Zakaj in kako se nam je treba zadružiti? II. Kako tone obrtništvo. Delavec je že nemanič, a obrt se pogreza bolj in bolj v nemaništvo (proletarijat.) Pred kakima dvema tjednoma je slikal na občnem zboru dunajske črSvljarske zadruge nje načelnik Bica žalostno hiranje rokodelstva: kako mnogokrat predelajo cele noči, da se kolikor toliko prestradaio; če se razmerje v kratkem ne vzboljša, propadejo v nemnogih letih vsi čr&vljarji. Tožil je, da vlada ničesar ne stori v njih prospeh. To zadnje je rečeno nekoliko prehudo. Poslednji čas je vlada raznokaj poskusila, da bi podprla mal obrt v groznem boji njegovem za »bitje alj nebitje«. Skrbi za boljšo strokovno izobrazbo z mojsterskim in strokovnim poukom ter z vednoj maloobrtnoj razatavoj na Dunaji in obdrobnimi razstavami po drugih krajih; daje zadrugam stroje in razna pomagala ali na posodo ali pa na izčasbo (da jih izplačujejo v malih obrokihj; nastaviti se trudi tudi učitelje potovalnike, da bi s kraja v kraj poučevali rokodelce v spretnosti. Prizadeva se tudi priskrbeti jim surovinskih in prodajalnih skladišč, kjer bi vkupno in cenejše kupovali surovine in vkupno in lažje prodajali svoje izdelke. Kajpada je vse to samo polovičarsko ; toda korenito pomagati je mogoče sarno, če se izpremeni celo sedanje gospodarstveno stalo. A tega se dosedaj vsi imenitniki in ugledniki boj6. Mnogi žele, da se splošno raztegne, tudi na tvorničarje, obrtno usposobilo; toda v aedanjih razmerah, ko stiska ves svet kruto tekmarstvo, bi to samo za sebe imelo malo uspeha, z druge stani bi pa vzela prav mnogim delavcem kruh izpred ust. Tudi prisilne zadruge, ki so se ne še davno uvele, ne vzmorejo dosti. Bavarec Paulus, ki ie bil poslan proučevat jih, pravi svojim krajanom naravnost: Ne pričakujte mnogo dobrega od takih obveznih zadrug; ne prinašajo kaj posebnega. Poleg njih in preko niih so ae ustanovila svobodna zadruštva, katera uspevajo bolje. Tako Je osnovalo n. pr. 40 graških črevljarjev skupno nakupovalnico, da iim nakupuje na debelo usnje in druge njih potrebščine, a oni v njej dobivajo vse to ceneje in boljše. Take oarednje nakupotalnice in prodajalnice, kjer bi skupno prodajali svoje proizvode, nasvetavam prav odločno, posebno v Celji in Mariboru, za vsak obrt posebei, in za vse obrtnike celega okrožja. Vlada jih bo, kakor jih drugod, gotovo rada podpirala s precejšnjimi podporami: Glovek obrača, Bog obrne; a Bog ne obrne (in vlada še menj), če človek ne obrača. Toda zasegel sem že nekoliko prenaprej. Kako gre sedaj rokodelcem? Šajher piše v že omenjenej knjigi str. 51 o nekem poštenem črevljarju: Dve tesni sobici ima za stanovanje in delavnico in kuhinjo ob jednem. Dela za nekega oblekSrničarja (prodajalničarja obleke); trdi, da prodaja on svoje izdelke mnogo bolje nego njegovi tovariši, ker se njegovo obuvalo razpečava posebno izbirčnim odjemaleem. Plačuje 12. gld. stanovnine na mesec. Oženjen je, ima štiri otroke in tri vajenoe. Vseh teh devet oseb prebiva in spi v teh dveh ozkih izbicah Hranijo se takole: Zjutraj dve deki prave in šest dek nadomestne kave in 12 dek sladkorja — stane 13 kr.; opoludne: ravno tisto, za malico: isto; zvečer jedno kilo krompirja in včaaih za poboljšek: za 10 kr. klobase. Vsak dan se pripoje za 30 kr. mleka in kruha. Vsako nedeljo, če je mogoče, se kupi tudi 7/io do jedne kile mesa. Vseh devet oseb tedaj zaje na dan — na dragem Dunaju! — samo jeden goldinar. Več ne smejo, da zmagajo atanovnino, davek, obleko itd. In njemu se še dobro plačuje, kakor sam zatrjuje, kako se godi še le drugim! Delajo od ranega jutra do poznega večera, in mnogokrat mora dvanajstletna njegova hčerka tudi maličiti se pri šivalnici do kasne polnoči! Vsi trije vajenci sp6 v jednej postelji! 2iv6 tedaj vsi do malega ob samej slabotnej kavi. Drugega izkuhati gospodinja niti ne utegne, ker mora celi Božji dan možu pomagati, ni minute preveč ne sme zarauditi, da še tako gre, kakor gre. Tkalec na deželi zasluži mnogokod samo ponajveč 120 gld., mnogokrat samo 60—90gld. na leto. Kako preživlja sebe in svojce! Kako oblači?! Cital sem v »Vaterlandu» 1. 1890, kako ie preiskoval tedanji poročevalec obrtnega odseka, Ebenhoch, razmere rokodelške in kaj je našel. Pretreslo me je vsega. Pripoveduje: Vstopimo v snažno, pa ubožno sobo, ki je ob jednem delavnica. Mojster, razmeroma še mlad, sedi ob trhlej mizi. Na pol oslSpel }e od dela in pač tudi od solz, ki mu jih iztiska siroščina njegove družine. Ima dva otroka. Stanovnine na mesec plačuje 12 gld., zasluži pa na tjeden povprek 5—6 gld. Ima tedaj bornih 10 gld. na celi mesec za vso družino za hrano, obleko in vse drugo ! Mnogokedaj je tudi brez dela. Otročka ae presrčno ozirata v očeta — ne vesta še siromačka, kako sirotna da sta. Drug črevljar ima Jedno sobo, kjer stanuje on z ženoj in petimi otročiči, in jedno izbico, kamor mu hodijo za malo plačilo drugi siromaki samo prenočevat. Ozki hodnik mu je za kuhinjo. Plačuje stanovnine na mesec 11 gld. in pol. Zasluži povprek 4—5 gld. na tjeden. 2ena krošnjari s prestami. Ce n6ma dela, kakor se zgodi mnogokrat, prisluži tudi on nekaj malega z istim prodajanjem. Šivalni stroj je že davno moral prodati. Hrana: opoludne se namaže nekoliko surovega masla na kos komisa; to jih mora preživeti do večera Zvečer izkuha žena nekoliko rezancev ali kaj takega: to je jedina topla jed v celem dnevu. Drug mojster ima ženo in osem otrok; sobo samo jedno. Šivalnico je že davno moral v sili prodati. Orodje mu leži prašno na tleh: ubožček že nekaj tjednov nema dela; vrh tega je na pol oslepel. 2ena si nekaj pripere. Jedna hči in jeden sin že delavčujeta in dajeta svojo dnino staršem. Topla jed jim je redka prikazen. S surovim maslom namazan komis in ostanki, ki jih jim prinašajo usmiljene kuharice, to je vsa njih hrana. Bridko iokaje sta se pritoževala siromaka, da njiju sin, jedina njih podpora, mora vinotoka k vojakom? Kako bode še le potem? In tako gre večini črevljarjev (in tudi drugim obrtnikom). Vkljub uboštvu in ogroznej bedi človeku dobro dene snažnost, ki je povsod. In tudi vere še neso izgtlbili. Križe, podobe Matere Božje in moleki se vidijo povsod. In sočutje jim je tak dobro dejalo. Vsi so imeli solze v očeh. Svoj živ dan ne bom pozabil te strašne siroščine. »In od kedaj vara gre tako slabo, Ijubi ljudje ?« »Natanko se lehko določi dan: odkar so se zasnovale črevljarnice in prodajalničarji na veliko ponujajo slabo in zato ceno svoje blago«. Da, velevršila in velike tekmarnice izpodmikajo rokodelcem tla. Velevršila (všlike tvornice) vse izdelujejo s stroji, mnogo hitreje, mnogo ceneje, pa še mnogo bolj slabeje. Z njimi v zvezi so pa velike prodajalnice, katere njih dobrovidno pa slabovredno blago zaradi tega morejo prodajati tak eeno, da rokodelec ne more z njimi tekmariti (konkurirati).: ne izplača se mu več delo; tudi bolj in bolj izgublja delo, ker kupniki (»kunti«) kupujejo rajši — nekaj zaradi ubožnosti nekaj zaradi nevednosti — prej označeno narejeno robo, nego da bi naročali pri obrtnikih sami sebi v škodo. Vem za tovariša, ki je kupil v takej zalogi na Dunaji lepovidne a zanične črevlje samo za kaka dva forinta; pa komaj dva ali tri tjedne jih }e nosil, pa so bili zbiti do konca: niti zašiti se niso več dali. Po naših krajih obrtnikom tolika sila še ni; vender se jim godi tudi hudo. Pojdi sara malo krog njih in povprašuj: slišal boš same tožbe in sicer pravične tožbe. In njih položaj bolj in bolj nazaduje. In vender pri nas Se ni doslej mnogo tistega tekmarstva z veleobrtom; kaj bode še le takrat, kedar jih pritisne tisto! In bojim se, da se to zgodi prav v kratkem; zakaj že prepregajo velikaši tudi pokrajinska mesta in deželo s pogubonosnimi prodajarnicami. Črevljarnica modlinška n. pr. ima že kakih poldrugsto prodajnic-podružnic po državi, Kraftova črevljarnica v Bregencu pa v samej malej deželici Predareljskej črez 20. In jedna taka tekmarnica vzame posel in zaslužek tiste vrste rokodelcem v celem okolišu. In vsak stroj, ki zasvrči v veleobrtu, vgrabi kruh mnogim obrtnikom. In kako naglo se množč stroji! Avstrija je imela v industriji 1. 1873. strojev za 336.000 konjakih sil, a 1. 1888. že za 2,150.000! Bog v<5, koliko še le dandenašnji. Obrtniki pa se drug za drugim utapljajo, znižbujejo (»deklasirajo«) se, to se pravi: padajo v nemaništvo (proletarijat) in razmnožujejo delavstvo ter s tem še bolj manjšajo delavsko plačo, ko ie njih ponuj večji in večji; zakaj čim več delavcev se ponuja, tem manjža plača se jim daje. Na Nemškem se je n. pr. znižalo število rokodelskih ljudij v sedmih letih za tri odstotke. Takih Ijudij štejejo na Nemškem 6 milijonov; kak polom bi navstal, če tolika množica izgubi kruh! In mnogi družboslovci obetajo vsem malim obrtnikom že gotovo pogubo; samo za nekatera mala dela, n. pr. za kopanje bi ga še kaj malega ostalo. Teh napovednikov obečanja se pač ne bodo nikedar izpolnila; vender so nekatere vrste rokodelstva pač za zmirom že ukončane in mrtve, n. pr. tkalstvo; in če bi šlo tako dalje kakor sedaj, poginol bi res prej ali slej ves mali obrt. Zelo tlači obrtnike to, da težko dobodo cenega posojila, sami pa morajo čakati prav mnogokrat dolgo časa svojega plačila. Nemalo rokodelcev, ki jim je tvornica vzela delo in kruh, se izkuša ohraniti s tem, da domači. O tem domačenji Se nekoliko prihodnjič! J. M. KržiSnik.