45 1997 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino Rolanda Fugger Germadnik Poroke urarskega mojstra Niggla iz Celja Leta 1990 je Kulturnozgodovinski oddelek Na- rodnega muzeja v Ljubljani odprl antološko raz- stavo Ure skozi stoletja, ki jo je strokovno pri- pravila gospa Vesna Bučič. Kot je zapisal takratni ravnatelj Boris Gombač, je bila razstava "v svojem bistvu kulturnozgodovinski prikaz razvoja urarstva pri nas, tako tehnologije kot oblikovanja".^ V obsežnem katalogu k razstavi je gospa Bučič pred- stavila razvoj urarstva na splošno in posebno poglavje namenila raziskavam razvoja urarske obrti na Slovenskem; katalogu je dodala abeced- nim seznam obrtnikov, ki so tako ali drugače sodelovali pri izdelavi, popravilu ali izboljšavi ur in so od 16. pa do začetka 20. stoletja delovali na slovenskem etničnem ozemlju. Med 276 imeni naj- demo konec 18. in v začetku 19. stoletja dve imeni izdelovalcev malih ur, ki se nanašata na Celje in sicer Franz Josef Knöbl in Georg Niggel (Niggl).^ Obadva sta bila člana graške cehovske organi- zacije. O njunem delu je razmeroma malo podat- kov, saj je bil avtorici ob razstavi znan samo en izdelek urarja Knöbla. To je žepna ura v pozla- čenem ohišju z datumskimi kazalci, ki jo hrani Štajerski deželni muzej Joanneum v Gradcu. Naključje je hotelo, da smo po razstavi v Po- krajinskem muzeju v Celju odkupili zlato žepno uro, ki glede na napis pripada delavnici Niggl iz Celja; pri pregledovanju fonda Magistrat Celje v Zgodovinskem arhivu Celje pa sem skoraj isto- časno naletela na dokumente, ki sicer molče o ob- segu dela obeh urarjev, o naročnikih in kvaliteti dela, zato^ pa osvetljujejo privatno sfero njunega življenja. Že gospa Bučič je navedla podatek, da se je Georg Niggl po smrti Josefa Knöbla poročil z njegovo ovdovelo ženo Katharine. Vdova je po svojem možu dedovala realno pravico do oprav- ljanja malourarske obrti in Georg Niggl si je na ta način izboril lastno mojstrsko mesto pod soncem. Takšen postopek je bil običajna praksa med obrt- niki tega časa; k temu so jih silila toga cehovska pravila, ki so na ta način med drugim zagotovila oskrbo žene in družine v primeru, da je glavni skrbnik umrl. Čustva v današnjem pomenu besede ob sklenitvi zakona seveda niso igrala nikakršne Vesna Bučič, Ure skozi slolelja, Narodni muzej, Lju- bljana 1990, sir. 7. 2 Isto, sir. 116 in sir. 120. vloge, pomemben je bil zgolj ekonomski vidik zakona. Oliranjeni dokumenti, to sta poročni po- godbi in zapuščinski inventarji, omogočajo podrob- nejši vpogled v "zakonske kupčije" cehu zaveza- nega Georga Niggla. Franz Josef Knöbl se je izučil svoje obrti v Friedbergu pri urarju M. Elblu, izdelovalcu malih ur. Leta 1768 je bil Knöbl "proglašen za pomoč- nika" in bil leta 1779 "najet za podeželskega moj- stra v Celju v Spodnji Štajerski."^ Iz dokumentov, ki so našteti v zapuščinskem inventarju Franza Josefa Knöbla sklepamo, da se je poročil s Katha- rine rojeno Nestierin 20. avgusta leta 1778. Za- koncema sta se rodila dva otroka, hči Katharina in sin Josef, ki sta bila ob njegovi smrti 29. marca 1795 stara 14. oziroma 15 let. Zapuščinski inventar, sestavila sta ga mestni sodnik Severin Pergtholdt in inventurni komisar Anton Sabukoscheg, odraža ekonomski položaj Josefa Knöbla: gotovine nič, v obleki 14 goldinarjev in 21 krajcarjev vrednosti, v perilu 21 goldinarjev 21 krajcarjev, v posteljnem perilu 18 goldinarjev in 30 krajcarjev, v posodi "Zinn, Kupfer und Messing" 3 goldinarje 12 kraj- carjev, v pohištvu 72 goldinarjev in 49 krajcarjev in v materialu 15 goldinarjev 49 krajcarjev (200 steklenih pokrovov in ducat urnih vzmeti). Pre- moženje v nepremičninah - hiša št. 39 v današnji Ozki ulici, skupaj s pripadajočo mestno zemljo na Jožefevem hribu in kosom mestnega zemljišča na Otoku ob Ložnici - je bilo ocenjeno na 270 gol- dinarjev. Med popisom pohištva je potrebno opo- zoriti na veliko stensko uro, ki po vrednosti pre- kaša vso ostalo opremo, saj sta jo popisovalca oce- nila na 20 goldinarjev. Vsega premoženja je bilo torej za 414 goldinarjev 52 krajcarjev. Popis dolgov Josepha Knöbla je pokazal, da so le ti za malenkost večji od celohiega premoženja. Skupna vsota je znašala 415 goldinarjev in 2 in pol krajcarja. Dolgovi so se nanašali na različne posa- meznike iz Gradca in Celja, med največjimi upniki je bila žena Katharina Knöbl, ki ji je po poročni pogodbi pripadala dota v znesku 50 goldinarjev, zaženilo v višini 50 goldinarjev in 100 goldinarjev zraven dote priženjenega premoženja. Vdova se je v korist svojih dveh mladoletnih otiok obvezala 3 Isto, sir. 116. 49 12 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 45 1997 izplačti 50 goldinarjev in sicer vsakemu v višini 25 goldinarjev.4 Situacija za vdovo Katarino ni bila rožnata: skromno premoženje, dva nedorasla otroka, dol- govi ... Izrabila je dano možnost in vnovčila naj- večjo vrednost iz podedovanega premoženja, to je relano pravico do opravljanja malourarske obrti. Manj kot leto dni po moževi smrti je vdova skle- nila poročno pogodbo z urarjem, Georgom Nigg- lom. Za Georga Niggla gospa Vesna Bučič navaja, da je verjetno potomec graškega urarja Niggla, priseljenca iz Friedberga na Bavarskem. Ko je leta 1796 prosil za sprejetje v urarski ceh v Gradcu, se je skliceval prav na "Knöblovo malourarsko pravico", ki si jo je pridobil s poroko Knöblove vdove. Gospa Bučič domneva, da je takrat verjetno dobil tudi mojstrski naziv.^ V celjskem arhivu ohranjena poročna pogodba kaže, koliko je lahko vdova Knobl obrnila v svoj prid podedovani "Kleinuhrmacher Jus". Glavne postavke 31. 1. 1796 pred pričami skle- njene in podpisane poročne pogodbe so bile: Gospa Katharina ovdovela Knobl zapiše ženinu 100 goldinarjev in "Uhrmacher Jus" kot doto. Gospod ženin pripiše tej vsoti 400 goldinarjev; oboje, doto in priženilo, skupaj 500 goldinarjev in "Uhrmacher Jus", deduje preživeli, s tem, da so otroci umrlega izključeni iz dedovanja. Gospa nevesta prenese z dnevom sklenitve po- godbe na ženina v nepreklicno last nepremično in premično premoženje, ki ga je podedovala po mo- žu Josephu Knöblu in je zapisano v inventarju z dne 14. aprila 1795, "cum onore et honore". V povračilo obljubi ženin prostovoljno izplačati otrokoma iz prvega zakona vsakemu 25 goldi- narjev; ker pa je hči Katharina umrla, pripada še živečemu sinu iz prvega zakona po imenu Joseph Knobl, tudi delež umrle, skupaj torej 50 goldi- narjev. Poleg tega se ženin obveže, da bo priženje- nemu sinu Josephu brez odškodnine preskrbel vse za urarsko obrt potrebno orodje, ko bo ta kot urarski pomočnik odpotoval v tujino. V primeru, da se v zakonu rode otroci, naj bo ob smrti ene ali druge strani preživeli z otroki enak dedič. V primeru, da v zakonu ne bi bilo otrok, je preživeli univerzalni dedič umrlega, le da mora v slučaju, da je ženin tisti, ki bo preživel, sinu iz prvega zakona iz zapuščine matere in tokratne neveste, izplačati nujni delež.^ Skrbno sestavljena poročna pogodba je pred- videla vse možne življenske situacije in zagotovila Georgu Nigglu toliko željeni "Kleinuhrmacher Jus", izključila sina kot pretendenta na to pravico, Knöblovi vdovi ohranila pridobljeni status in ji odvzela skrb za sina. Kratka opazka iz mrtvaškega lista ob smrti Katharine Knobl da vedeti, da se je tudi Josef Knobl mlajši posvetil urarstvu in se uveljavil kot meščan in izdelovalec malih ur v Münchnu.^ Georgu Nigglu se je poroka hitro obrestovala. Brez dvoma je postal ugleden meščan, saj ga kot pričo najdemo na številnih dokumentih, testamen- tih in poročnih pogodbah. V letih od 1806 do 1809 je zasedal mesto župana.^ Pojavi se tudi kot last- nik hiše št. 91 na eminentnem Glavnem trgu v Celju v letih 1800 - 1810.9 25. 2. 1814 je Katharina Niggl umrla. Očibio se v zakonu z Georgom Nigglom ni rodil noben otrok in mož nastopa kot univerzalni dedič pre- moženja. Zanimiv popis Katharinine zapuščine, ki je bil sestavljen 5. septembra 1814 leta in ga je podpisal Georg Niggl, razkriva razmeroma skrom- no premoženje, obstoječe iz osebne garderobe in opremljene postelje v skupnem znesku 304 gol- dinarjev. Postelja z vso potrebno opremo je veljala 50 goldinarjev, med oblekami pa našteva popiso- valec 6 sukenj in kril v vrednosti 74 goldinarjev, 2 žametni avbi, 4 pare lanenih rjuh, 4 prte, 6 serviet, 6 robčkov in 12 srajc. Glede na sklenjeno poročno pogodbo je dota skupaj z zaženilom v vrednosti 500 goldinarjev in pravica do urarske obrti pri- padla možu, Georgu Nigglu. "Uhrmacher Jus" je ocenjen v višini 100 goldinarjev.^^ Georg Niggl po smrti Katharine ni okleval. Po preteku leta je že sklenil novo poročno pogodbo, tokrat z devico (deklico?)^^ Anno Stichelberger. V 20 letih bivanja v Celju si je Niggl ekonom- sko opomogel, saj navede vrednost svojega pre- moženja v višini 4300 goldinarjev dunajske velja- ve. Poročna pogodba, sklenjena 5. februarja 1815, je vsebovala varnostno klavzulo, namreč, da posta- ne veljavna šele po duhovnikovem blagoslovu ("priesterlichen Einsegung"). Za razliko od ostalih poročnih pogodb v tem primeru sestavljalec po- ^ Zgodovinski arhiv Celje (v nadaljevanju ZAC), f. Ma- gistrat Celje, AS 5, s. Josef Knöbel, Inventarium, 14. 4 795. ^ Vesna Bučič, Ure str. 120. ^ ZAC, f. Magistrat Celje, AŠ 9, s. Catharina Niggl. 7 Isto. 8 Andreas Gubo, Geschichte der Stadt Cilli, Graz 1909, str. 334. Opomba: A. Gubo zapiše sicer priimek Georg Nickel, vendar gre za uradniško različico priimka Niggl, ki se pojavlja tudi v ostalih dokumentih. Naš mojster se je sam skoraj dosledno podpisoval Niggl. 9 Janko Orožen, Posestna in gradbena zgodovina Celja, Celje 1957, str. 22. ^0 ZAC, f. Magistrat Celje, AŠ 9, s. Catharina Niggl. ^ Originalni zapis v poročni pogodbi je "Jungfrau" in ga Anton Alois Wolf v slovarju iz leta 1860 prevaja kot devica. 50 45 1997 12 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino godbe pri nevesti ne zapiše matere in očeta, tako, da ne moremo razbrati njenega socialnega statusa. Poglavitne postavke poročne pogodbe med bo- dočima zakoncema so bile sledeče: Nevesta prinese v zakon doto v vrednosti 200 goldinarjev dunajske veljave (v nadaljevanju d. v.). Ženin doda 300 goldinarjev d. v. in realno malo urarsko pravico kot zaženilo; dota, zaženilo in malourarska pravica pripadejo preživeli stranki z ali brez krvnih dedičev. Ženin obljubi svoji ljubljeni nevesti za poročno obleko in jutrnino izročiti 200 goldinarjev d. v. Vse premoženje, ki ga bo ena ali druga stranka tekom zakona pridobila ali podedovala in bo ob smrti ene ali druge stranke presegalo obstoječe premoženje v znesku 4300 goldinarjev d. v. se smatra kot skupno dobro in se razdeli na enaka dela. V primeru, da v zakonu ne bo otrok, pripada preživeli stranki polovica zapuščenega premoženja v last, z drugo polovico pa razpolaga vsaka stran- ka po svoji volji.^2 Ob primerjanju obeh poročnih pogodb se nehote vsiljuje občutek, da je bil drugi zakon s strani Niggla zelo zaželen in da je bila tokrat nevesta tista, ki je postavljala pogoje. Kakorkoli že, zakonska sreča novoporočencev ni dolgo trajala. 3. januarja 1816 je Anna Niggl umrla in možu za- pustila tri tedne starega sina Karla. Umrla je brez testamenta in 22. januarja je Vinzenz Pototschnig, inventurni komisar, napravil popis pokojničnega premoženja (obligacije, nakit, obleke, perilo) v vrednosti 619 goldinarjev 34 krajcarjev. Od tega je na osebno garderobo in nakit odpadlo 455 gol- dinarjev 37 krajcarjev. Detajlni popis zapuščine in licitacijski zapisnik kažeta, da je bila garderoba pokojne mnogoštevilna, po zadnji modi in odlične kakovosti. V primerjavi z zapuščinskimi inventarji ostalih meščanov izstopa tudi količina pokoj- ničenega nakita: dva para zlatih uhanov, osem zla- tih prstanov, niz granatov in okrasni trak s sed- mimi biseri. Nakit in obleko, vključno s perilom, so prodali na licitaciji, 23. februarja 1816 leta in iztržili 664 goldinarjev 41 krajcjarjev. Med številnimi meščankami, ki so sodelovale na licitaciji, najdemo tudi vdovca Niggla, ki si je med drugim odkupil belo obleko iz atlasa, zidano rutico, površnik iz kambrika in kuhinjski predpasnik.^3 -pri mesece kasneje, natančneje 20. marca 1816, je umrl še sin Kari. Georg Niggl, urar v Celju, je bil ponovno vdovec in brez potomcev.^'' Vesna Bučič v seznamu urarjev navaja v prvi polovici 19. stoletja še Jurija Niggla, ki naj bi bil omenjen pred 1850 pri nakupu kočice v Celju in naj bi bil sin Georga Niggla. Se je torej Georg Niggl ženil še tretjič? ZUSAMMENFASSUNG Die Hochzeiten des Uhrmachermeisters Niggel aus Celje Im vorliegenden Beitrag werden zwei Heirats- verträge vorgestellt, die in den Jahren 1796 und 1815 vom Uhrmacher Georg Niggel aus Celje abgeschlossen wurden. Zum ersten Mal heiratete er die Witwe seines Celjer Vorgängers, des Uhr- machers Josef Knöbel. Auf diese Weise erlangte er das Recht auf Ausübung des Taschenuhr- macherhandwerks und den Meistertitel, lebte er doch - wie auch die anderen Handwerker jener Zeit - unter dem Druck der starren Zunftregeln. Zum zweiten Mal heiratete der bereits betagte Meister eher aus Liebe und dem Wunsch nach Nachkommen. Zu diesem Schluß verleiten uns die für die Braut ziemlich günstigen Artikel im zweiten Heiratsvertrag. Durch den Tod der zweiten Frau und des kaum geborenen Sohnes wurden seine Hoffnungen zunichte gemacht. 12 ZAC, f. Magistrat Celje, AŠ 3, s. Anna Niggl. 13 Isto. 4 Isto. 1= Vesna Bučič, Ure str. 120. 51