—    3    —
Dopisi.
Cirkovce na Dr. p. Prejeli smo sledeči popravek, katerega lojalno priobčujenio. Prosim vas, gospod urednik, da objavite v obrambo moje časti tele vrstice : Ni res, da vzgajam našo mladino po svoje, temveč res je, da vzgajam šolsko mladino vedno tako, kakor vsak zaveden slovenski učitelj. Isto velja o mojem delovanju kot šolski vodja in se lahko pristojna oblast o tem vsak čas prepriča. Ni res, da popivam v krčmi g. Debenaka, res pa je, da sem bil tam zadnjič na dan Sv. treh kraljev, ker nimam za popivanje niti časa, niti potrebe. Posebno ni res, da učim zasmehovati 5 letnega sinčka tukajšnje poštarice našo jugoslovansko državo. Res pa je, da nisem nikdar tega otroka poučeval v protidržavnem duhu. Obrekovalce bom sodaijsko zasledoval, kakor hitro dože-nem njih imena. Ciikovce, dne 7. maja 1919. A.  Lukežič, šolski vodja.
Potni promet. O potnem prometu je izdalo ministerstvo za notranje zadeve z ukazom od '6. marca 1919 št. 1195 posebne določbe. Te pa očividno ne veljajo za zastopništvo Slovencev v Gradcu. To namreč prej ko slej izdaja potna dovoljenja v Jugoslavijo, ne da bi se brigalo za uradne prepise. Tako se zgodi, da vidimo skoro vsako nedeljo, posebno pa smo to videli o veliki noči, da so se nemoteno šetali po   Ptuju vsi
odstavljeni nemški in nemškutarski uradniki z ogromnimi nahrbtniki ter se z njimi vračali v blaženi Gradec. Da biva Dr. Bauer še 14 dni nemoteno v Ptuju in rekvirira pri svojih „prijateljih" na deželi, je zopet dokaz, kako strašno se Nemcem pri nas godi. Čudno je le, da nemška vlada daje odslovljenim uradnikom tako rada dopuste. Pa ne da bi kdo rekel, da hujskajo! O ne! Saj vendar ljubijo Jugoslavijo, ki so jo nazivali ob spočetju „Zulukaferstaat" ! Če organi v špilju ne storijo svoje dolžnosti, naj bi naša policija poskrbela, da te hujskače požene čez mejo, odkoder so prišli. Skrajni čas je, da vlada stori v tem oziru red in ustavi izdajanje potnih izkaznic po našem zastopništvu v Gradcu.
Zakaj tO ? Vozim se z večernim vlakom iz Maribora v Ptuj. Vsled megle je nastal kmalu mrak in tema, razsvetljave pa ni po vozovih, ki so osobito v III. razredu nabito poni. Vstopi vojak prostak, vozeč se na dopust, a glej, seboj ima puško, celo municijo in za pasom obešene tri ročne granate. Hodi po napolnjenih vozovih sem in tja, pri tem pa je še pošteno „okajen". Naj obvisi z vrvico ročne granate ob kljuki, ali pa ob gumbu sopotnika in nesreča je gotova. Zakaj dovoli to vojaška uprava ? Kaj rabi dopustnik doma puške, municije in ročnih granat pri oranju in sejanju, a na potrebnih mestih tega primanjkuje ? ! Mislim, da imamo že dovolj žalostnih slučajev vsled neprevidnega postopanja z eksolozivnimi stvarmi, ali nam jih je treba
še več ? In občutek sopotovalca ? — Gotovo se ne počuti preveč varnega! Torej zakaj to ? ? !                                                    Potnik
Stojnci. V nedeljo dne 4. t. m. so imeli v krčmi pri g. Žuranu botrinjo. Godec M. K. iz Stojncev je godel; pripeljal se je bil s kolesom, ki ga je pustil v veži. Ker ni hotel ponoči več igrati, so mu vzeli kolo. Drugo jutro se je kolo našlo z razrezanim gumijevim obročem. Barbarstvo !
Sv. Barbara V Halozah. Iz naših vinorodnih krajev se sliši malo. Vendar bi bilo tudi pri nas treba metle. Če gremo Haložani malo po svetu, vidimo povsod na občinskih tablah samo slovenske napise. A pri nas ? Kolikor nam je znano, je zapovedalo že SHS glavarstvo, naj se spremene napisi. Do-zdaj se to še ni zgodilo. Zakaj ne ? Gosp. županom bi priporočili za prebarvanje tabel domačega slikarja g. Hvalca. Tudi gospod učitelj Kosi je rad v svojem prostem času nekdaj napravil kak napis; mogoče bi tudi sedaj ne odrekel pomoči. Še topleje bi pa gg. županom priporočali občinske ceste ! Tudi v naši župniji se je smrtno ponesrečil pri velikonočnem streljanju priden fant iz poštene hiše Belšakove.
Iz Čakovca. Cakovske ulice imajo popolnoma slovansko lice. Ne le na javnih poslopjih in uradih, tudi na večini trgovin, gostilen in kavaren, celo na spomeniku Zrinskega pred gradom se blišči hrvatski napis. In vendar je bil čakovec mnogo pozneje prevzot od Jugoslovanov nego naša mesta Ptuj, Maribor
itd. Poverjenik za Medjimurje dr. Novak pa tudi nastopa s primerno odločnostjo: nobene koncesije ne dobi človek, ki ni zanesljiv. Dr. Novak ni birokrat, ampak zastopnik naroda; pri njem ne odločujejo mrtvi paragrafi, ampak narodne zahteve. — Medjimurje je bogato na živilih. Hrana v gostilnah je obilna in dobra. Večinoma se sokolski zlet ni izrabljal za izkoriščanje tujcev. Ljudstvo je dobro. Ko smo prišli v natlačeno gostilno, so domačini vstali in odšli z besedami: „To so stranjski (gostje od drugod), napravimo jim prostora." — Na vežbališču se je trlo na tisoče ljudstva. Od vseh strani so prišli narodni duhovniki s svojimi župljani. Ljudje so občudovali spretnost Sokolov ter se med seboj povpraševali: „Ali bi ti znal to tako napraviti ?" — Ljudstvo je hvaležno, da se sme svobodno gibati, povsod peti svoje pesmi in kazati svojo narodnost. Pravijo: „Kako je to Čudno. Prej je bilo tukaj par sto madjars-kih uradnikov, učiteljev in žandarjev, pa je bilo vse madjarsko. Zdaj so ti odšli, pa je vse hrvatsko !"