PRO ŠVETNI Štev. 8 Ljubljana, 29. aprila 195T LETO VIL Urejuje uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn. Uredništvo In uprava Nazorjeva 1-L Telefon številka 22-192. — Letna naročnina din 300.—, Štev. ček. računa 60-KB-1-2-140 — Tisk Časopisno založniškega podjetja »Slovenski poročevalec« GLASILO ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEV OB IZIDU ODREDBE O PREDIZOBRAZBI VAJENCEV Svet za šolstvo LUS je na seji 28. lil, t. 1. sprejel Odredbo o predizobrazbi vajencev in učencev strokovnih šol s praktičnim poukom. Vajenska šola zavzema glede vpisnih pogojev izjemno mesto. Medtem, ko večina rednih šol zahteva ob vpisu določeno pred-izobrazbo, vpisujejo vajenske šole vse, ki so sklenili učno pogodbo za izučitev kakega kvalificiranega učnega poklica. — Uredba » vajencih (Ur. 1. FLRJ št. 39-52) določa glede predizO-brazbe, da je za vajenca lahko sprejet tisti, ki je dokončal osemletko ozir. nižjo gimnazijo ali ima nižjo šolsko izobrazbo, najmanj pa štiri razrede osnovne šole. Podrobnejši pravni predpisi o predizobrazbi vajencev v posameznih poklicih, ki jih uredba predvideva, za republiko Slovenijo niso še izšli. Organi, ki so potrjevali učne pogodbe, so se zato deloma držali navodila o pogojih za sklenitev učne pogodbe v obrti, ki ga je izdal Odbor za strokovno šolstvo pri Svetu za prosveto LRS še pred izidom Uredbe o vajencih. V šolskem letu 1954-55 smo imeli v vajenskih šolah celo 32 vajencev, ki pred vpisom v vajensko šolo niso dovršili niti štirih razredov Osnovne šole. Torej se organi, ki so potrjevali učne pogodbe, niso držali niti minimalne zahteve Uredbe o vajencih. Vsiljuje se vprašanje, ali je taka prožnost pri sprejemanju vajencev in s tem pri vpisovanju v vajenske šole upravičena ali ne, kajti tehnični napredek zahteva od kvalificiranega delavca čedalje globlje teoretično 'znanje- Odgovor ni lahek. Sprejemanje vajencev ni izključno gospodarska zadeva. Moremo ga ob- ravnavati tudi bot vzgojno poglavje. Statistični podatki nam kažejo, da je odstotek mladine, ki po dovršeni šolski obveznosti ne nadaljuje šolanja, izredno visok. Ta mladina se je odmaknila vzgojnim vplivom šole in ako ne najde zaposlitve, se kaj lahko pojavijo težki socialni problemi. S poostrenimi kriteriji o predizobrazbi pa bi mnogim mladim ljudem postavili težko prepreko na njihovi življenjski poti. Ob vprašanju, kakšni pogoji naj veljajo pri sprejemanju vajencev v uk, je treba pregledati vzroke, zaradi katerih šoloobvezni otroci uspešno dovršijo le sedem, šest, pet ali celo manj razredov. Del krivde leži gotovo v sistemu današnjega načina ocenjevanja, pa tudi v šolskem sistemu samem, saj je znano, da uspešno dovrši osmi razred osnovne šole oz. četrti razred gimnazije le slaba tretjina učencev, ki so se vpisali v prvi razred osnovne šole. Drugi razlog, ki govori za prožnost pri sprejemanju vajencev, je gospodarskega značaja. Nekateri poklici oz. stroke namreč kljub prizadevanju ne morejo najti zadosti naraščaja. Pravzaprav bi morali vztrajati na načelu enotne osnovne izobrazbe, ki naj usposobi vse delovne ljudi ne glede na stopnjo poklicne kvalifikacije za opravljanje družbenih funkcij, toda dokler imamo opraviti s šolstvom, za katero moremo trditi, da je glede na revolucionaren razvoj družbenih odnosov zaostalo, je predpisovanje predizobrazbe po poklicih le možno opravičiti. Izražena v odstotkih, je bila predizozbrazba vajencev v šolskem letu 1954-55 naslednja:. Taka razdelitev vajencev po posameznih kategorijah poklicev je razumljiva, kajti večina poklicev, za katere zahteva odredba šest razredov osnovne šole oz. dva razreda gimnazije spada med najbolj masovne. Tu so zajeti mizarji, krojači, šivilje, čevljarji itd. Odgovoriti je treba še na vprašanje, ali imamo v Sloveniji glede na doseženo izobrazbo v splošnoizobraževalni šoli dovolj mladincev in mladink z zahtevano predizobrazbo, da odredba ne bo zavrla dotoka v posamezne učne poklice. Tak pomislek Zadnji uspešno dovršeni razred do 3. r. osnovne šole 4—5 r. osnovne šole 6—7 r. osnovne šole 8 razr. osnovne šole 1 razred gimnazije 2 razreda gimnazije 3 razredi gimnazije 4 razrede gimnazija Skupno .Relativni prikaz nam pokaže, da je 37 odst. učencev uspešno dovršilo vseh osem razredov splošnoizobraževalne šole; 20,69o učencev, ki so dopolnili 15. leto starosti, pa ima predizobrazbo največ petih razredov splošno-, izobraževalne šole. V absolutnih številih to pomeni, da imamo v Sloveniji 9800 petnajst let starih učencev, ■ ki so uspešno dovršili vseh osem razredov splošnoizobraževalne šole in da imamo ca. 7460 učencev, ki po določilih odredbe brez spregleda okrajnega sveta za šolstvo ne bi mogli skleniti učne pogodbe za noben poklic. razr. vaj. šole Po- L ir. m. vprečje manj kot 4 razredi os. S. 0,1 0,3 0,3 0,2 4 razredi osnovne šole 11,5 10,6 11,2 U,1 5 razredov os. š. ali 1. r, gn. 17,6 20.0 21,8 19,4 6 razredov os. š. ali 2. r. gn. 33,3 31,5 32,7 32,5 7 razredov os. š. ali 3. r. gn. 16,1 18,2 25,9 19,3 8 razredov os. š. ali 4. r. gn. 21,1 19,0 7,3 16,0 več kot 4 razredi gimnazije 0,3 0,4 0,8 0,5 Kot je razvidno iz navedenih zahtevnejše kovinarske poklice tri razrede vajenske šole nad 30% vajencev pred vpisom v vajensko Šolo dovršilo največ pet razredov osnovne šole ozir. en razred gimnazijel To je zelo nezadovoljiv pojav, saj sklepajo vajenci s prav majhno izjemo učne pogodbe po dovršeni šolski obveznosti. To pomeni, da imamo 30% vajencev, ki so med šolanjem v obvezni šoli trikrat padli! Podatki kažejo sicer, da se predizobrazba vajencev iz leta v leto izboljšuje, da pa je napredek prav majhen. Vajencev, ki so dosegli izobrazbo samo petih razredov osnovne šole oz. samo prvega razreda gimnazije, je v tretjem razredu vajenske šole 33,3%. Ta odstotek pade v drugem razredu na 30,9, v prvem pa na 29,2%. Razlika je torej le 4,1%. Najboljšo predizobrazbo vajencev izkazujejo trgovska stroka in elektrotehnične obrti (elektroinstalaterji, radiomeha-niki, elektromehaniki, galvani-zerji itd.), najslabšo' pa učni poklici v gradbeni stroki (zidarji, tesarji, soboslikarji in pleskarji in drugi) ter v živilski stroki (mesarji, peki, slaščičarji). Pri tem je treba opozoriti, da se pri trgovinskih vajencih stanje še vedno izboljšuje, v gradbeni in živilski stroki pa slabša. Odredba o predizobrazbi, ki jo je sedaj sprejel Svet za šolstvo, bo nekoliko dvignila predizobrazbo vajencev. Po doslej veljavnih navodilih so mogli vajenci nekaterih strok (dimnikarji, krovci itd.) skleniti pogodbo že s štirimi razredi osnovne šole. Osnutek odredbe določa šest uspešno dovršenih razredov osn. šole oz. 2 razreda gimnazije kot najnižjo predizobrazbo. Okrajni ljudski odbori pa bodo mogli spregledati še en razred (doslej niso bili redki primeri, da so vajenci dosegli spregled dveh razredov predizobrazbe, kar je •azumljivo zelo oviralo uspešen pouk v vajenski šoli). Pripomniti je treba, da bodo z reformo obveznega šolstva nastali povsem novi pogoji za sprejemanje vajencev in da bo zato odredba o predizobrazbi veljala le za prehodno obdobje. Za večino poklicev v kovinarski stroki dviga osnutek predizobrazbo za 1. razred, t. j. na 7 razr. osnovne šole oz. 2 razr. gimnazije. Le za izučitev kovaškega poklica ter nekaterih kovinarskih poklicev, ki ne zahtevajo posebnega teoretičnega znanja (brusači, nožarji, Sitarji in podobno) dovoljuje Odredba pred-teobrazbo šestih razredov. Za je izrazil Sekretariat za delo LRS. Rezultati ankete, ki jo' je izvedel sam Sekretariat za delo LRS po okrajnih posredovalnicah za delo pa kažejo, da je ta ugovor neutemeljen. Po podatkih ljudskega Štetja iz. leta 1953 je bilo v LR Sloveniji ca. 26.500 mladincev in mladink, ki so v 1. 1956, ko je bila izvedena anketa, dosegli mejo šolske obveznosti, to je 15. leto starosti, torej v starosti ko večina učencev sklepa učne pogodbe. Anketiranih je bilo 17.049 mladih ljudi. Rezultati so naslednji: procentualna porazdelitev m ž vsi 2,3 1,4 1,9 14,4 9,8 12,1 17.1 14,6 15,9 5,6 ' 7,9 6,8 7,9 5,3 6,6 15.2 11,9 13,6 12,6 13,3 12,9 24,9 35,8 30';2 100 100 100 V poklice, za katere zahteva odredba 8 razredov splošnoizobraževalne šole, sprejemamo vsako leto le ca. 1200, v ostale poklice pa največ 4000, torej skupno povprečno 5900 vajencev na leto. Tudi če upoštevamo vključevanje otrok v srednje strokovne šole, višje gimnazije in strokovne šole s praktičnim poukom, nam gornja analiza razpršuje vsak dvom v pravilnost sprejete odredbe o predizobrazbi vajencev in učencev strokovnih šol s praktičnim poukom. Jalen Franc (avtomehaniki, precizni mehaniki, urarji in podobno) se zahteva predizobrazba popolne osemletne šole. Od' ostalih strok predvideva to predizobrazbo odredba tudi za vse poklice v elektrotehnični stroki, trgovini, za fotografe, optike, poklice v grafični stroki in podobno. Za poklice, ki jih Odredba ne našteva posebej, velja pogoj uspešno dovršenih 6 razredov osemletne šole. Ta nizka zahteva postane razumljiva v luči statističnih podatkov,.ki kažejo, da ca. 70% otrok, ki so se vpisali v 1. razred osnovne šole, ne iokonča z. uspehom osmega razreda splošnoizobraževalne šole. Posebej je treba omeniti poklice v gradbeni stroki. — Na splošno imamo v teh poklicih najnižjo predizobrazbo. V letu 1954-55 je bilo tu 54,5% vajencev, ki so dovršili le 5 ali manj razredov splošnoizobraževalne šole. Samo s štirimi razredi osnovne šole pa je dobra petina vseh vajencev v gradbeni stroki. Glede na to je Združenje podjetij gradbene stroke izrazilo mnenje, naj bi v gradbeno stroko sprejemali tudi vajence, ki niso dovršili niti 5 razredov osnovne šole, in sicer predvsem v poklica opekar in apneničar. Odredba te sugestije ni upoštevala, ker predvideva tudi v gradbeništvu najnižjo predizobrazbo šestih razredov s tem, da bodo okrajni ljudski odbori mogli spregledati en razred. Veljavni predpisi o strokah In poklicih (Ur. 1. FLRJ št. 19-50 ter št. 9-54) uzakonjajo ca. 620 različnih poklicev. Predizobrazbo osmih razredov osnovne šole oz., štirih razredov gimnazije določa odredba za ca. 15% poklicev, sedmih razredov osnov-ae šole, oziroma treh razredov gimnazije za okrog 19% poklicev, šestih razredov osnovne šole oz. dveh razredov gimnazije za ca. 66% poklicev. Ker pa imajo učni poklici, za katere zahteva odredba osem razredov osnovne šole rz. štiri razrede gimnazije, majhno število vajencev, je odstotek vajencev v posameznih spredaj navedenih kategorijah poklicev po_ statistiki sekretariata za šolstvo LRS za leto 1954-55 takle: Vajencev v poklicih, za katere zahteva Odredba o predizobrazbi vajence- osem razredov osnovne šole oz. štiri razrede gimnazije, je le 8%. v poklicih z zahtevo po sedmih razredih osnovne šole oz. treh razredov gimnazije 21%, v poklicih z zahtevo po šestih razredih osnovne šole oz. dveh razredih gimnazije pa 71% celotnega števila vajencev. Nekaj besed o inšpektorski službi Zelo poredko zasledimo v našem strokovnem tisku kak članek 'o šolskih inšpektorjih, o njihovem delu, težavah, uspehih in podobnem. Včasih res lahko beremo misli o izboljšanju inšpektorske službe, o vlogi in odgovornosti inšpektorja* orisan je lik idealnega inšpektorja, o njegovem delu in življenju pa obzirno molčimo, kakor da nas je sram. Kolčno res ni vredno izgubljati mnogo besed o tej pešičtici ljudi, ki so bili po večini proti svoji volji iztrgani >z učiteljskih vrst in uvrščeni v admiintiistrartnivni aparat okrajnih LO, saj bodo besede ostale besede, življenje pa bo nadaljevalo svojo pot. Kljub temu pa čutim potrebo, da vsaj olajšam svojo bisago trpkih spominov in razočaranj ki se je napolnila v 8 letih tega^ službovanja. Mogoče ml bo ičak sotrpin pritrdil, mogoče pa celo sramežljivo odvrnil pogled od članka, češ zdaj si nas pa spravil v zadrego, porušil si našo uradno avtoriteto. Sicer pa pišem le v svojem imenu in želim, da me kdo prepriča, da sem pesimist. Vsa leta od osvoboditve dalje smo imeli in še imamo težave zaradi pomanjkanja prosvetnega kadra. Nič boljši ni položaj pri zasedbi inšpektorskih mest. Kadra, ki bd bil politično im strokovno zrel, da vodi učiteljstvo, telesno krepak, da bi zdržal napore terenskega dela, pač ni na pretek. Poznam mnogo tovarišev, ki so si že po nekaj letih inšpektorske službe poiskali, varen pristan na šoli, čeprav so imeli vse pogoje za dobrega inšpektorja. Spominjam se tovariša, ki mu je šele »grozila« inšpektorska služba, pa si je oskrbel čeden kupček zdravniških potrdil, da je nesposoben za terensko delo. Danes mu ni nič žal, ker je ostal na šoli. Človek bi pričakoval, da bo za razpisano inšpektorsko mesto toliko prosilcev, da bo celo izbira težka, pa se takemu razpisu le pomilovalno nasmehnejo kot ponesrečeni šali. Naslov »šolski inšpektor« je le manj mikaven, kakor se zdi. v drugih strokah za ta naziv menda ni takih težav pri razpisu! Da je inšpektorska mreža še toliko zasedena, je v veliki meri zaradi idealizma, ki so ga ti ljudje kljub vsemu ohranili, zaradi čuta odgovornosti, da mora to delo trenutno še tudi nekdo opravljati, in zaradi politične zavesti, da je treba vztrajati na mestu, ki jim je bilo odrejeno. Če bi hoteli iskati v tej službi kakršne koli mikavnosti, ki bi upravičevale zasedena inšpek- torska mesta* bi JUi tež- ko našli. * . Inšpektorska služba ni lahka. Svetovati učitelju, kako naj dela, je precej odgovorna zadeva in mora biti dobro premišljena, pa tudi vsebinsko in strokovno pravilna, saj ne ostane le v okviru ene učilnice ali šote. Pedagoškim človeški odnos do učitelja, ki ga brezpogojno pričakujejo od inšpektorja, postane cesto zelo delikatna zadeva, zlasti če naletiš na preobčutljivega, hkrati pa v svoje strokovno usposobljenost zaverovanega učitelja. Lahko in prijetno je inšpektorjevo delo, kjer je vse v najboljšem redu in lahko učitelje pohvališ in postavljaš za zgled, »birokrat«, »dlakocepec«, »priganjač« pa postaneš v očeh učitelja takoj, ko ga opozoriš na zanemarjeno šolsko administracijio, na površne priprave, na neučinkovitost ali nepravilnost njegovega razrednega dela, na neprimeren odftos do izvenšolske-ga dela itd. Skušaš svoje pripombe primemo formulirati da ne bi preveč »zadel« učitelja, obziren si kar se da, vendar postaneš na šoli nebodii-ga treba, ker nisi visega pohvalil. Skoraj vsak učitelj je prepričan, da dovolj dela, da dobro in prav dela, le redki so samokritični, pa tudi ti raje vidijo, da jih pohvališ. Ne bom trdil, da je inšpektorsko delo brez napak, saj si nanje kaj kmalu opozorjen, če le nekoliko prisluhneš komentarjem po inšpekciji, vendar se boš težko zmotil v svoji sodbi, če poznaš ljudi, ki jih ocenjuješ, če imaš primerno prakso dn če poznaš strokovno literaturo. Žal ljudje še ne ločijo uradnih in privatnih odnosov, tovariški odnos pa hočejo takoj izkoristiti kot sredstvo za ublažitev kritičnih pripomb k delu. Neštetokrat se mi je zgodilo, da so se mnogi učitelji »maščevali«, (ker sem njihovo delo kritično ocenil), s tem da so se »držali«, ali pa celo moji ženi niso odzdravljali. Saj so smešni taki primeri, vendar so in zagrenijo človeku voljo do dela. Med zahtevami in strogostjo ter uvidevnostjo in popustljivostjo je pač treba obdržati ravnotežje, četudi je včasih težko. Vsekakor se uvidevnost le ne sme podrediti zahtevnosti. Vsi smo ljudje, v tem primeru šolniki, zato pa tudi v svojih zahtevah nismo enaki. Cisti tovarniški odnos med učiteljem in inšpektorjem pa le redko lahko ostane, ker si pač le kontrolni organ in se ne moreš otresti občutka, da te imajo tem rajši, čim manj te vidijo. Vsaj na videz si dobro sprejet, redimo da Prosvetnim delavcem, vsem bralcem in sodelavcem čestitamo k prazniku dela UREDNIŠTVO IN UPRAVA »PROSVETNEGA DELAVCA« tudi nasvete tovariško sprejmejo, ostane pa prizvok uradnosti, ki le kali prave tovariške odnose. — To so notranje težave inšpektorskega dela, ki mu dajejo pečat težavnosti, ker ima pač opravka z odraslima in očutljivimi ljudmi. Treba pa se je otresti sentimentalnosti, če hočemo doseči kaj več. Zunanje težave pa so med drugim prometne neprijetnosti, ki so‘v zvezi s terenskim delom. Iz dneva v dan, z majhnimi presledki, popotuješ, prebiraš vozne rede, se jeziš nad konservativnostjo naših lokalnih prometnih sredstev, ali pa preklinjaš ja-masto cesto, ko poganjaš svoje kolo dn se ves znojen in zasopel znajdeš v razredu pred številnimi radovednimi otroškimi očmi Cez dan okušaš poleg drugega »izbrane« jedilnike vaških gostiln ali pa použiješ obrok mrzle hrane, ker pač v kraju ni gostišča. Prava senzacija je, če se šolski inšpektor po naključju pripelje z avtom, kakor je senzacija, če se finančni inšpektor ali zastopnik kakšnega podjetja ne pripelje z avtom. Bojam se, da bomo doživeli čase, ko s© bodo otroci premožnejših staršev pripeljali v šolo z avtom ali vsaj z motornim kolesom, inšpektor pa z usmiljenja vrednim kolesom ali pa bo prišel peš. Ne vem, če smo res še tako revni, da okrajni inšpektorat ne bi mogel imeti svojega lastnega sodobnega prevoznega sredstva za 4 do 6 ljudi. Koliko dragocenega časa in še bolj dragocenega zdravja bi prihranili. Ce se rentirajo razna druga vozila, bi se verjetno tudi to, saj bi inšpektorji lahko opravili več pregledov, obenem pa bili rešeni mnogih drugih tegob. Treba bi bilo vzeti računico v roke in spremeniti odnos do prosvete. Tolažilne in bodrilne besede so premalo, treba je pomagati. Misbm, da smo pa tudi mi premalo zahtevni in vse preveč skromni. Direktorja kakšnega podjetjeca si brez avta ne moremo misliti, saj: bi se sicer njegov ugled zmanjšal, po mojem pa družbena odgovornost in težavnost inšpektorjevega dela ni nič manjša. Poglejmo še eno temno stran te zavidanja vredne prosvetne funkcije! Ko so neprijazni tokovi usode iztrgali učitelja iz šole in ga postavili za inšpektorja, je postal uradnik — član okrajnega upravnega aparata. Dobil je lep naziv, veliko terenskega in dovolj pisarni- škega dela, znatno odgovornost, izpostavljen je vse večjemu krogu kritike (od učiteljstva do funkcionarjev občine in okraja), Skratka, stopil je iz zatišja- na prepih — gmotno pa je na slabšem kot je bil poprej. Vsi dodatki, ki jih je imel kot učitelj v denarju in naravi, so izginili, saj je čez noč postal uradnik in ni več prosvetni delavec. Kakor sem vsako uredbo, zlasti zadnjo, ki je izboljšala gmotne razmere učiteljstva, z veseljem pozdravil, tako sem občutil krivico, da nobena ni upoštevala inšpektorjev. Učitelj na večoddelčni šoli ima po sedanjih predpisih višje prejemke, saj sta dopolnilna plača in funkcijski dodatek izenačena, ima pa verjetno tudi stanovanje in kurivo pa še hekaj vrta, plačano ima razredništvo, morebitne nadure, zmanjšano učno obveznost, pa tudi odgovornost je v primerjavi z inšpektorjem manjša. Kljub temu pa so ljudje, ki očitajo inšpektorjem, da si »služijo« denar z dnevnicami, kakor da drugi terenski uslužbenci teh nebi prejemali (pa še precej višje so v podjetjih). Recimo, da je v kraju, kjer učitelj službuje, obrtna ali kmetijska šola, da so razni tečaji, za katere vedno iščejo predavatelje: učitelj bo lahko z manjšim naporom povečal svoje prejemke z nadurnim honorarnim delom, pa ne bo nihče temu oporekal. Verjetno bi bil tudi inšpektor »sposoben« opravljati tako nadurno delo, če bi bil še na šoli in bi se izognil očitkom o služenju dnevnic, s katerimi končno poravna izdatke za hrano. Učitelju pa so njegove nadure čisti povišek prejemkov. Kaj pa večja poraba obutve in obleke, mar ni to občuten minus pri današnjih cenah? »Stimulacija« za inšpektorsko delo je zares zavidanja vredna. Pa še vprašanje dopusta! Redki so, ki še danes očitajo učiteljem, da imajo preveč počitnic, saj so se prepričali, da je razredno delo naporno. Mnogo učiteljev v času počitnic dela v raznih počitniških kolonijah, se udeležuje raznih seminarjev itd. Inšpektor praktično ne more imeti toliko oddiha, saj ga takrat, ko se zapro šolska vrata, čakajo razni zbirniki statistik in poročila. Svoj uradno odmerjeni dopust mora skrbno planirati, da mu ga personalni odsek ne razdeli v obrokih. Sprašujem se, ali se inšpektor pri svojem delu res manj utrudi, zlasti še, ker je delo vezano na telesne napore. Tudi strokovno izpopolnjevanje, ki je inšpektorju pač najbolj potrebno, ima pa zanj manj časa kakor ostali prosvetni delavci, je bilo doslej premalo upoštevano. Za vse mogoče predmete od telesne vzgoje do slovenščine, celo za delo poverjenikov PRKS iso in še bodo organizirali razne tečaje in seminarje, za inšpektorje pa naj zadostuje mogoče enkrat na leto 4 do 5 dnevni posvet, ki često nakaže le načelne probleme, v ostalem se pa znajdi kakor veš in znaš. Poznati moraš našo strokovno literaturo, če hočeš vsaj za silo voziti prosvetno barko. Precej je tudi tovarišev, ki jim je bil zaradi te službe onemogočen redni študij na VPS, nadomestila za to izgubo pa nimajo. Ne čudimo se, da je tako težko prepričati učitelja, ki ima vse pogoje, da bi prevzel inšpektorsko službo. Kar sem navedel, so ugotovili že mnogi, posebno pa tisti, ki se jim je posrečilo, da so se vrnili na šole. Kako dolgo bomo mi še vzdržali, je vprašanje. Is leta v leto se vrstijo obeti, tudi v predlogu novega zakona o državnih uslužbencih so neke tolažilne izboljšave gmotnega stanja inšpektorjev, vendar so to šele obljube in ja tudi vprašanje, ali bodo sprejete. Tudi glede priznanja naziva »inšpektor« se vlečejo polemike v nedogled. Strinjam se s tem, da bi moral imeti inšpektor višjo predizobrazbo, vsaj na ravni sedanjega predmetnega učiteljav dokler pa ne bo možnosti tako stopnjo pridobiti oziroma iz teh vrst rekrutirati nove inšpektorje, bo pač treba zaupati to delo učiteljem praktikom. Menim, da je skrajni čas, da se za delo šolskega inšpektorja uvede načelo stimulacije, poštene socialistične stimulacije, kakor se uvaja v gospodarstvu. Postaviti je treba primerne pogoje za sprejem v to službo, v skladu z odgovornostjo in delom, ki ga inšpektor opravlja in mora opravita, pa bb treba dati primerno plačo in nuditi pogoje za strokovno izpopolnitev. Vsaj še nekaj časa bodo inšpektorji potrebni, morda Tedu o bolj kot mentorji in manj kot nadležen nadzorni organ, zato ne bi smeli popolnoma pozabljati na to, peščico ljudi, ki so, vsaj upam si to trditd, tudi doslej že mnogo doprinesli k izboljšanju šolskega dela. ERLB j »PROSVETNI DELAVEC* Nekaj o pblenintiki vzgojnih domov Bibiiotekarsivo kot učni predmet Problematika inštitutov Naša javnost ni dovolj seznanjena z vzgojnim delom in problematiko v domovih. Problematika vzgojnih domov je vedno nekj-e v ozadju. Dostikrat še prosvetni delavci — pedagogi ne čutijo potrebe, da bi se temeljiteje lotili tega problema. Do nedavnega še sami vzgojitelji v domovih . niso čutili potrebe po medsebojni izmenjavi izkušenj. Vsak dom je delal nekako po svoje, vzgojno delo je bilo odvisno od sposobnosti in iznajdljivosti vzgojnega kadra v ustanovi. Skratka, manjka Ram vsaj okvirno izdelane metodike dela. Korak naprej so naredili vzgojitelji z združitvijo v svoje dinuštvo. K izboljšanju dela sta mnogo pripomogla dva enotedenska seminarja za vzgojitelje v preteklem letu. Vzgojitelji so začeli resno razmišljati o izboljšanju vzgojnega dela v domovih, kajti z zastarelo metodo nadzorstva, ki je postala klasična v naših domovih, se ne da doseči tistega, kar socialistična družba upravičeno pričakuje od vzgojiteljev. Medsebojni stiki vzgojiteljev v preteklih mesecih so pokazali potrebo po izmenjavi izkušenj, po čimtesmejšena sodelovanju. Jasno pa je prišla do izraza tudi želja, da bi se pedagogi in psihologi teoretiki začeli ukvarjati z vzgojo na tem področju. Z drugimi besedami — vzgojitelji si želimo pomoči. Naloga vseh vzgojiteljev pa je, da s svojim sodelovanjem podpirajo napredek vzgojo v naših domovih. Vzgojitelji ne smemo dopustiti, da bd vzgojno delo v naših domovih ostalo na začetni stopnji. Če na vsakem drugem področju stremimo k napredku, potem j« logično in nujno, da, bomo tudi z vzgojnim delom v naših domovih morali intenzivneje napredovati in izboljševati metode dela. Ne smemo dopustiti, da bi bili naši domovi samo boljši ali slabši hoteli in menze, niti ne moremo dopustiti, da bi bili vzgojni domovi nekakšne podružnice šol. Zavedati se moramo, da vsako leto zapušča naše domove precejšnje število mladih ljudi, katerim je domska vzgoja prav gotovo vtisnila svoj pečat. Povsem zgrešeno je gledanje nekaterih ljudi pri izboru vzgojnega kadra, da je za vzgojitelja dober kdorkoli. Kdor misli, da je nadzor glavna in morda edina naloga vzgojitelja, res ne čuti potrebe po kvalitetnem vzgojnem kadru. Drugo vprašanje pa je dobiti dober vzgojni kader, ko je znano, da se učitelji branijo iti za vzgojitelje v vzgojne domove. Za to, da se učitelji tega dela branijo, je več vzrokov: delo v vzgojnem domu se jim zdi pretežko ali pa sploh ne vedo, kaj bi delali drugega kot nadzirali, kar pa za pedagoga prav gotovo ni prijetno; neurejeni pogoji dela in neurejeno nagrajevanje vzgojnega osebja. Naloga vzgojiteljev praktikov je, da prikažejo tudi lepe strani tega poklica. Mislim, da vsak pedagog lahko najde zadovoljstvo v tem, ko vidi, kako raste ob njem skupina mladih ljudi, kateri je vodnik in svetovalec, Prav gotovo bo pa treba misliti na rešitev drugega problema, kajti ta je še največja ovira za dotok kadra v vzgojne vrste. Vprašanje kadra je pereče tudi za ljubljanske domove. V Ljubljeni je bito malo. laže, ker si lahko pomagamo z visokošoici, česair drugod ne morejo. Priznati moramo, da precej študentov dobro dela, kljub temu pa s takim stanjem ne moremo biti zadovoljni. Študent je vzgojitelj toliko časa dokler svojega študija ne konča, potem pa ali še pred diplomo pusti vzgo- jiteljsko službo in se posveti svojemu poklicu. Poiskati moramo spet drugega vzgojitelja — študenta, ki pa potrebuje eno leto ali pa še več, da se vživi v delo z mladino v vzgojnem domu. Vzgojno delo v dijaških domovih je morda najbolj občutljivo področje za pedagoško osebnofflt zato mu moramo posvečati vso pozornost. Za vzgojitelja ni dovolj, da ima formalno pedagoško in psihološko izobrazbo, poleg tega mora imeti še vse druge kvalitete, bi odlikujejo pedagoško osebnost. Po vsem tem se vprašamo: kdaj se bo kadrovsko vprašanje v naših domovih uredilo? Po vsem videzu to ne bo lahko niti pe bo tako kmalu. Urejeno bo šele taki-at, ko bodo urejeni pogoji dela in zagotovljen stalni dotok kadra. Danes je stanje tako, da še ta vzgojni kader, ki je že v domovih, hoče iz domov, r.a šole ali druga službena mesta. Zakaj? Zaradi neurejenih pogojev dela. Pa poglejmo, kateri so ti neurejeni pogoji dela: Vzgojitelji v domovih imajo prevelike skupine. S skupino 50 gojencev je težko vzgojno delati, če hočemo vzgajati, ne pa z administrativnimi ukrepi urejati življenje dijakov. Ce pa upoštevamo dejstvo, da imajo vzgojitelji po večini skupine po 70 ali celo 100 In več dijakov, potem je to sploh nesmisel in je v takih skupinah vzgojno delo nemogoče. Drugo pereče vprašanje je vzgojiteljeva delovna obveznost. Po uradni določbi traja vzgojiteljeva delovna obveznost 7 ur dnevno ali 42 ur tedensko. Z novim zakonom o državnih uslužbencih — je bilo rečeno — bo dokončno urejen tudi gmotni položaj prosvetnih delavcev. O tem ne mislim govoriti. Ne gre niti toliko za zboljšanje gmotnega položaja — učitelj je v svojem delu v glavnem še vedno idealist, — gre za mnogo več, gre za ceno dela, gre za vrednost prosvetnega delavca v družbi. Učitelji, ki tvorijo pretežno večino med prosvetnimi in ljudskoprosvetnimi delavci, bodo lahko napredovali kot doslej v VIII. plačni razred. (Da bi moralo biti predmetnim učiteljem omogočeno nepredovanje v VI. plačni razred, o tem tu ne bi govoril). Neizpodbitno je, da je za učitelje tak prednačrt krivičen; človek ima vtis, da tisti, ki so ta prednačrt sestavljali, kaj slabo poznajo delo, naloge in težave prosvetnega delavca na vasi. — Pomislimo na tole: učno in vzgojno delo na bodočih osemletkah bodo opravljali ž enakimi nalogami in enakimi dolžnostmi učitelji, profesorji in predmetni učitelji, kajti na kadre s pedagoških akademij še dolgo ne smemo računati. Vsi ti bodo na enem zavodu, pod enim pedagoškim vodstvom, v eni zbornici, pri skupnih konferencah, z enakimi nalogami pred mladino in pred družbo. Eni bodo delali z občutkom, da jim je ta družba dala vse, kar je v danih razmerah mogla, drugi pa bodo imeh drugačne občutke. Od načina dela z mladino pričakujemo v osemletnih šolah večje in boljše uspehe. In kakor bo prinesel profesor na šolo več strokovnega znanja, tako bo prinesel in prinaša dober učitelj več pedagoško-metodič-nih prijemov. — Za izvenšolsko Vzgojitelji smo mnenja, da je to prevelika zaposlitev. Kajti vzgojno delo je tako naporno, če ga vzgojitelj vestno opravlja, da ga 7 ur preveč Izčrpa. Ce primerjamo učiteljev 24-ur-ni delavnik (45-minutne ure) z vzgojiteljevim 42-umim (polne ure), dobimo vtiB, da je že uredba sama štela vzgojiteljevo delo kot manj naporno. Tako zanikanje teže vzgojiteljevega dela pa nikakor ne bi bilo pravilno. Pri tem pa moramo upoštevati še to, da so vzgojitelji v službah v večernem času 'n da delajo več kot 7 ur dnevno, saj ne morejo po sedmih urah in ob praznikih prepustiti gojence same sebi. Bes je, da imajo vzgojitelji za nadure pavšalni mesečni honorar od 1000 do 3000 dinarjev, toda ta honorar ni plačilo za dejansko opravljeno delo. Nekateri so mnenja, da ®e razlika med vzgojiteljevo in učiteljevo obvezno zaposlitvijo izravna s tem, da se mora učitelj na pouk pripravljati, za kar potrebuje določen čas. Na to bi lahko odigo-vorili s tem, da se mora vzgojitelj prav tako ali pa še bolj temeljito pripraviti in razmisliti, kaj in kako bo delal, če ni samo nadzornik. Tretja stvar so letni dopusti. Po zakonu ima vsak prosvetni delavec pravdoo na enomesečni letni dopust, to velja tudi za vzgojitelje. Vemo pa, da ga imajo ostali prosvetni delavci dejansko več. Vzgojitelji ga pa ne morejo imeti več kot en mesec, razen nekaterih izjem. Mislim, da bi bilo pravilno dati tem vzgojiteljem za njihovo delo neko priznanje. Samo z rešenim kadrovskim vprašanjem, urejenimi pogoji dela in tesnim sodelovanjem med vzgojitelji bomo izboljlali vzgojno delo v domovih in ga spravili na raven, na kateri mora biti. ljudskoprosvetno delo mora čutiti prosvetni delavec v sebi dovolj moralne opore pri skupnosti. Kaj bi vse to delo našteval, saj ga poznamo i Toda, kdo ga na podeželju v glavnem izvršuje? Učitelji Ali ne bo sedaj ta učitelj, ko se bo čutil -a-grenj enega, drugim tovarišem na šoli skušal vse to prepustiti? In, če bo, kdo mu more zameriti I Pred leti sta bila v četrti šoli sošolca. Eden je šel za tehnika, drugi za učitelja. Prvega v mesecu se srečata, kar za 6 do 8 tisočakov je prvi težji od drugega. Toda 2. ne bi bil dober učitelj, če bi ga to motilo (v žepu in kuhinji se pa vendar poena močno). Drugi sošolec je zajadral v administracijo in je po neka/j letih čo ne šef, pa vsaj referent z neko posebno položajno doklado. Oba službujeta v nekem večjem kraju, kjer imata brez posebnih večjih izdatkov možnost nadaljnjega kulturnega in strokovnega izobraževanja. Učitelj gre tja, kamor je treba, da gre; tudi v zadnjo hribovsko vas. Učiteljskega naraščali a primanjkuje, s predvideno »vabo« ga ne bomo privabili najmanj pa moških* Femindizaoiji v naših šolah se tako še nadalje odpira lepa perspektiva. Delo prosvetnega delavca v osemletki bo zahtevalo več priprav, več strokovnosti, več pedagoškega znanja in metodičnih prijemov, več izpopolnjevanja, prosvetni delavec bo imel pred družbo še večjo odgovornost, da bo dobilo naše gospodarstvo in kmetijstvo življenjsko bolj pripravljene tn sposobne ljudi. Levji delež pn tem bo imel naš učitelj. Na vse to tisti, ki so prednačrt sestavili, niso dovolj mislili. Vsak Svet za. kulturo in prosveto LRS je na nadaljevanju 4. redne seje (o kateri smo poročali v zadnji številki Prosvetnega delavca v zvezi s problematiko muzejev in vprašanjem Sole za umetno obrt) dne 22. aprila razpravljal med drugim tudi o predlogu Društva bibliotekarjev, da se ustanovi pri Višji pedagoški šoli v Ljubljani posebna knjižnjičamska skupina. Po tem predlogu naj bi se ustanovila nova predmetna skupina, ki bi kot prvi oziroma drugi predmet imela bibliotekarstvo in sicer v povezavi s slovenščino, s tujim jezikom, ali pa s pedagogiko. Svet je predlog društva sprejel in bo priporočil Svetu za šolstvo, da to skupino uvede v učni načrt VPŠ. Zatem je SKP razpravljal o organizaciji znanstveno raziskovalnega dela v Sloveniji. Iz materiala, ki ga je bil predložil Sekretariat Svetu za kulturo in prosveto, je razvidno, da imamo na tem področju opravka z dokaj neracionalnim trošenjem človeških moči In materialnih sredstev. Do leta 1945 sta za znanstveno dejavnost v Sloveniji bili v glavnem odgovorni le dve ustanovi: Akademija znanosti in umetnosti ter Univerza. Akademija dotlej ni imela razen nekaj administrativnih moči svojih uslužbencev; delala je s štirimi znanstvenimi razredi brez lastnih institutov. V letu 1956 pa Je Akademij* imela že 9 institutov, ki so kot predračunske ustanove akademije neposredno vezanj na proračun Akademije, in tri institute, k; so organizirani kot finančno samostojni zavodi. V teh institutih in uradih ' Akademije je bilo 1956. leta 252 rednih uslužbencev. Univerza, ki jo je tudi šteti med znanstvene ustanove, saj je v enaki meri zadolžena za učno kot za znanstveno delo, pa je imela leta 1956 tudi 1042 Uslužbencev. Z e iz teh podatkov je moč razbrati, kako veliki so bili naši napori, da tudi v znanosti . dohitimo druge narode. Vendar pa ti napori niso. ostali omejeni na Akademijo in Univerzo. Iz leta v leto so rasli novi raziskovalni zavodi, ki so se specializirali ,za to ali ono delovno področje. Splošno stanje konec leta 1956 je zato: 84 zavodov, ki so proračunske ustanove, in 28 zavodov, ki imajo organizacijsko obliko finančno samostojnih zavodov. Skupaj torej 112 ustanov. Ce Izvzamemo vse ustanove fakultet, je na preostalih zavodih bilo zaposlenih konec leta 1956 skupaj 1756 ljudi- (Največji delež pri tem, številu imajo Geološki zavod Slovenije s 345, Zavod za raziskavo materiala m konstrukcij LRS s 257, Inštitut »Jožefa Stefana« s 192, Kmetijski inštutit s 111, Kemični inštitut Borisa Kidriča s 104, dočim se, število zaposlenih pri drugih zavodih giblje pod številom 100). Ti zavodi (brez fakultetnih) so imeli v letu 1956 lastnih dohodkov 709,029.000.—, proračunske dotacije pa 457,760.000. Za osebne izdatke so porabili 456,799.000 dm, za materialne pa 636,495.000 prosvetni delavec, ki ne živi in ne dela v večjem kulturnem centru (in teh je malo), si mora svoje strokovno in pedagoško ter obče kulturno obzorje krojiti iz svojih knjig, sicer se mu to nujno oži. V njegovem šolskem in izvenšotakem delu se potem to tudi nujno odraža. Tudi to, mislim, je zelo važno. — Ni povedano vse, kar govori proti uzakonitvi razvrstitve učiteljev v VIII. plačni razred, dolžnost našega združenja je, da stori svoje. L. 8. dinarjev. Zbrani podatki nadalje kažejo, da je precej ustanov, ki zaradi pomanjkanja števila kvalificiranega kadra in malenkostnih finančnih sredstev nimajo pravih pogojev za resnejšo znanstveno dejavnost, po drugi strani pa imamo kljub temu po več ustanov z istimi ali vsaj sorodnimi nalogami. Istovrstne inštitute imajo na raznih fakultetah, kakor tudi na fakultetah in na Akademiji. Med večino dvojnih ali celo trojnih inštitutov obstoji vsaj v vodilnem kadru, čestokrat pa tudi v ostalem visokokvalificiranem osebju personalna unija. Tako drobljenje v organizacijskem pogledu povzroča po eni strani neekonomično zaposlovanje redkih visoko usposobljenih strokovnih moči, pomanjkljivo koordinacijo v programih znanstveno raziskovalnega dela, zlasti pa negospodarsko izrabljanje razpoložljivih finančnih sredstev, ker se za potrebe raznih istovrstnih ali po svojem namenu podobnih institucij nabavlja često ista draga oprema in znanstvena literatura. Taka organizacijska razdrobljenost pa pomeni hkrati slabljenje pedagoške funkcije univerzitetnih inštitutov, ker študenti, zlasti višjih semestrov, le redko sodelujejo v delu inštitutov izven Univerze, čeprav bi bilo tako sodelovanje lahko v veliko korist pri njihovem strokovnem usposabljanju in uvajanju v metode znanstvenega dela. Svet je izvolil posebno komisijo, ki bo pripravila predlog za organizacijo znanstvenega dela v LR Sloveniji Komisiji predseduje akademik dr. Anton Peterlin. Koncert ob 50-Istnici TVD »Partizana« Letos meseca maja bo na Taboru v Ljubljani vrsta proslav ob 50-letnici TVD Partizan, ki zaradi pomembnega vzgojnega dela v tem obdobju zasluži priznanje vse slovenske kulturne javnosti. V 50 letih so v telovadnih vrstah na Taboru vzgajali nepregledne množice mladine v napredne borce, ki so sc izkazali zlasti med NOB in v povojni graditvi. Med njimi je zraslo tudi lepo število naprednih prosvetnih delavcev, ki se imajo za svoj zdrav razvoj in bogate izkušnje, ki so jih pozneje prenašali med šolsko in izvenšolsko mladino širom Slovenije, zahvaliti temu, da so se že zgodaj kot otroci ali dijaki vključili v telovadne vrste na Taboru, kjer so našli stike s komunisti in drugimi naprednimi delavci. Tega se moramo spomniti danes vsi pedagogi, ki usmerjamo novi rod v pravilno izvenšolsko udejstvovanje. Prosvetni delavci želimo dati posebno priznanje vzgojnemu delu, ki se je tako bogato tu nesebično razvijalo in se še razvija v vseh telovadnih društvih Partizana, z vokalnim koncertom, ki ga bo priredil UPZS dne 6. maja ob 20. uri v dvorani na Taboru v počastitev 50-letnice TVD Partizan Tabor Ljubljana. Zbor bo vodil dirigent JOŽE GREGORC ob spremljavi orkestra JLA iz Ljubljane. Na spo-redu so večinoma skladbe, s katerimi ge je zbor proslavil v Franciji, Švici in Trstu in nekaj novih. Ker pri vseh proslavah Partizana Tabor ne bo vstopnine, opozarjamo interesente, da si pravočasno nabavijo koncertne programe, ker brez njih spričo velikega zanimanja za koncert ne bodo mogli dobiti sedeža. Juš Č&huk Geza Tako ne bi smeli „ceniti“ dela osnovnošolskega učitelja! 0 šolski mreži in zgradbi v Sloveniji KRATEK PREGLED ZGODOVINSKEGA RAZVOJA Šolske mreže in zgradbe obvezne Sole v Sloveniji DO LETA 1941 Mreža obveznega šolstva se je začela n« Slovenskem razvijati hitreje s Eelbigerjevim »Občim šolskim redom« (Allgememe Sehulordnung fiir dde deutschen Normal, Haupt und Tijvial-Schulen in samtlicheo k, k. E-b-bl&ndeim). ki Je stopil v veljavo leta 1774 tudi za dežele, v katerih eo bili naseljeni Slovenci. Felbigenjev »Obči šolski red« j« terjal, da se pri vsaki župni cerkvi in kjer je to možno, tudi pri podružnicah, ustanovijo trivialke — ljudske šole s šestletno šolsko obveznostjo za vso šoloobvezno mladino od dovršenega '6. do 12. leia starosti, v vsakem večjem mestu in pri samostanih pa glavne šole — navadno tri — ali štirioddelčne, katerih izobraževalni namen je bil višji kot izobraževalni namen ljudskih šol. Izobraževale Bo mladino predvsem za kmetijski in obrtmi poklic. V vsaki pokrajini, v njenem glavnem mestu, je »Obči šolski red« veleval še normalke. vsaj po eno, ki so bile vzornice ljudskim in glavnim šolam. Te so bile naj-višje vrste nižjih šol (nekoliko podobne nižjim gimnazijam in meščanskim šolam) z višjim učnim smotrom, kot so ga imele glavne šol«. Imele so dva do štiri oddelke, v katerih so se šolali tudi bodoči učitelji. Obvezno šolstvo je le prepočasi raslo in tudi obisk že ustanovljenih trivialnih — ljudskih šol — je bi) dokaj slab. Da bi takšno slabost obveznega šolstva v največji možni meri odpravil, je naslednik cesarice Marije Terezije cesar Jožef II. ukazal 1. 1781 popis vseh šoloobveznih otrok v vseh avstrijskih dednih deželah in zahteval, da morajo starši pošiljati svoje otroke redno v Sol« in da za izostanke sami odgovarjajo. Uvedel je celo kaznovanje malomarnih staršev, ki ne skrb e za šolsko obveznost svojih otrok. Občine in graščine go tedaj morale ustanavljati in vzdrževati šole, kjer je bilo v polurnem okrožju najmanj 90 — lOo šoloobveznih otrok. Leta 1774 smo imeli na ozemlju. poseljenem s Slovenci, 61 trivialnih 7 glavnih in 4 normalne šole — samo na Kranj- skem pa 18 trivialk, 8 glavne šole In I normalko. Feilbigerjev »Obči šolski red« Je že leta 1805 zamenjala nova šolska naredba — Politična šolska ustava (Polltische Schulverfas-sung), katere končno redakcijo Je opravila posebna komisija, v ka„ teri sta sodelovala tudi brata Anton in Jožef Spendov. Za njeno izdajo pa Je poskrbel državni minister grof Rottenhan. Ta šolska naredba Je predvsem povzročUa, da se mreža obveznega šolstva na Slovenskem ni dalje razvijala in da so mnogi kraji ostali sploh brez vsake trivialke — ljudske šole. Zakaj? Ker Je bilo učno osebje v trivialkah — ljudskih šolah sramotno slabo plačano, ker Je moralo učno osebje poleg šolske službe opravljati še cerkovniške in orglarske posle, ker se je njegovo izobraževanje zreduciralo spet na minimum, saj so za učitelje v trlvl-alkah — ljudskih šolah ponovno priporočali rokodelce. Učitelje so kot rokodelce tudi delili v mojstre, pomagače in vajence. Nedeljske šole, ki so Jih sicer ukazali ustanavljati, se niso razvijale, saj učno osebje zanje ni bilo posebej plačano. Učni jezik v trivialkah ljudskih šolah je bil na deželi slovenski in nemški, kar Je bilo predvsem odvisno od učnega osebja, ki Je tu učilo, v mestih pa samo nemški. Tudi na deželi so silili v šole nemški jezik, zato se te niso posebno razvijale. Te šole so se začele imenovati: nemške narodne šole. Leta 1811 so Francozi začeli preurejati slovensko šolstvo !n ga razdelili v tri glavne skupi- ne: v ljudsko šolstvo, gimnazije in liceje ter centralne šole — nekakšne univerze. V ljudskih šolah s0 morali uvesti kot učni jezik deželni jezik — pri nas torej slovenski jezik. Učitelje ljudskih šoj go imenovale občine same. le potrdil jih Je Intendant province. Ljudsko šolstvo je bilo po odhodu Francozov v glavnem takšno. kakršno so ga ti našli ob svojem prihodu. Spramemiba je bila le v uvedbi slovenskega, jezika kot učnega jezika in še v. tem. da so nedeljske šole postale v času francoske zasedbe obvezne za mladino od 12. do 15. leta starosti. Takšen ukrep so ti utemeljevali s trditvijo, daje šestletna šolska izobrazba pomanjkljiva in da jo Je treba na neki način še podaljšati za dve leti. V letu 1816 je v ljubljanski škofiji, ki je zajemala Kranjsko in še nekatere predele Trsta ter Gorice, obiskovalo od 46.584 šoloobveznih otrok trivialke — ljudske šole 5172 otrok, kar znaša 11,1 odstotka. Pri 246 farah in vikariatih, kolikor Jih Je tedaj štela ljubljanska škofija. Je bilo samo 62 šol (5 glavnih, 5 dekliških In 59 trivialk). Takšno pomanjkanje trivialk so v mnogočem nadomestile začetne nedeljske šole, ki Jih Je bilo v tem času preko 70. Se slabše je bilo stanje glede trivialk v tržaškem delu ljubljanske škofije, kolikor Jo Je leta 1816 suadalo pod ljubljanski guberiij. Pri 21 farah In vikariatih so b!1e le 4 trivialke, ki so zajemale od 3393 le 236 ali 7,1 odstotka šoloobveznih otrok. V goriškem delu ljubljanske škofije, let je pripadal ljubljanskemu gubernlju. pa je bilo v 18 kuracijah (farah In vikariatih) 2171 za šolo godnih otrok, ki pa so imeli vsi eno edino šolo v Vipavi. To Je obiskovalo le 70 ali 3.2 odstotka šoloobveznih otrok. Na vsem ozemlju ljubljanskega gubernija Je bilo leta 1816. kakor kažejo statistični podatki, 429 ku-raclj, ki so štele 161 trivialk, 6 glavnih šol, 7 dekliških šol in 5 industrialnih (dekliških rokodelskih) ter 109 nedeljskih šol — začetnih In ponavljalnih. V šolo Je hodilo od 94.901 otrok, ki so bili zavezani šoli, 12.111 otrok ali 18.5 odstotka. Glede šolstva Je bilo mnogo boljše stanje na Koroškem Tako Je v bel.Jaški kresiji, ki Je štela 144 kuracij, bilo 107 trivialk, v katere Je hodilo od 12.843 šoloobveznih otrok 6.533 ali 51.6 odstotka. Do leta 1819 se je povečalo število trivialk v ljubljanskem gubernlju na 200, ki jih je obiskovalo od 68.134 za šolo godnih otrok le 16.170, torej 24.3 odstotka. To znaša od leta 1816 poveček za 5,8 odstotka. Tega leta j« imela ljubljanska škofija 69 šolskih zgradb,- od teh 36 lastnih. 22 najetih brez najemnine. 11 pa ž najemnino. Leta 1820 smo imeli na Kranjskem 126 nedeljskih šol (začetnih in nadaljevalnih), v katere Je hodila od 10.879 šoloobvezne mladine več kot polovica — 6.472 ali 60.2 odstotka. Ce štejemo k ljudskemu šolstvu (trlvlalkam) še nedeljske šole, Je v ljubljanskem gtibernllu hodilo leta 18?1 v ljudske in nedellske šole od 66.062 šoloobvezne mladina 29.523 (15.159 dečkov In 5.364 deklic) v ljudsko šolo 1n 3.673) v nedeljsko šolo. kar je -skupaj 24.196 ali 36.8 odstotka. Ali delamo otrokom krivico? Jo! Ker jih premnogokrat ocenjujemo brez temeljitejšo presoje in poznavanja razmer, v katerih živijo in delajo, ker jih preobremenjujemo In je zategadelj njih »šiht« odločno predolg (v proizvodnji se borimo za zmanjšanje delovnega časa); ker ne planiramo šolskih nalog; ker ne upoštevamo načel mentalne higiene, ker... Da, tudi to: ker je premnogo, oj, premnogo subjektivnih, še več pa objektivnih razlogov, da no moremo drugače; ker smo mi tudi zelo zelo preobremenjeni, izčrpani in živčni; ker premnogokrat »vlečemo« 30 ur in se več; ker nimamo najosnovnejših pogojev za lastno izpopolnjevanje, za nazorni pouk, za sodobnejše metode poučevanja; da moramo »loviti« honorarno zaposlitev, ker sicer ni mogoče živeti »stanu primerno«; ker se izčrpavamo v drobnih družinskih skrbeh (n. pr. čevlji za otroka so že skoraj problem družinskega budžeta!) in zato, razumljivo, ne moremo dati vedno »celega moža« na delovnem mestu; ker mnogi izraziti »proizvodniki« nimajo zadostnega zanimanja in posluha za kulturo, za naše reve in težave, za šolstvo sploh (zraven pa se sami izpopolnjujejo na raznih skrajšanih kurzih ali pa s plačanimi dopusti kot izredni slušatelji študirajo na univerzi); ker... Pa se vrnimo k začetku. Krivico delamo otrokom še na razne načine. Že s tem, da naša akcija ob šolski reformi množično ni uspela. Da pustimo »delati« reformo le nekaterim poklicanim in nepoklicanim izbrancem. Zakaj ne sodelujemo vsi? Ali ni to naša moralna dolžnost do otrok? Včasih dobiva beseda reforma kiselkasto-satiričnl prizvok v ustih nekaterih šolnikov; menda nam ne more biti vseeno, kakšne bodo naše bodočo generacije, kako bodo ravnale s tem, kar bomo ustvarili z neprecenljivimi žrtvami In samoodpovedjo? Včasih se ob vprašanjih dela z mladino držimo za glavo. AH nismo že precej zamudili? AH nam je res vseeno, kako se bo razvijal naš naraščaj, kakšne bodo njegove zmožnosti? AH se vam ne zdi, da smo otrokom nadvse krivični posebno tedaj, kadar jih mečemo vse v isti koš, ko nasilno pomerjamo in natikamo vsem enake čepice, čeprav so glave zelo različne. Zanimivost in lepota življenja je v različnosti ljudi. Kakšna groza, če bi bili vsi enaki! Tudi med dvema čevljarjema so razlike: med najboljšim, najspretnejšim ter domiselno-ustvar-jalnim in najslabšim je precejšnja vrsta prav različno niansi-ranih. Mi pa včasih mislimo, da so otroci domine, da, celo pripravniki za domine — še brez pik... Ne vem, čemu smo včasih taki zagovorniki skrajnosti: do zamaknjenosti obožujemo vse, kar je tujega — ali pa z ihto in nestrpnostjo vse tuje zavračamo. Marsikaj so po svetu dobrega »pogruntali« tudi v šolstvu, kar bi s pridom prilagodili in presadili na naše njive, ki so v bistvu zdrave in sposobne za rast. Torej sortiranje otrok? Ime ni važno — važno je, da nekaj napravimo, da manj sposobnim ne grenimo življenja in sposobnejših ter bistrejših no vzgajamo v — lenuhe. Dajmo vsakomur možnost, da se spoprime z najosnovnejšim znanjem. Upoštevajmo, da ima današnji otrok mnogo možnosti, da se neprestano izpopolnjuje tudi zunaj šole (radio, film, televizija v bližnji bodočnosti, časopisi itd.). Tudi predšolske vzgoje ne gre zanemarjati. Izvesti je treba že tedaj razna testiranja in pazljivo opazovati otroka, da vsaj približno ugotovimo njegove intelektualne sposobnosti in nagnjenja. Krivično se mi zdi, da otroci razrede ponavljajo, da n. pr. zaključijo (!) šolanje s petim razredom in zato o mnogih bistvenih življenjskih zakonitostih sploh nikdar ne slišijo. Saj to je tisto: ni nujno, da otrok vse »zna«; o mnogih stvareh ga je treba le Informirati, mu odpirati obzorje, razgled, mu pomagati k pravilnemu dojemanju in spoznavanju življenja. Spomnimo se samo, s čim vsem danes »bašemo« ubogo glavo višješolca. Vestnemu dijaku ne preostane niti sekundo časa, saj vse tisto, kar mu profesorji povemo, tudi strogo zahtevamo, se pravi, da mora sam znati vse tisto, kar zna cela zbornica glavi Osnovni načrt naj bi torej poslušal prav vsak učenec. Od sposobnejših pa zahtevajmo več in bolje. Seveda bo pri tem treba ustvariti drugačne pogoje za delo, reševati Intenzivneje socialna vprašanja otrok, v mnogih primerih temeljito spremeniti odnos staršev do otrok pa tudi učiteljeva — v prvi vrsti vzgojiteljska — vloga bo zelo v ospredju... Menda načelo enotnosti ne bo trpelo, če bomo manj nadarjenemu posredovali znanje v lažji, dostopnejši obliki in bo zato prav tako kot ostali zaupal vase, bo poln življenjskega optimizma? Sposobnejšim pa bomo več dajali in več zahtevali. Saj to je socialistično, ali ne? Seveda bo morala nova šola skrbeti še za marsikaj drugega, n. pr. za zadostno telesno vzgojo (igrišča, plavalni bazeni, telovadnice!); za stalne preglede, ne le zdravniške, ampak tudi preglede zob; za zadostno in po sodobnih načelih urejeno prehrano. Prepričan sem, da bo večina staršev rada segla v žep In poleg otroških dodatkov še nekaj prispevala, da bo otrok kosil v šoli (za ostale prispevajo socialno skrbstvo, RK itd.), se v šoli učil, delal naloge, se igral in bo doma lepo in prijetno s starši, ki so ves dan zaposeni in res ne utegnejo zvečer še sedeti pri otrokovih nalogah! Nazadnje še nekaj o tujih jezikih. Ce tega ne bomo uredili, bomo pa res grešili proti enotnosti. Nedvomno drži, da bodo premožnejši starši tudi sami poskrbeli za pouk tujega jezika. Kaj pa danes obvladanje tujega jezika pomeni, nam je jasno. Tako bo marsikateri otrok, ki je slabše situiran, imel slabše pogoje za napredovanje. Glede rajonizacije jezikov sem mnenja, da je treba stvar poenotiti. Dobil sem v razred novinca, dijaka z nemščino. Vestnega, pridnega. Nekaj časa je poslušal součen-ce, ki so že kar dobro napredovali v angleščini. Nato pa se mu je storilo milo. Čutil se je silno revnega, zapuščenega in se je razjokal. Tudi jaz bi se. Nad tistimi, ki so duhovni očetje te jezikovne kolobocije. Rekli boste, da so to le posamezni primeri. Toda družba sestoji Iz posameznikov. In včasih pri nas le preradj s široko pa tudi neodgovorno gesto pregazimo posameznike ... Andrej Česen >♦♦♦»♦»♦«♦««»♦♦»♦♦»♦»*»»■»-■ »»♦♦♦♦»»»»♦♦♦♦♦♦♦»♦♦»♦♦♦♦»»♦♦♦»»i Leta 1*26 je v ljubljanskem gu-berniju hodilo od 46.635 za šolo godnih otrok v šole U.0S3, torej 23,7 odstotka. Kakor moremo zaključiti Iz prikazanih podatkov, Je ljudsko šolstvo na področju, poseljenem s SloveneJ. le postopoma naraščalo — hitreje na Koroškem, počasneje na Kranjskem In Primorskem, kar Je bilo seveda odvisno od gospodarskih In političnih činiteljev, ki so bili za porast ljudskega šolstva na Koroškem In še posebno na Štajerskem mnogo ugodnejši kot na Kranjskem. Po letu 1829 se je začelo stanje ljudskega šolstva tudi na Kranjskem nekoliko boljšati. Izdan je bil namreč najvišji ukaz, n*J bo na kranjskem ozemlju osnovni pouk na podeželju lev kraujščini. ker je ta edini deželni jezik, ki ga govori večina kmečkega prebivalstva. V tem letu je bilo na Kranjskem še okrog 80 odstotkov šoloobveznih otrok brez rednega in temeljitejšega pouka. Toda razvoj ljudskega šolstva ni zaostajal, mreža trivialk se je vse bolj večala. Leta 1833 je bilo *e samo v ljubljanski škofiji z 293 farami in vikariati! 69 trivialk, 7 glavnih šol. 4 dekliške Sole ta 137 nedeljski hžol. Zaradi primerjave navajamo še podatke iz celovške škofije kjer je bilo tistega leta pri 277 farah im vikariatih 207 trivialk, 2 glavni Solil, 4 dekliške šole tm 189 nedeljskih šol. Za šolo godnih otrok Je bilo leta 1833 v ljubljanski škofiji 57.445, v šolo pa ja hodilo le 4.159 dečkov In 2 097 deklic, skupaj 6.256 ali 10,9 odstotka, kar rti posebno vzpodbudno, če vemo. da je v krški škofiji (Koroška) od 22.567 šoloobveznih otrok obiskovalo šolo 8.790 dečkov in 7.243 deklic, skupaj 16.033 ali 71 odstotkov. Leta 1833 Je imela ljubljanska škofija za potrebe šolstva 50 lastnih poslopij, 34 pa Jih Je bilo na. jetih z najemnino ali brez nje — skupaj 84, kar je že za 15 več kot leta 1819. V letu 1841 naštejemo na Kranjskem 68 za šolske potrebe zgrajenih šolskih zgradb, na Koroškem 160. Na Kranjskem imamo v tem letu 77 trivialk, na Razvoj na Koroškem Izgradnje šolskih poslopij kot glede ustanavljanja trivialk daleS hitrejši kot na Kranjskem. Se neka) podatkov o šolstvu 1* leta 1844. Na Kranjskem, kjer so našteli v tem letu 259.097 prebivalcev in 53.260 šoloobveznih otrok. Je obiskovalo šolo 8.394 otrok ali 15.7 odstotka (šolskih zgradb Je bilo 93). Na Primorskem (področje Trsta, Istre in Gorice) naštejemo 480.000 prebivalcev in 63.350 šoloobveznih otrok, od katerih Jih Je hodilo v šolo 15.670 ali 24.7 odstotka (šolskih zgradb so Imeli 175). Na Koroškem, kjer je bilo 3fl«.707 prebivalcev, je hodilo od 30,603 za šolo godnih otrok v šolo 19.339 ali 63.3 odstotke (šolskih zgradb so Steli 231). Revoluciona rno leto 1848 Je tu. dt na področju šolstva v Avstro Ogrski monarhiji prineslo neke spremembe Trivialke in glavne šole so «c začele poimenovati ljudske Sole. KramtsM stanovi so n» Dunrju predložili prošnjo, ki je vsebovala 6 zahtev: Števil« Koroškem 239. je tako gleda »PROSVETNI DELAVEC« Stran 8 ’ POSLANSTVO PEDAGOŠKE KNJIGE Z obiska W knjižnici Pedagoškega, društva v Mariboru Da, tako ja: tisočak, ki je v »trahu in nezaupanju spravljen V nogavico, je podoben knjigi, ki spokojno počiva v zaprašenem predalu zaklenjene knjiž-pe omare- Cim bolj kroži denar tned ljudmi in podjetji, temveč nam koristi. Podobno je s knjigami, kj so namenjene javnosti. Ce obleže prašne na polica, postanejo mrtev knjižni kapital, od katerega niima nihče now bene koristi. S takimi mislimi sem se nedavno napotil po Orožnovi ulici v klubske prostore mariborskih prosvetnih delavcev, kjer ima Pedagoško društvo poleg udobne predavalnice tudi svojo knjižnico. Po velikosti soba kar ustreza svojemu namenu, ob stenah Pa stoje visoke omare. Čeprav na sever obrnjeno okno, daje knjižnici vseeno dovolj .svetlobe, ker je široko in sega do stropa. V pretekli zimi se je knjižnice usmilila Komunalna banka, ki je sobi pripomogla do centralnega segrevanja. No, sedaj se knjižnica več ne boji nobene zime, četudi bi živo srebro kdaj zdrknilo v samo kroglico toplomerove cevi. Sicer je pa zdaj pomlad, ki knjigam na. vadno ni preveč naklonjena, kajti cvetoča narava je močnejša od knjig in knjižnic. V sredo sem se oglasil pri znanem knjižničarju Francu Habe rmanu, ki je najboljši varuh pedagoških knjig si krajflmi vmesnimi presledki menda že blizu dvajset let. Mnogi učitelji se ga spominjajo še kot knjižničarja Pedagoške centrale, ko jim je po željah pošiljal knjige s pošto v razne kraje, cel0 v prekmurske vasi. Niso mu bili znani samo naslovi knjig in avtorjev, temveč tudi imena založb in letnice posameznih izdaj in nekatera dela je imel kot knjižničar ^tokrat v rokah, vsako posamezno knjigo pa vpisano na več mestih. Večkrat se otožno spomni knjig, ki jih je vzela okupacija. Vso knjižnico z nad 4000 deli so Nemci odpeljali v Gradec, po vojni, pa so jih vrnili, samo slabo polovico. Med temi so seve nekatere knjige že zastarele in imajo zato samo še zgodovinski pomen, nekaj pa je še vedno aktualnih... Na vprašanje, kakšen je položaj današnje knjižnice v primeri s predvojnim, mi j® knjižničar dejal: »Knjižnica ije pričela redno delovati šele letos februarja, zato je težko izreči nekaj glede primerjave s predvojno, ki se je razvila v dvajsetih letih do okupacije iz skromnih začetkov v eno največjih in najbolj obiskovanih pedagoških bibliotek v bivš; državi, sedanja knjižnica je podedovala od prejšnje vsaj osnovni fond knjig, med katerimi je še vedno nekaj aktualnih del, čeprav so . izšla pred dvajsetimi in; več leti. Ža izposojanje imamo sedaj okoli 1400 knjig s teoretsko in praktično vsebino. -Verjetno imajo nekaj knjig še bivši člani Pedagoške centrale, ki so si izposodili knjige tik pred nemško invazijo. pa jih še niso vrnili. Tudi take knjige bi knjižnica želela imeti vrnjene, saj je zanje v omarah še dovolj prostora *n črnila za ponoven vpis. Knjige so razdeljene po strokah: psihologija, splošna in posebna pedagogika, zgodovina vzgoje, splošna in posebna didaktika, filozofija, učbeniki itd. Kolikor se je dalo, smo kupili tudi večino povojnih pedagoških izdaj v slovenskem in v drugih jugoslovanskih jezikih. Nekatera novejša dela so tudi nemška, francoska in angleška, izšla po letu 1948. Navajam samo nekaj avtorjev: L. Lang, O. Engelma-yer, M. Keilhacker, W. Flintner, IV. Guyer. Ph. Lersch. H. Hetzer, E. tVeninger, W. Hansen, Schenk-Danzinger in dr. Med nemškimi spisi je najti tudi znani Poschlov priročnik v zadnji izdaji.« Knjižničar je odprl omare ter me vodil od predala do predala, pri pomembnejših avtorjih se je ustavil dlj« časa ter se z menoj vred zazrl v vsebinska kazala posameznih knjig. Nič manj me niso zanimale revije, ki bj bile članom priporočljive za študij. Knjižničar je segel po katalogu revij, nato pa mg peljal k drugi omari. »Prve povojne revije in liste v slovenskem, srbsko-hrvatskem in makedonskem jeziku je nekaj let naročal in prejemal Klub prosvetnih delavcev, ker sami nismo imeli dovolj sredstev za vse vrste naročnin. Večino teh revij, ki pa jim manjkajo nekatere številke, je Klub odstopil naš; knjižnici. Od lani pa jugoslovanske pedagoške revije sami naročamo in tako bomo sčasoma imeli kompletne letnike revij Sodobne pedagogike, Savremene škole, Pedagoškega rada. Pedagoške stvarnosti, Na-istave i vaspitamja, Spiecialne škole. Naše škole in še nekaterih drugih. Na nekaj tujejezičnih revij smo bili pred leti tudi naročeni, pa smo se jim morali odpovedati zaradi previsoke naročnine. Upamo na v krajšem času spet obnoviti naročnino vsaj za dve ali tri tuje revije, knjige pa sproti naročamo že več let, čeprav, je treba dati za posamezno delo včasih po več tisočakov.« »Kako pa je kaj z obiskom knjižnice?« sem vprašal knjižničarja. »Kdo redno prihaja ob sredah popoldne po knjige in za katera dela je naj večje zanimanje?« Nekaj trenutkov me je prijazni knjižničar bolj žalostno kakor veselo gledal in zdelo se mi je. da mu je bilo to vprašanje najtežje. Po trpkem nasmehu je spregovoril: »Obisk je še zelo skromen. Malo ljudi.prihaja k meni, največ seve znani mariborski pedagogi, Jti iščejo novosti ,,in starino za študij posameznih problemov. Vzroki? Knjižnica redno deluje šele nekaj mesecev. Mno^i šolniki pa verjetno še ne vedo, da je knjižnica odprta in ljudem pri- 0P0Z0RIL0 Uprava lista naproša vse dopisnike iz Ljubljane, da prihajajo po honorar za objavljene prispevke štiri dni po izidu lista na upravo Prosvetnega delavca, Ljubljana, Nazorjeva ulica 1. C* ITHUJlh *■**■■« Naročite bogato ilustrirani zgodovinski roman »GRIČARJI« ILKE VA5TET0VE pri SVETU SVOBOD IM PROSVET-MIH DRUŠTEV okraja NOVO MESTO, tel. štev. 87, p. p. 58. Pohitite z naročili! Posamezniki dobijo knjigo tudi na obroke. pravljena. S po soj ni no nismo nikdar imeli in j« tudi sedaj ni. Najbolj so zaželena dela s praktično vsebino. Želim si več izposojevalcev, večji promet, več vpisov in kroženja knjig med našimi šolniki! Pravi knjižničar se mora pogovarjati ne samo z zaupanimi knjigami, temveč tudi z bralci in uživalci knjig.« H koncu sem hotel zvedeti še kaj o knjižiiičar.jevth načrtih za bližnjo in daljno prihodnost. »Zelja in načrtov ni malo! Najprej: številnejši obisk v knjižnici ter redni, vestni in kritični bralci. Nato: izpopolnitev knjižnice z novejšimi deli, nekaj nove opreme za knjižnico, poseben prostor za čitalnico, preslikane stene in pobarvana tla. pošiljanje knjig s pošto kot nekoč, eno stran v vsaki številki pedagoške revije za objavljanje knjižnih novosti, red- na poročila in pre.glede o knjigah ... in pocenitev zamejske pedagoške literature. Menda bo teh želja kar dovolj! Pristaviti Pa moram, da nam ljudska oblast s podporami za knjižnico zelo pomaga. Prav tako nam pošilja Društvo učiteljev in profesorjev svoje mesečne prispevke za nabavo knjig dn revij«. Nekam težko sem se'poslovil od prijaznih in skrbno urejenih knjig v omarah. Vem, da se v učiteljskih zbornicah, tudj v vlakih in avtobusih govori o reforma vzgoje in pouka, skupinskem delu, sociometriji in so-ciogramih, včasih tudi o testih In testiranju, pedagoških in psiholoških eksperimentih, o P«i-ihodiagnostiki in statistiki, toda -še kaj več o teh problemih bi učiteljem lahko povedala posamezna dela iz naših pedagoških knjižnic, če bi prihajali v večjem številu ponje. Naš kulturni davek bi bdi: poleg revij letno preštudirati vsaj dvoje, troje temeljnih del o problemih, ki So znamenje časa, razmer in potreb. S knjigo v roki se mi je zdela dehteča pomlad še lepša in bogatejša, ko sem sedel pod cvetočo magnolijo v parku. A. Žerjav.. Jože Kotnik - šestdesetletnik Telesna vzgoja In reforma šolstva (S skupščine Društva učiteljev telesne vzgoje) O reformi šolstva je poročal tov. Edi Se-rpan. Telesmia vzgoja naj bi služila utrjevanju zdravja, razvedrii-u učencev in izobrazbi v najpotrebnejših telesnih vajah. Strokovnjaki za telesno vzgojo -predlagajo, da bd imeli učenci v I. razredu obvezne osemletne šola v ta namen po pol tire na dan, v ostalih razredih pa po 4 ure na teden. S tem bi se kolikor toliko približali zdravstveni zahtevi po telesnih vajah vsak dian. Tem-prej. ker predlagajo -razen rednih šolskih u-r še igralno popoldne enkrat tedensko, izlet pa enkrat mesečno.. Komisije izvedencev pri Zavodu za proučevanje šolstva v Ljubljani So izdelale predlog okvirnega učnega načrta kakor tudi študije o telesnem razvoju učencev dn o materialnih pogojih za telesno vzgojo. Podobne predloge ao izdelal© tudi komisije pri Zveznem zavodu za telesno kulturo v Beogradu. Učni načrt je že dan v razpravo in ga food-o v nekaterih šolah praktično preizkušali. Tov. Se-rpan je med drugim po-ročal o načrtih za telesno vzgojo v gimnazijah. Bazen oto-vezne telovadbe, ki bi naj pospeševala splošen telesni razvoj dijakov dn dijakinj, bodo ime® (v smislu beograjskih predlogov) še športni program po izbiri, kar pomeni začetek športne spe-ciall-zacije. Gimnazijci bodo Pred Izpitno komisijo za strokovne učitelj-ske izpite v Ljubljani so v času od 1. do 11. aprila 1957 uspešno opravili učiteljski strokovni izpit sledeči učiteljski pripravniki: Nečimer Jelka, Šmihel pri N. mestu, Novo mesto; Novak Ivan, Nazarje, Celje; Zelko Amalija, Grad, Murska Sobota; Rajgelj Justina, Ponikve, Gorica; Vrh Danica, Mirna peč. Novo.mesto; Zibert Terezija, Gaberje, Novo mesto; Peternel Klara, Miren, Gorica; Lučovnik Jože, Grosuplje, Ljubljana; Arnautovska Margareta, Vrtača, Ljubljana; Kovačič Zofija, Vel. Dolina, Trbovlje; Pečnik Ivana, Bizeljsko, Trbovlje; Galičič Ivanka, Osn. s. Fr. Levstika, Ljubljana; Gabršek Ivanka, Litija, Ljubljana; Dolinšek Ana, Krašna, Ljubljana; Potočnik Majda, Grad, Murska Sobota; Šonc Mara, Babiči. Koper; Peklenek Angelca, Kamnik, Ljubljana; Kavčič Olga, VPŠ Ljubljana; Potočar Ana, Presna, Novo mesto; Drnovšek Magdalena, Trbovlje. imeli tudi svoje športne Sn druge klube, v katerih se bedo pro-stovoljuo združevali. Končno naj še omenimo zamisel šolskega »športnega znaka«, kj bo pomenil vzpodbudo za učenije, primemo vedenje in športno vadbo. športni znak fciodo lahko dobili sa-mio tisti tekmovalci, ki v redu izpolnjujejo šolske dolžnosti. Skupščino učiteljev in profesorjev telesne vzgoje sta pozdravila prof. Dra-go Stepišnik v imenu Športne zveze Slovenije . in Tomaž Savnik v imenu Partizana Slovenije. .Oba sta izrazila šolskim telesnokulturnim delavcem priznanj© in zahvalo za uspešno delo. D. U. Ko ga srečamo na celjskih ulicah, fantovsko živahnega in gibčnega, pri delu še vedno aktivnega. si skoraj ne bi upali misliti, da se je približal dne 13. aprila t. 1. svoji šestdesetletnici. Skoraj bi smeli ob njem trditi, da šestdesetletnica niti ni več tako visok jubilej. Upam. da vendarle ne bo jezen, če mu ob tej priliki javno -posvetimo nekoliko besed in mu k lepemu življenjskemu jubileju iskreno čestitamo. Jože Kotnik je zakoreninjen v Celju in okolici že od svoje mladosti. Kot mlad učitelj je kmalu po prvi svetovni vojni nastopil učiteljsko službo na mestni deški osnovni šoli v Celju, ki jo le moral prekiniti ob okupaciji in ki jo je uspešno nadaljeval po osvoboditvi L 1945 do ustanovitve se-demletke v Celju. Tej novi šolski obliki je kot pedagoški vodja posvetil vse strokovne sposobnosti in je njegova precejšnja zasluga, da je ta »sedemletka« uspešno opravila tudi v Celju svojo nalogo, saj so njeni absolventi zapuščali šolo s kar trdno izobrazbo. Pc preosnovi sedemlefcke v nižjo gimnazijo je tov. Kotnik ostal na gimnaziji kot predmetni učitelj. Tu je z delom prav tako vztrajno, požrtvovalno in zgledno nadaljeval — vse do svoje upokojitve pred nekaj leti. Kol predmetni učitelj na nižji gimnaziji si Je izpopolnjeval svojo strokovno in pedagoško izobrazbo z izrednim študijem na Višji pedagoški šol-1 v Ljubljani, na kateri je tudi uspešno diplomiral te slavistike. Ob tem bi bilo vredno poudariti, da je bil tov. Kotnik ves čas oziroma istočasno tudi neumoren javni delavec. Kljub napornemu delu v šoli je posvečal vso pozornost celi v-rsti šolskih In izvenšolskib problemov v mestu Celju in okolici. Potrebno zanimanje je pokazal za šolska in pedagoška „Vendar že...!“ ljudskih šol na kmetih je treba pomnožiti in vanje uvesti učni jezik, ki ga določijo občine same. Treba je ustanoviti slovensko šolo za učiteljske pripravnike. Pospeševati moram© omiko deklici. Uvesti je treba v šole gajico — ilirski pravopis. Povišanje plač učiteljem Je nujno potrebno V Ljubljani je treba ustanoviti šole za kmetijstvo, obrt, živinozflravstvo in pod-kovfftvo s slovenskim učnim je-sikom« Toda za (realizacijo jprož-nje je bil potreben še dolg in naporen boj, posebno glede uvedbe slovenskega učnega jezika v vse obvezne šole. Sele leta 1867 je bil boj za slovenski učni jezik rešen, ko je bil sklenjen in izdan Državni temeljni zakon © občih pravicah in dolžnostih državljanov, po katerem sta bila znanost in učenje znanosti prosta. Vsak državljan, ki more doka*ati -postavno usposobljenost, lahko ustanavlja učilišča in vzgajališča ter v njih tudi poučuje. Vse narodnosti so enakopravne in imajo neokrnjeno pravico d-o ohranitve in negovanja svoje narodnosti ta jezika. Enakopravnost vseh v posameznih deželah običajnih občevalnih jezikov je v šoli, uradu ta javnem življenju, pr-izna-' na. V deželah, v katerih biva več narodn-o-siti, je treba javne učne zavode tako urediti^ da bo v teh imel član katere koli narodnosti. ne da bi bil v to pri-afljen. pravico učiti se drugega jezika, potrebno sredstvo za izobrazb© svojega jezika. Se trdnejši temelji za razvoj ljudskega šolstva dn njegove mreže na Slovenskem pa so bili dani z Državnim zakonom o ljudskih šolah z dne 14. maja 1869, ki je bil kasneje z novelo k Zakonu od dne 2. maja 1883 nekoliko spremenjen in dopolnjen. Glede na dokaj demokratične izvršitve ne predpise, ki jih je zakon vseboval, je bilo pričakovati mnogo hitrejši razvoj -ljudskega šolstva, h kateremu je zakon štel — ljudsko in meščansko šolo. Ti dve šoli sta namreč ©d leta 1869 dalje predstavljali na Slovenskem mrežo obveznega šolstva. Prva je bila pe-t -in ©semrazredna, druga pa le trirazredna in navezana na pet-razredno ljudsko šolo. Toda že takoj moramo poudariti, da se na Kranjskem ta deloma na Primorskem mreža meščanskih šol ni in ni mogla razviti. Državni zakon o ljudskih šolah je namreč izročal usodo meščanskih šol v roke d-e-že-lnim zborom. 9. člen deželnega zakona za Kranjsko z dne 19. XII. 1874 In čl. 5 istega zakona i dne 29, XI. 1890 sta določevala, da morajo šolski okraj; sami prevzeti stroške za meščanske šole v okraju, kjer hočejo imeti meščansko šolo. To je bil© t-is-to nesrečno določilo, kt je povsem zavrta razvoj meščanskih šol na Kranjskem, kjer so bili mnogi šolski okraji gospodarsko tako šibki, da sa-mi ne bi zmogli stroškov za meščanske šole. Tako so se na Kranjskem močneje razvijale le ljudske šole. Koliko se je ljudsko šolstvo v nekaj desetletjih po sprejemu Zakona o ljudskih šolah razvilo, pa nam najlepše povedo podatki, ki jih je objavilo Ministrstvo za kulturo in pouk pred prvo svetovno vojno. Sole so zajele 95,8 odstotka otrok (leta 1905/06). Za primerjavo zgodovinskega razvoja šolske mreže na ozem- ^ ne-ga učiteljstva pred skoro 40 Talko je z zadovoljstvom dejal marsikateri silovensikl učitelj, ko je prebral zadnje dni v dnevnih Ustih (SP, 10. aprila) novico pod na-slovcm »Akademija za učitelja — Pouk naj bi trajal š«st let, prv-a štiri leta naj bi billa namenjena splošni izobrazbi; zadnji