristan (Martin's Haven), kjer se že vije vrsta lju-
di za ladjico. Prva ladjica odrine ob 10. uri in nato še ob 11.
in 12. uri, dokler na otok ne prepeljejo 250 obiskovalcev.
Upravljavci otoka ponujajo tudi obisk čez noč. Prostora je
za 15 obiskovalcev, vendar je tak obisk treba rezervirati
daleč vnaprej. Otok lahko obiščete tudi kot prostovoljni
nadzornik in opravljate čuvajsko in informativno funkci-
jo. Izmena traja en teden, vendar so zasedena že skoraj vsa
mesta za leto 2008.
Sprehod po otoku
Dvajsetminutna plovba do otoka je včasih lahko zelo adre-
nalinska, saj valovi pljuskajo čez krov. Mnogokrat pa jo
zaradi preveč razburkanega morja in premočnega vetra
tudi odpovedo. Ladjica, ki je podobna majhnim okretnim
vlačilcem z močnimi motorji v tovornih pristaniščih, pri-
pelje v Severni pristan (North Haven). Pobočje nad njim je
prerešetano z gnezdilnimi rovi atlantskih viharnikov in
mormonov. Po kratkem uvodu enega izmed prostovoljnih
nadzornikov se vzpnemo prek strmega pobočja na planotast
osrednji del otoka, kjer je gostota gnezdilnih rovov še večja.
Atlantskega viharnika, kljub visokim številkam gnezde-
čih parov, na otoku na enodnevnem izletu ne boste videli,
saj pridejo in odidejo v mraku. Viharniki so na tleh zelo
ranljivi, zato se plenilcem, na otoku Skomer predvsem
galebom, izogibajo z gnezdenjem v rovih in nočno aktiv-
nostjo. Svoj rov zapustijo že v jutranjem mraku in dan
preživijo na prehranjevališču kakšnih 50 km daleč na od-
prtem morju in se vrnejo šele v večernem mraku. Skupaj
s sosednjim otokom Skokholm pa je to najpomembnejša
kolonija atlantskega viharnika, saj v njej gnezdi več kot
polovica svetovne populacije.
Viharniki se s prezimovanja na oceanu vrnejo v začetku
maja, zasedejo svoj rov in ležejo samo eno jajce, ki ga po-
tem valijo 51 dni. Izvaljeni mladiči se osamosvojijo po 70
dneh in se skupaj z odraslimi septembra odselijo v južni
Atlantski ocean. Mladiči na odprtem morju pred obala-
mi Brazilije preživijo pet let, preden se vrnejo gnezdit na
rojstni otok. Orientacija in navigacija jim gre tako dobro
»od rok«, da že ob prvi vrnitvi na rojstni otok pristanejo
le nekaj metrov stran od rova, v katerem so se izlegli. Ko si
najdejo partnerja, uporabljajo isti rov leto za letom.
Če želimo doživeti veličastnost kolonije atlantskega vi-
harnika, je na otoku Skomer treba ostati prek noči. V
zavetju teme se zdi, da so dobesedno povsod in zrak nad
otokom je hitchcockovsko zasičen s prhutanjem peruti in
z vreščečimi klici. Raziskovalci vsako leto v enega od zase-
1: Severno jezerce
(North Pond) z
opazovalnico in
opuščeno kmetijo v
ozadju.
2: Ob jasnem dnevu
lahko vidimo tudi
otok Grassholm, ka-
terega bela prevleka
na vrhu je
največja kolonija
strmoglavcev (Morus
bassanus) v sever-
nem Atlantiku.
3: Stena The Wick
4: Triprsti galeb
(Rissa tridactyla)
prinaša gradivo za
gnezdo.
5: Hijacinta
(Hyacinthoides
non-scripta)
6: Rdeči slanozor
(Silene dioica)
7: Njorke (Alca
torda) gnezdijo na
najnižji polici stene
The Wick.
Vse foto: Tomi Trilar
8: Kunci
(Oryctolagus
cuniculus) kopljejo
rove, v katerih
gnezdijo atlantski vi-
harniki in mormoni,
foto: Tomi Trilar
9: Rjavi galeb (Larus
fiiscus) je z ii.ooo
gnezdečimi pari
najpogostejša vrsta
galeba na
otoku Skomer.
foto: Tomi Trilar
10: Veliki škurh
(Numenius arquata)
brani svoje območje,
foto: Tomi Trilar
11: Del rituala
dvorjenja pri
mormonih je
tudi skupni ogled
gnezdilnega rova.
foto: Tomi Trilar
denih rovov namestijo infrardečo kamero, katere posnetke
si lahko ogledamo v informacijskem središču na opuščeni
kmetiji sredi otoka. Podnevi si lahko ogledamo podzemne
gnezditvene aktivnosti, jajca, valečega partnerja, izjemo-
ma celo oba starša, mladiče, odvisno od časa obiska.
Ko dosežemo planotasti osrednji del otoka, lahko zavije-
mo v različne smeri. Pa jo mahnimo proti sredini otoka,
proti opuščeni kmetiji.
Otok ima bogato zgodovino človeške poselitve. Pravzaprav
je celoten otok en sam antični spomenik. Domnevajo, da
je v železni dobi na otoku živela skupnost z 200 prebivalci.
Od sedmega stoletja dalje se je razvijal sodoben kmetijski
sistem s polji in njivami in okrog leta 1800 so zgradili kme-
tijsko poslopje. Iz tega časa izvirajo tudi kunci (Oryctolagus
cuniculus), ki vvelikemštevilu naseljujejo otok in so izkopali
rove, v katerih gnezdijo atlantski viharniki in mormoni. Z
uvedbo parnega stroja se je začela donosnost kmetije manj-
šati. Leta 1950 so kmetijo prodali naravovarstveni organi-
zaciji The Countryside Council for Wales in prejšnji lastnik
kmetije je postal prvi nadzornik. Nekdanje staje za ovce nad
Severnim pristanom so danes prebivališče za raziskovalce
in prostovoljne nadzornike. V ostankih kmetije pa so ure-
dili prikupno informacijsko središče in pet sob za največ 15
obiskovalcev, ki na otoku lahko ostanejo čez noč.
Naselitev in življenje človeka na otoku Skomer je bilo
možno zaradi izvirov sladke vode. Danes sta na otoku
dve umetni sladkovodni jezerci: vzhodno (West Pond ali
Abyssinia), kjer lahko opazujemo školjkarice (Haematopus
ostralegus), poljske škrjance (Alauda arvensis) in travni-
ške cipe (Anthus pratensis), ter severno (North Pond), kjer
se masovno kopajo galebi, med njimi tudi triprsti (Rissa
tridactyla).
Od tod dalje se napotimo čez dolinico in se vzpnemo nad
stene, obrnjene proti odprtemu morju. Ob jasnem dnevu
lahko vidimo otok Grassholm, kjer gnezdi največja kolo-
nija strmoglavcev (Morus bassanus) v severnem Atlantiku.
Ozrimo se nazaj proti osrednjemu delu, saj so tu najbolj
slikoviti pogledi na otok. V majskem pejsažu prevladuje
modra barva cvetov hijacinte (Hyacinthoides non-scripta),
ki jo nadomestijo rožnato cvetoči rdeči slanozori (Silene
dioica) in na koncu vse skupaj preraste praprot. Na otoku ni
dreves predvsem zaradi slanih vetrov, ki redno bičajo otok.
Rastline, ki preživijo, so odporne proti soli in njenim iz-
suševalnim učinkom. Prevladujejo trave, predvsem rdeča
bilnica (Festuca rubra) in šopulja (Agrostis capillaris). Zara-
di obilice kuncev in skomerskih voluharic (Clethrionomys
glareolus skomerensis) morajo biti rastline prilagojene še na
prekomerno objedanje.
Skomerska voluharica je endemitska podvrsta pri nas po-
goste gozdne voluharice. Ker otoka sesalski plenilci niso
naselili, so praprotni habitati idealno okolje zanjo, zato
lahko njena populacija v poznem poletju naraste na 20.000
osebkov. Plenijo jo postovke (Falco tinnunculus), kanje (Buteo
buteo) in močvirske uharice (Asioflammeus), ki zaradi obili-
ce hrane gnezdijo na otoku. Od malih sesalcev so otok na-
selile še belonoga miš (Apodemus sylvaticus), gozdna rovka
(.Sorex araneus) in pritlikava rovka (Sorex minutus).
V milih vlažnih poletnih nočeh so stezice prekrite s tisoči-
mi navadnimi krastačami (Bufo bufo), ki se jim pridružijo
še sekulje (Rana temporaria) in navadni pupki (Lissotriton
vulgaris). Takrat lahko uživamo tudi v nežnem poplesava-
nju kresnic (Lampyris noctiluca).
Sprehoditi se splača še do Garlandovega kamna (Garland
Stone) ali do Skomerske glave (Skomer Head), kjer se na
pečinah ob morju ob oseki sončijo sivi ali stožčastoglavi
t julnji (Halichoerus grypus), ki so nedvomno druga največja
znamenitost otoka, takoj za morskimi pticami. Svoje mla-
diče kotijo v jamah na plažah in v zalivih, ko število sko-
tenih mladičev doseže število 200. Če imamo srečo, lahko
opazujemo celo morskega psa orjaka (Cetorhinus maximus),
morski mesec (Mola mola) in pristaniško rjavo pliskavko
(.Phocoena phocoena) ali kakšno drugo vrsto delfina. Mnogo-
krat tu okoli švigajo tudi strmoglavci, ki vrtoglavo pikira-
jo v morje.
Polni vtisov se vračamo po stezici nad strmimi južnimi oba-
lami otoka. Med poganjajočo praprotjo predvsem levo od
steze gnezdijo rjavi, srebrni (Larus argentatus) in veliki gale-
bi (I. marinus), ki jih mimoidoči obiskovalci sploh ne moti-
jo. Nenadoma pred seboj zagledamo dobrega pol kilometra
dolgo navpično steno, imenovano The Wick, ki se razteza
naravnost v morje. Ob stezi nas pričaka prostovoljni nad-
zornik s teleskopom, ki nam navdušeno razkaže gnezdilce
v steni. Čisto pri dnu, blizu morja, se na policah drenja na ti-
soče njork (Alca tarda) in lumen ter nad njimi triprsti galebi.
Kar ne moremo se načuditi, kako na gosto gnezdijo. Takšna
gostota gnezd v koloniji je obramba pred plenilskimi galebi.
In čisto na vrhu, še vedno v navpičnem pobočju, vendar že
v travi, gnezdijo strakoši (Hydrobates pelagicus). Brez nadzor-
nika bi jih v navdušenju nad vrvežem v koloniji morskih
ptic v steni skoraj zagotovo spregledali.
Napotimo se naprej in začudeno ugotovimo, da pred nami
postopa množica ljudi. Verjetno jih je pritegnila kolonija
morskih ptic v steni, si mislimo. Kmalu pa ugotovimo, da
sploh ne gledajo v steno, ampak po tleh pred seboj. Med
njimi in sem ter tja čez stezo tekajo mormoni, ki jih doma-
čini ljubkovalno imenujejo »pembrokeshirski papagaji«.
Mormoni s površine morja priletavajo čez strmo pobočje
na rob planote, tam pristanejo, se malo odpočijejo in ure-
dijo perje, nato pa kar med ljudmi čez stezo odracajo proti
svojemu gnezdu v rovu, kjer bodo pri valjenju zamenjali
partnerja. Le tisti, ovešeni z deset in več ribami, ki so jih
zgledno zložili v kljun, se ihtavo zapodijo med ljudmi pro-
ti gnezdu, kjer jih že nestrpno pričakujejo lačni mladiči.
Nekateri pa še dvorijo in se za zvedave obiskovalce sploh
ne zmenijo. Na ta del se splača priti šele na koncu obiska
otoka Skomer, ker nam drugače že na začetku zmanjka
posnetkov na filmu in prostora na spominski kartici, pa
še sonce je pozno popoldne na pravem mestu za dobre
posnetke. Mormoni pa so tako ali tako cel dan strpni do
obiskovalcev, saj so v njihovem zavetju varni pred galebi,
ki jih drugače brutalno plenijo.
Na otoku Skomer in na sosednjem Skokholmu gnezdi prek
10.000 parov mormonov, ki sestavljajo najpomembnejšo
kolonijo v Veliki Britaniji. V svoje rove se vrnejo v začetku
aprila in otok po gnezditvi zapustijo konec julija. Jesen in
zimo preživijo na širnem Atlantiku vse tja do Biskajskega
zaliva. Med gnezditvijo se prehranjujejo z ribami, ki jih s
skupnim imenom imenujemo peščene jegulje (kompleks
vrst iz rodov Hyperoplus, Gymnammodytes in Ammodytes).
Kadar imajo mladiče, jih pogosto vidimo z ducatom
peščenih jegulj, nanizanih v kljunu. Po obdobju upadanja
populacije mormonov na otoku Skomer v petdesetih do
sedemdesetih letih prejšnjega stoletja gnezdeča populaci-
ja stalno narašča do dva odstotka na leto.
Čeprav je sonce še visoko, je treba pohiteti proti Severne-
mu pristanu, da ujamemo eno izmed ladjic, ki odplujejo na
kopno med tretjo in četrto uro popoldne. •
12: Srebrni galeb
(Larus argentatus)
foto: Tomi Trilar
13: Ograjena steza
ob gnezdišču mor-
monov (Fratercula
arctica)
foto: Tomi Trilar
14: Mormons
peščenimi jegulja-
mi v kljunu hiti
proti gnezdilnemu
rovu, kjer nanj ne-
strpno
čakajo lačni mla-
diči.
foto: Tomi Trilar
15: Dvorjenje
mormonov
foto: Tomi Trilar
Več informacij je na domači strani The Wildlife Trust of South
and West Wales .
FT -jft^'đSKS^fiji
1: Javorniki se sko-
zi meglo zrcalijo na
gladini Cerkniškega
jezera,
foto: Arhiv
Notranjski regijski
park
2: Za rumeno pasti-
rico (Motacilla flava)
je Cerkniško jezero
najpomembnejša
lokacija v Sloveniji,
foto: Arhiv
Notranjski regijski
park
Od Ljubljanskega barja pa vse do naše južne meje se razpro-
stirajo obsežni gozdovi, kjer se skrivajo mnoge skrivnosti in
čarovnije. Tam se še vedno potikajo velike zveri, ponoči bu-
rijo duhove sove in kihajo majhni kosmati možje. Središče
vseh teh skrivnosti je začarano jezero. Zlahka ga najdeš, ven-
dar v določenih trenutkih lahko stojiš prav na njem, pa ga ne
vidiš. V okolici tega čudeža se lahko sliši komaj opazen šepet
»jezero je, jezera nej«.
Ustanovitev parka
Neverjetno bogastvo območja med Snežnikom in Ljubljan-
skim vrhom je v prebivalcih vzbujalo potrebo po njegovem
varovanju. Tako je bilo leta 2002 razglašeno zavarovano
območje Notranjski regijski park. Park obsega meje občine
Cerknica med slemenom Javornikov, robom Planinskega
polja, soteskama Iške in Zale ter robom Bloške planote. V
celoti pokriva 222 km2. To je malo manj kot meri celotna
površina občine Cerknica, saj so iz varovanega območja iz-
vzete vse zazidljive površine. Namen ustanovitve parka je
ohranjanje, varovanje in raziskovanje naravnih in kultur-
nih vrednot tega območja.
Zanimivosti severnega dela parka - od razgleda do žubo-
renja
Slivnica je zanimiva razgledna točka, s katere se razkrije
pogled na celotno Cerkniško jezero. Znana je po coprnicah,
ki kuhajo vreme v Coprniški jami na vrhu. Do te razgledne
točke lahko pridemo z avtom ali peš. Če odrinemo peš po
severni strani, nas pot vodi čez travnike in bukov gozd, kjer
lahko naletimo na krekovta (Nucifraga canjocatactes). Po
južni strani vodi precej bolj strma pot, ki odpira lepši raz-
gled in bolj pisano paleto gozdnih združb. Na Slivnici ležijo
tudi Kozje stene, kjer raste slovenski endemit kranjski jeglič.
Ta raste tudi v slikovitih soteskah rek Iške in Zale. Reki sta s
soteskami vrezali mejo Vidovske planote in s tem mejo par-
ka. Vidovska planota ob lepem vremenu ponuja pogled na
Kamniške Alpe in zamegljeno Ljubljansko barje, hkrati pa
je odlično izhodišče za obisk sotesk. V soteskah si izletniki
v poletni vročini lahko privoščijo prijeten hlad, odmaknje-
nost in občutek divjine. Sprehod ob strugi je lahko naporen,
vendar se lahko tam človek spočije in si ogleda zanimive sla-
pove in brzice, presenetijo pa ga lahko povodni kosi (Cinclus
cinclus) in sive pastirice (Motacilla cinerea) med lovom. V
stenah sotesk gnezdita planinski orel (Aquila chrysaetos) in
sokol selec (Falco peregrinus). V nasprotno smer od Iške in
Zale teče Cerkniščica s pritoki. Prav ob teh pritokih pridejo
na svoj račun ljubitelji dvoživk. Tu svoj nežni »u« zatrjuje
na stotine urhov, vse tri vrste pupkov, krastače ipd. Pravo
nasprotje vodnatim predelom Iške, Zale, Cerkniščice s prito-
ki in Cerkniškega jezera je planota Menišija. Gre za obsežno
planoto na severozahodu parka, pokrito z gozdovi in suhimi
travniki, kjer rastejo gorski kosmatinci.
Rakov Škocjan - bogastvo podzemlja
Posebno čudo narave je dolina Rakov Škocjan, ki je nastala
s podrtjem stropa podzemne jame. Tako se je oblikovala do-
bra dva kilometra dolga dolina, ki je dobila ime po cerkvici
sv. Kancijana. Ostanka stropa nekdanje jame sta vidna na
začetku in koncu doline kot Mali in Veliki naravni most. Za-
četek in konec jame označujeta tudi dve znani jami - Zelška
in Tkalca jama. Podzemlje parka zlahka konkurira njegove-
mu površju. Nasploh je večji del parka prepreden z jamami,
spodmoli in brezni. Vseh skupaj jih je kar 310. Križna jama je
s svojimi 21 podzemnimi jezerci vredna večkratnega ogleda.
V Vranji jami pa prezimuje več kot 25.000 rjavih žab sekulj.
Cerkniško jezero - jezero z več obrazi
Cerkniško jezero je znano po svojem presihanju, ki ga je opi-
sal že slavni Janez Vajkard Valvazor v Slavi Vojvodine Kranj-
ske. Ko je jezero polno, je pravibisernarave, ko pa presahne, se
razkrijejo pisani travniki in osupljivi požiralniki. Spomladi
so travniki prekriti z rožnatimi kukavicami in ušivci, rume-
nimi kalužnicami, zlaticami ter rjavimi pojalniki. Poleti po-
gosto iz vode cvetijo močvirski grinti, gladina pa je posuta z
belimi cvetovi vodnih zlatic. Cerkniško jezero je za ljubitelje
ptic najbolj zanimiva lokacija v parku. Spomladi je na jezeru
mogoče opazovati pravo množično selitev. Marca jo odprejo
pribe (Vanellus vanellus) in škorci (Sturmis vulgaris), kmalu
jim sledijo še togotniki (Philomachus pugnax). Slednji lahko
presežejo 1.000 oseb kov v eni jati. Aprila so na vrsti race. Zim-
ske obiskovalce zamenjajo več stoglave jate žvižgavk (Anas
penelope), žličaric (Anas clypeata) in regelj (Anas querquedulä).
V velikih jatah se pojavljajo še dolgorepe race (Anas acuta) in
kostanjevke (Aythya nyroca). Maja se po plitvinah severnega
obrobja jezera na gostiji zbirajo raznovrstni pobrežniki. Tu
se lahko zbere 500 močvirskih martincev (Tringa glareola),
pomešanih z malimi (Numenius phaeopus) in velikimi škurhi
(JV. arquata), polojniki (Himantopus himantopus) in različni-
mi martinci. Vedno pa se znotraj te zmešnjave najdejo še
kakšna presenečenja. Pogled na več kot sto rdečenogih po-
stovk (Falco vespertinus) je resnično zapeljiv. Med postavka-
mi vijugajo seleči se rjavi (Circus aeruginosus) in močvirski
lunji (C. pygargus). Poletje naznani nižanje vodne gladine in
petje koscev (Crex crex).
V poletnem času so na dnu jezera obsežni vlažni travniki, ki
poleg redkih vrst rastlin ponudijo celo paleto ogroženih in
redkih vrst ptic. Cerkniško jezero je ena najpomembnejših
lokacij za kosca v Sloveniji. Prav tako je jezero ena najpo-
membnejših ali celo najpomembnejša lokacija v Sloveniji
za rumeno pastirico (Motacilla flava), repaljščico (Saxicola
rubetra), trstnega strnada (Emberiza schoeniclus) in bičjo
trstnico (Acrocephalus schoenobaenus), ki popestrijo spre-
hod po suhem jezerskem dnu. V bolj zaraščenem severnem
delu polja se postavljajo možje v škrlatnih frakih, škrlatci
(Carpodacus erythrinus). V zadnjem času je postalo očitno, da
je jezero za škrlatca edino mesto stalne gnezditve v Sloveniji.
Zaradi značilnosti te vrste, ki v Sloveniji dosega rob areala
in gnezdi v invazijah, pa lahko z enako verjetnostjo priča-
kujemo, da bo kmalu začel gnezditi še kje drugje ali pa da
bo tudi tukaj izginil. V poznem poletju lahko ob preostalih
vodnih oknih naletite na kakšnega pobrežnika, vendar vse-
lej v majhnem številu. Jeseni, ko se vode spet polnijo, pa v
nasprotju s pomladjo ni množične selitve. Race se skrivajo
po trstičju, redki pobrežniki pa se zanašajo na varovalno bar-
vo. Edina številčnejša vrsta ostaja kanja (Buteo buteo), saj se
lahko zbere več kot sto osebkov na lovu za velikim voluhar-
jem. Te pa pozimi preganjata še dva zimska gosta, pepelasti
lunj (Circus cyaneus) in veliki srakoper (Lanius excubitor). Ob
milih zimah nas lahko na nekaterih delih jezera presenetijo
mokoži (Rallus aquaticus) in kozice (Gallinago gallinago).
Gozdovi parka - skrivališče velikih zveri, detlov, sov in kur
Drugi za ptice zanimivi deli parka so gozdovi Slivnice, Javor-
nikov in Menišije. Ti pokrivajo okoli 63% površine parka. V
njih prevladujejo različne združbe bukovega gozda. V toplih
spomladanskih nočeh lahko poslušamo lesno sovo (Strix
aluco), kozačo (Strix uralensis) in koconogega čuka (Aegolius
funereus). V bolj ohranjenih delih gozda živijo svoje skriv-
nostno življenje gozdni jereb (Bonasa bonasia) ter triprsti
(Picoides tridactylus) in belohrbti detel (Dendrocopos leucotos).
Sicer je včasih težko povedati, od kod se sliši, vendar je z več
koncev parka moč slišati samca velike uharice (Bubo bubo),
ki oznanja svoj »uhu«. Potikanje po parku nam lahko ponu-
di neizmerno paleto ptic in pestrost okolij. Kamorkoli greš,
lahko naletiš na zanimive rastline. Cel park je poln razno-
vrstnih kukavic, na pobočjih Vidovske in Otavske planote
se tare bodik, v okolici Slivnice pa se najdejo tri vrste lilij.
Vendar je v gozdovih pomembno tudi tisto, česar ne vidimo.
Poleg spomladanskega petja ptic, poletnega vonja po suhih
travnikih, jesenskega vonja po gobah in zimske tišine je tu
še marsikaj. Med sprehodom po gozdnih poteh lahko nale-
timo na sledi v blatu. Takrat z vznemirjenjem ugotovimo,
da smo v deželi medveda. Tisti malo bolj vztrajni in pazljivi
lahko naletijo na iztrebke ali sledi volka, včasih celo risa. Vi-
dra se pojavlja v vseh vodotokih parka, vendar je zelo skriv-
nostna in čudežno izgine, še preden jo lahko uzremo. Samo
najsrečnejši lahko lastnika luskastih iztrebkov in lovca ra-
kov ter rib tudi vidijo.
3: Suhe travnike na
Menišiji spomladi
obarvajo tudi gorski
kosmatinci,
foto: Arhiv
Notranjski regijski
park
4: Dvoživke so po-
goste po celem par-
ku. Na Cerkniškem
jezeru po številu
prevladujejo zelene
žabe.
foto: Arhiv
Notranjski regijski
park
5: Pogled na copr-
niško Slivnico
foto: Arhiv
Notranjski regijski
park
Kako invazivne rastlinske vrste
ogrožajo našo naravo
i c ogan
1: Delež pojavljanja
rastlinskih invazivk
od skupne flore kva-
dranta (iz podatkovne
baze CKFF Flora
Slovenije): opazimo
precejšnjo gostoto
invazivk vzdolž veli-
kih rek, kjer so hkrati
(bili) naravovarstveno
pomembni habitatni
tipi, med katerimi so
mnogi prav zaradi
invazivk danes po-
polnoma uničeni.
2: Tematika tujerod-
nih invazivnih vrst je
zelo pereča po vsem
svetu, v zadnjih 20
letih je tako izšlo na
tisoče člankov in dese-
tine knjig, posvečenih
tej problematiki.
3: Vodna solata (Pistia
stratiotes) je v zadnjih
letih popolnoma spre-
menila mrtvico Cola
pri Prilipah.
4: Visoki pajesen
(Ailanthus ahissima)
je še vedno pogosto
saj eno okrasno drevo,
čeprav je hkrati zelo
uspešna in uničujoča
invazivka.
Vse foto: Nejc Jogan
Poročil o izumiranju samoniklih vrst v eksotičnih krajih,
na primer v Avstraliji, na Novi Zelandiji, Havajih ali Gala-
paških otokih, smo pravzaprav že vajeni, in kljub temu da
jih spremljajo grozljive statistike o ogroženosti tamkajšnje
flore in favne, nas pustijo razmeroma hladne. Pogosto se niti
ne zavedamo, da za vsa ta izumiranja ni kriv neposredno
človek, ampak tuje rastlinske ali živalske vrste, ki jih je
človek v te kraje hote ali nehote vnesel. Za vnos tujerodnih
organizmov so še posebej občutljive otoške flore, pa naj gre
v tem primeru za resnične otoke daleč na odprtem morju
ali pa za druge osamljene komplekse habitatnih tipov, ki so
zelo daleč vsaksebi, tako da se populacije vrst, kijih naselju-
jejo, ne morejo seliti med njimi. Kako pa je z ogroženostjo
naše narave zaradi vnosa tujerodnih organizmov? Je v na-
ših krajih res popolnoma vseeno, kaj prinesemo od drugod
in kaj izpustimo v naravo? Je etično le pasivno spremljati
naraščanje populacije neke tujerodne vrste, namesto da bi
jo poskušali zadržati ali kar iztrebiti? Razmislimo o tem na
primeru invazivnih rastlin, ki se pojavljajo v naši flori.
Katere vrste pa so invazivne?
Pojem invazivna vrsta navadno označuje tujerodno vrsto
organizma, ki jo je od drugod praviloma zanesel človek,
se je pa v njej tujih krajih udomačila (naturalizirala) do te
mere, da se je v naravnem okolju pričela prekomerno raz-
množevati in s svojim širjenjem spreminjati habitate, v ka-
terih se je naselila. Tako lahko invazivna vrsta neposredno
izrinja avtohtone vrste, ki so dotlej naseljevale določeno
rastišče, ali pa s svojim množičnim pojavljanjem dote mere
spremeni ekološke razmere na njenem rastišču, da s tem
onemogoči obstoj samoniklih vrst, ki so to ekološko nišo
dotlej poseljevale. Med invazivne vrste praviloma ne šteje-
mo plevelov, ki sicer ustrezajo večjemu delu zgoraj omenje-
ne definicije, a ne uspevajo v naravnem okolju.
Vnaprej presoditi, katera vrsta bi utegnila postati invaziv-
na, je težko. Najlaže o tem sklepamo, če se neka tuja vrsta
že nezadržno širi v klimatsko podobnih predelih. Nekatere
vrste se tako vedejo invazivno na različnih koncih sveta,
skoraj povsod, kamor jih je zanesel človek. Takšna je npr.
ovij alka japonsko kosteničj e (Lonicera japonica), ki se je pred
nedavnim začela širiti tudi pri nas, na Primorskem, podo-
bno velja za robinjo (Robinia pseudacacia), ki se je v več kot
sto letih ob podpori gozdarjev razširila po vsej Sloveniji,
ali pa za deljenolistno rudbekijo (Rudbeckia laciniata), kate-
re več kot stoletno širjenje z vrtov v naravo je med prvimi
dokumentiranimi na območju Slovenije. Očitno imajo to-
rej nekatere rastline nekakšen "invazijski potencial", ki ga
razvijejo, potem ko se naselijo v konkurenčno šibkejšem
tujem okolju. V splošnem velja, da naj bi imele uspešne
invazivne vrste razmeroma kratek življenjski cikel (eno-
letnice, kratkoživeče trajnice, drevesa in grmi, ki kmalu
pričnejo cveteti). Posamezna rastlina je navadno sposobna
ustvariti veliko število semen, ki "uporabljajo" učinkovite
načine razširjanja, npr. z vetrom ali z različnimi živalmi.
Zanimivo je tudi, da številne invazivne vrste v naši flori
cvetijo pozno poleti in jeseni, kar v celoti velja za skupino
več kot desetih invazivnih vrst, ki se množično pojavljajo
ob potokih in rekah. S poznim cvetenjem te vrste nekako
zapolnjujejo "časovno nišo", v kateri avtohtone rastlinske
vrste v glavnem ne cvetijo več.
Tudi jasna razmejitev skupine invazivnih vrst od drugih,
manj agresivnih tujerodnih vrst je težavna, tako da lahko le
rečemo, da je v naši flori kakih 30 vrst zagotovo invazivnih,
medtem ko so o nadaljnjih nekaj deset kandidatih za ta na-
slov mnenja strokovnjakov deljena.
Od kod izvirajo
Kot bi lahko pričakovali, izvirajo naše invazivne vrste iz
klimatsko podobnih predelov, ki jih je po svetu kar nekaj.
Taki so npr. skrajni vzhodni predeli Azije, jugovzhod Se-
verne Amerike, najužni polobli pa jugovzhodna Avstralija,
severna Argentina in nekateri predeli južne Afrike. V kra-
jih, kjer so te vrste avtohtone, so to navadno zelo običajne in
razširjene rastline. V primorskih krajih, kjer je klima milej-
ša, pa lahko pričakujemo spet druge invazivne vrste, ki pač
izvirajo iz predelov z nekoliko bolj sredozemsko klimo.
Naše "invazivke" pretežno izvirajo iz vzhodne Azije in iz
Severne Amerike.
Kako in kje so se znašle v naravi
Večina pri nas invazivnih vrst je bila v naše kraje zanese-
na namenoma, saj so jih gojili ali jih celo še vedno gojijo
kot okrasne ali uporabne rastline. Nekatere med njimi so
celo načrtno zasajali ali sejali v naravo, tako npr. robinjo in
žlezavo nedotiko (Impatiens glandulifera). Prvo so marsikje
sadili gozdarji, drugo pa so namenoma razširjali čebelar-
ji, saj velja za medonosno rastlino. Prav preskok gojenih
rastlin v naravo pa je zelo težko nadzorovati, saj so mnoge
izmed današnjih invazivnih vrst gojili po različnih prede-
lih Slovenije, zaradi gojenja so se gotovo že kmalu začeli
pojavljati posamezni primerki tudi na nasipališčih in v bli-
žini človekovih bivališč, kjer pa je bilo njihovo pojavljanje
pogosto še desetletja dolgo obravnavano kot prehodno in
mu zato botaniki niso posvečali posebne pozornosti.
Nekoliko laže bi bilo odkriti in spremljati širjenje invaziv-
nih vrst, ki so se začele širiti v sosednjih državah in so se k
nam razširile po naravni poti. Pri takih vrstah je seveda po-
membno spremljanje problematike širjenja invazivk v so-
seščini, poznati je treba hitrost in načine njihovega širjenja,
habitatne tipe, v katerih se najpogosteje pojavljajo... in tako
lahko dokaj dobro napovemo, kdaj in kj e se bodo te vrste ob
nespremenjeni tendenci širjenja naselile tudi pri nas.
Ali ogrožajo naše rastlinstvo?
Po ocenah ogroženosti biotske raznovrstnosti v svetovnem
merilunajbibilvnostujihvrstorganizmovnajpomembnejši
razlog za izumiranje kar 4/10 vseh nedavno izumrlih vrst.
V naših krajih so razmere v zvezi z invazivnimi vrstami tre-
nutno manj zaskrbljujoče, največja grožnja avtohtoni flori
in favni so še vedno človekovi neposredni posegi v naravo.
Žal pa habitatnih tipov, ki so bili zaradi vdora invazivnih
vrst najbolj prizadeti ali celo popolnoma spremenjeni, pri
nas še nihče ni podrobneje preučeval. V zadnjih sto letih je
zaradi vdora kakih 10 vrst severnoameriških in vzhodnoa-
zijskih invazivk gotovo najbolj spremenjena obrečna vege-
tacija visokih steblik, ki jo danes vsaj v osrednji in vzhodni
Sloveniji tvorijo v strnjenih večkilometrskih pasovih pone-
kod le še tujerodne vrste. Ker obrečna vegetacija pred mno-
žičnim širjenjem teh invazivk ni bila preučena, danes tudi
težko ocenimo, kaj vse smo že izgubili. Podobno prizadeti
so tudi nekateri gozdovi in gozdni robovi v najtoplejših pre-
delih Primorske, kjer se širi nekaj lesnih invazivnih vrst. V
najbolj prizadetih gozdovih Panovca in Stare Gore pri Novi
Gorici sta tako podrast že skoraj v celoti nadomestila grm
japonska medvejka (Spiraea japonica) in ovij alka japonsko
kosteničje, po gozdnih robovih in posekah se množično po-
javljata robinja in pajesen (Ailanthus altissima), ponekod ob
rekah v Vipavski dolini pa je avtohtona grmišča nadome-
stila papirjevka (Broussonetia papyrifera). Naše rastlinstvo
je tako zaradi širjenja invazivnih vrst zagotovo ogroženo,
vendar bo stopnjo ogroženosti in konkretne primere priza-
detih vrst še treba preučiti.
Ali njihovo širjenje lahko preprečimo?
Časi, ko smo botaniki le navdušeno opazovali prišleke v
naši flori in zadovoljno beležili njihova nova nahajališča,
bi se morali že zdavnaj končati. Danes za številne vrste
vemo, da so problematične, da so celo invazivne, in gotovo
bi bilo ob pojavu takih vrst v naravi ali v kulturi treba ukre-
pati. Tako bi npr. morali prepovedati prodajo in gojenje na
prostem vseh v naših razmerah potencialno invazivnih
okrasnih vrst (npr. japonske medvejke in kosteničja, neka-
terih vinik, pajesena, številnih vrst nebin). Tudi v naravi
bi bilo treba širjenje takih vrst čimbolj omejevati (npr. iz-
trebljati robinjo in pajesen še pred začetkom cvetenja), v
parkih in botaničnih vrtovih pa bi bilo tem vrstam, če je
to izvedljivo, treba preprečevati cvetenje. Ostro bi morali
tudi reagirati na neodgovorno početje nekaterih (npr. če-
belarjev, a tudi gozdarjev), ki v naravo vnašajo tujerodne
rastlinske vrste, še posebej kadar vidijo v tem le svoje eko-
nomske koristi.
Žal pa za številne invazivke lahko le še ugotovimo, da je
po toči zvoniti prepozno. Širjenje japonskega kosteničja in
japonske medvejke po Primorskem, pajesena in robinje po
vseh nižinskih predelih Slovenije, da o dobrem ducatu ob-
rečnih neofitov sploh ne govorimo, v glavnem lahko le še
nemočno opazujemo. Tudi najrazličnejši poskusi iztreblja-
nja teh in takih vrst po svetu so se v glavnem izjalovili ali
pa so obrodili daleč preskromne sadove. Tako lahko le upa-
mo, da nas bo današnje poznavanje invazivnih vrst česa
naučilo in da bomo zaradi tega v prihodnje do njih manj
tolerantni, pestrost naše narave pa bo zato bolj varna.
5: Deljenolistna
rudbekija (Rudbeckia
laciniata) je bila ena
prvih invazivk, ki so
jo botaniki v Sloveniji
zabeležili zunaj vrtov;
po kakih 150 letih jo
najdemo v osrednji
in vzhodni Sloveniji
na skoraj vsakem
gozdnem robu.
foto: Nejc Jogan
6: Obrečno vegetacijo
marsikje gradijo le še
invazivke: v ospredju
zlata rozga (Solidago
sp.), v sredini žlezava
nedotika (Impatiens
glandulifera), zadaj
japonski dresnik
(.Fallopia japonica).
foto: Nejc Jogan
7: Japonski dresnik
(.Fallopia japonica) j e
ena najbolj agresivnih
invazivk, zelnata
trajnica, katere krepki
poganjki se pojavijo
aprila, do poznega
poletja pa se razrasejo
v več metrov visoke
grmaste monokulture,
foto: Nejc Jogan
Poljska vrana
//Andrej Hudo klin
Čeprav že vrsto let z zanimanjem opazujem ptice, sem
se s poljsko vrano (Corvus frugilegus) seznanil šele leta
2005, ko sem začel spremljati gnezdilno kolonijo pri
Krškem. Jata poljskih vran je vzbudila pozornost med
ornitologi, saj smo jih v Sloveniji že več kot desetletje
prištevali med domnevno izumrle vrste. Značilna
gnezda v vrhovih robinij na robu opuščene gramozni-
ce sem s ceste opazil zgodaj spomladi leta 2005, kolega
Dušan Klenovšek iz bližnjega Krškega pa je prav tu že
leto prej zabeležil prvo gnezdenje. Gnezdilno kolonijo
sem nekajkrat obiskal konec aprila, ko so bili mladiči
v gnezdih že dobro operjeni. V presvetljenih krošnjah
še neolistanih dreves sem naštel kakih dvajset aktivnih
gnezd, v bližini katerih so posedali tudi glasni starši.
Nenehno so se spreletavali z drevesa na drevo, se lovili
in sporazumevali z mladiči, ki so jim glasno odgovarja-
li. Ko so ptice zaznale, da se jim približujem, so zagnale
še večji vik in krik, se umaknile na drugo stran gramo-
znice, mladiči pa so polegli po gnezdih. Šele čez čas, ko
sem se s teleskopom umiril na primerni razdalji, so se
začele postopno vračati in kolonija je ponovno oživela.
Poljske vrane so se vrnile tudi naslednje leto, a bi se njihovo
gnezdenje skorajda žalostno končalo. Dušan je sporočil, da
so prav pred začetkomgnezdenja začeli podirati drevesa. Ko-
lonija se je zato prestavila na skupino dreves ob priključku
avtoceste, kjer med hrasti rastejo tudi posamezni borovci.
Tako leta 2006 kot tudi lani je bilo gnezdenje uspešno, ko-
lonija pa se počasi povečuje, kar kaže, da se je tu uspešno
nastanila. Vrane sem poleti in jeseni še večkrat opazoval na
požetih pšeničnih in kasneje koruznih njivah na Krško-bre-
žiškem polju.
Ogroženost
Poljska vrana je široko razširjena vrsta. Pogosta je v zmer-
nem podnebnem pasu Evrope, ne pa v Sredozemlju. V Slo-
veniji je pogosto opažena na preletu in prezimovanju, ko
v srednjo Evropo priletijo velike jate iz severovzhodnih
gnezdišč in se še pred koncem zime začno vračati.
Iz Ornitološkega atlasa Slovenije lahko razberemo, da sobile
v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zabeležene gnezdil-
ne kolonije na posameznih lokacijah panonskega obrobja.
Zadnje poročilo se nanaša na kolonijo v Petišovcih, ki so jo
leta 1992 uničili z vodnimi curki. Rdeči seznam ogroženih
ptic gnezdilk Slovenije je vrsto leta 1994 kot tudi 2002 uvr-
stil v kategorijo domnevno izumrlih vrst. Ljudje so poljske
vrane preganjali predvsem zaradi škode, ki so jo povzročale
na poljih, pogosto pa tudi zaradi hrupa gnezdilnih kolonij.
Reševanja problemov so se lotili tako, da so začeli uničeva-
ti občutljive gnezdilne kolonije, verjetno pa je k izginjanju
gnezdeče populacije pripomogel tudi nezakoniti lov.
Populacijske razmere v evropskem prostoru so bolj optimi-
stične. Vrsta je široko razprostranjena in šteje 20.000.000 do
35.000.000 osebkov. Podatki sicer kažejo, da populacija ne-
koliko upada, predvsem v delih srednje Evrope, vendar se
še ni približala pragu ogroženosti, zato je opredeljena kot
manj ogrožena.
Značilnosti
Poljska vrana ima značilen vranji videz. Perje je povsem
črno in vijolično bleščeče, najbolj vpadljiv znak je gola koža
ob osnovi kljuna. Mladostni osebki nimajo golega obraza,
zato jih lahko zamenjamo s podobno črno vrano (Corvus
corone). Njihova značilnost so tudi hlačasto operjeni kraki,
ki dajejo vtis kratkih »pumparic«.
Že od daleč so prepoznavne tudi njihove značilne gnezdilne
kolonije v vrhovih dreves. Te lahko štejejo tudi nekaj ioo
gnezd, ki so praviloma tesno skupaj. Mesto za gnezdo izbere
samec, kasneje pa se mu pridruži samica. Ob lanskem zgod-
njem spomladanskem obisku sem lahko opazoval graditev
gnezd. Kot osnovno gradivo so ptice uporabile tanjše vejice,
ki so jih pobirale s tal v bližnji okolici, nekatere pa so jih
lomile v bližnjem grmovju in jih nosile v gnezda. Ob frfo-
tajočem vrvežu med gnezdi so kdaj pa kdaj skušale izpuliti
vejico iz nastajajočega sosednjega gnezda. Seveda so se last-
niki takoj odločno postavili v bran svojega »imetja«.
Gnezda so običajno narejena v začetku marca. Njihova no-
tranjost je mehko postlana z listjem, travo ali mahom. V
njih je 2 do 6 jajc, ki jih običajno vali samica, samec pa jo
hrani na gnezdu. Do konca marca se mladiči že izvalijo, v
dobrem mesecu pa so največkrat tudi speljani. Mladi zarod
hranita oba starša. Ko zapustijo gnezdo, skrbita zanje še do-
brih šest tednov. Jeseni se mlade ptice zberejo skupaj z ne-
sparjenimi osebki v večje jate, spolno pa lahko dozorijo že
v drugem letu.
Škodljive ali koristne?
Kot pove že ime samo, poljske vrane naseljujejo ravninsko
kulturno krajino s prevladujočimi polji in ekstenzivnimi
travniki s skupinami drevja, kjer spletajo svoja gnezda. Po-
gosto naseljujejo tudi vaška obrobja in mestne parke. Ko
sem opazoval kolonijo pri Krškem, sem lahko z daljnogle-
dom sledil manjšim skupinam in osebkom, ki so odletavali
na bližnje njive in se hranili. Tudi literaturni podatki ka-
žejo, da se v večji meri hranijo na razdalji od 500 do 1.000
metrov od kolonije.
Prehranjujejo se predvsem na tleh, kjer na travnikih,
pašnikih in še zlasti žitnih njivah stikajo za hrano. Pri tem
si pomagajo z dolgim in močnim kljunom, s katerim obra-
čajo grudice, razgrinjajo prst ali pa ga vbadajo v mehka njiv-
ska in travniška tla. Prehranjujejo se predvsem s hrano ži-
valskega izvora. Najljubši so jim deževniki, ki so v prehrani
zastopani večji del leta, najbolj pa v času gnezdenja. Velik
delež sestavljajo tudi ličinke žuželk, še zlasti košeninarjev
(Tipulidae) in pokalic (Elateridae), ki objedajo koreninice
žit. Oplenijo lahko tudi gnezda travniških ptic, pozimi, ko
primanjkuje hrane, pa so njihov plen tudi mali glodavci in
mrhovina. V urbanem okolju iščejo različne ostanke hrane
na smetiščih ali celo ob smetnjakih in na ulicah. Pozimi
lahko poljske vrane pridejo tudi na vrtove, če jim na odprta
mesta nastavimo različne kuhinjske odpadke ali semena.
V prehrani se začne delež živalske hrane zmanjševati pole-
ti, ko se vrane preusmerijo na semena žit in različne plodo-
ve. Večje in manjše jate tako lahko opazujemo na strniščih
žitnih njiv ter na pokošenih travnikih, kjer je hrana lahko
dostopna. Sodobno kmetijstvo usodno zmanjšuje biodiver-
ziteto kmetijske kulturne krajine. Z izgubo in degradacijo
ekstenzivne kulturne krajine je neločljivo povezan tudi
upad nevretenčarjev v prsti in na travnikih, ki so ključnega
pomena v prehrani poljske vrane. Na srečo vrsta ni izrazit
prehranski specialist, zato se za zdaj lahko še prilagaja de-
gradaciji habitata.
Kljub škodi, ki jo nekateri tako zelo poudarjajo, je treba reči,
da vrana na obdelanih poljih, kjer se v glavnem hrani, po-
užije več škodljivcev kakor žita. V vsakem primeru drži, kar
je zapisal že Fran Erjavec v znanem delu »Živali v podobah«
daljnega leta 1868: »Med pticami svojega rodu je poljska
vrana najkoristnejša. Nobena druga ptica ne pozoblje toliko
hroščev, kakor prav ta. In vendar ljudje v svojo lastno škodo
tudi to vrano neusmiljeno preganjajo...«
Poljska vrana se, upajmo, vrača v Slovenijo. Ker je tako
kot njena bližnja sorodnika, siva vrana (Corvus comix) in
krokar (C. corax), med ljudmi slabo zapisana, velja vrsto
bolj približati javnosti in prikazati njeno celostno vlogo v
ekosistemu, da ne bodo njene gnezdilne kolonije ponovno
opustošene.
LITERATURA:
BirdLife International (2004): Birds in Europe: population
estimates, trends and conservation status. - BirdLife
International (BirdLife Conservation Series N0.12),
Cambridge.
Gregori, J. (1993): Žalostna usoda gnezditvene kolonije poljskih
vran CorvusfrugikgusY Petišovcih. - Acrocephalus 39-40: 25.
Madge, S. & Burn, H. (1993): Crows and jays: a guide to the
crows, jays and magpies of the world. - Helm Information,
Robertsbridge.
Geister, I. (1995): Ornitološki atlas Slovenije. - DZS, Ljubljana.
Kasprykowski, Z. (2003): Habitat preference of foraging
Rooks Corvus frugilegus during the breeding period in the
agricultural landscape of eastern Poland. - Acta Ornithologica
38: 27-31.
Snow, D. W. & Perrins, C. M. (1998): The birds of the Western
Palearctic, concise editions 1 & 2. - Oxford LTniversity Press,
Oxford.
1: Najbolj vpadljiv
znak poljske vrane
(Corvusfrugilegus) je
gola koža ob osnovi
kljuna. Mladostni
osebki nimajo
golega obraza, zato
jih lahko zame-
njamo s podobno
črno vrano (Corvus
corone).
foto: Andrej
Hudoklin
2: Hranjenje
mladiča
foto: Andrej
Hudoklin
3: Živahno ozračje
v gnezdilni koloniji
foto: Andrej
Hudoklin
1: Načrt gnezdil-
2: Umetna
gnezdilnica
foto: Ivo A. Božič
3: Naravnih in
primernih dupel
je čedalje manj. Na
sliki močvirska sini-
ca (Poecile palustris).
foto: Ivo A. Božič
Moderno sadjarstvo in gozdarstvo sistematično izločata
stara in votla drevesa. Na ta način imajo neredko večje
težave pri izbiri kotička za gnezdenje številni duplarji, v
našem primeru sinice. Tukaj jim lahko priskočimo na po-
moč z nameščanjem gnezdilnic, ki jih namestimo pred-
vsem po parkih, sadovnjakih in robovih gozdov.
Najbolj »topel« material za izdelavo gnezdilnice je nedvo-
mno les, čeprav je gnezdilnica lahko tudi kovinska, beton-
ska, plastična itd. Torej, uporabili bomo les debeline dveh
centimetrov (lahko tudi pol centimetra več ali manj). Ve-
likost osnovne ploskve gnezdilnice določa, kdo bo bodoči
stanovalec. Tako naj bo za sinice osnovna ploskev velika
15 x 15 cm oziroma lahko do 20 x 20 cm, kajti številni
naraščaj potrebuje več prostora tik preden zapusti gnez-
dilnico. Višina gnezdilnice naj bo približno 25 cm, vhod
v gnezdilnico pa v zgornji polovici sprednje strani oziro-
ma še malo višje. Plitva gnezdilnica z nizkim vhodom je
neprimerna, saj se ptiči v njej ne počutijo varne. Tudi v
resnici niso vami, saj naraščaj v takšni gnezdilnici nered-
ko žalostno konča, oziroma jo ptiči redkeje zasedejo.
Velikost vhoda v gnezdilnico je zelo pomembna, saj z
njo določimo, katera vrsta jo lahko zasede oziroma kate-
ra ne. Tako naj meri vhod za manjše sinice, recimo me-
niščka (Periparus ater), plavčka (Cyanistes caeruleus), tudi
močvirsko sinico (Poecile palustris) 26 mm, za veliko si-
nico (Parus major) pa 30 mm. V kolikor bi bil vhod velik
3 5 mm in več, takšno gnezdilnico hitro zasede vijeglavka
(Jynx torquillä), brglez (Sitta europaea) in škorec (Sturnus
vulgaris). Pred vhodom naj ne bo nikakršnih opor, palčk
ali kaj podobnega, ker je to lahko le opora tatinskemu
mačku, medtem ko ptiči spretno priletavajo naravnost v
gnezdilnico. Priporočljivo pa je, da je notranja stran spre-
dnje stene prečno »nasekana«, da godni mladiči lažje za-
pustijo gnezdilnico.
Streha gnezdilnice, ki naj sega spredaj nekaj centimetrov
čez rob, naj bo pokrita s pločevino ali strešno lepenko, da
dlje kljubuje neugodnim vremenskim razmeram.
Pravilno je, da se lahko sprednja stran gnezdilnice eno-
stavno odpre, da z lahkoto kontroliramo dogajanja v njej,
oziroma jo jeseni popolnoma izpraznimo in očistimo ter
tako preprečimo prezimovanje kakšnim morebitnim za-
jedalcem.
Kdaj postavljamo gnezdilnice? Načelno naj bi postavljali
gnezdilnice jeseni, da se ptiči nanje navadijo in v njih že
prenočujejo, vendar pa gnezdilnico lahko postavimo ka-
darkoli tekom leta. Nikakor ne smemo pozabiti, da samice
iz drugih lanskih legel na splošno gnezdijo malo pozneje.
Lahko so nekatera gnezda izropana ali pa je pomanjkanje
naravnih dupel in takrat pride gnezdilnica vedno še kako
prav. Če je gnezdilnica postavljena spomladi oziroma po-
leti, se neredko zgodi, da je zasedena tako rekoč takoj ali
v nekaj dneh.
Kam namestimo gnezdilnico? Namestimo jo na drevo
oziroma na stavbo tako, da imamo dober pregled kaj se z
njo dogaja, istočasno pa je onemogočen dostop različnim
plenilcem ter je prikrita nepoklicanim očem. Na drevesu
naj bo gnezdilnica nameščena nekje na višini štirih in pol
metrov, z vhodom obrnjena proti vzhodu, da jo že prvi ju-
tranji sončni žarki prijetno ogrejejo. Tudi ne bo odveč, če
deblo pod gnezdilnico obdamo s širšim pasom pločevine
in tako mačku še dodatno onemogočimo morebitno ple-
njenje gnezdilnice.
Direndaj okrog zasedene gnezdilnice nam bo nedvomno
v veliko zadovoljstvo in plačilo za trud, ki smo ga vložili v
izdelavo in nameščanje gnezdilnice.
Ljubljanska sekcija v sedanji sestavi deluje od leta 2002.
V tem času smo dosegli marsikaj. Ustanovili smo svojo
skupino za elektronsko pošto, organizirali več izletov in
predavanj, glavni dosežek pa so naše delovne akcije. Tako
se je tudi začelo - na delovni akciji. Na tedanjih Vrbov-
skih talih, na območju sedanjega naravnega rezervata Iški
morost, smo se zbrali na delovni akciji čiščenja zarašča-
jočih se travniških površin. Ducat prostovoljcev se je za-
grizeno spopadel s trdoživim grmovjem in optimistično
začel brezkončno delo, ki ga je nekaj let kasneje dokončal
mogočen stroj v nekaj dneh. To obdobje bi lahko poime-
novali ponovno prebujenje Ljubljanske sekcije društva,
katere aktivnost je upadla.
V letu 2006 smo opravili manj aktivnosti kot prejšnja
leta, smo pa zato v letu 2007 vse nadoknadili. Veliko šte-
vilo akcij v lanskem letu je predvsem posledica zagnano-
sti skupine znotraj Ljubljanske sekcije, ki so si nadeli ime
Kavke. Verjetno je to ena izmed posebnosti te sekcije, da se
skupina pretežno osivelih, a še vedno krepkih in aktivnih
članov druži še pogosteje kot samo na društvenih aktiv-
nostih in pri tem naredi veliko dobrega za ptice in naravo.
Gonilna sila Kavk sta Vojko Havliček in Ivan Kogovšek,
ki sta najbolj vesela, če se lahko zakadita v kup lesa in iz
tega pričarata vsakršne umetnine, kot so gnezdilnice, kr-
milnice in okrasne ptice.
Prva akcija se je začela zgodaj spomladi, saj nas je čas že
priganjal, ko smo nameščali gnezdilnice za goloba du-
plarja (Columba oenas) v Ponovi vasi pri Grosupljem. Go-
lob duplar je edini evropski golob, ki gnezdi v duplih. V
Evropi je populacija sicer stabilna ali pa se celo povečuje,
medtem ko v Sloveniji ocenjujemo, da upada. Upad gre
pripisati predvsem pomanjkanju primernih gnezdišč,
zato smo se tudi odločili, da izdelamo in namestimo 10
gnezdilnic na območju, kjer bi golobi duplarji lahko
gnezdili. Pod pokroviteljstvom Kavk je stekla dvodel-
na akcija. Najprej smo se dobili v DOPPS-ovi garaži, kjer
smo sprva sestavili gnezdilnice iz narezanega lesa, ki
ga je predhodno pripravil Vojko. Ko so bile gnezdilnice
sestavljene, je sledil drugi del akcije - njihovo namešča-
nje. Dobili smo se v Ponovi vasi pri Grosupljem, kjer so
bili golobi duplarji opaženi. Gnezdilnice so bile kmalu
nameščene, zraven pa še ena gnezdilnica za veliko sinico
(.Parus major), ki bo delala družbo golobom. Odločili smo
se, da v prvem letu gnezdilnic ne bomo več obiskali, da ne
bi po nepotrebnem motili na novo vseljenih parčkov.
V zgodnjepomladanskem in jesenskem času je primeren
čas za vzdrževanje in urejanje nam tako ljubih Vrbovskih
talov. Letos smo na območju Vrbovskih talov ob zaključku
projekta varstva kosca v Sloveniji odprli naravni rezervat
z novim imenom Iški morost. Večina članov sekcije se le
stežka privaja na novo ime. Akcij v Iškem morostu je bilo
več, potekale pa so spomladi in jeseni. Ob organizaciji
našega požrtvovalnega in vestnega naravovarstvenega
nadzornika Zeljka Šalamuna so akcije na morostu ved-
no izredno prijetne. Začne se z razdeljevanjem nalog in
organizacijo dela. Temu sledi poživljajoče fizično delo. Po
zaključenem delu skoraj praviloma sledi okrepčilo okoli
prijetnega ognjišča, ki je zame najlepši del akcij na Iškem
morostu. Ozračje je vedno veselo, saj nas vse preveva spo-
znanje, da smo naredili nekaj koristnega za ptice, s tem
pa tudi za nas same. Po jesenski akciji na Iškem morostu
smo se odločili, da bi te akcije ponavljali kar vsak teden.
Vsakič za nekaj uric in kmalu bi bil naš trud opazen in
tudi poplačan. Komur se že cedijo sline po taki akciji, se
nam bo lahko pridružil letos spomladi.
Čez poletje se delovanje društva vedno malo umiri. Razlo-
gi so različni: zmanjšana aktivnost ptic, počitnice, pa tudi
sproščeno lenoben utrip poletja. Toda ravno ta premor
poskrbi za še večjo zagretost ljudi, ko se jeseni življenje
spet vrne v ustaljene tire. Letošnje leto je bilo to še posebej
1: Tri ekipe navdu-
šencev so vneto na-
meščale gnezdilnice
v Tičistanu.
foto: Tomaž Mihelič
2: Upad populacije
goloba duplarja
(Columba oenas) gre
pripisati predvsem
pomanjkanju pri-
mernih gnezdišč,
zato smo se odločili,
da izdelamo in
namestimo 10
gnezdilnic na ob-
močju, kjer bi vrsta
lahko gnezdila,
foto: Jan van der
Staaten / Saxifraga
3: Ducat prosto-
voljcev se je zagrize-
no spopadlo s trdo-
živim grmovjem in
optimistično začel
brezkončno delo
foto: arhiv DOPPS
4: Iz lesa smo
izdelovali okrasne
ptice. Nekatere bi se
brez težav kosale z
živimi predstavniki
svoje vrste, druge
pa bi le s težavo
našli v resničnem
življenju,
foto: Žiga Iztok
Remec
izrazito. Žeja naših članov po ponovnem udejstvovanju
na akcijah in predavanjih je bila potešena n. oktobra, ko
nam je Tomaž Mihelič v ljubljanskem Grand hotelu Uni-
on izvrstno predstavil skrivnostni svet koconogih kur.
Da je naše člane žeja res že hudo pestila, se je pokazalo
v množičnem obisku, saj je predavanje obiskalo prek 50
ljudi.
Ampak tudi to ni bilo dovolj. Nadaljevali smo z akcijami
pod budnim očesom naših veščih Kavk. Tokratna akcija
je bila namenjena bolj druženju in izdelovanju nam ko-
ristnih stvari. Iz lesa smo izdelovali okrasne ptice. Na les
smo prerisali šablone okrasnih ptic in nato ptico izrezali
iz lesa. Nekaj časa sta našo malo garažo polnila le hrup
žag in prah izpod brusilnega papirja. Toda kmalu so bile
ptice osvobojene svojega lesenega kalupa in pripravljene
na barvanje. V trenutku, ko smo odprli barve in vzeli čo-
piče v roke, je garažo zajela tišina. Vsi smo napeto vlekli
čopiče po leseni površini in premišljevali, katero barvo bi
uporabili. Tudi tišina ni trajala dolgo, saj so garažo kmalu
začeli polniti vzdihi navdušenja nad našimi stvaritvami
in smeh, ki so ga izzvale naše samokritike. Kmalu je bilo
stojalo za sušenje polno naših čudovitih stvaritev. Neka-
tere ptice bi se brez težav kosale z živimi predstavniki svo-
je vrste, druge pa bi le s težavo našli v resničnem življenju,
saj so bolj spominjale na ptice iz pravljic in pripovedk.
Dne 20. novembra smo se v lepem, a že hladnem vreme-
nu zbrali na popoldanski akciji nameščanja gnezdilnic
v Ljubljanskem parku Tivoli. Zbralo se nas je 12 navdu-
šencev. Akcija je nastala v okviru projekta ureditve Ti-
čistana. To je predel Tivolija, ki že sedaj daje zavetje pti-
cam in ljudem, ki uživajo v njihovi družbi. Cilj projekta
je dodatno izboljšati razmere za gnezdenje ptic na tem
območju in jih tako privabiti. V sklopu tega projekta naj
bi tudi posadili plodonosne grmovnice, ki pticam zago-
tavljajo hrano predvsem v jesenskem in zimskem času.
DOPPS je prispeval gnezdilnice, ki jih je mojstrsko izde-
lal Vojko Havliček, in tako smo se oboroženi z lestvami
in kladivi ter žeblji odpravili vsak v svoj konec Tičista-
na. Tri ekipe so pod budnim očesom Tomaža Miheliča
vneto nameščale gnezdilnice na najbolj »luksuzne« lo-
kacije na tem območju. Kmalu je bila večina gnezdilnic
za sinice, škorce (Sturmis vulgaris), muharje in šmamice
(.Phoenicuros ochruros) nameščena, ostali sta nam le dve
veliki gnezdilnici za lesno sovo (Strix alucd). Zaradi veli-
ke višine, na katero smo želeli namestiti gnezdilnico, in
njene teže, je bila za namestitev potrebna pravcata alpini-
stična akcija. Naš zvesti član Anže Kristan je komaj čakal,
da si opasa potrebno opremo in uredi vrvi ter se zažene
v krošnjo bližnje smreke. Pod budnim očesom strokov-
njakov za gnezdilnice je iskal najprimernejše mesto za
gnezdilnico. Ko je bilo mesto izbrano, je bila gnezdilnica
strokovno nameščena in pripravljena, da sprejme nove
prebivalce.
V novembru je sledila že skoraj tradicionalna akcija izde-
lave pogač iz loja in sončničnih semen. Ta akcija vsako-
krat znova zvabi v prostore Ljubljanske sekcije staro in
mlado od blizu in daleč. Ob toplem čaju in veseli družbi
smo se lotili polnjenja kalupov za lojne pogače. Od jogur-
tovih lončkov, do loncev za rože, pa tudi praznih kokoso-
vih lupin. Edina omejitev je bila naša domišljija. Kmalu
so bili kalupi polni in čas je bil za vlivanje staljenega loja.
Gručica otrok, ki je prej tako pridno polnila svoje kalupe,
je delo sedaj prepustila svojim staršem, ki so vroči loj pre-
vidno vlivali v kalupe. Zdaj je bilo treba le še počakati, da
se loj strdi, in ptičje poslastice so bile nared.
Če vas je ob prebiranju tega prispevka prijelo, da bi se
nam v kaki aktivnosti pridružili, nikar ne odlašajte. V
našo družbo ste vabljeni prav vsi, mladi in stari, otroci in
starši, aktivni člani in tisti, ki šele razmišljate o včlanitvi
v društvo. Tiste, katerim tempo današnje družbe ne do-
pušča, da bi sodelovali pri naših akcijah, pa vabimo, da
se pridružite naši skupini za elektronsko pošto lsdopps.
To storite tako, da pošljete prazno e-pošto na naslov
lsdopps-subscribe@yahoogroups.com. Več nas bo zdru
ženih za ptice, boljše in večje stvari bomo lahko naredili
zanje. Vabljeni torej še enkrat v našo družbo. Veselo bo!
Program DOPPS-ovih izletov in akcij april-junij 2008
Vabljeni na spomladanske izlete
in akcije Društva za opazovanje in
proučevanje ptic Slovenije.
Za najnovejše informacije o aktiv-
nostih društva obiščite tudi spletno
stran www.ptice.org.
IZLETI
Za dodatne informacije pokličite v
pisarno društva vsak delavnik med 9.
in 15. uro na številko 01 426 58 75.
5. april 2008: Spoznavanje sov
ob Cerkniškem jezeru (vodi
Janez Dragolič)
Pod vodstvom domačina Janeza
Dragoliča, izvrstnega poznavalca
Cerkniškega jezera, si bomo ogleda-
li Jezerski zaliv in jamo Karlovico
ter tu počakali, da se znoči. Ob mra-
ku bomo prisluhnili, ali se morda
oglaša katera od tu živečih petih
vrst sov. Dobimo se ob 18.00 uri
pri Ribiškem kotu (pri čebelnjaku)
na Cerkniškem jezeru. Zaželene so
žepne svetilke. V primeru, da bo v
času izleta na Notranjskem še sneg,
bo izlet prestavljen na naslednjo
soboto, 12. aprila 2008.
9. april 2008: Šola ptičjega
petja na Mariborskem otoku
(vodi Luka Božič)
Namesto predavanja se bomo
tokrat odpravili ven. Posebno po-
zornost bomo namenili petju in
oglašanju ptic, ki jih lahko srečamo
v bližini naših domov. Spoznali
bomo, kako pojejo in se oglašajo
cikovt, kos, ščinkavec, zelenec,
lišček, brglez, detel, različne vrste
sinic... Za izlet se zberemo ob 17. uri
pred gostilno v Koblarjevem zalivu,
od koder se bomo odpravili proti
Mariborskemu otoku. Izlet posebej
priporočamo začetnikom, otrokom
in njihovim staršem.
12. april 2008: Krakovski gozd
(vodijo Andrej Hudoklin, Hrvoje
Oršanič in Mojmir Pustoslem-
šek)
Ogledali si bomo nižinski poplavni
hrastov gozd, ki je tudi eno izmed
pomembnih območij za ptice. Izlet
bo lepa priložnost za spoznavanje
različnih vrst gozdnih ptic, pred-
vsem detlov, z malo sreče pa bomo
opazovali črno štorkljo in malega
klinkača. Zbor je na parkirišču pri
gostilni Zolnir v Kostanjevici ob 8.
uri. Ne pozabite na škornje!
12. in 13. april 2008: Raz-
iskovalni vikend Pohorje 2008
(vodja Tanja Šumrada)
Raziskovalni vikend je nova dejav-
nost v organizaciji mladinske sek-
cije. Namenjen je spoznavanju ptic,
ki so najbolj aktivne spomladi, in je
svojevrstno dopolnilo opazovanju
in raziskovanju ptic v času zimske-
ga in poletnega tabora, ki ju organi-
zira društvo. Trajal bo od petka zve-
čer do nedelje popoldne. Delo bo
potekalo po skupinah z mentorjem.
Vsaka skupina bo imela svojo temo,
ki se ji bo še posebej posvetila. Spali
bomo v koči na Glažuti na Pohorju.
Število udeležencev je omejeno,
zato so nujno potrebne prijave.
Zainteresirani pošljite svojo pri-
javo najkasneje do 15. marca 2008
na naslov DOPPS p.p. 2990,1000
Ljubljana ali pa po e-mailu na na-
slov sumrada.tanja@gmail.com s
pripisom »Prijava za Raziskovalni
vikend«. V prijavi pošljite svoje
osebne podatke (ime, priimek,
naslov, datum rojstva in telefon ter
elektronski naslov, če ga imate).
20. april 2008: Trbojsko jezero
(vodijo Tone Trebar, Tomaž
Remžgar in Blaž Blažič)
Na zajezeni reki Savi pod Kranjem
lahko spomladi opazujemo marsi-
kaj zanimivega. Posebnost jezera
so veliki Žagarji. Na vodni gladini
se v času selitve ustavijo race, npr.
regije, kreheljci in žličarice, pa tudi
galebi, kakšen zapoznel slapnik in
ponirki. Ptice je mogoče opazovati
tudi iz posebej urejenih opazoval-
nic, tako da morebitno slabo vreme
ni ovira. Za izlet se zberemo ob 8.
uri pri ribiški brunarici v Prašah.
27. april 2008: Tradicionalni
praznični izlet na Cerkniško
jezero (vodi Leon Kebe)
Tradicionalni izlet na Cerkniško
jezero je vedno prijeten družabni
dogodek in dobra priložnost za
opazovanje zanimivih ptic na spo-
mladanski selitvi. Slabo vreme po-
navadi obeta najzanimivejši teren!
Izlet je primeren tudi za začetnike
in nepoznavalce ptic. Dobimo se
ob 8.00 uri pri Ribiškem kotu (pri
čebelnjaku) na Cerkniškem jezeru.
10. maj 2008: Muriša (vodita
Željko Šalamun in Igor Kolen-
ko)
Zbirališče ob 7:30 na parkirišču
Spar v Lendavi. Sprehodili se bomo
ob mrtvici Muriši in okoliških
poljih. Pričakujemo lahko trstnega
strnada, rjave srakoperje, črno
štorkljo in še kaj. Za dodatne infor-
macije pokličite vodjo izleta (Željko
Šalamun, tel. 041 712 396).
17. maj 2008: Goleč nad Bra-
nikom (vodi Erik Šinigoj)
Za kraško pokrajino Golca so
značilni ekstenzivni travniki in
pašniki, ki jih prekinjajo mejice, od
ptic pa je v tem času mogoče videti
različne vrste ujed, škrjancev, penic
in strnadov. Dobimo se ob 8. uri
pred trgovino Mercator v Braniku.
17. maj 2008: Izlet za mlade
ornitologe na Ljubljansko barje
(vodi Jurij Hanžel)
Barje sredi maja ponuja številne
ornitološke dobrote - prelet še
traja, večina gnezdilk pa je že na
Barju. Na izlet se bomo odpravili z
javnimi prevoznimi sredstvi. Do-
bimo se ob 6.45 na Glavni železni-
ški postaji v Ljubljani, primestni
avtobus proti Igu odpelje ob 7:00.
Za tiste, ki boste prišli s kolesom
ali drugimi prevoznimi sredstvi, pa
naj povemo, da se dobimo ob 7:30
pri bencinski črpalki na Igu. Peš se
bomo odpravili proti končni postaji
mestnega avtobusa št. 19. Obutev
naj bo pohodna.
24. maj 2008: Nočni izlet na
Iški morost (vodita Željko Ša-
lamun in Žiga Iztok Remec)
Naravni rezervat Iški morost je
dom ogroženega kosca in na izletu
bomo imeli priložnost, da slišimo
njegovo petje. Obisk rezervata
ponoči j e zanimiv tudi zaradi
drugih zvokov žuželk, žab in ptic,
na primer slavca, rečnega cvrčalca,
kobiličarja, močvirske trstnice in
drugih. Za izlet se zberemo ob 20:00
pri mostu čez reko Iško na glavni
cesti med Brestom in Podpečjo.
31. maj 2008: Goriški kras
ponoči (vodita Jernej Figelj in
Tomaž Berce)
Če se na Goriški kras odpravimo
ponoči, lahko slišimo marsikatero
ptico, ki čez dan ostaja skrita. Po-
noči pojejo podhujka, veliki skovik,
čuk, slavec, hribski škrjanec, z
nekaj sreče pa lahko slišimo tudi
lesno sovo ali veliko uharico. Za
izlet se prijavite Jerneju Figlju na
telefonsko številko 041 358 816.
Ob prijavi boste dobili dodatne
informacije o zbornem mestu in
začetku izleta.
15. junij 2008: Izlet za mlade
ornitologe na Krvavec (vodi
Tanja Šumrada)
Na izletu bomo spoznali nekaj
značilnih predstavnic ptic, ki jih
najdemo v visokogorskem svetu. Z
malo sreče bomo lahko opazovali
tudi belke in planinskega orla. Ob-
vezni sta dobra pohodniška obutev
in zmerna kondicijska priprav-
ljenost. Za udeležbo na izletu se
prijavite na telefonsko številko 041
974 242 (Tanja).
14. junij 2008: Bloke (vodita
Jana Kus Veenvliet in Eva
Vukelič)
Ogledali si bomo znamenita nizka
barja ob rečici Bloščici ter pokukali
v svetle brezovo-borove gozdiče,
kjer lahko najdemo krivokljuna,
mlinarčka in čopasto sinico. Med
iskanjem ptic bomo pozorni tudi
na druge živalske in rastlinske po-
sebnosti Bloške planote, kot so raz-
lične kukavice (orhideje), metulji
in kačji pastirji. Izlet bomo pričeli
ob 8. uri pri Bloškem jezeru.
21. junij 2007: Ribnik Vrbje
(vodijo Sava Osole, Ivan Ko-
govšek in Miha Kronovšek)
Ob 8. uri se zberemo na parkirišču
pred hotelom v Žalcu, od koder
bomo krenili proti ribniku Vrbje.
Na začetku poletja lahko tu opazu-
jemo družine vodnih ptic z mladiči,
med drugim race, ponirke, liske,
zelenonoge tukalice, labode, v ob-
režnem rastlinju pa tudi trstnice.
AKCIJE
Vse dodatne informacije dobite pri ko-
ordinatorju akcije ali v pisarni društva
na telefonu 01426 58 75.
19. april 2008: Čiščenje stene
za breguljko (koordinator: Bo-
ris Kočevar, tel. 041 639 761)
Na tej tradicionalni akciji bomo
očistili zaraščene strme bregove
reke Drave, ki jih s hidroelektrar-
nami zajezena Drava ne poplavlja
več, in s tem ponovno omogočili
gnezdenje breguljkam pri Središču
ob Dravi. Vsak par pridnih rok po-
meni nekaj gnezdečih parov več.
10. maj 2008: Popis rumenih
pastiric na Cerkniškem jezeru
(koordinatorja: Jana Kus Ve-
envliet in Leon Kebe, tel. 031
655 993)
Na Cerkniškem jezeru bomo skupaj
popisali tudi rumene pastirice. Po
štetju sledi družabno srečanje s
piknikom. Dobimo se ob 8.00 pri
Ribiškem kotu (pri čebelnjaku) na
Cerkniškem jezeru.
7. junij 2008: Crex Night (ko-
ordinator: Leon Kebe, tel. 031
655 993)
Za varstvo ogroženih koscev je
ključnega pomena natančno
spremljanje njihovega števila.
Kosce lahko preštejemo le v skupni
akciji, ki poteka ponoči in je vedno
nepozabno doživetje. Dobimo se ob
22.00 pri Ribiškem kotu (pri čebel-
njaku) na Cerkniškem jezeru.
ale uharice (Asio otus) so pri nas kar pogoste. Prva me je obiskala pred
i, ko si je izbrala domači oreh, na katerega se je vračala ves teden in ra-
vedno ogledovala, kaj neki počenjam s tisto čudno napravo z velikim
etlečim se stekiom.
larice gnezdijo v gostih vejah sosedove smreke. Ko mladiči vzletijo,
na vejah bližnjih dreves ustavljajo soncu in čakajo na hrano. Niso
av nič plašni in pogumno pfenaStoradovedne poglede občudoval-
v. Tudi sami so radovedni in v svoji vSfctti obrnejo glavice tudi za 90
jpinj, kot na prj^ženiađRi. Tudi ponoči mraedujejOT^I'hrano in.z glas-
m pivkanjem kličejo starše, da ne bi pozabili nanje.
Brežice
APRIL MAJ JUNIJ
1 to 1 če 1 ne
2 sr 2 pe 2 PO
3 če 3 so 3 to
4 pe 4 ne 4 sr
5 so Spoznavanje sov ob Cerkniškem jezeru (vodi Janez Dragolič) 5 PO 5 če
6 ne 6 to 6 pe
7 PO 7 sr 7 SO Crex Night (koordinator: Leon Kebe)
8 to 8 če 8 ne
9 sr Šola ptičjega petja na Mariborskem otoku (vodi Luka Božič) 9 pe 9 PO
10
ce
11 Pe
Muriša (vodita Zeljko Šalamun in
Igor Kolenko)
$0 Popis rumenih pastiric na
Cerkniškem jezeru (koordinatorja:
_T ana Kus Veenvliet in Leon Kebe)
10
Krakovski gozd (vodijo Andrej
. ^ Hudoklin, Hrvoje Orsanič in Mojmir
"1 S $0 Pustoslemšek)
-J- R371 «ilrnvalni vilfprirl Pnhnrip "jnnS
11
ne
12
po
(vodja Tanja Šumrada) -1 Q Raziskovalni vikend Pohorje 2008 O I'" (vodja Tanja Šumrada) 13 to
14 po 14 sr
15 to 15 če
16 sr 16 Pe
17 če Goleč nad Branikom (vodi Erik 1 7 cn Šinigoj) J_ / Izlet za mlade ornitologe na Ljubljanske barje (vodil ur i j H an žel)
18 Pe 18 ne
1 O cr» Čiščenje stene za breguljko J_ S U (koordinator: Boris Kočevar) 19 P«
n O no Trbojsko jezero (vodijo Tone Trebar, r V_/ lit: Tomaž Remžgar in Blaž Blažič) 20 to
21 po 21 sr
22 to 22 če
23 sr 23 Pe
24 če A Nočni izlet na Iški morost (vodita r ^T Željko Šalamun in Žiga Iztok Remec)
25 pe 25 ne
26 so 26 po
~~7 Tradicionalni praznični izlet na ( I'" Cerkniško jezero (vodi Leon Kebe) 27 to
28 p« 28 sr
29 to 29 če
30 sr 30 pe
Q 1 cn Goriški kras ponoči (vodita Jernej O J_ S U Figelj in Tomaž Berce)
10 to
11
sr
12
ce
13 Pe
14
__ Bloke(voditaJanaKusVeenvlietin
SO EvaVukelič)
15
no Izlet za mlade ornitologe na Krvavec
II" (vodi Tanja Šumrada)
16 P°
17 to
18
sr
19
ce
20 Pe
21
22
ne
23 p«
24 to
25
sr
26
ce
27 Pe
28
so
29
ne
30 p«
Ribnik Vrbje (vodijo Sava usole, Ivan
Kogovšek in Miha Kronovšek)
- Vsak ptič(ar) šteje!
Popisi za NOAGS v sezoni
2008
Novi ornitološki atlas gnezdilk
Slovenije, katerega popise smo
na društvu začeli opravljati v letu
2002, prihaja v sklepni del. Letos
bomo, kot kaže, popisali še za-
dnje velike bele lise na zemljevi-
du Slovenije, na katerem si skuša-
mo ustvariti sliko o razširjenosti
in številčnosti gnezdilk. V želji,
da se nam pri »slikanju detajlov«
pridužite tudi vi, vas vabim k po-
pisom. Doslej se nas je v druščini
atlasa nabralo že dobrih ioo po-
pisovalcev, od tistih, ki svoje
delo opravljajo na vsem že dobro
poznanih tetradah, do tistih, ki
sporočajo opazovanja radkih in
zanimivih vrst iz svoje okolice ali
različnih izletov po Sloveniji.
Letošnje leto smo začeli s sloga-
nom: Vsak ptič šteje! Želim, da
bi se nam v tem sklepnem delu
atlasa posrečilo ta slogan združiti
in skupaj napisati zgornji naslov,
ki nam pove o vrednosti ptičev, o
pomenu njihovega varovanja in o
pomenu številčnih popisovalcov,
ki soustvarjajo vedenje o vsem
tem. Zatorej prisrčno vabljeni!
Tekoče informacije o popisih za
atlas, popisni obrazci in navo-
dila so na voljo na spletni strani
www.ptice.org, pri koordina-
torju popisa Tomažu Miheliču
(tel 031 438 545; e-pošta: tomaz.
mihelic@dopps-drustvo.si) ali
v pisarni društva.
4
x
BirdLife
INTERNATIONAL
Januarja smo ponovno šteli vodne ptice v okviru Januarske-
ga štetja vodnih ptic (IWC), ki poteka pod pokroviteljstvom
organizacije Wetlands International. Tokratno štetje je bilo
že 2i. po vrsti. Štetje je tako kot vselej potekalo dva dni ob
koncu tedna, letos sta bila to 12. in 13. januar. Lokalni ko-
ordinatorji so prevzeli nalogo razporejanja popisovalcev
na standardne popisne odseke na rekah in druge lokalitete
na osmih števnih območjih v Sloveniji. Dobra organizaci-
ja in kakovostno delo lokalnih koordinatorjev omogočata,
da vsako leto sistematično preštejemo večino odsekov in
da štetja na posameznih odsekih ne podvajamo. Pokritost
vodnih teles je bila tudi letos zelo dobra, saj smo vodne ptice
prešteli na celotnem slovenskem delu Mure in Drave, na Le-
davi, Ščavnici, Dravinji, Pesnici, večjem delu Savinje, prvič
doslej na celotni Savi od Zelencev do državne meje s Hrva-
ško, Ljubljanici, Soči, Vipavi, Idrijci in najpomembnejšem
delu Kolpe. Poleg tega smo šteli na celotni slovenski oba-
li in vseh obalnih mokriščih ter praktično na vseh večjih
oziroma pomembnejših stoječih vodnih površinah po
Sloveniji. Na rekah Kolpi in Meži, kjer lokalnih popisoval-
cev primanjkuje, so velik del štetja opravili prostovoljci iz
ljubljanskega in štajerskega območja. Ocenjujemo, da je
v štetju sodelovalo kakih 250 popisovalcev, ki so vnovič
vzorno opravili svoje delo. V tednu po štetju je na naslov
društva prispela že več kot polovica vseh pričakovanih ob-
razcev. Prvi pregled je pokazal, da štetje ni izostalo nikjer,
in to kljub neugodnim vremenskim razmeram z dežjem in
vetrom v zahodni polovici Slovenije.
Kljub še ne povsem popolnim podatkom lahko povzamemo
nekatere značilnosti letošnjega januarskega štetja vodnih
ptic. V SV Sloveniji je bilo na rekah Muri, Dravi in Savinji
vodnih ptic razmeroma veliko. Na Muri in Savinji je bilo
vodnih ptic precej več kot lani, na Dravi pa bo končno šte-
vilo preštetih ptic verjetno blizu lanskemu (okoli 25.000),
ki je bilo največje, odkar poteka štetje v takšni obliki kot
danes. V nasprotju z lanskim letom so bila stoječa vodna
telesa, kljub otoplitvi sredi tedna pred štetjem, večinoma
zaledenela in brez vodnih ptic. Po številu vodnih ptic se je
odlikovalo Ormoško jezero z 12.500 preštetimi vodnimi pti-
cami. Letos se je prvič po mnogih letih zgodilo, da na jezeru
niso streljali, in rezultati so bili očitni. Štetje v SV Sloveniji
si bomo zapomnili po velikem številu pritlikavih kormora-
nov (Phalacrocorax pygmeus), ki smo jih prvič doslej zabele-
žili tudi na reki Muri. Precejšnje število redkih in zanimivih
vrst je zaznamovalo štetje na spodnji Savi, kjer je bila prvič
doslej ugotovljena beloliska (Melanitta fusca), opazovane
pa so bile tudi bobnarica (Botaurus stellaris), rjavka (Aythya
marila) in kostanjevka (A. nyroca). Na zgornji Savi in Ljub-
ljanici je bilo vodnih ptic prav tako razmeroma veliko, po-
dobno kot že nekaj zadnjih štetij zapored. Od zanimivih vrst
velja posebej omeniti srednjega Žagarja (Mergus serrator) in
srebrnega galeba (Larus argentatus), na tradicionalno za-
nimivem Zbiljskem jezeru pa sta bili opazovani rjavka in
beloliska. Število povodnih kosov (Cinclus cinclus), ki jih je
največ na alpskih rekah severne Primorske in Gorenjske,
je bilo letos zaradi naraslih in deročih rek sicer manjše kot
lani, vendar je število nekaj sto preštetih osebkov kljub vse-
mu vredno vsega spoštovanja. Na Primorskem je bilo na
splošno vodnih ptic manj kot zadnja leta. To velja tudi za
galebe, ki so bili ponovno prešteti na smetiščih. Štetje na
Cerkniškem jezeru je dalo celo vrsto redkih in zanimivih
vrst. Žerjavi (Grus grus) so bili prvič doslej zabeleženi v ja-
nuarskem štetju vodnih ptic, kar je eden redkih zimskih
podatkov za Slovenijo sploh. Na slovenski obali je bilo v
primerjavi s prejšnjimi štetji vodnih ptic malo. Najbolj je
bodlo v oči majhno število večine rac nepotapljavk. Vranje-
ke (Phalacrocorax aristotelis) smo ponovno prešteli na pre-
nočiščih in potrdili velik pomen slovenskega dela obalnega
morja za to vrsto. V zalivu Polje smo opazovali črno raco
(.Melanitta nigra), ki je bila na Obali zadnjič zabeležena leta
2002. Rezultati štetja bodo še v tem letu podrobneje pred-
stavljeni v strokovni društveni reviji Acrocephalus.
Izvedba tako uspešnega in obsežnega štetja ne bi bila mogo-
ča brez množice predanih popisovalcev in lokalnih koordi-
natorjev. Vsem najlepša hvala!
1: Prvi pregled
je pokazal, da
januarsko štetje
vodnih ptic ni
izostalo nikjer in to
kljub neugodnim
vremenskim
razmeram z dežjem
in vetrom v zahodni
polovici Slovenije,
foto: Petra Vrh
Vrezec
2: Po številu
vodnih ptic se je od-
likovalo Ormoško
jezero z 12.500
preštetimi vodnimi
pticami. Letos se je
prvič po mnogih
letih zgodilo, da na
jezeru niso streljali,
in rezultati so bili
očitni.
foto: Al Vrezec
barn owl trust
01364 653026
Svetovna konferenca o sovah
na Nizozemskem
1: Gnezdilnice za pe-
gasto sovo (Tyto alba)
morajo biti globoke,
z vhodom na zgornji
tretjini in s široko
platformo spredaj,
na kateri mladiči
pred prvim poletom
razgibavajo peruti,
foto: David Ramsden
(Bam Owl Trust)
2: Eksotična vrsta
čuka iz Indije, bra-
manski čuk (Athene
hrama), je bila na
kongresu s strani
indijskih sovjih stro-
kovnjakov deležna
posebne pozornosti,
foto: Borut Rubinič
Trije slovenski predstavniki, Al Vrezec, Petra Vrh Vrezec
in avtorica, smo se v začetku novembra 2007 udeležili Sve-
tovne konference o sovah v Groningenu na Nizozemskem.
Na njej se je zbralo več kot 150 ljubiteljskih in profesional-
nih raziskovalcev sov iz 33 držav z vseh celin. Kar nekaj je
bilo takih, ki jih v času gnezdenja njihovih ljubljenk niti
buldožer ne bi premaknil na počitnice. Popolna naklonje-
nost sovam je najbolj prišla do izraza, ko smo gledali po-
snetke gnezdečega čuka (Athene noctua) na Nizozemskem.
Njegovo gnezdilnico si je med drugim prišel ogledat tudi
samec pogorelčka (Phoenicurus phoenicurus). Čuk je neu-
smiljeno skočil nanj in ga ponosno odnesel samici. Rezul-
tat prizora ni bil vzklik obžalovanja ali sočutja do žrtve,
temveč huronski smeh v dvorani.
Takoj na začetku so nas organizatorji na čelu z Davidom
Johnsonom, ki vodi Global Owl Project, razveselili z dra-
gocenim darilom: DVD-jem z originalnimi opisi vseh še
živečih in izumrlih vrst sov, ki so ga pripravljali kar tri
leta, sedaj pa ga nesebično delijo posameznikom, orga-
nizacijam in knjižnicam. Konferenca je bila odlična pri-
ložnost za srečanje z najbolj eminentnimi poznavalci in
raziskovalci sov, kot so na primer Pertti Saurola, Erkki
Korpimäki, Iain R. Taylor, Wolfgang Scherzinger in Cla-
us König, pa tudi za seznanitev s sodobnimi metodami
raziskovanja. Na vzporedno potekajočih predavanjih smo
izvedeli marsikaj o čuku, pegasti sovi (Tyto alba), veliki
uharici (Bubo bubo), snežni sovi (Bubo scandiacus), kozači
(Strix uralensis), lesni sovi (Strix aluco) in koconogem čuku
(Aegolius funereus). Za začimbo so poskrbele puščavska
sova (Strix butleri) iz Izraela, bleda uharica (Asio clamator) iz
Brazilije, lesni skovik (Otus bakkamoena) s Tajske, braman-
ski čuk (Athene brama) iz Indije, vzhodni kričavi skovik
(Megascops asio) iz Kanade ter sovja avifavna Malezije. Ve-
liki skovik (Otus scops) je med evropskimi sovami gotovo
najbolj »podhranjena« vrsta, kar se tiče raziskav, in si zato
v prihodnosti gotovo zasluži večjo pozornost. Angleži iz
organizacije Barn Owl Trust so nas opozorili na zasno-
vo gnezdilnic za pegasto sovo, ki igra ključno vlogo pri
uspešnosti gnezdenja. Gnezdilnice za to vrsto morajo biti
globoke, z vhodom na zgornji tretjini in s široko platformo
spredaj, na kateri mladiči pred prvim poletom razgibavajo
peruti. Iz gnezdilnic, ki imajo vhod pri dnu, pade veliko
mladičev, ki pa jih starši na tleh ne hranijo in zato pogine-
jo. Na Nizozemskem so za pegasto sovo naredili varstve-
ni načrt, v katerega so vključili nameščanje gnezdilnic
(14.000 po celi državi!!!), izboljšanje dostopa na potenci-
alna gnezdišča, boljše upravljanje s travnatimi robovi ter
izobraževanje prostovoljcev in kmetov. Po uresničitvi teh
ukrepov je populacija narasla s približno 100 parov v 70-
tih letih prejšnjega stoletja na okoli 3.000 parov leta 2007,
s čimer se je vrnila v stanje pred letom 1950. Občudovanja
vredni so, zlasti s stališča dolžine časovnega niza in vlo-
ženega dela, tudi podatki monitoringa sov na Finskem, ki
poteka že od leta 1982 in vključuje obsežno mrežo obroč-
kovalcev. Zelo poživljajoči so bili sproščeni in suvereni na-
stopi ameriških strokovnjakov. Eden od njih je predstavil
rezultate 26-letnega spremljanja prezimujočih snežnih
sov na letališču v Bostonu. Številni prispevki so govorili
o gozdnih sovah, največ o kozači. Po ogledu ran, ki jih je
skozi obleko zadala samica kozače mlademu Fincu, ki je
preizkušal njeno bojevitost, sem bolje razumela, zakaj Al
gnezdilnice pregleduje v debeli bundi in s čelado na glavi.
Nad konferenco sem bila navdušena. Med udeleženci na-
mreč nisem srečala nobenega, ki bi bil zaradi svojega dol-
goletnega raziskovalnega staža vzvišen. Nasprotno, bili so
izredno odprti, pripravljeni na sodelovanje in pomoč, nji-
hova kritika pa je bila konstruktivna. V takem pozitivnem
ozračju smo konferenco zaključili bogatejši za številne
nove informacije, prijetne izkušnje in z dogovori za nadalj-
nje skupno delo.
Evropa bo ptice učinkovito
varovala tudi na morju
// Borut Rubini'
Na latvijskem podeželju je v začetku oktobra 2007 potekal
posvet z naslovom »Ohranitev ptic v morskem okolju: pre-
poznavanje, opredelitev in varstvo mednarodno pomemb-
nih morskih območij za ptice v Baltiku in širše«. Posvet je
organizirala mednarodna okoljska nevladna organizacija s
sedeži v Latviji, Nemčiji, Litvi, Estoniji in še nekaj baltskih
državah - Baltski okoljski forum (Baltic Environmental Fo-
rum- BEF) v sodelovanju z zvezo BirdLife International.
Prvi dan so predavatelji predstavljali velik mednarodni
projekt z istim naslovom, kot ga je nosil sam posvet, kate-
rega sredstva črpajo v glavnem iz evropskega finančnega
orodja »Life«. Mnogi raziskovalci so v treh baltskih dr-
žavah - Litvi, Latviji in Estoniji - glede na obstoječe po-
datke premišljeno opredeljenih potencialnih morskih
območjih za ptice (MIBA) testirali različne metode opre-
delitve takih območij, spremljali stanje populacij vodnih
ptic na opredeljenih območjih, opredeljevali grožnje za
populacije ptic, poskušali zvedeti več o morskih habitatih
na morju živečih (gnezdečih, prezimujočih ali selečih se)
ptic, njihovi prehrani in odnosih z drugimi živimi bitji.
Vsa vprašanja, na katera so nam predavatelji še vedno
lahko ponudili le delne odgovore, si naravovarstveniki v
kopenskih ekosistemih postavljajo že desetletja, del njiho-
vih odgovorov pa je strnjen in uresničen v mednarodno
pomembnih območjih za ptice (IBA).
Na morju so zadeve nekoliko bolj valovite. Meje morskih
pomembnih območij za ptice so bile doslej opredeljene v
glavnem le kot podaljški obale v okoliško morje. Neko-
liko bolj so bili MIBA zastopani le pri majhnih otokih,
posebej takih sredi morja, kjer je bil skupaj z otokom kot
IBA predlagan tudi določen del obdajajočega ga morja, po-
membnega prehranjevališča in počivališča ptic, ki gnezdi-
jo ali se zadržujejo na otoku. Večjih območij, pomembnih
za ptice, ki bi bazirale izključno na morju, praktično ni
bilo. Pa vendar na morju vsako leto del svojega življenja
ptice preživijo na odprtem morju, mnoge pelaške vrste
pa celo pretežni del življenja. Stotine milijonov morskih
in drugih vodnih ptic samo v Evropi prezimi na morju, se
prek njega in po njem v velikem številu premika v času
selitve, predvsem pa hrani v času gnezditve oziroma vse
leto.
Rezultate posveta je težko strniti v nekaj alinej, vendar je
zaključek jasen. Morska pomembna območja za ptice je
treba čim prej prepoznati, opredeliti in zavarovati! Skup-
ni zaključek je bil, da enotne metodologije za opredelitev
žal ni. V grobem bomo območja opredeljevali podobno
kot tista na kopnem, kako natančno, pa je odvisno od
vsakega območja posebej. Veliko zanimivih predstavitev
je ponujalo predloge za to - vključevanje meja domačega
okolja gnezdečih ptic v času gnezditve, redno območje
pojavljanja določenega deleža populacije do določenih
globin nekega morskega območja in mnogi drugi predlo-
gi, ki pa jih bo moral vsak opredeljevalec MIBA v svojem
primeru ponovno preučiti glede na razpoložljive podatke
o populacijah ptic in njihovih značilnostih na opredelje-
vanem potencialnem MIBA. Dela je torej veliko, predvsem
za morske dežele, kakršne so Portugalska z velikim akva-
torijem Madeire in Azorov, Španija, Velika Britanija, Dan-
ska in mnoge druge.
Pa Slovenija - je v tako z morjem skromno zastopani de-
želi sploh vredno razmišljati o MIBA? Odgovor je - vse-
kakor! Zadnje raziskave kažejo, da školjčišča na meji med
Slovenijo in Italijo, na Debelem rtiču in v Miljah redno
gostijo pomemben delež sredozemske populacije vranje-
ka (Phalacrocorax aristotelis desmarestii). Poleg te vrste se pri
nas verjetno redno pojavlja tudi precejšnje število sredo-
zemskih viharnikov (Puffinus yelkouan). Razlogi so torej
tehtni, časa pa malo... Evropa namreč hiti in gospodarski
razvoj še nikoli ni čakal, da naravovarstvo dozori.
V kratkem bo tudi Slovenija dobila svoj MIBA. Vranjeki
na Debelem rtiču bodo tako morda za odtenek lažje spali.
Vendar pa bo treba težave na morju reševati širše - glav-
ne grožnje pticam na morju so namreč prevelik izlov rib,
izlivi nafte in druga onesnaženja, povečan ladijski promet
in turizem. To pa so kompleksni problemi, ki povzročajo
visoke valove. Pticam seveda želimo mirno morje in nare-
dili bomo vse, da bo tako.
3: Ena izmed
gonilnih sil pri
organizaciji Svetovne
konference o sovah
je bil David H.
Johnson, ki vodi
Global Owl Project.
Rezultat projekta
je tudi zgoščenka z
izvirnimi opisi vseh
še živečih in izumrlih
vrst sov na svetu, ki
so nam jo tudi pri-
jazno podarili,
foto: Al Vrezec
4: Predstavitve po-
tencialnih morskih
območij za ptice
(MIBA) so potekale v
kraju Jurkalne na JZ
obali Latvije,
foto: Borut Rubinič
5: Školjčišča na meji
med Slovenijo in
Italijo, na Debelem
rtiču in v Miljah
redno gostijo
pomemben delež
sredozemske po-
pulacije vranjeka
(Phalacrocorax
aristotelis desmarestii).
foto: Borut Rubinič
CAROLI LINN/EI
Eqoitis Du Stella Polari,
a»ohtiim re«ii, med, & botasi. pitorf». upsai.
acaih urs al- holhii»' pitjiofot. he hol,
Losu. Ma s sr t L. Totos. Flojunt. Soc,
SYSTEMA
NATURA
REG NA TRIA NAT UR J?,
Secundum
classes, ordings,
genera, sfecies,
Cum
QHARACTER1RÜS,