Poštnina plačana v gotovini.
Cena 30.- lir
DEMOKRACIJA
Leto XVI. - Štev. 18
Trst - Gorica, 10. oktobra 1962
Spediz. in abb. post. I. gruppo
		
Vlada sliči	jadru,	narod vetru,
država lad	i, čas	pa morju.
	Nemški pisatelj BOERNE	
		
Izhaja 1. in 15. v mesecu
Jesenska nerešljiva vprašanja
Berlin, Kuba in Južna Amerika predstavljajo kamen spotike med obema blokoma. K tem pa moramo prišteti še vprašanje razorožitve.
Zelo lahko je kritizirati ameriško politiko, vendar pa je mnogo teže razumeti notranje razmere. Kennedy je zgolj tolmač ljudske volje.
NOVA POT
V zadnjih časih je postalo jasno, da bo do zadnji meseci tekočega leta precej razburkani. Kriza, ki se bo po vseh predvidevanjih v bližnji bodočnosti še bolj zaostrila, se po mnenju političnih opazovav-cev naslanja na pereča vprašanja, ki ločijo najmočnejša svetovna bloka: Berlin, Kuba in razorožitev. Čeprav na prvi pogled zgledajo vsa tri vprašanja popolnoma ločena drug od drugega pa lahko kaj kmalu najdemo isti imenovavec.
Kritizirati ameriško politiko je zelo lahko. Ne da bi pojmovali sedanje delovanje ameriških politikov v zvezi z njunimi zgodovinskimi posledicami, se večkrat znajdemo pred dejstvi, ki jih nikakor ne moremo razumeti. Kennedyjeve izjave se nam na videz in v prvem trenutku zdijo obsur-dne.V tem trenutku narodne politike lahko vsa pereča vprašanja naštejemo na eni roki. Res je sicer, da bi poleg nemškega, južnoameriškega in razorožitvenega vprašanja lahko omeniti še Formozo, francoske preglavice s bivšimi kolonijami, ne ravno najbolj rožnate poglede angleške vlade med SET-om in Commonwealthom in vprašanje pomoči nerazvitim državam. Toda glavne točke nesporazuma ostajajo pretežno na treh omejenih vprašanjih.
BERLIN
V Berlinu se po krvavih dogodkih pred približno mesecem dni ni zgodilo nič posebnega. Sovjeti niso posegli po ostalih pravicah, ki jih imajo zavezniške vojaške oblasti v zahodnem sektorju bivše nemške, prestolnice. Vsem pa je dobro znano, da se pri berlinskem vprašanju poslužujejc Sovjeti takoimenovane »politike salame«. Z vso potrpežljivostjo manjšajo iz dneva v dan pankowski komunisti pod ukazom iz Kremlja delovanje Zahodnjakov. Prevzeti hočejo vse one pravice, ki dovoljujejo zahodnim silam prosto gibanje z namenom, da bi onemogočili vsako delovanje in jih na ta način izrinili iz Berlina. Za tem ciljem teži predvsem Hruščeva politika, ki ustrahuje Zahodnjake s pret-njo po podpisu ločene mirovne pogodbe s pankowsko ljudsko republiko.
Toda Sovjeti so prevečkrat ponovili svojo grožnjo, tako da so se zahodni politiki prepričali o propagandnem cilju Hru-ščeve pretnje. Sedaj pa je kremeljska vlada uradno določila nov datum, preko katerega Sovjeti ne bodo več odlašali s podpisom pogodbe. Za datum so določili 6. november, ko bodo v teku v Združenih državah volitve.
Nihče seveda ne bo mogel preprečiti Hruščevu, da podpiše ločeno mirovno pogodbo s svojim satelitom. V praksi bi položaj ostal tak, kot je dandanes, razen če ne bi Sovjeti predali vse odgovornosti za Berlin pankovskim komunistom. Prav v tej točki pa tiči vsa nevarnost možne sovjetske politične pobude. Zahodnjaki bi morali v tem primeru izbirati med dvema skrajnostima: ali posreden razgovor z Ul-brichton, ali pa odločno vztrajanje na energičnih pozicijah. Nastala bi torej nevarnost za tretjo svetovno vojno, katere si ne želijo niti Sovjeti in niti Američani.
Toda položaj v Berlinu bi postal tako kritičen, da bi le s težavo politiki lahko našli izhod 'iz zagate.
Ameriško stališče o bivši nemški prestolnici pa ostaja sledeče: nikakor ne smejo dopustiti nikakršnega kompromisa, ki ne bi zagotavljal svobode in varnosti - z obstankom zahodnih vojaških sil. Kompromis, ki bi teh osnovnih pravic ne zagotavljal bi predstavljal konec ameriško-nem-škega sodelovanja. Adenauer ne bi mogel preboleti izgube in s tem bi se nujno pojavili spori pri Atlantski pogodbi. Vse te stvari pa bi nujno vodile do pretrganja prijateljskih vezi med Združenimi državami in Evropo.
KUBA
Prav tako težak pa je nastal položaj na Kubi. Po zadnjih vesteh se je izvedelo, da so Castrovci dovolili Sovjetom posebno pristanišče za »ribiške ladje«. K tema moramo dodati še velik trgovinski promet med obema državama. Znano je, da Sovjeti zalagajo Castra z orožjem, ki v veliki večini primerov ne ostaja na otoku, pač pa ga havanski voditelji pošiljajo v razne južno-ameriške države. Na Kubi je trenutno nad štiri tisoč vzhodnih tehnikov, ki pripravljajo vojaške postojanke in učijo Kubance pravilnega uporabljanja modernega orožja.
Problem je treba nujno in hitro rešiti Podpis vsakršne pogodbe s Castrom je v sedanjem položaju nepojmljiv, čeprav bi bil za zaustavitev nadaljnih vojaških pošiljk nujno potreben. Podpisa pa si Američani ne morejo predstavljati prav zaradi notranjih psiholoških razlogov. Po drugi strani pa je prav tako nemogoč vsak po-, seg v kubanske notranje zadeve s pomoč-
jo sile. Castro, ki je sprejel sovjetsko vojaško pomoč ni do danes napravil nobenega koraka, da bi zaustavil pošiljko. Istočasno pa je slovesno opozoril Sovjete in Kubance, da se bodo Američani znali bra7 niti v slučaju, ko bi se kubanska politika
SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST, SLOVENSKA DEMOKRATSKA ZVEZA, SLOVENSKA KR-SCANSKO-SOCIALNA ZVEZA IN SKUPINA NEODVISNIH SLOVENCEV SPOROČAJO, DA SO SKLENILE NASTOPITI PRI VOLITVAH V TRŽAŠKI OBČINSKI SVET S SKUPNO SLOVENSKO LISTO. SPRIČO SEDANJEGA STANJA POZIVAJO VSE SLOVENCE TRŽAŠKE OBČINE, NAJ SE PRIDRUŽIJO SKUPNI LISTI IN JO PODPREJO.
Slovenska katoliška skupnost Slovenska demokratska zveza Slov. krščansko-socialna zveza Skupina neodvisnih Slovencev
I
spremenila iz obrambne v napadalno. Ce bi si Castro upal napasti ameriško oporišče v Guantanamo potem bi kubansko v-prašanje postalo zelo enostavno.
RAZOROŽITEV
Američani so prišli pri pogajanjih za ustavitev atomskih poskusov do skrajnrj meje popuščanja. Jasno pa je, da Sovjeti ne bodo sprejeli nobenega dogovora, ki jim ne bo zagotavljal prioritete na tem (Nadaljevanje na 2. str.)
Nobena stvar na tem svetu ni samo slaba ali samo dobra. Tako ima tudi razpust titovske NSZ poleg negativnih nedvomno tre pozitivno stran, ki morda prekat &a vse ostale.
Ob koncu je ta politična orgat nizacija, ki je bila v Trstu predt stavnica »jugoslovanske poti v socializem« vedno zavzemala stat lišče, ki ni bilo jasno in ki je ne-:
Noj vesoljski uspeh
Tretji ameriški vsemirski potnik je v sredo zjutraj odletel z oporišča v Cap Ca-naveralu na krožno pot okoli zemlje. Morda se nam bo zdel podvig Walterja Schirre, ki je opravil šest krogov okoli zemlje nepomemben če ga primerjamo s sovjetskimi vesoljskimi potniki, ki so ostali v zraku po več dni. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je sedanji ameriški podvig pripravil pot naslednjemu so-rojaku, ki bo ostal v vesolju trikrat več časa kot Schirra. Res je, da so Američani v zaostanku s Sovjetsko zvezo, vendar pa se razdalja med velesilama v vesoljski tekmi iz dneva v dan krajša in lahko pričakujemo, da bodo Američani že v kratkem nadomestili zamujeni čas.
Walter Schirra je srečno opravil zaupano mu delo. Tokrat je bilo prvič, da je vse potekalo brez večjih in manjših tehničnih motenj. Pilot je pristal točno na določenem mestu, le nekaj sto metrov od letalonosilke, ki ga je pričakovala. Astronavt se po poletu zelo dobro počuti in je navdušeno pripovedoval o prestani preizkušnji. Prvič v zgodovini človeštva pa smo preko televizije lahko posredno zasledovali astronavtov polet s pomočjrj umetnega satelita Telstar.
Zamenjava strankinih ulog u Angliji
Konferenca članic britanske skupnosti se je zaključila kot so predvidevali opa-zovavci: angleška vlada vztraja in se bori z vso odločnostjo za vstop v Skupno evropsko tržišče, ostali predstavniki članic Commonwealtha pa so prikazali svoje nezaupanje in bojazen pred odločilnim korakom. Vendar pa predstavlja naj večje presenečenje laburistična nota, po kateri »napredna« angleška stranka zahteva, naj Velika Britanija ne vstopi v SET in naj še nadalje obdrži tesne vezi s članicami Commonwealtha.
Angleška politika s£ izraža v dveh smereh, to se pravi, vodilni glas v politiki imata glavni stranki: konservativci in laburisti. Na eni strani so torej ljudje, ki se opirajo na tradicijo, na drugi pa oni, ki hočejo odpraviti konservativnost in dati britanski politiki nov ton. Toda tako prvi kot drugi se pred očmi volivcev predstavljajo bolj po izvršenih dejanjih, kot pa zaradi predpisanega strankinega programa. Konservativci se predvsem opirajo na tradicijo kapitalističnega razreda -ki je v Angliji drugačen kot v ostali za-
Soujetski snubači u Jugoslauiji
Sovjetski državni poglavar Brežnjev je bil v preteklih dneh na uradnem obisku v jugoslovanski prestolnici. S tem se je nekako zaključilo dolgo ideološko nasprotovanje med obema državama, ki se je pričelo leta 1948 po znanem izgonu Jugo-, slavije iz Kominforma, V tej dobi nasprotovanj in prerekanj med kominformisti in jugoslovanskimi revizionisti je za časa Stalinove vladavine marsikdaj zgledalo, da se bo kriza toliko zaostrila, da je marsikdo predvideval najhujše. Toda od tedaj je minilo že mnogo časa in Hruščev je spoznal in izpovedal vse napake, ki jih je zagrešil pokojni Jože Stalin. Zbližanje med obema državama je postalo trdnejše, ko je Jugoslavijo leta 1955 obiskal sam Hruščev, ki je ob tej priložnosti izpovedal vse one »krivice«, ki so jih bili deležni jugoslovanski voditelji za časa stalinizma.
Toda že leto kasneje je v bližnji Madžarski izbruhnila revolucija. Zadržanje, ki so ga takrat izpovedali jugoslovanski komunisti ni bilo všeč kremeljskim voditeljem. Zaradi tega se je pomirjevalna pot za nekaj časa zaustavila. Dokončna pomiritev med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo je bila v tistih trenutkih na prelomnici.
Sedanji uradni obisk Brežnjeva pa predstavlja zaključno fazo in dokončni pečat ponovnega prijateljstva. Poleg tega pa ima Brežnjev obisk v Beogradu tudi politični pomen, čeprav je po sovjetski ustavi predsednik republike zgolj dekorativna, osebnost, ki pri praktičnem izvajanju politike nima Velike oblasti. Hruščev je poslal Brežnjeva v Jugoslavijo kot nosilca pomiritve.
Vendar pa ne smemo misliti, da je bila naloga Brežnjeva zgolj v želji po pomiritvi in po pozabi preteklosti. Moskovska vlada želi navezati z Beogradom bolj dinamične odnose, ki bi se nanašali na različna polja mednarodnega udejstvovanja. Kot je znano ni Jugoslavija članica CO-MECON-a - to je ekonomske organizacije, s katero Sovjetska zveza povezuje svoje rdeče satelite. Kljub temu pa Beograd v veliki meri trguje z vzhodnimi državami. Po drugi strani pa Jugoslavija ni nikdar prerezala vezi, s katerimi je gospodarsko; povezana z državami zahodne Evrope. Poleg tega pa ne smemo pozabiti, da Jugoslavija rade volje sprejema gospodarsko pomoč, ki ji jo nakazuje Washingtonska vlada.
V zadnjih časih so jugoslovanski voditelji sklenili poslati strokovno delegacijo z vlogo opazovavcev v šest držav, ki so članice Skupnega evropskega tržišča. Beograjska vlada hoče namreč zvišati blagovne izmenjave s SET-om. Kaj lahko sedaj spoznamo Hruščev zakriti načrt. Jugoslavija naj postane vezni mostiček s Skupnim evropskim tržiščem, čigar vitalnost iz dneva v dan bolj očara sovjetske gospodarstvenike.
Kot je razumljivo Brežnjev ni obiskal Jugoslavijo, da bi se v Beogradu pomenil o vseh teh podrobnostih, pač pa je njegov obisk ostal v mejah gole formalnosti. Kljub temu pa lahko že pri prvem koraku jugoslovansko-sovjetskega zbližanja lahko opazimo sovjetsko težnjo, da bi se neposredno približala Skupnemu evropskemu tržišču, ki predstavlja nevarnega tekmeca.
hodni Evropi -, laburisti pa imajo za sabo delavski razred, ki se tudi razlikuje od evropskega. Ostra razlika med obema vodilnima strankama olajša delo površene-mu poznavavcu angleških razmer, ki se ne zanima za vse vmesne politične študije, med obema skrajnostima. Toda prav v današnjih dneh je prišlo do zamenjave strankinih vlog, prav v nasprotnem smislu, kot bi si jo vsakdo pričakoval. V Veliki Britaniji je sedaj na dnevnem redu vprašanje:	Commonwealth	ali Evropa,
Zgodilo se je, da so laburisti zavzeli položaje, ki bi jih morali igpneti v zakupu konservativci.
Ko je pred kratkim laburistični vod;a Gaitskell odgovoril po televiziji vladnemu prvaku, konservativcu Macmillanu je poudaril predvsem dve točki: prvič, Velika Britanija se ne sme odpovedati tisočletni zgodovini in drugič, v trenutku, ko bi se Anglija pridružila evropski skupnosti bi nujno postala navadna provinca, podobno kot sta to Texas ali Kalifornija v Združenih državah. Po tej razlagi, ki jo je dal laburistični vodja moramo razumeti zgodovino kot nepretrgano vez s preteklostjo. Kdor želi to vez prelomiti bo moral nujno prelomiti z vkoreninjeno težnjo tisočletne države. Tako stališče pa bi se n£), moč prilegalo konservativcem in ne socialistom. Prav obratno stališče pa zagovarja Macmillan, ki pravi, da se morajo Angleži otresti vezi in se spoprijazniti z novimi težnjami modernega časa.
Ko je Gaitskell poudaril drugo točko svojega govora in dejal, da se bo Velika Britanija spremenila v provinco, je bilo v njegovih besedah občutiti nestrpni nacionalistični ton. S tem se je odpovedal internacionalizmu, ki je ena glavnih idej socializma. Vodja laburistov ni pripravljen sodelovati z drugimi evropskimi državami kot enak med enakimi, pač pa ostaja navezan na idejo, po kateri naj Anglija ostane samostojna država, ki si po lastni volji in hotenju upravlja notranjo in zunanjo politiko. V razmerju do Commonwealtha pa si želi še nadalje prvenstveno vlago Velike Britanije in s tem neposredno poudarja imperialistično hotenje. Popolnoma drugačno mnenje pa zagovarja Macmillan, ki se zaveda, da je v današnjem času potrebna evropska federacija in se brez težave odpoveduje idejam imperialistične hegemonije.
Toda v današnji zmešnjavi strankarskega reda v Veliki Britaniji lahko najdemo še druge prijeme, ki niso nič manj, važni od že naštetih. Eden izmed razlogov, ki silijo Macmilana, da se hoče za vsako ceno povezati z ostalimi evropskimi narodi je naslednji, čim bo Anglija vstopila v Evropsko skupnost se bo os Pariz-Bonn zamajala. Tega svojega mnenja sicer Macmillan ni naravnost povedal, toda vsakomur je bilo jasno, kaj je hotel s svojimi besedami povedati. Francija hoče postati vodilna država v evropski skupnosti, De Gaulle hoče postati oče evropskih narodov, Nemčija Pa se bo odpove-
dala prvenstvu v korist Francije, če ji bo ta pomagala pri zahtevi po svobodni izbiri vzhodnih Nemcev za vključitev v skupno nemško republiko. Militaristične sile Francije in Nemčije bi se na ta način združile in zavladale nad ostalimi evropskimi narodi. Macmillan se hoče militarizmu izogniti s tem, da Velika Britanija vstopi v Evropsko skupnost. Angleški vladni predsednik poudarja, da je v zgodovini angleška politika vedno zagovarjala enakomerje sil v Evropi. Temu poslanstvu pa se ne more v današnjih kritičnih časih odpovedati. Tega vprašanja laburisti niso načeli in jih pravilno razmerje nasprotujočih sil na celini ne zanima.
Glavna ovira za odločilni korak ne predstavlja laburistom ekonomski položaj članic britanske skupnosti, saj je njihov vodja priznal, da bo v bodočnosti britanska ekonomija lahko s pomočjo Skupnega evropskega tržišča lahko prav tako bujno uspevala kot doslej. Glavni razlog nasprotovanja je prav v političnem momentu.
Sindikalne organizacije so se takoj postavile na stališče laburistične stranke. Najmočnejši britanski sindikat »Transport and general vvorkes Union« odklanja vladno politiko za vstop v Skupno evropsko tržišče. Vendar pa so angleški sindakati toliko napredni in razumni, da so skleni7 li, da ne bodo stavkali iz političnih razlogov, pač pa zahtevajo pred dokončno odločitvijo volitve, kot to zahtevajo tudi laburisti.
dvomno pripomoglo, da je zmes da, ki je nastala v povojni krizi med našimi ljudmi postala še večja. Nobenemu ni bilo jasno, ali je ta politična organizacija prej slovenska ali socialistična. Bolje rečeno: manjšemu delu prit morskega življa je bilo to več ali manj jasno, a večji del ni znal razlikovati, kdaj je ta organizacij ja uporabljala narodna gesla za dosego socialističnih ciljev in kdaj so bile te krilatice izraz rest ničnega hotenja. Razpust NSZ je napravil temu konec in vabilo, katerega so naslovili voditelji N SZ svojim pristašem, naj se prit družijo socialistom in komunit stom, je dokazalo, da je parabola, ki so jo med vojno začeli na ut radni strogo narodni podlagi tudi pri nas končala v čisto drugi zgot Ij strankarsko opremeljeni smeri.
Tržaški Slovenci pa bi dokat zali svojo politično nezrelost, če bi v tem trenutku ne znali pravih no oceniti novega političnega pot loža ja, ki je nastal in ki je postat vil slovensko manjšino v Italiji prvič v povojni zgodovini pred jasno izbiro: med skupno listo slovenske manjšine na eni strani in italijanskimi strankami na driit gi. Do danes je moral slovenski volivec izbirati med več listami, ki so se vse trkale na slovenska prsa. Danes take izbire ni več. Toda izbira med skupno Slovent sko listo in italijanskimi komunis stičnimi in socialističnimi listami s slovenskimi kandidati bi bila lahko še vedno težka, če ne bi pred slovenskim volivcem stala dva objektivna dokaza. Prav tat ko PSI kot KPI ne moreta v Trt stu voditi politike, ki ne bi bila v nujni in strogi odvisnosti od interesov strankarskih central. To pomeni, da ti dve stranki ne moreta nastopati v Trstu tako kot bi mogoče želele njene lot kalne federacije, ampak morata svoje težnje in hotenja podrediti navodilom strankarskih vodstev v Rimu. Dokaz za to je nastop PSI in KPI pri glasovanju v rimt skem parlamentu za odobritev zakona o pokrajini Furlani jat Jut lijska krajina. Tržaška federacU ja KPI je zagotavljala, da bo cen-tralno vodstvo in njena parlat mentarna skupina gotovo podprt la slovenske zahteve. Ko pa je prišlo do glasovanja so vsi pot slanci KPI z Vidalijem na čelu oddali svoj g/as za določila, ki ne uresničujejo zaščite slovenske manjUne v Italiji. Tako smo spot znali, da so obljube v Trstu eno, arugo pa je resnica v Rimu.
Drugi objektivni dokaz, ki ga mora imeti slovenski volivec
(Nadaljevanje na 4. sir.)
ALI STE ZE KDAJ SLISALI GOVORITI O SIAMSKIH CETVORCKIH ?
(Iz »Algemeen Handelsblad«)
Socialistični načrt za razvoj kmetijstva v Italiji
Latinščina: da ali ne?
V Rimu pripravljajo več načrtov za razvoj italijanskega kmetijstva. O dejstvu, da politiki pripravljajo nekaj novega smo prepričani, kljub temu pa nam niso znane podrobnosti. Znano je, da je italijanske, socialistična stranka pripravila načrt, o katerem se krščanska demokracija še ni izrazila. Do nedavnega predstavniki Nen-nijevci niso niti priznali, da so svoj načrt za kmetijstvo dali demokristjanom v preučitev. Sele pred nekaj dnevi so se razjasnili in sedaj točno vemo, da vladna stranka preučuje kmetijski načrt. Pri preučevanju sodelujejo znani politični in kmetijski strokovnjaki.
Do sedaj še ne vemo ali je krščanska demokracija kapitulirala pred socialističnimi zahtevami, vsaj v toliki meri, kot se je to zgodilo pri zakonskem osnutku za nacionalizacijo električne energije. Po socialističnem načrtu so predvidene tri različne forme državne intervencije. Prva se nanaša na preosnovo lastninskih pravic sedanjih posestnikov, druga predvideva razvoj kmetijske ustanove, tretja pa zboljšanje zemljišč. Najprej se bomo ustavili pri prvi in tretji točki načrta, na koncu pa si bomo od bliže pogledali še drugo točko socialističnega osnutka.
S predlogom preosnove lastninskih pravic dosedanjih posestnikov zemlje nameravajo socialisti podeliti ustanovi za kmetijski razvoj neomejene pravice. Ustanova bo lahko svojevoljno razpolagala in odločevala razlastitev dosedanjih gospodarjev. V krajih, kjer je zemlja razdeljena na številna mala kmetijstva bo ustanova lahko izdelala podrobne načrte, s katerimi se bodo ustanovile nove skupne zadruge, ki bodo enotno zagovarjale pravice dosedanjih zemljiščnih gospodarjev. Razlastitve bi se vršile po kriterju splošne koristi. Zemljiške pogodbe, ki obvezujejo zemljišča, katera bi ustanova razlastila bi v trenutku postala brez vsakršne veljave, lastniki pa ne bi smeli zahtevati nobene oškodnine. Načrt o zadrugi - ki naj bi sličil regulacijskemu načrtu - bi soglasno sprejeli na občnem zboru, na katerem bi sodelovali zainteresirani lastniki zemljišč. Toda za odobritev načrta bi bila v vsakem primeru zadostna četrtina glasov. Poleg tega pa bi imel vsak posamezni lastnik pravico do enega samega glasu in to neoziraje se na površino njegovega zemljišča. Načrt predvideva tudi način rekurza proti sklepom skupščine. Pritožba gre lahko do najvišjega foruma, ki pa je v praksi ne bo mogel sprejeti, kajti na ta način bi se podrla celotna zgradba socialističnega osnutka. Sodišče bi oškodovancu kvečjemu lahko priznalo denarno odškodnino. V tistih krajih, nadaljuje načrt, kjer se razkrojitev pomoči na male posestnike izkaže za nezadostno, morajo pozamezni lastniki obvezno vstopiti v kmetijsko zadrugo. V tistih pokrajinah, kjer ustanova za kmetijski razvoj ne določi obvezne zadruge pa mora ministrstvo za kmetijstvo poslati na lice mestEj posebnega komisarja, ki naj preuči razloge, po katerih bi se tudi tu lahko ustanovilo zadrugo. V slučaju, da bi se zemeljski lastniki protivili zadrugarstvu ima ministrstvo pravico, da jih v združenje prisili.
V tretjem členu socialističnega osnutka je govora o obveznem zboljšanju življenjskega stanja kmetovavcev in njihovih družin. V takih slučajih predvideva osnutek preučitev s strani ustanove za kmetijski razvoj, ki točno določi, kakšna Izboljšanja je treba uvesti. Pod tem so mišljene predvsem izboljšave hiš in kmečkih poslopij, vodovodnih napeljav, pro-
Prvi vtis, ki mi ga je Pariz oziroma Francija nudila, ni bil posebno lep. Zq iz vlaka sem radovedno gledala na francosko naravo in zaman iskala onih svežih, živih barv, ki sem jih tako občudovala v nekem filmu, čigar ozadje je bil edeq znanih »Chateauk de la Loire«. Kot začetek sem se na postaji s »porteurjem« skoro sprla: v jeziku sem bila še negotova in zapletalo se mi je vsakokrat, ko sem odprla usta.
Takoj prvi dan sem morala spoznati, da so francoski pojmi o razdalji ra-zličnejši od naših. Taxi, ki me je peljal do zavoda, kjer sem preživela mesec dni, je bil last zamorca; no, tale je bil malo prijaznejši od »porteurja«, v zameno pa me je tako dolgo vozil, da sem se začele, že resno bati, ali me ni ta človek ugrabil: stalno sem ga spraševala: »Est-ce que nous sommes encore loin?« »Pas made-moiselle, nous sommes presque arrives«. Tale »presque arrives« se ponovil še par-krat, predem sem dospela do cilja. »Chauf-feur« mi je vljudno pomagal nesti kovčke, prijaznost na katero nisem v Parizu več naletela; tudi je bila to edina oseba, ki me ni vprašala s stegnjeno roko: »Service s’il vous plait« ali bolje »napitnino prosim«.
Moj dom v Parizu je kar prijazno zgle-dal: visoka, ozka stavba s številnimi in velikimi okni je kraljevala nad dvema manjšima hiškama iz črnega kamna, pq katerem se je vil bršljan, v sredi tlakovano dvorišče in angleška trata. Notranjost pa me je hudo razočarala: mislim, da so gorske bajte v Apeninih bolje opremljene in čistejše nego so stanovanja <v Parizu. Ali to je bila samo postojanka;
metnih zvez in napeljav električne energije. V trenutku ko bo ustanova določila, kakšne izboljšave morajo posamezniki narediti na lastnih zemljiščih, bodo gospodarji prisiljeni določila točno izpolniti. V slučaju, da tega ne bi mogli izpolniti, se bodo lahko obrnili do sodišča, ki oc naročilo ustanovam za izboljšanje kimujst va, da. nakaže potrebne denarne fonde. To posojilo bodo lastniki polagoma vračali skupno z naprej določenimi obrestmi. Seveda pa se pri tem ne bodo mogli posluževati državnih kreditov, ki jih bodo prejele samo zadruge.
Medtem ko bodo hlapci, dekle in vsi pomožni zemljiški delavci lahko prejema^ li državno pomoč za izboljšanje od ustanove določenih popravil, mali lastniki podobnih olajšav ne bodo deležni. Ce je zemljišče zanemarjeno ga bo moral gospodar ponovno izboljšati. V pogledu, da gospodar zemljišča sam obdeluje zemljo, tedaj zakonsko ne bo prisiljen izboljšati zemljišča. S to točko je očividno, da želijo socialisti prisiliti gospodarje, da se bodo iznebili zemljišč. Cilj Nennijevcev je v bistvu naslednji: lastnik zemljišča, ki ga sam ne obdeluje se bo moral prej ali slej odkrižati svoje zemlje in jo prodati po točno določenih cenah zadrugi ali malemu lastniku, ki hoče povečati svojo lastnino. Pretežna skrb je namerjena kmetijskim delavcem, ki bodo uživali vse pred-
Za Andrejev sejem
Pred dnevi se je na našem županstvu ponovno sestal odbor kateremu je občinska uprava zadala nalogo naj prouči in predlaga način kako bi se lahko najbolje, priredil Andrejev sejem. Po vojini je sejem izgubil svojo nekdanjo važnost in zato je treba kaj ukreniti, da ne bo še dalje propadal. V odboru deluje tudi naš občinski svetovavec dr. Sfiligoj.
Števerjan
Asfaltiranje ceste od Grojne do Bukovja je že dokončano in vaščani že lahko vozijo po njej. Treba se pa je še držati zmerne brzine. Delo je izpadlo zelo dobro, škoda le, da ni še asfaltiran tisti del, ki gre od Grojne do ceste, ki vodi v Pod goro, a ta del je pod goriško občino. Pametno bi bilo, da bi tudi tu poskrbeli za ureditev. Vemo, da so to že lansko leto zahtevali trije slovenski svetovavci dr. Sfiligoj, prof. Kacin in prof. Bratina. Do sedaj občinska uprava zadeve ni še pretresla, a upati smemo, da bo to storila čimprej.
* * *
16. t.m. je SKPD v Steverjanu organiziralo Jesensko slavje, ki je že postala tradicijonalna manifestacija, saj je že peta v vrsti. Na programu je bil nastop moškega briškega zbora, ki ga je vodil Zdravko Klanjšček. Zbor je sestavljen iz števerjanskih in jazbinskih pevcev. Pel je ubrano in njegov prvi uspešni nastop da upati, da ga bomo še večkrat slišali. Sledil je nastop okteta »Planika« pod vodstvom Valentinčiča mlajšega. Vsi ga dobro poznamo in tudi na tem slavju ni razočaral. Posebno je občinstvu ugajala beneška narodna: Oj le mamka vi vi.
prosti čas, ki so mi ga puščale lekcije na univerzi, sem potrošala v iskanju ne samo že znanih »avenues« s svojimi raznobarvnimi mednarodnimi obiskovavci, niti že znane Notre-Dame, s katero so nas spoznale že razglednice, tako, da je sedaj začrtana v našem spominu kakor prijazno strogi obraz naše učiteljice, niti me niso zanimali »clochards« pod mostovi, pač prf iskala sem one lepote, katere Pariz skriva v svojem naročju kakor zaklade, lepote ne v pravem pomenu besede, ampak v smislu, da so preproste in neprisiljene in ravno zato najbolj resnične in karakteristične. Odkrila sem tako številne in krasne pariške parke; eden najzanimivei-ših je »Luxembourgh« shajališče intelektualcev in študentov; zamišljen za Mariio de’ Medici je poln kipov francoskih kraljic, ki niso preveč vabljivi za dvojice študentov, vodnjak Medici jim pa prijazno mežika v soncu. Nailepši in najobširnejši izmed vseh pa je »Bois de Bouloene« na skrajnem robu velemesta, središče zabav, znana promenada jezdecev in »haute cou-ture«. Tu si parčki izmenuiejo sladke bp-sede med grmovjem, v senci ogromnih dreves, otroci se pa mirno igraio in se večkrat spotaknejo v zaljubljenca, ki se, za to niti ne zmenita.
Pariz je mesto stopnic; kamorkoli greš. jih najdeš. Njihovo kraljestvo je »metro« podzemska železnica, pravo mesto: hodniki in stopnice so tako številni a takO| dobro urejeni, da moraš nehote pomisliti, na genij, ki si je vse to zamislil. Tračnice se vsepovsod križajo, vlak hiti preko 100 na uro, a še nikdar se ni slišalo, da bi se bila zgodila nesreča, da bi vlak iztiril ali trčil; kdor se je z mčtrojem že vozil, lahko razume, da je to res čudež, kakor se
nosti. V svojem načrtu pa so popolnoma pozabili na malega lastnika, ki ga hočejo uničiti in ga spraviti do tega, da se odpove svobodnemu kmetovanju in se vpiše v kmetijsko zadrugo.
Dejali smo, da se bomo na koncu ustavili pri preučevanju druge točke socialističnega osnutka. Drugi člen je najbolj umirjen, saj se ne zaganja proti veleposestnikom, pač pa govori o onih sklepih, ki so jih odobrili na lanskem zasedanju italijanskih kmetovavcev. Tu je govora, o štiridesetletnih posojilih z obrestmi enega odstotka, s čemer se bodo najnižji sloji lahko okoristili za nabavo zemlje. Predlog, ki ga bodo verjetno že v kratkem tudi uresničili je zelo pameten, saj bo dal revnim slojem na razpolago določeni kapital, ki ga bodo polagoma vračali. Res je sicer, da bodo državo posojila veliko stala, vendar pa uspeh ne bo izostal, zmanjšalo pa se bo število izseljencev iz vasi, ki si v večjih industrijskih krajih iščejo boljše zaposlitve. Beg iz dežele bi bil na ta način zaustavljen. Poleg štiridesetletnih posojil pa predvideva drugi člen olajšave pri nakupu kmetijskih strojev, semen in živine. Nadalje je še postavljen predlog, da se ustanovi rotacijski sklad, iz katerega bodo lahko črpali kmetovavci posojila.
Socialistični osnutek predvideva za desetletje do leta 1971/72 500 milijard lir za uresničitev kmetijske preosnove.
Glavna točka je bila komedija v treh dejanjih »Postržek« pisatelja Daria Nic-codemi-ja. Delo je režiral J. Peterlin, ki je tudi oskrbel prevod. Kot povečini vsaka predstava kulturnega kluba iz Trsta je bila tudi ta precej dobro podana. Izstopala je igravka, ki je igrala vlogo Postrž-ka. Pa tudi drugi so svojo nalogo rešili precej dobro. Udeležence je v začetku pozdravil predsednik SKPD.
Razšli smo se zadovoljni, da nam števerjanska mladina zopet pripravila vesel popoldan.
Nov avtobusni red za Pevmo in Oslavjo
Na prizadevanje naših občinskih sve-tovavcev, ki že dolgo vztrajajo za boljši avtobusni red za Pevmo in Oslavje, je to vprašanje zdaj rešeno, ali vsaj tako smemo upati.
Vozila bo še naprej tvrdka RIBI, in sicer z urnikom, ki naj zadovolji domačine tako ob delavnikih, kakor tudi ob praznikih. Novi red in novi urnik stopita v veljavo baje že s 1. oktobrom, saj čakamo, da ga tvrdka RIBI dan na dan objavi.
Obmejni promet
V preteklem mesecu avgustu je na go-riškem področju prekoračilo državno mejo S potnimi listi ali z raznimi prepustnicami nič manj kot 151.724 oseb. Številka nas sicer ne preseneča, če pomislimo na izredno lepo vreme in na številne dopuste, ki jih imajo ljudje v tem mesecu.
S potnimi listi je potovalo skozi mednarodni prehod pri Rdeči hiši 22.270 oseb, in sicer 13.254 italijanskih državljanov in 8.916 tujcev, z navadno prepustnico je šlo na jugoslovansko stran 38.200 italijan-
mi čudežno zdi, da se Pariz še ni pogreznil v ta dedalos podzemskih rovov, sicer, se ti nahajajo tudi do 65 metrov pod zemljo. Iz imen njenih 300 postaj se človek lahko nauči zgodovino celega sveta. V metrojevih hodnikih in na pariških ulicah srečaš večkrat igravce harmonike, takozvane »joueurs d’accordčon«. Nikjer še nisem slišala take glasbe kot sem jo tu. Vsak berač se zdi učitelj glasbe; iz svojega inštrumenta zna privleči tako melo diozne in melanhonične zvoke, da se ti stori milo pri srcu. Nikjer več jih nisem slišala: zgleda, da je to pariška ekskluzivnost. Tudi cerkvene pesmi in pa mašn; obred sta v Franciji nekaj posebnega Moram priznati, da je melodija francoskih cerkvenih pesmi mnogo lepša od naših prelepih cerkvenih zborov. Nekaj posebnega je v njihovem tonu in ritmu, ki sežeta do srca. Ni torej čudno, da so ljudje tudi med tednom v velikem številu pri maši; skoro vsi prejmejo obhajilo, kar stoje, ženske v kratkih rokavih, z nepokrito glavo. V dveh dolgih vrstah se približujejo duhovnikoma in se nato spet^ v dveh vrstah, na levo in na desno, vračajo na svoje prostore. Duhovnik pa ne mašuje s hrbtom proti ljudstvu ampak z obrazom proti njemu, tako, da lahko vsi vidijo kaj se godi na oltarju. Berači pa so za Pariz velika mora: povsod jih srečaš; videla sem dva pred cerkvijo ko sta čakala na milodar nekega duhovnika. Na obrazih so jim bili vidni znaki alkoholizma in njihovi pogledi, ko sta čakala z iztegnjeno roko, so bili nekaj posebnega, skoro pretresljivega: mislila sem, da se bosta zdaj pa zdaj spoprijela za tisto malo drobiža.
Nekega dne, ko sem sp nahajala čisto na nasprotnem koncu Pariza kot običajno, sem pri »Porte de Saint-Ouen« odkrila »Marche aux Puces«, kraljestvo starinarjev. Sestavlja ga tisoč malih trgovin, kjer lahko najdeš vse, od nočnih srajc, polnih čipk Ludovika XIV. in njegovih
Po dolgih debatah v parlamentu med predstavniki strank, ki tvorijo vladno koalicijo, so se preteklo sredo demokristjani in socialisti sporazumeli o novem srednješolskem programu. Novi zakonski osnutek o šolskem programu obsega več točk. Prikazali bomo na kratko vse točke, več časa pa se bomo ustavili pri onih, ki prikazujejo pereče vprašanje: ali naj latinščina ostane ali jo je treba odpraviti.
Prva točka, ki jo je senat že odobri) predpisuje obveznost nižje srednje šole. Kot znano je bila do sedaj obvezna samo osnovna šola. Nižja srednja šola mora dati učencu vse ono izobrazbo, da se bo lahko ravnal po členih, ki jih predpisuje ustava in bo njegovo znanje tako, da ga bo lahko, vodilo pri poklicnem delu.
Drugi člen govori o študijskem načrtu in prav pri tej prihaja do izraza vprašanje latinščine. Clen, ki so ga odobrili socia7 listi in demokristjani pravi naslednje: »Učni načrt srednje šole predvideva naslednje obvezne predmete: verouk, italijanščino, zgodovino in državljansko vzgoje, zemljepis, matematika, prirodopisne vede, tuji jezik, umetnost in telovadba. Poleg tega pa so obvezne v prvem razredu tehnične začetne vaje in glasbena vzgoja, ki postanejo v naslednjih razredih fakultativne. V drugem razredu se pouk italijanščine vzkladi z elementi latinščine, ki naj dovoljujejo učencu vsaj površno poznanje latinščine, tako da bo spoznal razlike med obema jezikoma. Sele v tretjem razredu pa postane učenje latinščine predmet zase. Učenje latinščine tudi sedaj ni
skih državljanov, v Italijo pa je prišlo 73.605 jugoslovanskih državljanov.
V istem času se je 11.290 jugoslovanskih državljanov poslužilo dvolastniških prepustnic in 2.898 tranzitnega dovoljenja,, od tukajšnjih dvolastnikov pa jih je šlo delat na svoja posestva onstran meje 2.595.
Iz Doberdoba
Iz našega lista smo zvedeli, da sta pied kratkim dr. Sfiligoj in prof. Kacin predavala v Steverjanu o raznih vprašanjih, ki se tičejo naše manjšine Taka predavanja so res potrebna, zlasti pa se pri nas na Krasu, ker živimo .jac na področju, kjer se je na žalost že preveč razširila r< mica, ki jo oznanja rdeči evangelij Za(o bi prosili vodstvo Slovenske demokratske zveze iz Gorice, da bi po možnosti iuredilo vrsto predavan; za naše vas1
Kraševci
Naši maturantje
Pretekli teden so se v Trstu zaključili zrelostni in usposobljenostni izpiti. Teh so se udeležili tudi naši dijaki.
Na liceju sta v tem roku izdelala dijaka Ernest Anselmi in Pavlin Damijan, na učiteljišču pa dijakinji Bardon Santina in Di Dio Silva.
Vsem iz srca čestitamo.
Cepljenje otrok
Goriško županstvo sporoča, da je treba cepiti proti kozam in davici vse otroke, ki so rojeni od 1. 1. 1961 do 30. 6. 1961 in vse, ki so se rodili prej pa še niso bili cepljeni.
dvorjanov do nagačenega kanarčka giljo-tirane dame. Vsak starinar, ki nekaj velja, ima tu, poleg velike trgovine v mestu, še majhno trgovino. Ob sobotah in nedeljah je tu vse živo, toda paziti moraš na denarnico; bolje bi bilo, da jo pustiš doma, da se ne vrneš s praznim žepom in polnimi rokami nepotrebne šare. Karakteristične so tudi stojnice vzdolž Sene, prav blizu »Ile de la Citii«. Tu kraljujejo prodajavci starih knjig al »bouquini-stes«. Lahko brskaš po papirjih in listaš po knjigah brez strahu, da bi te za to opomnili, paziti pa moraš, da ne dvigaš previsokih oblakov prahu, in tako zakriješ pogled na Notre-Dame, ki radovedno kuka izza jelk. Ce imaš srečo lahko najdeš tu knjigo velike vrednosti, ki je kdo ve kako končala sem, pozabljena od vseh, in jo za par frankov neseš domov: tvegaš pa, da se sesede v prah predno dospeš do, cilja.
Pariz odkrivaš počasi. Slišiš o njegovih lepotah, jih lahko vidiš v filmu, na razglednicah, ne moreš jih pa uživati, ali bolje, ne moreš jih čutiti, dokler jih ne vidiš sam. Eno takih lepot sem odkrila nekega večera, ko sem mislila, da sem o Parizu že dovolj vedela, da lahko o niem rečem kakor se včasih izraziš o kaki filmski »star«: lepa je, a brez duše. Grič Montmartre je po mojem mnenju najboli karateristični pariški »quartier«, poln barve in folklore. Ime mu prihaja iz »Mons martirum«. Po že znanih stopnicah dospeš do cerkve »Sacreii-Coeur«. kjer je vsak dan izpostavljeno Najsvetejše »z?, grehe, ki se delajo lam dol« me je nekdo obvestil in z roko pokazal na Montmartre, kraljestvo umetnikov, gangsterjev in prijaznih deklic. »Le maitre est dans la ville« pravi o njej Serge Barrault in v svojem belem ogrinjalu da res vtis mogočnega gospodarja. Od tu prideš na »Plače du, Tertre« po ozkih ulicah, ki imajo ob straneh karakteristične Utrilove hiše in zanimive »restaurante« ali bolje kleti, kjer
obvezno. Učenec, ki si izbere ta ali oni neobvezni predmet mora to javiti šolskim oblastem na začetku šolskega leta.«
Zgleda, da bo druga točka zakonskega osnutka, kot smo jo prikazali tudi sprejeta od senatorjev.
Tretji člen določuje, da urnik obveznih in neobveznih predmetov ne sme presegati 26 tedenskih ur. Le v določenih primerih lahko ravnatelji posameznih zavodov predpisanim tedenskim uram dodajo še nadaljnih deset, ki pa morajo imeti značaj pošolskega rednega pouka. Tudi to obiskovanje je brezplačno in nihče ne sme zahtevati za to delo odvišnega plačila od staršev učencev.
Z nadaljevanjem preučevanja nadaljnih členov zakonskega osnutka bodo nadaljevali v naslednjih dneh. Po predvidevanjih se bo delo senata sedaj razvijalo hitreje, kajti glavni kamen ovire je bil premoščen.
Jesenska nerešljiva vprašanja
(Konec s prve strani)
področju. Sovjeti se zavedajo, da je še vedno Amerika bolje in skrbneje oborožena. Zato zavlačujejo s podpisom razo-rožitvene pogodbe, da bi nadoknadili zamujeni čas in postali enakovredni ameriški obrambni sili.
V začetku članka smo dejali, da je zelo lahko kritizirati ameriško politiko. Istočasno lahko očitamo Kennedyju, da ne ve točno kako in na kakšen način naj reši pereča vprašanja in da celo ponavlja napake, ki jih je zagrešil njegov predhodnik; v Beli hiši. Lahko pa je obrniti vso krivdo na celotni ameriški narod, ki se še ne zaveda svojega pomena in teže v svetovni politiki. Toda pri tem moramo razumeti, da ameriški predsednik ne more delovati, kot bi se nam, ki živimo daleč od njegovega okolja, zdelo pravilno. Vprašanje Evropejcev teži prav na točki, da moramo jasno spoznati, kaj Amerika lahko naredi in česa ne more.
Ko sodimo Američane in njihovo upravljanje Evropejci večkrat zgrešimo pri presoji, ker podcenjujemo realne zmožnosti nove velesile. Cut demokracije, ki je zakoreninjen v duši vsakega posameznega Američana dovoljuje Kennedyju in njegovim upraviteljem, da sp samo tolmači narodne volje.
Pomisliti moramo, da je bil Kennedy izvoljen le s pičlo večino glasov. Ne smemo pa pozabiti, da ameriška politika ne čuti več potrebe po izoliranosti in samoupravljanju, kot se je to dogajalo v času predsednika Wilsona. Res je, da v Ameriki vlada čista demokracija, vendar pa se ljudje nočejo odpovedati skrbi za svoje interne probleme, ki jih predpostavlja vsem, ostalim. Združene države so morda edina, država na svetu, kjer čuti vsak posamezni prebivavec, da ima možnost postati Rockefeller. Iz tega pa nujno sledi, da se Američanov ne more prijeti nobena socialistična težnja, niti one, ki se polagoma uveljavljajo tudi v Zahodni Evropi. Demokratičnost, ki se je zakoreninila v narodu pa vodi posameznika, da noče in ne more zatisniti oči in lastne volje pred dogmami katerekoli teorije.
Ameriško politiko moramo zato razumevati iz vseh naštetih pogojev, ki jih demokratično vzgojeni narod predstavlja svojemu predsedniku. Svobodi se noče ir, ne more nihče odpovedati, zato so odločitve težje, zanje je potrebno mnogo časa, vendar pa imajo prednost, da je z njimi zadovoljna večina ljudstva.
S. n
HiiiuuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiniiiiiiinimiuiiiiiiiiiuiiiiiHuiuiiHHniiuii v poltemi lahko razločiš klavir, violino, eno, dve osebi, ki v umetniškem navdihu ustvarjajo motive ali z vso dušo izvajajo stare narodne pesmi: škotskim baladam sledijo ruske polke (klavir je v javni rabi), ciga ski motivi, znani funiculi funi-cula, nemški mladinski zbori in ameriške »cow-boy« pesmi. Vsaka klet ima na »Plače du Tertre« svoj kotiček; človek se tako znajde obdan od umetnikov zatopljenih v portret, v tihožitje ali v kopiranje že priznanega umetnika. Vsakdo si tu predstavlja, da je umetnik, vsakdo si tu misli, da ima skrit talent. Opazovala sem nekaj časa turista, ki je trmasto sedel pri mizi in skušal kaj narisati; papir, ki je ležal pred njim je bil že ves počečkan a prave zamisli ni in ni hotelo biti. V drugem kotu sem spoznala kar devet slikarjev soro-jakov: Slovence, Makedonce, Hrvate. Misleč, da me ne razume, sem glasno kritizirala in hvalila mladega slikarja, ki je portretiral prijateljico Bredo; naenkrat me mladenič v francoščini vpraša od kod prihajam. Ko je slišal, da sem Slovenka, mi kar mirno pove: »Ja sam rod jen v Jugoslaviji«. Malo ie manjkalo, da me ni Breda prevrnila iz stolčka, jaz sem pa kar onemela. Ko smo torej dognali, da smo vsi Slovani, smo za bratovščino pili slivovico. Kdo ve kod po Franciji se je potepala, predno je dospela na »Plače du Tertre«? Bolj je že bila podobna navadnemu žganju in vodi.
Spet malo bolj oddaljeno je sedelo dekle, morda Amerikanka, z najnovejšimi pripravami za slikanje in se špilala sli-karico: sladke iluzije...
Počasi zapuščaš »Plače du Tertre«, na koncu uličice že razločaš »Moulin de la Calette«; spremlja te mešanica motivov iz kleti; mož v livreji te vabi v svojo klet in na glas hvali kuhinjo; počasi se oddaljuješ in že misliš na povratek: to jq Pariz!
Majda Sfiligoj
Potooanie
VESTI Z GORIŠKEGA
Hruščeu polagoma spoznaoa europsko moč
Sovjetski voditelji stalno napovedujejo, da bodo v desetletju 1970=80 prekosili ameriško industrijsko proizvodnjo. Pri tem naporu pa so pozabili na Evropo, ki je postala tretja velesila in igra odločujočo vlogo v tekmi med obema blokoma
Marsikdo se še spominja, kako so med drugo svetovno vojno radijski napovedo--vavci pri propagandnih oddajah govorili o »generalu času« in generalu »zimi«, s katerima so hoteli dvigniti moralo bojnih čet in civilistov. Pozabili smo že na grozote druge svetovne vojne, pozabili na propagandne radijske oddaje. Toda dandanes so nam pretekle dogodke spravili v spomin novi mogočni propagandni argumenti. Pojavil se je nov general z imenom »razvojni ritem«, ki predstavlja'bistveni pogoj pri ekonomskem tekmovanju med Zahodom in Vzhodom.
Sovjetska industrija je v letih po drug; svetovni vojni, vsaj tako zatrjujejo kremeljski podatki, napravila velik korak naprej. V povojnih letih je sovjetska industrija izkazala srednji letni povišek za devet odstokov, medtem ko je znašal ameriški letni povišek v istem času le 3,5 odstotke, to pa predvsem zaradi zmanišanja proizvodnje v zadnjih petih letih. Ker je torej sovjetski povišek mnogo večji od ameriškega, trdijo kremeljski prvaki, bomo že v bližnji bodočnosti dohiteli ameriško proizvodnjo in jo celo prehiteli. »Pokopali vas bomo«, je napovedal Nikita Hruščev. Evgenij Zukov pa je v moskovski »Pravdi« označil one, ki nočejo verjeli sovjetskim napovedim, da so zakrknjeni v svoje mišljenje prav tako kot on;, starogrški filozof, ki je trdil, da Ahil ne bo nikdar dohitel želve.
Naloga ameriških strokovnjakov za gospodarska vprašanja pa je prav v tem, da skušajo dokazati, da je Sovjetska zveza resnično Ahil, ki zahodne želve ne bo v doglednem času dohitel. Dokazi, katerim lahko verjamemo, ki pa jih zaradi pomanjkanja prostora ne moremo naštet',, prikazujejo, da so sovjetske trditve o devet odstotnem povišku neresnične in da Tnaša letni narastek nekaj nad pet odstotkov. Poleg tega pa je opazno, da je ritem sovjetske industrijske proizvodnje iz leta v leto manjši. Sovjetski podatki pravijo, da je letni narastek znašal leta 1959 8%, leta 1960 7,5%, leta 1961 pa 7%, medtem ko so predvidevali za zadnje leto devet odstotni povišek. Tudi v Sovjetski zvezi bodo končno morali polagoma zmanjšati ritem proizvodnje, kajti potrošniki v industriji ne bodo mogli konzumirati vsega blaga, ki ga vrže na trg vlada. Istočasno z velikim industrijskim poviškom pa izkazuje kmetijstvo polomno bilanco in celo v sami industriji se občuti primanjkovanje delovne sile.
Ko so v zadnjih letih Sovjeti zbrali vse svoje sile, da bi dohiteli Ameriko, so pri, tem pozabili na nastajajočo Evropo. Prav iz tega zornega kota, ki je odrekal vsak možen uspeh Skupnemu evropskemu tržišču, ie Hruščev napovedal tekmo z Združenimi državami. V tem času so članice SET-a povečale letni povišek, ko je dosegel v desetletju 1950/60 5,5% v letu 1960 7%. Pri tem pa evropske države niso žrtvovale najosnovnejših izdelkov, ki jih potrebuje človek v korist težke industrije, kot se je to dogajalo v Sovjetski zvezi. Narastek evropske industrije je leta 1960 dosegegel 13% in tako presegel sovjetsko proizvodnjo istega sektorja. To je sedanja Evropa, na katero morajo dandanes raču-
nati tako Sovjeti kot Američani. Toda da nam bo razlika v proizvodnji med tremi velesilami bolj razumljiva bomo bazilar-nim podatkom dodali še vrsto podrobnih rezultatov. Leta 1961 je SET izdelalo približno 73,2 milijonov ton jekla (ZSSR 70,7, ZDA 90,4), 285 milijonov KWH električne energije (ZSSR 327, ZDA 878,4), 67,3 milijonov ton cementa (ZSSR 50(9, ZDA 58,8), čistilnice so predelale 136,7 milijonov ton petroleja (ZSSR 166, ZDA 353). K temu pa naj še dodamo, da so v Evropi izdelali leta 1961 približno 3675 tisoč avtomobilov, medtem ko so jih v Združenih državah v istem letu izdelali 6674 tisoč, Sovjeti'pa samo 149 tisoč.
Pri tem pa ne smemo pozabiti, da zna^a prebivavstvo članic Skupnega evropskegi tržišča 170 milijonov ljudi proti 220 milijonov Sovjetov in 185 milijonov Američanov. Celotna zemeljska površina znaša nekaj nad en milijon kvadratnih kilometrov, medtem ko obsega ZSSR nad 22 milijonov in Združene države 9 milijonov.
Sedaj pa nastaja vprašanje: kaj se bo zgodilo, če pristopi v Skupno evropsko tržišče tudi Velika. Britanija. Sovjetska bojazen je točno očrtana v članku, ki smo ga pred dnevi lahko brali v »Izvestjih«, Clankar Matvejev pravi, da je SET dokazalo kako v svoji skupnosti ne zbira samo naravna bogastva držav članic, pač ra jih z neverjetno naglico predeluje in nji-
hovo vredhost poveča.
Pred nekaj tedni so se v Moskvi prvič sestali komunistični gospodarstveniki iz vseh držav, da bi predebatirali, kakšno stališče naj zavzamejo do Skupnega evropskega tržišča. Toda samo pred nekai dnevi je sovjetski ekonomist Arzumanijan dejal, »da nikakor ne smemo podcenjevati gospodarskega razvoja evropskih združenih držav. Sam Nikita Hruščev pa je v »Komunistu« dodal, da bi izkazali občutno kratkovidnost, če ne bi priznali resničnega stanja evropske integracije. To so današnje besede onega sovjetskega poglavarja, ki je še pred štirimi meseci dejal v zvezi s SET-om naslednje: »SET je organizacija, ki sliči nenaravnemu zakonu med moškimi«. S tem so kremeljski voditelji dokazali, kako slabo so bili informirani o stvarnosti v Evropi.
Milovan Djilas je v svoji knjigi »Razgovori s Stalinom« med drugim zapisal tudi naslednje: »Spominjam se, da je bil Stalin prepričan, da Holandska ne sodeluje v Beneluxu. Nihče od prisotnih pa ni imel toliko poguma, da bi diktatorju razložil, da predstavljajo črki ne v Bene-luxu prav Nederland, to je Holandsko« Prav tako slabo informiran pa je bil tudi Hruščev, ko je dal pred štirimi meseci iziavo y neresnosti Skupnega evropskega tržišča, poleg tega pa je v njegovih besedah občutiti ideološke predsodke. SET
namreč sili kremeljske poglavarje, da pregledajo in prenovijo številne komunistične dogme. V prvi vrsti se morama zavedati da je Evropa dosegla višek gospodarske ekspanzije prav v trenutku, ko so kolonialistične države izgubile še svoja zadnje prekomorske postojanke. To pa je ozadje, ki ga marksistično-leninistična doktrina ne bo mogla nikdar razložil. Plače v državah članicah SET-a so se povišale, stanje delavcev se je izboljšalo in s tem je propadla tudi druga komunistična dogma, ki zatrjuje, da bodo po eni strani kapitalisti grmadili vedno večje dobičke, medtem ko bo delavski razred vedno bolj propadal in manj zaslužil.
V doktrinalni polemiki je Hruščev še do nedavnega zatrjeval, da se bodo nujno manj razvite industrije nekaterih držav morale podvreči volji večjih industrij in bodo v kratkem izginile iz obzorja. Toda SET je dokazalo, da se je tajnik sovjetske komunistične partije motil. Najšibkejšo industrijo v SET ima Italija, vendar pa je v štirih letih italijanska industriia izkazala povišek 45%, medtem ko je Nemčija zaznovala samo 30%, Francija pa komaj 28%.
To kar je Hruščev napovedal za Skupno evropsko tržišče, ki teži na kapitalističnih temeljih, se je izkazala v praksi pri COMECONU - to je gospodarski organizaciji, ki veže komunistične države.
Po potresih ^ povodnji
Letošnje poletje je bilo tako vroče in suho, da celo najstarejši prebivavci ne pomnijo česa podobnega. Razumljivo je, da je kmetijstvo bilo s tem na hudi izgubi. Toda leto 1962 se je rodilo v znamenju naravnih nesreč. Sonce, ki je več mesecev neusmiljeno žgalo polja in pašnike je osušilo poljske pridelke in travo. Iz raznih krajev Evrope so poročali o strahotni^ požarih, ki so zajeli velikanske obsege. Končno pa ie vročina le prenehala in pojavilo se je prvo deževje. Leto 1962 nam je pripravilo še vrsto drugih nesreč. Najprej se je zemlja pričela tresti v Italiji, potresni sunki so omajali stavbe v Grčiji, najstrašnejša katastrofa pa je bila v Perziji, kjer je potres zahteval 20.000 človeških žrtev.
Vendar pa še ni bilo dovolj. Deževje se ponekod ni in ni hotelo ustaviti. Iz Španije poročajo o strahovitem neurju, ki je zajelo Katalonijo in zahtevalo na 500^ človeških žrtev. Dvanajst ur se je deževje po mesecih suše izlivalo nad pirenejskim polotokom. Voda je vidno naraščala in nastala ie povodenj, ki je najstrašnejša v španski zgodovini. Tri reke v bližini Barcelone so toliko narastle, da se je vodovje razlilo preko struge. Merilci padavin so prikazali, da je v nekaj urah padlo na vsak kvadratni meter 213 litrov vode Vodovje je porušilo varnostne zidove in se raziilo po poljih, porušilo mostove, industrijske obrate in zalilo cele vasi. Po
prvih podatkih znaša število mrtvih 350, 500 ljudi pogrešajo, toda prav gotovo sr( bo število ponesrečncev še povečalo. Po prvih preučitvah znaša materialna škoda, nad 10 milijard lir.
Tudi velemesto Barcelona, ki šteje dva milijona prebivavcev je sredi poplave. Vodovje je pokvarilo električne centrale. Mesto je brez pitne vode in živeža. y okolici je voda dosegla višino enega metra. Strahovito deževje ni prizaneslo niti bližnjim otokom. Na Palmi di Majorca je poplava napravila veliko škode, saj je voda zalila skoraj vse tamkajšnje hiše.
Največjo materialno škodo pa so utrpeli v okolici Tarrase in Sabadella, kjer so pomembne tekstilne industrije. Reke Llo-bregat, Besos in Ripoll so preplavile okolico s tako naglico, da se številni prebivavci vasi niso mogli izogniti valovom. Poročajo celo, da je vodovje prihitelo s takšno močjo, da niso vzdržale niti najtrdnejše zgradbe. Neki industrijski obrat v bližini reke Ripoll so vode porušile kot bilko, kljub temu da je bila stavba sezidana iz železobetona. V trenutku poplave je v tvornici delalo nekaj nad petdeset delavcev, o katerih do sedaj ni nobenih vesti. Zgleda, da se nobenemu ni posrečilo rešiti se iz valovja. Poleg omenjene tovarne pa so vode porušile še dva industrijska obrata in most, k^ju je povezoval.
V Tarrasi so pod težo vodovja počile plinske in vodovodne cevi. Središče me-,
sta bi sedaj nihče več ne prepoznal. Voda, ki je dosegla višino dveh metrov je na svoji poti uničila vse, kar je našla. Vodnemu teku pa je pripomogla tudi razstrelitev plinskih cevi, ki je strugo še poglo-. bila. Avtobusi, avtomobili, vozovi stojnice in celo nekatere hiše se niso mogli upirati, razjarjenim valovom. Mogočna reka je porušila celotno železniško postajo, odnesla tire in železniške vagone.
Dramatičnih dogodkov je brez števila. Skupina ciganov, ki je vedrila pod nekim mostom je nenadoma zajel vodni tok. Pogumnim rešiteljem, ki so priskočili na pomoč se ni posrečilo rešiti nobenega od dvajsetih ciganov. Podobna scena se je dogodila le nekaj kilometrov vstran. Cigansko naselje z nad sto štiridesetimi prebivavci je zajel prvi val bližajočega vodovja. Na srečo je bil v bližini višji grič, na katerega so se cigani le z velikimi težavami privlekli. Civilne oblasti so takoj poslale na ogled vrsto helikopterjev, ki so parakadutirali ponesrečencem obleke, odeje, živež in najpotrebnejše sanitetne pripomočke.
Iz vse Španije prihajajo prostovoljci na pomoč, da bi rešili vsaj ono, kar se še da. Vlada je nakazala prvo pomoč. Vendar pa bo hitro in uspešno reševalno delo le težko organizirati, kajti po nekajurnem sončnem vremenu so se oblaki ponovno zgrnili in še strašnejše neurje je zavladalo nad pokrajino.
POD ČRTO
Gorenjski izdelovavci pip in smuči
Nekatere gorenjske vasi so tudi pri nas dobro poznane. Iz Trsta in okolice v poletni vročini odhajajo številni turisti v Slovenijo, da bi se tam naužili svežega zraku in še posebej gorskih lepot, s katerimi je Stvarnik bogato obdaril našo domovino. Kljub temu pa le malokateri Primorec pozna Gorjuše, ki v zadnjem času postajajo letoviška točka, kamor se v sobotnih popoldnevih odpravljajo Ljubljančani, da prežive skupno s svojo družino prosti čas.
Gorjuše so najvišja večja slovenska vas in leže na Pokljuki pod Triglavom. Pot nas prepelje v to vas s četvero železniških postaj. Hiše so raztresene po vsej širni planoti, ki se razteza okrog Gorjuš. Iz leta v leto se število hišic, ki so raztepene po gričih, gozdnih obronkih in strminah veča. Celotna vas zavzema nič manj kot tri in pol kvadratne kilometre. Najkrajša pot do Gorjuš vodi s postaje Nomeni, najkrajša pa iz Bohinjske Bistrice. Naj-pripravnejši pa sta poti iz Soteske in iz Bohinjske Bele, ki ju dober pešec prehodi v poldrugi uri. Prekrasen je razgled z gorjuških strmin na bližnji Triglav, obmejne Karavanke in Crno Prst, a vsa Bohinjska dolina leži pred očmi popotnika, kakor na dlani. Razgled, planinski zrak, sonce in prekrasna smučarska snežišča privabijo v vseh letnih časih veliko število izletnikov v to prekrasno pokrajino. Toda v naslovu smo dejali, da bomo govorili o izdelovavcih gorenjskih pip. Takoj bomo pri stvari.
V Gorjušah kraljujejo piparji. Marsikateri izletnik si pred odhodom nabavi spominek iz Gorjuš - gorjuško pipo. Seveda v današnjih časih piparji polagoma izginjajo, vendar pa je še vedno lahko najti v Gorjušah pristne izdelovavce pip. Te pipe so svojevrstno narodno blago, ki ga na tak način nikjer drugod ne izdelujejo. S to obrtjo so se bavili gorjuški piparji že pred več kot sto leti. Se pred dvajsetimi leti, to je v začetku druge svetovne vojne je bilo mnogo svojevrstnih mož, ki
so se z vso ljubeznijo ukvarjali s svojo obrtjo. Eden najbolj zanimivih piparjev je bil Grabnarjev oče, Blaž Lovrenc, ki je takrat štel sedemdeset let. Z veliko ljubeznijo je govoril in opisoval svoje pipar-sko delo.
»Piparstvo mi je takorekoč v krvi,« pravi njegov sin, ki zelo rad pripoveduje vsakomur vse to, kar mu je pred leti pravil njegov oče.
»Moj oče jih je izdeloval vse življenje in jaz sem se že s šestimi leti vrtel okoli pipic in pomagal očetu. Spominjam se, kako je moj oče nad mano rohnel in pravil, da so že častiti gospod Slomšek v svoji knjigi »Blažek in Nežika v nedeljski šoli« dejali, da otroci ne smejo lulka v roki držati. Ko pa je spoznal, da je vse moje zanimanje izviralo iz ljubezni po izdelovanju pip in ne po kajenju, me je pričel učiti obrti od hišnega gospodarja, kjer sva stanovala. Gospodar ni imel otrok, pa nama ie zapustil hišo in grunt, četudi si nismo bili v sorodu. Najbrž nas je piparstvo tako združilo, da smo si bili boljši kot brat bratu. Nekoč se je dalo od piparstva živeti. Pipe so mojega očeta preživljale polnih štirideset let, to ie od osemnajstega leta dalje. Ko se je oče postaral pa jih je izdeloval samo še po naročilu. Pipe izdelovati se mi ne zdi težko. Koritar se je naučil tega dela v pičlih dveh dneh, tudi jaz sem se hitro sponri-jaznil z mojstrovino. Nekoč nas je bilo na Gorjušah pet piparjev, ko je še živel moj oče so bili samo trije in sicer moi oče, Svehov in Koritar.
Orodja za to delo je treba zelo mnogo, samo moj oče jih je imel gotovo nad dva tisoč vrst. V svojem dolgem živlienju je napravil najmanj štirideset mernikov raznih pip. Pipe izpod njegovih rok pa so bile različne. Ena najlepših je čedrn, ki je naši narodni šegi najbolj primerna in priljubljena. Druga, je fajfur iz Sorče. Na te smo navadno vložili grbe, po dva, tri in še več.
Ena taka moja pipa se hrani v ljubljanskem muzeju. Za izdelovanje pip smo rabili razne grče, pušpan, danes pa je najbolj priljubljen hrušev les, ker je posebno lepe rdeče barve. Ta les je srednje trd, se ne kolje in je stanoviten. Z alpaka pločevino se naredi pipi kapa, pokrov, krona, kljun in vratnik, vse se pa potem še okrasi z narodnimi ornamenti. V les so vloženi različni okraski cvetlic, listi, črte, pike in tako dalje - to se naredi iz lepo brušenih koscev morskih školjk. Pipa je znotraj okovana z belo pločevino. Cevko pa smo običajno napravili iz smrekovega leia
Gorjuške pipe so že precej znane po svetu, zanje pa se . po največ zanimajo razni gospodje, ki prihajajo v Gorjuše r.a oddih. Pri mojem očetu se je naučil izdelovati pipe Svehov, ki je očetu pomagal, ko je imel obilico dela. Ko so prišle večje naročnine sem očetu pomagal tudi jaz. saj mi je stalno zabičeval, da je na meni naloga, da obrt ne propade.
Drugi sloviti gorjuški pipar je oil ViK-tr.r Lovrič, ki so ga po domače sliouli Svehovc. Od začetka je pomagal glavnemu piparju Grabnarju, ki mu je za pomoč plačeval po eno krono na dan, kar je bilo v tistih časih velik zaslužek. Šve-hovca ni nihče naučil izdelovanja p>p, ampak je pri pomaganju Grabnarja opazoval in tako prišel do znanja na zvit način. Bil mu je to pravi poklic, kateremu se je posvečal z vso. resnostjo in marljivi st jo, saj je delal tudi po več kot šestnajst ur na dan. Zaslužek je bil kar dober, vendar pa je treba pri izdelavi pipe veliko potrpljenja in natančnosti. Delal je rszne vrste pip, ki jih je pošiljal na prodaj v Crno, Šoštanj, Kamnik, Mozirje iti drugam. Po prvi svetovni vojni je razstavljal svoje izdelke celo v London kjer je dosegel veliko priznanje. Za nailepšo ripo je dobil nekaj nad deset anglešk;h funtov. Po tem uspehu je razstavljal po drugih evropskih mestih, tako da so gorjuške pipe postale svetovno znane.
Na.imlajši pipar starega rodu, ki je sedaj že v visoki starosti je Besnik Janez, ki mu po domače pravijo Koritar. Ta se je lotil obrti pred približno petdesetimi leti, ko je spoznal, da gredo pipe dobro v prodajo. Najprej je opazoval mojstre
pri delu, kasneje pa je postal Svehovčev pomočnik. Rad se pohvali, da se je v pičlih dveh dneh navadil obrti. Delal je vedno pridno in vestno tako, da jih je v letu dni napravil za cel mernik. Tudi on je razstavljal svoje izdelke v tujini.
Nazadovanje, ki je postalo občutno še pred začetkom druge svetovne vojne, se v sedanjem času še občutneje prikazuje. Gorjuški piparji izumirajo, ker pipe ne gredo več tako dobro v prodajo in od svojega dela izdelovavci ne morejo živeti. Ljudje mnogo raje kade cigarete in je postala pipa skoraj že prava redkost.
Toda pridni piparji se niso odpovedali svojemu poklicu. Ko so spoznali, da s pipami ne bodo več uspeli, so se pričeli ukvarjati z drugimi izdelki. Kopitar izdeluje na primer lepe uhane iz starega srebrnega denarja, cigaretne doze, ki jih okusno okrasi z narodnimi motivi. Največ pa izdelujejo cigaretne ustnike, ki so povečini iz sremovega lesa. Delo z ustniki je zamudno, ker je treba najprej les utrditi, ga primemo pološčiti in to na način, da pri gorenju cigarete ne izgubi barve. Kasneje pa pipar vdela v les tanke srebrne nitke, ki jih umetniško poveže v enoto.
Kot znano pripoveduje že Valvazor, da je na Notrajskem prvič v svojem razgibanem življenju videl smuči, katerem so Bločani pravili smeče ali plohi. Seveda so bile te smučke precej drugačne od onih. ki jih kupimo v športnih trgovinah. Navadno izdelovanja smuči so kaj kmalu povzeli tudi Gorenjci in tudi v Gorjušah najdemo stare ljudi, ki se še spominjajo, kako so njihovi dedje izdelovali smučke in se z njimi podali po zasneženih poljih in strminah. Takratne smuči sta bili dve nekaj centimetrov debeli, dobro stopalo široki deski, ki sta bili spredaj malo zakrivljeni. Stremen, okovja in vezi niso še poznali. Kos usnja ali žice so pribili v sredini deske tako, da je nastala zanka, v katero so vtaknili prednji del stopala.
Take smuči so izdelovali kar sami doma in to na zelo preprost način. Kljub preprostosti pa so z izdelki prekupčevali in jih prodajali v druge kraje, kjer umetnosti izdelovanja še niso poznali. Desko, iz katere so nameravali narediti smučko, so
Sibelius
pet let po smrti
Pet let je preteklo, odkar je umrl največji finski skladatelj Jean Sibelius. N e-gova glasba je pripomogla, da se je evropska glasbena umetnost ponovno povzpela na zavidanja vredno raven. Jean Sibelius se je rodil pred sedemindevetdesetimi leti v Tavastehusu. Njegov oče je bil po poklicu zdravnik in tudi njegova mati je izhajala iz zdravniške družine. Kljub temu pa sta bila roditelja navdušena nad vsem, kar je bilo v zvezi z glasbo. Ko se je Jean rodil je bilo v Sibeliusovi hiši veliko veselje. Oče je bil namreč presrečen, da je dobil naslednika. Kljub temu pa se je odločil, da bo sina napotil v odvetniško karjero, kajti zdravilstvo se mu je zdelo prenaporno. Toda že kaj kmalu je moral spoznati, da Jean kaj malo zanimajo pravne razprave. Mladenič je le s težavo šturiral, kajti večji del svo’e°a časa je posvečal sanjarjenju. Ze v otroških letih je skupno s starejšima sestrama ustanovil trio, ki je izvajal vsak večer pred izbranimi poslušavci - očetom in materjo -dela komorne glasbe. Najraje pa se je Jean sprehajal po bližnjih pašnikih in gozdovih in občudoval pisano naravo. Sam se je naučil igranja na violino in njegov največji užitek je bil v tem. da je lahko igral v prosti naravi. V Sibeliusovi biografiji, ki jo je napisal Nils-Erik Ringbom beremo: »Poleti je ves očaran občudoval različne podobe narave. Očaran od vseh teh lepot se je Sibelius najraje sprehajal po gozdovih s pesmijo na ustih in violino v rokah.« Sam pa je pripovedoval, kako je begal cele noči in dneve po gozdovih, kjer se je odločil, da bo svoje življenje posvetil glasbeni umetnosti Ena njegovih prvih skladb je kompozicija z naslovom »Vodne kaplice«.
Po nekaj letih študija v Helsinkih, Berlinu in na Dunaju se je z vso resnostjo vrgel na komponiranje. Njegova prva dela so bila tiskana leta 1888. Med temi je posebej pomembna naslednja: sonata za, klavir in violino, pri kateri lahko zasledimo velik Griegov vpliv. Ze v zgodnji mladosti se je navdušil nad finsko zgodovino. Leta 1892 je pod vtisom burnih zgodovinskih dogodkov nastala simfonična pesnitev »Kullervo«, v kateri prvič prikazuje osebni slog. Leta 1899 je občinstvu predstavil svoje slovito delo »Finska«, s katerim si je pridobil veliko priznanje in to ne samo v domovini, pač pa, tudi drugod po svetu. »Finska« je namreč predstavljala glavni steber turneje, ki jo je priredil sam avtor. S helsinškim sinfo-ničnim orkestrom je prepotoval Skandinavijo, Holandsko, Nemčijo, Belgijo in Francijo.
Jeseni leta 1904 si je izbral svoj novi dom v Jarvenpaa-ju, ki je šestdeset kilometrov oddaljen od Helsinkih. Tu je v samoti in' zbranosti lahko nadaljeval z ustvarjanjem. V novem domu je nastal večji del kompozicij njegovega obširnega repertoarja, ki vsebuje nad petdeset skladb.
Jean Sibelius je bil rojen skladatelj glasbenih del za orkester in prav po teh delih moramo soditi njegovo udejstvovanje. Res je, da je mnogo pisal za klavir, toda to delovanje mu je bolj pomenilo oddih za zabavo in premor, kot pa resno delo.
Originalnost, slog in kakovost njegovih glasbenih del so odlike, ki so prisilile marsikaterega kritika, da je videl v njem vrednega naslednika velikih mojstrov Beethovna in Brahmsa.
IIIIIIIIIIMHIMIIIIIIIlllllli) ogreli pri ognju ali pa skuhali v vreli vodi in jo umetno zakrivili. Pa tudi bolj enostavno so napravili krivino. En konec deske so vtaknili med lestvine kline, drug konec pa so obtežili, da se je deska počasi zaradi teže ukrivila. Žleba njihove smučke niso imele.
Smuči so uporabljali predvsem za hojo, oziroma drsenje po ravnem in pa seve za vožnjo po strminah. Ker niso poznali likov, s katerimi bi spreminjali smer, so se navadno kar naravnost spuščali po strmini. Toda tudi če bi znali kak lik, bi ga ne mogli izvesti, ker bi jim verjetno noga ušla iz zanke. Za to so uporabljali dolg kolec brez krpljice, nanj so se oprli in s tem zmanjšali po potrebi hitrost.
Običajno so smučali samo za potrebo, za zabavo pa samo enkrat na leto, to je na pustni torek, ki je bil praznik norčii in zabave. Mlado in staro se je takrat zbralo in tekmovalo med seboj. Kdor *e pri takratni vožnji padel je bil deležen nagajivih opazk. Posebno priljubljeno pa je bilo smučanje v parih, drugi pa je stopil zadaj na smuči in se oklenil z rokami tovariša okoli pasu. Tu pa je bilo že treba korajže in spretnosti, da se nista obn zatrkljala po bregu. Ta pustni smučarski dan je bil zelo pomemben in so imeli ta dan prosto popoldne celo hlapci in dekle.
Zanimivo je tudi, da so imeli pri eni hiši v vasi poseben par smuči, ki so bile namenjene za prevoz krste pri pogrebih. Kadar je bilo namreč mnogo snega, gaz v snegu pa ozka, bi pogrebci težko nosili krsto s pokojnikom, kot je to v navadi pn vaseh. Zato so si celo pri pogrebih pomagali s smučmi. Dva sta potem krsto vlekla, dva pa sta jo zadaj zadrževala, če jq bilo potrebno. Navadno so bili tudi vsi ostali pogrebci na smučeh.
Poznali pa so tudi smuči z vrvico. Pri teh smučeh niso pritrjeno na vrhu vsake konice in so jo potegovali kot vajeti konja. K maši so smučali brez palic. Pri farni cerkvi so smuči sneli z nog in jih prislonili na cerkveni zid. Kljub preprosti opremi in še bolj preprostim smučem pa so bili nekateri domačini kaj spretni v smučanju. Pripovedujejo celo zgodbo o nekemu lovcu, ki je znal tako spretno krmariti s smučmi, da je ustrelil divjačino kar med vožnjo na smučeh.
Volivni program «Slovenske Eisle»
Slovenska lista združuje predstavnike vseh političnih skupin na področju tržaške občine. Kot najširša skupnost zavednih tržaških Slovencev, ki odklanjajo desni ir, levi totalitarizem, je edina zastopnica slovenskega prebivavstva na Tržaškem ter bo po svojih predstavnikih najbolj sker-bela za pravice našega delavca, kmeta, obrtnika, izobraženca in podjetnika. V njej so združene vse narodno demokratično in krščansko socialno zavedne slovenske sile. Je edini slovenski blok, k'j nastopa pri sedanjih občinskih volitvah v tržaški občini. Zato Slovenska lista vabi na svoj program vse poštene in demokratično zavedne Slovence. Izključuje le tako desne kot leve totalitarce, ker j ( globoko prepričana, da je ena sama stranka ječa političnega, gospodarskega, socialnega in verskega življenja.
Kandidati Slovenske liste se predstavljamo volivcem tržaške občine z naslednjim programom:
1. Predvsem poudarjamo našo dolžnost in pripravljenost, zavzemati se, da se bodo v našem javnem življenju vedno bolj uveljavljala načela demokracije, narodne enakopravnosti in socialne pravičnost1, ki so neločljiva last krščanske omike ter temelj in jamstvo vsake pravično urejene družbe.
2. Naš cilj je, združiti okrog Slovenske liste čimveč Slovencev tržaške občine, ker smo prepričani, da je to za narodno manjšino najučinkovitejše sredstvo za izboje-vanje in zaščito njenih narodnih, socialnih, kulturnih in gospodarskih pravic ter koristi.
3. Edino slovensko predstavništvo more biti tisti činitelj, ki v demokratično urejeni državi omogoča, da narodna manjšina izpriča svoj obstoj in kot posebna jezikovna skupina sodeluje pri javni upravi. To zastopstvo pa bo toliko lažje opravljalo svojo nalogo, če bo imelo zaupanje in podporo čim večjega števila Slovencev
4. Kandidati Slovenske liste izjavljamo, da hočemo biti predstavniki slovenskih, volivcev ter posredovavci in branitelji njihovih pravic in koristi. Zato se bomo zavzemali, da bi tržaški Slovenci prenehali biti sredstvo, s katerim določene italijanske stranke utrjujejo svoj politični -vpliv, od česar naš narodni živelj nima nikakšne stvarne koristi,temveč le narodno škodo.
5. V skladu s temi načeli bomo odločno in vztrajno zahtevali, da se začnejo strogo izvajati vsa tista določila ustave in Spomenice o soglasju, ki so bila sprejeta z namenom, da Slovenci postanejo dejansko enakopravni z Italijani, kar je prvi pogoj za mirno in prijateljsko sožitje med tukajšnjim ljudstvom. Pravice slovenske manjšine je treba zagotoviti tudi v deželnem statutu in jih dejansko izvajati.
'' 6. Zavzemali se bomo za odpravo narodne neenakopravnosti, ki se javlja predvsem v tem, da Slovenci niso sorazmerno
Naročnikom in čilaleljem!
Ker smo hoteli našim čitateljem s to številko sporočiti tudi sestavo edine Slovenske liste, s katero bomo tržaški Slovenci nastopili na bližnjih občinskih volitvah, se je izid lista zakasnil. Da pa ne bi bili naši naročniki prikrajšani in da bodo v času volivne kampanije naši čitatelji čimbolj obveščeni bo »Demokracija« ta mesec izšla še dvakrat, in sicer 20. in 30. oktobra.
Upamo, da bodo naši prijatelji upoštevali razloge za to odločitev in jo odobrili.
Uredništvo in uprava »Demokracije«
zastopani v javni in zlasti občinski upravi. Zahtevali bomo, da se v vse občinske komisije, v vodstva občinskih ustanov in podjetij vključijo tudi slovenski zastopniki.
7.	Globoko smo prepričani, da je narodnoobrambno delo prva dolžnost slovenskih političnih predstavnikov. Slovenska lista si bo z vsemi silami prizadevala ohraniti in okrepiti narodno samobitnost slovenske manjšine ter zaščititi narodnost-
ni sestav slovenskih krajev pred umetnim raznarodovanjem in potujčevanjem. Zato se obvezuje, da se bo zavzemala zlasti za pospeševanje slovenskega šolstva ter za financiranje slovenskih kulturnih, športnih in dobrodelnih ustanov iz javnih skladov. Slovenska lista nasprotuje slehernemu šovinizmu ter je za mirno in bratsko sožitje v večinskim narodom, ki pa mora
DR. TEOFIL SIMCIC dosedanji svetovavec Slovenske
liste
zajamčiti Slovencem nemoteno in svobodno vsestransko udejstvovanje.
8.	Zdravo gospodarstvo je temelj našega neodvisnega narodnega življenja. Zato mora nova občinska uprava več storiti za zaščito socialnih in gospodarskih koristi našega delavstva. Posebno skrb mora posvečati mladim delavcem ter jim omogočiti politično-strokovno izobrazbo in
Specializacijo v njihovem jeziku. Slovenska lista se bo zavzemala za socialno-sin-dikalno zaščito hišnih pomočnic, zlasti za njihovo starostno oskrbo. Dalje vabi Slovenska lista na svoj program slovenske-, ga kmeta, ki je čuvar naše zemlje in neusahljiv vir našega življa. Za vsako ceno se bo trudila, da bosta občina in javna jem delokrogu, pa tudi s posredovanjem pri višjih državnih oblastvih storiti vse ne grude. 2e zdaj dviga in bo dvigala spodarsko in davčno politiko, da jim bo odpirala razmah, ne pa jih dušila. Delavec in kmet sta stebra naše narodne skup-
nosti. Zato mora občinska uprava v svo-oblast omogočili našemu kmetu takšno življenje, da mu ne bo treba bežati z rod-za naše ljudi na tem področju, pa naj gre za delavce, kmete, obrtnike, trgovce ali podjetnike. Občina mora voditi takšno go-svoj glas za naglo pomoč našemu podeželju, ki je bilo zlasti letos hudo prizadeto od suše in toče.
9.	Slovenska lista se bori za demokratično občinsko upravo ter za gospodarno upravljanje občine. Zato se bo zavzemala za cenene občinske služnosti, za zadostno, razsvetljavo, ureditev poti in kanalizacijo, v predmestjih in okolici, za izboljšanje uprave občinskih socialnih ustanov, za večjo podporo potrebnim iz sklada Občinske podporne ustanove, za pravično obdavčevanje in znižanje občinskih trošarin.
za zaščito javnih in zasebnih nameščencev, za izboljšanje položaja upokojencev ter za boljše prometne sveže z okolico. V občinsko podjetje ACEGAT je treba že enkrat uvesti zdravo politiko, da ne bo pasivno in terjalo novih žrtev od davko-plačevavcev. Nova podražitev uslug ACE-GATA je nedopustna, poviške cen električnega toka je treba odpraviti, Sloven-
DR. RUDOLF MARC član občinske podporne ustanove E.C.A.,
ska lista odločno zahteva, naj občinska uprava bolj upošteva potrebe naših krajev in ljudi. Tudi Slovenci imamo pravico živeti v ličnih in zdravih hišah, imeti asfaltirane ceste, zadostno razsvetljavo ter napeljavo plina in vode.
s * *
V prihodnji številki »Demokracije« bomo objavili program skupne Slovenske liste, ki se podrobno nanaša na posamezne kraje v tržaški občini.
Kandidati skupne Slouenske liste
Volivni odbor, v katerem sodeljujejo Slovenska demokratska zveza, Slovenska katoliška skupnost, Slovenska krščansko socialna zveza in Skupina neodvisnih Slovencev, je določil kandidate, ki bodo pri bližnjih upravnih volitvah za tržaški občinski svet predstavljali skupno Slovensko listo. Do trenutka, ko smo tiskali list pa še ni bil znan dokončni vrstni red kandidatov, zato so možne spremembe. Poleg tega pa število kandidatov še ni izpolnjeno.
Dr. SIMČIČ Teofil	Trst
Dr. MARC Rudolf	Sv.	Ivan
ČERNE Dušan	Trst
Dr. STARC Milan Opčine
BITEŽNIK Mitja	Trst
ČERNIGOJ Josip	Trst
KOLLWITZ Salvatore Trst
KOPITAR por. OFICIJA Stana
Trst
MOČNIK Silvester	Trs*:
PODGORNIK Leopold Trst TOMAŽIČ Stanislav	Trst
ZIDAR vd. AGNELETTO Ivana	Trst
ŠPANGER por. PERTOT Josipima	Barko	vi j e
SEL J Adrijana	Greta
MAMOLO Humbert Rojan RUDOLF Saša	Škorklja
STARC Andrej	Škorklja
BAK Anton	Sv.	Ivan
DOLHAR Rafko	Sv.	Ivan
KOKOROVEC Ivan	Sv.	Ivan
MLJAČ Franc	Sv.	Ivan
MIROŠIČ por. KOCIJANČIČ Josipina	Sv.	Ivan
GERDOL Jožko	Rocol
BAJC Marijan	Sv.	Jakob
VALENČIČ Livij Sv. Jakob
SANCIN Josipina	Skedenj
LAVRENČIČ Just	Katinara
NADLIŠEK Marcel	Katinara
ŠKRINJAR Stanislav	Lonjer
KRIŽMANČIČ Vincenc
Bazovica
MARC Marija	Bazovica
GREGORIČ Friderik	Gropada
MUŽINA Emil	Gropada
BANDELJ Sergij	Opčine
FERLUGA Pavel	Opčine
REPINC Srečko	Opčine
SOSIČ Milan	Opčine
SOSIČ Zoran	Opčine
ŠTOKA Jernej	Kontovel
ŠTOKA Ljubomil	Kontovel
KALC Alojz	Prosek
SEDMAK Mario	Sv.	Križ
TENCE Kristjan	Sv.	Križ
VERGINELA Albin Sv.	Križ
V prihodnji »Demokraciji« bomo objavili točen seznam kandidatov skupne Slovenske liste.
BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE
S. P. A.
TRŽAŠKA KREDITNA BANKA
GLAVNICA LIR 600.000.000 - VPLAČANIH LIR 180.000.000
TRST - ULICA FABI0 FILZI ŠT. 10 TEL. 38045 - 38101 BRZOJAVNI NASLOV; BANKRED
Prenočišče, hrana, ogled Rima Itd., vse te skrbi bodo odveč, če se boste obrnili nai
POZOR! Potujete o Rim?
_= Hotel-Penzion BLED §=-
~ Via Statilia, 19 - Telefon 777-102 - RIM
Se priporoča in pozdravlja, Vaš rojak VINKO A. LEVSTIK Izrežite in shranite I - Pišite nam za cene in prospekte!
(periskop)
Dogodke, ki bi jim zaradi važnosti morali posvetit isamostojne članke, kar pa na žalost ni mogoče večkrat izvesti zaradi pomanjkanja prostora, spravimo vsakokrat v pisano enoto pod skupnim naslovom »Periskop«. S tem želimo našim bravcem vsaj na kratko posredovati pregled svetovnih političnih novosti zadnjih štirinajstih dni.
Kot običajno bomo najprej uprli naš periskop proti najbližjim dogodkom, torej proti ITALIJI. Zbližanje med demokristjani in Nennijevimi socialisti se je tudi v praksi uresničilo. Medtem ko je senat že zaključil debato o šolski reformi, so se zbrali voditelji glavnih strank vladne koalicije in preštudirali ukrepe, ki naj jih vlada zavzame v bližnji bodočnosti, to se pravi še pred novimi parlamentarnimi volitvami. Tajnik KD poslanec Moro je zadovoljen s potekom takoimenovane notranje »demokratizacije« italijanske socialistične stranke, ki je komunistom pokazala hrbet. Polemika, ki jo vodijo Nenni-jevci s komunisti daje zagotovila, da je PSI v vladnem merilu postavil na demo-kratičnejše temelje. Po drugi strani pa je podtajnik italijanskih socialistov De Martino rekel, da se bo njegova stranka borila z vsemi silami, da se ohrani vlada levega centra v korist italijanskega naroda. S tem bodo socialisti morali prevzeti na svoja ramena tudi določene odgovornosti, saj bodo pred javnostjo morali zagovarjati ukrepe, ki so jih podvzeli skupno z ostalimi tremi strankami, ki tvorijo vladno večino.
V zadnjem času so prišle na dan potvorbe živil, ki so v prodaji. Ze pred nedav-
nim je bilo mnogo govora o vinu in mesu. ki je zadobilo s pomočjo kemičnih preparatov lepo rožnato barvo. Sedaj pa je prišlo na dan, da se brezvestni izdelovavci sira in podobnih živil poslužujejo vseh možnih kemičnih preparatov, da čim ceneje proizvajajo omenjena živila. Pri tem pa se ne ozirajo na dejstvo, da so na ta način pripravljena živila večkrat škodljiva človeškemu organizmu.
Kraljevina YEMEN je postala republika V preteklem tednu so tamkajšnje vojaške oblasti napravile udar. Petintridesetletni vladar Iman Hohamed Al-Badr, ki je vladal komaj osem dni se upornikom ni hotel vdati. Vztrajal je z zvestimi četami v vladnem dvorcu, dokler niso vsi njegovi pristaši padli. Pod močnim streljanjem artiljerije upornikov je tudi sam yemen-ski vladar izgubil življenje. Vojaške oblasti so takoj oklicale republiko in povedale da je ustaja bila naprjena proti tiranski dinastiji. Inam je takoj po kronanju proglasil, da namerava uvesti številne socialne reforme, da bi iz fevdalnega sistema, ki je vladal v Yemenu zmoderni-ziral življenjske pogoje svojih podložnikov. Velika večinanomadskih plemen je bila s kronanjem Imana zadovoljna, tako de. lahko pričakujemo državljansko vojno Takoj po prvih strelih so se v pristanišču Hodeida pojavile sovjetske ladje. Politični opazovavci pa vidijo v vojaškem udaru Nasserjevo potezo, da bi si Temen pridobil zase.
V ALZIRU so se prve volitve zaključile, kot je to lahko vsakdo predvideval. Enotna lista, ki jo je predlagal alžirski politični urad je bila odobrena, saj je bila brez konkurence. Za prvega predsednika pa so sedaj izvolili Ben Bello, kateremu še vedno nasprotujejo nekatere vilaje. Novi predsednik se bo moral ukvarjati s številnimi perečimi vprašanji, če bo hotel spraviti Alžirijo na ono gospodarsko in politično raven, ki je bila pod francosko upravo. Pri tem pa se bo moral boriti proti zadnjim ostankom oasovcev, ki so pred dnevi napadli in izropali francosko poslaništvo.
Zaveništvo, ki ga je utrdil DE GAULLE med svojim obiskom v bonnski republiki se pričenja uresničevati tudi v praksi. Pariška vlada je predložila bonnskim voditeljem memorandum, v katerem so označena področja, na katerih bosta obe državi sodelovali. Načrt govori o ekonomskem, političnem, vojaškem in kulturnem sodelovanju med obema državama. Pariški časopisi zatrjujejo v svojih komentarjih, da želi De Gaullov načrt uresničiti Fouche-tov predlog za evropsko politično združitev vsaj med Nemčijo in Francijo. Kot znano so Fouchetov predlog že pred časom zavrnile članice SET-a Italija, Belgija, Holandska in Luksemburg. Po sedanjem načrtu se bodo ministri Nemčije in Francije sestajali redno vsake tri mesece, da bodo skupno predebatirali skupna vprašanja.
TRGOVINA
Z OPTIČNIMI PRIPRAVAMI
VI5TA
Ul. CARDUCCI 15
Tel. 29-656
(Nadaljevanje s 1. str.)
pred očmi je, da se danes vseslovenske politične skupine za? vedajo, da je prišel trenutek, ko se moramo vsi Slovenci odločiti in izbrati med dosedanjim nači? nom političnega delovanja, ki nas je ločeval v stranke in strančice ter tako otežkočal plodonosno delo v prid naroda in novo potjo, ki nam še enkrat veleva, da se moremo in moramo rešiti samo če združimo svoje sile. Premalo nas je, da bi drobili naše moči v strankarskih trenjih in udejstvovanju v štirih, petih ali desetih organizacijah. Prepričani o po? trebi takšne povezave in združen vanja bomo storili vse, da dose? zemo uresničitev tega cilja: zdru? žitev vsega, kar je pri nas sloven, skega v skupno politično organi? zacijo, ki nas bet predstavljala. Posamezne stranke lahko umro, a narod mora živeti. To prepričanje nas je dovedlo do tega, da danes vidimo v skupni Slovenski listi nekaj novega, jedro nečesa, kar je v razvoju. Živo želimo, da bi s skupne Slovenske liste za? velo med našo manjšino novo vz? d uš j e sodelovanja vseh Sloven? cev ne glede na podrobno ideo? loško opredeljenost. Ponujamo roko in sprejemamo sodelovanje vseh. Izključujemo samo skraj? neže: komunistično levico in fa? šistično desnico. Naše načelo je, da moramo pospeševati to, kar nas Slovence druži in zavreči io, kar nas ločuje. Vzbujati mora? mo narodno zavest in ljubezen do matičnega naroda, razvijati spoštovanje in prijateljstvo do italijanske države, katere sestav? ni del smo.
Če smo zreli, če imamo resnič? no napredne ideje, če zavračamo to kar je bilo do danes napačne? ga, če objektivno gledamo na preteklost in iz nje črpamo moč, da ne ponavljamo napak, ki smo-jih delali v zadnjih 20 letih, če ostanemo zvesti veri v naš narod' in bratstvu med narodi, lahko pogumno gledamo bodočnosti v oči.
V tem trenutku, ki je verjetno odločilen za politično usodo slo? venskega življa v Italiji v pri? hodnjih dvajsetih letih, je dolž? nost vsakogar, da dobro premisli predno se odloči komu odda svoj glas. Socializem in komuni? zem ne potrebujeta nekaj tisoč slovenskih glasov zato, da bi več ali manj uspela, slovenska manj? šina v Italiji pa potrebuje prav vse slovenske glasove zato, da ne izgine s politične pozornice.
Mi smo pripravljeni vzeti našo usodo v svoje roke. Pomagajte nam! Samo tako bomo lahko uspešno vztrajali in hodili po po? ti, ki je res slovenska. Titsi, k J bodo pri tem ostali ob strani pa naj vedo, da so v odločilnem tre? nutku prepustili svoj narod sa? memu sebi in vse njihove more? bitne pretekle zasluge ne bodo opravičile tega njihovega zadr? žanja.	dr.	B.	A.
Podpirajte
Slovensko dobrodelno ir v*	društvo
DAROVI
Za sklad »Demokracije« je gospod V. T. daroval 5.000 lir. Prisrčna hvala!
Odgovorni urednik:
SASA RUDOLF Tiskarna Adria. d. d. v Tritu
Uredništvo 'n uprava: Trst, ul. Macniavelli 22-II. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S.	Anastasio	l/c - Tel.	23-039
Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA:	posamezna	številka	L	30,—
Naročnina: mesečno	L 50.	letno	L	600,—
Za inozemstvo: mesečno	L 90.	letno	L	1000.—
Poštni čekovni račun:	Trst št.	11-722S