/e/////;V šievilka
Jezik in sla^st§^a
Letnik VIII, številka 7
List izhaja mesečno od oktobra do maja (osem številk)
Izdaja ga Slavistično društvo v Ljubljani
Tiska Časopisno podjetje »Delo« v Ljubljani
Uprava revije »Jezik in slovstvo« (Ivo Graul) Ljubljana, Titova 11
Opremila inž. arh. Jakica Acceto
Ureja prof. Boris Merhar (Ljubljana, Ločnikarjeva 9) z uredniškim odborom Rokopise in dopise pošiljajte na njegov naslov
Naročila in vplačila sprejema uprava revije »Jezik in slovstvo« v Ljubljani, Titova 11, tekoči račun pri NB 600-11-608-4 v Ljubljani
Letna naročnina 700 din, polletna 350, posamezna številka 100 din; za dijake, ki dobivajo list pri poverjeniku, 500 din; za tujino celoletna naročnina 1000 din
Vsebina sedme številke
Franc Jakopin o glagolskih naglasnih dubletah   ]93 Kajetan Gantar Rimska lirika   197 Jože Toporišič Fonetika, fonologija in pravorečje v SP 1962   2 06
'      Ocene, poročila, zapiski
Viktor Smole j Nekaj novih knjig o slovstvu NOB   212 dr. Bratko Kreft Brecht pri nas do vojne   217 Tone Potokar Dvoje pisem Mirana Jarca Ivanu Goranu Kovačicu    219 Vatroslav Kalenič Delni razgled po Toporišičevi stilistiki in stilu   221 Janez Logar Bibliografija slovenskega jezikoslovja za leto 1961 in 1962    222 Janez Svoljšak Delo podružnice na Jesenicah (platnice)
Franc Jakopin
»O GLAGOLSKIH NAGLASNIH DUBLETAH
L'
Vsak knjižni jezik si prizadeva, da bi z zavestnim uravnavanjem in normiranjem dosegel čim večjo stabilnost in — kolikor je to pač mogoče — tudi slovnično urejenost. Razmeroma lahko je to doseči v pisanem knjižnem jeziku, precej teže pa je določiti pravila za enoten knjižni izgovor. Medtem ko se govorna norma v dialektu razvija sama po svojih naravnih zakonitostih, zadevamo v knjižnem jeziku ob motilne elemente, ki koreninijo v dokaj pestrem narečnem poreklu uporabnikov knjižnega jezika, v živem stiku pogovornega in knjižnega izgovora, v različni kulturnozgodovinske pogojenosti, in podobnem.
Vendar je enovitost knjižnega izgovora na nekaterih jezikovnih sektorjih skoraj idealno dosegljiva, v drugih plasteh pa nam ostajajo široki pasovi dveh ali več možnosti. Med zadnje prav gotovo sodi vprašanje mesta naglasa v knjižnem besedišču. V pričujočem zapisu se hočemo dotakniti samo manjšega izreza tega problema, namreč dubletnega naglašanja nekaterih glagolov na -iti, -ati (nedoločnik, pretekli deležnik na -la, -lo, -Zj); kajti prav glagole iz te skupine prištevamo k jedru našega glagolskega zaklada, živi pa so prav tako v narečjih kakor v pogovornem in knjižnem jeziku.
Omenjeni zelo bogati skupini naših glagolov, pri katerih se je Slovenski pravopis 1962 odločil za naglašanje na tematičnem vokalu na prvem mestu (čakati) in dopustil stalno naglašanje na osnovi (čakati) kot dubletno, obsegata nad sto neizpe-Ijanih glagolov; če pa upoštevamo, da veljajo ista akcentska pravila tudi za njihove izpeljanke s predponami, se število teh akcentskih dublet povzpne na več sto, saj so družine izpeljank pri nekaterih glagolih tolikšne, da presežejo tudi deset članov (pisati: dopisati, izpisati, napisati, odpisati, opisati, podpisati, popisati, prepisati,, predpisati, pripisati, razpisati, spisati, vpisati, zapisati).
Od Pleteršnikovega slovarja 1894/5 do današnjih dni doživljajo različno akcent-sko uvrstitev poleg drugih naslednji glagoli: beliti, broditi, brusiti, ceniti, cepiti, česniti, čuditi, čutiti, dramiti, dražiti, drgniti, družiti, ganiti, gaziti, gladiti, grabiti, guliti, hraniti, hruliti, hvaliti, jeziti, krožiti, krušiti, kupiti, kuriti, kvasiti, lepiti, ljubiti, ločiti, luščiti, meniti, mesiti, mlatiti, motiti, mrvitl, muliti, pahniti, planiti, plaviti, plaziti, ploditi, polniti, prazniti, puliti, rubiti, služIti, smraditi, snažitl, soditi, stopiti, tlačiti, tovoriti, tožiti, trebiti, trobiti, trositi, truditi se, vabiti, vlačiti, žullti; basati, bivati, brisati, čakati, glodati, gubati, kazati, klicati, kuzmati, letati, llzati, mahati, možati, mešati, pisati, plačati, plesati, stopati, sukati, vezati, vprašati, zidati.
Ob tem nastane zanimivo vprašanje, ali so registratorji oziroma predpiso-valci glagolskega naglasa v zadnjih sedemdesetih letih zasledovali razvoj tega pojava
193
v knjižnem jeziku in kako so prisluhnili temu razvoju, ali pa so jih v tako ali drugačno odločitev usmerjale pobude izven razvojne dinamike knjižnega jezika. Očitno je marsikdaj odločalo dejstvo, katero od obeh centralnih narečij — gorenjsko ali dolenjsko — je imel jezikoslovec ali pravorečnik pred seboj, ko je ugotavljal ali predpisoval akcent. Tako je opaziti bistveno razhajanje v nedoločniškem naglasu med Pleteršnikom in Breznikom (Betonungstypen des slav. Verbums AslPh XXXII, 1911), ko vodi Breznika poleg gorenjskega narečja tudi slovanski primerjalni vidik. Vprašanje naglasa pa je postajalo čedalje važnejše, ker je slovenski knjižni jezik prebil okvire svoje pisne oblike in se vedno močneje uveljavljal tudi v govoru. (Prim. A. Bajec: Razvoj knjižne slovenščine po Levcu, JiS VIII, 1962—63, str. 101.) Pri tem naletimo na bistven pojav pogovornega jezika osrednjega tipa, na vokalno redukcijo, ki je marsikje povzročila premik besednega naglasa. Toda knjižni izgovor ne priznava redukcije, zato smo priča pogostemu nihanju med obema plastema, ki najde svoj izraz tudi v nedoločniškem naglašanju omenjenih glagolov.
Obe za naš knjižni jezik odločilni narečji se vidno razlikujeta v nedoločniškem akcentu. Gorenjski govori poznajo dolgi nedoločnik in naglašajo dubletne glagole na tematičnem vokalu i oz. a (.cepit, lizat), v dolenjskih narečjih pa imamo tako imenovani kratki infinitiv z naglasom na osnovi (ce/pat, lizat); pretekli deležnik na -la, -lo, -li naglašata gorenj ščina in dolenjščina večinoma na tematičnem vokalu. Brž ko hočemo za knjižni jezik uveljaviti dolgi nedoločnik, nam postane izrazito gorenjska dialektična poteza (lizat) popolnoma nesprejemljiva. To nam potrjujejo tudi pripadniki tega narečja, ki se vključujejo v pogovorni in knjižni jezik in ki kmalu opustijo končno naglašanje teh glagolov, saj jih preveč narečno determinira. Na drugi strani pa podpirajo nedoločniški naglas na osnovi dolenjski govori in večina štajerskih govorov, kakor tudi sedanjiški naglas.
Deloma je s tem vprašanjem povezana tudi intonacija, ki jo poznajo osrednja narečja in ki so ji naši dialektologi že razmeroma jasno začrtali meje. Knjižni jezik nastopa v obeh variantah, z intonacijo in brez nje, zato postajajo akcentski pojavi, ki so neposredno povezani z intonacijo, čedalje bolj omahljivi, tako da dobiva bistveno važnost le mesto akcenta in pride do premikov v okviru izravnavanja glagolskih oblik enega tipa, ali pa so akcentski premiki posledica trčenja različnih sistemov glagolskega naglašanja, ki vdirajo iz narečij preko pogovornega jezika v knjižni govor (seveda to ne velja samo za glagolski akcent).
Kako so bili dubletni glagoli obravnavani v zadnjih desetletjih, naj prikažejo naslednja dela: Pleteršnikov slovar, Breznikova razprava o naglasnih tipih slovanskega glagola (1911), Breznik-Ramovšev pravopis 1935, SP 1950 in SP 1962.
V Breznikov! študiji beremo na več mestih očitke Pleteršniku, da je premaknil glagolski naglas na osnovo pod vplivom vzhodnih narečij (po Miklošiču) in da je tako zapeljal tudi Leskiena in Dielsa, ki sta v svojih razpravah o slovanskem glagolu prevzela Pleteršnikov naglas. Vendar je bilo za Pleteršnika verjetno odločujoče predvsem dolenjsko narečje; na str. IX uvoda v slovar piše takole: »Izmed slovarjev zaznamenjujeta naglas Murkov in Janežičev, pa le nepopolnoma in tudi ne po določenih pravilih, in njiju naglaševanje se ne vjema zmirom s kranjskim, zlasti dolenjskim naglaševanjem, katero mora biti temelj in podstava naglasnim pravilom, kakor se je pravilni književni jezik razvil iz kranjskih narečij, zlasti iz dolenjščine. Po teh edinih virih (nabiravci narodnega gradiva namreč z večine niso naglasa zaznamenjevali) in po ustnih poizvedbah od veščakov, dobro poznavajočih kranjski in posebno dolenjski (v vseh treh primerih poudaril F. J.) naglas, se ravna naglaševanje v tem slovarju.« Pleteršnik navaja pri glagolih le infinitivno in sedanjiško obliko (obe z akcentom), zato seveda ni v vseh primerih
194
jasno, kaj misli o naglasu preteklega deležnika na -la, -lo, -li. Po našem mnenju se s premaknitvijo naglasa na osnovo pri glagolih tipa broditi, ceniti, hraniti, hvaliti ni pregrešil zoper knjižno naglašanje, pač pa je prav zaradi izrazitega dialektičnega izhodišča akcentsko zablodil pri mnogih drugih glagolih. Le tako si lahko razlagamo njegovo naglašanje tipa nositi, lomiti, hoditi, moliti, ki je v narečju zaradi redukcije čisto razumljivo (dolenjsko nösat, hödat, löm&t, mölat, štajersko celo nöst, hodit, lömt, mölt), knjižni govor pa takega naglašanja nikakor ne prenese. Pleteršnik se je bržkone ravnal po načelu, da naglasa na tematičnem vokalu samo glagole, ki imajo tudi v sedanjiku nedoločniški naglas, na pr. loviti, lovim.
V Breznikov! študij! pa zasledimo za skoraj vse dubletne glagole nasprotno, infinitivno naglašanje na tematičnem vokalu (tožiti, lizätij. Vendar je treba poudariti, da najdemo prav tam (str. 431) večje število glagolov s stalnim naglasom na osnovi, ki jih Pravopis 1962 uvršča med končno naglašene (z dubletnim naglasom na osnovi): čuditi, gaziti, gladiti, grabiti, kvasiti, laziti, lupiti, mtviti, paziti, plaviti, plašiti, raniti, strašiti. Za vse te glagole je bil značilen stari akut na osnovi; v štokavščini imajo vsi kratek padajoč naglas na osnovi, na pr. gaziti, gladiti, grabiti, tisti, ki jih najdemo v ruščini, pa stalen naglas na osnovi (gladiV, grabit", laziV).
Če primerjamo Breznik-Ramovšev pravopis 1935 s stanjem, ki ga je pokazal Breznik v svoji študiji 1911, takoj ugotovimo, da je pri marsikaterem glagolu povzel Pleteršnikovo naglašanje na osnovi. Tako so naglašeni samo na osnovi: bivati, dtgnlti, glodati, gulltl, hruliti, kaniti, letati, llzati, lučati, luščiti, mahati, meniti, mesiti, muliti, puliti, tožiti, vabiti, vezati, vprašati, žuliti. Nedotaknjeni so ostali tudi glagoli tipa grabiti. Pri nekaj glagolih najdemo dvojno možnost naglašanja v preteklem deležniku; drugi spet so ostali v nedoločniku in v preteklih deležnikih' na -la, -lo, -li naglašeni samo na tematičnem vokalu. Tako je torej ta pravopis še trdno ohranil Breznikove na osnovi naglašene glagole (grabiti), obenem pa je vsaj delno razdrobil in različno uvrstil svoje nekdanje končno naglašene glagole.
V Pravopisu 1950 zasledimo pri obravnavanih glagolih precejšen premik v nagla-ševanju preteklega deležnika na -la, -lo, -li. Vtem ko je pretežna večina nedoločnikov naglašenih na osnovi, se je bistveno razširil krog glagolov, ki imajo pretekle deležnike naglašene na tematičnem vokalu. Ta razširitev je zajela tudi že omenjene Breznikove glagole tipa grabiti, nekatere dosledno, pri drugih dopušča tudi staro naglašanje. Slovenski pravopis 1962 je vse te glagole sprejel v prvi vrsti kot končno naglašene, ki pa imajo zmeraj tudi možnost stalnega naglasa na osnovi. Na ta način je bil ustvarjen doslej najširši razpon naglaševalnih možnosti za prizadete glagole in izpolnjena zahteva, ki jo je jasno formuliral Jože Toporišič v JiS 1957—58 str. 311 (Glagolski naglasni tipi našega knjižnega jezika), ko razvršča glagola čakati in pisati: »Slovenska slovnica in SP to prestopanje (med stalno na osnovi naglašene glagole — Op. F. J.) nedosledno dopuščata. Vsem tem glagolom je treba dopustiti prestop, ker sicer rušimo sistem in vzbujamo videz neopravičljive samovoljnosti.«
Vendar kljub tako pozitivnemu doprinosu k sistemizaciji glagolskega naglasa z razporeditvijo, kakršno prinaša SP 1962, ne moremo v celoti soglašati; kajti prav nedoločnik je kot poudarjeno geslo s svojim končnim naglasom (brisati) v preveč kričečem nasprotju z naglašanjem, ki je bilo v knjižnem izgovoru običajno doslej. Če sprejmemo stalni naglas na osnovi kot mlajši in živ, bi ga mogli — ne da bi s tem prizadeli tendenco naglašanja v našem knjižnem jeziku — postaviti na prvo mesto, nedoločnik s končnim naglašanjem bi brez škode popolnoma opustili, pretekle deležnike na -la, -lo, -li z naglašanjem na tematičnem vokalu pa bi navajali na drugem mestu. S tem bi prav tako pustili široko možnost izbora tega ali onega naglasa, obenem pa bi vidno poenostavili naglasni sistem za to pomembno plast
195
naših glagolov. Domneva, da je končno naglašanje teh glagolov zakoreninjeno tudi v naši pesniški tradiciji, najbrž ni zgrešena; vendar je funkcija našega knjižnega jezika veliko širša in obsega tudi čisto praktična življenjska področja. V tej rabi pa je tendenca naglašanja omenjenih glagolov na osnovi več kot očitna.
Zanimivo je primerjati, kakšno pomensko razlikovalno moč ima pretekli deležnik na -lo z mlajšim, stalnim naglasom na osnovi, kadar se znajde v povezavi z gla-golskim samostalnikom na -lo, naglašenim na predzadnjem zlogu, na pr.: letalo je letalo : letalo je letalo; lepilo je lepilo : lepilo je lepilo; dražilo je dražilo : dražilo je dražilo; brisalo je brisalo : brisalo je brisalo; trobilo je trobilo : trobilo je tr6-bilo; kazalo je kazalo : kazalo je kazalo. Če imamo pri navedenih zgledih v mislih na prvem mestu predmet ali snov, na drugem pa glagol, je to jasno le tedaj, če je glagol naglašen na osnovi.
V naslednjem pregledu je na nekaj primerih pokazano gibanje naglasa dubletnih glagolov med Pleteršnikovim slovarjem 1894/5 in SP 1962. Seveda je treba pri tem upoštevati, da se Pleteršnik in Breznik 1911 po svojih namenih bistveno razlikujeta od zadnjih treh priročnikov, ki so izrazito normativni. Zato tudi razlik med Breznikom 1911 in Breznik-Ramovševim pravopisom 1935 ne moremo jemati kot nedoslednost, temveč kot zavestno ločevanje med narečnim naglašanjem, po katerem se v prvi vrsti ravna Breznik v svoji študiji, in naglašanjem v knjižnem jeziku.
Pleteršnik 1894/5	Breznik 1911	SP 1935	SP 1950	SP 1962
grabiti grabim	grabiti grabim grabila	grabiti (pog. grabit)	grabiti, -im grabila, -o	grabiti grabim grabila, -o in STO
hraniti, im	hraniti hranim hranila, -ilo	hraniti, -im (pog. hranit)	hraniti in -iti hranim hranila, -o	hram'ti hranim hranila, -o in STO
krožiti, im	krožiti krožim krožila, -ilo	krožiti krožim (pog. krožit)	krožiti krožim krožila, -o	krožiti krožim krožila, -o in STO
liipiti, im	lupiti lupim	lupiti, -im (lupiti in lupit)	lupiti, -im lupila, -o	lupiti liipim lupila, -0 in STO
mesiti, im	mesiti mesim mesila, -ilo	mesiti, -im (pog. mesit)	mesiti, -im mesila, -o	mesiti mesim mesila, -o in STO
polniti, im	. , *	polniti, polnim	polniti in -iti polnim polnila, -0 in polnilo, -i	polniti polnim polnila, -o in STO
trčsiti, im C	trositi trosim trosila, -ilo	trositi, -im	trositi, -im trosila, -o in trosila, -o	trositi trosim trosila, -o in STO
196
čakati, am		čakati (čakat) čakam	čakati, -am čakala, -o in čakala, -o	čakšti čžkam čakdla, -0 in STO
brisati, brišem	brisati brišem brisala	. . .	brisati, -išem	brisati brišem brisala, -o in STO
pisati, šem	pisati pišem pisala, -alo	pisati, pišem pisala, -o, -i	pisati in pisati pisala, -o	pisati in pisati pišem pisala, -0
mázati, mažem	mázati mažem mázala	mžzati, mažem mazal, -ala, -o	mázati mázala, -o in mazala, -o	mazati mžžem mazala, -o in STO
vezati, vezem C	vezati vezem vezala, -alo	vezati, vezem	vezati vézala, -o in vezala, -o	vezdti vezem vezala, -o in STO
(Pleteršnik in Breznik 1911 označujeta intonacijo naglašenih vokalov; zadnji trije priročniki samo mesto naglasa, kvantiteto in kvaliteto vokalov. STO: stalen naglas
na osnovi.)
Kaj et an Gantar
RIMSKA LIRIKA
stari Rimljani slovijo predvsem kot sposobni vojaki, juristi in državniki, j Ustvarili so eno največjih in najbolj dolgotrajnih držav, kar jih je videla zgodovina. : Njihov imperij je trajal skoraj celo tisočletje, segal je od Atlantika do Kavkaza, od ] Britanije do Arabije, raztezal se je čez ozemlje, na katerem je danes kakih trideset \ samostojnih držav. Rimljani tega ozemlja niso samo z orožjem osvojili, ampak so ga tudi z zakoni uredili, ga povezali z omrežjem cest in drugih komunikacij ter i naselili z odsluženimi veterani. Tako so vse te dežele pritegniU v svoj kulturni krog * in nekatere popolnoma romanizirali, drugim pa vtisnili močne sledove svoje vladavine, ki še danes pričajo o nekdanji rimski civilizaciji. \
Imperij takšnih časovnih in prostornih dimenzij seveda ni nastal po golem naključju. V rasti, zorenju in notranji ureditvi tega imperija se odraža volja celega rimskega naroda. Vse je bilo pri Rimljanih podrejeno tej zgodovinski nalogi, ki jo je njihov pesnik Vergil v verzih takole označil: i
Drugi morda bodo bronu mehkeje vdahnili življenje, I
marmornim skladom izvabljali žive poteze obraza, ¦
lepše besede pri pravdah vodili, z natančnim merilom ¦
risali pota nebesnih teles in določali vzhod jim: i
tebi, Rimljan, je dano poslanstvo, da narodom vladaš, \
tvoja umetnost je — pomni! —, da red in mir zagotavljaš, \
ljudstva ošabna krotiš in braniš plemena podložna! '>
197
Vse, kar je služilo temu poslanstvu, je pri Rimljanih doživelo veUk razcvet, tako npr. pravo, govorništvo, izgradnja cest in raznih utrdb. Kar pa se je zdelo, da ni v zvezi z izpolnjevanjem te zgodovinske naloge, za to Rimljani — vsaj v začetnem obdobju svojega razvoja — niso kazali pravega zanimanja; sem je spadala filozofija, teoretične znanosti, umetnost in seveda tudi poezija.
Za poezijo imajo stari Rimljani, zlasti če jih primerjamo s starimi Grki, presenetljivo malo posluha. Pri Grkih npr. prepeva pesmi celo njihov največji homerskl junak — Ahil; pri Rimljanih si o njihovem Romulu ali Eneju kaj takega sploh ne moremo predstavljati. Pri Grkih se je npr. njihov največji vojskovodja, Aleksander Veliki, obdal s celim štabom književnikov, ker si je iz vsega srca želel, da bi se med njimi našel kdo, ki bi v verzih proslavil njegove zmage in vojaške podvige; pri Rimljanih srečamo ravno nasproten pojav: stari Kato je vojskovodju Marku Nobilioru očital kot mehkužnost in veliko sramoto, ker je nekoč vzel nekega pesnika s sabo na vojaški pohod. Isti Kato je postavil rimski mladini prednike za zgled s temile besedami: »Naši predniki so konje dražje plačevali kot kuharje. Pesništvo pri njih ni bilo v časteh. Če se je kdo ukvarjal s pesništvom ali če je hodil po gostijah in pojedinah, so ga imenovali postopača.«
Še posebno malo zanimanja so stari Rimljani kazali za lirično pesništvo. Druge pesniške vrste, ki jih je bilo le nekako mogoče vključiti v koncept zgodovinskega poslanstva, so tolerirali ali celo pospeševali; za lirično poezijo so premogli samo pomilovalen posmeh. Saj je celo Cicero, ki je bil vse drugače razgledan in izobražen kot stari Kato, nekoč izjavil, da se mu zdi prebiranje liričnih pesmi takšna potrata časa, da se s tem ne bi ukvarjal, tudi če bi mu bilo dano dvojno življenje. Precej zgovorni so že sami izrazi, s katerimi so Rimljani označevali lirične pesmi: to so ludi, ludicra, nugae ali ineptiae, kar vse bi v slovenščini pomenilo »igračke« ali »norčije«. Tako se že v sami oznaki zrcali gledanje na liriko kot na nekaj neresnega, kot na nekaj, kar ni v skladu z osnovno rimsko vrlino, ki se imenuje gravitas ali »resnoba«.
Razumljivo je, da se v takšnih pogojih pesništvo ni moglo kmalu razcveteti, in lirično pesništvo še celo ne. Zato ni nič čudnega, da nam iz prvih stoletij rimske zgodovine niso ohranjene pesmi in tudi ne bogata mitologija, kakršno srečujemo pri drugih narodih antičnega sveta, šele ko je Rim premagal Kartagino (146 pr. n. št.) in si zagotovil premoč v Sredozemlju, šele ko si je nekoliko oddahnil od neprestanih in dolgotrajnih vojska, so se razcvetele — in še to predvsem pod tujim, pod grškim vplivom — nekatere pesniške vrste, npr. epos, satira, komedija in tragedija. Toda spet je moralo preteči še celo stoletje, preden so Rimljani končno odkrili tudi svet lirične poezije.
To se je zgodilo šele v sredini prvega stoletja pr. n. št., v času, ko Rim pretresajo državljanske vojne in upori sužnjev in ko se po Italiji puntajo zavezniška mesta, v času, ko po Sredozemlju rovarijo morski razbojniki in ko na meje imperija že pritiskajo bojevita germanska plemena — torej v času, ki se zdi vse prej kot primeren za prepevanje liričnih pesmi. In vendar se ravno v tem času v Rimu oglasijo prvi veliki lirični pevci. Rimska lirika doseže že v teh svojih prvih predstavnikih takšen vrhunec in takšen razcvet, kakršnega pri narodu suhoparnih juristov, vojakov in državnikov skoraj ne bi pričakovali. Zdi se, kot da so tedaj v rimskem narodu nabreknile vse skrite ustvarjalne žile, kot da je tedaj z vso elementarno silo bruhnilo na dan, kar je bilo v njem skozi stoletja pritajeno, dušeno in tlačeno. Zdi se, kot da so tedaj v srcih pevcev prvič glasno zazvenele nežne melodije, ki so jih njihovi predniki, slepo zaverovani v slavo orožja, tolikokrat preslišali. Na bojišču se še ni polegel hrušč orožja, Italija je še drhtela v krvi in trepetala pod koraki upornih
198
legij — ti pevci pa se za vse to ne zmenijo, ampak prisluhnejo samo utripu svojega srca in odkrijejo v njem svet ljubezenske poezije, kakršne antika dotlej še ni poznala. Kajti to, kar je ustvaril mladi rod liričnih pevcev, ni bilo uvoženo iz grškega sveta, kot toliko drugih kulturnih dobrin; osebno ljubezensko liriko in zlasti ljubezensko elegijo lahko označimo kot nekaj, kar je zraslo iz italskih tal, kot nekaj najbolj izvirnega, kar so Rimljani prispevali v zakladnico svetovne poezije.
Prva generacija liričnih pesnikov, ki je prinesla svež veter v rimsko poezijo, se navadno označuje z izrazom »neoteriki«, kar bi pomensko ustrezalo slovenski »moderni«. Zanimivo je, da nobeden izmed neoterikov ni bil doma iz samega Rima ali iz rimske okolice, iz Lacija. Večina jih je bila po rodu iz Padove nižine in se je po njihovih žilah verjetno pretakalo precej keltske krvi. Najizrazitejši predstavnik te pesniške smeri je Katul iz Verone (Caius Valerius Catullus, živel ok. 87—54).
Katul je prvi in morda edini rimski pesnik, ki bi ga lahko označili kot »lirika« v današnjem pomenu besede; zato nam je celo bližji in bolj razumljiv, kot je bil svojim rojakom in sodobnikom. Njegova poezija predstavlja nekak posmeh in norčevanje iz starih rimskih vrlin. V nekem verzu pravi, da je ena sama ura ljubezni in zabave vredna več kot ducat rimskih provinc. Lahko si mislimo, na kakšen odpor so takšne besede naletele v ušesih rimskih generalov in politikov! To je zvenelo izzivalno, to je zvenelo kot odkrit napad na vse, kar je bilo Rimljanom dotlej sveto in nedotakljivo. Zato ni čudno, da so ga sodobniki označevali kot »najslabšega pesnika« (pessimus poeta). Katul si tega očitno ni gnal k srcu, ampak si je to oznako rade volje prisvojil in jo štel celo za nekak kompliment.
Katulova lirika pa ne pomeni samo obračuna s preživelimi rimskimi ideali, ampak vnaša v rimsko poezijo nekaj resnično novega in svežega. Bistvo tega »novega« bi lahko označili kot opevanje individualne ljubezni. Tega rimska književnost in rimska družba pred Katulom ni poznala. Po starem rimskem pojmovanju se je naloga ženske izživljala v tem, da možu rodi otroke in jih vzreja in vzgaja tako, da bodo branili in širili meje rimskega imperija. Katul pa je v svojih pesmih žensko iztrgal iz teh patriarhalnih vezi in jo povzdignil v predmet globoko doživete osebne ljubezni. V svojih verzih opeva neutešljivo kopmenje, vroče objeme, strastne poljube, žgoči ogenj ljubosumja in sovraštva. Toda Katul v predmetu svoje ljubezni ne vidi samo naslade polno žensko telo, ampak nekaj več, neki poduhovljeni čar in mik, nekakšno dopolnilo lastnega bitja. Ženska mu ni samo sredstvo za potešitev telesnih strasti, ampak utelešenje lastnega kopmenja. V neki pesmi pravi: »Ljubil sem te — ne kot ljudstvo ljubi deklino, ljubil sem te, kot oče ljubi otroka in snaho.«
Seveda tudi takih izjav ne smeiho napačno razumeti in razlagati preveč idealizirano. Predmet Katulove ljubezni je bila Lesbija, žena konzula Métela. Njeno pravo ime je bilo Klodija; »Lesbija« je le psevdonim, ki ji ga je dal Katul. Ime je povzel po otoku Lesbosu, kjer je bila doma Sapfo, največja pesnica antičnega sveta, in kjer je bil doma pesnik Alkaj; skratka, ime je povzel po otoku, ki ga obdaja nekakšna pesniška atmosfera. Tako je že s samim psevdonimom, ki ga je nadel svoji izvo-Ijenki, naznačil pesniški čar, ki jo obdaja. Srečne trenutke, ki jih je užil ob ljubezni z Lesbijo, je popisal v čudovitih pesmih o poljubih; ena izmed teh pesmi bi se v površnem prevodu glasila nekako takole:
Uživajva ljubezen, Lesbija! Vse, kar se strogi starci zgražajo in kar čenčajo ženske stare, ne štejva vredno niti pare! Sonca lahko zaidejo in vsak dan znova vzidejo,
199
a kadar nam ugasne kratka luč, nas čaka dolga in nevzdramna noč. Daj mi poljubov tisoč in še sto, ne nehaj, daj mi drugih tisoč, sto, nato še tisoč in še sto in sto! Ko bova to več tisočkrat storila, bova poljube skupaj zamešala, da sama več ne bova zanje znala, da tudi vsak zavistnež prebledi, ker vseh poljubov moč prešteti ni.
Toda trenutki sreče so naglo minili. Lesbija je bila očarljiva, obenem pa nevarna ženska, ki je imela poleg Katula in svojega moža še vrsto drugih oboževavcev in ljubimcev. Katul je kmalu spoznal, da je bil samo eden izmed mnogih, samo en cvet na Uvadi njenih številnih ljubezni, in še to nekje prav na robu livade. To svoje trpko spoznanje je v verzih takole izrazil:
želim ji vso srečo, prijetno zabavo s prešuštniki, ki jih sto hkrati objema, ne ljubi nikogar, vsem pa odvzema
moško veljavo. A mojo ljubezen naj zbriše iz spomina, ki padel po njeni sem krivdi, kot pade mlad cvet, ko ga rani na robu livade
plužna ostrina.
Katul te izgube ni mogel preboleti. Lesbija mu je pomenila nekaj več kot igračo za potešitev telesnih strasti. Če bi izgubil samo lepo igračo, samo njeno lepo telo, bi si lahko nabavil drugo. Toda Lesbija mu je pomenila nekaj več, vanjo je projiciral vse svoje pesniške sanje o lepoti, ki ni utelešena samo v gracioznosti njenega ženskega telesa, ampak že v samem čaru njene bližine, že v samem zvoku njenih besed, že v samem odmevu njenih stopinj. Izguba telesa je nadomesti j iva, sanje pa so nenadomestljive. Spočetka se Katul niti ni prav zavedal, kaj vse je izgubil, ko se je v njem zrušila ljubezen do Lesbije. Samemu sebi je takole dajal pogiuna:
Katul ubogi, zdaj nikar ne nori več! Pozabi in pokoplji, kar je izgubljeno! Nekoč so se ti res smehljali jasni dnevi, ko šel si, kamor te preljuba deklica peljala je. Kaj vse se je godilo tam, kar ti si rad počel, kar ona ni branila! Nekoč so se ti res smehljali jasni dnevi. Zdaj ona noče več, še ti se zdaj obvladaj, ne maraj je, ne lovi je, če ti beži, ne bodi žalosten! Kljubuj! Odločno vztrajaj! Zdaj zbogom, deklica! Katul odločno vztraja, ne bo te več iskal, ne prosU več, če nočeš. A ti boš osamela in bridko trpela! Gorje, zločinka! Kakšno te življenje čaka! Kdo te bo še iskal? Kdo bo še maral zate? Koga boš zdaj ljubila? In čigava boš? Koga boš med poljubi grizla v ustnice? A ti, Katul, trd bodi, neizprosen, mož!
Toda ta korajža, ki si jo pesnik daje, je samo slepilo; ta možatost je samo navidezna: namesto da bi svoje misli obrnil drugam, obuja spomine na nekdanjo srečo. V resnici je izguba Lesbije Katula strla in položila v prezgodnji grob. Umrl je, komaj je dopolnil dobrih trideset let.
200
Katul je vnesel v rimsko poezijo eleganco izraza in iskreno ljubezensko strast, ki je bila rimski poeziji dotlej tuja. Rimljani so cenili in gojili predvsem svojo virtus, vrlino moža (vir = mož), zato jim je bilo opevanje ženske lepote in ljubezni do ženske nekaj tujega. Zato se celo Katul v neki pesmi opravičuje, češ »mar mislite, da zato, ker ste pri meni brali o več tisoč poljubih, nisem normalen moški?« Katulov verz je na videz preprost, toda za navidezno preprostostjo in naivnostjo se skriva skrbna pretehtanost in prefinjenost, ali z latinsko besedo, urbanitas. Katul je sicer napisal tudi nekaj daljših pesnitev, ki obsegajo po sto ali več sto verzov in ki so sestavljene v precej učenem jeziku, zato so mu sodobniki rekli tudi »učeni Katul« (doctus Catullus). Toda to so bili bolj eksperimenti v novih pesniških formah kot pa doživete umetnine. Svojo slavo dolguje Katul predvsem kratkim ljubezenskim pesmicam, »igračkam«, v katere zna ujeti in pričarati begotnost in eteričnost trenutka, ki tako hitro mine; in čim krajše so te pesmi, tem lepše so, tem bolj doživete, tem bolj izklesane.
Katul je svoje najlepše pesmi zložil v raznih jambskih metričnih formah, ki pa med sodobniki niso našle pravega odmeva. Veliko večji razcvet je doživela elegija, pesniška zvrst, katere zunanja značilnost je metrična forma elegičnega distiha (kombinacija heksametra in pentámetra). Za začetnika rimske ljubezenske elegije velja Cornelius Gallus, po rodu iz mesta Forum lulii (dan. Préjus v južni Franciji), od katerega pa nam je ohranjeno komaj kaj več kot golo ime. Cesar Avgust je namreč videl v njem svojega nevarnega tekmeca, zato ga je kaznoval z izgnanstvom, kar pa je pesnika tako prizadelo, da je naredil samomor; po smrti ga je zadela damnatio memoriae, tj. kazen, da je treba zabrisati vsako sled spomina za njim.
Za najpomembnejša predstavnika rimske elegične poezije veljata Tibul in Properc.
Tibul (Albius Tibullus, živel ok. 60—19 pr.n. št.) je svoje najlepše pesmi posvetil Deliji. Njegovi verzi so polni nežnega čustvovanja, otožne melanholije in mehke sanjavosti, toda v primerjavi s Katulovimi jim manjka vročega ognja in močne strasti. Kot poglavitno značilnost njegove poezije bi lahko označili sentimentalnost. Pesnik je imel izredno živo fantazijo, zato se v njegovih elegijah motivi iz resničnega in iz sanjskega sveta tesno prepletajo, meje med resničnostjo in sanjavostjo so tako zabrisane, da včasih težko ugotovimo, kaj je plod pesnikovega realnega doživetja, kaj pa samo plod njegove domišljije ali sanjavosti. To velja tudi glede njegove Delije. Dejstvo je sicer, da je živela neka ljubljena ženska, ki se je v resnici imenovala Plánija in ki ji je Tibul nadel ime Delija; toda vprašanje je, koliko je Delija, kot jo je Tibul videl v vizijah svojih sanj in opeval v svojih elegijah, sploh še identična z ono realno žensko.
Tibul je pesnik, ki beži iz okrutne realnosti in se zateka v neki imaginarni svet, v svet namišljene ljubezni, v svet idealizirane preteklosti, v idilo podeželskega življenja. Zato mu je pri srcu vse, kar ni realno, vse, kar odmira in izginja. Zato v svojih pesmih rad opeva razna izginjajoča ljudska verovanja, v katera sam kot izobražen človek sicer nI veroval, pa jih je vseeno imel rad, ker je vedel, da so ljudje, ki vanje verujejo, srečni. Rad opeva idilične prizore iz podeželskega življenja, npr. kako zunaj besni zimski vihar, on pa sedi doma, ob toplem ognjišču, in drži ljubljeno Delijo v naročju. Njegove elegije so polne kontrastov med zunanjo realnostjo in namišljeno idiličnostjo.
Nadaljnja značilnost Tibulove poezije je v tem, da zna med raznovrstnimi in kontrastnimi motivi, ki jih poveže v eno elegijo, napraviti mojstrske prehode, tako da ena misel in eno čustvo skoraj neopazno zdrsi v drugo, včasih ravno nasprotno misel in občutje. Motivi so v Tibulovih elegijah povezani po neki intimni logiki,
201
ki ni logika razuma, ampak bi jo lahko označili kot sosledje zabrisanih, komaj zaznavnih asociacij. Zato naredijo Tibulove elegije, čeprav.vsebujejo polno hetero-genih elementov, vendarle vtis neprisiljenosti, harmonične ubranosti in organske celovitosti. Zato lahko rečemo, da je Tibul, dasiravno ni največji lirik, vendar najbolj izrazit rimski elegični pesnik. Kajti bistvena značilnost rimske elegije je ravno v neopaznem, komaj zaznavnem valovanju in nihanju čustev, v nihanju med radostjo in potrtostjo, med upanjem in bojaznijo, med življenjskim veseljem in mislijo na smrt. (Metrična shema elegičnega distiha je samo zunanja značilnost elegije, čeprav je tudi že v samem distihu v malem naznačeno ritmično valovanje med naraščajočim heksametrom in upadajočim pentametrom.) Oglejmo si to zakonitost ob eni izmed Tibulovih elegij, ki jo je pesnik naslovil na svojega prijatelja, vojskovodjo Mešala! Tibul jo je spesnil, ko je med vojnim pohodom zbolel in bolan obležal na otoku Krfu (le-ta se v mitološkem slovarju označuje kot »dežela Paja-kov«), medtem ko je vojska pod poveljstvom Mešala krenila dalje proti Mali Aziji. Elegija je — kakor sploh vse Tibulove elegije — precej obsežna; začne se takole:
šli boste z vojsko brez mene. Mešala, čez morje Egejsko,
ne pozabite nikar, spomnite se me še kdaj! Mene priklepa bolezen na tujem, v deželi Fajakov;
smrt mrakobna, nikar pome ne sezi še zdaj! Smrt mrakobna, rotim te, nikar! Ni matere tukaj,
da bi v naročje, ihteč, zbrala ožgane kosti, nimam tu sestre, da bi otožno jokala nad grobom,
da bi posula pepel z vonjem asirskih dišav, nimam tu Delije...
Ob imenu Delije pesnikova žalost hipoma zastane in v spomin si prikliče trenutke slovesa, kako je Delija žrebala za njegovo srečno vrnitev. Ob tem si zaželi tistih zlatih časov, ko pod Satumovo vlado še ni bilo cest, ki se zgubljajo v daljavo, ne ladij, ki z razpetimi jadri kljubujejo vetrovom, ne mejnikov na poljih ne vrat v domovih in še celo ne krvavih mečev in vojska. Nato pa nadaljuje s kontrastno podobo sedanjih časov:
Zdaj, pod Jupitra vlado, poznamo le boje krvave,
plovbo čez pusto morje, pota, ki vodijo v smrt. Oče, odpusti mi! Nimam na vesti ne krive prisege,
ne brezbožnih besed, nisem razžalil bogov. Če sem dopolnil res, kar mi je let namenila usoda,
naj mi gomilo krasi kamen in takle napis: »Tukaj počiva Tibul, ugrabljen od smrti okrutne,
ko je čez daljno morje zvesto Mešali sledil.«
Želi si, da bi bil po smrti sprejet v Elizij, kjer so livade posute z dišečim cvetjem in kjer se zaljubljeni mladeniči nenehno igrajo v družbi nežnih deklet. Svetli podobi Elizija sledi spet kontrast — mračna podoba Tártara:
A bivališče zločincev pogreznjeno v noč je globoko,
skrito in vsenaokrog reke temačne buče. Tam besni Tisifona z gadjo zalego na glavi,
truma brezbožna pred njo bega v trepetu okrog. Tam ob vhodu, pred vrati bronenimi, Kerber na straži
s kačastim gobcem renči, laja črnobni pesjan.
Nato našteva še druge grozote Tártara in zaključi z besedami:
Tja naj pride, kdor hotel speljati je ljubljeno mojo, kdor mi zaželel je zlo, vojsko in drugo gorje!
202
Tebe pa, Delija, prosim, ostani mi zvesta, in starka
— čistosti tvoje čuvar — naj poleg tebe sedi. Naj ti ob preji, ko s preslice niti predolge odvija,
v oljenke svitu, zvečer, zgodbe prijetne pove! Dekle sedé naokrog, ob lanu, že trudne od dela,
roka jim že odpove, spanec zapira oči. Tu naj nenadoma pridem, poprej od nikogar najavljen,
naj se ti zdim ves tak, kot da sem planil z neba. Ti pa mi, Delija draga, z lasmi razpuščenimi, steči,
takšna, kakršna si, steči mi bosa v objem! To si želim, naj nama Danica, naj zarja bleščeča
z rožnato vprego čimprej jasni pripelje ta dan!
Tako elegija, ki se je začela v turobni osamljenosti, z mračno mislijo na smrt v tujini, izzveni v svetlih, upanja polnih akordih. V pesmi se prelivajo temačne podobe (misel na smrt, podoba Jupitrove dobe, podoba Tártara) in svetlobne podobe (misel na Delijo, podoba Saturnove dobe, podoba Elizija, vizija vrnitve), toda skozi vso pesem lahko opažamo, kako se tema postopoma umika žaru svetlobe, ki zlasti v zaključnih verzih triumfira čez vse: »naj nama Danica, naj zarja bleščeča z rožnato vprego čimprej jasni pripelje ta dan!«
V nasprotju s Tibulovo sanjavostjo in idiličnostjo je Properc, po rodu iz Umbrije (Sextus Propertius, živel ok.50—16 pr.n.št.), veliko večji realist. Njegov pesniški izraz je poln energije in plastičnosti. Tudi izvoljenka, ki jo Properc opeva v svojih verzih — pesnik ji je dal ime Cintija —, je veliko bolj živa in realna kot Tibulova DeUja. Ob vsakem Propercovem verzu čutimo njeno toplino in hladnost, njeno muhavost, prepirljivost in ljubosumnost, njeno zahtevnost in nezvestobo. Cintija nam je izmed vseh deklet, kar so jih opevali rimski pesniki, najbližja in najbolj otipljiva. Properc je celo leto koprnel, preden si je utrl pot do njenega srca. Začetek svoje ljubezni takole opeva v prvi elegiji:
Prva me je Cintija ujela z nežnimi očmi,
prej še vedel nisem, kaj je slast ljubezni.
Prej sta trdnost in ponos mi žarela iz oči,
zdaj me Amor je premagal, poteptal z nogami.
Amor, fant poredni, me je pregovoril,
da poštena sem dekleta zamrzil,
da se lahkomiselno brezdelju vdajam.
Zdaj že celo leto je minilo,
vsi bogovi so se zarotUi proti meni,
toda ogenj v srcu noče se poleči.
Milanion ni se zbal težkih preizkušenj, kakor blazen je po temnih grapah blodil, ranjen se borU z arkadskim divjim možem, končno omehčal je trdosrčno Atalanto. Vsem pomaga Amor, vsem pokaže pota, le pri meni ne izmisli si zvijače, meni fant poredni ne pokaže prave steze.
Pa mi ve, čarovnice, pomagajte,
ve, ki se bahate, da je luna vaša last!
Zdaj pokažite imietnost svojo,
srce ljubega dekleta omehčajte
in storite, da v obraz bo bleda bolj kot jaz!
To storite, pa verjel bom,
da lahko s čarovnimi izreki
pota zvezd in tok voda usmerjate! Pa mi vi, prijatelji, pomagajte — ne z nasveti, zdaj je že prepozno — srcu bolnemu najdite zdravilo! Hrabro bom prenašal nož in ogenj,
203
da bom le spet zdrav, svoboden, rešen!
Povedite me v daljave,
v tuje kraje, v daljna morja,
da nobena ženska za menoj poti ne najde! Vi pa, ki vam Amor je naklonjen, ostanite srečni, združeni v ljubezni! Meni moje srčne rane spati ne dado, neuslišana ljubezen mi ne da za hip pokoja. Tega zla se bojte, vas svarim: vsak naj svoji zvest ostane, naj ne menja, ne prebira si ljubezni! Kdor prepozno bo prisluhnil tem svarilom, mojih se besed z bridkostjo bo spominjal.
Pesem v marsičem spominja na Prešerna. Tudi sicer je motivika Propercovih ljubezenskih elegij v marsičem sorodna motiviki Prešernovih poezij, zlasti gazel. Pesnik se s svojo bolečino najrajši zateka v gozdno samoto, kjer kliče drevesa za priče svoje ljubezni: skale mu odmevajo ime Cintije, v skorjo dreves je zarisano njeno ime. Tudi ptice v gozdu in vrata njene hiše že poznajo njegovo tiho ljubezen. Pripravljen je izpolniti vse ukaze ošabnega dekleta, samo da bi mu bila naklonjena. Drugič spet v vinu išče zdravila svoji neuslišani ljubezni. Ali pa z mehko besedo riše poteze njenega obraza, ko ga ponoči obliva mesečina: lepši je kot obraz trojanske Helene, lepši kot obraz boginje Afrodite. Ob misli na njeno ljubezen ga tudi smrti ni strah: bolj kot smrti se boji, da bi ga Cintija pozabila, da njene solze ne bi orosile njegovega prezgodnjega groba. Tudi Cintiji se ni treba bati smrti: lahko je srečna, ker je našla v Propercovih pesmih nesmrtne spomenike svoje lepote.
V resnici je Cintija umrla prej kot Properc. Ljubezensko razmerje med njima se je sicer že pred tem skrhalo, toda Properc je ni mogel pozabiti, ampak si je iskal utehe in tolažbe v popotovanjih po tujem in vpesnjenju elegij z domoljubno vsebino. Cintijina smrt ga je globoko pretresla in mu narekovala eno najbolj občutenih elegij, pravcati magistrale vse njegove ljubezenske poezije. Umrla Cintija se pesniku prikaže v sanjah v tako živi podobi, da misel na njeno nesmrtnost udari na dan že takoj v prvih verzih:
Duše vimrlih živijo in s smrtjo še ni vse končano,
bleda senca prodre, grobni temi ubeži. Cintija, ki smo jo že pokopali ob cesti šumeči,
snoči je k meni prišla, nadme sklonila glavo. V spanju sem tožil, kako je po njenem pogrebu v ležišču,
kjer sem prej vladal kot kralj, pusto zdaj, prazno, hladno. Isto obleko je imela kot prej, le ob bokih ožgano,
iste na glavi lasé, iste je imela oči. Voda iz Lete razjedla je ustnic ji nežne robove,
ogenj izžgal je beril, ki je prej prstan krasil. Prsti koščeni in krhki na njenih rokah so rožljali,
vendar še čutil sem dih, še sem slišal njen glas: »Duša nezvesta! Nikdar ne boš boljši osrečil dekleta!
Le kako si tako naglo se spancu predal? Mar si pozabil skrivnosti ljubezni tam v budni Suburi?
Mar ne spominjaš se več oken In mojih zvijač? Kolikokrat sem, po vrvi drseč, se spuščala z oken,
skrivoma, kolikokrat peidla sem tebi v objem! Kaj sva se tam na razpotju ljubila, kako se je cesta
grela pod plaščem nekoč, ko sva ležala na njem!
Tako Cintija spominja pesnika nekdanje ljubezni, nato pa mu očita hladno brezbrižnost ob njeni smrti: ko je umirala, ga ni bilo bUzu, da bi ji s toplo besedo
204
podaljšal življenje, ko je umrla, ni s cvetjem posul njenega groba. Še več! Na njeno mesto je že stopila druga ženska, ki zdaj gospodari v pesnikovi hiši in pretepa in trpinči sužnje, če samo omenijo Cintijino ime. Toda Cintija pesniku vse to odpušča, ker mu šteje v dobro, da jo je poveličal kot kraljico svoje poezije. Sama mu pri svojem grobu prisega, da mu je vedno ohranila zvestobo: naj se kače pasejo in sikajo na njenem grobu, če laže! Pesnik naj za njo pošlje v grob njej posvečene pesmi, grob sam pa naj očisti plevela in bršljana in okrasi s temle napisom:
»Tukaj, na Tiburskih poljih, počiva nam Cintija zlata, Anio, tvojim vodam nova lepota in čast!«
Ker se že bliža jutranja zora, čas, ko se morajo duše umrlih vrniti v svoje podzemsko domovanje, se Cintija poslovi od pesnika z besedami:
»Zdaj naj te druge imajo, a kmalu boš moj, samo moj spet, z mano boš ležal, s kostmi trla bom tvoje kosti.«
To je z menoj govorila, tako me je karala nežno in kakor senca v snu mojim objemom ušla.
Pesniku so ostali samo še spomini in tolažilno upanje, da bo Cintijo vsaj po smrti spet objemal v grobu. Misel na zgodnjo smrt se čedalje pogosteje oglaša v njegovih pesmih. Ta misel je sicer otožna, vendar nikdar zastrašujoča, nasprotno, navadno so ravno umrli tisti, ki tolažijo žive. Ta misel dominira tudi v zadnji njegovi pesmi, ki jo označujejo kot »kraljico vseh elegij« — v pesmi, ki jo je Properc zložil v tolažbo Paulu Emiliju Lepidu ob zgodnji smrti njegove žene Kornelije. Umrla Kornelija govori iz groba in tolaži svojega moža. Pripoveduje mu, kako bo pred sodniki v podzemlju prejela plačilo za svoje brezgrajno življenje. Navdaja jo zavest, da je izpolnila svojo dolžnost, ker je državi vzgojila dobre sinove, obenem pa tudi veselo zadoščenje, da bo ostala živa v spominu svojih dragih. Njej torej ni hudega. Svojemu možu pa naroča, naj skrbi za otroke, in otrokom naroča, naj bodo prijazni z mačeho, če se bo oče še enkrat poročil. »Če pa se bo zadovoljil s spominom na mojo senco, če bo moj pepel tako globoko spoštoval, tedaj, otroci, mislite že zdaj, kako se starost plazi nadenj, in ne dajte, da bi se mu kaka skrb prikradla v srce. Za kar sem bila jaz prikrajšana, naj bo dodano vašim letom, tako da se bo Paulus na stara leta vaše družbe radoval. Vso srečo vam želim. Kot mati nisem utrpela izgube: vsi moji otroci — vsi so me pospremili k pogrebu. Zagovor sem končala. Vstanite in počakajte, da mi prijazna zemlja da zasluženo plačilo! Nebo je odprto vrlinam, naj bom vredna, da se prepeljem čez reko v bivališče blaženih!« S temi besedami, polnimi odpovedi, predanosti v usodo in žrtvovanja za druge, Kornelija zaključi svoj zagovor.
V Propercovih pesmih lahko opažamo etični razvoj in notranje zorenje od zbirke do zbirke, od elegije do elegije. Prve njegove pesmi so mladostno zaljubljene, včasih otožne, včasih razposajene in prežete z močno čutnostjo. Pozneje se pesnik zresni, od ljubezenskih motivov se posveti domoljubnim snovem, pa tudi sama ljubezen do Cintije dobi — zlasti po njeni smrti — globlje dimenzije. Njegov etos končno dozori v omenjeni »kraljici elegij«, kjer se osebna bolečina utaplja v ponosni zavesti izpolnjene dolžnosti do skupnosti; to pa je tipično rimsko. In tako lahko Properca označimo kot etično najbolj dozorelega med rimskimi elegiki, zlasti še če upoštevamo njegovo zgodnjo smrt, saj je tudi on umrl zelo mlad, komaj je dopolnil dobrih trideset let. (Konec prihodnjič)
205
Jože Toporišič
FONETIKA,
FONOLOGIJA IN PRAVOREČJE V SP 1962
IV
Razpravljanje o nezvočnikih (po uvodovo o soglasnlkih) ne zbuja tako zelo veliko pomislekov kakor pravkar obravnavano o zvočnikih. Motijo npr. formulacije v zvezi s tako imenovanim prilikovanjem, ki ni nič drugega kot premena, tj. namesto glasu, kakor je, vzemimo d, nastopa zaradi tega, ker mu sledi nezveneči soglasnik, njegov nezveneči par: torej namesto gladfca govorimo glatfca (in seveda namesto glasba glasba). Uvod za te primere trdi, da se »sprednji (soglasnik) po zvenu izenači s prihodnjim«, oz. da »postanejo zveneči pred nezvenečimi tudi sami nezveneči in narobe« (str. 26). Napačen je predvsem tisti »postanejo«, ki predvideva nekako metamorfozo zvenečih nezvočnikov v nezveneče in obratno. Te metamorfoze v resnici ni. V zvezi s temi pojavi se nezvočniki ne spreminjajo iz zvenečih v nezveneče in obratno (ker bi po tej logiki bili v izgovoru najprej [morda v prvem delu?] zveneči, a bi postali nato nezveneči in narobe), temveč si artikulacijski proces glede na pred-samoglasniški (ali predzvočniški) nezvočnik izbira enakovrstne, tj. bodisi zveneče ali nezveneče nezvočnike. Prilikovanje je potemtakem treba razumeti ne kot spreminjanje, postajanje, kakor to dela pravopisov uvod (po zgledu na slov. slovnice), temveč kot omejitev v izbiri nezvenečih in zvenečih nezvočnikov. Pravilo bi se torej moralo glasiti: pred zvenečimi nezvočniki stoje v slovenskem knjižnem jeziku lahko le zveneči, pred nezvenečimi pa le nezveneči nezvočniki; zato črke b d z ž g pred nezvenečimi nezvočniki beremo (izgovarjamo) kot [p t s š k], črke p t s š k c č h f pred zvenečimi nezvočniki pa kot (b d z ž g dz dž y v).
V zvezi s pravkar rečenim je tudi pravilo za izgovor nezvočnikov, kadar se nahajajo pred premorom (prim. pod, pot) oz. tudi v besedni enoti (v tako imenovanem fonetičnem bloku) na meji dveh besed ali morfemov pred samoglasnikom ali zvočnikom (prim. mlad mož, mlad oven, sit mož, sit oven). Za slovenski knjižni jezik je v teh primerih izbira nezvočnikov omejena na nezveneče, tj. v vseh teh primerih govorimo le nezveneče nezvočnike: [pot pot mlatmoš mlatovan, sitmoš sitovan]. Uvod pozna samo primere na koncu govorne enote (tip [pot pot]), pa še tu pravi za tip »pod« (= [pot]), da »se zveneči zaporniki skoraj ne ločijo od nezvenečih« (str. 26). To je v primeri s starim pravopisom in slovensko slovnico od tridesetih let sem, ki sta govorila v takih primerih o na pol zvenečnosti, vendarle že napredek na poti k resnici, ki je, da v takem položaju v knjižnem jeziku izgovarjamo le nezveneče soglasnike, in sicer popolnoma nezveneče, tj. pod z enakim t kakor pot. (V slovenskih dialektih tvorijo izjemo le pripadniki dela rovtarskih narečij in Ziljani, ki po Ramovševem Konzonantizmu govore v teh primerih zveneče nezvočnike.) Nezvenečnost je za obravnavane primere ugotovil že Stanislav Škrabec, Slovenski pravopis 1935 pa je — po ne vem čigavi »zaslugi« — to spoznanje zavrgel, za njegovo ponovno upoštevanje v slovenskih jezikovnih priročnikih (v govoru je to itak samo ob sebi razmnljivo) pa se v svojem pisanju že nekaj časa trudi avtor teh vrstic.
Kako težko je slovo uvoda od na pol zvenečih soglasnikov na koncu govorne enote, priča tudi dejstvo, da »skoraj nezvenečnost« priznava le zapornikom, za
206
pripomike (tip mraz, mož) pa se sploh ne briga. Ali za te primere vztraja pri na pol zvenečnosti ali pa dopušča tudi pri njih »skoraj zvenečnost« ali celo nezvenečnost samo, ni jasno, saj nam zadevno mesto v uvodu (str. 26) sporoča le, da sta »izmed pripomikov (...) samo s in š dobila zveneče pare v fonemih«. Upati je, da se uvod vsaj prikrito le nagiba k mnenju, da se v takih primerih izgovarja mras, moš, kar je edino primemo za knjižni jezik.
In nič ne pomaga: tudi izgovor mldt m6š, mlat ovan bo treba priznati, če narn je do tega, da znanost in poljudna znanost občinstvu sporočata resnice, in ne na pol resnice ali celo neresnice, če se bomo končno odločili za to edino pravo načelo, bomo morali v zvezi z razporeditvijo slovenskih nezvočnikov priznati tudi izgovorno razliko med tipom mlad mož, mlad oven in tipom od moža, od ovna. V prvem primeru govorimo, kakor smo videli, mlat moš, mlat oven, v drugem pa od moža, od ovna. V svojem pisanju sem na to razUko že opozoril in prav na njeni podlagi prišel tudi do spoznanja, da imamo predlog z, ki se v skladu s premenilnimi zakonitostmi slovenskega knjižnega jezika pred nezvenečimi nezvočniki realizira kot s, kar na str. 43 uvod tudi sprejema, na str. 7 pa še vztraja pri napačnem s/z. (Dokaz za z/s je skladnost s predlogi tipa pod in neskladnost s predlogom k/g: z ovnom, 2 možem, z bratom — s hišo
pod ovnom, pod možem, pod bratom — [pof] hišo [gr] bratu — k ovnu, fc možu, fc hiši.)
Med soglasniškimi sklopi oz. v poglavju o prilikovanju pogrešamo obravnavo izgovora glasovnih zvez tipa od strica, pod zobom, pod žago, od šila, kjer govorimo zelo afrikatam podobne glasove, in le, če se posebej potrudimo, dva ločena glasova. Prav tako velja, da se v neprisiljenem govoru namesto dveh enakih soglasnikov v okviru fonetične enote izgovarja en sam, a dolgi glas. Pravopisovo pravilo, da do tega prihaja »večinoma« (str. 27), bi bilo treba nadomestiti z »vedno«. Tudi č ni ni-kaka izjema, zato podvojitev zahtevati ni upravičeno. Uvodovo pravilo, da se »s predlogi začetni soglasniški sklop lahko pomnoži (...) le prav redko nad tri člene« (str. 27), me je spodbudilo k štetju: ta »prav redko« je samo pri sklopu str- v pravopisu izkazan 120-krat. Torej ni posebna redkost.
Pri naglasu se je SP v veliki meri približal resničnemu sodobnemu naglaševanju. Za to se imamo zahvaliti gotovo tudi kritikam, ki so bile izraz odpora vseh tistih, katerim je bilo arhaizirajoče, večkrat celo le skonstruirano naglaševanje, v posebni meri značilno npr. za Sovretovo pisanje, le prehudo zanemarjanje dejanskega stanja. Opozorim naj npr. le na sprostitev naglasa pri besedah, ki imajo v osnovi polglas: končno nam je dovoljeno naglaševati tudi magla, taman ipd. Povedano je tudi načelo naglaševanja namenilnika in še to in ono. Vendar se zbujajo še vedno nekateri pomisleki.
Že prvi stavek, ki razpravlja o naglasu, namreč »Slovenski poudarek je prost in zato ni vezan na določen zlog«, razodeva netrdnost pojmovanja. Ali je slovenski naglas res prost, nevezan na določen zlog? — Saj ne moremo reči oče, tudi ne matere ali meso. Prost, vendar tudi le pri določenih kategorijah, je le deloma: npr. lahko rečemo roke ali roke, pisati ali pisati. Kot kaže zadnji primer, je tudi taka prostost omejena, saj npr. namesto pisati ali pisati ne moremo reči pisati. — Kako je pa potem slovenski naglas mogoče ločiti od naglasa, kakršen je npr. češki ali poljski? Reči je treba: slovenski knjižni naglas večinoma ni napovedljiv. To pomeni, da si moramo skoro za vsako besedo (in njene oblike) zapomniti dodatno, kateri <
207
njen zlog je naglašen. Napovedljiv je naglas le za določene oblikoslovne kategorije, kakor npr. pri dvozložnih samostalnikih ž. sp. na -a, ki imajo naglas lahko zmerom na prvem zlogu (tako tudi pridevniki), ali npr. za deležnik na -č, za posamezne končnice (npr. -éh v mest. mn., -li v rod. edn.) in v precejšnji meri tudi za predpone občutenih sestavljenk (podpresédnik — podpis) ipd.
Zelo pomanjkljivo se mi zdi uvodovo razpravljanje o razporeditvi slovenskega naglasa na kratkih zlogih. Razporeditev kvantitete pri naglašenih vokalih je s stališča sinhronosti, če ne upoštevamo pravkar obravnavanih primerov, nenapovedljiva, četudi je vsaj za nezadnje zloge, če že vemo mesto naglasa, res mogoče reči, da so v pretežni večini dolgi. Ker je torej nenapovedljiva, se slovenski slovničarji v bistvu nikoli niso posebej ukvarjali npr. z razporeditvijo slovenskih dolgih naglašenih samoglasnikov. Samo navidezno na boljšem je s historično gramatiko, ki za slovenski knjižni jezik lahko napoveduje tako kvaliteto kakor kvantiteto naglašenega vokala in še mesto akcenta samega, vendar le, če si predhodno priskrbi obvestila o prvotno slovenski kvantiteti in kvaliteti vokalov ter o kvaliteti in mestu naglasa. (Isto je, če si moramo taka obvestila priskrbeti iz kakšnega narečja.) Iz vseh teh razlogov je torej slovenski slovničar opozarjal samo na jasno določljive omejenosti v porazdelitvi slovenskih vokalov. Glede tega je bilo npr. mogoče reči, da se polglas nikoli ne nahaja na koncu besede, ali da je kratki naglas, kot smo že rekli, omejen v bistvu na zadnji ali edini zlog. Tistega »v bistvu« ni doslej pri nas menda še nihče natančno določil, toda tako malo obvestil o tem, kakor jih ima uvod, vendarle ni.
Glede porazdelitve kratkega naglasa v nezadnjem zlogu je uvod namreč čudno skrivnosten, kolikor ne tu in tam tudi neresničen. Tako se za i (str. 15) trdi, da ga v zbornem govoru nahajamo le v zadnjem zlogu. Toda gotovo je, da bi ga izjemoma bilo mogoče najti tudi v take vrste tujkah, kot so inkonsekventen ali intranzitiven ali interplanetaren, tj. v primerih, ko poleg takih sestavljenih primerov uporabljamo tudi nesestavlJenke (v našem primeru konsekventen, tranzitiven, planetaren), do katerih želimo vzpostaviti nasprotno razmerje, torej kadar so sestavljenke uporabljene (in tvorjene) opozicijsko nasproti takim nesestavljenkam. Isto velja seveda tudi za druge vokale, npr. za antibarbarus, antifašist, antisemitizem, ki jih SP obravnava prav tako z enim samim naglasom, če za a v nezadnjem zlogu SP trdi, da ga nahajamo »redno na koncu besed ali v enozložnicah« (str. 17), bi bil potem v primerih kot tjakaj izreden. Mislim, da bi bilo treba prvič sploh opozoriti na te primere, drugič pa tudi poiskati določevalne okoliščine. V bistvu gre za sestavljene besede, kakor smO' jih imeli že zgoraj (antifašist), kjer pa morejo imeti posamezni sestavni deli tudi le potencialni kratki naglas (intranzitiven), ne samo dolgega, ki se v taki zvezi skrajša. Tudi slovenski primeri so zloženi (tja-kaj).
Pri razdelitvi kratkega naglasa v nezadnjem zlogu je uvod tudi še drugače netočen, da ne rečem površen. Tako pri kratkem o beremo, da ga nahajamo »v enozložnicah in v zadnjem zlogu« (str. 18). Ker je bila formulacija pri e in a taka, da je nakazovala možnost njegove razvrstitve tudi v nezadnjih zlogih (izrazi »navadno, redno«), bi človek mislil, da kratkega naglašenega o v nezadnjem zlogu sploh nimamo: vendar nas pravopisov slovar sam pravilno opozarja npr. na podkanclerja in podnarécje ali npr. še na pododbor (kjer se pod-ov potencialni kratki naglas zaradi posebne pomenske obremenjenosti res realizira). — Po vsem rečenem je zelo verjetno, da tudi uvodova trditev (str. 18), češ da u nahajamo »le v končnem zlogu ali v enozložnicah«, ne drži. Res ni težko najti primere za nasprotno: tukaj, tule.
V zvezi z razdelitvijo kratkega naglasa v sestavljenih besedah bi bila seveda nujno potrebna primerna daljša razprava, ki bi te stvari dokončno razčistila. Dejstvo, da take razprave doslej še nimamo, pa nas nikakor ne opravičuje, skrivati
208
se za nejasne ali celo napačne formulacije v takih primerih, kakor smo jih pravkar obravnavali. Najmanj, kar je mogoče zahtevati, pa je to, da bi si glede razdelitve kratkega naglasa morali biti vsaj sestavljavci SP v konkretnih primerih edini, oz. če so si bili, bi bili morali vztrajati pri enkrat izbranem stališču. Sedaj v SP opažamo razliko med naglaševanjem zadevnih besed v uvodu in slovarju: v prvem so npr. ampak, marveč, medtem pisane z dolgim akcentom (str. 80), v slovarju pa imajo kratki naglas (le medtem tudi dolgega). Po teh primerih sodeč, je bil odbor resnici bliže v slovarju kakor v uvodu.
Pri nekaterih formulacijah bi bilo treba biti jasnejši, bolj poveden, treba bi bilo bolje razlikovati. Tako bi, namesto da rečemo, da je »slovenščina v dolgih zlogih ohranila« razliko med rastočo in padajočo intonacijo (str. 28), kazalo reči »del slovenskih narečij«. Potem tudi za kratke naglašene zloge ne bi bilo treba reči, da so samo padajoče naglašeni (str. 28), ker imamo narečja, ki imajo rastoče intonirane tudi kratke vokale (ali zlogonosce). Ali: za naglasno svobodno varianto pomoči — pomoči (str. 29) bi bilo treba reči, da je značilna za nekatere dvozložne, in ne samo nekatere samostalnike. In tako naprej: »V nekaj primerih potegne predlog poudarek k sebi: na večer« (str. 29). Ta »v nekaj primerih« je določil — mislim Rigler — s tem, da je ugotovil, da velja to le takrat, če gre za adverbativno (na večer) rabo, dodati pa bi bilo treba še: oz. za trdno zrasle rečenice (jezik za zobe). Uvod je deloma šel v to smer, toda zelo nespretno, saj je za »jezik za zobe« in za »za roke se primeta« zapisal, da gre tu za krajevni pomen! — V tej zvezi je nepotrebna tudi »opomba«, da je »razen pri ženskih samostalnikih na soglasnik« taka »raba omejena samo na tožilnik«. Sploh je omejena samo na tožilnik, saj je s poti prišlo med primere po pomoti, ker je to danes čisti prislov in je na str. 821 v pravopisu samem tako tudi obravnavan (pojdi mi s poti, tj. umakni se mi).
Popolnoma nemogoče je rezoniranje naslednje vrste (str. 31 2): »Z glagoli četrte vrste so v oblikah nedoločniške osnove izenačeni glagoli druge vrste; od tod (podčrtal JT) dvojnice: potegniti (...) potegniti«. Naglas potegniti se seveda ne uveljavlja zaradi oblikovne enakosti z glagoli četrte vrste (vlačiti), kakor meni uvod, saj imamo tudi poleg pisati še pisati, čeprav glagoli pete vrste »v oblikah nedoločniške osnove« niso zenačeni z glagoli četrte vrste. — In naglas pri namenilniku do-vršnih glagolov: »Namenilniška oblika dovršnikov je enaka kratkemu nedoločniku: izjema sta sest in Zeč« (str. 32). Prvič nikjer v knjigi ni povedano, kako in kje se naglašuje ta kratki nedoločnik, in drugič to sploh ne drži: v svojem zadevnem člančiču v JiS sem glede tega zapisal, da se naglašujejo ti primeri po zgledu ustreznih nedovršnikov (grem kosit = grem pokosit), kadar pa nedovršnika ni, po nedoločniku.
In še zadnje: v uvodu (str. 30 4) je zapisano: »Poudarjena i in ^? v zadnjem zlogu zloženk sta dolga: lahkokril« itd. Toda v slovarju (str. 676) beremo vendarle tudi kratek i: presit. — Tudi za naglašeni priponi -iv in -Ijiv morda ni bilo potrebno^ določiti, da »imajo v SP v im. edn. m dolg poudarek: lažniv (...), ubogljiv (...)« (str. 30). Ali se pravopis zaveda, da se v takih primerih govori tudi (če ne celo sploh) kratek vokal? S čim lahko opraviči dosledno pisanje tipa plačljiv za še v starem pravopisu kratko plačljiv? Zdi se, da je ta popravek v zvezi z napačnim pojmovanjem vprašanja kvantitete pri poudarjenih samoglasnikih, ki se je nakazovalo že v SP 1950 s tem, da se je poudarjala nekaka kratkost (bolje krajšost) dolgih naglašenih j in m v primeri z drugimi samoglasniki. Tu ne gre za absolutno trajanje, temveč za relativno, tj. za odnos med dolžino kratkih in dolgih naglašenih vokalov. V takem primeru slovnično razmerje med dolgima in kratkima a in i, ki je v absolutnem trajanju tako zelo očitno nasprotno, le ni tako daleč vsaksebi, saj se 15:10
209
za a in 10:8 za i spremeni v odnos 3/2 — 3/2,5, kar ne gre zanemarjati. Niti pri priponi -Ijiv ne. — Za konec še obratni primer. V uvodu (str. 28) je iz splošnega pravila, da imajo samostalniki tipa megla končnici -e ali -o dolgi in kratki, izvzeta beseda tema, češ da pozna samo kratki naglas, tj. teme, temo. Na str. 887 pa pravilno beremo tema, -é in -e. Saj bi bilo res čudno, da bi se prav en sam primer iz docela neznanega vzroka upiral tej splošni tendenci naglaševanja.
VI
V zadnjem poglavju tega dolgega pretresa slovenskega pravopisa je treba spregovoriti še o prenosu tujih imen v slovensko govorjeno besedo ter še o drugih tujih besedah, ki se pri nas uporabljajo v pisavi in govoru. Ugotoviti moram, da načelnega o teh problemih ne beremo veliko, a tudi tisto, kar je rečeno, je raztreseno skoro po vsem uvodu. V nasprotju s tem je toliko več podrobnosti, ki prav zaradi načelne nezasidranosti včasih medsebojno niso vsklajene. O delu teh problemov je že bilo govora v zvezi s pravopisnimi zvezami i + katerikoli vokal. Iz tistih primerov bi se dalo sklepati, da se uvod prav boji prilagoditve tujih besed (tj. glasov in njihovih zvez) slovenskim pravo rečnim razmeram. In vendar se mi zdi zadnje edino pravilno. Če se mora celo latinščina prilagoditi izgovornim značilnostim rodnega jezika angleškega učenca in predavatelja — tako se godi tudi večini glasovnih značilnosti drugih jezikov — in če tako delajo tudi Francozi, Nemci, Rusi itd. — zakaj bi se potem ravno mi Slovenci morali nenehno prilagojevati izgovornim značilnostim jezikov, iz katerih si sposojamo posamezne besede ali omenjamo njihova imena. In to celo spričo dejstva, da so naša narečja pri tem ravnala ravno nasprotno, tj. so tuji glasovni material prilagajala sebi. Slovenski jezik si je v svojem sedaj že več kot tisočletnem razvoju tuje glasovje suvereno podrejal in dela to v ustih navadnega zemljana gotovo še danes. Po pravopisovem uvodu pa je izgovor tujk in tujih imen zapisan le »po nekoliko poenostavljenem fonetičnem ključu« (str. 5), ker da se »tako imena v splošni rabi tudi največkrat izgovarjajo« (ib.).
Kaj se pravi nekoliko poenostavljeni fonetični ključ? Le s težavo si ga lahko sestavimo sami, a vidimo, da je zakompliciran npr. z dvojno obravnavo istih tujih glasov: tako glas [o], če je v francoski besedi, sprejemamo z [e] (Lisieux [lizje] str. 67), toda nemškega spoštujemo in ga izgovarjamo (le kako?) kot [5] (Goethe), enako še danski 0 (str. 51). Pri glasu u sta francoščina in nemščina izenačeni, tako da tako nemškega filhrerja kakor francoski menu izgovarjamo z [ti]. Izgovor je tak menda zato, ker il poznajo tudi nekatera naša narečja. Toda knjižni jezik tega glasu ne pozna, prav tako kot 6-ja ne, zato ga tudi v knjižnem jeziku treba ni izgovarjati. Ubogi Goethe je kljub slovenski izgovarjavi o-ja tako zelo oddaljen od svoje prave nemške podobe ( = samo proti koncu zveneči g, [ozki o], aspirirani t, polglas nam. našega širokega é na koncu), da nam gotovo ne bo zameril, če še namesto o-ja, ki ga veliko naših ljudi itak ne zna izgovoriti, uporabljamo svoj domači e. Izenačimo ga torej s francoskim Lisieuxom, obema pa pridružimo še francoskega Creusota, ki ga po SP moramo v nasprotju z Lisieuxom izgovarjati z o. (V zvezi z različnim obravnavanjem Lisieuxa in Creusota se pojavlja vprašanje, ali se uvodu zdi izgovor 6-ja sredi besede lažji kakor na njenem koncu.) Tudi fiihrer nam bo odpustil i namesto ti-ja, saj naši r-i tudi že ne zvenijo čisto (= niti približno) nemško. Francozi so nam zanemarjanje nosnikov že odpustili, zato korajžno naprej v tej smeri. Sam Phoebus (izg. Febus) bo zaradi tega rešen diskriminacije.
Tudi soglasnike je treba v slovenski izgovarjavi približati slovenskemu jeziku v tem smislu, da tuje glasove nadomeščamo z enakimi ali najbližjimi domačimi, in
210
sicer vedno in povsod. Seveda se morajo takšni soglasniki v slovenski govorni verigi obnašati prav tako kot slovenski. To pomeni npr.: ker v izglasju pred pavzo (in še drugje, kakor smo videli) v slovenščini niso mogoči zveneči nezvočniki, se tudi Lesage izenači s slovenskim Tomažem: [lesaš = tomaš] (SP 58 lesaš). Isto velja za gospoda Coleridgea: namesto [kolridž kolridža] (str. 58) bi ga bilo treba transkribirati [kolrič kolridža]. — Ce pravimo, da se v slovenščini namesto zlogo-tvomega r izgovarja [ar], potem se mora temu pokoriti tudi Sartre: transkribirajmo ga s [sartar] in ne s [sartr] (str. 58), ker bi bil tak izgovor mogoč le, če bi -r v izglasju po francoski navadi izgovorili nezveneče. — Prav prepisovanje pa je, če glasoslovne zveze vokal -I- j v angleščini transkribiramo z i [kopirait] (str. 163), francoske pa z j [kornej]. Pravilno je samo prvo. Prim, še [poatjejski] (str. 67) proti [olrait] (prav tam). — Višek nesmotrnega prepisovanja tujih slovarjev in s tem v zvezi neupoštevanja razporeditve slovenskih glasov pa pomeni transkripcija nekaterih angleških imen in tujk: Yale = [jejl], yankee pa se piše ijenkil, čeprav tudi v slovenščini poznamo pred k (in gr) mehkonebni n. Tudi yankeejevski se gotovo ne izgovarja z [v], temveč z [n], prav kakor Yellowstone, ki je transkribiran pravilno [jeloiistohl. (Vse to se nahaja na str. 963). — Za weekend se predlaga neslovenski izgovor z [n] v vzglasju (str. 962). Ali ni edino primemo vikent, vikenda? In šele whig (str. 962)! Celo [huig], tj. s [hu] na začetku in z zvenečim zapornikom (g) na koncu naj ga izgovarjamo. Kakor tu [vik viga] izgovarjajmo tudi Windsor (str. 962) z navadnim v, ko je tudi že njegov konec poslovenjen (prim, [yindz] proti [or]. Zaradi par angleških besed vendar ne bomo rušili sistemske premene slovenskih soglasnikov. — Pa pustimo nadaljnje ugotavljanje nedoslednosti in nepri-memosti in se za konec zaustavimo za trenutek še ob pisavi tipa ftihrer, wagner-janec, whigovec in ničejanec. Slovenskemu jeziku primerno obravnavan je samo ničejanec, pisan z navadnim z in č za izvomi ie in tssch. Kadar kakšno tujko čisto poslovenimo, tj. kadar jo uporabljamo kot domačo besedo in ne kot tujejezični navedek, jo moramo dosledno tudi pravopisno posloveniti. To pravilo bi si bilo dobro zapomniti in ne strašiti po pravopisu z nemogočo spako fiihrer ali wagner-janec in whigovec. Po slovensko se temu reče firer, vagnerjanec in vigovec in konec. Četudi smo se za ničejanca odločili samo zato, ker bi tisti ietzsch za slov. ič bilo le prenerodno, se povzpnimo k spoznanju, da je nerodno in nepotrebno tudi whigov-stvo in fiihrerstvo.
Obravnavati bi bilo na tem mestu treba še pisavo in izgovor imen delujočih oseb (in vsega tistega, kar se jih še drži), namreč bralca in bravca, toda na neupravičenost izvedene reforme so slovensko javnost opozorili že drugi. Prav tako bi bilo treba spregovoriti še o morfološkem vdoru latinščine in grščine v slovenščino in s tem v zvezi o odtujitvi še tistih nekaj udomačenih latinskih in grških imen, s katerimi operira naš povprečni izobraženec in šolar, a to spada le deloma v okvir našega pretresa, zato pa toliko bolj v morfologijo in zasluži obširne obravnave kdaj pozneje. Tako je torej naše pisanje pri kraju.
211
Ocene^ paračiia^ sapishi
NEKAJ NOVIH KNJIG O SLOVSTVU NOB
VIII
J. iv Odgovoru porablja veliko besed, da bi mi doipovedaJa, kako se napačno »ogrevam« (56) za Stare Ogence v Snežniškem sklopu, kjer na;j bi bili ra2iminožili prvo zbirko Kaiju-hovih iijesmi. Sama tje v knjigi trdaila, ida je to biilo iv Mrzli jami nad Jureščami, zelo bliau Starilh Ogenc. Zdaj prizsnaiva, ida Jotografija, (ki jo hrani Brina-Marta Pavlinova, tipkarica matric za Kajiuhovo zbirko, nosi zapis Stare Ogeince 1943. Kljub temu J. tudi: zdaj' predlaga, da lostaneimo pri njietni prvotni toraljieiviii didločiltvii, pni MJrali ijiamii, češ da Stare Ogence ni aernljeipisino ime to da tega On-aja na »stpeciallltoi« ni našla, tsiploh pa da se ne more zadovoljiti s tem »lokalnim poimenovanjem barak in gozdnega predela« (56). Poučuje me o tistem področju v Snežniških gozdovih, češ da »verjetno Smoleju ni znano« (56). Žal moram oiponentko raizočajrati iin piiiznaM, da tiste kraje po2!nam to ;da sem! bdi zraiven, (ko se je radiila iprva Kajuhova zbirka v tisti »baraki« v Starih Ogenoah. Da dokumentiram nastanek Kajuhove zbirke, naj napišem o tem nelkaj /več.
Krajja Sifcare Ogence to Mrzla ijama (todi Mrzle Ijame) sita prav blizu skupaj. Speoiailtea, ki sem jo toiel v rokaii, kaže obe zemljepisni' imeni, zato ne vem, kakšno »specialko« je imela pred seboj J. Med krajema je približno 2,750 km zračne črte. J. se je pripravljena zadoivolijniti z toienam Miala jama, ne moire pa se »zadovoljiti z lokalnim ponmenovaflijem barak m goadn^a predela« (56) Stajre Ogence. Zakaj itaiko, ne razumem: prvo kaitoocr drugo je zemljepisno, kajpada lokalno poimenovanje, samo da se je v enem Kajiihova zbirka razmnoževala, v drugem pa ne. MisUm, da je prav, če se za pravi kraj »ogreje« tudi J.
br. Boman Savnik (pismo iz Postojne 4. XII. 1961) sporoča, da poznajo domarani imeoli Staire Ogeinoe to Mrzla gian^a. i»V dbeh adkailiteltaii slo » zadrževali konslpitraitivno partizani, vendar je pred njihovim prihodom obstajalo nekaj' stavb samo v Stairih Ogencali ('logamica to hlev), medtem ko v Mrzli jami ni bilo nikakih stavb. Podatke posredujem preko informatorja gozd. inženirja od starega domačega logarja, ki ve tudi za konspirativne premike partizanov.«
Dr. Fedor Košir, ki je neposredno gledal, kako so nastajale maitrice za Kaijuhovo zbirko, pravi: »Vračali smo se iz Brkmov, iz PregarLj, to se po nočnem pohodu ustavili na prostoru sredi na novo zasneženih gozdov. Na jasi je stala požgama ali demoM-rana, spadaj aidiajna Ikoiča. Na zidamlilh temeiljto je ositailo še nekaj od aten lesenega lagonujega dela. Gotoivo je ito bila kakšna lovska ali gozdarska koča. Bo modem spominu koča ni imela strehe, vsaj v celoti ne. Tako je nudila le malo zavetja, nekaj pa le. V tej baraki je tov. Brina pripravljala matrice za Kajuhovo pesniško zbirko. Stroj je dmtela na kolenlilh to je itipkala. Pred njo je sital Kajuh to ji na pamet narekoval verze. Pesmi ni toiel zapisanih, v roki je toiel le kos papirja, to če kakšen stto ni gladko stekel, si je na papir naslikal stopice to skušal po njih preurediti metrum. Smejiali smo se to se norčevali, češ, kaiko pesmiiki res pesmi kujejo.«
MJoiji Bpiomtoa se glede kraja to demolirane iogamice ujemajo s item, kar sta pisala Brina v Tovarišu 1948 to Drenoivec v Borcu 1953 to kar pripoveduje idr. Fedor Košir. V Mši je M pdd le idetoo ohranjen; zato je bilo tem, kjer je bil strgan, m'ogoče zakurilti ogenj. Lesene stene so bile deloma ohranjene, vendar je skozi luknje to sfcoea odprttoo vrat pošteno vleklo. (Vrata je snel Fedor Košir, da ije zunaj na njto prenočeval.) Dim je odbajal vsepovsod, največ skoai razkrito sitreho, od koder je včasih veter zanesel trop isnežink. Po podu, kolikor ga je bilo ohranjenega, so se sušili lisibi papirja, deloma še nepopisani, deloma že oditistnijenft. V^čkralt so liistti zafirleill v vitttočaistem vetru, da jiiih je bilo treba loviti. Kipar Belač je praskal v matrico dekliško glavo za naslovno stran. Bila je noe, ko je bilo delo, tzaičeto popdldne, končano.
Dr. Danilo Dovgan, s katemm -sva tedaj za nekaj ur našla zatočišče v omenjeni ibairaM, dodaja: »Pripovedovanje o toaju to raammoževanju drži. To m bila baraka, ampak ostanek planinske ali logarske 'koče, s kamnitim temeljnim okviram'. Ko me je ^bolnika zdravnik vodii proti tej koči, baraki ala itaolje podrbiija, sem stooai demolirane stene videl vso dru-ščimo, ki (je bila !tam: KajiUiha, Brimo, (harmonikarja Janeza, BeHača to Hreščakovo. Sten 'Skoraj nii bilo. Tudii od strehe, kolikor se morem spamniti, je ostalo samo ogrodje. CudiiH smo se, kako da je kuHtaimiSka skupina toaela s seboj vse, kar je bilo za raamlnoževand© pabretono: pisalni sitroj, matrice, papir idr.«
212
J. me pravilno opozarja, da Kajuhove zbirke ud razmnožil propagandni odsek XIV. i dfflvtóije, temveč ikuMamniška 'sifcupina, kd je billa neposredno »vezana na štab« (56). Prav , je, da to <kulitumiško skupino pod Kajiihavim vodstvom podčifeano kot samostojno telo, | saj je tedaj 4n pozneje na štajerskem res predstaivljada samosvojo, posebno celoto.
Matevž Hace, ki je bil polátkomisar XIV. divizije, v svojih Komiisairjevih spoanfinih velatookrat govoiú o Kajuhiu, a o tem, kako je naistaila v Starih Ogencah njegova prva i zbirka, nima nobene b^ede. Tilsito popoldne ga namreč v oni baraM ni báik) an je prügel j šele pod večer, fco ije Mo delo že končano. Pač pa se dá po oj^oviih Komdsarjeivih za- í imbikiih določiti 'dan, ko je biHa ziblrka raamnožena. Bido je 15. navembra. Dne 14. XI. !je ; doživel en oddelek divdeaje v Tatrah v BrMnSh zeilo hud udarec: Nemci so zgodaj zjutraj | tistega dne zalezld premalo ouječno pamtizjaiisko stražo dn je padlo okoli dvajset ljudi, j (Dan potrjuje tuidi krajevna 'kranáíka Pregatriij.) Isitd dan zvečer se je vsa diviaija pre- i maiknila iz Brkinov. Pohod je krila ko smola črna nioč, v kateax) se je neugmno zlivali dež, ki se Ije v 'območiju Sneižndka spremlinljaH v sneg. Divizija je prebredOa Reko in iEginSla ; v Beeeniiških gozdoviih. Dne 15. XI. Se- je iza kratek ipaoitek ustareiHia v Sbaieih Ogencah in | taml Ije Kajuh 'izdal svojo pesniško eíbirko.
J. v Odgomopu govorSi prott miajemiu nasveta, oaj ibi se pri 'svojem raapravljaniju dirižaia leitoiic 1941—45. Mislil sem pri tem ičisito Ijaisno, ida naj ise človek, ki ne zna hoditi, drži 1 pilotu. Jagrova je spregledala v istem odstavku moje kritike postavljeno trditev, kako — < — povedano s primero — »ni sinu brez očeta in da bo Sinu verjetno sledili vnuk« (149), j z drugimi besedami, da je življenje teklo pred 1941 in da !se razvoj ni končal z majem ! 1945. (širše ^sem to misel rrJogel razplesti v svojem blejskem referatu, ki je izšel tudi i tiskan ^prej kakor Oibravnavand Odgovor. Tako me ni šele oponentkino opozorilo na poli- i tične in 'kultome manifestaxáje pred 1941 pripravilo do nekih povsem naravnih misli.) ' J. md daje nadroben pouk o dogajanju v slovenski ikulturi in politiki pred začetkom NOB , in dostavlja: »Vsak intelektualec xx)zna te pojave v našem javnem življenju med obema i vojnama« (55). Ker si J. tudd !ácer v Odgovoru prizadeva za mojo moralno 'in politično ; diskvaMikaoijo — bolj kakor za mloje !sitrokovno ddiskreddíáiranoe — tudi tu z logiko svojega J pisanja prozorno namiguje, da me nekaHco ne more šteti med tiste izobražence, ki .tiste ] predvojne pojave poznajo. Ker mislim, da prehaja J. tu na področje preverjanja oseibnih : legitimacij, jd ne morem slediti. Ostajam na področju na(j'ine polemike in najinega pisaoja in ne terjam od nje, da mi pokaže legitimacijo.
Poglejmio — da se držimo SatnO' nefcatertih važnejših vprašanj — kaj govoriva z Jagrovo I o nekaterih naših pesnikih! j
Ntpr. o Žulpančiou in o njegovih »mlolčeoih« letih! Ugovarjal 'sem obči misli, da je,; Zuipančič v .razdolbju mtód obema vojnalma doUgo čaisa molčal, misli, !kd jo poudarja tudd \ J.; saj berehio v njeni knljiigi: »Med zadnjo Zupančičevo .predvojno knjigo — ,VerDniko i Daseniško' isz 1. 1924 in njegovo parltüzainsko zbirko Ú2, i. 1945... je .preteklo skoraj četrt ] stoletja. V tem raadobju pa žuipančičev duh nd miroval; obmolknil je sicer kot izvirni j pesnik, toda presenetil nals je prav v tem ča;siu kot moj'strski prevajalec« (44). Ce znaJm ? brati, pomeni ta stavek, da je Ziipančič kot izvirni pesnik molčal v času od Veronike ; Desendške do partiteanske zbirke v leta Osvoboditve, to je »skoraj četrt stoletja«. V svoiji i kritiki sem temu ugovarjal. Vendar menda te oponenitkine trditve ne smemo dobesedno \ verjeti, saj govori v svojem »šolskem! priročniku« oziroma »študiji«, kakor sama imenuje i svojo knjigo, tadi o ciklu Med ostrrücami, čeprav, da ponovim svoje besede ie kritike, ¦ »tako nejasno, da nd mogoče vedeti, kaj naj bi to pomenilo« (150). Gori navedeno mesto ; iz svoje knjige pa J. v svojem Odgovoru citira drugače, namreč takole: »jaz [= Jagrova] ! pravilno ugotavljam v svoji stadiji, da je umoOknii šele po .Veroniki Deseniški' in da se je njegova ustvarjalna sila spet sprostila šele 1. 1934 v ciklu ,Med ositmicami'«. Tako berem ¦ v Odg.ovaru (56). Toda ta Citat ni iz njene .knjige! Nijena knjiga govori o skoraj četrtstolet- i nem molku, po tem citatu pa bi njegov molk trajal deset let. In da bi imIeU še večjo i izbiro v števukah, navaja J. Župančičeve verze, po ikaiterih >yje kot pesnik umolknil za ; celili 13 let« (tako J., 56). Kaj naj si zaa;j üaberemo: deset let, trinajsit let, četit stoleibja? i Ko govori J. po Zupančičevem ZD o tej »molčeči« peiriodi, pravi, da spada v to dobo j samo '»nekaj pesmd« in da so tedaij »njegova peisniška dela... redka« (56). A prav bij bito, da bi nahradla tuidd urednikove toeisede, da namreč »o ttrinajbtleitnem molku ne smemo' govoriti brez pridržikov« (III., 374). In tako je po Vsem iteim »zadeva nekoliko drugačna« i (56), ne »kakor jo je prSkazal Smolej«, ampak kakor jo je prikaiziafla J.
Morata prdzinati, da sem ob gornji zmedeni »zadevi« dejansko v zadregi: tako je zme- j delna, da se mi ne zda mogoča. In veradar mi ponovno bianlje in premišljevanje ne razbistri ,i pogledov: zmeda ostane zmeda. Podotao je z nasiednjita priimerom: ;
213i
J. IV taidigi piše: »Pelsem [Potjlte za mentíj] ije billa objalvljeina v SPor 1. 1942« (47)- Jaz sem v kDriMIki zapisal: »Kaflco je mogoče zapisati, da je Ziipančič objavil pesem Pojte za menoj v SPor 1942, ko je pa zagledala beü dan že 6. IX. 1941« (150). A Zdaj vam J. v Odgovoru dobesedno pravi: lú: 1942 pa pesem ni izšla v SPor, kot se je mena zapisalo, kair Smiolej za menoj ponavlja^ temveič v Sloveniskem abomiku« (56). Kdo je še kdalj sOfilšal kaj takega: krittk citira avtorjevo napaično *rditev, pa je za to odgovoren, kOt da je napaßna trditev njegova!
A naj pusitim take in podobne primere in pišem rajši o stvareih, ki naj dopodniljo naše doSedamije zraattije o Blovsitviu v NOB.
Popraviibi morami slvOji dosedanji (trditvi, da je Bor priobčil v LZ dve oziroma tri pesmi. Ce zdrobim njegov ciklus Intima v sestavne pesmi, je Borovih pesmi v celoti sedem. Vendar o Boru kljiub itemu še vedno ne bi rekel, da je )>pei3nnk LZ«, kakor to hoče J. Sto^lo priobčenih pesmi je vemidarle preskromno, da bi miu miogli prisoditi tak časten .naziv. A J. tu spelje mojo misel nekam čiabo drugalm. V Odgovoru natnlreč zaltrjuje, da ni prav nič važno, koliko pesmi je Bor v LZ objavil. Da ni pesmi objaviljenilh več, to dejstvo Jagrovi dokazruije, da jih ni objavil iz političnih razlogov oziroma da jih ni mogel objavljati zaradi svoje opredeljen'ositi. »Mislm,« pravi J. na ustreznem kraju v Odgovoru, , »da bi taiio važno, tudi če bi otojiavil eno samo pesem, saj bi se k njo opredelil« (55). Jaz nasprotoo mislim, da se je Bor oiprödelil s svojitmá Ocenami in eseiji, njegove pesmi so pa take, da bi bile mogle biti objavljene tudi kje drugje, ne Samo v LZ. To potrjuje tudi pesnik sam v pismu, s katerim odgovarja na moje vprašanje, zakaj ni pesnil v LZ več (Radovljica, 24. I. 1963): »Pesmi sem začel pisati zelo zgodaj, vendar jih iz avtofcriltißniosibi nisem objavljal. Ko me je ita avltokrittlčnoot neinaidOma kdo ve zakaj áizdala, pa sem! odnesel Jušu Kozaku nekaj svojih pesmi, ki jih je ta iz pomiaaijkanja kriltiičnasti objavil. Ker !je bil timast že tedaj, bi jih bil objavil verjetno še kaj več, če bi 'se jaz spet prav tako nenadoma ne bil odl'ocil, da bom to tazjvado opusöl. Vzrok je bilo pomembno dejsitvo, da san meditem posital teiuptot na eni izmed najbolj craJzvpiltih gimnatzüj v Slov-enlji, namlreč v Kočevju. Iz bojazni, Ida ne bi na tej raiziVpiiti igimnaiziji prišel ob dober glas, sem svoje pesmi zaprl v kovček. Kasneje, med vojno, ko je bilo mogoče objavljati pesmi tudi pod psevdonimom — česar Juš Kozak [v LZ] ra dovolil — sem se znova premislil, posebno ker sem' med tem časom lopujsttil službo na omenjeni gimnaziji. KaJj si bodo o mojih peämüh mislili ofcupaJtorji, ki so v mojem življenju začasno zavzeli mesto kočevskih dijakov, pa tai je blo vseeno. Vsekakor Juš Kozak, ki je jprvi tekal moje ,pesmi, ni kriv oziroma nima nobene zasluge za to, da jih nisem pred vojno objavil še kaj več. Nasprotno, celo med vojno ni odnehal in me je tiskal v Slotveniskem zborniku (pod ipsevdonim'omi!).«
Kakor ob omenjenem Boroviem primeru J. v Odgovoru vatraja, kako da »ariora zanimati Uteramega zgodovinarja«, zakaj je »pisal Bor za svoj predal«, »fcajia brez vzrOkov pesnik tega gotovo ni delal« (55), enako neodjenljivo odklanja J. moj ugovor v fcriltíki, da »mladi rod« partizanskih pesnikov ni nasitopil »nekako sredi i. 1944« (56), ampak že prej. še naidalje vzdržuje isvoj časovni kriterij, češ, »valžen je samo datum prvúli objavljenih pösimü« (56—57) v partáizanskem tisku oziroma, kakor se glasi njena druga fortmiuflaciija, vendar z bisitveno drugačno vsebino, )*dalj se je kateri knijiževndk oglasil v javnosti« (56). Oglasiti se v javnosti pa v času NOB pomeni vse 'kaj drugega kakor nastopiti v tisku. Kriterij, kdaj je partizanski pesnik kakšno pesem objavil v tiSku, se ml zdi neustrezen, saj tedaj ni čakala vršita urödniätev na vsake nove verze in literarnih revij liiso tiiskald v vsakem delu osvobojenega ozemlj'a- Kaj vse je rrioraio ositaM fio beiežnicah, na slučajnih. papirčkih v pesnikovem žepu! Kaj je moglo 'spregovoriti le v recitaciji ah biti objavljeno, pribito na drevo v .partizanskem taborišču! Sčasoma se bo itudi treba vprašati, zakaj npr. partizainska lirika opeva le nekatera 'človeška čustva in zakaj paibizaniska proza obravnava le omejeno motiviko. Res moramo v tem videti predvsem prostovoljno omejitev ustvarjav-cev, vendar ne smemo pozabiti, kako je odpor proti »partizanski brezi« prišel do izraza v javnosti šele zelo zelo pozno. Pri partizanski literaturi bi vsekakor bolj kakor pri Boru morali upoštevati m'oznoati in nemložnosti objavljanja. V NOB je moralo marsikaj ostati »v predalu«, brez krivde ustivarjavca, brez krivde vOdstjva, zaradi same stvarnosti.
Razen načelno pa oponentfci Itudi s formalnega stališča nisem mogel v svoji oceni pritrditi. Tudi po Odgovoru še nadalje vzdržujem svojo trditev, da »mladi rod« nikakor ni nastopil šele »nekako sredi 1. 1944«, ampak že prej. O tem važnem vprašanju ne bo odveč nekaj voč 'besed.
Ko sem v svoji oceni spomnil avtorico na Kloi)čičevo antologijo Pesmi naših borcev, sem mlislii, da ibo šla varijo gledat in mogoče tam našla, cesar jaz zaradi varčevanja s pro-srtxMom nisem v ocani na-vedel. V Klopčičevem uvodu namreč -beremo, da prinaša antolo-
214
gija pesmi, Jd so bile že priobčene v lisifcih vo(jaÉiknih enot tzadirijega pol leita in ki so vaeite le iz'majhnega šibevila ipokopisnib izibMc (VI^VII). Anltologija ije torej rezsultat pred-hodirnh objav in ne prerez Bteozi ositvamjanje Bredi leita 1944.
V >nnladi rod«, jifci Be je zaičel oglašati v paiiltiizanBWh časnikih dn revijah... nekaiko sredi 1. 1944«, šteje J. Levca, Vuka, Ivana Korošca, Brestovo, Franceta Kosmača, Minattija, šmifta '»i. dr.« (knjiga, 27). V svoji oceni sem avtorico Dpoaoril, da drugače gledam na nastop Kosmača, Levca, Vuka, Brestove in Korošca (150, 151, 218), v svojem Odgovoru pa m)e J. zavrača samo glede Kosmača Sn Levca, o drugih navedenih ispomSh pesnikih pa ne reče ničesar. Zakaj ne? Zato, ker ne (more zavrniti moje ajrgumenltaoije, da je Brestova iSHiaSlist pesmd že 1943 in da sta bila »toekako sredi 1. 1944« že maitva Stanko Vuk vsaj tiri mesece in Ivan Korošec že kar ceOd dve leti! Tudi nič Ine poijasni, kako iniore pri njej Ivan Korošec pasti maja 1942, začeti nalstopalti v paritizaniskem tisku sredi 1944 in se kot poeta movus pojaviti pod imenom Aniton Korošec še tretjič, »proti koncu NOB« (117)! O Minattiju bo držalo, da se je i>ojavil sredi 1944, kakor beremo v knjigi na str. 27, in ne šele '»proti koncu NOB«, kakor beremo drugače v isti knjigi na Str. 117. Za Smita ne moremi reči, ald spada v mladi rod iz srede 1944. Poznam njegove pesmi iz listov preko-morisfcih 'brigad 1945. Sicer pa je začel nastopati že pred voljno.
Molje opoaorilo na naslov Jagrove v (moji Ooeini, češ naj pagltida v Pesimd naših iborcev, je veljalo tiu'dd glede Kdsmača in Levca. Klolpčič naimreč v uvodu omenja oba, češ da je imel v rokah tudi dvoje abdirk: Kosmačevo Pred pomladjo in antologijo Iz težkih dnd, ki jo je dBdalla šlandrova -brigada in v kateri je glavni 'sodelavec bil Leveč. Oponenltka se opozorila nd poslužila in v Odgovoru zavrača mojo misel, da bi bilo treba pesnjenije Franceta Kosmača in Petra Levca v NOB pomakniti časovno nazaj, v leto 1943. Naj o obeh pesnikih nanizam nekaj podaltkov, kolikor se tičejo nj-imih začetkov.
Klopčičev uvod v Pesmi naših iborcev omenja Kosmačevo zMito Pred pomladjo in antologija iz nje prinaša nekaj pesmi. Kosmač mi je napisal o svojem partizanskem pesnijenju naslednje sitavike: »Prve petali selm napisal septembra in oktobra 1943 v Cankarjevi brigadi. Predložil sem jih nekaj Tonetu Seliškarj.u, ki je Ml vodja kulturniške skupine, vendar v vednih premikih, na različnih terenih nisem mogel zasledovati, ali je kaj objavil in kje. Iz partizanovanja v Cankarjevi brigadi je pesem Izdajavske. mu bratu. Nekaj pesmi je bUo našapirograliranih na bataljonskih stenčasih Canlirjeve. Bojd in premiki 'ob nemški ofenzivi v pozni jeseni 1943 niso dovoljevali kaj -več. Ofenzivo samo sem doživel in preživel v železničarski brigadi, od tam pa sem bil v novembru presitaivlijen v deveto. Ta brigada je tspaJdad'a v sesitav XVIII. dSv. in je loperirala na Hnvat-Ekem, v Gorskem Kotaru. Meseca decembra je nastala vrsta i>esmi. Deloma so to tiste, ki jih je uglasbU Marjan Kozina in so ponarodele, deloma so to še druge, ki so osnova kasnejše zbirke Pred pomladjo. Pesmi so nastajale deloma na pohodih, deloma po tamkajšnjih krajih, kakor so bih Srpske Mora-vice, Mrkopalj, Fužine in Vrbovsko. Nekatere pesmi so bile objavljene v našem brigadnem Ustu Naš pohod, ki sem ga tudi urejal. Tako so bile priobčene v januarski številki (1944) Mitraijezcu Milošu Jenku, v isti številki pa še Hej, tovariši, pod orožje visi', in sfcer belsediHo in Kozinova kompozicija, v februarski Motiv iz Hrvatske, v marčni Pohod v zimski noči in v aprilski V spomin padlemu tovarišu. A tačas sem bil že prestavljen v propag. odsek XVIII. div., kjer je delo vodil T. Sehškar. Meseca marca 1944 je naš odsek (na šapirograf) razmnožil mojo prvo pesniško zbirko Pred pomladjo. Bilo je to na Gori nad Sodražico. Zbirki je prijazen uvod napisal SeJiškar, opremil in ilustriral pa jo je Vito Globočnik. Sredi maja 1944 sem odšel na štajersko v kulturniško skupino XIV. divizije, kd se je morala formirati na novo, saj so iz nje štirje padU, dve tovarišici pa sta bHi v bolnišnici. Kajpada sem tudi tam pesnil, vendar je to bilo že v drugi polovici 1944.«
Jagrovo naj opomnim, da navaja med svoljSmd viri (145) pesmarico Badovana Gobca Naša partizanska pesem s Hrovatinovim uvodom in opombami. V tej pesmarici pa beremo (206), da je nekaj skladb na Kosmačevo besedilo nastalo že decembra 1943. To so pesmi: Hej, tovariši, Naša vojska in Tujci pohlepm. Prvi dve pesmi pozna v svoji knjigi' tudi J. in ju sama omenja (17, 16). AU se ji zdaj, po vsem tem še vedno zdi prav, postavljati začetke Kosmačevega objavljanja partizanskih pesmi v sredo leta 1944?
Svojevrstno usodo je imelo i)esnjenje Petra Levca. Klopčič v Pesmih našdh borcev sicer pravd, da je prepozno dobil v roke brigadno zbirko Iz težkih dni, a pristavlja, da je vendar še mogel upoštevati njenega glavnega sodelavca. V resnici stoji Peter Leveč neposredno za Kosmtelčem na prvih sitraneh I. zvezka. Ztoiilka Iz težkih dni ima sicer kot mesec izida zapisan junij 1944, toda izšla je pač pred Klopčičevo antologijo, ki niso isti datum. O svojem .pesmjeniju v partizanih je Peter Leveč dejal (osebno): »Ko sem v brigadi videl, kako ta m om skuša oblikovati stihe, se mi je zdelo škoda, da bd se porazgubile
215
pesmi, ki so bile sicer okorne po obuki in dovolj borne po vsebini, a si čutil v njih preprosto iskrenost in neponarejenost. Kot zbiratelj se je na zbirko sicer podpisal Žan-Stane Lenardič, ki je bil pri propagandi, v resnici pa sem pesmi aboraJ jaz in jih tudi sam uredil. To je, nekako bi rekel, moja prva pesniška zbirka. Pesmi sem v veliko primerih moral vsaj raJhlo zlikati, vendar isem to storil z vso obEiimostjjo do Kvime besede. Tam sem todi prvie priobčil nekaj svojih (pestaid. Brigada naimrtíc lisita ni imela. Sicer smO večkrat poskušali, da bi začeli, pa se nam nekako ni posrečilo. Moja prva pesem, ki je nastala v partizanih, je Požgana vas, iz avgusta 1943. Ker ni büo lista, sem seveda pesmi samo recitiral: na mitingih, na sestankih, na nekakih !literamih večerih. Tako se spomünjam nekega takega Ibi rekel Uteramega večera maja 1944 v neki kmečki hiši: ko sem bral Požgano vas, so dvema navzočima starkama lile sOlze po obraeM. To je bilo eno mojih najlepših doživeitij: iprilznanje pesniški besedi. Ko 'sm^o raztonoSili na šapirograf zbirko Iz težkih dni, jo je tov. Žan poslal Glavnemu štabu, pri mojem partizan^em imenu Boris pa je zapisal tudi moje pravo ime in priimek. In ker je bil tedaj v propag. ods. Glavnega štaba Mile Klopčič, mi je pisal pismo, na moje pravo ime, v brigado. Pravo ime mi je dal tudi pri objavi v Pesmih naših borcev. S tem, da mi je pisal tak poet, kakor je bu ' Mile Klopčič, sem bil seveda zelo počaščen. S svojim zanimanjem zame je zbudil v meni samozaupanje in več poguma v pisanju. Po partizanskih listih pesmi nisem dbjavljai, ker jih vojaške enote, katerim sem bu dodeljen, niso imele. Zato so tudi v prvi povojini zbirki Koraki v svobodo dodani pesmim datumi nastanka.«
Menim, da sem končno z obširnejšim argumentiranjem prepričal tudi oponentko, da je njeno razvrščanje mladih poetov tam okoli srede 1944 v knjigi in v Odgovoru nevzdržno.
Ne mOrem islediita oponenitki, ko se mi ponuja za voidnico pri spoznavanju m uveljavljanju, kakor ona misli, »novih« estetskih vredntdtenj, »modemih« literamoteoretiffliiih oana-čevianj ipd. V sWoji kritiki se res nisem zadovoljil z nekaterimi avitoničinimi oznakami liter, del z neustreznimi ali ohlapnimi termini. Zdaj v Odgovoru visokostno zatrjuje, da so nekatere moje trditve s področja estetike in literame teorije dokaz mojih zastarelih nazorov: »Morda je to ipomanjkanje posliiha za subtunejše stvari, morda pa so to ostanki nekdanje že zdavnaj preživele oficiahie estetike« (57). S takimi besedami naperi oponentka proifci meni bridki meč isvojega Odgovora. Zal se še nadalje ne morem vneti za njeno »širšo, modernejšo in uzvimejšo razlago« (88) s področja estetike in literame teorije. Vsakršna estetska ali literamoteoretična sodba mora namlreč vendarle temeljiti na dejstvih, ne moremo in ne smemo je izkonstruirati iz svojih meglenih, na vsak način »novih« pogledov. Zelo cenen je način, nekaj kar vprek označevati za staro ali zastarelo, ne imeti pa svojih pogledov, ki" bi bili urejeni, zgrajeni v logičen sistem. Nobeno zatrjevanje z oponentkine strani o isvoji modernosti in moji zastarelostii ne more iz Kliopčičeve enodejarike Matere napraviti dvodejansko dramo, kakor beremo v opionentkini knjigi (82), aU ne iz Zupanove novélete »ciklus (5) kratkih novel«, kakor stoji v njeni »študiji« ali »šolskem priročniku«. Modernost, naprednost in novost Bi prisvajati, še ne pomeni, to todi deijansko imeti. Ob vnetem razglašanju svoje modemosti in ob glasnem poudarjanju zaplotništva svojega nasprotnika se prav lahko zbudi sum v resničnost z ihto zagovarjane trditve. Mimogrede naj Jagrovo opomnim na vedno živo resnico, da mladost ni zasluga in starost ne napaka; marsikdo je že ob rOjsitvu star to ima toge možgane.
Za vzgled oponentkimh estetskih vrednotenj naj izmed vsega vzamem zatrjevanje Jagrove, kako so Prežihovi Naši mejniki »najbolj dovršene umetntoe z vojno tematiko« (v knjigi 32, v Odgovom 57). Ker Naši mejniki po oponentkimh besedah »ne potrebujejo ne Smolejeve milosti to ne moje hvale« (58) — sartía v Odgovoru, mojtoi ugovorom navkljub, vztraja pri svoji prvoitni sodbi — naj o zbirki spregovorijo dmgi, da se bo videlo, kOMko je movo«, »moderno«, »siulbtitoejše« vrednotenje liter, del, ki si ga prilašča J., utemeljeno. V svoji oceni sem imenoval prozo v Našto mejrukto »časniške Ustke to le detoo izdelane novele« (152), oponentka pa »črtice to novele« (57). S strani Jagrove sem seveda žel za svoje mnenje odločen ne.
Ob izidu zbirke je Trne Orel napisal v LP (17. V. 1947) med dmgim: »Čeprav pisatelj sem to tja zaide v žumalističen slog, vendarle zmaguje njegov nekdanji sveži, sočni, pristni realizem... [nekatere] črtice so res bližje na hitro pisanemu felijtonu... žal ti je samo to, da te zgodbe niso povezane v veliki tekst te dobe. Bes so nekatere teh stvari kakor neobdelani drobci, kakor da bi jim manjkalo umetniškga prijema.«
Anton Slodnjak je v Letopisu Matice Srpske (1949, 369) to nato v slovenski objavi v Obzorniku (1950, 20) napisal: »Knjiga Naši mejniki vsebuje vrsto črtic m študij o slovenskem narodnem odpom zoper okupatorja... treba [je] reči, da lametniško niso povsem dognane to ne dozorele ter da so bolj gradivo to študije za umetniško sUko velikega časa to njegovih ljudi.«
216
In še Mamja Boršndk v knjigi Stadije in fragmenti (1962, 355) v eseju o Piežihu. Pisaitelj si je, pravi M. B., po trpljenju mted vojaško končno to'üko opomogel, »da je napisal nekaj feljtonov in črtic tudi o vojnih strahotah nacističnega nasilja, toda razen redkih iejem (Stari grad) te agoidbe, ki jffli je deloma iadal v posehnl zibirki (Naši mejniki, 1946), nivoja njegovega predvojnega ustvarjanja ne dosegajo. So pa pomembni dokumenti tedanjih vojnih muk in bi lahko Blužai kot gradilvo širšemu teksta. TaM', kot so, so reportažni in ne zaijemaijo iz jeldra.« '
Odgovor kritiku, ki ga je napisala J., nudi še vrsto mikavnih priložnosti za polemi-ziranje, razpravljanje, tuäi ironiziranje ipd. Na primer! Oponentka vije roke, kje vendar živim, da ponujam uix)dabljajočo umetaost namesto likovne, ki je po njenem mnenju edino sodoben, naprednega človefea vreden izraz. Moram ji zagotoviti, da stojim trdno na slovensfcüi tleh in da tudi najvišja šola »tistih« imietaosti na Slovenskem nosi naslov Akademija upodabljajočih umetnosti. Ce jo je zbodel moj izraz o pesnikih jypo božji volji« v moji oceni, je jjokazala — da se izrazim pol mistično — prav predpotopno nestrpnost. Kakor je cenena njena obtožba, da sem ob craizipravljanju o Klopčičevih prevodih pri naštevanju »skoraj vsa imena« prevedenih pesnikov za njo samó »spretao ponovil« (57), bi bilo enako ceneno, ko bi jaz zapisal, da je avtorica ita imena iprepisala iz Kazala Klop-čičevega Divjega grma. Nesmiselno bi se bilo prerekati, zakaj Tiskovna zadruga ni hotela izdata Župančičeve zbimke Med ostmicami. Zdaj mte poučuje s prstom na ivrsticah, ki sem jih avtorici sam pokazal. Itn. itn. Važno in prav se mli je zdelo, da v tem svojem razpravljanju zapišem nekaj novosti in dopolnit o slovstvu v NOB, v prerekanje z ofponentko se pa ne morem spuščati.
Po vsem ne morem reči, da bi bila oponentka s svojim Odgovorom ubranila svojo »študijo«, »šolski priročnik« ali »šolsko izdajo«, kakor različno imenuje svojo knjigo. S svojimi ugovori me ni prepričala, da :bi menjal svojo sodbo. V Odgovoru ni Varčevala z izrazi na moj račun, kakor so-: zaostalost, starokopitnost, osebno pisarjeoje, glosatorstvo, kabinetnost, nepoučenoBt, protislovnoist, amedenoist, neizičiSčenost pojmov ipd. Kdor se nasprotnika loteva s takimi izrazi, ga sumim, da mu manjka dokazov. Grafični triki, kakor: kritika, »kritika« in »KRITIKA«, morejo zmiesti 'samo neizobraženega bravca, tem pa JiS menda ni namenijen. V svoji oceni ta zdaj v 'svojem odgovoru nisem hotel biti oseben. Ah je to načelo kulturne kritike spoštovala tudi oponentka, naj si odgovori sama. Zato ne bom oponentke opominjal, naj si samokritično prebere uvodna dva in zadnji odstavek v svojem Odgovoru. Vsekakor ise strinjam z njo, da je področje naše slovenistike, vključno itudd področje NOBj tako široko, da nihče, kd se ukvarja z vprašanji našega slovstva, ne more biti »osebno prizadet« v svoji skrbi za morebitni »klavrn' plasma« (53) svojega dela: dokaze imamo, da se da »plasirati« marsikaj. Jagrovo lahko samo zagotovim, da me polemika z njo ni nič veselila m da ta z mirnim srcem postavljam piko.
Viktor  Smole j
BRECHT PRI  NAS DO VOJNE
(Zapisek ob izdaji prve knjige izbranega dela pri Cankarjevi založbi v Ljubljani)
Brez pregleda časnikov ne bi mogel natančno reči, kdaj je bil zapisan pri nas prvi glas , o Bertu Brechtu, pač pa lahko rečem, da smo hitro zvedeli za burni uspeh »Beraške opere«, ki je doživela svojo krstno predstavo 31. avgusta 1928 v berUnskem »Theater am Schiffbauerdamm« s skladbami Kurta Weilla. Literarne in gledališke novosti smo najbolj izvedeli iz kulturne rubrike časnika »Prager Presse«, v nemščini pisanega neoficialnega glasila češkoslovaške vlade. Pokojni dr. Joža Glonar je imel z uredništvom tudi osebno zvezo in je tu in tam poslal celo kakšno beležko o našem kulturnem življenju. Kulturna rubrika je bila izredno dobro urejena. Poleg tega pa je imela kavarna »Union« več pomembnih nemških časopisov z dobrimi poročili in zapiski iz umetniškega življenja (»Vossische Zeitung«, »Frankfurter Zeitung«, pri kateri je sodeloval tudi socialistični publicist Hermann Wendel, ki je posredoval objavo Glonarjevega nemškega prevoda »Hlapca Jerneja« v socialističnem dnevniku »Volksstimme« v Frankfurtu, nadalje »Münchner Zeitung« — rekli smo ji »minhnerca«, kakor smo rekli »Prager Presse« pragerca — itd.). Krožek okrog »Mladine« se je pogosto zbiral v kavarni »Union« prav zaradi številnih tujih časnikov in revij, ki smo jih včasih skupno prebirah in si marsikaj tudi zapisovali. Glas o »Beraški operi« je šel takrat po vsej Evropi in zato smo gotovo zvedeli za Brechta najkasneje jesem leta 1928. Knjiga izvirnika »Beraške opere« je morala priti v Ljubljano nekje okrog 1931. leta, ko sem bil že režiser v Operi. Ravnatelj Mirko Polič in dirigent Niko Stritof sta se tudi navdušila zanjo. Zato smo jo hoteli uprizoriti v Operi, toda ko sva s Stritofom pregledovala besedilo (največ-
217
krat v kavami »Emona«), sva začela oklevati zaradi operetnih odnosno opernih igralcev, za katere je bilo prednašanje in petje songov huda novost, na drugi strani pa je bila še trst oreh zanje proza. Zamišljala sva si na koncu kombinirano zasedbo z dramskimi in operetnimi igralci, pri tem pa sva naletela na administrativno-birokratske ovire, ker se direkciji Drame in Opere nista mogli sporazumeti ne zaradi igralcev in pevcev, ki sva jih zahtevala, ne zaradi tega, komu naj se šteje predstava v abonma — Drami ali Operi. Tako sva nekega dne obupala, dokler se ni vodstvo Drame odločilo, da uprizori »Beraško opero« s svojimi močmi. 2al sem moral pod raznimi nevšečnimi okoliščinami odstopiti od režije in jo prepustiti Bojanu Stupici (kakor prej že škvarkinovo »Tuje dete«). Premiera »Beraške opere« v štritofovem prevodu in nekoliko preurejena je bila 30. septembra 1937. Pred tem pa smo videli v Ljubljani že izvrsten Pabstov film (nastanek 1931, produkcija Nero-fUm z nemško in francosko verzijo), ki je delo populariziral tudi v slovenski javnosti, zlasti pri njenem naprednem delu zaradi svoje ostre satirične osti zoper buržoazijo in njen družbeni red. Brechtovo delo in klavirski izvleček z Weillovo glasbo je izdala na Dunaju »Universal-Sdi-tion« 1. 1929, s katero je bil povezan tudi komponist Slavko Osterc. (Zanj in za sedanjega opernega ravnatelja Dimitrija Žebreta me je avgusta 1951. 1. spraševal tudi pri nas znani poangleženi dramatik in igralec ruskega porekla Peter Ustinov, ki je vedel zanju prek te založbe. — (Mimogrede: dobro je poznal tudi ljutomerčana.) Knjiga z Brechtovim tekstom je bila broširana v rdeče platnice in se je žal pozneje izgubila. Dobili smo jo prek takratne Avtorske agencije iz Zagreba, ki je imela svojo podružnico v Ljubljani. V zvezi s filmom je bila znana tudi pravda med Brechtom in Weillom na eni strani in filmskim podjetjem, ki je Brechtov tekst omililo. Pred tem pa je Brechtovo ime in delo populariziral še proces zaradi plagiatorstva. Takrat znani gledahški kritik Alfred Kerr, čigar spise smo dobro poznali tudi v gledališču, je obdolžil Brechta plagiatorstva, ker ni navedel, da je vzel v Bvojo predelavo in prepesnitev nekaj Villonovih stihov in to celo v tujem prevodu. Tudi o tej stvari smo brali takrat v nemških časopisih. Brechta je branil dunajski pisatelj in kritik Kari Kraus, izdajatelj revije »Die Fackel«, ki jo je (bral marsi'kdo iz Cankarjeve generacije. Prav tako pa smo zvedeli za Brechta še v zvezi z izredno uspelo in drzno uprizoritvijo dramatizacije Haškovega romana o Švejku v režiji berlinskega režiserja Erwina Piscatora januarja 1928 in z risbami Georga Grossa, ekspresionističnega nemškega Daumiera tistega časa. O tem gledališču, o Piscatom in Brechtu sta nam takrat pripovedovala tudi režiser Ferdo Delak in igralec Kosič, ki sta za časa svojega bivanja v Berlinu imela osebne stike s tem umetniško avantgardističnim in politično-revolucionamim gledališčem, o katerem smo nekateri marsikaj brali tudi v nemškem komunističnem dnevniku »Die rote Fahne«, ki je prihajal kljub prepovedi tudi v Ljubljano. Leta 1929 smo dobili tudi knjigo Erwin Piscator: Das politische Theater (Adalbert Schultz Verlag, Berlin), v kateri je v poglavju, kjer govori pisec o uprizoritvi »švejka«, beseda o Brechtu, prinaša pa tudi njegovo karikaturo. Brecht je sodeloval pri predelavi Brod-Reimannove dramaitizacije Haškovega romana.
Med naslednjimi Brechtovimi deli je pred vojno bila pri nas najbolj znana igra »Puške gospe Carrar«, ki jo je napisal leta 1937 v Parizu kot svoj literarno-politični prispevek sa boj republikancev zoper frankovce in njih zaveznike. Napisana je v »aristotelski tehniki«, kar je Brecht tudi priznal. Po krstni predstavi v Parizu (v nemškem jeziku) v Salle Adyar dne 16. X. 1937 (glavno vlogo je igrala Brechtova žena Helena Weigel) je delce zaslovelo po vsem svetu, ki se je zanimal za špansko državljansko vojno. Glas o njej je hitro prišel tudi v Jugoslavijo, kjer je ves napredni svet spremljal fašistično protirevolucijo in boj republikancev z velikim zanimanjem, s skrbjo in simpatijo za republikance. KPJ je organizirala in poslala precejšnje število prostovoljcev. O njih priča knjiga, ki so jo iadah pred nekaj leti naši preživeU udeleženci. Po raznih kanalih so prihajale k nam razne prorepubli-kanske publikacije. Tako je prišla tudi knjiga, v kateri je izšla drama »Puške gospe Carrar«. V posebnem Lztisu je izšla že proti koncu leta 1937 v Pragi, marca—aprila 1938 pa že v drugi knjigi Breohtovih »Gesammelte Werke«. Obe debeli knjigi zbranih spisov te izdaje, vezani v svetlorjavo vrečevino, ki je zaradi nacistične zasedbe CSR ostala torzo, sta bfli prav tako tiskani v Pragi, čeprav je bil sedež založbe Malik, ki ju je izdala, takrat že v Londonu, kamor se je založba umaknila pred nacističnim terorjem. Vem, da je vsaj en izvod teh dveh knjig prišel v Ljubljano. Igro »Puške gospe Carrar« so propagirali v času španske državljanske vojne partija in antifašisti. Zato je bila dobro znana tudi med nami levičarji. Jaz sem dobil v roke te^t najkasneje sredi 1. 1938. Ne morem sicer z gotovostjo trditi, toda nekaj se spominjam, kakor da je igrica krožila tudi v srbsko-hrvatskem tipkanem ali šapirografira-nem prevodu. Zelo rad bi jo bil kje uprizoril, toda zaradi cenzure to ni bUo mogoče nitp: pri delavskih amaterjih, oficialna gledališča pa sploh niso prisla več v poštev, ker je beo-
218
grajski režim zelo zaostril cenzuro in lezel vedno bolj v nacistični in fašistični tabor do znanega pakta, ki so ga 27. marca 1941 naposled zavrgle revolucionarne množice.
Na Brechta nas je v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno opozarjala tudi revija »Das Wort«, ki je začela izhajati v Moskvi (Jourgaz-Verlag) leta 1936 v uredništvu Bertolta Brechta, Liona Feuchtwangera in Willija Bredela. Brechtovo ime je bilo tiskano na prvem mestu. Do zasedbe ČSR smo jo tu in tam dobivali prek Prage. Po srečnem naključju sta se mi ohranila dva zvezka (11. štev. II. letnika — 1937 in 5. štev. III. letnika — 1938). Večina tako imenovane revolucionarne literature iz moje knjižmce je bUa žal med okupacijo imi-čena. V 5. štev. III. 1. je objavil Brecht tri satirične pesmi (Die Regierung als Künstler, Kanonen nötiger als Butter, Trost vom Kanzler), ki jih je napisal za nemško oddajo moskovskega radia. Skratka: Brecht je bil že pred vojno zelo znan revolucionarni pisatelj tudi pri nas — vsaj v naprednih literarnih krogih. dr. Brat ko Kreft
DVOJE PISEM MIRANA JARCA IVANU GORANU KOVACICU ;
i
Prijatelj Dragutin Tadijanovid, znani hrvatski lirik in direktor Inštituta za književnost j Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu (Opatička ulica 18, Gornji grad), ! me je že pred leti opozoril, da je med korespondenco rajnkega Ivana (3orana Kovačica ; tudi več pisem slovenskih dopisnikov, med drugim obsežnejše pismo Mirana Jarca.
Ko sem pred več kot letom dni ob priložnosti pregledal slovenski del korespondence ¦ s Kovačičem, sem ugotovil, da so si razen Mirana Jarca zvečine tik pred drugo svetovno : vojno s Kovačičem dopisovali tile Stoveniski avtorji: Božiidar Borko, Ivo Bmčic, (Drušitvo s slovenskih književnikov), Braltifco Kreft, Miha Maleš, Tone Sališkar, Sever.in Šali in Fran; šijanec. Večji del te korespondence je v zvezi s sodelovanjem slovenskih avtorjev v božični j (1940) oziroma velikonočni (1941) številki zagrebškega dnevnika »Novosti«, katerega kultur- ] ni urednik je Kovačič tiste čase bil in v katerem je z izjemno ljubeznijo navezal sodelova- j nje slovenskih kulturnih delavcev.. i
Ce upoštevamo Goranovo izrazito napredno jugoslovansko orientacijo, bomo razumeli, ' zakaj je prišla deloma do izraza tudi v povezavi s slovensko književnostjo tistega časa. i Tako je Goran z izjemno intuicijo predstavil hrvatskemu občinstvu pesnika Alojza Grad- ] nika, ki je tista leta pred drugo svetovno vojno živel v Zagrebu (gl. članek »Alojz Grad- ' nik, pjesnik seljaka«. Novosti, 10. nov. 1940), in Iva Bmčica (Novosti, 4. apr. 1941). Omeniti ' moram, da je Kovačič v prvi polovici 1940. leta dvakrat obiskal Slovenijo, ko je s skupino j hrvatskih književnikov gostoval na književnih večerih v Ljubljani in Mariboru, žal je do \ neposredne j ših stikov prišlo kasno, tik pred izbruhom vojne, ki je v celoti onemogočila j nadaljnje sodelovanje. i
Obe Jarčevi pismi iz Goranove korespondence govorita zase. Prvo je čisto uvodno in j ga objavljam samo zaradi drugega. Drugo pa je zanimivo zlaista zato, ker v nekem smislu j pomeni kratko književno-razvojno avtobiografijo Jarčevo in je hkrati pomembno dopolnilo ] izboru njegovih del, ki je pri CZ izšel pred tremi leti. Kolikor mi je znano, Kovačič o Jarcu ni ničeseir tiskal. Ali je kaj napisal, ni še ugotovljeno. Mogoče je samo druga svetovna j vojna kriva, da do tega ni prišlo. i
Prepričan pa sem, da bo prav, če ravno sedaj, ko je te dni minilo petdeset let od ] Goranovega rojstva in ko bomo v kratkem obhajali dvajsetletnico njegove tragične smrti, j lani pa je minilo dvajset let od prav tako tragičnega konca pesnika »človeka in noči«, izro- i čim slovenski javnosti besedilo teh dveh pisem. Oba, Jarc in Goran, sta umrla sorazmerno *¦ mlada, oba je zadela podobna, partizanska smrt, oba imata grob neznano kje, Jarc nekje sredi svoje Dolenjske in Goran nekje v bosenskih hribih, v zaledju mesta Foče. 1
Tone Potokar   j
(Prvo pismo, z roko pisano na karton približno 17 x 10 cm, na obeh straneh)
Lj. 1.L41.      \
Dragi gospod Kovačič,
ali me še poznate? Samo po imenu? V Ljubljani sem Vas osebno spoznal, ko smo šli lani j s kolodvora proti Prešem. spomeniku. Vaši članki in eseji o slovenski književn. v Novostih j (na pr. o Gradniku) pa so me že tako presenetih, da sem vesel, da imam priliko pokloniti i Vam svojo tretjo zbirko pesmi »Liriko«, o kateri bi tako rad, da bi napisaU kaj besed i v »Novostih«. In tudi za redakcijo Novosti sem priložil poklonilni izvod. Dr. Al. Gradnik i
219
mi je pisal zelo simpatično p Vas, ki Vas itak že dolgo poznam po Vaši pesniški besedi. Upam, da to ni moje prvo in — zadnje pismo Venn, ki se Vam prav toplo zahvaljujem že naprej za vse in ostajam
vdani
Miran Jarc
Miran Jarc
Lj. Kreditna banka
Ljubljana
(Drugo pismo, pisano z roko, osem pisemskih strani)
Lj. 14.1.41.
Dragi gospod Kovačič,
Vaš pozdrav me je zelo vzradostil. O, kako škoda, da se ne moreva osebno pogovoriti! V lepem spominu Vas imam vse od onih dni, ko sva se videla za nekaj minut. Poročilo o Al. Gradmku v Novostih pa me je tako presenetilo, saj si nisem mogel misliti — čeprav sem sicer vedel — da tako globoko poznate našo književnost. Dr. Gradnik mi je o Vas tako lepo pisal, da sem zaželel priti z Vami v stike.
O, kje so že časi, ko sem hodil po Zagrebu! Bilo je 1.1919-20 — takrat sem prišel v Zagreb iz Novega mesta, kjer sem maturiral. V Zagrebu sem poslušal nekaj semestrov filozofije (Dr. Bazala, Dvormkovié, Boranič, etc) in sem se tam seznanil tudi z Vašimi pesniki Krležo, Cesarcem, Krklecom itd. Potem sem živel v Lj. in po absolv. filozofiji vstopU v — Lj. Kreditno banko! Jaz in banka! Paradoks? Jaz, ki sem v svojih pesmih (prva zbirka človek in noč — 1927) in v prozi (Cmi čarodeji 1922, Novomeslto 1932, Črna loža 1934) prikazoval dramo človeka, koprnečega po elementarnem zaživetju, povezanega z zemljo in nebom v eno, sovražečega zlagane družabne forme, itd. — jaz sem v banki kot uradnik. Nasmehniti sem se moral, ko sem citai, da je — meni tako simpatični franc, romancier Jean Giono tudi bil mnogo let bančni uradnik... No, to mimogrede.
Poglavitne moje stvari, ki so izšle v knjigah so I. zbirka pesmi človek in noč 1927 II. zbirka pesmi Novembrske pesmi 1935
III. zbirka pesmi Lirika 1940
V prozi pa: novele v Lj. Zvonu in Domu in Svetu; roman I. Novomesto 1930
roman II. Črna roža 1934 povest III. Jalov dom 1940 poleg tega potopis Amerike (1932): pod naslovom »Odmevi rdeče zemlje« — skupno s slikarjem Božidarjem Jakcem.
Članki in kritike, eseji in razprave o modemi franc, liriki, o hrv. liriki, o angleških pisateljih (Conrad, D. H. Lawrence), o Gionoju, Proustu itd.
Glavno dramsko delo moje je Vergerij, ki je izšel v fragmentih v Lj. Zvonu in v Domu in Svetu. Vergerij je drama v verzih in sicer ji je osnova tragičm razkol med kotempla-tivnostjo in med kopmenjem po akciji v istem človeku, ali: igra kontrastov na pr.
Breda — Lenin mistika — borba itd.
po sredi pa stoji žena — Eros, ki veže zemljo z nebom...
škoda, da Vam ne morem poslati raznih člankov in karakteristik o sebi v revijah itd.
V knjigi Anthologie de la Poésie Jougoslave stoji ta označba:
Miran Jarc, rojen v Črnomlju 1900, študiral gimnaz. v Novem mestu, romanistiko in slaivistiko v Zagrebu 'in Ljublj'ani, kjer živi adalj kot uiradriik -v banki.
Najbolj izrazit zastopnik slovenskega ekspresionizma, ki obdeluje ponajveč religiozna doživetja. Jarc je pesnik duhovnih vizij, tesnob in začudenj človeka pred zagonetno ogromnostjo kosmosa. Bori se za rojstvo novega človeka iz kaosa trpljenja ...
Moj nastop v slov. literaturi je v zvezi z nastopom takozvane povojne liter, generacije, ki se je pri nas začela uveljavljati okrog leta 1920. Zrastli smo iz spoznanja, da je civilizacija laž m da mora človek trpeti, da se duhovno reši. Nekateri so našli pot že takrat v socializem (Tone Seliškar — Trbovlje! —) drugi v katohško Uriko — (Anton Vodnik), jaz — jaz pa sem šel skozi mnogo duhovmh faz (mistika, teozofija itd.) in sem danes s svojo »Liriko« našel sintezo v formi slovenskega soneta!
220
Poleg tega sem prevajal za naše založbe iz ruščine (Remizov, Naživin) iz angleščine (HeageBheimer) dz francoščine (Balzac, P. Verlaine, P. Valéry, Ol. Farrere óitd.).
Toda boHje bi mb spoznali iz motjili del. Zal Vam težloo positrežem ž nj>imi, ker imam na razpolago pri rokah samo nekaj stvari. Pošiljam Vam »Novembrske pesmi«, ki so izšle 1.1935. V njih imate izraz sodobnega občutja mraku in pričakovanja nečesa groznega, kar je tudi prišlo. »Liriko«, ki je moja do sedaj poslednja etapa liričnega razvoja, že imate, pošiljam Vam pa tudi mladostni roman Novomesto, kjer imate v osebi Bohorič del moje avtobiografije iz gimnazijskih let za časa velike vojne 1914—18. Novomesto na Dolenjskem je prizorišče te duhovne rasti v pesništvo! Ta roman je značilen za ideje in duševne struje, ki so v nas mladih takrat živele.
Pošiljam Vam tudi najznačilnejši fragment dramske pesnitve Vergerij. Drugih stvari nimam pri roki, zlasti ne knjige »človek in noč«, ki je bila tako važna za mojo liriko po vojni (1920—27).
"Upam, da boste iz poslanega že lahko nekoliko videli moj pesniški obraz in bom Vam zelo hvaležen, če se me boste spomnili v Novostih s kakšnim člankom. Prav rad Vam bom storil, kadar bo naneslo kako uslugo, saj želim prav iz srca, da bi bili duševni stiki med Vami in nami poglobljeni, saj sem vendar po rodu Belokranjec, doma prav blizu Kolpe, ki nas — loči, a naj nas prav Bela krajina spaja. Toplo Vas pozdravlja
vdani
Lj. 14.L4L Miran Jarc
Miran Jarc
Lj. Kred. banka
Ljubljana
DELNI RAZGLED PO TOPORIŠIČEVI STILISTIKI IN STILU
V »Jeziku in slovstvu« VIII, št. 1—2, je Jože Toporišič objavil svoj referat, ki ga je imel na slavističnem zborovanju na Bledu. Ni moj namen, da bi analiziral stil in vsebino vsega referata; naj se dotaknem samo nekaj vrstic, ki zadevajo mojo malenkost.
Zdi se, da je za Jožeta Toporišiča greh, če kdo ne misli kot on, ali če je kdo prišel do istih sklepov kot Jože Toporišič nekaj prej kot Jože Toporišič.
V stilizaciji svojih stavkov se Jože Toporišič na vso moč trudi, da bi mi očital nesa-mostojnost (in ne samo meni), pri tem pa ne ostaja dosleden niti v dveh zaporednih stavkih. Toporišič piše: »Guberina, ki je spregovoril po Vatroslavu Kaleniču v teoretičnem delu članka o stilografiji...«; ko pa bi bilo pričakovati, da bo Toporišič povedal, kaj pravi Guberina, kje pravi Guberina, kako pravi Guberina, Toporišič hladnokrvno spremeni subjekt, ki zdaj ni več Guberina, pač pa Kalenič.
Nič čudnega — kajti v svojem članku pač nisem povedal tistega, kar pravi Guberina, temveč tisto, kar sem menil jaz. Toporišiču očitno ne gre za dejstva, temveč za: J02ETA TOPORIŠIČA ...
Kar se pa Guberine tiče, sem v svojem članku jasno povedal, kaj mislim o njegovih trditvah, kakšen je moj odnos do njih, s katerimi deli se strinjam, s katerimi pa ne. Vendar — in to je popohioma jasno, vsaj iz olike! — nisem mogel napasti Petra Guberine zgolj zato, ker se ne strinjam z njim; toda za Jožeta Toporišiča je to očitno docela nerazumljivo. Dokler pa smo pri Petru Guberini, o katerem mislim, da je najboljši stilistik pri nas, in pri tem, kdo je po kom spregovoril, naj omenim še tole: radovedni bralec naj primerja recimo str. 37 Toporišičevega članka in recimo str. 72 dela Petra Guberine: Zvuk i pokret u jeziku, ali str. 37: str. 137 o. c, ali str. 39: 145 o. c.
članek Jožeta Toporišiča vsebuje tudi drugačne ijožetoporišičevske sittleme. čeprav sem na str. 229, četrta vrstica od spodaj, jasno povedal, kako in kaj mislim, Toporišič, milo rečeno, pozablja na vse to in formulira svoj stavek: »Po vsej verjetnosti Kalenič pri tem misli...«
O terminih stilna točka: stilem, o Toporišičevi metaforično-hiperbolični zamenjavi nosu s kumaro, o teim, ald 'se Stilistika, in katera, in kakšna, mora ukvarjati z esiteitSko oceno ali ne, ali je ena sama stilistika, ali pa jih je več, ne bom polemiziral. Naj omenim, da me Toporišičeva podzavestna doživetja (gl. str. 40) niso nagnila k temu, da bi opustil svoje mnenje. Upam namreč, da bo Jože Toporišič enkrat dovolil tudi to stilno možnost izbiranja: namreč da so ljudje, ki se lahko tudi ne strinjajo z Jožetom Toporišičem.
Vatroslav Kalenič
221
BIBLIOGRAFIJA   SLOVENSKEGA  JEZIKOSLOVJA ZA LETO 1961 IN 1962
Bezlaj France: EtimoIošikD raztskovanje slovenske leksike. — Jezik in slovstvo VII/1961-62 St. 7 Str. 193—199.
— Jezikovni paberkd. — Jezik in sliovsltvo VI/1960—61 šib. 5 str. 170—171.
— F'once B^^-zlaj: SlovensiAa vodna imer^. (Hydronyirie slovene.) II. iel (M-Ž). Lj SAZU, 1961 (345 + II) str. (Dela SAZU, Raared za filološke in literarne vede. — IlnStitat za slovenski (jeznk 6.)
— Sloveinslao imenoslovje. — Jezák in slovstvo VII/1961-62 št. 5 str. 130435. Blaznik Pavle: Ime Puštal in nj^Ov pomen. — Loški razgledi IX/1962 str. 219. Borštnik B(ozo): Se nekaj besed o reküiti in 'kalMh. — Jezik In lovstvo VI/1960-61
št. 5 Str. 173-175.
(Čeme France) —econ: Neikaj misli o spreminjanju ekonomske teirminoilogije in kaitegorij v družbenih planih. — Ekonomska revtija XII/1961 št. 1 str. 71-72.
čfemeuč) S(ilvester): Jezikovni kotiček. — Varilna tehnika X/1961 št. 1 str. 32.
Cop Bojan: Etyma bailtoHslavioa. — SlavisMöna revija XIII/1961-62 št. 1—4 sto. 181—210. 'Résumé.
Del Cott Rwäßlf: Medioinskä -termihološki slovarček. (Sestavil) Rudolf Del Cott. V Lj.
Društvo medicinskih rentgenskih tehniikov. 1961, 128 Str. Gaims Ivan: še besedo, dve o kraški terminologiji. — Delo IV/1962 (26. V.) št. 143 str. 5.
— Zemljepisno izrazje. — Göograiski obzornik VIII/1961 št. 1 str. 18-19.
Gestrin Ferdo: Ptrispevek k razlagi imena Tavčar. — Jezik in slovstvo VII/1961-62 gt. 2 str. 58-59.
Goršič France: O strokovnih imenih, iziviroih terminih dn neologiBmih — Pravnik XVI/1961 št. 7-8 str. 241-244.
— Uboj m umor ali ubojsitvo. — Jezik in slovstvo VII/19ei-62 št. 8 ovoj. G(radišmk) JfanezJ: Piöko in spaček. — Naši razgledi X/1961 (11. III.) št. 5 Str. 114.
— Kramljanje o vsakdanjih besedah. — Nova obzorja XV/1962 št. 9-10 str. 462^.
— Nekaj izkuišemj s slikovnim besednjakom. — Naši razgledi XI/1962 (10.11.) št. 3 str. 55-56.
— Janez Gradišnik, Ernest Kopriva, Vladimir Naglic: Pomtorska slovenščina. (S Slovarčkom pomorskih izrazov, ki ga je sestavál Vladimir NagMč.) Lj. Mladinska knjiga. 1961, 282+(I) str. s sHkami.
Gradivo za strokovni slovar. — GoBdairskd vestnik XIX/1961 St. 1-2 Str. 55-64, št. 3-4
str. 124-128, št. 5-6 str. 195-200; XX/1962 št. 1-2 str. 61-64, št. 3-4 str. 123-128, št. 5-6 str.
187-192, št. 7-8 str. 251-256. Grafenauer Ivan: Brezen in brezova voda. — SlovenJski etnograf XV/1962 str. 101-106.
Zusamimletniasstting : März, der ».BiTilamoaiat« nmú der Bdiflaensaft. (Groebming Adolf) Gg: Neikaj pripomb k naši glasbeni terminologiji. — Glasbeno-knijiževna
pril-oga Naših zborov XV/1961 št. 1 str. 1-2, št. 2 str. 9-10. Jelinčič Z(orko): Za idosledno rabo pravih sOoveniskih imen naših krajev. — Frimooislki
dnevnik XVIII/1962 (26. I.) št. 22. jys^standardi v slovenskem jeziku. — Nova prodzvodnja XII/1961 št. 2-3. K vprašanjem' slovenske füozofsfce in znanstvene terminologije. — Delo IV/1962 (6. V.)
št. 123 str. 7.
Franjo Smerdu: Iz žive zakladnice. — Lev Modic: Globlji procesi v jeziku. Kotnik Janko:  Slovensko-angleškd slovar.  Sestavil Janko Kotnik. Peta  (izpopolnjena)
izdaja. Lj. DZS. 1962, (VII)-|-746+(III) str. Mlakar France: Kotiček elektrotehniškega izrazja. — Elektrotehniški vestndk XXIX/1961
št. 3-5 str. 97-98.
— Ob prvem simpoziju tehniške beisede. — Jezik in slovstvo VI/1960-61 št. 4 str. 138-140.
— Strokovno izrazje s področja regulacffljiske tehnike in avtomatike. — Avtomatika III/1962 št.l str. 56-57.
Naglic Vladimir: še besedo o ponaorski slovenščini. — Jeziik in slovstvo VII/1961-62 St. 4 str. 124-126.
Novšak France: Slovenska tehniška beseda. — Delo IV/1962 (10. XI.) št. 310 str. O naših krajevnih imemh. — Koroški fužirar XII/1962 (1. I.) št. 1-2 str. 31.
222 \S
Pahcrr SaTUo: NeJcaj opazik k sdoveaiisfeiim krajevnm ómenom! na -jane. — Jezik in slovstvo ^1/1960-61 št. 8 Btr. 268-270.
_2. DtaLekti
Dolenc Janez: Pirehaijanlje Jijudiske peismi lin narečje. — Jezik m. slovstvo VI/1960-61 št. 5 s*r. 172-173.
Godina Drago: Zgodovinski raavoj rezriijanskega slovenskega diialelkta. — PrimOrelki dnevnik
XVn/1961 (25. X.) št. 253. Jesenmec France: Škofjeloško narečje. — Loški lazgle^ VIII/1961 str. 124-135.
Zusiamimenfassong:: Dier Diialelkt voin Skofja Lyoikia. Logar Tine: Današnje stanje in naloge slovenske diialektologije. — Jezik in Slovstvo
Vin/1962-63 št. 1-2 Str. 1-6.
— DialektiEacija slovenskega jeeiilka. — Jeaik dn Slovsitvo VI/1960-61 št. 4 str. 119-122.
— Dialektoiloske študije. — Slavistična revija XIII/1961-62 št. 1-4 str. 88-97. Résumé.
Rigler Jakob: Tendence pri razvoju 1^. — Sdaivdlstična revija XIII/1961-62 št. 1-4 str. 241-252. Résumé.
Toporišič Jože: Vokalizem mošoanisfcega govora v bregiškam Posavju. — Dolenjski zbornik 1961 str. 203-222.
Vogel Herman: O mežiškem narečju. — Koroški fuždnar XII/1962 (1. I.) št. 1-2 str. 23-25. Zgodovinski razjvoj rezijanskega slovenskega dialelota. — Slovenski vestnik XVII/1962 (19. I.) št. 3.
3. Slovenski knjižni jezik
Anketa o pluisfcvamperfektu. — Jezak in slovstvo VI/1960-61 št. 7 str. 235-236.
Odgovorili so: Miško Kranjec, Mira MUieaič, Ivan Potrč. Bemik France: Udobni zlohotnosti v odgovor. — Delo IV/1962 (18. V.) št. 135 — (19. V.)
št. 136.
Odgovor na članek: Jožeta Fisfcroviča. Beelaj F(rance): O slovenskem jeziiku. — Naši razgledi X/1961 (26. VIII.) št. 16 sitr. 389-390. Bo;c Eftbin): Ustvarjalnost pogovornega jezika.   —   Naši raagOedi X/1961 (5. VIII.)
št. 15 str. 373.
Borko Božidar: Knjiiževno prevajanje in vprašanje stila. — Naši raegledd XI/1962 (10. III.) št. 5 str. 92-93.
Dougan Milan: Odnos do jezika. (Po ljubljanskem kongresu Zveze slaviističnih dnStev.)
Perspektive 11/1961-62, št. 17, str. 879—884. Finžgar B(ogdan): »Slovenščina« aH slovenščina? — Zivljenlje in tebnika 1961 št. 3, str. 59-61.
o strokxmni sloveinSčdini.
Fistrovič Jože: Nova zm'aga udobne sl'ovenscine. Povzetek iz knjige dr. Franceta Bemiika:
Lirika Simona Jenka. — Delo IV/1962 (U. V.), št. 128, str. 5. Golias Janko: Prevajanje - odkrivanje. Nekaj misli o problematiki strokovne^ prevajanja.
— Naši razgledi XI/1962 (24. XI.), št. 22 str. 435-^36.
Goršič France: Purdzem in pravniški jezik. — Jezik in slovstvo VII/1961-62 št. 1 str. 23—^26, št. 2, str. 50—53.
Jalen Marija: Spoznavajmo slovenski jeaik. — Jezikovna vadnica za 4. razred osnovnih šd. Napisaiia Marija Jalen s sodelovanjem' Staneta Miheliča. Lj. Mladinska knjiga, 1962, 156+<IV) sibr.
Jezik je treba popravljati pri vseh predmetih. — Jezik in slovstvo VII/1961-62 št. 2 str. 62. Kacin Anton: Slovenska jezrikovna vadnica za srednje šole. Sestavila A.Kacin in Martin
Jevnikar. 2. izpopolnjena izdaja. Trst, 1961, 182 str. Klopčič Mile: Malolmamost, vzVišenoisit ali neznanje. — Naši razgledi XI/1962 (13- I.)
št. 1 Str. 12.
o slovenSčind v sodobni poeziji. (Kolar Marjan) RN: Skrbimo za lep in pravilen jezik. — Koroški fikdnar XII/1962 (22. III.), št. 3-4 str. 22-23.
223
Kolarič Rudolf: Določm in nedoločni spobiák iv slovenščini. — Jeaik in slovstvo VII/1961-62 šit. 2 Sitr. 40-^.
— Novi pogledi na pismeni jezik. — Jezik in slovstvo VII/1961-62 št. 3 str. 88—90.
— Raaiskovanje zgodovine slovenskega jezilka. (Iz prödavanija na III. kongresu jugo-Slovantikai slavistov v Ljulbljani.) — Jezlik 'in slovstvo VII/1961-62 šit. 4 Stbr. 108—114.
Kopčavar Cene: Jetetikovtoa vadnica, lijdbljaraa, DZS, 1962, 123+(IV) str.
Kopriva Alfonz: O potreibi jezikovne kullture visoko kvalificiranega delavca oblačilne stroke. — Moidni m, VII/1961 št. 1 str. 3—i.
Kotnik Stanko: Malo »sikupiinske« slovenščine. — iBrosvetni delavec XI/1961 (22. II.) št.4.
(Mrzel Ludvik) L. M—: Bestidni red in nered. — Jezik in slovstvo VI/1960-61 št. 5 str. 176 -f- ovoj.
O slovenskem jeziku. — Naši razgledi X/1961 (8. VII.) št. 13 str. 308—310.
Pomenek o problemih našega knjižnega jeziUia v uredništvu Naših razgledov. Sodelovali: Anton Bajee, Lavo Oen-mielj, Jamez Gradišnik, Brusno Hartman, Lino Legtóa, Janee Menart, Janko Moder, Vladimir Naglic, Mirko Eupel, Anton Sovra, Jakob šolar, Božo Vodušek, Hei'bert Grün, Uroiš Kradigher, Ivan Potirč.
Petrišič Avgust: Neprawlna množina nekaterih tuljk in še kaj.  — Jezik  in slovstvo
VI/1960-61 št. 8 Str. 271—272. Pogorelec Breda: O pluskvamperfefctu v knij-ižni   Slovenščini. — Jezik   in   slovstvo
VI/1960-61 št. 5 Str. 152—160.
— še o slovenskem jeziku. — Naši razgledi X/1961 (5. VIII.) št. 15 str. 365—366. Pretnar Stojan: Jraiik v javnem govoru. — Naši razgledi X/1961 (9. XII.) št. 23 str. 542. Razvoj jezika od najstarejših časov. — Slovenski vestnik XVI/1961 (24. II.) št. 8. Tomšič Fr(ance): Navidezna napaka. — Jezik in slovstvo VII/1961-62 št. 6 str. 191—192.
o igliagolih zobniškega razreda.
— Bosdbna vOkalizaoija poiglasnika. — Jezik än slovstvo VII/1961-62 št. 6 str. 192. Toporišič Jože: Povojno raziiskovanje Slovenskega knjižnega Ijezika in njegove nal'Oge. —
Jelzik lin Slovstvo VII/1961-62 št. 6 istr. 161—170.
— Razgledi po BtfflisUki in Šulu. — Jezik in slovstvo VIII/1962-63 št. 1-2 str. 34—44. Urbančič Boris: O kriterijiih pravilnosti v knjižni slovenščini. — Jezik in slovstvo VI/1960-61
št. 3 Str. 81, št. 8 str. 241—246; VII/1961-62 št. 2 str. 36-^0, št. 7 str. 200—209.
— Slovenščina na razpotju. — Naši razgledi X/1961 (9. IX.) šit. 17 str. 413^14.
4. Slovenski pravopis
Bajec A(nton): Bralec — bravee. Pomemfci o Pravopisu. — Delo IV/1962 (30. V.) š.t. 147. (1. VI.) št. 150 — (2. VI.) Št. 151.
— Ni razpotja. — Prosvetni delavec XII/1962 (24. I.) št. 2.
Odgovor na člamek Stanka Kotnika.
— Pred izidam novega pravopisa. — JeziJk Sn slovstvo VII/1961-62 št. 1 str. 13-16.
— Še zadnjijč o bravcu. — Delo IV/1962 (4. VIII.) št. 212 — (5. VIII.) št. 213. Bezlaj F(rance): Pravopisna vojna. — Delo IV/1962 (15. VIII.) št. 223 str. 6.
Bordón Rado: avec, ivec — alee, ilec. — Naši razgledi XI/1962 ( 6. X.) št. 19 str. 373—274. (Borko Božidar:)  Beseda prevajalca.  POmenki o pravopisu. — Delo IV/1962 (23. V.) št. 140 str. 6.
Gloriar Joža: Slovenski ipravopis 1935. — 'Mlada pota X/1961-62 št. 5 str. 346—350. G(radišnik) J(anez): Itodnniäni iin Detelini Spisi. — Naši 'razgledi X'I/1962 {26. V.) št. 10 str. 195.
o sioivenskem pravopisu. Kaj prinaša novi pravopis. — Delo IV/1962 (5. V-) št. 122 str. 4.
Kališnik š(tefan): »-avec« in »>alec« ob začetku šoUskega leta. S slavističnega ziboio-
vanja na Bledu. — Delo IV/1962 (7- IX.) št. 246 'str. 6. Kamenik Ignac: Jezilkavni pouk in priročni pravopis. — Delo IV/1962 (10. VIII.) št.
218 str. 6.
Kotnik Stanko: Pravopis na razpotju? — Prosvetni delavec XII/1962 (24.1.) št. 2.
— Pramopilsni pomilsiek. — Naši razgledi X/1961 (26. VIH.) št. 16 str. 396.
— V kolobarju. Ob novem pravopisu. — Prosvetni delavec xn/1962 (7. II.) št. 3. Kozina Marjan: Govorimo po slovensko. — Naši raagledi X/1961 (9. XII.) št. 23 str. 542.
— Pripombe ilegalca. Pomenki o Pravopisu. Delo IV/1962 (3. VI.) št. 152 str. 4.
<Konec in lülterarnoegodoviníska 'bibliografija za 1961 in 1962 v prih. številki)
224
DELO PODRUŽNICE NA JESENICAH
V odboru, ki orje ledino, je dovolj entuziazma. Rešil je vsa organizacijska vprašanja; naletel je na dovolj razumevanja pri družbenih organizacijah in na ta način rešil pereče finance. Ustanovili smo komisijo, ki naj bi proučila, kakšne zahteve postavlja slavistu učni načrt predvsem v osnovni, pa tudi srednji šoli (na področju podružnice delujeta le po ena gimnazija in ena srednja tehniška šola), hkrati pa naj bi zbrala podatke o tem, kako posamezne šole nagrajujejo slaviste za njihovo delo.
Komisija je svoje delo končala ter predložila izčrpno poročilo na člEuiskem sestanku dne 4. aprila 1963. Rezultati komisije so pokazali, da je bilo slavistovo delo v učnem načrtu določeno površno, brez temeljitega premisleka, v kakšnem sorazmerju je njegovo delo v primeri z delom njegovih kolegov na višji stopnji osnovne šole.
Glede na to, da na osnovnih šolah zbori le preradi štejejo slovenščino samo za učni predmet, ne pa tudi za učni jezik, je odbor podružnice organiziral predavanja »Slovenščina kot učni predmet in kot učni jezik«. Ker smo menili, da bi se domači slavisti s tako temo ne uveljavili, smo izbrali določeno število predavateljev ter jih poslali na šole, kjer sami ne poučujejo. Pri tem nam je pomagal tudi medobčinski zavod za PPS. Za predavanje je odbor izdelal enotne teze, z uspehom pa se predavatelji nadvse pohvalijo. Ob teh predavanjih se je skoraj na vseh šolah pokazala potreba, da bi na konferencah ali drugačnih sestankih učiteljskega zbora nekaj časa odmerili tudi slavistu. Ob takem delu bi vrsto težav, s katerimi se srečujemo na višji stopnji, odpravili lahko že v nižjih razredih.
članski sestanek smo združUi s predavanjem pisatelja Antona Ingoliča ter tov. VVinklerja. Oba sta govorila o svojih vtisih iz Sovjetske zveze, svoje besede pa sta dokumentirala z diapozitivi ali s slikami. Z obiskom se ne moremo pohvaliti, čeprav je delavska univerza izobesila lepake po vseh Jesenicah.
Prav zaradi tega — pa še zaradi cele vrste drugih razlogov — menimo, da bo treba o vprašanju jezika in kulture nasploh govoriti pred delovnimi kolektivi. Zaman bi bilo vse naše delo, če bi se zaprli v svoje ozke slavistične sfere. Naše delo bo obrodilo sadove šele tedaj, kadar bomo občutili podporo širših, zlasti delavskih krogov. S takim uspehom pa se za zdaj še ne moremo pohvaliti.
Janez  S v o I j š a k