šUsHiS mil ko Slovencev KOSMOS ZBIRKA POLJUDNO ZNANSTVENIH IN GOSPODARSKIH SPISOV, SPOMINOV, POTOPISOV ITD. MILKO KOS ZGODOVINA SLOVENCEV OD NASELITVE DO REFORMACIJE v*- 1933 JUGOSLOVANSKA KNJIGARNA LJUBLJANA I ^ J 1 KO JjOOQ Tiskarna Vse pravice pridržane sv. Cirila / Maribor / A. Hrovatin PRVI DEL PRED PRIHODOM SLOVENCEV PRED PRIHODOM SLOVENCEV POZORIŠCE SLOVENSKE ZGODOVINE V UVODNEM POGLAVJU K ZGODOVINI SLOVENCEV SE MI ZDI UMESTNO spregovoriti o prirodi zemlje, na kateri so živeli naši predniki od preselitve iz Zakarpatja v novo domovino — nekdaj mnogo večjo kot danes. Kakor drugod je tudi pri nas ozemlje, na katerem so živeli in še žive Slovenci, njegova velikost in oblika, meje in prehodnost, fizična struktura, podnebje in rastlinstvo, z eno besedo to, kar se imenuje tudi geopolitičen položaj, vplivalo v veliki meri na njegovo politično, gospo¬ darsko, socialno in kulturno preteklost, jo v mnogočem odločalo, čeprav — to je treba naglasiti — ne vedno in pod vsakim pogojem. Ozemlje, ki je bilo in je pozorišče slovenske zgodovine, je kar se da mnogovrstno in v svoji prirodi mnogolično. Slovenska zemlja sega v visoko alpsko pogorje, obsega z gozdom pokrite obširne planote in go¬ rovja, sredogorski svet in gričevje, ravnine v alpskih kotlinah in ob večjih rekah, se razprostira preko velikega dela kraškega sveta — golega in obraščenega — se širi do skrajnega roba zgornjeitalijanske in je po drugi strani še del panonske nižine, sega od ozkega primorskega pasu do meja večnih ledenikov. Slovenska zemlja, nekdanja in sedanja, je del zemeljske površine, na kateri se stikajo in križajo morfološke in geološke, klimatske in vegetacijske meje, preko katere vodijo od prvih zaznavnih časov njene preteklosti pomembna pota vojaškega osvajanja in trgovskega pro¬ meta, dovajajoča vanjo v vseh dobah, za več ali manj časa, narode in ljudstva različnih ras in jezikov, ver in kulturnih stopenj. Mnogolična geografska struktura slovenske zemlje je povzročila, da so geografske komponente v njeni zgodovini vsega upoštevanja vredne, take, ki so njen historičen razvoj odločale in ga pospeševale, pa tudi take, ki so mu podlegale. Oglejmo si najprej strnjeno ozemlje slovenske na¬ selitve za časa njegovega največjega obsega, to je v 9. stol. Takrat gre meja Slovencev pred vrati Trsta, Krmina, Čedada in Humina, v po¬ virjih Drave, Mure, Aniže in Traune na zapadu, do Donave in še preko nje na severu ter do Bakonjskega gozda in Blatnega jezera na vzhodu. [ 7 ] Danes je zapadna slovenska meja od Rokave (Dragonje) v Istri do Ka¬ nalske doline v glavnem ista kot pred 11 stoletji. Silno se je pa premaknila severna meja, ki poteka danes na približni črti Šmohor v Ziljski dolini, Dobrač, izliv Zilje v Dravo, med Osojskim in zapadnim delom Vrbskega jezera, tik južno od Celovca, na južnih pobočjih Svinjske planine, ob Dravi pri Labodu, preko grebenov Kozjaka, ob severnem podnožju Slo¬ venskih Goric do Radgone, na črti Radgona—Raba zapadno od Monoštra in na črti Monošter—Dolnja Lendava. Ako primerjamo površino »Sklavinije« frankovskih časov v 9. stol., ko je bila po obsegu največja, z zemeljsko ploskvijo, na kateri bivajo Slovenci še danes, vidimo, da so Slovenci izgubili v teku enajstih stoletij približno dve tretjini svojega ozemlja. Odgovor na vprašanje, ki se nam ob tej porazni številki vsiljuje, kako so mogli Slovenci izgubiti tako ogromen del svoje nekdanje zemlje, nam bo dalo proučevanje geograf¬ skega položaja slovenske zemlje, zgodovina le-te ter Slovencev samih. Če si ogledamo obliko zemeljske površine, na kateri so bivali Slovenci ob času svoje največje razširjenosti, se nam ta, pre¬ nesena na zemljevid, ne zdi ravno nevarna, kajti dovolj je zaokrožena, nje obseg od juga proti severu in od zapada proti vzhodu približno enako velik — neglede na to, da se v pasu, ki meri v zračni črti okoli 300 km, naslanja na istorodno narodno telo. Geografska ploskev v dobi največje slovenske razširjenosti kaže kvečjemu eno samo opasno mesto, to je klin, ki se zadira ob zgornji Dravi proti zapadu, kjer je onostran Lienza že v 7. stol. tekla najzapadnejša slovenska meja. Prav ob tej skrajni, v za¬ padno smer porinjeni tipalnici Slovencev, je prišlo do prvih zmag in porazov naših prednikov, o katerih nam zgodovina poroča. Dravska vrata v alpski meji so prva pripeljala Nemce do Slo¬ vencev in mednje. Ti so jih v 7. stol. še odbili in do srede 8. stol. obranili svojo osrednjo pokrajino, Karantanijo, pred tujci. Pregrada visokih Alp, ki je sto in petdeset let branila slovensko zemljo pred tujim vplivom, je padla takoj, ko se je s politično in versko priključitvijo karantanskih Slovencev na zapad v temeljih začel rušiti njihov stari red. Visoke Alpe, od furlanskih meja do Dachsteina navidez prirodni branik, ki bi si ga alpski Slovenci težje boljšega želeli, se izkažejo kot gorovje, ki ni branilo, marveč —- navzlic majhnemu številu visokogorskih prehodov — dovajalo med Slovence politično in kulturno močnejši tuji rod in red. Historična dejstva so se izkazala jačja od prirodne meje, kakršno predstavljajo visoke Alpe. Mnogo nevarnejša in prej nego alpska je bila propadu zapisana obdonavska meja Slovencev. V prastarem evropskem prehodnem ozemlju so postali tamkajšnji maloštevilni Slovenci žrtev narodov, ki jim [ 8 ] 1 I IZ STAROSLOVENSKIH GROBOV (OBSENČNI OBESKI IN PRSTANI) Predmeti se nahajajo v zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani , je šlo za gospodstvo nad velikimi vrati, vodečimi iz Nemčije v Panonijo. Slovenski element v Obdonavju med Bavarsko in panonsko nižino je strlo premikanje nomadskih osvojevalcev (Obrov, Madžarov) ter politična, kulturna in kolonizatorična ofenziva Nemcev, ki si prav v obdonavskem koridorju ustanove najmočnejšo dinastično tvorbo na vzhodu — jedro bodoče Avstrije. V geografskem oziru zelo neugodna je bila tudi severovzhodna slo¬ venska meja, ki jo moramo imenovati panonsko. Odprta ravnina ob Donavi in spodnji Rabi ter lahko valovit svet ob Zali, zgornji Rabi in Blatnem jezeru je bil ugodno torišče nomadskih narodov, ki so, sledeč velikemu azijsko-evropskemu stepnemu pasu, dospeli do Alp in se s svo¬ jimi lahkimi konjeniškimi krdeli rajši zadrževali v odprtem in ravnem terenu kot v gorah in hribih, za konjeniške trume težje dostopnih. Slo¬ venci na panonski meji so bili izpostavljeni močnemu pritisku, podlož- ništvu in raznarodovanju od strani obeh nomadskih narodov, s katerima so v novi domovini prišli v dotik, Obrov in Madžarov. Trenje narodov v panonski nižini je Slovane v njej deloma strlo, deloma potisnilo ob njene robove. Najprej so se Slovenci pod obrskim pritiskom umaknili v pred¬ alpski in alpski svet. Po propadu obrske sile je prišlo do slovenskega protisunka in celo do neke vrste državotvornosti Slovencev v panonskem odseku; to dokazuje panonska kneževina Pribine in Koclja. Panonska nižina izkazuje za kratek čas celo privlačno silo za slovenski element. Toda istočasno s slovensko ekspanzijo se vrže v Panonijo germani- zatorični val, ki je med Slovence na gosto nasejal nemške koloniste. Nemški pritisk v Panonijo sicer ni bil dolgotrajen, kajti že ob koncu 9. stol. ga je uničil naval drugega nomadskega naroda, Madžarov, ki so nekdanje panonsko-slovensko ozemlje v teku enega tisočletja zmanjšali od približno najmanj 10.000 km 2 na okroglo 1000 km 2 , mu torej pustili le eno desetino nekdanjega domnevnega obsega. Proti jugovzhodu, med Muro in Istro, je geografija sloven¬ ske zemlje, kot to najočitneje kažejo smeri vseh velikih naših rek in dinarskega gorskega sistema, najožje povezana z zgornjim jadranskim Primorjem, dinarskim Krasom, srednjim in spodnjim Posavjem ter Po¬ dravjem, tako da bi po nujnosti geografskih činiteljev morali ob Savi, Dravi in Kolpi pričakovati veliko in enotno državno tvorbo. Le enkrat v prvem obdobju naše preteklosti naletimo na tak poizkus za Ljudevita Posavskega, ki pa pod pezo močnejših političnih sil propade. Te so bile najsilnejše, ko je tuje vojaško in politično zavojevanje ob koncu prvega in v začetku drugega tisočletja našega letoštetja zasekalo v ozemlje, enotno po strukturi, rasi in govorici, prirodno kaj slabe državne meje, ki so v političnem oziru razbile enoto Slovenov ob Dravi in Savi ter od- [ 9 ] delile Slovence od Hrvatov. Jezikoslovci pravijo, da se prvobitni govor Slovenov, ki so naselili ozemlje med Dravo in Jadranom, ni bistveno raz¬ likoval od praslovanskega jezika; tem manj seveda so se razlikovali go¬ vori Slovenov to in onostran Sotle, Gorjancev, Kolpe in Snežnika. Tam, kjer bi po prirodi, krvi in jeziku najprej pričakovali skupno politično življenje, tega v srednjem veku naše zgodovine ni bilo. Slovensko-hrvat- ska meja bi ob drugačnem političnem razvoju mogla v srednjem veku prav tako potekati ali ob Savinji in globoko na Dolenjskem, ali okoli Bjelovara in Siska, kakor jo danes zaznamujemo ob Sotli, na Gorjancih in ob zgornji Kolpi, ali bi je pa sploh ne bilo. V prirodi dobro utemeljena je zapadna slovenska meja nasproti romanskemu svetu. Črta, ki loči med Timavo in zgornjim Til- mentom kraški in gorski svet od Furlanske nižine, je v glavnem že naj¬ manj 12 stoletij meja med slovanskim in romanskim življem. Historični momenti ob času slovenskega naseljevanja so jo od svoje strani še bolj utrdili. V političnem oziru je naše Posočje s Krasom vse do konca sred¬ njega veka sicer spadalo pod Furlanijo, oziroma Istro, in z njo pod Italijo, ali politična pripadnost italski strani je bila preslaba, da bi mogla povzročiti premaknitev narodnostne meje med Alpami in morjem nam v škodo. Nasprotno, močnejše od italskih so skozi ves srednji vek struje, ki dovajajo na Sočo in Kras kulturne in kolonizacijske tokove ter politični, socialni in gospodarski red severnih dežel. Zemlja med se¬ vernim Jadranom, alpskimi grebeni in kraškimi prehodi je v srednjem veku prednji prostor slovenskega in nemškega zaledja. Med Timavo in Rokavo (Dragonjo) se Slovenci dotikajo morja ali se mu vsaj približujejo. Zgodovina nam bo pokazala vrsto historičnih ovir, ki so branile Slovencem ožje stike z morjem in tako preprečevale, da bi Slovenci, vsaj v skromnem obsegu, mogli postati obmorski narod. Pa ne samo geografsko-politični razvoj slovenskih meja in obrobnih pokrajin, tudi priroda notranjih dežel nekdanje in sedanje slovenske zemlje je pri proučevanju njene zgodovine vsega upoštevanja vredna. Značilno podobo dajejo notranji Sloveniji kotline sredi gora in hribovitega sveta: koroška, zgornještajerske, graška, celjska, ljubljanska. Nanje navezuje in iz njih izhaja glavno politično življenje Slovencev od 7. stol. naprej. Najpomembnejša od vseh je v slovenski zgodovini srednjega veka koroška kotlina s središčem na Gosposvetsko-celovškem polju. Že v antiki jedro političnih organizacij ilirskih in keltskih plemen, nato rimskega Notranjega Norika, postane koroška kotlina v slovenski dobi zibelka samostojne slovenske državne tvorbe. Kot gorska pokrajina sredi Vzhodnih Alp, zavarovana od vseh strani od gora, skozi katere vodijo [ 10 ] pota le v ozkih soteskah ali preko visokih prelazov, je bila Koroška od prirode določena za osrednjo slovensko pokrajino, okoli katere bi se mogle nanizati ostale. Zgodilo se je sicer drugače, vendar je Koroška še dolgo obdržala obvladujoč položaj med pokrajinami v Vzhodnih Alpah. Okoli stare Karantanije — Koroške je ustvarila frankovska, nato doba velike nemške ekspanzije v zaščito nemške države na slovenski zemlji, na severu in vzhodu, venec obrambnih k r a j i n , ki so našle svoja prirodna središča v gorskih kotlinah naše zemlje: Karantanska krajina v graški, Savinjska krajina v celjski, Kranjska v ljubljanski kotlini. Podravska krajina, ki je bila v široko proti vzhodu odprtem Podravju premalo za¬ sidrana, je zgodaj izgubila svojo samostojnost in se pridružila Karantan¬ ski krajini, oziroma nastajajoči Štajerski. Moč kotlin in gora okoli njih se je v slovenski zgodovini izkazala kot zelo velika. Razbila je slovensko zemljo v političnem oziru na dežele, nastale iz krajin, in pospeševala že itak močno rodovno razcepljenost Slovencev. Kotline-krajine-dežele so slabile nacionalno odpornost Sloven¬ cev in preprečevale, oziroma ovirale njihovo politično zedinjevanje. Ob regionalno razbitih Slovencih je bila germanizacija njihovih severnih krajin mnogo lažja, kot bi bila ob geografsko enotnem in vse Slovence obsegajočem političnem ozemlju. Popolnoma so se ponemčile zgornje- štajerske in graška kotlina, deloma pa celovška. Slovensko življenje se umika vedno bolj v kotline-krajine-dežele, ki leže v območju ve¬ likega prehoda iz Panonije v Italijo: v Podravje, Posavinje in Posavje ter tem bližnje in nanje prislonjene predele. Prekmurje in del Pomurja na severovzhodu, Kras in Posočje na jugozapadu so braniki slovenskega koridorja med panonsko in furlansko nižino. Geografska raznolikost in razkosanost slovenske zemlje v krajine- dežele in nemoč teh, da bi iz samih sebe ter na lastnih tleh ustvarile eno samo politično enoto, obsegajočo vse Slovence, je olajšala delo sosedom. Slovenska zemlja v srednjem veku ni bila nikdar politična edinica zase. Od večje ali manjše moči sosednjih držav in tujih dinastov je bilo odvisno, koliki del Slovenije bo komu pripadal. Borba dinastov za slovensko zemljo tvori obširno poglavje srednjeveške zgodovine Slovencev. Proti koncu dobe, ki jo obravnava ta knjiga, se odloči v korist habsburške Avstrije, ki združi iz svojih in ne slovenskih interesov skoraj vse Slo¬ vence, razbite na historično-politične edinice-dežele, v svojem okviru. Tako prevladujejo v srednjeveški zgodovini Slovencev nad enot¬ nostjo in zedinjevanjem momenti razkosavanja in razdruževanja. Priroda slovenske zemlje s svojo raznolikostjo in prehodnostjo jih je močno pospeševala. [ 11 ] PREDZGODOVINSKA DOBA NAJSTAREJŠI SLEDOVI O BIVANJU ČLOVEŠKEGA RODU NA ZEMELJSKI površini se izgubljajo v dobi, ki jo imenujemo predzgodovinsko ali pre- historično dobo. Nikakršni pisani spomeniki nam niso iz nje ohranjeni. Zastopana je ta doba tudi v zgodovini zemlje, ki so jo kesneje naselili Slovenci, vendar v zgodovino Slovencev v ožjem pomenu besede ne spada, kakor tudi ne sledeča ji rimska doba ter doba tako zvanih selitev narodov. Predzgodovinske, rimske in dobe velikih selitev pa radi tega nikakor ne smemo preskočiti. Mnogoterih pojavov v kesnejši zgodovini Slovencev ni mogoče razumeti brez poznavanja davne preteklosti ozem¬ lja in narodov, ki so na kesneje slovenskih tleh bivali pred prihodom naših prednikov. Predzgodovinsko dobo delijo navadno na tri manjša obdobja: na dobo kamena, dobo brona in dobo železa, in sicer po materialu, iz ka¬ terega je človek v eni ali drugi teh treh dob v glavnem izdeloval svoje orodje in orožje. Te tri dobe pa razpadajo zopet v poddobe, tako kamena v starejšo ali paleolitik, in v mlajšo ali neolitik. Prehod k dobi brona tvori doba bakra, ki je pa sorodnejša neolitiku kot dobi brona. Železno dobo zopet ločijo arheologi navadno v starejšo ali hallstattsko, in v mlajšo ali latensko dobo, prvo imenovano po najdišču Hallstatt v Zgornji Avstriji, drugo po najdišču La-Tene ob Neuchatelskem jezeru v Švici. Vse te dobe in njihove poddobe so zastopane v zgodovini zemlje, ki so jo kesneje naselili Slovenci. Časovno opredeliti jih je težko, kajti ne javljajo in končavajo se povsod ob istem času. Za slovensko zemljo velja nekako, da je segala kamena doba do okoli 1. 1900 pred Kr., doba brona od okoli 1. 1900 do okoli 1. 1000 pred Kr. in železna doba od okoli I. 1000 do začetka našega letoštetja. Nedvomno je bila že v paleolitiku slovenska zemlja oblju¬ dena. Telesnih ostankov paleolitskega človeka v Sloveniji sicer še niso našli, vendar nam je iz največje bližine slovenske zemlje znano eno naj¬ pomembnejših najdišč telesnih ostankov paleolitskega človeka v Evropi, odkrito 1. 1899 pri Krapini na Hrvatskem. Pač pa so naleteli na da¬ našnjih in nekdanjih slovenskih tleh ponekod na orodje, obdelano od človeške roke iz kamna, živalskih kosti in rogovja, ki sega še v paleo¬ litsko dobo. Najstarejša sem spadajoča najdba v današnji Sloveniji je iz jame, imenovane Potočka zijalka na gori Olševi v Karavankah. Potočka zijalka je bila neke vrste lovska postaja ljudstva, ki je bivalo v mlajšem paleolitiku na naših tleh. Vse torej kaže, da je bila Slovenija že v paleo¬ litiku naseljena, četudi ne preveč na gosto. Narod je po načinu nomad- [ 12 ] skih lovcev stanoval v jamah; kateremu človeškemu rodu je pa pripadal, o tem se da samo domnevati. Mnogo bolj živo sliko si moremo ustvariti o naši zemlji v drugem obdobju kamene dobe, to je v neolitiku. Takrat človek tudi pri nas ni več samo nomadski lovec, marveč tudi že stalno naseljen živino¬ rejec in poljedelec, posebno v mlajšem neolitiku. Svoja stalna domovja in selišča si gradi najrajši ob vodah in močvirjih, ali pa uporablja zanje še vedno prirodne jame in votline. Neolitski človek je enakomerno, četudi ne preveč na gosto naseljen po vsej deželi. V kesnejšo neolitsko dobo se¬ gajo stavbe na koleh ali kolišča na Ljubljanskem barju (od okoli 1. 2500 pred Kr. dalje). Značilno za neolitsko kulturo pri nas in drugod je gli¬ nasto posodje s primitivno dekoracijo. Orožje in orodje, ki rabi takrat¬ nemu človeku, je še vedno iz kamena, živalskih kosti in rogov, toda že lepo obdelano in brušeno. Neolitska kultura je že diferencirana, pripada različnim skupinam, nanjo vplivajo mnogotera preseljevanja in promet, celo o trgovini, katere sledovi gredo iz naših krajev do Donave in glo¬ boko v Panonijo, smemo govoriti. Mrtve pokopava neolitski človek v posamezne grobove in kaže se, da ima že neke verske predstave. Tudi živi neolitski človek že v neki primitivni družabni ali vsaj rodbinski or¬ ganizaciji. Neolitska doba na Slovenskem je trajala do okoli 1. 1900 pred Kr. Proti koncu neolitske dobe je človek začel uporabljati baker za svoje orožje in orodje. Doba bakra predstavlja pododdelek zadnje neolitske dobe, kar se posebno lepo vidi iz najdb na naših tleh. Na današnjih slovenskih tleh so našli večje najdbe in sledove člo¬ veških naselbin iz dobe neolitika in bakra ob robeh Dravskega polja okoli Maribora in Ptuja, pri Žusmu pri Celju, pri Št. Rupertu pri Laškem, in celo obronki Pohorja so bili že obljudeni. Na ostanke stavb na koleh, ki so stale nedaleč od brega v plitvi vodi, so naleteli na Ljub¬ ljanskem barju (troje večjih selišč: Notranje gorice, Ig, južni rob Ljub- ljane). Najstarejše vobče znane človeške naselbine na kesnejših kranj¬ skih tleh so kolišča z Ljubljanskega barja, ki segajo še v dobo bakra in v začetek dobe brona. Dobi kamena in bakra sledi doba brona, ki traja v naših krajih nekako od okoli 1.1900 do okoli 1. 1000 pr. Kr. Najdb iz te dobe je pri nas primeroma malo. Večja najdišča na današnjih slovenskih tleh so Črmošnjice in Jurka vas pri Novem mestu ter Zagorje ob Savi. Bron je dobivala dežela sprva od zunaj, posebno iz današnje Ogrske, kesneje ga je izdelovala sama. Od zunaj so prevzete tudi mnoge oblike orodja, orožja in posodja. Slovenija leži v dobi brona ob trgovskih potih, ki so vodila iz Italije [13] proti severu in vzhodu; bron in kultura brona sta se razširila ob njih na Balkan in evropski sever. V severne kraje je vabila trgovce predvsem kupčija z jantarjem, v dežele Vzhodnih Alp so pa italski trgovci priha¬ jali v prvi vrsti po zlato in sol. Ljudje se v dobi brona oblačijo že v lanena in volnena oblačila. Glavno orožje jim je kratko bodalo in dolg meč, po večini uvozni predmet iz Italije in Ogrske. Od orodja so našli največ sekir. Mrliče pokopavajo, v mlajši dobi brona pa tudi že sežigajo. Okoli 1. 1000 pr. Kr. začno tudi v naših krajih uporabljati železo, sprva samo za okrasje, potem pa za vsako orožje in orodje. Kakor bron so tudi železo vpeljali trgovci z juga (iz Italije in Grčije). V starejši dobi železa, ki jo imenujejo hallstattskoin sega v naših krajih do okoli 1. 400 pr. Kr., so orožje, orodje in nakit že zelo mnogovrstni. Mnogo predmetov je uvoženih iz Italije, posebno keramičnih izdelkov, situl iz brona in opasačev, ki spadajo v krog venetske Este-kulture in po svojem sijajnem okrasju kažejo močan vpliv etruščanskega umetnostnega stila (okoli 800—400 pr. Kr.). Tudi doma skušajo v hallstattski dobi po¬ snemati tuje vzorce keramičnih in drugih predmetov. Plug je hallstattski dobi že znan. Hiše so deloma že zidane. Obsežna gradišča se vrste ob važnih prometnih črtah. Znane so nam tudi že nekatere plemenske državne tvorbe z vladarji na čelu. Slovenija je v hallstattski dobi gosto naseljena dežela, posebno Kras, Dolenjska, Ljubljanska kotlina, Savska dolina med Sevnico in Bre¬ žicami in Dravska dolina. Močne naselbine hallstattske dobe so se na¬ hajale v okolici krajev: Sv. Lucija pri Tolminu, Šmihel pri Postojni, Cerknica, Vače, Magdalenska gora pri Šmarju, Šmarjeta pri Novem mestu, Rovišče in Libenska gora pri Krškem, Mokronog in okolica, Podzemelj v Beli Krajini, Hajdina pri Ptuju, Poštela na Pohorju, Mari¬ bor, Ruše, Slovenjgradec in okolica, Breg pri Rožeku in okolica Beljaka. Nosilci hallstattske kulture na Slovenskem so mnogovrstna ilir¬ ska plemena, pripadajoča indoevropski narodni skupini. Ozemlje od južne Koroške in furlanske nižine do vzhodnih meja Bosne in Her¬ cegovine pripada enotni skupini hallstattske kulture, ki se po svojih ti¬ pičnih značilnostih deli v več manjših skupin. Glavna ilirska plemena pri nas so Japodi, ki jih rimski pisci cesarske dobe dele v primorske in gorske; stanujejo med Julijskimi Alpami, Snežnikom, Kapelo, Golo Plje- ševico in Velebitom. Colapiani bivajo ob Savi in spodnji Kolpi, Noričani v osrednjem delu Vzhodnih Alp. Razvoj starejše železne dobe so prekinili indoevropski Kelti, ki so nosilci tako zvanega latenskega obdobja železne kulture (nekako od 1. 400 do začetka naše ere). Okoli 1. 400 so začeli prodirati od zapad- nih strani in so v 3. stol. zagospodovali med drugim tudi v Vzhodnih Al- [ 14 ] pah ter delih ogrske nižine in Balkanskega polotoka. Delili so se v več plemen, od katerih prihajajo za našo zemljo v poštev Tauriski, ki so se v Vzhodnih Alpah pomešali z ilirskimi Noričani, ter segali proti jugu še na današnja gorenjska tla. Ob Jadranu in na Krasu so trčili Kelti na ilirske Japode in se z njimi tudi pomešali. Ob robu Furlanske nižine, v sosed¬ njih gorah in delu Gorenjske so živeli keltski Kami, v vzhodnih delih Kranjske Latobiki s središčem v Neviodunumu, pa tudi v vzhodnem delu panonske nižine so prebivala nekatera keltska plemena. Kelti so bili predvsem poljedelci in živinorejci, bavili so se pa tudi s kopanjem rud (sol, zlato, železo), s trgovino in izdelovanjem železnih predmetov. Noriško železo, iz njega izdelano orožje ter iz rečnega peska Drave, Labodnice in drugih voda pa iz Visokih Tur pridobljeno zlato so glavni izvozni predmeti Vzhodnih Alp v Italijo. Promet je bil že pri¬ meroma obsežen, kajti grško-macedonski ter spodnjeitalijansko-sicilski novec 4. in 3. stoletja pr. Kr. so našli na mnogih krajih. Kesneje so začela keltsko-ilirslta plemena kovati tudi lasten novec, ki je prvotno podoben srebrnemu denarju kralja Filipa II Macedonskega in ima kot napis od 1. stol. pr. Kr. dalje imena poglavarjev noriških plemen. Ta so organizirana že v neke vrste državnih tvorbah. Zaprte gorske doline in kotline so, kot še mnogokrat kesneje na naših tleh, pospeševale postanek manjših državnih in plemenskih edinic. Do večje države v Vzhodnih Al¬ pah ni prišlo, razen v primeru zunanje nevarnosti, ko so se mala plemena strnila k skupnemu odporu. Tako nam je razumeti noriško kraljestvo, o katerem govore rimski viri. Latenska kultura na naših tleh ni bila zasidrana posebno globoko. Značilna je za keltske zavojevalce, ki pa tvorijo le redko in zgornjo plast prebivalstva. Le malo, in še to iz kesnejšega časa, je samolatenskih se- lišč in najdb. Skoraj povsod je latenska kultura pomešana s hallstattsko ali pa je sploh ni, tako da sledi hallstattski neposredno rimska doba. Najpomembnejše najdbe latenske dobe na Slovenskem so iz Šmihela pri Hrenovicah, z Magdalenske gore pri Šmarju, iz Mokronoga, Šmarjete pri Novem mestu, Drešinje vasi pri Celju, Starega trga pri Slovenjgradcu in Poštele pri Mariboru. Zelo značilna so mogočna okopna gradišča ilirsko- keltskih plemen, ki se vrste ob strategično važnih poteh in prehodih, od predmetov pa posebne vrste fibule in dolgi meči iz jekla. [ 15 ] DOBA RIMLJANOV IN VELIKIH SELITEV NARODOV V ZADNJIH DVEH STOLETJIH PRED ZAČETKOM NAŠEGA LETOŠTETJA SO bila keltska in ilirska plemena na naših tleh izpostavljena dvojnemu zelo močnemu pritisku, germanskemu od severa in rimskemu od juga. Sever¬ ni pritisk se najmočneje pojavi ob navalu Cimbrov 1. 113 pr. Kr., ki trčijo na svojem pohodu v Alpah na Noričane in njihove zaveznike Rim¬ ljane ter jih pri Noreji (pri Neumarktu na zgornjem Štajerskem), glav¬ nem mestu Noričanov, premagajo. Vpad Cimbrov zaključuje starejšo do¬ bo Keltov v Vzhodnih Alpah. Rimljani so, da bi preprečili ekspanzijo barbarov v Italijo, usta¬ novili že I. 181 kolonijo Akvilejo in odtod -— potem ko so si že poprej podvrgli Dalmacijo — začeli preko Krasa tipati in prodirati v Alpe in kraško zaledje. Alpska plemena so postajala Rimljanom prisiljeno ali prostovoljno zaveznik in pomočnik. V prvem stoletju pred našim leto- štetjem je bila odporna sila alpskih prebivalcev že strta, tako da so imeli cesar Avgust in njegovi sinovi, ki so se lotili okupacije alpskih in podo¬ navskih dežel, primeroma lahek posel. Prvi pogoj rimskega uspeha v Po¬ donavju in v Alpah je bila zmaga nad Dalmati in kraškimi Japodi 1. 35 pr. Kr., od katerih so posebno zadnji v do danes še ne povsem zadovolji¬ vo lokaliziranem Metulu trdovratno branili svojo svobodo. Vojne odpra¬ ve so se končale tako, da so 1. 15 pr. Kr. prišle pod oblast Rima alpske in predalpske dežele vse do zgornje Donave, v letih 11—8 pr. Kr. pa po zaslugi Avgustovega pastorka Tiberija Panonija do Donave. Veliki upor v Panoniji in Uiriku 1. 6 po Kr., ki bi mogel uničiti uspehe Rimljanov v Noriku in Panoniji, so rimske legije zadušile, tako da je 1. 8 postala Panonija zopet rimska, 1. 9 pa tudi Dalmacija. Meja Italije se je razširila do Raše, meje rimskih provinc pa do Donave. Ogromno, na novo pridobljeno ozemlje, so Rimljani uvrstili v uprav¬ ni sistem svoje države, ga razdelili na province in mestne okraje, ga na¬ stanili z vojaškimi posadkami in ga preželi s svojo kulturo in civilizacijo. Zemlja, ki so jo kesneje naselili Slovenci, je obsegala: italski pokra¬ jini Venetia in Histria, ki sta segali do grebenov Julijskih Alp, kraških prehodov, Snežnika, Učke in Raše ter spadali k Italiji; cesarska provinca Noricum, ki je obsegala Zgornjo in Spodnjo Avstrijo do Donave in za- padno od Dunajskega gozda, okraj Lienz, Koroško in zapadni del Šta¬ jerske, tako da sta spadali Celeia (Celje) in Flavia Solva (pri Lipnici) še k Noriku; Panonija, ki je obsegala vzhodni rob Štajerske s Poetovio- Ptujem, Podonavje vzhodno od Dunajskega gozda z Donavo kot mejo na severu in vzhodu, slovensko in hrvatsko Posavje, Srem, severni rob Bos- [ 16 ] CjJ V ’ ' Iv I I ^ v ' • / v j ! mOVNOODTNO eqo rASSiLo c\uyc y<\iotu\x*or~u- u»r^ C&njJwnc Tuf A&ci tuintV^ni/e 7 ~icru In^edtftCcmone^rnoncd^rii, ctrq; ipfuifferui j>fthci§* r 1 y J ****/&'>+< . -xto • artuo a tuveruocdtrur^ xefido uj cu<14 o / -r&frn mof JcLmor^u- ide-fkvvdnuotumoti ri/~ Gh o Proti severu in severozapadu se pa razprostira obširen gozdnat predel od Rakitniške planote preko logaških gozdov na Hrušico, ustvarjajoč tako veliko pregrado med Ljubljansko kotlino in Krasom. Res je, da je vodila preko Hrušice v smeri Ljubljana—Vrhnika—Logatec—Podkraj— Ajdovščina rimska cesta prvega reda. Ali zdi se, da ta, izkrčena skozi velike gozdove, ni imela posebnega pomena za pretok slovenskega življa od Save na Kras in Vipavo. Naselbinske oaze rimske dobe sredi gozdov ostanejo samotne naselbine tudi v slovenski dobi, prevzemajoč antično ime (Hrušica je prevod latinskega Ad Pirum, Logatec je nastalo iz Longaticum). Glavni prehod Slovencev na Kras in proti morju je iskati slejkoprej na Blokah. Takoj onostran Bloške planote je nastalo, navezujoč na šte¬ vilna selišča iz predzgodovinske in rimske dobe, močno slovensko nasel¬ binsko jedro okoli Starega trga pri Ložu, z odcepom do Prezida proti jugovzhodu in do Cerknice—Planine proti severozapadu. Iz okoliša Stari trg—Cerknica—Planina je kazalo Slovencem pro¬ ti zapadu pot dvoje prehodov, ki sta oba znana že antiki. Eden vodi od Cerknice preko Planine na Postojno, drugi iz Ložke doline čez prelaz Stare Ogljenice na zgornjo Pivko in v dolino Reke. Obmorski prehod vzdolž velike rimske ceste Tharsaticum (Trsat) — Aquileia (Oglej) za do¬ seljevanje Slovencev ne prihaja v poštev. Bil je pot hrvatskih rodov ob njihovem prodiranju v Istro. Kras je v antiki prav na gosto naseljena pokrajina. Kot drugod navezuje slovenska kolonizacija tudi na Krasu na obseg in intenzivnost predslovenske naselitve in na takrat že kulturi pridobljeno ozemlje. Na Notranjskem se jedra naselitve, danes prav tako kot že v predslovenski dobi, drže plasti eocenskega fliša, ki ga v severnem delu namaka Pivka s pritoki, v južnem pa Reka. Kjer se je nekoč od Hrušice do Snežnika vrstil venec japodskih selišč in gradišč, in v smereh antičnih cest nasta¬ nejo središča najstarejše slovenske naselitve (Hrenovice, Košana, Vreme, Trnovo). Proti jugu so Slovenci gosto naselili pas gričev in brd med notranjsko Reko in veliko cesto Trst—Reka. Do te ceste nekako gre rodovitno in z vodo bogato ozemlje eocenskega fliša ter z njim obseg slovenske naselitve, onostran ceste se začenja nerodovitna in z vodo revna Čičarija, ki k naseljevanju ni vabila in je dobila svoje redko pre¬ bivalstvo mnogo kesneje in deloma iz drugih smeri. Ob približni črti Šapjane—Podgrad—Hrušica—Materija—Hrpelje se je slovenska naseli¬ tev v severni Istri ustavila. Na tržaški Kras je vodilo Slovence že ob prelomu 6. v 7. stoletje v glavnem dvoje potov: s Pivke preko Razdrtega in Senožeč ter od Reke preko Vrem in Škocjana. Pokrajino so Slovenci prvotno naselili bolj na [ 36 ] gosto le v zaledju. Stara slovenska naselbinska jedra je iskati okoli To¬ maja in Sežane. Morja se v začetku Slovenci naravnost izogibljejo. Tudi jim je pot do njega zapiral dolg pas zemlje, ki je ostal pod neposredno oblastjo tržaškega mesta. Začenjal se je pri Sestljanu, mejil ob veliko cesto Nabrežina—Opčine, se vlekel nato preko kraškega roba nad Trstom in se pri Lonjeru zasukal tako, da je dosegel pod Skednjem morje. To ozemlje in z njim mesto Trst se je šele pol stoletja zatem, ko je Slo¬ venec že sedel na zgornjem Krasu, odprlo nekoliko močnejši penetraciji Slovencev. Mesto Trst s svojo okolico, ki je ob prihodu Slovencev stalo pod oblastjo vzhodnorimskega cesarja, se je z ekskluzivnostjo svojega romanskega prebivalstva, prežetega v upravi in ustavi s starorimskimi tradicijami, dolga stoletja branilo slovenskih doseljencev. Slovenci niti tako zvane zgornje tržaške okolice v prvih stoletjih niso posebno inten¬ zivno naselili. Kolonizacijski val naših prednikov se je ob tržaškem mestnem ozemlju razdelil na dvoje: eden gre preko Boljunca in Doline v istrsko Primorje, drugi v severozapadni smeri na goriški Kras. Istrsko Primorje je dobilo svoje slovensko prebivalstvo šele dve sto let zatem, ko so se Slovenci že ustalili na visokem Krasu. S prihodom pod Franke leta 788 je frankovska državna oblast začela na¬ ravnost pospeševati doseljevanje Slovencev v Istro. V mislih na fiskalno korist, češ, Slovani naj se pošiljajo v puste kraje, kajti bolje je, da so ti naseljeni in plačujejo davek, od katerega ima država korist, kot pa da so brez haska pusti. Romansko prebivalstvo Istre je sicer proti državni kolonizaciji Slovenov odločno protestiralo, ali, se zdi, brez pravega uspeha. Slovenci prodirajo okoli 800 preko prehodov, ki vodijo iz okoliša Rodika in Kozine v miljsko-koprsko zaledje in naselijo proti jugu rodo¬ vitno ozemlje ob obeh straneh ceste, ki pelje na Buzet. Ob njej so trčili na kolonizacijo Hrvatov, ki se je od Buzeta pomikala proti severu. V bližino morja, na ozemlje romanskih občin, pa prva slovenska koloniza¬ cija v severozapadni Istri še ni segla. Semkaj in vse do vrat romanskih mest ob morju so se Slovenci naseljevali šele v poznem srednjem veku. Še danes kažejo slovenski govori in krajevna imena v zaledju Milj, Kopra in Pirana, da se je tod izvršila naselitev slovenskega življa v dveh etapah. Primeroma lahko pristopni tržaški in goriški Kras so naselili Slo¬ venci v vseh njegovih predelih — z izjemo pasu ob morju in Furlanski ravnini — precej enakomerno. Mogoče je bil Kras v rimski in zgodnji slovenski dobi nekoliko bolj obraščen, kot je dandanes, vendar ga niso pokrivali veliki gozdovi, posekani kesneje baje od Benečanov, kakor se to pogostokrat piše. Na goriškem Krasu je iskati večje naselbinsko jedro [ 37 ] Slovencev okoli Komna. V zapadnem delu gre močan slovenski naselbin¬ ski tok v smeri Zgonik—Devin—Opatja Sela. Vipavska dolina je že v zgodnji dobi dobila večji slovenski dotok preko Razdrtega, manjšega pa preko Hrušice. V zgornjem delu doline je močno naseljeno rodovitno gričevje med Vipavo in Branico, na ravnini ob reki pa predvsem obrobni predeli. Na antične naselbine ob veliki rimski cesti navezujejo stare slovenske, ki so v svojih imenih ohranile pogostokrat sled predslovenskega prebivalstva in poimenovanja. Ajdovščino so Slovenci imenovali kraj, ki je še dandanes vzidan v »aj¬ dovski«, to je rimski, štirikotno zasnovan kastel, imenovan v antiki Castra. V zgornjem delu doline se širi močno naselbinsko jedro okoli Vipave, v spodnjem pa okoli Šempasa. Visoko na obronke Trnovskega gozda segajo že najstarejša slovenska selišča, nastala na mestu ali v bli¬ žini številnih predslovenskih gradišč. V spodnjem delu doline in v okolici Gorice so se Slovenci po malem že mešali z romanskim prebivalstvom, ga pa v teku časa vse do Soče absorbirali. Vrtovin, Ozeljan, Solkan so nekatera imen, prevzetih od prejšnjega prebivalstva. Vas Gorica pa, na¬ stala na zadnjem izrastku srednjevipavskih »goric« v smeri proti Soči, je ustanova Slovencev. Pri Ločniku se zasuče slovenska jezikovna meja proti zapadu. G o- riška Brda vse do Furlanske ravnine so Slovenci naselili prav na gosto, mešajoč se v prvi dobi še z romanskim prebivalstvom, ki so ga pa kesneje slavizirali. Briški naselitveni tok se nadaljuje proti severozapadu v čedadsko zaledje in ob zgornji Ter, kjer se spoji s Slovenci, ki so po Nadiži navzdol prodirali proti Furlanski ravnini. Tudi Slovenci ob Nadiži in Teru, imenovani danes Beneški Slovenci, so našli ob svojem prihodu v te kraje romansko prebivalstvo, ga pa počasi potisnili v ravnino ali pa absorbirali. Slovenski val, ki je s svojimi predstražami okoli I. 600 dosegel ravno Furlanijo, se je med morjem in Tilmentom ustavil ob črti, kjer me¬ jijo Kras, Goriška Brda in izrastki Alp ob ravnino, ter se na njej ob¬ držal skozi trinajst stoletij vse do današnjega dne. Zakaj so se Slovenci ustavili ravno ob tej črti in jih ni, kot toliko drugih narodov pred njimi, gnalo v ravnino in Italijo? Že ko so po končanih gotskih vojnah prišli Bizantinci v posest severovzhodnega kota Italije, so uredili ob njenih alpskih in kraških me¬ jah vojaško granico, ki naj bi branila severnim narodom dohod preko Krasa in Alp v ravnino. Langobardi, ki so za Bizantinci zagospodovali v zgornji Italiji, so obrambne naprave prevzeli in jih — kot drugod ob mejah svoje države — izgradili tudi proti Slovenom in Obrom med Tilmentom in skrajnim severnim zalivom Jadranskega morja. Meja, [ 38 ] urejena na vojaški način, je obstajala iz sistema utrjenih gradov, gra¬ dišč in sotesk. Ozemlje obmejne granice je državno langobardsko koloni¬ zacijsko ozemlje, poseljeno s svobodnimi, v langobardskem jeziku »ari- mani« imenovanimi. Naselbine »arimanov« se imenujejo »arimanije«, se- lišča langobardskih rodov pa »fara«, kakor se glasi langobardska beseda za rod. Središče langobardske granice v Furlaniji je mesto Forum Julii, danes Čedad. Kraj je s svojim antičnim imenom dal označbo pokrajini (Furlanija, ital. Friuli), zase pa ohranil kratkomalo naziv Civitas, to je mesto vobče, kar so Slovenci pretvorili v Čedad, Italijani v Cividale, srednjeveška nemščina pa v Sibidat. V Čedadu stoluje v langobardskem času vojvoda, ki so mu na ozemlju vojne granice podrejeni lokalni orga¬ ni, »sculdahisi« imenovani. Danes moremo določiti glavne postojanke in črto langobardskega limesa. Poteka od sotesk pri Pušji vesi (Venzone) in Huminu (Gemona) na severu, preko Rtina (Artegna) in Nem (Nimis) na Čedad. V južnem delu so v obmejnem pasu utrjeni kraji Ipplis, Krmin (Cormons), verjetno Solkan (Siliganum) pri Gorici, selišče enega lango¬ bardskih rodov ali »fare« Farra pri Gradiški, in ob severnem zalivu Jadrana grad Potium ali Pucinum pri Devinu. Pred to črto in ob njej, kjer se stikajo skrajni izrastki Alp in Krasa s Furlansko ravnino, se je v 7. in 8. stol. ustavil kolonizacijski val Slovencev. Zadržala ga je lango¬ bardska vojaška granica, ki je postala odločilna za oblikovanje in potek slovenske zapadne meje. Ta je ostala v glavnem nespremenjena od 7. stol. pa do današnjih dni. Posavsko-gorenjsko-obsoški tok. — Reka Sava kot taka ni kazala smeri močnejšemu naselitvenemu toku Slovencev. Posebej ne velja to za njeno ozko in globoko vrezano strugo med Radečami in Zalogom. Smeri naseljevanja gredo po vrhovih visoko nad gladino Save, se drže rajši gorskih prehodov in potov kot obrežnih steza v globini. Slovenska kolonizacija ozemlja, ki ga na jugu omejuje Sava, na severu gorski vrhovi od Donaške do Konjiške gore, na zapadu pa spodnja Sa¬ vinja in Hudinja, je prirodno nadaljevanje naseljevanja v sosednjem Hrvatskem Zagorju in mu je tudi po vsem svojem značaju enako. Starejše naselbine, največ v obliki manjših zaselkov, leže na gorskih višinah, v ozke in mnogokrat zamočvirjene doline se ne spuščajo. Tudi ravnin, v kolikor jih to ozemlje pozna, se starejša slovenska kolonizacija izogiblje. Celjska kotlina je zelo močno in rano slovensko kolonizacij¬ sko tlo, okoli katerega se vrste manjša jedra s središči okoli Vojnika, Šoštanja, Mozirja in Vranskega. V srednjem delu Savinjske doline, med Celjem in Braslovčami, se drže starejša selišča roba ravnine, segajo pa tudi še primeroma visoko na okoliške griče, medtem ko je ravnejši svet pozorišče mlajše kolonizacije. Sredi med gozdovi, ali že primeroma zgo- [ 39 ] daj, je prišlo do poselitve hribovitega sveta med Savinjo, Hudinjo in Pako. Od Hudinje v Šaleško dolino gre močan kolonizacijski tok v smeri od Vojnika preko Dobrne na Velenje. Ta smer kaže glavno izhodišče za kolonizacijo Mislinjske doline. Iz Celjske kotline proti zapadu gredo trije močni kolonizacijski to¬ kovi. Prvi zasede zgornjo Savinjsko dolino, naseli tudi obrobje hribov in ustvari v prostoru Rečica—Ljubno večje, okoli Luč in Solčave pa že primeroma zgodaj dvoje manjših naselbinskih središč. Dva večja koloni¬ zacijska tokova vežeta Celjsko kotlino z Ljubljansko. Slabejši sledi Dreti, ima v gorskem kotu okoli Gornjega grada in Nove Štifte staro naselbin¬ sko jedro ter doseže preko Črnivca pobočja ob Črni in z njimi dolino Kamniške Bistrice. Močnejši tok pa gre v smeri rimske ceste Celeia —• Atrans (Trojane) — Emona in se pred Trojanami razcepi na dvoje manj¬ ših, od katerih je eden naselil Tuhinjsko dolino, drugi pa okoliš Črnega grabna. Za celokupen okraj med Menino planino na severu, Savo na jugu, Celjsko kotlino na vzhodu in Ljubljansko na zapadu je značilna na široko raztegnjena naselitev po vrhovih in bregovih, ki časovno sega v prva stoletja po prihodu naših prednikov ter ji dajejo značilno naselitve¬ no sliko številni manjši zaselki. Proti severovzhodu se je obsavinjski naselbinski tok razširil v po¬ rečje Dravinje in v prostor okoli Slovenske Bistrice ter se ustavil šele ob robu Dravskega polja. Na južne obronke Pohorja sega močna ekspan¬ zija obsavinjskega slovenstva že zgodaj in primeroma visoko navzgor. Šele višji, gosto obraščeni obronki in za kolonizacijo v prvih slovenskih stoletjih nevabljivo Dravsko polje so ustavili nadaljnje razširjanje v smeri proti severu in severovzhodu. V Ljubljanski kotlini leže glavna selišča starejšega izvora v podnožju obrobnega gorovja ter gora, ki otokom podobno gledajo iz ravnine. V vzhodnem robu se vleče močan naselbinski pas vzdolž Kam¬ niške Bistrice od Stahovice do Ihana. Močan tok je v smeri proti severo- zapadu naselil že v zgodnji dobi tudi podnožje gorenjskih planin od Mengša do Žirovnice. V njegovem območju leže, da omenim le nekatere dokumentarno dokazane kraje starejšega izvora, Komenda, Lahovče, Cerklje, Preddvor, Kovor, Begunje in Rodine. Podoben, vendar slabejši tok spremlja jugovzhodni rob Ljubljanske kotline od Ljubljane do Kra¬ nja. Med obema obrobnima tokovoma je bila ravnina ob času slovenske naselitve pokrita z gozdom v veliko večji meri kot danes. Veliki gozdni kompleksi so pokrivali takrat Sorško polje, še v večji meri ravnino med Alpami in Savo. Le nekateri kraji nastanejo, otokom podobno, sredi gozda. V južnem delu Ljubljanske kotline je Ljubljansko barje močna na- [ 40 ] GOSPA SVETA ST. PETER IM HOLZ na Zgornjem Koroškem (mesto antične Teurnije in prve krščanske cerkve med Slovenci na Zgornjem Koroškem) selbinska ovira, okoli katere se, deloma v smereh rimskih cesta, krečejo slabejši kolonizacijski tokovi. Antična Emona ni pustila sledi v slovenski toponomastiki. Mesto starih zidin in ruševin je slovensko prebivalstvo imenovalo »gradišče«, oziroma »mirje«. Najbližja naselbina Slovencev nastane ob osojnem južnem pobočju današnjega ljubljanskega grajskega griča. Proti jugozapadu je šel naselitveni tok manjšega pomena v smeri stare ceste Emona—Longaticum in naselil v tem pravcu še prostor okoli Logatca. Na Zgornjem Gorenjskem se starejša in gostejša plast na¬ selbin drži podnožja Karavank in vobče levega brega Save, medtem ko je podnožje Jelovice in desna stran Save slabše in deloma tudi kesneje naseljena. Onostran Radovljice se razširi naselitev enakomerno preko obojestranskih bregov Save Dolinke in zgodaj ter prav intenzivno ko¬ lonizira blejski kot. Vasi okoli Blejskega jezera moremo označiti kot močno naselbinsko jedro gorenjskega slovenstva. V dolino zgornje Save Dolinke gre sklenjena naselitev stare dobe komaj do Jesenic. Od tu na¬ vzgor pokrivajo dolino še veliki gozdovi. V doline Karavank prvi Slo¬ venci še ne prodirajo. Preko njih ne segajo v prvih stoletjih zveze s Slo¬ venci na Koroškem, tako da pota preko Podkorena in Ljubelja nimajo v zgodovini slovenskega naseljevanja v prvem razdobju znatnejšega po¬ mena. V ogromnih gozdovih, ki se širijo od Karavank preko Mežaklje, Pokljuke in Jelovice proti jugu, je edina pomembna naselbinska oaza Bohinjski kot. V Bohinju naveže na znatno naselitev iz predslovenske dobe kolonizacija Slovencev, ki je s staroslovenskimi grobovi v Srednji vasi dokazana najmanj za 9. stol. Srednjo vas in nekatere sosednje vasi v Zgornji dolini je šteti med najstarejša selišča Slovencev v Bohinju. Velik naselitveni val Slovencev, z izhodiščemvLjubljanski kotlini, gre preko škofjeloškega in polhograjskega hribovja proti zapadu. V Sel¬ ški dolini se razširi sicer tudi preko obojestranskega hribovja ob Selški Sori, zastane pa že pri današnjih Železnikih. Podobna je naselitev Poljan¬ ske doline, drži se dna doline, gre pa že zgodaj tudi v hribe. Vendar se poljanski val ni kot Selški ustavil, marveč se je nadaljeval v smeri proti Žirem in Zgornji Idrijci, pomnožen z onim, ki je v hribe in doline od Polhovega Gradca, Horjula in Vrhnike sem že zgodaj privedel številno prebivalstvo. Predrl je med Žirmi in Cerknom širok gozdni pas na ozemlju, kjer se ločijo vode v Jadransko in Črno morje. Ta široki pas gozdov sega v dobi slovenskega naseljevanja na jug do črte Planina— Razdrto—Vipava—Ajdovščina—Šempas—Trnovo nad Gorico, na vzhodu ima pa za mejo Čepovansko dolino, Idrijco, ozemlje vzhodno od Cerkna in Koritnico v dolini Bače. Nad Baško dolino prehaja v visoko pogorje Julijskih Alp. Tam, kjer je bil najožji, med zgornjo Poljansko Soro in [ 41 ] Cerkljanskim, je vodila preko že predslovenski dobi znana pot, ki je pri¬ vedla na zgornjo Sočo, Idrijco in Bačo tudi večji del tamošnjega sloven¬ skega prebivalstva. Onostran gozdnega pasu je staro in močno naselbinsko jedro Slo¬ vencev, Cerkno z okolico. Šentvidska planota je mnogo bolje naseljena kot ozka dolina Idrijce, ki jo, posebno v njenem zgornjem delu, pokriva še neprodiren gozd. V dolini Bače sega glavni tok slovenske naselitve le nekako do današnje Koritnice, kjer je že v rimskih časih prečkal dolino zaporni zid. Ob zgornji Soči se drži slovenska naselitev glavne doli¬ ne, med Tolminom in Kobaridom posebno prisojnih bregov na levi strani reke. Na predzgodovinska in rimska selišča navezujejo najstarejša slo¬ venska. Močno naselbinsko jedro okoli Volč in Tolmina je po »kanalih« ob srednji Soči in preko Banjške planote v zvezi z goriškim naselbinskim ozemljem. Ob Soči gre tok slovenske naselitve do bovške kotline, kjer nastane močnejše jedro. Trenta je še nenaseljena. Od Kobarida se odcepi močna struja slovenskega naseljevanja na zgornjo Nadižo. Z goriško- briskim tokom skupaj je naselila furlanske gore v čedadskem in tarčent- skem zaledju. Vse kaže, da je obsoški naselitveni tok bil preko Predila že zgodaj v tesnih zvezah z naselitvijo zgornjega Podravja. Koroški tok. — Zgornje Podravje je treba v zgodovini na¬ seljevanja slovenske zemlje obravnavati v posebnem poglavju. Kakor drugod na naših tleh navezuje slovenska naselitev tudi tu tesno na one predele, ki jih je že predslovensko prebivalstvo koloniziralo in pridobilo za kulturo zemlje. Glavna vdorna cona Slovencev na Koroško je mislinjsko-podjunska, ob stari rimski cesti Colatio—Juenna. Manj po¬ membna kot dovodna žila Slovencev na Koroško je pot ob Dravi med Pohorjem in Kozjakom. Zelo slab slovenski tok je naselil Labodsko dolino, kjer krajevna imena slovenskega izvora po številu daleč za¬ ostajajo za nemškimi. Podjuna je prva pokrajina Koroške, ki so jo Slo¬ venci intenzivno naselili. Rob ravnine, ne sredina, je v tem okolišu, kjer se kaže posebno močna kontinuiteta z antiko, pozorišče starejše po¬ selitve. Kar se starine in kontinuitete tiče, velja isto za južni del velikov- škega okraja. V gore proti Djekšam in Pustrici prodira slovenska kolo¬ nizacija le počasi. Poglavitno jedro in izhodišče nadaljnje slovenske kolonizacije na Koroškem je Gosposvetsko polje s široko okolico (Celovška kotlina). H kolonizatorični in politični veljavi slovenstva v tem delu zgornjega Podravja je znatno pripomogla njegova kulturna osvojitev in prepojitev v predslovenski dobi. Velik je pomen starih prometnih črt, ki se stekajo okoli antičnega Virunuma. Tudi ime za deželo (Carantanum — Karantanija — Koroško) ima tod svoj izvor. [ 42 ] Iz okoliša Gosposvetskega polja gredo smeri slovenske naselitve na vse strani: proti jugozapadu v prostor med Vrbskim jezerom in Dravo, proti zapadu na Vrbsko jezero, kjer se drži slovenski naselitveni tok v širokem pasu rimske ceste Virunum—Santicum, in proti severu. Zgodaj in intenzivno so Slovenci naselili ozemlje ob zgornji Glini, kjer je nastalo močno naselbinsko jedro okoli krajev Potvinj (Tiffen), Trg (Feldkirchen) in Zokava (Himmelberg). Odtod na Osojsko jezero in proti Beljaku ni posegal večji slovenski naselitveni tok, pač pa v dolino skrajne zgornje Krke (okoli Nešave — Gnesau). Zelo močna je bila naseljenost v odseku med Trgom in Št. Vidom, ki ga je v 7. stol. obljudil tako močan oddelek hrvatskega plemena, da se okoliš še v 10. stol. imenuje »hrvatski okraj«. Proti severu je sledil naselitveni tok Slovencev smeri rimske ceste iz Virunuma v dolino zgornje Mure. Ob tej črti se vrsti troje večjih na¬ selbinskih jeder: na Krappfeldu, okoli Brez in »na Grasuplem« okoli današnjega Neumarlcta. Od glavnega toka so se odcepili slabejši v doline Krčice, Vimice, zgornje Krke in Motnice. Slovenci se v njih drže bolj gorskih obronkov kot ozkega dolinskega dna. Rož, ki ima ime predslovenskega izvora, obsega dvoje večjih nasel¬ binskih jeder, eno Zgornji Rož do karavanskega potoka Suhe, drugo vzhodni del do Frajbaha. Obedve navezujeta na starejše pokrajinske in naselbinske enote. Zelo močna je bila slovenska naselitev okoli Beljaka in spodnje Zilje. Kakor v Rožu sledi slovenska naselitev tudi tukaj po¬ krajinskim in naselbinskim enotam starejše dobe, prevzemajoč iz te tudi označbo za Beljak in Ziljo. Zelo slabo so naselili Slovenci gorski svet med Ziljo in Dravo ter severno beljaško ozemlje okoli Kirchheima in Arriacha. Iz Koroške je naseljena dolina furlanske Bele (Fella) s stran¬ skimi predeli notri do Možača (Moggio). Redko slovensko kolonizacijo v teh krajih je staviti v 9. do 11. stol. Spodnji del porečja Bele se je roma¬ niziral od 13. stol. dalje, le v Reziji se je ohranilo slovensko prebivalstvo do današnjih dni. V Ziljski dolini se drži prvotna slovenska kolonizacija dolin¬ skega dna. Od nekdaj je bil po Slovencih močneje naseljen še danes pre¬ težno slovenski del doline. Preko Karnskih in Ziljskih planin v Furlanijo, oziroma dolino Drave slovenska naselitev ni posegla, pač v skromni meri v skrajni zgornji del doline, imenovan danes Lessachtal, kjer je trčila že na Romane. Slovenska naselitev Zgornje Koroške ima svoj glavni dohod po Dravski dolini. Na Lurnskem polju (Lurnfeld) je iskati poglavitno slovensko naselbinsko jedro in izhodišče nadaljnje slovenske kolonizacije Zgornje Koroške. Močna je tod kontinuiteta z antiko, ki je zapustila sled v mnogih krajevnih imenih in dolgotrajnem obstanku romanskih naselbin. [ 43 ] Iz Lurnfelda so naseljene do svojih skrajnih koncev doline rek Lieser, Malta in Moll. V Molltalu se drži slovenska naselitev bolj prisojnih po¬ bočij in dolinskega roba nego širokega, poplavam izpostavljenega in mnogokrat zamočvirjenega dolinskega dna. Tu so Slovenci posebno in¬ tenzivno naselili spodnji in skrajni zgornji del doline, kjer segajo njihova že stara selišča pod ledenike Grossglocknerja. Ob ozkem Liesertalu se slovenska naselitev drži prej pobočij, kjer teko že stare prometne črte, kot pa ozkega dolinskega dna. Ob skrajni zgornji Dravi je bil okoliš Lienza močno slovensko na¬ selbinsko jedro in izhodišče za naselitev gorskih dolin današnjega Vzhod¬ nega Tirolskega. Iseltal, Defereggental, Virgental, Tauerntal in Kalsertal so naselili Slovenci do višine okoli 1300 m. Potok, imenovan danes Kristenbach, ki se pod Anraško planino izliva v Dravo, je že leta 769 označen kot meja Slovencev. Narodnostna meja iz leta 769 je postala politična meja Karantanije proti zapadu in cerkvena meja med salz¬ burško nadškofijo in briksenško škofijo. Neobljuden in gozdnat pas je v dolini, ki je radi pustote dobila ime Pustertal, ločil Slovence od drugo- rodnih sosedov. V dobi svoje največje ekspanzije v 7.—10. stol. so sklenjene nasel¬ bine Slovencev dosegle na zapadu mejo, ki gre od Kristenbacha na greben Defereških planin, obide preko Hochgaila Defereško in Virgensko dolino in se povzpne na Visoke Ture, kjer so mejniki nekdanjega slovenskega življa trije najvišji vrhovi tega pogorja, Dreiherrenspitze, Grossvenediger in Grossglockner. Visokogorski prehod Windischscharte v Turah (2727 m) ima ime še iz časov, ko je šel promet iz Salzburškega na zgornjo Mollo, kjer je bila slovenska naseljenost močna in je dolgo trajala. Od Visokih Tur je šla meja nekdanjega slovenstva preko Ankogela na Nizke Ture, ki jim sledi nekako do prehoda Radstadter Tauern. Odtod gre meja na¬ vzdol v dolino zgornje Aniže, ki jo preseče zapadno od Schladminga in se povzpne na nasprotni strani na Dachsteinsko pogorje. Na severni strani so Slovenci obljudili še povirje zgornje Traune okoli jezer Alt- aussee in Grundlsee. Od pogorja Totes Gebirge se je meja sklenjenega slovenskega ozemlja spustila v zgornjeavstrijsko alpsko predgorje. Obmurski tok. -—- Na zgornjo Muro in Anižo so se Slovenci naselili od dveh strani: iz Koroške, največ preko prehoda pri Neumarktu, in po Muri navzgor. Prav močna je bila slovenska naseljenost v dolini Mure od Brucka do Judenburga. V okoliših Leobna, St. Michaela, Knittel- felda in Fohnsdorfa je iskati večja slovenska naselbinska jedra. Prav tako so Slovenci naselili na gosto vse stranske doline. Kjer se te razširjajo v večje kotline, nastajajo močnejše naselbinske skupine (Trofaiach, Seckau, Pdls, Zeiring). Zgornja Mura je bila po Slovencih naseljena do njenih [ 44 ] izvirov v danes salzburškem Lungavu. Prav isto velja za vse stranske doline, ki so severno od Mure deloma širše kot dolina glavne reke. Od Ober-Wolza do Mauterndorfa se vleče na prisojni strani Nizkih Tur gosta vrsta slovenskih naselbin, ki segajo iz dolinskega dna visoko v gore. Tudi dolina Murice in njenih pritokov kaže močno slovensko naselitev, ki se širi preko razvodja na Semmeringu tudi na današnjo avstrijsko stran in je posebno gosta v nekaterih stranskih dolinah in kotlinah (Tragoss, Aflenz). Glavni tok slovenske naselitve od zgornje Mure na zgornjo Anižo je šel iz močnega naselbinskega jedra v prostoru St. Michael—Leoben— Trofaiach ob potoku Liesing navzgor preko Schoberpassa v dolino potoka Palten, s katerim je pod Rottenmannom dosegel dolino Aniže. Ta je na¬ seljena po Slovencih predvsem v odseku od Admonta do Schladminga, slabo na južni, močneje na prisojni severni strani. Od zgornje Aniže se¬ gata dva močnejša slovenska tokova proti severu, eden gre pod Totes Gebirge v povirje Traune, drugi veže preko prelaza Pyhrn Slovence ob Aniži z onimi na zgornjeavstrijslcih tleh. Celo v porečju reke Salzach na današnjih salzburških tleh najdemo v nekaterih krajevnih imenih sledove slovenske naseljenosti. Vendar ta ni bila strnjena. Slovenske naselbine v teh krajih so raztresene na redko in so mogoče posledica posameznih slovenskih vpadov, o katerih imamo podatke iz 7. in 8. stol. 0 kakem stalnem gospodstvu Slovencev na Salz¬ burškem ne moremo govoriti. Panonski tok. -— Slovenski naselitveni okoliš zase je ozemlje, ki se ob srednji Dravi, srednji Muri in zgornji Rabi odpira proti vzhodu. Ker je v rimskih časih pripadalo po večini Panoniji, imenujemo tok, ki ga je naselil, panonskega. V prvih stoletjih po prihodu Slovencev si ti ozemlje dele z Obri. Slovenci so naseljeni pretežno v zapadnem delu, Obri pa na vzhodu. Kaže se, da je bilo Slovenov v ogromnem prostoru med izrastki Alp, Dravo in Donavo za obrskega gospodstva veliko manj kot pa kesneje v dobi frankovske kolonizacije. Mejo med obema naro¬ doma, kakor vobče naselitveno sliko tega ozemlja je za starejšo dobo bolj natančno kaj težko podati, kajti obrska nadvlada, še bolj pa kesnejši madžarski navali so jo hudo zabrisali. Toliko moremo reči, da se Slovenci v prvih stoletjih po naselitvi drže v glavnem nizkega gričev¬ natega in sredogorskega sveta, večjih ravnin, dolinskega dna ob rekah in potokih ter proti vzhodu široko odprtega ozemlja se pa izogibljejo. Na ta način so gosto naselili Haloze, južno in zapadno obrobje Dravskega polja med Ptujem in Mariborom in zapadni del Slovenskih Goric, medtem ko je njihov vzhodni del, nekako od črte Ptuj—Radgona, ozemlje mlajših [ 45 ] slovenskih kolonizacij: prve izza dobe po obrskih vojnah, druge po mad¬ žarskih navalih. Na velikih ravninah ob rekah ni bila slovenska naselitev posebno močna in je tem redkejša, čim bolj se pomikamo proti vzhodu. Osredo¬ točena je bolj na posamezne za obrambo pripravne postojanke in okoliše, ki so bili že v predslovenski dobi gosto naseljeni, kot pa na široko raz¬ tresena. Eno takih močnejših jeder naseljenosti ob Muri, ki navezuje na močno naselbinsko in kulturno središče antične dobe, je iskati na Lip- niškem polju, kamor so se v večjem številu naselili pripadniki slovanskega plemena Dudlebov. Čim bolj gremo v hribovit in gorat svet zapadno od srednje Mure, tem večje je število starih slovenskih krajevnih imen. Med Muro in Rabo, Rabo in Labnico in onostran Labnice v današ¬ njem južnem Gradiščanskem, se drži prvotna slovenska naseljenost v glavnem gričevnatega sveta. Ozemlje vzhodno od Mure od Gradca na¬ vzdol je, podobno kot vzhodne Slovenske Gorice, pozorišče mlajše slo¬ venske in nemške kolonizacije, ki se je v 9. stol., kakor bom imel še priliko omeniti, razprostrla daleč proti vzhodu. Obdonavski tok. — V Obdonavje so prišli Sloveni že nekoliko desetletij pred rojaki, ki so se po letu 568 razširili v Vzhodnih Alpah in na Krasu. Po smrti kralja Teodeberta je okoli leta 550 propadla fran¬ kovska oblast v Obrežnem Noriku. Severno Podonavje, od Bavarske do Erdelja, se je na široko odprlo penetraciji Slovenov, medtem ko so pri¬ stop v Vzhodne Alpe in na Kras do leta 568 še zapirali Langobardi. Tako se je zgodilo, da so Sloveni prej ko Vzhodne Alpe naselili obdonavske Predalpe in bregove od Dunajskega lesa prav do reke Traune, ki se pod Linzem izliva v Donavo, in še preko nje. Obdonavske Slovene vzhodno od reke Aniže so podvrgli Bavarci, ki so se kmalu za Slovenci razširili preko današnje zgornjeavstrijske zemlje. Sloveni morajo poslej plačevati Bavarcem tribut, ohranijo pa osebno svobodo. Reka Aniža postane v svojem spodnejm toku politična meja med bavarsko in slovensko-obrsko zemljo. Šele uspehi Karlovih obrskih vojen so premaknili mejnike od Aniže daleč na vzhod. Naselitev Slovenov v Obdonavju je kaj neenakomerna. Sloveni so naseljeni v obliki večjih ali manjših otokov, med katerimi je ostalo še mnogo starega romanskega in romaniziranega prebivalstva, naselilo se pa tudi mnogo bavarskega. Večjemu številu naselbin moremo slediti v okrajih, ki jih je kulturno preželo že predslovensko prebivalstvo, ter v območju starih rimskih cesta, ki so prav tako tukaj kot drugod na slo¬ venskih tleh najboljši kažipot naseljevanju naših prednikov. Ne manjka jih pa tudi v novo izkrčenem terenu, kjer se omenjajo Slovenci kot gozdni delavci. [ 46 ] Na zgornjeavstrijskih tleh so se Slovenci primeroma na gosto naselili med rekama Anižo in Trauno, tako da se neki tamošnji okraj v 9. stol. imenuje celo »pars Sclavanorum«. Mnogo je bilo Slovenov tudi v takozvanem »Muhiviertel« severno od Donave, med rečicama Muhi in Naarn. Še celo v porečje desnih pritokov zgornje Moldave se¬ gajo krajevna imena, ki kažejo po svojem izvoru na naselitev južnih, ne pa čeških Slovanov. V smeri proti jugu gre pas močnejše slovenske na¬ selitve ob reki Steyr navzgor. Preko te, njenega pritoka Teichlbacha in prelaza Pyhrn je zgornjeavstrijsko slovensko ozemlje spojeno s slo¬ vensko naseljenostjo ob zgornji Aniži. Gosto in strnjeno naseljene slo¬ venske naselbine se nehajo proti zapadu približno na črti Trauna—Do¬ nava—rečica Muhi in ob tej navzgor proti severu. Ob tej se vrste po¬ sebno na gosto imena vrbov, gora in krajev, ki tvorjena z besedo »wind« kažejo, da se je ob njej za Bavarca začenjala kompaktnejša zemlja »Vindov« (prim. Hochwindhag, Windfeld, Windberg, Windischdorf itd.). Pa še preko Traune do Inna in tudi še onostran te reke, daleč v bavarski zemlji, najdemo imena krajev, ki so očitno slovanska ali vsaj govore o nekdanjih slovanskih prebivalcih. Vendar niso slovanske naselbine tod posledica kolonizacije, izvedene od slovanske strani, marveč so to le kraji, kamor so Bavarci naseljevali nesvobodne Slovane kot gozdne in poljske delavce, po večini ujetnike iz vojen karolinške dobe. Niso po ti Slovani, naseljeni sredi bavarske zemlje, le pripadniki Južnih Slovanov, marveč tudi slovanskih plemen na severu, od katerih so Nemci nekatere tudi imenovali Vinde. Posebno goste pa slovenske naselbine na današnjih zgornjeavstrijskih tleh tudi na desni strani Traune niso bile. Le po nekaterih krajih so bili Sloveni nasproti še preostalemu romanskemu in novemu germanskemu prebivalstvu v večini. Krajevna imena, ki so v zvezi z besedo »Bavarec« (»Baierberg, Baiereck in podobna) kažejo, da so bili tamkaj Bavarci na¬ sproti obdajajočim jih Slovenom v manjšini. Ali takih krajev ni mnogo. Po večini so Sloveni nasproti drugorodnemu prebivalstvu v manjšini, ki živi po svojih domačih običajih, navadah in pravnih uredbah ločena od sosedov. Sodobniki so se te ločenosti in posebnega položaja slovenskega elementa zavedali in mu dali točen izraz v razlikovanju v listinah. Slo¬ veni med Anižo in Trauno, ki jih je ob svoji ustanovitvi leta 777 dobil v last samostan Kremsmiinster, se, kar se narodnostne pripadnosti tiče, navajajo s posebnim poudarkom. Na sodnem zboru, ki se je leta 827 vršil v bližini današnjega Linza in določal mejo med cerkvijo v Buchenau in ozemljem Slovanov, se ti kot izvedenci in priče strogo ločijo od navzočih Bavarcev. Če so Sloveni predmet darovnice, so kot taki označeni, znak, da je bila pripadnost k slovenskemu rodu v 8.—10. stol. na zgornje- [ 47 ] avstrijskih tleh v mnogih krajih izjema in posebnost. Iz prvih let 10. stol. nam je ohranjena pogodba, ki urejuje trgovski promet med bavarskimi in vzhodnimi zemljami. Ta listina, po kraju Raffelstatten pod Linzem, kjer je bila nje pravna vsebina redigirana, imenovana raffelstattenska carinska pogodba, še vedno strogo loči med Bavarci in domačimi Sloveni, te pa zopet točno od tujih Slovanov, ki stanujejo izven bavarske zemlje in stoje z njo le v trgovskih zvezah. Na ozemlju današnje Nižje Avstrije se naselitvene razmere Slovenov v nekem oziru razlikujejo od onih zapadno od reke Aniže. Tu Sloveni do 9. stol. niso pomešani z Bavarci, marveč ločeno naseljeni poleg še preostalega romanskega in romaniziranega prebivalstva ter obrskih gospodarjev. Bavarci začno to ozemlje naseljevati šele v 9. stol. po kon¬ čanih obrskih vojnah. Slovenska naselitev med Anižo in Dunajskim lesom ni bila posebno močna. Večjih ravnin ob rekah in visokih gora se Sloveni izogibljejo. Najbolj se drže sredogorskega in gričevnatega sveta med ravnino in visokimi gorami, posebno tam, kjer izstopajo reke iz teh v položnejši svet. Ob nekaterih rekah prodrejo Sloveni nekoliko globlje v gore, nikjer pa ne druži slovenskih naselbin na današnjih nižje- avstrijskih tleh z onimi v notranjosti Vzhodnih Alp tako močan pas slovenskih naselbin, kot smo mu sledili v Zgornji Avstriji ob rimski cesti, ki je vodila preko prelaza Phyrn v dolino zgornje Aniže. Širok, z gozdovi pokrit in skoraj neposeljen pas od prelaza Pyhrn do Semmeringa loči podonavske Slovene od karantanskih. Noriško Podonavje je bilo v rimski dobi intenzivno kultivirana in naseljena zemlja. Vrsta rimskih kastelov je čuvala ob Donavi severno mejo cesarstva, in številne naselbine so še dolgo zatočišče starega pre¬ bivalstva. Čuditi se je torej, da niso Sloveni kot drugod, kjer so prodrli na ozemlje nekdanjega rimskega gospodstva, s številno naselitvijo ob¬ ljudili že bogato kultivirane zemlje. Vzrok, da tega v Podonavju niso storili, je iskati v položaju ozemlja, ki je bilo stalno odprto obrskim na¬ valom in velika vdorna pot Obrom proti zapadu. Ni slučaj, da najdemo, kolikor je bilo na današnjih nižjeavstrijskih tleh slovenskih naselbin, po večini skoraj vse stran od velikih obrskih vpadnih cesta. Po političnih gospodarjih se dežela vzhodno od Aniže imenuje Ava- rija, po Slovenih, ki v njej bivajo, tudi Slovenija. Kakor onostran Aniže so tudi tostran reke Bavarci imenovali Slovene Vinde. Prav s tega ozem¬ lja, iz okolice današnjega Melka ob Donavi, nam je izpričan najstarejši zapisan dokaz označbe Vindi za Slovene (832, »Uuinades«). Po Vindih so tudi tostran Aniže imenovali Nemci številne kraje, kjer so bivali sredi med nemškimi prišleki še Sloveni (prim. Winden, Windischendorf, Wind- berg itd.). [ 48 ] VI CERKEV NA KRNSKEM GRADE' KAROLINŠKA ZIDNA KONSTRUKCIJA V NOTRANJOSTI Tudi na sever od Donave segajo slovenske naselbine. Od reke Naarn pa do reke Krems slede Donavi, redko sejane v dolgem pasu. Velik gozd, nekdaj mnogo večji kot danes, je med Donavo in Kampom ločil na¬ selbine južnoslovanskih rodov in severnoslovanskih. Tam pa, kjer Donava iz soteske Wachau priteče pri Kremsu v široko in odprto polje, so se po¬ maknile naselbine južnih Slovanov v bližino severnoslovanskih. Veliko- moravska država, ki je med Tullnom in Bratislavo mejila na Donavo, je teritorialno zbliževanje severnih in južnih Slovanov nedvomno pospeševala. V zapadnem delu Dunajske kotline so prislonjene redke slovenske naselbine na rob takrat še zelo obsežnega Dunajskega gozda. Danes pri Nemcih navadno označbo za Dunaj so prevzeli Slovenci po vsej verjetnosti od antičnega naziva Vindobona in ga v obliki »Wenia«, sporočeni prvič leta 881, posredovali Nemcem. Notranjosti Dunajskega gozda in njegovih podaljškov proti jugu in jugozapadu Sloveni skoraj niso naselili. Prav tako so se izogibali velike ravnine, ki se od obronkov Dunajskega gozda širi proti vzhodu. Ta je bila v oblasti obrskih krdel, a med njimi za trajnejše slovenske naselbine ni bilo ugodno niti primemo mesto. So¬ razmerno močna slovenska naselitev okoli Semmeringa in ob današnji avstrijsko-štajerski meji pa spada že v tok, ki je naselil dolino Murice in sosednje predele, ter je del velikega slovenskega naselitvenega vala, ki je nekaj desetletij za podonavskimi Sloveni prodrl globoko v Vzhodne Alpe. Južni Slovani, ki so naselili Vzhodne Alpe in Kras, niso našli ob svojem prihodu te pokrajine povsem neobljudene. Od starega prebi¬ valstva so ostali še bolj ali manj številni drobci. Bili so to ali potomci nekdanjih Rimljanov, Romani, ki so govorili že hudo pokvarjen la¬ tinski jezik, ali pa tudi starejše prebivalstvo keltskega in ilirskega izvora, ki se je sporazumevalo deloma že latinski, deloma pa verjetno še v svoji domači govorici. Končno so v teh krajih preostali prejkone tudi drobci raznih germanskih narodov iz dobe velikih selitev. Naši predniki niso ob svojem prihodu pri poimenovanju delali raz¬ like med vsemi temi preostalimi narodi in narodnostnimi drobci. Imeno¬ vali so jih, prav tako kot svoje nove romanske sosede v Istri in Furlaniji, s skupnim imenom Vlahe ali Lahe. Označbo so prevzeli Slovani in z njimi Slovenci od Germanov, ki so Romana imenovali Valh. Na te nekdanje Valhe, Vlahe ali Lahe med nami spominja še do današnjega dne vrsta krajevnih imen, od katerih naj navedem nekatera na danes slovenskem ozemlju: Lahovče pri Cerkljah na Gorenjskem, Belšinja vas (po starem nemško Welischendorf) pri Trebnjem na Dolenjskem, Laška vas (nemško nekdaj Welischdorf) pri Celju, Lahovšče pri Ajdovščini, Vašinje (iz Zgodovina Slovencev 4 [ 49 ] Lašinje) pri Velikovcu (nemško Wallersberg) in prejkone tudi Laško ob Savinji. Skoraj pri vseh teh krajih in še drugih, ki se imenujejo po Lahih, potrjujejo tudi izkopine, narodno sporočilo in dokazane predslovenske naselbine na onem mestu ali v bližini, da so Slovenci naleteli še na staro prebivalstvo, v čigar soseščini so se naselili. Na ozemlju, ki postaja od konca 6. stol. slovensko, niso bili preostanki starega prebivalstva povsod enako močni. V Podonavju so bili Vlahi med Slovenci in v slovenski soseščini posebno številni na današnjih zgornjeavstrijskih tleh. V južnem delu Gradiščanskega so se v skritih gorskih dolinah obdržali Romani globoko notri v srednji vek. Manj jih je bilo na današnjih zgornje- štajerskih tleh, ki v antiki vobče niso bila posebno gosto naseljena. Na Koroškem in v drugih bolj goratih pokrajinah se je staro prebivalstvo ohranilo najdalje v odročnih, od velikega prometa vstran ležečih do¬ linah, kamor se je zateklo pred slovenskimi in obrskimi vpadniki, ali so ga pa ti tjakaj pregnali. Na Krasu, ob Soči in Nadiži je bilo ob sloven¬ skem prihodu starega prebivalstva še primeroma prav mnogo. Vpliva staroprebivalcev na duhovno in telesno strukturo slovenskih doseljencev ne gre podcenjevati. Vplivali so na Slovence bolj, kot si na¬ vadno mislimo. Posredovali so jim pa tudi mnogotere pridobitve ma- terielne kulture. V poljedestvu, rudarstvu in obrti so se*mogli Slovenci od starega prebivalstva marsikaj naučiti. Najdbe v staroslovenskih gro¬ bovih iz 7., 8. in 9. stol. nam pogostokrat kažejo, kako se je takratna slovenska materielna kultura v mnogih primerih naslonila na pozno- antično tradicijo, kako je od nje jemala in pod njenim vplivom obliko¬ vala svoje orodje, posodje in nakit. Preostalo staro prebivalstvo je Slovencem posredovalo tudi svoje označbe za gore, vode in kraje. Skoraj vse večje slovenske reke imajo ime prevzeto od predslovenskega prebivalstva in iz njegove govorice (Savus -— Sava, Dravus — Drava, Aesontius — Soča, Arabone — Raba, Corca — Kokra, Krka, Glina, Zilja, Mura, Kolpa). Manj je krajev, ki so ohranili v slovenščini star naziv (Poetovio — Ptuj, Celeia — Celje, Juenna — Podjuna ali Junska dolina, Bilachinium — Beljak, Carnium — Kranj, Longaticum — Logatec, Meclaria — Meglarje, Tergeste — Trst, Atrans — Trojane). Od imen nekaterih celo večjih krajev pa ni sledu v slovenskem krajevnem imenoslovju (prim. Emona, Virunum). Nekatera slovenska imena so prevod antičnih (Peč, južno od Gorice — Ad Fornu- los, Hrušica — Ad Pirum). Karavanke in Julijske Alpe pozna že antika, vendar so ta imena prešla med Slovence šele v 19. stol. po knjigi in šoli. Pač pa tičijo v deželnih imenih Koroško, Kranjsko in Istra označbe pred¬ slovenske dobe. Mesta starih selišč, na katera so prihajajoči Slovenci radi preostalih [ 50 ] zidin postali posebno pozorni, so imenovali mirje, mirišče ali podobno (mir = zid). Mnoge ostanke starih obrambnih naprav, ki so jih deloma sami prevzeli in uporabljali, zovejo gradišče, gradina ali kostel. Kraji ob primeroma še dobro tlakovanih rimskih cestah dobe imena kot Cesta, Ceste ali Tlake. Starino kraja, ki sega po kontinuiteti pogostokrat še v dobo predslovenske naselitve, označuje neredko pridevek »stari« (Stari trg, Stara vas, Staro mesto). Že v času, ko so Slovenci bili kristjani, dobe selišča ali ostanki nekdanjega starega »ajdovskega« prebivalstva pridevek ali označbo »ajdovski« (Ajdovščina, Ajdovski Gradec). Na taka »ajdovska« mesta je Slovenec — že kristjan — rad postavljal cerkve, po¬ svečene sv. Juriju, sv. Mihaelu ali sv. Marjeti, na Primorskem pa sv. Sa- cerbu (nastalo iz »sanctus Servulus«), ki vsi veljajo kot zmagovalci nad »ajdovskim« zmajem. Ozemlje, ki so ga Slovenci v 6. in 7. stol. naselili, je bilo prav ob¬ sežno. Res, da ni bilo po večini na gosto naseljeno, res, da je po nekaterih krajih še stanovalo predslovensko prebivalstvo in da so bili mnogi pre¬ deli še povsem nenaseljeni. Strnjeno slovensko ozemlje v 9. stol., ko je bila slovenska ekspanzija največja, cenim na približno 70.000 km 2 . Pri tem računu upoštevam na zapadu ozemlje do Furlanske ravnine, Karn- skih Alp, izvirov Drave, Visokih Tur, Dachsteina in reke Traune, na severu kot mejo Donavo do Dunajske kotline, na vzhodu zapadni del Pribinove in Kocljeve kneževine, na jugovzhodu in jugu pa črto, ki velja danes kot meja med Hrvati in Slovenci. Obseg okoli 70.000 km 2 je neko¬ liko manjši od površine kraljevine Srbije od končane Balkanske vojne do končane Svetovne vojne 1913—1918 (87.000 km 2 ) ali pa površine da¬ našnje Bavarske (75.000 km 2 .) Danes meri ozemlje, na katerem bivajo Slovenci v strnjenem obsegu, okoli 24.000 km 2 . Bilanca slovenske zemlje v enem tisočletju njene zgodovine, od 9. do 19. stol., se glasi torej: izguba okoli 47.000 km 2 , ali drugače povedano, danes biva Slovenec na ozemlju, ki je približno le ena tretjina površine, na kateri se je pred tisoč leti na široko razprostrl. 4 * [51] DRŽAVA KARANTANSKIH SLOVENCEV V TRETJEM DESETLETJU 7. STOLETJA SE JE RAZMERJE OBROV DO SLOVA- nov temeljito spremenilo. Vrsta dogodkov je to povzročila. V začetku 20-ih let 7. stol. se kopičijo pojavi, ki kažejo na večjo aktivnost med na¬ rodi od Saale in Labe pa do Furlanije. V to živahnejše gibanje političnih sil so kmalu pritegnjeni tudi Slovenci v Vzhodnih Alpah. Na severu je bil odločilnega pomena pojav frankovskega trgovca Sama, ki je leta 623 stopil na čelo dela severnih Slovanov, ki so se že upirali svojim obrskim tlačiteljem, jih osvobodil obrskega jarma, uredil močno državno tvorbo in njene meje kmalu razširil tudi preko Slovencev v osrčju Vzhodnih Alp. Ti so takrat, ko so se Slovani na severu že osvobojevali obrskega gospodstva, stali še vedno pod obrskim jarmom in vrhu tega imeli opravka s svojimi langobardskimi in bavarskimi sosedi. Prvi so vdrli celo v osrčje slovenske naselitve v Zgornjem Podravju in zavzeli okoli leta 625 »okraj Slovencev, ki se Zilja imenuje«, vse do kraja, zva- nega Meglarje (pri današnjem Podkloštru). Preko sto let je nato zgornja in srednja Ziljska dolina ostala v langobardski oblasti. Še huje kot osvoboditev dela Slovanov pod vodstvom Franka Sama izpod oblasti Obrov je zadel le-te veliki poraz, ki so ga 626. leta doživeli pri obleganju Carigrada. Velika obrska sila je pred Carigradom doživela smrten udarec in moč Obrov gre odslej le navzdol. Narodi na Balkanu in v Podonavju so se takrat oddahnili in se po vrsti začeli osvobojevati. Brez dvoma je katastrofa Obrov pred Carigradom ojačila politično tvor¬ bo, ki jo je Samo v obliki državne zveze razširil — zdi se, da kmalu po letu 626 — tudi preko alpskih Slovencev. Iz pičlih podatkov one dobe moremo vendarle razločiti obrise slovanske zvezne države, ki sega naj¬ manj od Labe pa do zgornje Drave in Save. Samova zvezna država je kmalu postala tako mogočna, da so jo začeli upoštevati in se je bati tudi njeni germanski sosedi na zapadu, Langobardi, Bavarci, Franki in drugi. Langobardom zopet vzeti Ziljo se Slovencem sicer očividno ni posrečilo. Pač pa se naši predniki, združeni sedaj, kakor se kaže, že v veliko Samovo državo, vojskujejo na lastno pest z Bavarci, stopijo nasproti tem v ofenzivo in jih premagajo okoli 1. 626—629 pri starem Aguntu (blizu današnjega Lienza v zgornji dolini Drave). O kaki pomoči, ki bi jo to pot nudili Slovencem Obri, kakor ne¬ kaj desetletij poprej, ni govora. Z zmago pri Aguntu so pomaknili Slo¬ venci svoje meje prav do izvirov reke Drave in postali Bavarcem opasen sosed. Bavarci naravnost prosijo frankovskega kralja, naj jim zavaruje hrbet pred vzhodnimi narodi in podjarmi Obre, Slovane in druge narode [ 52 ] notri do meja bizantinskega cesarstva. Taka prošnja je prišla prav Fran¬ kom in njihovemu kralju Dagobertu, ki je z veliko akcijo združenih ger¬ manskih narodov hotel razširiti frankovske meje preko nevarne Samove države in preko obrske zemlje, needine in strte po carigrajskem porazu. Še celo cerkev naj bi pomagala frankovski politični ekspanziji, kar ni čudno, kajti duhovnik in osvajalec sta takrat opravljala pogostokrat vza¬ jemen posel. Misijonarska akcija sv. Amanda, prvo znano poročilo o šir¬ jenju krščanske vere med Slovenci, se je ponesrečila. Prekinil ali onemo¬ gočil jo je pač poraz, ki ga je doživela germanska protislovanska koali¬ cija. Šele dobrih sto let kesneje je hkrati s političnim in vojnim uspehom Nemcev moglo pridobiti krščanstvo med Slovenci trdnejša tla. Leta 631 je prišlo do velike vojne med slovansko in germansko zve¬ zo. Alamani in Langobardi so sicer premagali Slovane, ali odločilno ni bilo to, marveč tridnevna bitka pri Wogastisburgu (Uhošt na Zapadnem Češkem), kjer se je merila glavna slovanska vojska s frankovsko pod vodstvom kralja Dagoberta, ki doživi silovit poraz. Slovanska zmaga pri Wogastisburgu je zagotovila nadaljnji obstoj Samove države in omogočila njen še večji razmah, obenem z njo pa tudi utrdila njeno zaveznico, mla¬ do slovensko kneževino v Karantaniji. Nedvomno obstoji od Samove dobe dalje slovenska kneževina v Karantaniji. O njej sicer ne vemo mnogo, vendar lahko za gotovo reče¬ mo, da je bila od obrske oblasti neodvisna in v svoji notranjosti svobodna državna tvorba. Njeno moč in stališče karantanskih Slovencev je mogel v izdatni meri povečati del hrvatskega plemena, ki se je prejkone za velike selitve Hrvatov iz Zakarpatja proti jugu, prav v času, ko so se karantan¬ ski Slovenci osvobojevali obrske sile in se upirali germanskemu pritisku, oddelil od glavnega debla in se naselil med Slovenci v Vzhodnih Alpah. Središče Hrvatov je bilo, kot se kaže, ob zgornji Glini. Tu so Hrvati naj¬ gosteje bivali, zato se imenuje še v listinah iz druge polovice 10. stol. tamošnji okraj »pagus Chrouuat«. Še danes spominja tamkaj na Hrvate ime zaselka Krobathen in ime vrha Krobather Berg. Najdemo pa ne¬ dvomne naselbine Hrvatov tudi izven tega ozemlja, po Koroškem in Štajerskem. Prvi po imenu znani knez karantanskih Slovencev je V a 1 u k fWal- lucus dux), ki se omenja v začetku 30-ih let 7. stol. Da je bila njegova kneževina neodvisna od obrskih in germanskih sosedov, kaže to, da išče v slovenski krajini kneza Valuka pribežališče bolgarski knez Alciok s 700 Bolgari. Ti so se sprli z Obri v Panoniji in so odtod pregnani iskali naj¬ prej zavetja pri Frankih, nato pa pri Slovencih. Tudi Arnefrit, sin fur¬ lanskega vojvode Lupa, išče politično zatočišče med karantanskimi Slo¬ venci in si hoče celo z njihovo pomočjo priboriti furlansko vojvodstvo, [ 53 ] kar se mu pa ni posrečilo. Vse to ne bi bilo mogoče, ako bi del Slovencev takrat ne bil politično samostojen. Pred Obri so imeli Slovenci v Karantaniji zaenkrat mir. Obrska sila, ki jo v notranjosti razjedajo domači boji, je še vedno oslabljena. Sloven¬ sko kneževino ščiti predvsem zveza s Samovo državo. Dokler živi Samo, ni čuti o kakih obrskih napadih na slovensko zemljo ali pa o pohodih Obrov v Italijo. Ker so vodili ti preko slovenske zemlje, ob stari cesti Panonija—Italija, smemo sklepati, da so se za Samove dobe otresli tudi Slovenci ob Savinji in Savi obrske nadoblasti. Kakor hitro je pa Samo umrl (658), se pojavijo zopet Obri s svojimi pohodi preko slovenske zemlje v Italijo, oziroma Furlanijo. Do prvega obrskega navala po Sa¬ movi smrti, o katerem vemo, je prišlo verjetno leta 664. S ponovnimi obrskimi pohodi se pa sprožijo tudi slovenski sunki proti Furlaniji, ki imajo deloma kolonizatorično-osvajalni, deloma samo plenilni značaj. V dobo prvega velikega obrskega vpada po Samovi smrti spada tudi prvi znani slovenski naval proti glavnemu mestu Fur¬ lanije, Čedadu, ki so se ga Slovenci hoteli polastiti, toda bili od Lango¬ bardov pri Briščah, ob mostu čez reko Nadižo, premagani. Poraz pri Briščah je, tako se zdi, zadržal za nekaj časa slovenske sunke z gora proti furlanski ravnini. Nova slovenska ofenziva proti Furlaniji in Lan¬ gobardom se je začela šele ob začetku 8. stol., ko je okoli 1. 703—705 gospodoval na Furlanskem vojvoda Ferdulf. Vojvodska oblast v Furlaniji takrat že zdavnaj ni bila več tako močna, kakor še sto let poprej. Lango¬ bardska kraljevska moč je strla in ponižala nekdaj tako močno vojvod¬ sko. V času slabe furlanske vojvodske oblasti in ojačenja obrske so se Slovenci zopet ohrabrili in začeli pomikati s svojimi čredami vedno glob¬ lje proti furlanski ravnini. V težnji po stalni naselitvi so trčili na strnjene furlanske naselbine in prišli v konflikt s furlanskimi pastirji. Iz mejnih roparskih napadov in prepirov se je okoli leta 704 razvilo vojno stanje med furlanskimi Langobardi in Slovenci. Furlanska vojska doživi težak poraz. Sam vojvoda Ferdulf s celokupnim furlanskim plemstvom obleži na bojišču. Kesnejše zgodovinopisje, ki nam o tem poroča, je z izdajo furlanskega vojvode skušalo opravičiti izgubljeno bitko. Po tej veliki in odločilni bitki pri neznanem kraju so se Slovenci, kot se kaže, vedno bolj približevali furlanski ravnini. Langobardi se jim niso mogli dolgo upirati, kajti v omenjeni bitki so izgubili cvet svojega plemstva. Šele ko je dorastel nov rod in Furlaniji zavladal vojvoda Pemo, zvemo za nove boje med Slovenci in Langobardi, to pa že v sami furlan¬ ski ravnini. Okoli leta 720 je prišlo do treh spopadov pri kraju Lavariano, ki leži južno od Vidma, današnjega glavnega mesta Furlanije. Zdi se, da so bili boji neodločeni, kajti furlanski vojvoda je kar na bojišču sklenil [ 54 ] s Slovenci mir. Zasedba ravne Furlanije se torej Slovencem ni posrečila, pač pa jim je uspeh pri neznanem kraju omogočil, da so naselili gore in brda v današnji Beneški Sloveniji, Goriških Brdih, ob Soči in Nadiži, kjer bivajo še danes. Neodločena bitka pri Lavarianu je omejila Slovence na gore, Langobarde in Furlane pa na ravnino. Odslej vlada ob Nadiži in Soči, od Tilmenta pa do morja, med obema narodoma mir. Vsaj lango¬ bardski zgodovinopisec Pavel Diakon, ki je poglavitni vir za to dobo naše preteklosti, nam o nadaljnjih bojih ne poroča. Ureditvi mirnih odnosov na furlanski meji je sledila likvidacija lan¬ gobardske oblasti na Koroškem. Slišali smo, da je okoli leta 625 prišel pod Langobarde »okraj Slovencev, ki se Zilja imenuje« vse tja do Megla- rij. Sto let kesneje (okoli 730) so se Slovenci v svoji karantanski kneže¬ vini očitno že toliko okrepili, da so iztrgali Langobardom gospodstvo nad Ziljsko dolino, prodrli pa celo preko Karnskih Alp, tako da je pred slovensko ofenzivo moral škof iz mesta Julium Carnicum (danes Zuglio v Karniji) iskati zatočišče v Čedadu. POLITIČNA IN VERSKA PRIKLJUČITEV KARANTANSKIH SLOVENCEV NA ZAPAD DOBRIH STO LET JE OBSTAJALA NEODVISNA SLOVENSKA KNEŽEVINA V Karantaniji. Samova državna zveza ji je omogočila postanek, nadaljnji obstanek pa ne na zadnjem mestu v gorah zavarovan položaj, kamor so obrske konjeniške čete težje prodirale. Po Samovi smrti so Obri sicer zopet začeli napadati furlanske meje, Karantanijo pa, kakor se kaže, so puščali na miru. Proti sredi 8. stol. pa postaja obrska sila zopet ofenziv- nejša. Zvemo za nov naval v Furlanijo, obenem pa tudi za vojno akcijo, naperjeno proti karantanski kneževini, ki ji je takrat stal na čelu knez, Borut po imenu. Ogroženi od Obrov zaprosijo karantanski Slovenci za pomoč pri Bavarcih. Dogodki, ki temu slede, so tako pomembni in za nadaljnjo usodo Slovencev ter njihove zemlje tako znameniti, da si jih upam primerjati le s pojavom prve slovenske tiskane knjige ali pa z narodnim osvobojenjem naše dobe. Dogodki ne pomenjajo nič manj kot izgubo komaj pridobljene samostojnosti in tej sledečo politično in versko priključitev evropskemu zapadu. [ 55 ] Vir, ki nam poroča o tem najusodepolnejšem aktu slovenske pre¬ teklosti, je anonimni »Spis o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev«. Piše s preprostimi besedami: »Ne dolgo zatem so začeli Obri s sovražno silo težko pritiskati te Karantance. In bil je takrat njihov knez, Borut po imenu, ki je dal naznaniti proti njim pomikajočo se obrsko vojsko Ba¬ varcem ter jih prosil, naj bi mu prišli na pomoč. Ti so pa takoj prišli, premagali Obre in zaobljubili Karantance ter jih podvrgli podložništvu vladarjev, in enako tudi njihove sosede. In nato so odvedli s seboj talce na Bavarsko. Med temi je bil Borutov sin, Gorazd po imenu, za katerega je njegov oče prosil, naj se vzgoji krščansko in napravi iz njega kristjan. In tako se je zgodilo. In isto je zahteval za Hotimirja, sina svojega brata.« Bavarci, ki jim je bil takrat za vojvodo Odilo, se torej niso dali mnogo prositi, ko je šlo za razširitev lastnega političnega območja in od¬ vrnitev obrske nevarnosti od slovenske in s tem posredno tudi njihove zemlje. Bavarska je bila takrat formalno del frankovske države, v resnici in stvarno pa neodvisna dežela pod vodstvom vojvod iz rodu Agilolfingov. Razširitev bavarske oblasti proti vzhodu je mogla le ojačiti položaj Ba¬ varske, posebno nasproti težnjam frankovskih majordomov. Zato so Ba¬ varci priliko karantanske intervencije tudi takoj pograbili. Do nje je prišlo malo pred letom 743, kajti karantanski Slovenci so zaprosili za pomoč Bavarce in se podvrgli njim, ne pa Frankom. Vemo pa, da so prav leta 743 pridobili Franki nadoblast nad Bavarci. Ako bi prišlo do karan¬ tanskih dogodkov tega leta ali po njem, bi nam vir nedvomno poročal, da so Slovenci priznali Franke, ne pa Bavarce za svoje vrhovne gospo¬ darje. Navzlic pokoritvi leta 743 pa Bavarska tudi pozneje ni posebno rada priznavala frankovske nadoblasti. Leta 749 so se Bavarci zopet uprli, a se morali, ko je frankovski majordom Pipin vkorakal v deželo, ponovno podvreči frankovskemu gospodstvu, dati talce in obljubiti, da se ne bodo več puntali. Franki so postavili za vojvodo mladega Tasila, mu pa znatno omejili vojvodsko oblast. S frankovsko pokoritvijo Bavarske je prišla tudi slovenska Karan¬ tanija pod Franke. Borutov sin Gorazd ne postane več knez po milosti Bavarcev, marveč na ukaz mogočnega frankovskega majordoma Pipina (najprej leta 749, najkesneje novembra 751). Ker je Gorazd že tri leta nato umrl, mu sledi —• sedaj z dovoljenjem Pipina, ki je novembra 751 postal kralj Frankov — kot karatanski knez Gorazdov bratranec Hotimir (najprej proti koncu 1. 751, najkesneje 1. 753). V že omenjenem »Spisu o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev«, ki nam je poglavitni vir za vse te dogodke, čitamo, da so Bavarci za¬ obljubili in podvrgli Karantance, vzeli s seboj na Bavarsko talce, med [ 56 ] GROB SV. MODESTA V CERKVI PRI GOSPE SVETI (prvotno altarna miza iz 8. ali 9. stoletja) VII njimi člane karantanske knežje rodbine, in da so Slovencem na njihovo prošnjo poslali enkrat Bavarci, drugič kralj Pipin kneza, enkrat Gorazda, drugič Hotimira, ter da so jima nato podelili Slovenci knežje dostojanstvo. Kakšen je bil glede na vse to državnopravni položaj slovenske Karan¬ tanije in njihovih knezov nasproti Bavarski in Frankom in kakšen po¬ ložaj so slovenski knezi zavzemali v deželi sami? Iz vsega sledi, da ni navzlic besedilu vira »(Bavarci) so jih podvrgli podložništvu vladarjev« smatrati položaja karantanskih Slovencev enakega suženjski pokoritvi, marveč da obstoji med Bavarci, oziroma Franki po eni strani in karan¬ tanskimi Slovenci na drugi strani neke vrste pogodbeno določen odnos. Slovenci so obdržali kneze svoje domače dinastije, le-ti so smeli nastopiti svojo knežjo oblast — ako so Karantanci za to sami prosili — z dovolje¬ njem Bavarcev, oziroma Frankov, nakar so jim Slovenci sami podelili knežje dostojanstvo. Za Gorazda je rečeno, da so ga Slovenci »napravili za kneza«, za Hotimira pa, da »mu je narod dal kneževstvo«. Vse kaže, da se za navedenimi besedami vsaj v osnovah skriva in sega že v to dobo naše preteklosti obred izvolitve in umestitve koroških deželnih knezov, ki nam je v podrobnosti znan iz mnogo kesnejše dobe in se navadno označuje kot »ustoličenje koroških vojvod«. Položaj karantanskih Slovencev, ki so navzlic pokoritvi obdržali svoje domače kneze, v zgodovini frankovske dobe ni osamljen. Podobne razmere nahajamo še pri nekaterih negermanskih narodih ob mejah fran¬ kovske države. Karantanskemu še najbolj podoben položaj zavzemajo v dobi Karla Velikega slovanski Veleti, ki spadajo k skupini Polabskih Slovanov, in so bivali v današnji severni Nemčiji. Tudi ti morajo dati Frankom talce, obdrže pa kneze domače krvi iz stare dinastije. Odnos frankovske državne oblasti do sosednjih slovanskih narodov vse od Bal¬ tiškega morja pa do Jadrana je bil sicer zelo različen, toda nikjer ne naletimo v začetku na popolno politično vtelešenje kakega slovanskega naroda frankovskemu gospodstvu. S politično priključitvijo karantanskih Slovencev na zapad gre vzpo¬ redno verska. Dotlej so živeli Slovenci še v stari veri v bogove in božanstva, ki so jo prinesli iz pradomovine in zakarpatske slovanske skupnosti. Z bavarsko-frankovsko hegemonijo pa začenja prodirati krščanska vera tudi med Slovence. Knez Borut sam še ni bil kristjan, pač pa je dal krščansko vzgojiti in krstiti svojega sina Gorazda. Ali se je to zgodilo iz njegovega notranjega nagnjenja ali iz vrokov politične pre- računjenosti in uvidevnosti ter na bavarski pritisk, ki se mu je Borut vdal, je težko reči. Če pomislimo na kesnejše protikrščanske upore, bi dejali, da je zadnje najverjetnejše. Zdi se, da sta mlada Slovenca, Gorazd in njegov bratranec Hotimir, dobila svojo vzgojo in postala kristjana v [ 57 ] samostanu, ki je stal sredi južnobavarskega Chiemskega jezera, na da¬ našnjem otoku Herrenchiemsee. Zelo verjetno je tudi, da je bil njun vzgojitelj tamošnji redovnik Lupo, o katerem pravi vir, da je bil Hoti- miru za krstnega botra. Lupov nečak, redovnik Majoran, je spremljal kot prvi krščanski duhovnik mladega slovenskega kneza ob nastopu njegove knežje oblasti med karantanske Slovence. Prvo krščanstvo med Slovenci je organizirala salzburška škofijska cerkev. Že takoj ob prvi politični priključitvi karantanske Slovenije na Bavarsko si je salzburška škofija znala pri papežu Cahariji (741—752) zagotoviti cerkveno pripadnost Karantanije. Pod vplivom Salzburga se je za kneza Hotimira krščanstvo med karantanskimi Slovenci že znatno razmahnilo. Salzburška cerkev si je v slovenskem knezu znala vzgojiti zvestega pristaša in ga s tesnimi vezmi navezati na svoj sedež, samostan sv. Petra v Salzburgu, kamor je Hotimir plačeval celo že letni davek in odkoder je prejemal »nauk in službo krščansko«. Kmalu je Hotimir v zvezi s salzburško cerkvijo začel s podrobnejšo cerkveno organizacijo med svojimi Slovenci. Prosil je škofa Virgila, ki je stal tedaj na čelu salzburške škofije, naj obišče njegov narod. Virgil pa mu ni mogel osebno ugoditi, pač pa mu je poslal okoli leta 760 škofa, Modesta po ime¬ nu, in z njim vrsto duhovnikov-misijonarjev. Ti posvetijo med slovenskimi Karantanci prve krščanske cerkve: cerkev pri Gospe Sveti, kjer se je prejkone nahajala tudi stolica škofa Modesta, cerkev na Lurnskem polju, ki je prednica današnje cerkvice St. Peter im Holz blizu Spittala na Zgornjem Koroškem, in cerkev »ad Undrimas«, ki jo je iskati v dolini zgornje Mure, v okolišu kesnejše fare Fohnsdorf. Lega prvih dveh cerkva je posebno zanimiva. Postavljeni sta na mestih, kjer so se že v antiki nahajala važna politična, kulturna, prometna in cerkvena središča. Cer¬ kev Gospe Svete je nastala v neposredni bližini zgodnjekrščanske škofije v Virunumu in je v slovenski dobi postala središče karantanskega mi¬ sijonarstva ter krščanstva. Kot taka se naravnost imenuje »karantanska cerkev«. Po sporočilu je v njej pokopan škof Modest. Sarkofag, ki ga označujejo kot Modestov grob, je bil po najnovejših raziskovanjih prvot¬ no mizni oltar, nastal v 8. ali 9. stol. Cerkev na Lurnskem polju je bila postavljena na kraju, kjer se je v antiki širilo mesto Teurnia ali Tiburnia imenovano (odtod nastalo Liburnia, Lurna, Lurnfeld, Lurnsko polje), in kjer je bil v pozni antiki sedež škofije. Krščanska akcija med karantanskimi Slovenci, ki sta jo zasnovala škof Virgil in knez Hotimir, se je pa izkazala za preuranjeno. Za ne¬ moteno presajanje krščanstva tla še niso bila dovolj ugodna. Vir nam sicer poroča, da je knez Hotimir prosil za škofa in duhovnike. Vendar smemo z upravičenostjo domnevati, da se za to navidezno prošnjo skriva [ 58 ] v veliki meri nemški politični pritisk in salzburška misijonarska vnema, v prav majhni meri pa želja celokupnega karantanskega naroda. Smrt prvega škofa med Slovenci, Modesta (okoli 763), je še celo razrahljala mlado krščansko organizacijo v deželi in dala povod, da se je dvignila protikrščanska in protinemška stranka. Prav takrat se je pa zgo¬ dilo, da se je tudi bavarski vojvoda Tasilo uprl frankovski nadoblasti. Prej- kone je z njegovim uporom v zvezi vstaja Slovencev proti krščanskim mi¬ sijonarjem. Slovenci so pograbili priliko bavarskega upora proti Fran¬ kom, vsaj je bil knez Hotimir, očiten pospeševalec krščanstva, vladar vprav po milosti frankovskega kralja Pipina. Še za kneza Hotimira so se Slovenci dvakrat uprli krščanstvu in nemštvu. Vendar se je Hotimiru posrečilo zatreti oba upora in privabiti v deželo novih misijonarjev. Ko je pa okoli leta 769 knez Hotimir umrl, je izgubila krščanska in lahko rečemo tudi nemška stranka najvnetnejšega zagovornika, proti¬ krščanska in protinemška opozicija pa dobila nov pogum. Vzdignila se je ponovno in dosegla v tretjem uporu takšne uspehe, da ni bilo več let med karantanske Slovence krščanskih duhovnikov. Šele knez Valtunk je pri škofu Virgilu zopet zaprosil za krščanske misijonarje. V zaslugo bavarskemu vojvodu Tasilu, ki se je medtem že zopet pomiril s Franki, je šteti, da so se Karantanci zopet podvrgli Salzburgu in Nemcem. Na Tasilovo protifrankovsko politiko je protikrščanska stranka med Slovenci očitno preveč vezala svojo, ne računajoč s politično nepreračunljivostjo bavarskega vojvode. Polom protikrščanske in proti- nemške akcije karantanskih Slovencev nam salzburški in bavarski leto¬ pisi omenjajo s kratkimi besedami k letu 772: »Tasilo je premagal Ka¬ rantance«. Bavarski vojvoda je ravnal prejkone iz dvojnih nagibov: iz političnih, ki mu niso dovoljevali imeti po izmiritvi s Franki za svojim hrbtom uporno in krščanstvu nenaklonjeno deželo slovanskega naroda, in iz verskih, kajti znana nam je Tasilova velika verska vnema. Ko se je bavarski vojvoda vojskoval s Slovenci, ga neka poslanica spodbuja: »Pagani in ajdje so tisti, ki ne verujejo v krščanskega Boga, pač pa molijo malike. Gospod naj bode s Tasilom! Gospod naj podeli zmago Tasilu in vsemu njegovemu ljudstvu, kakor jo je dal kralju Konstantinu, ki mu je pred bitko na nebu pokazal znamenje križa.« Dvoje po Tasilu na novo osnovanih samostanov tik ob takratnih slovenskih mejah naj bi pomagalo privesti Slovence v krščansko vero in jih z njo tesneje prikleniti tudi v političnem oziru na zapad. V Innichenu, blizu izvirov reke Drave, so leta 769 postavili temelj samostanu z iz¬ rečnim namenom, »da bi neverni rod Slovencev pripeljal na pot resnice«. Drugi, danes imenovan Kremsmiinster, je bil ustanovljen leta 777 ob reki Kremsi na današnjih zgornjeavstrijskih tleh v okolici, kamor takrat še [ 59 ] segajo slovenske naselbine. Obe ustanovi imata v bodočnosti važen po¬ men pri pokristjanjevanju Slovencev. Navzlic zmagi je Tasilo v veliki politični uvidevnosti pustil Sloven¬ cem še vedno kneza domačega rodu, čeprav ta prejkone ni bil več iz Borutove dinastije. V Tasilov račun, ki je stremel za čim večjo samo¬ stojnostjo in neodvisnostjo od frankovskega kralja, ni šlo, da bi si z usiljenjem vojvode tuje krvi ustvaril v karantanskih Slovencih sovraž¬ nike. Novi karantanski vojvoda se v virih imenuje z imenom V a 11 u n k , kar so nekateri tolmačili kot Volkun, drugi kot Valjhun, Vladuh in po¬ dobno, zopet tretji pa kot nemško ime in njegovega nosilca kot Nemca. Menim, da je ime slovensko, in ker so bili tudi Valtunkovi nasledniki Slovenci, da je bil tudi ta Slovenec. Stal je pa, knez po Tasilovi milosti, nedvomno pod vplivom Bavarske in Salzburga. Širjenje krščanstva se za njegove dobe razmahne z vso silo. Leto za letom prihajajo novi misijo¬ narji v deželo. Iz katere okolice se med Slovenci širi nova vera in kdo so bili prvi glasniki krščanstva med njimi? Če si jih natančneje ogledamo, vidimo, da so bili skoraj vsi v ozkih zvezah s samostanom pri sv. Petru v Salz- //V' burgu, oziroma s škofom Virgilom, kjer je imel ta s^fbj sedež. Mnogi med njimi spadajo v ožjo okolico škofa Virgila. Iz imen misijonarjev smemo sklepati, da so bili po večini germanskega rodu, le za nekatere bi lahko dejali, da so bili Romani. Važnejše nego to pa je vprašanje, kakšen zna¬ čaj je imelo širjenja krščanstva med alpskimi Slovenci in kakšna je bila prva krščanska organizacija med njimi. Škof Virgil je bil Irec. Iz svoje domovine je prišel najpoprej na Frankovsko k Pipinu, takrat še mogočnemu majordoinu. Ta ga je pa poslal na Bavarsko k vojvodu Odilu, ki mu je še pred letom 748 podelil izpraznjeno salzburško škofijo in z njo združeno opatijo pri sv. Petru v Salzburgu. Z Bonifacijem, »apostolom Nemčije«, dotedanjim organizator¬ jem bavarskih cerkva in nemških sploh, Virgil ni bil posebno dober. Naj¬ več je bilo nesoglasju krivo načelno nasprotstvo; Bonifacij je bil za pod¬ rejenost Salzburga svoji nadškofiji v Mainzu, Virgil je pa zastopal v smislu načel irske cerkve stališče svobodnejšega razmaha škofijskih cerkva vobče in Salzburga še posebej. Nasprotna načela v pogledih cerkvene politike obeh cerkvenih prvakov so nad vse pomembna za raz¬ umevanje, kako se je širilo in kako je bilo organizirano prvo krščanstvo med Slovenci. Karantanska misija se namreč ne vrši v skladu s smer¬ nicami Bonifacija in njegove frankovske državne cerkve, marveč je delo Virgila in tovarišev, ki so nasprotniki Bonifacija in od njega započete cerkvene politike. Virgil je šel tudi v karantanski misiji svoja, od Bonifacija in oficiel- [ 60 ] nih frankovskih misijonarjev neodvisna pota. Po njih ga je vodila stara tradicija njegove irske domovine. Irska cerkev je širila krščansko vero z drugačnimi sredstvi kot uradna frankovska. Ne z mečem in nasiljem, marveč z božjo besedo in milostjo je dosegel Irec svoje velike misijonar¬ ske uspehe. Pisma, ki sta jih izmenjala anglosaški učenjak Alkuin in Vir- gilov naslednik v Salzburgu škof Arno, nam nudijo kaj nazoren vpogled v smernice, po katerih so se ravnali Virgil, njegovi nasledniki in karan¬ tanski misijonarji. »Bodi propovednik resnice —- piše Alkuin leta 796 Arnu — ne pa izterjevalec desetin, kajti novo dušo je treba rediti z mlekom apostolske pobožnosti, dokler ne doraste, se ne utrdi in postane krepka za sprejem navadne hrane. Desetine so, kot pravijo, izprevrgle vero Saksov.« Blage metode irske cerkve so bile prejkone med drugim vzrok, da so se Slovenci krščanstvu le primeroma slabo upirali. Res nam viri po¬ ročajo o treh vstajah protikrščanske stranke, ali to je tudi vse, zgodovina nam o kakih nadaljnjih protikrščanskih akcijah nič ne javlja. Pa tudi upori, o katerih vemo, niso bili samo verskega značaja, marveč tudi po¬ litični. Naperjeni so bili nedvomno tudi proti domači knežji rodbini, ki je svojčas poklicala v deželo Bavarce, ki se je hote ali nehote priključila krščanski veri in tako odpadla od vere očetov, ki je povzročila, da so prišli v Karantanijo škof in misijonarji. Hotimir je pač dobro vedel, da krščan¬ stvo in radi krščanstva njegova dinastija ne stoji v deželi posebno trdno. Zato je prosil svojega velikega podpornika Virgila dvakrat, naj pride v Karantanijo in tako z osebno navzočnostjo okrepi njegov položaj ter mlado vero v deželi. Virgil ni prišel. Poslal je pa škofa Modesta. Modest ima naslov in čin tako zvanih korepiskopov. Služba kor- episkopov ali pomožnih škofov, kakor bi tudi lahko dejali, je dobila svojo organizacijo na zapadu v 8. stol. Vse, kar vemo o Modestu in njegovih naslednikih, se sklada z značajem korepiskopov in korepiskopata na za¬ padu. Kornega škofa je določil in navadno tudi posvetil redni škof do- tične dieceze. Po dostojanstvu so korepiskopi enaki rednim škofom. Le-tem so pomočniki in njihovi namestniki v misijonskih deželah, ka¬ kršna je bila Karantanija v 8. in 9. stoletju. Zato pošlje Virgil Modesta mesto sebe kot svojega škofa. Po naročilu rednega škofa je korni škof v misijonski deželi opravljal pastirsko službo, smel je posvečevati cerkve in klerike višjega reda. Vse to navajajo viri kot nalogo, oziroma pravico korepiskopa Modesta. t [ 61 ] ZEDINJENJE SLOVENSKE ZEMLJE V FRANKOVSKI MONARHIJI ZA UVAJANJA PRVEGA KRŠČANSTVA MED SLOVENCE JE SEGALA VRHOVNA bavarsko-frankovska politična oblast le na del ozemlja, na katerem so takrat bivali Slovenci. V Podonavju gre meja do reke Aniže, ki dela mejo med bavarsko in obrsko zemljo. V notranjih Alpah obsega zgornje Podravje najmanj do Pohorja in Kozjaka ter porečje zgornje Mure in zgornje Aniže. Srednje Podravje, Posavinje in zgornje Posavje je od Samove smrti nedvomno zopet pod Obri. Ob Soči in na Krasu meji slo¬ venska zemlja na takrat še langobardsko Furlanijo in bizantinsko Istro. Okoli karantanske kneževine, ki si je navzlic bavarsko-frankovski pokoritvi ohranila v notranjosti svojo neodvisnost, se vrste na jugu, za- padu in vzhodu interesne sfere in oblasti: obrska, bavarska, bizantinska in langobardska. Politika največjega iz rodu Karolingov, kralja Karla V e 1 i k e g a (768—814), je v to stanje stvari uvedla tako temeljite spremembe, da se ob Karlovi smrti od političnih sosedov slovenske Ka¬ rantanije ni obdržal niti eden na oblasti. Langobardske in bavarske, obrske in bizantinske politične zadeve so v odločilni in usodepolni meri vplivale na potek slovenske zgodovine v času, ko je bil nosilec frankovske krone Karel, imenovan Veliki. Karlovi vojaško-osvojevalni politiki so bili od slovenskih sosedov prvi na potu Langobardi. Nekaj let po zatretju velikega slovenskega protikrščanskega in protinemškega upora je bila leta 774 vključena langobardska kraljevina v sklop frankovske univerzalne monarhije. Karel se imenuje poslej »kralj Langobardov in patricij Rimljanov«. Še slede sicer v raznih delih Italije upori proti frankovskemu gospodstvu. Do enega največjih je prišlo v slovenskemu ozemlju sosednji Furlaniji, ki je bil tako težak, da je zahteval celo navzočnost samega vladarja v deželi. Končno se ga je posrečilo Karlu udušiti. Nekateri uporni furlanski plemiči zbeže k Obrom. Meje frankovske Italije so se takrat pomaknile ob zapadni rob slovenske zemlje. Kje ravno so potekale, je težko po¬ vedati, verjetno v pasu med furlansko ravnino in gorskimi obronki ob Nadiži, Soči in na Krasu. S končno osvojitvijo Furlanije je Karel pridobil deželo velike pomembnosti v politično-geografskem oziru. Kot velika tipalka proti vzhodu sega sedaj frankovska Furlanija ob kraško-alpskih prehodih na obrsko-slovensko zemljo in ostanke bizantinske oblasti v Istri ter ob Beneškem morju. Pomen Furlanije v frankovskih rokah se je izkazal že v naslednjih letih, ko postane dežela izhodišče za osvajanje slovensko-obrskega vzhoda. Pridobitev še bizantinske Istre, ki se je takrat širila tudi [ 62 ] preko tržaškega Krasa in s tem ovirala pot iz Furlanije na Balkan, je bila Karlu primeroma lahka. Ob ugodnem trenotku, ko je bil daljni Bizanc v svoji notranjosti zopet enkrat needin, je važna vojna odločitev ob bizantinsko-frankovski meji v Južni Italiji vrgla leta 788 Istro kot zrelo jabolko v frankovske roke. Na vrsti je bil sedaj obrsko-slovanski vzhod. Preden je pa prišel in mogel priti na vrsto, je moral Karel, vse tesneje kot doslej, prikleniti nase Bavarsko in z njo slovensko Karantanijo. Skoraj svobodna Bavarska pod vodstvom vojvod iz rodu Agilolfingov je pomenjala trajno oviro in nevarnost za Karlovo vzhodno politiko. Razlogi, ki so v za¬ četku Karlove vlade še dopuščali obstoj avtonomne Bavarske, so z rešitvijo langobardskega vprašanja odpadli in sedaj silili tudi k rešitvi bavarskega. Stopilo je na dnevni red Karlove politike, posebno odkar je postala langobardska kraljevina del frankovske monarhije. Skoraj su¬ vereni bavarski vojvoda Tasilo je imel še vedno v svojih rokah s po¬ sestjo alpskih prehodov ključ do Zgornje Italije in njenih še neustaljenih razmer, z mejo ob Aniži in preko podrejene slovenske Karantanije je pa podajal roke Obrom, ki so bili takrat še vedno odločilni politični faktor v srednjem Podonavju. Čim bolj je Karel večal svojo moč, tem bolj je stremel za likvidacijo bavarskega vprašanja. Povod za to se je kmalu ponudil. Tasilo je bil leta 788, obdolžen vele¬ izdaje, posebno zvez z Obri in drugimi krščanskimi in nekrščanskimi narodi, strmoglavljen. Bavarska postane šele tedaj integralen del fran¬ kovske države. Z njo pa je tesneje, kot je bila doslej, povezana tudi slo¬ venska Karantanija. Vendar se s spremembo politične nadoblasti ni spre¬ menil notranji kurz v karantanski Sloveniji. Karel Veliki je, v enaki po¬ litični uvidevnosti kot bavarski Tasilo, pustil Karantancem njihove do¬ mače kneze in z njimi prejkone domačo notranjo upravo. Okoliščina, da se Slovenci niso priključili Tasilu ob njegovih protifrankovskih akcijah, je bila nemara vzrok, da so tudi pod Karlom obdržali še nadalje svoje domače vladarje. Dobrohotna politika Karla Velikega se pa da razlagati tudi iz ozirov na veliki obračun, ki ga je frankovski vladar predvidel in imel v načrtu na vzhodu. Dokler je gospodoval obrski kakan ob Aniži in ob srednji Donavi, v Panoniji in na kraških prehodih v Furlanijo, niso mogle biti frankovske vzhodne meje trdne. Karlu gotovo ni kazalo, da bi si pod¬ rejene narode, živeče ob njih, napravil za nasprotnike, še preden bi prišlo do spopada med obrsko in frankovsko silo. Do tega je pa prišlo kaj kmalu. Obrsko vprašanje je rešeno v dvanajstletni vojni (791—803), ki je za Franke in njihove zaveznike potekala sicer z različnim uspehom, se je [ 63 ] pa končno vendarle končala z zmago frankovskega in zavezniškega orožja ter uničenjem obrske države. Franki in njihovi zavezniki so se morali boriti skoraj bolj s prirodo zemlje in obrskimi vojnimi zvijačami kot pa v bitkah na odprtem polju. Takratna slovenska zemlja je bila deloma kretališče in izhodišče frankovskih armad proti Obrom, deloma pa tudi pozorišče vojnih operacij. Po pokoritvi Bavarske je postajalo v frankovski zunanji politiki obrsko vprašanje čimdalje bolj pereče. Prepiri za mejo med frankovsko in obrsko državo so bili zunanji povod, da je izbruhnila vojna. Poleti 791 pride do prvega velikega grupiranja in pohoda frankovskih armad proti vzhodu. Poleg skoraj vseh nemških plemen so poslali svoje čete tudi Slovenci. Že leta 791 — kot tudi v sledečih —■ so proti obrskim mejam pritiskale frankovske vojske od dveh strani, del od Bavarske ob Donavi navzdol, del pa iz Furlanije preko Krasa in Posavja. Južno vojsko je leta 791 vodil Karlov sin Pipin in plenil ter požigal z njo prav tako kot njegov oče na severu. 0 posebnih uspehih krščanskega orožja nam viri za to leto ne poročajo, naglašajo le velikanski plen, ki so ga nagrabile frankovske vojske. Tudi do združitve Pipinove in Karlove armade na panonskih tleh tega leta ni prišlo. Med pripravami za odločilen boj in manjšimi praskami so potekala leta 792—794. Karel je čakal ugodne pri¬ like, da zopet poseže v obrske razmere. Pojavila se je, ko so se začeli med Obri notranji prepiri in je ena stranka iskala celo opore pri Frankih ter hlinila vdanost frankovskemu vladarju. Leta 795 so bili Obri radi meščanske vojne tako oslabljeni, da so Franki ponovno začeli večjo akcijo. Vodil jo je na južnem bojišču furlanski vojvoda Erik, ki se mu je s svojimi četami pridružil Sloven V o jnomir (Wonomyrus Sclavus). Kdo je bil in kje je gospodoval ta Vojnomir, moremo samo domnevati. Ker je Erika vodila najbližja pot v Panonijo preko kesnejše Kranjske in Spodnje Štajerske, je zelo verjetno, da se mu je pridružil eden tamošnjih sloven¬ skih poglavarjev. V vrsti takratnih slovenskih knezov v Karantaniji imena Vojnomir ni. Odločitev v obrski vojni je padla leta 796. Povzročila jo je velika frankovska vojska, ki jo je poleti tega leta vodil v Panonijo kraljev sin Pipin. S svojimi četami, med katerimi so bili tudi karantanski Slovenci, je Pipin prodrl preko Donave in tamkaj porušil središče obrske sile, slovito gradišče med Donavo in Tiso, imenovano »ring«. Obrski velesili je bil leta 796 zadan smrtni udarec. Kar je še sledilo protiobrskih akcij, je manjšega pomena. Vrste se manjši pohodi proti še upornim Obrom in ekspedicije proti Slovenom — prejkone Hrvatom — • ki so Obre podpirali. Zadnje je vodil furlanski vojvoda Erik, ki je na eni teh padel pri Trsatu, iz zasede ujet in ubit od domačega prebivalstva { 199 ). Takratni oglejski patriarh Pavlin je izkušenemu borcu proti [ 64 ] f f OC tofr Atilu? inarn .tmKccln m&clr m t" Bs 3 tA tdF mUin*o rdrr. bAbettf7 ^ notedm mi if?ux decUrame comoran*. ni^cunchf qtf qm<& com befcUiuf note cU^uI crnme rt qtu bAtmtrjpe mvtlU qufSr miAmpAlfo at ttrramtf rin LISTINA KNEZA KOCLJA z dne 21. marca 861 (rokopis 3 c, list 83, v Državnem arliivu v Munchenu) PREVOD. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa. Izjavlja se osem navzočim, da je neki knez Slovencev, Kocelj po imenu, predal vso svojo po¬ sest, ki jo je imel blizu Blatnega jezera, v vasi, ki se imenuje Vampaldooa, z zemljišči in vinogradi, travniki in gozdovi, k njej spadajočimi, z vso neokr¬ njenostjo, trdno, da bo večne čase ostalo neporušeno, skrinji sv. Marije o Freisingu, kjer počiva telo božjega izvoljenca Korbinijana. To se je zgodilo leta učlovečenja Gospodovega 861 , v deveti indikciji, na kraljevem javnem mestu v Regensburgu, na dvanajsti dan aprilovih kalend. Imena prič se naha¬ jajo v knjigi prič. VIII PALEOGRAFSKl PREPIS. Eccq bi detd nas nezelgresil teouekigemube I siti starosti neprigem t lički nikoligese pet I šali neimugi nislzna / telezeimoki nuiivug I kigemubesiti bone I sezaouiztiubui ne I priiazninu uvignan I Odszlauuibosigz Potom I nanarodzloouezki I strazti ipetzali boi I do neimoki ibzzre I duzemirt ipagibra I tri ia pomenem ze / dai zino uuebosi na I resemze botomu oz I stanem zich mirzcih I del Esesunt dela šoto I nina Esetrebu tuorim I bratra Ocleouetam Ese I tatua Eseraszboi Esepulti I ugongenige I Eseroti choi I se ih nepazem nuge pre I stopam Esene nauuizt I nizce teh del mirzene I pred bosima ozima mo I sete potomu zinzi uvi I deti izami razumeti I esebese pruuiae zlouluezi uliza tazie aco I se imuigezim tere ne I priiaznina uznenauvi I desse Abosiu uzliubise . . . FONETIČEN PREPIS. Ece bi ded naš ne sagrešil te v veki jemu be žiti, starosti ne prijemi joči, nikoliježe pečali ne imy ni slzna telese imoči, nu o neki jemu be žiti . Pon ježe zavistjo by neprijaznino oignan od slavi božijq , potom na narod človečki strasti i pečali poido i nemoči i porqdu s^mrt. I paki , bratrija, pomenem sg , da i sinove božji narečem s? . Potomu ostanem sih mrzkih del, eže sot dela sotonina, eže trebo tvorim , bratra oklevetam, eže tatoa , eže razboj , eže piti ugojenje, eže roti , ko ji že ih ne pasem, nu jq prestopam , eže nenaoist ; ničže teh del mrzneje pred božjima očima . Možete po tomu , sinci, videti i sami razumeti , eže bešo prvi človeci o lica taci je akože i my jesam tere neprijaznina vznenavidešq, a božja vzljubišq . . , PREVOD V DANAŠNJO SLOVENŠČINO. Če bi naš praded ne grešil, tedaj bi na veke živel : ne bi se staral, ne bi nikoli imel skrbi, tudi ne solz¬ nega (nesrečnega) telesa, marveč bi večno živel. Ko pa je bil po hudičevi zavisti pregnan od božje slave, so prišle na človeški rod bolečine in žalosti in bolezni in nazadnje smrt. Vendar pa, bratje, spomnimo se, da se imenujemo tudi sinovi božji. Zato opustimo ta mrzka dela, ki so hudičeva dela, kakor malikovanje, obrekovanje brata, tatvina, uboj, poltenost, nespoštovanje priseg, ki jih prelamljamo, zavist; nič ni bolj sramotno pred božjimi očmi kat ta dela. Morete torej, sinovi, videti in sami razumeti, da so bili sprva ljudje prav taki kot smo mi ter so hudičeva dela sovražili, božja pa ljubili . . . \ adnma^iAasioai iiaa-s&iasan aass biab id 9aa3 <03333 V3?,3k30O33k3 i3omiasa\ai \ snsisin igMioian iia?. \ iaq aaa&UoAin i-AoU \ ma&nqan iiaoaaia iib. \ nan&ioss uninsaihq \ s« iuduiisinoasaa \ anod iiiaaduma&iA \ ssuoisun iAonsian ob \ iod iiasiaqi iisasi?, \ iAsauooisboaanass \ ntoio3 ^iaodiMMaSsabO as$na*aa \ sn iaodaMSj onis sab \ as joana4«oq ai ni \ eadi£aqi i-unsasnb \ aassdi ud9-\ia*3 anin \ oioa aiab inwaa*3 iab \ siias-sisss dais rnanai?. \ so umoiod \ a&ina^no^u \ iiUsqaa3 iodx?,aaaa3 auiai \ a*3 maiauaaiaO asiaad \ nsiioui iab siai aasin \ isiuuan anaaS snaqoi?. \ aaq aastn snasaqan rti aa \ sorta iioaa«3 \ iiasTUisai isoasi iiab \ soji is«i\ umotoq ai98 \ om emiso esniisod baiq \ anas-sim aninsainq \ ass aaai misa^iumi 9 ?. \ oaa aisai asiin isauUsois aauus sq agada&a . aaidssiisu smodk aaaab \ iassanansu ad usnai iAaa a ai iigai&eg a« «bjs bab ii 9 i ajssia so \ssni ars i\aaaq asaviiodin ,iao\.\ma\.nq ass iiaoiaU ,iiis , 9 v>šoV ssn , sssa?aq an rti aš sio'A , iioi aša ,ainaio&»j iiiq aša . \pdsaf aša , aoiai aiašoM. . antiko asrsivsod baaq avans-vm iab siai ašain \ ižioanan aša , maqqi?aaq a\'saei aasi o iaaooia 'scnq q«ad aša , iianuisai intass i iiabio ,iani? , sssnoi oq .. . 9 ?idis\.isa a\šod a .^isabiaananso eninsainqan aaai m 6 ?ai yim i asovi 1 , .ttža-sg, asi babaiq ?an id a$ .0VU?)ŽViS3032 0\.VlŽkVikQ 3 003333 -sioa an ibui ,idad« iasoi iiodšn id an .iaaaia 9 « id an •. iaoiš adao an id iab9i ioaaibusi oq Vsd a v. aq o3 .iaoiš onbao id aaoaam .av.aiai i.s.^aoaaižasi') a>jan iižoiaš ni aniaaiod boa iAaaooia an aiai\q o* ,aoaU a\.šod bo oasv 5 . v\o iisiaas osnavMJiaosi 9* ab ,aa onsinsnoqž ,9iiaad ,oq aabna3 .ianss a\.nbasan ni insaiod ni aoduA ,aiab aoaaibsssi oa iA ,a\ab aAsasn ai osuii?.jjqo oiaS .iišod iooni?. ibssi ,&aanq ainaooitoq*an ,i«onaiioq ,\.odu .anioiai .aiaad a\.naaoAaado ,ainBOo3iiasn ai VoA imao isni\.šod baaq oniosnaa« \.iod sn ain -,i?.ioas ,osnEiijna\9-sq 3i\. iA aibuii aaaqa iiid oa ab ,iiassssssaa isna* ni ii9bso .ioonia ,\.aaoi aiaaoiA .aiab . . iSšdu\i aq aišod ,iiišaaoo?. aiab aoa^ibusi os>. 'S9i im orna ioA idai aaaq ccp bi Secd nAf nr£e iX ^>ueUi - *—«'«. ~ ^ r rt J dzr i afhcu gulita:cx^ itrq; ernjg lerpr fcjmdem 4m ,r'trriteqT^ cofrvlltr- ct-u Tjhdejč cof^fhnuT~ ura frnr v (ti bdrrv 10 erh fmfPmm o.\mf uucnoe- gj^LfmrrepG- PremnxmutrCUucmone^t«ni! $55’! CgTF A PO fcg^Trufuimtjfni 4T ^ cet3.Uiiq;ibl,omnib tjlU5T t*oinr feuc up|? etupendar urpftcurr’ (enTtrma/ct-fub %»Pm4ub . ./*' ' Ib red ZAČETNA ČRKA P IN TEKST IZ RAZLAGE PISEM APOSTOLA PAVLA (primer stiske rokopisne in iliiminatorske umetnosti iz druge polovice 12. stol.: rokopis 3 list 2, v Državni biblioteki v Ljubljani) XII enakopravni člani ene hišne skupnosti. Več rodov, združenih po krvnem, sorodstvu in kultu skupnih božanstev, spada pod okrilje enega bratstva. Rodovom na čelu stoje staroste ali starešine. Večje edinice, ki družijo po kultnih, krvnih, gospodarskih in političnih interesih povezane rodove, so župe z župani na čelu. Župna središča so utrjena gradišča. Mogel je pa tudi en sam rod imeti svojo župo. Geografski položaj nove domovine z njenimi gorskimi kotlinami in dolinami je, kakor se kaže, v veliki meri vplival na rodovno ter župno razvrstitev in organizacijo med Slovenci. Slovenci so se, se zdi, ob na¬ seljevanju združevali v okviru svojih rodov in žup pogostokrat v pre¬ delih, ki so bili že v predslovenski dobi upravne enote in so geografsko sklenjeni ter zaokroženi. Resnejše nemške grofije in najstarejša farna okrožja so v mnogih primerih nastala zelo verjetno na ozemlju staro¬ slovenskih žup. Frankovski grof ali knez, kakor so naši stari imenovali grofa, je nekak naslednik staroslovenskega župnega poglavarja, medtem ko v nemški dobi označba župan zdrkne na zemljiškemu gospodu podre¬ jenega uradnika. Najstarejši zapisani podatek za besedo župan nam je ohranjen prav s slovenskega ozemlja. »Jopan qui vocatur Physso« (župan z imenom Fiso) se omenja leta 777 med Slovenci pri Kremsmiinstru na današnjih zgornjeavstrijskih tleh. Prve državne organizacije, ki so oklepale tudi Slovence, so ustvarili tujci. Najpoprej Obri, po propadu obrske sile pa Frank Samo, ki je svoji veliki državi pridružil tudi del slovenskih rodov. Začetki karantan¬ ske državne tvorbe, ki ne obsega vseh slovenskih rodov, marveč le del njih v osrčju Alp, so skromni in se dajo le slabo spoznati. Karantanska kneževina se je ohranila tudi preko Samove smrti. Združevala je župe karantanskih Slovencev pod vodstvom enega kneza. Ne vemo pa niti, kako so tega Slovenci z domačim imenom imenovali — mogoče vladika, mogoče vojvoda. Zadnje bi se po pomenu ujemalo z latinskim »dux«, kakor ga imenujejo tuji viri. Ob knezu so obdržali v deželi veljavo tudi župni poglavarji. Iskati jih je med prvaki (principes), ki jih omenjajo med karantanskimi Slovenci viri frankovske dobe. Sedež karantanskega kneza je bil po vsej verjetnosti na Gosposvetskem polju pri današnjem Krnskem gradu (Karnburg). Tu, kjer se kesneje nahaja tudi sedež nem¬ škega upravnika v Karantaniji, je stoloval pred njim slovenski knez. Bližnja Senturška ali Krnska gora je po svojem položaju kakor ustvarje¬ na za utrjeno gradišče in zatočišče v sili. Svojega kneza so karantanski Slovenci svobodno volili, tudi potem še, ko so prišli pod nemško nadoblast. Običaj izvolitve in umestitve do¬ mačega kneza na Gosposvetskem polju sega po vsej verjetnosti nazaj v dobo svobodne slovenske karantanske kneževine. Starodavni obred so v [ 89 ] zadnjih desetletjih skušali učenjaki razložiti z različnih vidikov in do zadnjih podrobnosti. Ni in ne more hiti namen pričujoče knjige zavzeti kritično stališče nasproti mnogoterim še spornim hipotezam in proble¬ mom, ki se tičejo znamenitega obreda na Gosposvetskem polju in z njim v zvezi naše starejše socialne in gospodarske zgodovine. V naslednjem hočem — v kolikor je to pri pomanjkanju in pomanjkljivosti virov mo¬ goče —• podati vsaj približno sliko socialnih in gospodarskih razmer pri Slovencih v razdobju od 6. do 9. stol. in z njimi v zvezi razložiti začetke gosposvetskega obreda. Kakor skoraj pri vseh sosednjih narodih je tudi pri naših prednikih že v prvih stoletjih po naselitvi bila družba socialno diferencirana. Ločijo se nesvobodni od svobodnih in plemičev. Široka plast nesvobodnih ni bila pri Slovencih po svojem socialnem položaju ob vseh časih in v vseh krajih enaka. Od pokornih sužnjev pa do polsvobodnih gre dolga vrsta socialnih stopenj. Izvor nesvobodnih in nesvobode vobče je mogel biti kaj različen. Obrsko gospodstvo je po¬ nekod ustvarilo nedvomno odnose, ki jih moremo primerjati strogemu suženjstvu. Koder se je obrska nadvlada obdržala, je to razmerje obsta¬ jalo še naprej, drugod ga je pa osvoboditev od obrskega jarma omilila ali odstranila. Ko je prenehala obrska oblast, ni zginil pri Slovencih stan sužnjev in nesvobodnih vobče. Pretirano se mi pa zdi predpostavljati, da je obstajala pri Slovencih večina naroda iz sužnjev, ali da je bila vsaj hlapčevsko razpoložena in so jo kot tako prevzeli Nemci. Diferenciacija nesvobodnih je bila tudi pri Slovencih, ki so se osvobodili obrskega jar¬ ma ali pa pod njim sploh nikdar ječali niso, kaj raznolika. Med ne¬ svobodne staroslovenske družbe je nedvomno prešel vsaj del starega prebivalstva, ki so nanj Slovenci ob svojem prihodu v novo domovino naleteli in mu v večji ali manjši meri odvzeli svobodo. To predslovensko prebivalstvo je bilo krščanske vere, zato pomeni še danes ponekod be¬ seda krščenica toliko kot dekla. Vojni ujetniki, dalje Slovenci, ki so kakorkoli izgubili svojo svobodo, in kupljeni sužnji so mogli tvoriti prav tako znaten del staroslovenskih nesvobodnikov. Bavarsko-frankovski red z vsemi svojimi posledicami je zanesel med Slovence mogočen val nesvobode. Mnogi, ki se novim oblastnikom niso po¬ korili, bodisi politično ali versko, so izgubili svojo svobodo. Protikrščanski upori, sodelovanje pri vstaji panonskega Ljudevita, dogodki ob zatonu Kocljeve kneževine, ti in še drugi dogodki so brez dvoma povečali med Slovenci število nesvobodnih. Končno je nemški pravni red, ki se je od 9. stol. zajedal čimdalje globlje v slovensko družbo, nedvomno znatno vplival na propad socialne svobode med Slovenci. Marsikateri svobodnik [ 90 ] se je iz gospodarskih in drugih razlogov zatekel v varstvo gospoda, pre¬ jel od tega svoje imetje v fevd, pri tem pa izgubil svobodo. Nesvobodnim nasproti stoji široka plast svobodnih Slovencev. Svo¬ bodne Slovence, ki niso bili plemiči, sodobni viri natančno razlikujejo od nesvobodnih Slovencev. Svobodni imajo prvotno vse politične pravice in odločilen pomen v življenju naroda. Udeležujejo se zborov, vrše redno vojno službo, morejo pridobivati imetje in sklepati pogodbe. Jedro staro¬ slovenskega poljedelskega prebivalstva obstoji iz svobodnih. Iz vrst svobodnih so se kot poseben stan povzdignili plemiči. Po vsem sodeč plemstvo pri Slovencih ni bilo nikdar posebno številno in v narodu razširjeno. Člane vladajoče knežje rodbine v Karantaniji, župne poglavarje, bližjo okolico panonskih knezov Pribine in Koclja moremo šteti med staroslovenske plemiče ali prvake (principes), kakor jih ime¬ nuje latinski vir. Rojstvo, službeni položaj ali bogastvo je moglo dvigniti posamezne svobodne med plemiče. Nemci slovenskega plemstva, v koli¬ kor se je podvrglo novemu režimu, niso uničili. »Plemeniti možje« slo¬ venskega rodu in »možje, izišli iz dobrega plemstva«, kakor jih označu¬ jejo viri, se že v prvi dobi nemške nadvlade stapljajo in izenačujejo z doseljenim nemškim plemstvom v plemiški stan, v katerem se je na¬ cionalni izvor čimdalje bolj gubil. Spajanje z nemškim plemstvom je slovenske plemiče vedno bolj odtujevalo narodu, iz katerega so izšli. Poseben položaj med slovenskimi svobodnjaki-plemiči zavzemajo k o s e z i ali kasazi, kakor se glasi zanje dialektična oblika na kesnejših koroških in štajerskih tleh. Tudi pri Nemcih veljajo za plemenite, zato ustreza slovenskemu kosezu nemški naziv »edling« in naselbini kosezov nemško krajevno ime »Edling«. Ime kosez ali kasaz, ki še do danes ni zadovoljivo razloženo, se nam je ohranilo v krajevnih imenih Koseze (pri Ljubljani, v kamniškem okraju, na Notranjskem), Kasaze (pri Celju, v Podjuni, v Ziljski dolini), Kajžice (pri Bilčovsu na Koroškem) in v šte¬ vilnih nemških Edlingih. Slediti moremo kosezom skoraj povsod na nekdanjih in sedanjih slovenskih tleh. V Bohinju so živeli v Srednji vasi in sosednjih selih, najdemo jih okoli Bleda in Tržiča, v ljubljanski okolici pri Šiški, Igu in okoli Podmolnika, številni so bili okoli Moravč in Zagorja, na Dolenjskem jim sledimo okoli Tehaboja, Žužemberka in Kostanjevice, na Notranjskem pa okoli Trnovega. Na Štajerskem so bile močne naselbine kosezov okoli Celja (Teharje, Kasaze), številne tudi v danes nemškem delu dežele. Posebno mnogo je pa bilo kosezov na Koroškem. Največ jih je v sredini dežele: ob zgornji Glini, v široki okolici Gosposvetskega polja in ob Krki, ne manjkajo pa tudi v Labodski dolini, v Podjuni, Rožu, Ziljski dolini in na Zgornjem Koroškem. Na Koroškem so postali kosezi poli- [ 91 ] tičen faktor, ki odloča pri izvolitvi in umestitvi ko¬ roškega vojvode. Ta je postal prvi v deželi po volji svobodnjakov- kosezov. Kaže se, da sega ta pravica koroških kosezov že v dobo slo¬ venskih karantanskih knezov. Od poročil, ki so se nam ohranila o izvolitvi in umestitvi koroškega vojvode, ima najbolj starinski značaj popis izvolitvenega in umestitve- nega obreda v nemški pravni knjigi, imenovani »Švabsko zrcalo« (Schwabenspiegel). Iz tega moremo do neke mere izluščiti potek izvolitve in umestitve, ki se nemara najbolj približuje onemu, ki je veljal že v stari slovenski dobi. Vršil se je obred ob tako zvanem knežjem kamenu pri Krnskem gradu. Po Švabskein zrcalu smejo le svobodni zemljaki, imenovani kosezi, izbrati deželi novega vojvodo. V ta namen izvolijo iz svoje srede sodnika, ki se jim zdi najbolj pripraven. Ta vpraša vsakega koseza posebej in potem vse skupaj, če se ta, ki je namenjen za vojvodo, zdi njim in deželi pripraven. Ako dobi primeren odgovor in je večina zanj, se odpravijo kosezi na Gosposvetsko polje, kjer ga po običaju dežele na najsijajnejši način sprejmejo v svojo sredo. Oblečejo ga v sivo suknjo in plašč enake barve, obujejo v rdeče prevezane opanke, na glavo mu pa posade klobuk sive barve s sivo vrvico. Nato ga posade na poljskega konja in spremijo do kamena, ki stoji v bližini cerkve Gospe Svete. »Prepevajoč slovenske pesmi ga vodijo trikrat okoli kamena. Vse poje, malo in veliko, žene in možje. Slave s tem Boga in svojega Stvarnika, da je njim in deželi dal gospoda po njihovi želji. Nato prevzame vse svoje pravice, ki so spo¬ štovanje, poštenje in zakon, ki ga deželni gospod in vojvoda po pravu mora imeti in izvajati.« V teku stoletij se je starodavni način izvolitve in umestitve koro¬ škega kneza v mnogočem spremenil in razširil, posebno z momenti, ki so nekoroškega in neslovenskega izvora. Nemštvo in krščanstvo je v mnogo¬ čem vplivalo na prvotni obred. Pridružilo se mu je predvsem drugo de¬ janje, ki se dogaja pri tako zvanem vojvodskem stolu na Gosposvetskem polju. Koseze in iz njihove srede izbranega sodnika nadomesti le eden od njih, tako imenovani vojvodski kmet iz Blažje vesi pri Celovcu. Dvo¬ govor med njim in v kmeta preoblečenim vojvodo, ki se konča s tem, da odstopi kmet svoje mesto na knežjem kamenu vojvodu, stopi na mesto prvotnega vodstva okoli kamena. Trdno ustaljen potek je dobil obred v 13. stol. Znan nam je iz popisov, nastalih v tem in 14. stoletju, ki jih bomo imeli še priliko omeniti. Običaj in obred izvolitve in umestitve kneza na Gosposvetskem po¬ lju je bil med koroškimi Slovenci tako ukoreninjen, da ga tudi nemški oblastniki kesnejših časov niso mogli niti hoteli opustiti. Z bavarsko- [ 92 ] frankovskim režimom se je način izvolitve vsakokratnega novega kneza karantanskih Slovencev v toliko spremenil, da so novega kneza dovolili Slovencem Bavarci, oziroma Franki, nakar so mu Slovenci sami podelili knežje dostojanstvo. Način se tudi ni spremenil, ko so Nemci začeli po¬ šiljati med koroške Slovence vojvode tuje krvi. Še je imel zbor kosezov formalno pravico odkloniti vojvodo, ki jim ni bil všeč. Izvolitev in umestitev koroškega deželnega kneza je znamenit spo¬ menik starega slovenskega prava. V svojih temeljih sega nazaj notri v prednemško dobo naše preteklosti in vsaj nekoliko osvetljuje staro¬ slovenske pravne in družabne uredbe. Prevzet v svojem bistvu tudi v nemško dobo kaže ponovno, da se vsaj karantanski Slovenci v 8. stol. niso podvrgli Bavarcem in Frankom v suženjski pokoritvi, marveč v neke vrste pogodbeni obliki, ki jim je ohranila formalni ostanek naj¬ važnejšega akta svobodnega državnega življenja, izvolitve in umestitve novega kneza na Gosposvetskem polju. Prvobitna in enostavna materialna kultura Južnih Slovanov se je po naselitvi v novo domovino pod vplivom narodov, s katerimi so prišli Sloveni v stike, se z njimi ali pomešali ali pa jiin postali mejaši, znatno spremenila. Slika o kulturi onega dela Južnih Slovanov, ki je naselil Alpe, severozapadni del Krasa in velik del Panonije, je v 7.—10. stol. že v marsičem zasenčena s tujimi vplivi, v katerih območje so prišli naši predniki že kmalu po naselitvi. Sosedstvo Italije in Nemčije v vojnih in mirnih časih, krščanstvo in politična pridružitev zapadu je v močni meri in v mnogoterih ozirih vplivala na denacionalizacijo prvobitne slovenske kulture. Stanje polnomadstva, v katerem so živeli naši predniki, ko so prišli v novo domovino, se je po ustalitvi polagoma spreminjalo v oblike stalne naselitve, katere glavna značilnost je redna obdelava polja. Obrski jarem je k temu nemalo pripomogel. Stalnost je povzročila racionalnejšo izrabo tal, postanek stalnih selišč in utrjenih gradišč. Kot večje naselbinske aglomeracije nastajajo vasi in zaselki, ki pa nimajo povsod enotnih oblik, marveč so le-te odvisne od geografskega položaja, gospodarskih in dru¬ žabnih prilik ter tudi vplivov predslovenskih naselij. Plodne zemlje je dovolj na razpolago, tako da se vrši obdelava polja v obliki vsakoletne izmenjave posameznih delcev. Najmanj od 10. stol. dalje imamo dokaze za obdelavo polja v obliki triletne izmene. Stalna poljska razdelitev in zmerjene kmetije se pojavljajo šele v nemški dobi; prvotno so bile pri¬ mitivne njive raztresene pač tam, kjer je bilo zanje najbolj ugodno mesto. Polje je našim prednikom dajalo glavno hrano. Od žitnih vrst pozna¬ jo in sade že v dobi naselitve rž, pšenico, ječmen, proso (pšeno) in oves. [ 93 ] Od sočivja uživajo grah, bob, lečo, poznajo že tudi luk, češenj, korenje, redkev, kumare, mak, buče, repo in kapus. Nekatere vrste sadja so Slo¬ veni spoznali že v pradomovini preko Rimljanov, Grkov in Irancev (črešnja, višnja, oreh, breskev), za druge imajo stare indoevropske besede (jabolko, sliva). Glavna pijača je medica. Od 10. stol. dalje se omenja tudi pivo. Čebeloreja je pri Slovanih že zelo stara, prinesli so jo v novo domovino še izza Karpatov. Verjetno je, da so Slovani spoznali vino¬ gradništvo s posredovanjem Germanov iz Italije. V Panoniji in na Krasu so naši predniki prevzeli in se naučili vinogradništva nedvomno od sta¬ rega prebivalstva. Dokumentarno se omenjajo najprej vinogradi na slo¬ venskih tleh leta 861 v Kocljevi kneževini ob Blatnem jezeru. Manj kot žitne vrste, sočivje in sadje je razširjena mesna hrana. Naši predniki so že poznali in uživali govedino, bravino in svinjetino. Jedo tudi ribe, jajca, mleko in v posebno velikih množinah sir. Od pe¬ rutnine goje kokoši in gosi. Pod vplivom starega prebivalstva in nemških kolonistov je posebno v alpskih krajih živinoreja znatno napredovala. Po zastoju v 7. in 8. stol. je v 9. stol. trgovski promet toliko oživel, da so mogli alpski Slovani nekatere produkte svoje zemlje že izvažati. Glavni so med, vosek in krzno. Rude, razen soli, prihajajo za izvoz še malo v poštev, kajti rudarstvo se je v Vzhodnih Alpah razmahnilo živeje šele v 11. stol. Kupčija je po večini še menjalna. Za svoje produkte pre¬ jemajo Slovenci iz Italije in Nemčije nakit, tkanine in orožje. Svojega kovanega denarja stari Slovenci še niso poznali in imeli. Glavna trgovska pota so velike plovne reke, na suhem prav pogostokrat še dobro ohra¬ njene stare rimske ceste ali njih smeri. Ob trgovskih potih nastajajo tržna središča oh gradiščih, v bližini kultnih in zborovalnih krajev, ob ostankih predslovenskih naselbin in pri prvih krščanskih cerkvah. Kot izhodišče za podonavsko trgovino k Slovanom in Obrom je določil Karel Veliki stari Lauriacum ob ustju Aniže v Donavo. Ob Donavi se je vršila velika trgovina s sužnji slovanskega rodu, ki je bila po večini v rokah Židov. Bila je tako obsežna, da je postala beseda »Sclavus« v zapadni Evropi sinonimen izraz za »suženj«. Spočetka le malo bojeviti Slovani so se vojevanja kaj kmalu naučili od svojih sosedov in gospodarjev (Bizantincev, Germanov, Obrov). Boji, ki jih imajo z Langobardi, Bavarci in Franki, kažejo, da so se naši pred¬ niki že dobro naučili sukati orožje. Poročila nekaterih piscev, da poznajo Slovani le malo orožja, in pomanjkanje le-tega v staroslovenskih grobo¬ vih ne govori za nebojevitost naših prednikov. Slovenci od 6. do 9. stol. so bili najmanj tako bojeviti kot mnogi njihovih sosedov. Da je le zelo malo orožja v staroslovenskih grobovih, se vsaj za dobo od konca 8. stol. [ 94 ] dalje da razlagati iz prepovedi krščanske vere, ki je branila polagati orožje v grobove. Najbolj razširjena utrdba trajnega značaja je gradišče, ki je poleg upravnega in kultnega središča večjega okraja glavna obrambna posto¬ janka in pribežališče v sili. Nekatera gradišča segajo po kontinuiteti prav do neolitske dobe in so jih Slovenci le prevzeli in obnovili. Ob mno¬ gih gradiščih in v njihovi bližini so nastale večje ali manjše vasi, iz drugih v kesnejši dobi gradovi, mnoga so pa opustela, ko so se spreme¬ nile gospodarske in varnostne razmere. Splošni načrt je gradišču pred¬ pisovala priroda terena, na katerem je nastalo. Najdemo jih na gorskih vrhovih, v gozdovju, sredi ravnine ali močvirja. Oblike so štirioglate, okrogle ali pa tudi eliptične. Gradišča obdaja eden ali več nasipov, z vodo napolnjen jarek, močvirje -— ali pa brani dohod do njih že sama strmina brega, na katerem so postavljena. Nasipi so iz zemlje ali ka¬ menja še nespojenega z malto, utrjeni mnogokrat tudi s plotom, palisa- dami in lesenimi stolpi. Najvažnejši vir za poznavanje staroslovenskega nakita, obleke in orodja ter s tem načina in razmer, v katerih so živeli naši predniki v prvih stoletjih po prihodu v novo domovino, so staroslovenski grobovi iz razdobja od 6. do 11. stol. Našli so jih povsod, kjer so bili nekoč naseljeni Slovenci. Na zapadu je skrajno najdišče Flaschberg v zgornji dolini Drave in Schladining ob skrajni zgornji Aniži, najdemo jih v Salzkammergutu in Dunajski kotlini in celo onostran Donave šte¬ jejo nekatera grobišča k staroslovenskim. Na današnjih slovenskih tleh so našli staroslovenske grobove pri Tomaju na Krasu, pri Srednji vasi v Bohinju, na Bledu, pri Kranju, Mengšu in Komendi, na Sveti gori pri Litiji, pri Črnomlju, v Središču ob Dravi, v Veržeju, Ptuju, Spodnji Haj¬ dini, v Laški vasi pri Celju, pri Starem trgu pri Slovenjgradcu in pri Vidri vesi, Grabštajnu in Vrbi na Koroškem. Staroslovenskim grobovom na vzhodnoalpskem ozemlju je skupen poseben grobni kulturni tip, ki ga po najstarejšem odkritem najdišču te vrste, Kettlachu pri Gloggnitzu na Nižjem Avstrijskem, imenujejo arheologi ketlaški tip. Izrastki tega tipa segajo na Hrvatsko, Ogrsko in Moravsko. S ketlaškim kulturnim tipom se v Alpah meša starejši, ki ima svoje izhodišče v obrski Panoniji, sega časovno nazaj do 6. stol. in se po velikem najdišču Keszthely ob Blatnem jezeru imenuje v arheologiji kesteljski tip. Za staroslovenske — in obenem slovanske grobove sploh — so naj¬ značilnejši z umrlim v grob položeni obsenčni okraski. So to neke vrste obročki, ki so jih naši predniki nosili privezane kot nakit na sencih, in sicer po dvoje, troje ali še celo več na vsaki strani, pritrjene na zanke iz usnja ali platna, ki so bile zopet prišite na širok platnen trak, pre- [ 95 ] vezan preko čela. Po oblikah so obsenčni obročki kaj različni. Za staro¬ slovenske grobove posebno značilni so taki, katerih en konec je zavit kakor črka S. Tudi po velikosti se zelo menjajo; poleg majhnih in drob¬ nih obročkov so našli tudi večje, ki se v spodnjem delu razširjajo v obliki polumeseca in so okrašeni z geometričnimi ornamenti. Material, iz katerega so izdelani obsenčni obročki staroslovenskih grobov, je po navadi bron, bolj poredko srebro. Drugi pogosti dodatek staroslovenskih grobov so keramični izdelki, obstoječi iz srednjevelikih posod, visokih, s kratkim vratom in zapognje¬ nim robom. Na dnu teh posod je pogostokrat kot lončarski znak videti odtis v obliki križa, kolesa ali kaj podobnega. Na zunanji strani so po¬ sode okrašene z ravnimi ali vijugastimi črtami, ki so tipične za te vrste predmetov iz staroslovenskih grobov. Poleg obsenčnih obročkov in posod so našli v staroslovenskih gro¬ bovih še vrsto drugih predmetov, prstane, zapestnice, ovratnice, razne obeske in drugo lepotičje. Vse to je po večini iz brona, nekaj ga je iz srebra in bakra in le malo iz železa, obeski so iz stekla, jantarja ali pa biseri. Stalne najdbe v staroslovenskih grobovih so emajlirani predmeti. V tej tehniki so izdelane mnogovrstne zaponke v obliki plošč, v katere so vrezane živalske figure, zalite z emajlom, dalje obsenčni obročki v obliki polumeseca in prstani. Redko je v staroslovenskih grobovih orožje in razni drugi predmeti vsakdanje rabe kot sekire, noži, kresilniki in drugo. Svoje mrtvece so stari Slovenci pokopavali v nekem redu, v vrstah enega poleg drugega. Grobovi so po večini okostni in obrnjeni proti se¬ verovzhodu. Ponekod so pa mrliče tudi sežigali in pepel shranjevali v lončene žare, ki so jim priložili razno lepotičje in vse skupaj obdali z gomilo. Še ko je prvo krščanstvo prodiralo med Slovence, se naši pred¬ niki niso odrekli pokopu svojih mrtvecev po načinu predkrščanske dobe. Če si v celoti ogledamo predmete, najdene v staroslovenskih gro¬ bovih, moramo reči, da so stari Slovenci živeli v razmeroma skromnih razmerah. Lepotičje ni posebno bogato, orodje je skromno po številu in izvedbi, keramika je revna po ornamentu in oblikah. Po naselitvi v novi domovini so se okrasni in drugi predmeti naših prednikov pod vplivom poznorimske provincialne kulture, ki so jo posredovali preostali staro- prebivalci, in radi obnovljenega trgovskega prometa v mnogočem spre¬ menili. Zadnje velja posebno za dobo od Karla Velikega dalje. Za šte¬ vilne emajlirane predmete staroslovenskih grobov sodijo, da so lmporti- rani iz karolinške države, ako ni vsaj nekatere od njih izdelal v deželi sa¬ mi kak potujoč obrtnik ali po tujih vzorcih celo domačin. Poleg frankov- [ 96 ] STISKI OPAT FOLKNAND, kot začetna črka O v roko¬ pisu, ki ga je dal okoli leta 1180 sam napisati (danes ro¬ kopis 650, list 62’, v Nacio¬ nalni biblioteki na Dunaju) SV. AVGUŠTIN ^NHBiSTftSKf-HHeS HKRMAf/, ornament v rokopisu Avguštinovega dela »De civitate Dei«, napisanemu 1. 1347 v samostanu Bistri (danes rokopis 2, list ji, v Državni biblioteki v Ljubljani) XIII skega zapada prihaja kot importna dežela obrtnih predmetov v sloven¬ ske kraje v poštev še Italija in bizantinska država. Pojav Madžarov v srednjem Podonavju zaključuje prvo obdobje zgodovine Slovencev v novi domovini. Trem stoletjem, od konca 6. pa do konca 9. stol., daje enotno obeležje vrsta pojavov in neka skupnost raz¬ vojnih smernic, ki nas opravičuje gledati v tej dobi naše preteklosti epo- ho kolikor toliko zaključenega značaja. Slovenska ekspanzija je v tem obdobju dosegla obseg, ki ga v kes- nejših stoletjih ni nikdar razširila, pač pa je po višku, doseženem v 9. stol., utrpela znatno skrčenje svojih nacionalnih meja. Slovence, ki so kot zapadni del Južnih Slovanov naselili alpske, lcraške in panonske predele, še ne loči ona kesneje po tuji politični in vojaški osvojitvi ustvarjena in ostro začrtana meja od rojakov istega rodu na jugu in jugovzhodu. Bolj kot kdaj v kesnejših stoletjih so jim enaki po načinu življenja in jeziku. Slovenci so v tej dobi daleč od kake skupne nacionalne zavesti. Zna¬ čilna zanje je razbitost, povzročena po načinu doseljevanja in terenu, ki so ga naselili. Preko rodov in žup prehajajo komaj v prvi stadij ple¬ menskega oblikovanja, ki je ustvaril med njimi dvoje samostojnih držav¬ nih tvorb, svobodno slovensko Karantanijo in v Panoniji kratkotrajno Kocljevo kneževino. Še so med Slovenci žive težnje po politični ne¬ odvisnosti z naslonitvijo na istorodne in sorodne sosede. Priključitev vsaj dela Slovencev panonskemu Ljudevitu in odpad kneza Koclja z na¬ slonitvijo na Veliko Moravsko je temu dokaz. Še prevladuje v tej dobi staroslovenski pravni, gospodarski in so¬ cialni red, ki ga v drugi polovici te epohe še ni mogel nadvladati ba- varsko-frankovski, čeprav ga je v silni meri pospeševala tuja politična nadvlada, krščanska cerkev in prva nemška kolonizacija. Od srede 8. stol. izpodriva staro vero Slovencev nova krščanska. Širi se poglavitno iz treh območij: bavarskega, oglejsko-istrskega in grško-bizantinskega. Slednje je poslalo brata Konstantina in Metoda, ki sta med delom Slovencev uveljavila slovansko bogoslužje in razširila cerkveno literaturo v narodnem jeziku. Politične razmere, ki jim ležijo vzroki izven območja Slovencev in njihove zemlje, so zatrle v 8. in 9. stoletju skromne osnove slovenske politične samostojnosti, duhovnega in književnega edinstva z ostalimi Južnimi Slovani ter v narodno cerkev usmerjene začetke. Zgodovina Slovencev 7 [ 97 ] TRETJI DEL DOBA VELIKEGA NEMŠKEGA POLITIČNEGA IN KOLONIZATORIČNEGA OSVAJANJA DOBA VELIKEGA NEMŠKEGA POLITIČNEGA IN KOLONIZATORIČNEGA OSVAJANJA VELIKA KARANTANIJA IN NJENE KRAJINE SILA MADŽARSKIH NAVALOV JE V PRVI POLOVICI 10. STOL. STRLA MEJNE krajine, ki jih je frankovski sistem ustvaril na slovenskih tleh med Do¬ navo in Jadranskim morjem. Od upravnih edinic frankovske dobe se je iz vrtinca madžarske katastrofe rešila edinole osrednja slovenska po¬ krajina, Karantanija. Frankovske upravne in cerkvene uredbe se ob- drže tu do neke mere še naprej in tudi dotok Nemcev v deželo ni nikdar popolnoma presahnil. V gorah zaščiten položaj je Karantanijo branil pred madžarsko invazijo in okupacijo. Tudi politična poteza je pripo¬ mogla, da je Karantanija lažje vzdržala madžarski pritisk. Izgubila je namreč svoj izjemni politični položaj, ki ga je imela še pod Arnulfom; na mesto prejšnje samostojnosti stopi tesna naslonitev na vojvodino Ba¬ varsko, katere stranska dežela Karantanija postane. Ob Aniži in na Go¬ lici (Koralpe), na Pohorju in Karavankah teko meje med Veliko Bavar¬ sko in toriščem madžarskih krdel. Vzdolž njih se bore Karantanci in Bavarci z ramo ob rami proti skupnemu sovražniku. Tesna naslonitev Karantanije na Bavarsko je imela za posledico, da je ta postala voditeljica pri čiščenju panonsko-italskega prehoda od madžarskega gospodstva, da je nato Bavarska osnovala na osvobojenih tleh nove upravne edinice, postala nositeljica drugega vala germaniza¬ cije med Slovenci ter z njo mogočnega vpliva na celokupno izživljanje slovenske zemlje. Bavarska vodi od srede 10. stol. ofenzivo proti Madžarom. Kmalu po prvih uspehih, ki so privedli leta 949 bavarsko-karantansko vojsko v samo deželo sovražnikovo, pride 952. leta do silnega povečanja bavar¬ skega političnega območja. Veronsko krajino, Furlanijo in Istro prejme takrat bavarski vojvoda kot državne fevde in jih pridruži svoji združeni Bavarski in Karantaniji. S tem je bila ustvarjena ob vratih na Balkan in v Italijo pod vodstvom bavarskega vojvode močna skupina dežela, ki naj bi branila jugovzhodni del nove nemške države pred nevarnostmi od juga in vzhoda. [ 101 ] V samem madžarskem vprašanju je prineslo preobrat leto 955. Na Lechfeldu pri Augsburgu potolčejo tega leta na dan 10. avgusta Nemci do dobrega Madžare. Bitka je postala usodepolna za nadaljnji razvoj prilik tudi na slovenski zemlji. Do Srema in Tise nemški vladar sicer takrat še ni potisnil Madžarov — kot nekoč Karel Veliki Obre — pre¬ pustil je nadaljnje vojevanje Bavarcem in Karantancem, ki pa zaenkrat še ne izrabijo velikega uspeha in le počasi pridobivajo del tega, kar jim je bilo odvzeto pred pol stoletjem. Zato traja preko deset let priličen mir na madžarski fronti. Šele proti koncu 60ih let, ko je dorastel ba¬ varski vojvoda Henrik II, pride do večje aktivnosti na vzhodu. Drugič v naši povestnici postane slovenska zemlja krajiško-obrambno ozemlje velike tuje države. Kakor po obrskih vojnah frankovske proti bolgarsko- slovanskemu vzhodu, tako sedaj v drugi polovici 10. stol. nemške proti madžarsko-hrvatski meji. Od Donave do Jadrana je nanizan zopet venec krajin ali mejnih grofij, ki so ustvarile trden mejno-obrambni pas in pripomogle, da je prišlo ob koncu stoletja do utesnitve Madžarov na panonske nižine. Od severa proti jugu se vrste: 1. Vzhodna krajina ob Donavi, 2. Karantanska krajina ob srednji Muri, 3. Podravska krajina ob Dravi med Pohorjem—Kozjakom in madžarsko mejo, 4. Savinjska krajina ob Savinji in zapadno od Sotle ter spodnje Krke, 5. Kranjska krajina ob zgornji Savi. K tem moramo pri¬ šteti še dve krajini, obstoječi že v dobi pred Madžari: 6. Istrska krajina in 7. Furlanska krajina. Postanek naštetih krajin je ogromnega pomena za nacionalno zgo¬ dovino Slovencev in teritorialni razvoj slovenske zemlje. Še v 9. stol. gredo frankovske meje in z njimi frankovsko-nemški vpliv preko ožjih slovenskih meja na hrvatska in panonska tla. Z obrambnim pasom kra¬ jin je pa zasekana v trup zapadnega dela Južnih Slovanov ostrejša po¬ litična meja kot kdaj poprej. Na severu je ločila Slovence tostran Mure od rojakov, ki so ostali pod madžarskim gospodstvom, ob Sotli, spodnji Krki in Gorjancih je pa razdelila prebivalstvo iste krvi pod različne po¬ litične gospodarje, pripravljajoč s tem postanek slovenske in hrvatske skupine. V notranji zgodovini pomenja ustanovitev krajin razbitje Slo¬ vencev na dežele, od katerih poslej vsaka živi ali vsaj hoče živeti svoje posebno politično življenje. Druga polovica 10. stol. je s svojimi kraji¬ nami ustvarila kesnejše Korošce, Štajerce, Kranjce itd., to je provinciali- zacijo slovenske zemlje, ki smo jo dolgo težko občutili in je še do danes nismo povsem premagali. Od krajin, ustanovljenih v drugi polovici 10. stol. na slovenskih tleh, je ostala v ožji zvezi z Bavarsko le Vzhodna krajina od Donavi. [ 102 ] Ostale so tesno naslonjene na Karantanijo, ali sedaj bolje rečeno Ko¬ roško, in predstavljajo po obsegu veliko ozemlje, ki ga moremo imeno¬ vati Velika Karantanija. Skoraj vsi Slovenci bivajo v okviru njenih meja. Kakor pred sto leti pod Arnulfom so bile dane možnosti, da postane Velika Karantanija po svoji pretežni večini slovenskih pre¬ bivalcev slovenska vojvodina. Politični razvoj, podprt od ogromnega dotoka nemštva v naše kraje, je preprečil postanek »Velike Slovenije« v obliki »Velike Karantanije«. Na čelu Koroške stoji do leta 976 vojvoda Bavarske, od tega leta pa ima Koroška svojega samostojnega vojvodo. Postanek posebne voj¬ vodine Koroške je v zvezi z bavarsko in nemško državno politiko v drugi polovici 10. stol. Združeno Bavarsko, Karantanijo, Veronsko in Furlansko krajino upravlja od leta 952 Henrik I, brat nemškega kralja Otona I. Ko je Henrik I v letu bitke pri Augsburgu (955) umrl, mu sledi enakoimenski sin Henrik II. Ker je bil ta še mladoleten, vodi oblast in ima prvo besedo v deželi njegova mati Judita, energična žena, ki ji je bilo na tem, da doseže od osrednje vlade kar največjo neodvisnost za Bavarsko in z njo združene dežele, med katerimi je bila tudi Koroška. Eden glavnih podpiralcev njenih stremljenj je Abraham, škof iz bavar¬ skega Freisinga. Iz zvez, ki jih je imel Abraham z Judito in bavarsko vojvodsko rod¬ bino vobče, je znal ta podjetni cerkveni knez doseči kar največ na kolonizacijskih tleh, ki so se po bitki pri Augsburgu odprla na vzhodu in jugovzhodu. Že je bila freisinško škofijska cerkev posestnica obširnih zemeljskih kompleksov na Koroškem, posebno v središču dežele okoli Vrbskega jezera. Stremljenje škofa Abrahama je šlo za tem, da frei¬ sinško posest v teh krajih še poveča. Dokler je bil živ še stari kralj in cesar Oton I, je uravnaval Abra¬ ham svojo politiko še v skladu z državno oblastjo, kakor je tako delala tudi vojvodinja Judita. Po smrti Otona I se je pa naglo spremenilo raz¬ merje vojvodske rodbine in tej vdanega Abrahama do novega kralja, sina prejšnjega, Otona II. Iz političnih in rodbinskih razlogov je zavzel medtem dorasli vojvoda Henrik II nasproti svojemu cesarskemu bratran¬ cu nasprotno stališče, ki se mu je pridružil tudi stari prijatelj vojvodske hiše, škof Abraham. V začetku vlade Otona II igra ta še kaj dvolično vlogo. V resnici nasproten cesarju se je kljub temu sukal v njegovi bli¬ žini in ga pridobil, da je vladar podelil 973. leta freisinški cerkvi ob¬ širno zemljo v nanovo urejeni Kranjski krajini. Darovano ozemlje je obsegalo Sorško polje, okolico Loke, Selško dolino in večji del Poljanske doline. Darovnici kranjskega posestnega kompleksa so sledile še druge [ 103 ] milosti za Abrahama in mladega Henrika II. Tudi koroška posest frei- sinške cerkve je za škofa Abrahama porastla in se okrepila. Medtem ko je vladar na tako radodaren način ustrezal željam ba¬ varskega vojvode in freisinškega škofa, sta ta dva pletla proti njemu zaroto. Vojvoda Henrik je skušal pridobiti na ogromnem kompleksu, ki se je širil od čeških meja do Verone ter od Lecha do Ogrske, zase kar največjo moč in veljavo. Škof Abraham mu je bil pri tej politiki močna opora. Koalicija proti cesarju je dosegla višek s prestopom češkega voj¬ vode Boleslava in poljskega kneza Mieczyslawa na bavarsko stran. Ogromna torej in za nemškega državnega poglavarja kaj nevarna zveza, za katero je pa končno leta 974 cesar doznal in vojvodo prehitel. Še preden se je ta mogel združiti s svojimi češkimi in poljskimi zavezniki, je prišel kroni v oblast. Sledila je kazen: vojvoda je odstavljen in mora obenem s svojim glavnim pomagačem škofom Abrahamom v pregnanstvo. Upor Henrika II je dal cesarju dober nauk. Tako ogromno ozemlje, združeno v rokah enega samega kneza, je moralo pomeniti stalno nevar¬ nost za državo ob njenih vzhodnih mejah, posebno še, če je njenega imejitelja vodila skušnjava veleizdajniških zvez z inozemstvom. Zato je cesar leta 976 od Bavarske oddelil Koroško, deželo povzdignil v vojvo¬ dino in ji priključil nove krajine na vzhodu in jugu. Nova vojvodina Koroška je v smislu takratne nemške državne politike, ki je bila proti plemenskemu partikularizmu za enotno državo, zasnovana drugače kot ostale plemenske vojvodine nemške države. Te so zasidrane v posameznih nemških plemenih. Koroška to ni mogla biti, kajti njeno prebivalstvo je bilo še po ogromni večini sloven¬ sko in vojvoda tujec v deželi, nespojen z narodom, ki mu je stal na čelu. Koroški vojvoda je bil zaenkrat in še dolgo to, kar si je želela državna oblast za vojvode na Nemškem, državni uradnik, ki mu je vojvodstvo od krone podeljeni fevd. Zato še sto let na Koroškem stalno menjavanje vojvod iz različnih nemških rodbin. Že v prvih letih nove vojvodine ji stoji na čelu pisana vrsta vojvod, dokler ni Henrik II, ki se je medtem spravil z državno oblastjo, leta 989 postal drugič vojvoda koroški ter v osebni uniji še enkrat združil Bavarsko in Koroško vojvodino. Po njegovi smrti (995) in za njegovega sina in naslednika, tudi Henrik imenovanega, je personalna zveza med Koroško in Bavarsko trajala dalje, dokler ni tretji Henrik leta 1002 postal nemški kralj. Tedaj je bil na Koroškem postavljen za vojvoda Oton iz Wormsa. Za njegove dobe, prejkone že leta 1002, je prišlo do važnih upravnih in teritorialnih sprememb, ki stoje v zvezi s Koroško in takratno slo¬ vensko zemljo. Iz sovražnosti in nasprotovanja proti vojvodi Otonu je [10 4] SREDNJEVEŠKI NOVEC NA SLOVENSKEM 1. vrsta: pfenigi salzburških nadškofov iz kovnice v Brezah, a) nadškofa Adalberta (1183—1200), b) nadškofa Eberbarda II (1200—1246); 2. vrsta; koroški vojvoda Bernard (1201—1256), a) iz kovnice v Kostanje¬ vici, b) iz kovnice v Ljubljani; 3. vrsta: a) oglejski patriarh Rajmund (1273—1299), b) tržaški škof Arlon- gus (1262—1282); 4. vrsta: a) goriški grof Albert II (1258—1301), iz kovnice v Lienzu, b) tirolski grof Majnard 1 ali II (1254—1271), »krajcarji« iz kovnice v Meranu; 5. vrsta: a) Premisi Otakar II, pfenig iz kovnice v Gradcu (1262—1276) (dve sliki), b) Ulrih II, grof celjski (f 1456), c) cesar Friderik III, pfenig iz dunajske kovnice (1458). XIV nemški kralj iz okvira Velike Karantanije oddelil krajine Karantansko, Podravsko, Savinjsko in Kranjsko ter jih podredil naravnost kroni. S tem aktom je Velika Karantanija razbita, združitev skoraj vseh Sloven¬ cev v okviru ene same dežele pokopana, provincializacija slovenske zem¬ lje pa poglobljena. Zasnova »združene Slovenije« v obliki ene, četudi vojvodine nemške države je razblinjena v nič. Doba, ko prehaja prvo tisočletje našega letoštetja v drugo, pomenja rojstvo kesnejše Koroške, Štajerske in Kranjske. Takrat že moremo določiti približno meje in obseg teh nastajajočih dežela. Koroška. — Na zapadu gredo njene meje — pravtako kot že meje staroslovenske Karantanije — do Kristenbacha med Lienzom in Inniche- nom. Doline, ki pošiljajo svoje vode pri Lienzu v Dravo, spadajo še pod Koroško. Na severu delajo mejo Visoke Ture. Predele okoli danes štajer¬ skega Neumarkta so še do 13. stol., okoli St. Lambrechta in Muraua pa celo še do 15., oziroma 16. stol. šteli h Koroški. Na vzhodu je za mejo pogorje Golice (Koralpe). Dravska dolina okoli Vuzenice, Mute, Maren- berka in Remšnika, vse do tesni med Breznom in Št. Ožbaltom, spada še do srede 12. stol. pod Koroško. Slovenjgraški okraj in okolica Vitanj do Hude Luknje in gore Stenice je pa celo še do 15. stol. v političnih zve¬ zah s Koroško. Savinjske planine, zapadite Karavanke in Karnske Alpe so v glavnem meja proti jugu, le beljaški okraj južno od Drave, Zgornji Rož in Spodnja Zilja s Kanalsko dolino je do leta 1077 v političnem oziru podložna furlanskemu mejnemu grofu. V letih, ko po madžarskih navalih nastajajo na vzhodu nove krajine, srečujemo že tudi imena gro¬ fij, v katere Koroška razpada. Te so: Lurnska grofija na Zgornjem Ko¬ roškem (do Beljaka), Breška grofija, ki se tako imenuje po Brežah (Friesach) in je obsegala osrednji del dežele, in kot tretja Junska grofija, ki se je širila v glavnem preko Podjune in Labodske doline. V prvem stoletju vojvodine Koroške (976—1077) si v vojvodskem dostojanstvu slede naglo eden za drugim člani različnih nemških ple¬ miških rodbin. Postavljala in odstavljala jih je krona, skrbno pri tem čuječ, da ne bi kateri teh vojvod postal premogočen. Kadar je kdo od¬ stopil ali umrl, so vladarji radi postavili za vojvodo takega, ki ni bil s prejšnjim v sorodstvu, zato pač, da ne bi ta ali ona rodbina prišla v skušnjavo, prisvojiti si dednost koroškega vojvodskega prestola. Kako nevarno je moglo postati za državno oblast, ako je prišel eden ali drugi do velike moči, nam kaže zgled koroškega vojvode Adalberona, ki je od vojvod 11. stol. v koroški politični zgodovini najpomembnejši. Adalberonov rod je prišel v Alpe iz Bavarske. Po gradu Eppenstein na Zgornjem Štajerskem se njegovi člani začno imenovati Eppensteinci. Že eden Adalberonovih dedov si je pridobil v teh krajih bogato posest. [ 105 ] Ko je po zavrnitvi Madžarov ustanovljena ob srednji Muri posebna Ka¬ rantanska krajina, postanejo Eppensteinci nje načelniki, obenem si pa tu na Zgornjem Štajerskem in sosednjem Koroškem v znatni meri po¬ večajo svojo zemljo. Po izpraznitvi koroškega vojvodskega prestola le¬ ta 1011, s smrtjo vojvode Konrada, postane Adalberon, takrat že eden najmogočnejših gospodov v naših krajih, koroški vojvoda, obdrži pa obenem še nadalje vodstvo Karantanske krajine. Z imenovanjem Adal- berona za koroškega vojvodo se je pa čutil prikrajšanega sin prejšnjega koroškega vojvode. Ko je bratranec tega postal kot Konrad II leta 1024 nemški kralj, se je tiho nasprotstvo med vladarjem in mogočnim Eppen- steincem še bolj povečalo, dokler ni leta 1035 javno izbruhnilo. Adalbe¬ ron zasnuje proti vladarju zaroto, nasloni se na svoje zveste doma, napade pristaše Konradove in se zveže celo s Hrvati in Ogri. Nevarna koalicija torej, ki je segala preko državnih meja in je bila tako po¬ membna, da je vezala Bavarce doma, ko se je Konrad II tistega leta odpravil nad severnoslovanske Ljutice. Adalberon svojih veleizdajniških načrtov ni mogel izvesti, o pomoči Hrvatov in Ogrov ne slišimo več, obsojen se je moral podvreči in, izgubivši svoje dežele, iti v pregnanstvo. Zveza Hrvatov z oblastnikom nad slovensko zemljo leta 1035 je ena redkih vesti o političnem sodelovanju med Slovenijo in Hrvatsko v viso¬ kem srednjem veku. Po Adalberonovem padcu je personalna unija med Karantansko krajino in vojvodino Koroško zopet prenehala. Vrsta koroških vojvod se poslej pogostokrat menja ali pa celo pretrga, kadar si je vladar sam začasno pridržal neposredno oblast nad deželo. Namesto vojvodov tuj¬ cev, ki nekateri poverjeni vojvodine še videli niso, pridejo v drugi po¬ lovici 11. stol. do veljave v deželi že udomačeni Eppensteinci. Iz tega rodu je Adalberonov vnuk Liutold, ki postane leta 1077 vojvoda ko¬ roški. Sledi mu od leta 1090 do leta 1122 njegov brat Henrik, dotlej krajišnik na Kranjskem in v Istri. Bil je zadnji iz rodu Eppensteincev. Karantanska krajina — Štajerska. — Karantanska krajina je nastala kot člen v pasu obrambne granice proti Ogrski okoli leta 970. Prvotno se razprostira ob srednji Muri in njenih pritokih južno od Brucka pa do Ernoža (Ehrenhausen). Na severozapadu meji na Glein- ško planino, na zapadu na planino Golico (Koralpe), na jugu ji teče meja na Radeljnu, Kozjaku in Muri do Radgone. Vzhodna meja pa je še ne¬ stalna in se šele vzporedno z uspehi v bojih z Madžari pomika počasi na zgornjo Rabo in od te na Labnico. Karantanska krajina se zove dežela, ker je bila ustanovljena kot krajina, ki naj ščiti predvsem ožjo Karanta¬ nijo ali Koroško. Poseben položaj, tako nasproti Karantanski krajini kot nasproti Ko- [ 106 ] roški, so zavzemale štiri grofije na današnjih zgornještajerskih tleh, Mu- riška, Leobenska, Judenburška in Aniška. V državnopravnem pogledu so spadale pod koroško vojvodino, so se pa od te že zgodaj oddelile. Naj- poprej, že po padcu Adalberonovem 1035. leta, se je priključila Aniška grofija, najkesneje leta 1122, ko so izumrli Eppensteinci, so se pa ostale tri spojile s Karantansko krajino, tako da je ta takrat dosegla približen obseg današnje avstrijske Štajerske. Karantansko krajino dobi po Adalberonovem padcu v upravo ple¬ miški rod Wels-Lambachov, ki je bil doma v Zgornji Avstriji. Do preko srede 11. stol. branijo Wels-Lambachi v boju z Madžari meje svoje kra¬ jine na vzhodu. Okoli leta 1055 sledi kot vodja Karantanske krajine Otakar, iz bavarskega rodu, ki je imel bogato posest v zgornjeavstrij- skem Traungavu. Po tem okraju se imenuje rod Traungavci, po ponavljajočem se osebnem imenu posameznih članov pa tudi Otakari. Že prvi Otakar, krajišnik v Karantanski krajini, nosi pridevek po svo¬ jem glavnem gradu Steyru (Stira) ob Aniži. Odtod je prešlo ime na krajino ali marko ob srednji Muri, ki so jo on in njegovi nasledniki upravljali: Štajerska (marka) — Steiermark. Podravska krajina. —- Imenuje se, gledana s Koroške¬ ga, tudi Krajina onostran gozda, to je Dravskega gozda med Po¬ horjem in Kozjakom, po Ptuju pa tudi Ptujska krajina. Tudi za¬ četki Podravske krajine segajo v dobo po zavrnitvi Madžarov. Ta¬ krat je bila ta proti Madžarom ob Dravi ustanovljena krajina po obsegu še majhna. Na severu gre meja ob Muri od Ernoža do Rad¬ gone, na jugu se drži črte Konjiška gora—Boč—Donačka gora, na zapadu se njene meje vzpenjajo le na vzhodna pobočja Kozjaka in Po¬ horja (Dravska dolina od Št. Ožbalta do Dravograda je Podravski krajini priključena šele leta 1147), na vzhodu pa prvotna meja ni šla mnogo preko črte Ptuj—Radgona. Lahko pristopno gričevje, proti vzhodu te¬ koče vode, ravnine in negozdnat svet je krajino na široko odpiral proti madžarskim mejam in še vedno ponavljajočim se madžarskim vpadom. Zato je tudi njena vzhodna meja še blizu do srede 12. stol. negotova in se menjava. Na čelu Podravske krajine stoje krajišniki iz raznih rodbin, na¬ zadnje stranska veja koroških Spanheimov; ko ti izumrejo, dobe krajino po letu 1147, obenem s spanheimskim privatnim imetjem, štajerski Traungavci, ki s tem potisnejo meje svoje Štajerske marke na jugu do črte Konjiška gora—Boč—Donačka gora. Savinjska krajina. — Njen politični razvoj je ozko povezan s sosednjo Kranjsko. V frankovski dobi spada porečje Savinje h krajini, ki se omenja ob zgornjiSavi in je predhodnica kesnejšeKranjske.Po madžarskih [ 107 ] navalih je ta »Posavska krajina« v obliki nove Kranjske krajine zopet obu¬ jena k življenju in del nje je Savinjska krajina. Na severu meji ob Konjiški gori—Boču—Donački gori na Ptujsko krajino, na severozapadu in za- padu spada k Savinjski krajini zgornja Savinjska in Šaleška dolina, na vzhodu postane Sotla krajiška in državna meja, na jugu pa gredo meje stare Savinjske krajine daleč preko Save. Od Zagorja do izliva Ljublja¬ nice v Savo dela mejo Sava, nato se zasuče mejna črta v južno, od Gro¬ supeljske kotline do jugozapadnih obronkov Gorjancev pa v jugovzhodno smer. Grosupeljska okolica, zgornja Krka in Suha Krajina spadajo še v Savinjsko krajino, Dobrepolje in kočevski okraj pa ne več. Prvotna vzhodna meja Savinjske krajine južno od Save je proti Hrvatski po¬ tekala ob spodnji Krki do zahodno od Št. Jerneja, nato na Gorjance in gorsko pobočje nad sosednjo Belo Krajino. Odkar je bila Hrvatska v tesni zvezi z Ogrsko, se Savinjska krajina, ker meji od Donačke gore do kočevskih gozdov na Ogrsko-Hrvatsko, imenuje tudi Ogrska krajina. Stara Savinjska krajina je bila torej prav obsežna, saj je segala izpred Ljubljane do Sotle in od Solčavskih planin ter Boča do jugo¬ zapadnih Gorjancev in kočevskih gora. Cerkvena razdelitev 12. stol. je to staro Savinjsko krajino razbila na dva arhidiakonata, savinjskega v glavnem severno od Save, kranjskega pa južno od te reke. Svetno- upravna razdelitev 13. stol. se je naslonila na cerkveno in ustvarila dve edinici: Kranjsko s Slovensko krajino, to je večjim delom stare Savinjske krajine južno od Save, in Savinjsko pokrajino. Meja med obema je Sava, vendar je ozek pas na desnem bregu reke od Kuma do Boštanja pri¬ ključen Savinjski krajini. S tem je Savinjska krajina omejena v glav¬ nem na to, kar pove njeno ime, na porečje Savinje. Le na jugovzhodu ji je priključen še kot med Savo in Sotlo. Krajiško oblast v krajini ob hrvatski meji so dejansko izvajali le prvi krajišniki, ki se po imenu omenjajo že kmalu po zavrnitvi Madža¬ rov. Prvi je Viljem I, mož Heme, grofice v Brežah in Trušnjah, drugi pa njun sin Viljem II, ki ga je leta 1036 ubil Eppensteinec Adalberon, odstavljeni vojvoda koroški. Kaže se, da je bila razširitev meja krajine in s tem nemške države do Sotle in spodnje Krke predvsem delo obeh prvih savinjskih krajišnikov. Vojaško osvajanje, ki se je v drugi polovici 10. stol. po zavrnitvi Madžarov začelo vzdolž črte od Dunajskega gozda do Gorjancev, je okoli leta 1000 položilo temelje za še danes veljavno mejo med Slovenci in Hrvati ob Sotli. Zgolj več ali manj slučajnemu uspehu orožja je pripisovati, da se je ofenziva, prodirajoča iz Koroške, ustavila ob Sotli. Niti priroda zemlje, niti govor prebivalstva ne kažeta vzdolž te neznatne rečice na nekaj, ob čemer bi se morala nujno ustaviti kaka vojaška ali politična akcija. Državno mejo ob Sotli je kmalu za- [ 108 ] tem darežljivost krone močno utrdila. Samo do nje sega posest, ki so jo ob njej prejeli že prvi savinjski krajišniki. Le v brežiški kot med Savo in Sotlo okoli leta 1000 državna posest in z njo državna meja prejkone še ne sega. Nehala se je že v okolici Rajhenburga—Vidma in šla odtod preko Krškega polja na spodnjo Krko, ki je do 12. stol. meja proti Hrvatski. Ogromno ozemlje, ki sta ga oba prva savinjska mejna grofa prejela od krone, je preživela ju grofica Hema naklonila cerkvi na koroški Krki. Z zemljo je pa bila ltrajiški oblasti na Savinjskem odvzeta prava podlaga. Kar se imenuje še do srede 12. stol. savinjskih mejnih grofov, se to le po imenu. Dejansko izvajanje krajiške oblasti v Savinjski krajini je pre¬ šlo na krajišnike v Kranjski. Kr a n j s k a. — Ime je nastalo iz dvojne imenske podlage, keltske Carniole in slovenske Krajine. Krajina pomenja pokrajino sploh, posebej pa še obmejno. Kar je v nemščini in latinščini »marka«, to je v slovenščini kra¬ jina. Krajina kot deželno ime je obviselo na največji in najpomembnejši slovenskih krajin, to je na marki ob zgornji Savi. Da se je splošno ime krajina ohranilo prav tu, so pa vplivali tudi odnosi tega imena do imen keltskega izvora Carniola in Carnium. Carniola je to, kar mala Carnia, za razliko od večje, ki se je razprostirala onostran glavnega grebena Julijskih Alp, v današnji severni Furlaniji in ima ime po pre¬ bivalcih Karnih. Carniola ali mala Carnia je v pozni antiki obsegala še večji del današnje Gorenjske. Mesto Carnium se danes imenuje Kranj. Ime Carniola, ki je ostalo v zgodnjem srednjem veku v spominu zapadne Evrope, se v zanimivi zvezi pojavi zopet v času obnove krajin ali mark na jugovzhodu: »Carniola, ki se po domače imenuje marka Creina« (1. 973). Domače ime za Carniola je bilo torej v drugi polovici 10. stol. Creina, to je Krajina. Ime Krajina se je kot deželno ime moglo tem bolj utrditi, ker je prvič pomenilo isto kot nemško-latinska marka in drugič, ker je k temu pripomoglo srednjeveško ime za antični Carnium. Iz Car¬ nium je nastalo namreč slovensko ime Kranj, ki se v virih 10. in 11. stol. imenuje Creina, torej prav tako kot istočasno ime za deželo: Krajina. Označbi za deželo in kraj sta se strnili, akoravno ste različnega izvora, ena keltskega, druga slovenskega. Po slovenski Krajini so Nemci začeli imenovati deželo Creina-Krain, prav tako pa tudi pomemben kraj ob sotočju Save in Kokre, kjer je od 12. stol. stal grad deželnega grofa v Krajini-Kranjski (Krain-burg). Kakor je ime mesta Creina pripomoglo k ustalitvi imena Krajina-Krain, tako je pod vplivom iz Carnium v slo¬ venščini nastalega Kranj ustvarjen poleg deželnega naziva še drugi, ime¬ novan po Kranju, Kranjska, to je dežela, ki spada pod deželnega grofa [ 109 ] s sedežem v Kranju. Oblika Kranjska je staro Krajino kot deželno ime v slovenščini končno izpodrinila. Meje vzhodnega dela stare Kranjske smo spoznali že pri opisu Sa¬ vinjske krajine. Na jugu poteka stara kranjska meja v velikem gozdnem pasu ob zgornji Kolpi in Snežniku, vendar tako, da spada čabarski okraj še h Kranjski. Na zapadu je meja od Snežnika do Mangarta skoraj enaka današnji jugoslovansko-italijanski državni meji. Cerknica, Planina, Žiri in Bohinj so v »Krajini«, Postojna, Vipava, Idrija in Cerkno pa ne več. Severna meja poteka na Karavankah in Kamniških planinah. Kot druge krajine na vzhodu je tudi Krajina ob zgornji Savi prvotno v ozkih zvezah s Koroško, se je pa teh kmalu (po 1. 1000) oprostila ter se kot samostojna krajina v 11. stol. naglo dvigala in celo po obsegu razširila. Tudi v tej mejni deželi se — kot v ostalih krajinah — po¬ javijo kot upravitelji člani nemških plemiških rodbin. V samostojni Kranjski najpoprej južnonemški rod Sempt-Ebersbergov, za njimi pa v drugi polovici 11. stol. Ulrik iz rodu Orlamiinde (1058—1070). Prej- kone še za Sempt-Ebersbergov je kranjski krajišnik, po smrti savinjske¬ ga krajišnika Viljema II (1036), razširil svojo oblast tudi preko Savinjske krajine. Ker je bil Ulrik tudi krajišnik v Istri, se je njegovo upravno področje raztezalo kar preko treh krajin, Savinjske, Kranjske in Istre. Velika moč, ki jo je Ulrik tako združeval v svojih rokah, ga je prejkone opogumila, da je poiskal Kranjski samostojen dostop do morja. Zgodilo se je to v južni smeri, iz Notranjske proti Kvarneru, ob ugodnem tre- notku, ko so tudi splošne politične razmere dovolile tak sunek na so¬ sednje hrvatsko ozemlje. Poizkus je uspel, čeprav ni imela posest pri¬ borjenega Primorja v bodočnosti trajnejšega obstanka in pomena. Kranj- sko-istrsko-savinjskemu krajišniku se je, prejkone leta 1063, posrečilo, da je odtrgal od sosednjega hrvatskega kraljestva obmorsko krajino v skrajnem severnem kotu Kvarnera med Brščem in Reko. Po morju (nemško »meer«) so deželo začeli imenovati Meranija, njenim ime- jiteljem pa dajali pridevek »meranski«. Takega nosijo nasledniki Ulri- kovi, gospodje Dachavski in Andeški. Od teh je prešla Meranija na oglej¬ ske patriarhe, ki so jo dali dalje v fevd gospodom iz Devina. Ulrik je prvi in zadnji krajišnik Kranjske iz rodu Orlamiinde. Po njegovi smrti (1070) je prišla Kranjska neposredno pod oblast vladar¬ jevo, nato leta 1077 prvič in leta 1093 drugič pod oglejskega patriarha. Istra. — Dežela, od leta 788 frankovska, je bila pri delitvah fran¬ kovske države v 9. stol. prideljena Italiji. Njena upravna organizacija se je obdržala tudi preko burne dobe madžarskih navalov. V drugi polovici 10. stol. je Istra, obenem s Furlanijo in Veronsko marko, v ožjih poli¬ tičnih zvezah z Bavarsko in Koroško. Deželo upravlja tedaj poseben [ 110 ] grof. Sto let kesneje pride do ožje zveze s Kranjsko, ko je kranjski krajišnik Ulrik iz rodu Orlamiinde tudi mejni grof istrski. Politična zve¬ za s Furlanijo in Veronsko marko, oziroma Bavarsko in Koroško, je bila tedaj že zdavnaj zrahljana. Razvoja zmožna politična enota Istra- Kranjska-Savinjska, ki si je priborila ob Kvarneru celo dostop do morja, je propadla po smrti Ulrika (1070). Istra pride leta 1077 obenem s Kranjsko pod oglejskega patriarha. Poseben položaj v Istri zavzemajo primorska in nekatera mesta v notranjosti: Trst, Milje, Koper, Piran, Novi Grad, Poreč, Pulj in druga. Znala so obdržati svojo notranjo avtonomno upravo v nepretrgani kontinuiteti in ob veliki konservativnosti starih tradicij od rimske preko bizantinske v srednjeveško dobo. V zadevah notranje uprave v deželi kakor tudi zunanje politike sodelujejo do 11. stol. mesta z grofom, ozi¬ roma mejnim grofom. Njihovo prebivalstvo je po večini romansko, go¬ vori poseben romanski jezik in se je v prvih stoletjih le malo spremešalo z drugorodci (Langobardi, Grki, Nemci, Slovani). Po prostoru so te romanske mestne občine omejene na samo mesto in ozko okolico. Izven njih postaja Istra vedno bolj slovanska. Izjemen položaj med istrskimi mesti si je znal pridobiti T r s t z bližnjo okolico. Že od antike sem je mesto sedež škofov, ki postanejo s kraljevskim aktom iz leta 948 tudi svetni gospodje v mestu in tri milje naokrog. Meje stare Istre so segale daleč preko tržaškega in notranjskega Krasa. Že v rimski dobi se je začenjala Istra ob izlivu reke Timave v mor¬ je. Prav tako je tudi v srednjem veku šla severna meja Istre odtod preko Krasa tako, da spadajo Tomaj, Sežana in Postojna še k Istri in z njo tudi v cerkvenem oziru pod tržaškega škofa. Označba Istra tudi za tržaško in notranjsko zaledje se je pa v teku srednjega veka čimdalje bolj izgubljala. Nadomesti jo naziv K r a s , ki se pa v upravnem smislu ne krije točno z obsegom tržaškega in notranjskega Krasa, marveč sega še preko njegovih meja, na Vipavsko in v okolico Loža. Na vzhodu je meja na Učki delila Istro od Hrvatske, oziroma od druge polovice 11. stol. od Meranije. Gorica.-— Pokrajina ob Soči in Vipavi vse do razvodja na Julijskih Alpah in na Hrušici spada k mejni grofiji Furlanski in deli z njo politično usodo. Z njo vred pride leta 1077 pod svetno oblast oglejskega patriar¬ ha. Kakega enotnega naziva slovenska zemlja od Predila do morja ter od Nadiže do Nanosa nikdar ni imela. Pa tudi k Furlaniji ne štejejo dosledno vseh krajev tega ozemlja. Včasih se po nekaterih večjih krajih imenujejo okraji, tako da ne pomenjajo označbe Bovec, Tolmin, Vipava vedno le teh krajev, marveč tudi njihove okoliše. [ 111 ] Gorica sama se imenuje prvič v zgodovini leta 1001, ko je cesar Oton III podaril oglejski cerkvi »polovico gradu, ki se imenuje Solkan, ter polovico vasi, ki se v jeziku Slovencev imenuje Gorica«, in pa po¬ lovico vsega, kar leži v Solkanu in Gorici ter v vseh krajih med Sočo, Vipavo, Vrtovskim potokom in Alpami. Drugo polovico vsega tega je prejel furlanski grof Verihen. Niso nam natančno znane sorodstvene zveze, radi katerih je Verihenovo polovico podedoval Henrik, ki se leta 1090 imenuje »od Gorice«. Henrik je prednik gospodov, ki se od prve polovice 12. stol. pojavijo s pridevkom grofje goriški. Grofje se ne imenujejo po kaki grofiji goriški, kajti ta še dolgo ni obstajala, mar¬ več po grofiji Lurnski na Koroškem, ki so jo obenem tudi upravljali. Politična zgodovina v stoletju po zavrnitvi Madžarov nam kaže, kako se je slovenska zemlja razbila v vrsto nastajajočih »dežel«, ki imajo v političnem oziru med seboj le malo skupnega. O kakem zedinje- vanju v večjo politično skupino na naših tleh že skoraj ni več sledu. Velika Karantanija se je že nekaj desetletij po svojem postanku zrušila v Koroško in vrsto mejnih krajin. Združitvi slovenskega juga pod Ulri¬ kom iz rodu Orlamiinde, ki je segala od morja in hrvatskih meja do Karavank in Julijskih Alp, je bila usojena le kratka doba obstoja. Nad slovensko zemljo zagospodujejo nemške rodbine, naglo ena za drugo. O upravnikih-domačinih, vojvodih, krajišnikih, grofih ne slišimo kar nič več. Edino oha Viljema, savinjska krajišnika, od katerih je bil prvi mož breške Heme, sta, kakor se kaže, iz koroškega slovenskega rodu. Kroni je bilo na tem, da čimbolj pogosto menjava upravitelje voj¬ vodin, krajin in grofij, razbija večje edinice na manjše, ne pripušča v deželi političnega porasta posameznikov in dednosti njihovih služb. Koroška v 11. stol. je za to smer državne politike nazoren zgled. Ali za stalno se ta politika ni dala voditi. Splošen razvoj gre pri nas v tem pogledu vzporedno z onim v sosednji Nemčiji in Italiji. Služba vojvode, krajišnika ali grofa se ni dala, kot je želela krona, vzdržati kot fevd, ki ga sme podeljevalec dati po smrti imetnika drugemu, nasprotno, po¬ stajala je dedna v eni rodbini. Krona sama je delala tudi na naših tleh nehote v prilog razvoja v tej smeri, ko je podeljevala gospodi ogromne zemljiške komplekse ter s tem krepila njeno politično in materielno stališče. Res je, da je dobil zemljo prejemnik kot član rodbine in ne kot uradnik krone, vendar je bil z zemljiško posestjo ojačen položaj, ki ga je ta zavzemal kot grof, krajišnik ali vojvoda. Najbogatejši je prvi v de¬ želi tudi po činu, to je postalo splošno veljavno tudi pri nas. Pri tem razvoju slovenski kmet in mali plemič, ki sta bila tako daleč od krone, [ 112 ] Jitmo jbHtnintrtflOtietDiM cc^’lmj!*'CTxjtct! očitan tc$ 1 jodinstii^at y mas mic Digai licu‘tmbtllicfPp%i avtufiimiSalataug-' ^ uli qu> tco fitttcu tc$ Ijatcu i’ mtfiifU me tumauiloljiuc ^uD^tutoi^cocu-pataiJobr ictus tuetjar (tur ^dir^aj-pcr mu)‘Sw5 vmcdirta Ourimir n\\\ ficmnv mirti farna ft?$' (el ku umrnuis^mij luidi gatrij uudUsittfiaKfutR *di? lisfis Uui cOHMegefujora te? ttu? PTUJSKI MESTNI STATUT IZ L. 1376 (prva stran teksta po rokopisu v Deželni biblioteki v WolfenbiitteIu) XV a ob prevladujočem tujem, s krono pogostokrat po politiki in krvi ozko povezanem plemstvu nista mogla priti na politično površje. Veliki konflikt med papeštvom in cesarstvom, ki ga v drugi polovici 11. stol. imenujemo boj za investituro, je — kot drugod — tudi na slovenskih tleh silno vplival na oslabitev krone v korist novih deželnih gospodov. Kdor vlada, ima moč, ta strankarski princip se je pri nas uveljavil v oni dobi na celi črti. V ostrem boju med imperijem in sacer- docijem prevladuje v njegovi prvi fazi pri nas cesarska oblast, ki pa si je svojo premoč morala odkupiti z velikimi privilegiji deželnim gospodom v korist. Na Koroškem zavzamejo kot zvesti pristaši cesarske politike vojvodski prestol zopet Eppensteinci in ga obdrže v svoji posesti skoraj pol stoletja. Salzburškemu nadškofu Gebhardu, odločnemu papeževcu, so Eppensteinci najsrditejši nasprotniki. V zimi 1076—1077, ko se je kralj Henrik IV ponižal pred papežem Gregorjem VII v Canossi, nam viri poročajo o trdovratnih bojih med papeško stranko, ki jo je vodil salzburški vladika, in kraljevo, ki so ji stali na čelu koroški Eppen¬ steinci. Nadškof je moral bežati iz svoje dieceze, kamor so mu številni nasprotniki celih deset let branili povratek. Papeška stranka se na slo¬ venskih tleh v prvi dobi tako zvanega boja za investituro kar ni mogla uveljaviti. Tudi Starkhand, mejni grof v Savinjski krajini, je s svojimi brati na strani Henrikovi. Na jugu je Henrik IV pridobil vplivnega oglejskega patriarha Sig- harda leta 1077 na svojo stran s tem, da mu je podelil nič manj kot kar tri mejne grofije, Furlanijo, Kranjsko in Istro. Kroni je bilo očitno na tem, da ima na meji med Italijo, Nemčijo in Hrvatsko zvesto oporo svoje politike in varen prehod iz Nemčije v Italijo, ki so ga jamčile Koroška, Kranjska, Furlanija in Istra v posesti kralju vdanih. Tudi po smrti patriarha Sigharda (1077) je nemški kralj skrbno čuval, da so zasedli važno oglejsko stolico le pristaši njegove smeri. Patriarhi obdrže v svoji svetni upravi še nadalje Furlanijo, medtem ko je Istro in prejkone tudi Kranjsko po letu 1077 dobil Eppensteinec Hen¬ rik, brat koroškega vojvode Liutolda. Sedaj združuje rod kroni zvestih Eppensteincev oblast nad večjim delom slovenske zemlje. Ta se je še povečala, ko postane leta 1086 oglejski patriarh Ulrik, ki je tudi iz rodu Eppensteincev in prav tako vdan privrženec Henrika IV. Ker je patriar¬ hov brat Henrik postal po smrti svojega drugega brata Liutolda (1090) koroški vojvoda, je Kranjsko leta 1093 dobila zopet oglejska cerkev. Z začetkom 12. stol. se politična napetost na slovenskih tleh neko¬ liko ublaži. Prejšnji vneti pristaši cesarske stranke, med njimi tudi vplivni Eppensteinci, se celo približajo papeževcem. Ob smrti starega kralja in cesarja Henrika IV (1106) ima na slovenskih tleh premoč že Zgodovina Slovencev 8 [ 113 ] papeška stranka. Konkordat, sklenjen leta 1122 med cerkvijo in državo v Wormsu, je prinesel tudi v politično zgodovino slovenske zemlje mir¬ nejše čase. Posamezne dežele se ne podeljujejo več z vidika papeške ali cesarske politike. Pač pa so mnoge plemiške rodbine prišle za investi- turnega boja do velike moči, neredkokrat na račun cerkve in cerkvene zemlje. Od teh pridobe nekatere dedno oblast v deželah, v katerih ne vidijo več svojega službenega fevda, marveč teritorij, na katerem smejo izvajati oblast kot dedni dinasti. Od 12. stol. dalje dajejo politični zgo¬ dovini slovenske zemlje posebno obeležje dinastični teritoriji in borbe dinastov za čim večjo oblastjo nad njimi. GERMANIZACIJA SLOVENSKE ZEMLJE V 10.—12. STOLETJU PRENEHANJE MADŽARSKIH NAVALOV IN KONEC MADŽARSKEGA GOSPOD- stva ob panonsko-italski in panonsko-bavarski vdorni poti je na široko odprlo vrata nemškemu kolonizatoričnemu, političnemu, cerkvenemu in kulturnemu vplivu na Slovence in slovensko zemljo. Skupnost vseh teh vplivov, z eno besedo germanizacija Slovencev in slovenske zemlje, ki ima svoje začetke že v drugi polovici 8. stol. in se je v skromnejši meri obdržala na koroških in zgornještajerskih tleh tudi za madžarskih vpadov, se po bitki pri Augsburgu (955) z vso silo pojavi v teh predelih, a se razširi tudi na ozemlje, ki je izpod madžarskega gospodstva prešlo pod nemško. Doba dveh stoletij, od srede 10. stol. do srede 12. stol., ima v zgo¬ dovini Slovencev posebno obeležje. V kolonizatoričnem oziru jo ozna¬ čuje nemški val, kot ga v takem obsegu in s takimi posledicami ne pozna nobeno kesnejše obdobje naše preteklosti. Obenem z nemškimi prišleki in nemškim političnim gospodstvom se na slovenskih tleh uvaja nov po¬ litični, pravni, gospodarski in socialni red, ki je v ogromni meri vplival na Slovence, njihovo bistvo in življenje. Nov red se uvaja in prodira med Slovence le počasi, tako da moremo razdobje do srede 12. stol. označiti kot prehoden čas še neustaljenih razmer skoraj na vseh področ¬ jih. Priseljevanje Nemcev in mešanje Slovencev z Nemci ustvarja še povsem neenotne pravne, gospodarske in socialne razmere. Krajine, ki nastajajo na naših tleh v pomadžarski dobi iz uradnih okrožij krajišni- [ 114 ] kov, se počasi pretvarjajo v dinastične oblasti pod vodstvom nekaterih zelo številnih plemiških rodbin, ki jih je nemški val zanesel na slovenska tla. Cerkev, ki širi krščansko vero med Slovenci že skoraj dve sto let, je šele v pomadžarski dobi začela z definitivnejšo upravno organizacijo, globljim uvajanjem življenja po načelih krščanske vere in odstranjevanjem kompromisov, ki jih je frankovska izrazito misijonar¬ ska doba še smatrala za potrebne med Slovenci. Prehodna doba v zgo¬ dovini Slovencev in za njihovo nacionalno bistvo vseskozi negativna. V drugi polovici 10. stol. se začenja veliko raznarodovanje Slovencev, ki mu stoje nasproti le primeroma majhne slovenske nacionalne pri¬ dobitve. V 9. stol. so dosegli Slovenci svoj največji nacionalno-teritorialni obseg. Prenesen na zemljevid nam kaže zapadne slovenske meje ob izvirih Drave, Mure in Aniže, vzhodne ob Blatnem jezeru, severne na Donavi med Linzom in Dunajem, južne na tržaškem in severnoistrskem Krasu. Res je, da ni bilo to ozemlje po Slovencih povsod in enako¬ merno naseljeno in da so bili ogromni predeli še pusti in neobljudeni. Slednje je eden izmed vzrokov, da so nemški naseljenci mogli z lahkoto dobiti dovolj plodne zemlje ob Slovencih in med njimi. Že ko so karantansko-slovenski knezi priznali politično nadoblast Bavarcev in za temi Frankov ter sprejeli prve krščanske misijonarje, so prišli prvi Nemci med Slovence. Vendar o kaki denacionalizaciji slo¬ venske zemlje od nemške strani v drugi polovici 8. stol. ne moremo še govoriti. Ta se je pričela šele v začetku 9. stol., ko je bila na vzhodu odstranjena obrska nevarnost. Prav semkaj, v nekdanje glavno torišče obrske sile, se je zagnal, kakor smo že slišali, posebno močan nemški kolonizatoričen val. Drugi preplavi gorate kraje ob Muri, Aniži in Dravi. Prva znana nam listina, ki beleži posestno pridobitev nemške cerkve (freisinške škofije na Bavarskem) na slovenskih tleh (med Trušnjami in Grebinjem na Koroškem), je iz leta 822. Dokument je prvi izmed stotin listin, ki nam pričajo o pridobivanju zemljiške posesti od strani nemških cerkva in svetne gosposke med Slovenci. Glavni dobavitelj zemljiške posesti v prvih stoletjih germanizacije je krona. Ko so Nemci zavladali, je po veljavnem nemškem pravu prešla celokupna neobdelana in neobljudena zemlja kakor tudi zemljiška po¬ sest, odvzeta premaganemu sovražniku ali uporniku, v last krone. Tako se je zgodilo, da so frankovski vladarji in za njimi nemški kralji in ce¬ sarji postali lastniki ogromnih kompleksov naše zemlje, ki so jo nato dalje podeljevali svojim zvestim svetnega in cerkvenega stanu. Cele doline in obsežna gorovja, široki predeli ravne in gorske zemlje, neobljuden in obljuden svet prehaja do prve polovice 12. stol. v posest onih, katerih 8 " [115] zasluge je hotela krona ali poplačati ali si pa njihovo naklonjenost pri¬ dobiti. Pri darovih cerkvi ima nemajhen pomen tudi verska vnema te¬ danjega časa. Naj omenim le glavne prejemnike na Slovenskem. Od cerkvenih je imenovati na prvem mestu oglejski patriarhat in salzburško nadškofijo, od škofijskih cerkva one v Freisingu, Regensburgu, Passavi in Bambergu na Bavarskem, Brixenu v Poadfžkju, Krki na Koroškem in v Trstu. Od svetnih gospodov so si do srede 12. stol. pridobili največ kronske zemlje: domači rod savinjskih mejnih grofov (rod koroške Heme), frankovski Spanheimi, bavarski Traungavci, Andeški in Bogenski, Goriški in še drugi. Sredi 12. stol., ko je kronska zemlja tudi pri nas v glavnem izčrpana, prenehajo velike darovnice kronske posesti. Prejemniki kronske zemlje na slovenskih tleh so po veliki večini nedomačim. Preselili so se ali sami na zemljo, ki jim jo je naklonil vla¬ dar, in pripeljali s seboj številne koloniste, ali pa — kot so to delali cerkveni gospodje — pošiljali tjakaj le naseljence. Kolonistom na kronski zemlji so se pridružili tudi taki, ki so se naselili izven nje. Od nemških plemen je poslalo med Slovence največ kolonistov bavarsko. Do¬ movina zemljiških gospodov, narečje, pravo, imena oseb in oblike zem¬ ljiške razdelitve ter naselij na kolonizacijskem ozemlju so nam za do¬ movino doseljencev najboljši kažipot. Nasprotno imamo neposrednih do¬ kumentarnih poročil o izvoru in domovini kolonistov prav malo. Tako se omenja v neki listini, da je nekdaj obrsko zemljo ob reki Erlaf (na Nižjem Avstrijskem), ki je bila dolgo časa neobljudena, naselil regensburški škof s kolonisti iz Bavarske. Mimo Bavarcev, ki so dali glavni kontingent naseljencev, so tudi druga nemška plemena pošiljala koloniste na slovenska tla. Vendar pri¬ padniki teh po številu daleč zaostajajo za Bavarci. S frankovskimi Span¬ heimi so mogli priti med Slovence Franki, dati ime nekaterim krajem in pustiti sled v tako zvanem četverodvoru (Vierhof), posebni obliki kmet¬ skega dvora, ki jo najdemo na Nižjem Avstrijskem, Gradiščanskem in Vzhodnem Štajerskem. Tudi govor tamošnjih Heancov kaže na večje na¬ selbine frankovskega plemena v območju Vzhodnih Alp. Nemci se v prvih stoletjih svojega prihajanja naseljujejo na ozemlje ali v bližino ozemlja, ki je bilo kulturi že pridobljeno, nudilo primeroma lahke pogoje za obstanek in obdelavo ter bilo z gozdom in močvirjem večidel nepokrito. Kamor so se nekoč Slovenci, sledeč že kultivirani zemlji, naseljevali v najgostejših trumah, prav tja silijo sedaj najpoprej tudi Nemci. Tako najdemo že prav zgodnje in močne kolonije Nemcev v širokem območju spodnjekoroške kotline, kjer smo ugotovili tudi naj¬ močnejše naselitveno jedro Slovencev na koroških tleh, ne pa mogoče v goratem, nemškemu ozemlju sicer bližjem svetu Zgornje Koroške. [ 116 ] Prav nekaj podobnega velja za zgornještajerske doline in kotline. Kjer so se Slovenci na odprti, plodni in že kultivirani zemlji naselili v močnih skupinah, tam naletimo med njimi in ob njih na najstarejšo in primeroma že številno nemško kolonizacijo. Na koroških in zgornještajerskih tleh moremo slediti takim najstarejšim nemškim naselbinskim območjem okoli Vrbskega jezera in Gosposvetskega polja, ob srednji Krki, v Labodski dolini, vzdolž zgornje Mure in ob Aniži. Na Savo in Savinjo je bil dotok Nemcev v predmadžarski dobi še neznaten. Najmočnejši val Nemcev v frankovski dobi se je pa vrgel v Podonavje proti vzhodu od Aniže in v Panonijo. Podonavsko in panonsko nemštvo so strli madžarski navali. Dvom¬ ljivo je, da bi bili neposredni ostanki nemškega življa v teh krajih še iz frankovske dobe. Po letu 955 se naseljujejo Nemci zopet od Aniže na vzhod. Zelo močni nemški kolonizacijski valovi kmalu zalijejo malo¬ številno slovenstvo v teh krajih. Res se omenjajo Slovenci na današnjih nižjeavstrijskih tleh še skozi nekaj stoletij, ali taka omemba ne pomenja goste slovenske naseljenosti, marveč le izjemo Slovenca in slovenske vasi med Nemci. V Zgornji Avstriji sledimo posestvom in podložnikom samo¬ stana St. Florian s slovenskimi imeni še prav do 12. stol. (na primer zem¬ ljišče nekega Markvarda Trebeja, danes Trobingerhof, posest nekega Stojgeja, danes Stogersdorf). Več povedo o narodnostni pripadnosti pri¬ devki »Sclavus« in »Sclava«, ki jih najdemo v mrliški knjigi omenjenega samostana še v 13. stol. pri slovenskih, a tudi pri nemških osebnih imenih (Ljubosta Sclava, Lastej Sclavus, Arnolt Sclavus). Slovenske vasi v av¬ strijskem Podonavju, obkoljene z vedno številnejšimi in večjimi nem¬ škimi, so brez zveze z močnejšim slovenskim življem na sosednjih šta¬ jerskih tleh najkesneje v 13.—14. stol. postale nemške. Tok nemškega naseljevanja na Koroško in Zgornje Štajersko so madžarski navali sicer nekoliko zadržali, toda nikdar prekinili. V drugi polovici 10. stol. se Nemci zopet z vso silo vržejo na koroška in štajerska tla. Naseljevanje je tudi v pomadžarski dobi zaenkrat obdržalo že opisani značaj kot v 9. stol. Nemci se naseljujejo med Slo¬ vence in ob nje v odprtih in kulturi že pridobljenih krajih. V drugo po¬ lovico 10. stol. in v 11. stoletje je staviti nastanek številnih koroških vasi, sestavljenih iz osebnega imena in označbe »vas« (na pr. Grabelna ves = Gabrielova ves, Loga ves = Haugova ves). Ob starih slovenskih vaseh nastajajo nove nemške. V nekaterih predelih se družijo že cele skupine nemških vasi, ki po malem že tudi krčijo gozdnati in neobljudeni teren. Še vedno je v 10. in 11. stol. plodnejša in odprta Spodnja Koroška vabljivejši cilj nemških kolonistov kot gorata Zgornja Koroška. V tej se drže slovenske naselbine ob Zgornji Dravi, na današnjem Vzhodnem Ti- [ 117 ] rolskem, ob rekah Moll, Malta in Lieser še trdno svojega domačega je¬ zika v času, ko so bili mnogi predeli v spodnjem delu dežele že močno nemški. Vse kaže, da je veljal najstarejši ohranjeni zapis slovenskega jezika, tako zvanih freisinških spomenikov, v zadnji četrtini 10. stol. vprav za tako zgornjekoroško slovensko ozemlje v okolišu Lurnskega polja (Lurnfeld), ki je danes povsem nemško, toda je bilo okoli leta 1000 po Slovencih še prav gosto naseljeno. Slovenci na Koroškem se v tej dobi dele od Nemcev po narodnosti, deloma po naselbinskih okoliših in celo še po plemenskem pravu. Neka listina, ki jo je datirati med 1. 1002 in 1. 1018 ter se tiče zadev na Spod¬ njem Koroškem, strogo loči med pričami bavarskega plemena, ki so bile po bavarskem pravnem običaju »za ušesa privlečene«, in med pričami »po slovenskem načinu«. Zanimivo je, da imajo tudi med slednjimi omenjene osebe skoraj izključno nemška imena. Od 10. stol. se na Koroškem oblikuje značilna naseljenost dveh na¬ rodov, ki ju pa še ne loči stroga jezikovna meja, marveč sta še izpreme- šana eden z drugim. Nemci so naseljeni celo v večjem številu v spodnjem delu dežele, tudi tam, kjer jih danes ni ali so pa v manjšini. Slovenci pa stanujejo v še prav močnem številu v krajih, kjer so danes povsem zginili. Na Zgornjem Koroškem so bile široke plasti naroda do 11./12. stol. še pretežno slovenske. Podobno narodnostno razporeditev kakor Koroška kaže v viso¬ kem srednjem veku Zgornja Štajerska. Nemške vasi nastajajo poleg slovenskih, Slovenci so naseljeni poleg Nemcev in slovenski kraji se med čimdalje številnejšimi nemškimi drže kot jezikovni otoki še dolgo v sred¬ nji vek. V nekaterih krajih imajo stanovalci skoraj samo slovenska, v drugih zopet skoraj izključno nemška imena. To velja kot pravilo za prvo dobo nemškega pritoka. Zlasti v pomadžarski dobi pa najdemo tudi v čisto slovenskih krajih že obilo nemških imen, kar pa ni nujen dokaz, da so bili njihovi nosilci Nemci. Ime ne govori vedno za narodnostno pri¬ padnost. Znani so primeri, ko ima oče nemško, sinovi pa slovensko ime. Nekateri kraji imajo v listinah že dvojno ime, prvotno slovensko in nem¬ ško. Tako je zgornještajerski Rotenmann označen leta 1048 tudi s slo¬ venskim imenom Cirminah, ki pomenja ljudi, stanujoče ob reki Črmeni (to je »rdeča reka«, človek ob njej je »roter mann«, Rotenmann). V doline in ravnine okoli Gradca, Wildona in Lipnice, v gričevnat svet ob zgornji Rabi in Labnici, ki je bil za naselitev mnogo vabljivejši od zgornještajerskega planinskega sveta, se je — podobno kot v odprto in plodno Spodnjo Koroško — vrgel nemški kolonizatorični val s po¬ sebno silo in povzročil, da so se ti predeli primeroma hitreje germani¬ zirali kot zgornještajerski. Vse kaže, da se je tudi na štajerskih tleh ohra- [ 118 ] nilo v visokogorskih predelih ob Aniži in zgornji Muri slovenstvo bolj vztrajno kot v gričevnatem in nižjegorskem svetu ob srednji Muri. Moč¬ na nemška kolonizacija v teh krajih je pretrgala teritorialni stik med še dolgo živim slovenstvom na Zgornjem Štajerskem in Slovenci v Sloven¬ skih Goricah ter ob Dravi. V ožji in širji okolici Gradca so prav po¬ gosta krajevna imena sestavljena z nemškim osebnim (na pr. Ruders- dorf = Ruthardova vas, Algersdorf = Aldegerjeva vas, Albersdof = Adelramova vas). Ustvarila jih je v 11. stol. kolonizacija Nemcev pod vodstvom zemljiških gospodov, ki je bila tako izdatna, da je po številu prebivalcev in nemških krajevnih imen kmalu prekosila Slovence in slo¬ venska imena krajev. Gotovo se ni to zgodilo že v nekaj desetletjih. Tudi v krajih najmočnejše nemške kolonizacije traja germanizatorični proces nekaj stoletij. Južno od Lipniškega polja, Kozjaka in Karavank so se Nemci tudi v času največjega dotoka, to je v 10.—12. stol., naseljevali v neprimerno manjšem številu. Predvsem se niso semkaj selile večje množice nemških kmetov, v čemer je iskati enega glavnih vzrokov, da je ta del naše zem¬ lje ohranil svoje slovensko prebivalstvo do današnjega dne. Tudi v šta¬ jersko Podravje, v Savinjsko krajino, na Kranjsko, v Istro in Furlanijo so prihajali in se selili nemški plemiči in duhovni ki in z njimi večje ali manjše število hlapcev in služinčadi, ali nemških kmetov v večjem šte¬ vilu ni bilo v te kraje. Kar se je tod naselilo nemških Seljakov v času velike nemške kolonizacije, so se obdržali v svojih vaseh kot jezikovni otoki med Slovenci in bili kot taki zapisani prej ali slej slovenizaciji. Naj omenim dvoje pozorišč nemške kmetske kolonizacije te vrste, po stro¬ gem načrtu izvršene na ravninskem svetu, pokritem prvotno z gozdom, ki so se ga Slovenci oh prvi naselitvi rajši izogibali. Prvo je na Dravskem polju na desni strani Drave med Mariborom in Ptujem, kjer so se od druge polovice 10. stol. dalje poleg slovenskih kmetov na zemlji Span- heimcev in salzburškega nadškofa naseljevali tudi nemški kmetje. Drugo pozorišče podobnega kolonizatoričnega postanka in načina je Sorško polje med Kranjem in Škofjo Loko, kamor je verjetno proti koncu 10. stol. naselil freisinški škof svoje bavarske kmete. Tudi drugod na rav¬ ninskem in prvotno z gozdom pokritem svetu najdemo podobno po načrtu izvedeno kolonizacijo, nastalo v prvih stoletjih po madžarskih navalih. Močna nemška ekspanzija na jug sega v 10.—12. stol. še daleč preko slovenskih meja. Tudi Istra in Furlanija ste od druge polovice 10. stol. deželi, kamor se naseljuje in kjer v veliki množini pridobiva zemljo in imetje plemstvo ter cerkve iz severnih nemških krajev. Vrsta gradov z nemškimi imeni ob severnem robu furlanske ravnine je še da¬ nes priča one dobe, ko se je usipal v Furlanijo močen tok nemškega [ 119 ] plemstva in duhovščine in je na ozemlju oglejskega patriarha ter na nje¬ govem dvoru prevladoval nemški vpliv. Na stolici oglejskih patriarhov in v mnogih istrskih škofijah sede prav do srede 13. stol. cerkveni knezi nemškega rodu. Furlanija ima do 13. stol. ožje politične zveze s severnim zaledjem kot s sosednjimi italskimi pokrajinami. Proti velikim nacionalnim in teritorialnim izgubam, ki so jih Slo¬ venci počenši od druge polovice 10. stol. morali nasproti Nemcem in Madžarom utrpeti, stoje le majhne pridobitve. Preko mejnih črt, do¬ seženih v prvih stoletjih po naselitvi, so se razširili v pomadžarski dobi Slovenci edino le v Furlaniji. Vzporedno z dotokom nemškega plemstva in duhovščine gre od konca 10. stol. v ravno Furlanijo tok slovenskega kmetskega prebivalstva. Furlanski kmet kaže le majhno odporno silo nasproti slovenskemu prišleku, klicanemu v deželo po oglejskem cerkve¬ nem knezu, ki mu je bilo mnogo na tem, da dvigne po velikih madžarskih opustošenjih 10. stol. strto gospodarsko moč dežele. Slovenski kmet- kolonist mu je za to dobro služil. Posebno v območju velikih nekdanjih madžarskih navalov, od ustja Vipave v Sočo, pa še preko Tilmenta na¬ staja od konca 10. stol. vrsta slovenskih vasi, od katerih nekatera s svo¬ jimi imeni še danes spominjajo na nekdanje slovenske stanovalce (prim. Gorizzo, Goricizza, Lonca, Virco, Gradiscia, Belgrado, Sella). Tudi v fur¬ lanskih krajih s povsem neslovanskimi imeni se v 12. stol. imenujejo kmetje z najlepšimi slovenskimi imeni (Mestibor, Dragovid, Beliša, Zde- goj, Dragoslav itd.). Vasi sredi med romanskimi naselbinami se nazivajo po stanovalcih slovanskega rodu (Medea Sclabonica, Versa Sclabonica, Sanctus Vitus de Sclabonihus, Sclavons, Pasian Schiavonesco). Vendar se te slovenske kolonije, nesklenjene in ločene od glavnega narodnega te¬ lesa, niso mogle obdržati sredi romanskega življa, ki jih je obdajal od vseh strani. Najkesneje v poznem srednjem veku so propadle. GOSPODARSTVO, DRUŽBA IN CERKEV V PRVIH STOLETJIH GERMANIZACIJE NACIONALNA BILANCA JE ZA SLOVENCE V VISOKEM SREDNJEM VEKU VSE- skoz negativna. Kot edino pridobitev more beležiti slovenske vasi v Fur¬ laniji, pa še ta je bila negotova in vnaprej zapisana izgubi. Tej edini pridobitvi stoji nasproti ogromna kolonizacija, obkroževanje in ujedanje [ 120 ] NOTRANJOST TABORA NAD ŠT. JURIJEM PRI GROSUPLJEM TABOR OKOLI CERKVE V KNEŽI NA KOROŠKEM XVI Nemcev v slovensko narodno telo. Tudi naravni prirastek Slovencev ni mogel paralizirati velikanskega dotoka Nemcev. Zadoščal je komaj za notranjo kolonizacijo na domačih tleh. Kajti na slovenskih tleh je bilo za obdelavo pripravne zemlje še več kot dovolj, tako da do srede 12. stol. krčenje v večjem obsegu še ni bilo potrebno. V bližini že obstoječih vasi so mogle z lahkoto nastajati nove. V gorske gozdove, težje pristopen teren in na zemljo, slabšo po kakovosti in podnebju, kolonist te dobe še ne sili. Glede oblik naselij in poljske razdelitve prevladujejo gručaste vasi s poljem, razdeljenim na delce v ravninskem in gričevnatem svetu, v hribovitem pa nastajajo v ugodnih legah razpostavljene samotne kmetije in zaselki. Pri mnogih vaseh mlajše in po načrtu izvedene kolonizacije sledimo drugim oblikam vasi in zemljiške razdelitve (gozdne vasi, vasi v vrsti, razdelitev na proge). Nemci uvajajo v agrarno reformo slovenske zemlje vrsto novosti, ki čimdalje bolj izpodrivajo staroslovensko zemljiško ureditev. Ogromne komplekse kronske zemlje podeljujejo vladarji v izmeri tako zvane kra¬ ljevske kmetije, ki je obsegala pri nas okroglo 50 hektarjev. Zemlje je bilo še toliko na razpolago, da si je smel prejemnik zemljišče, izračunano v kraljevskih kmetijah, pogostokrat izbrati tudi izven ožjega krajevno označenega ozemlja. Manjše od kraljevske so bile po obsegu slovenske, bavarske in plemiške kmetije. Slovenske kmetije se omenjajo v razdobju od druge polovice 10. pa do začetka 13. stol. na celokupnem nekdaj po Slovencih naseljenem ozemlju. Navzlic imenu pa ni bila slovenska kmetija nikakršna agrarna posebnost Slovencev. Izmero so med Slovence prinesli Bavarci in ozna¬ čevali z njo kmetije, ki so jih obdelovali nesvobodni podložniki sloven¬ skega rodu. Omeniti je, da se slovenska kmetija pojavi v virih šele po madžarskih navalih, torej tedaj, ko je bil nemški kolonizatorični, gospo¬ darski in socialni pritisk najhujši. Na njen germanski izvor kaže po¬ vršinsko razmerje in odnos do kraljevske kmetije. Ena kraljevska kme¬ tija obsega približno štiri slovenske kmetije, od katerih ima vsaka nekaj preko 12 hektarjev površine. Bavarska kmetija je po obsegu nasproti slovenski v razmerju 5:4, meri torej nekaj nad 15 hektarjev. Plemiška kmetija je za polovico večja od slovenske in obsega nekaj preko 24 hektarjev. Gospodarska središča zemljiških kompleksov (predium), ki jih ob¬ delujejo podložniki enega zemljiškega gospoda, so v 9. stol. gosposki dvori (curtis, curia, hof). Nekateri so nastali na mestu večjih dvorov staro¬ slovenske dobe. Poseben značaj je tem dvorom kot gospodarskim sre¬ diščem dala šele frankovsko-nemška doba. Na zunaj si jih moremo pred¬ stavljati kot večje lesene ali na pol zidane stavbe, nekatere obdane s [ 121 ] palisadami, jarkom in nasipom. Kamenit zid okoli dvora je že izjema, ki jo vir izrečno navaja. Neposredno pod dvor spada zemlja, ki jo zem¬ ljiški gospod s svojimi pridvornimi hlapci sam obdeluje. Zemljo, ki je zemljiški gospod ni obdeloval sam, je oddajal v obdelavo polsvobodnim in nesvobodnim podložnikom, ki so živeli na samostojnih kmetijah, toda plačevali zemljiškemu gospodu dajatve in davščine ter opravljali za dvor tlako. Neredkokrat je nastala v bližini takega gosposkega dvora cerkev, tržišče ali pa kesneje utrjen grad. Zidanih gradov z vsemi pritiklinami, ki si jih navadno pri srednjeveškem gradu predstavljamo, je bilo do 12. stol. pri nas še prav malo. Šele v 12. stol. se pojavljajo številnejši gra¬ dovi srednjeveškega značaja. Kar se do 12. stol. imenuje grad (castellum, castrum, urbs, munimen, civitas) je po večini le utrjen dvor ali staro gra¬ dišče. Večkrat obdaja tak grad zgodnjesrednjeveške vrste močvirje ali jarek, napolnjen z vodo. Velik »vodni grad« je bil panonski Blatograd knezov Pribine in Koclja. Sledovi nekaterih manjših utrjenih dvorov so se nam ohranili do danes (Podkrnos, griček sv. Roka pri Ptuju, v Starem trgu pri Ložu). Najstarejši gradovi, ki nam jih omenjajo pisani viri, so: na slovenskem Koroškem dvoje gradov pri Trušnjah in Kamen v Pod¬ juni, oh Savi že leta 895 omenjeni Rajhenburg, v loških hribih leta 973 omenjeni »castrum Bosisen«, na Gorenjskem grad Bled (1011) in utrdba v Kranju (okoli 1075), ob Soči pa grad Solkan (1001). Socialni red pri Slovencih je obdržal tudi v dobi nemške nad¬ vlade in velikega nemškega dotoka v osnovah iste oblike, kot ga je imel v staroslovenski dobi. Le s to razliko, da se je v trodelitvi družbe na ne¬ svobodne, svobodne in plemiče pod vplivom nemškega reda razmerje enega stanu do drugega v mnogočem spremenilo in ustvarilo mnogotere nove prehodne oblike. V najslabšem socialnem položaju žive pridvorni hlapci in dekle, ki jih je zemljiški gospodar mogel po mili volji odstranjevati, predajati kot stvar komu drugemu in jim svojevoljno zviševati bremena. Tak hlapec ali dekla je stvar gospodova. Niti v zakon ni smel tak podložen hlapec stopiti brez gospodarjevega dovoljenja. Ako ga je sklenil izven gospodstva, ki mu je pripadal, so se otroci navadno delili med tega in med gospodstvo drugega zakonca. Nekoliko ugodnejši socialni položaj so zavzemali pod¬ ložniki, ki so sicer obdelovali gospodarjevo zemljo v lastnem obratu, ali so morali zato gospodarju služiti z dajatvami in delom. Že frankovska doba pozna poleg pridvornega in samostojnega hlapca še vrsto drugih, različno stopnjevanih socialnih odnosov kmetskega pre¬ bivalstva. Poleg hlapcev se vrste nesvobodni in kmetje z različno »svo¬ bodo« na zemljiškem kompleksu enega in istega gospoda. Polsvobodni [ 122 ] so kmetje s »svobodno« kmetijo in z osebno »svobodo«, bolje povedano, ne s popolno, marveč le s polsvobodo. Zato jih imenujemo tudi praznike, ker so bili hlapčevskega in tlačanskega dela »prazni«. Dan, ko ne oprav¬ ljamo hlapčevska dela, nam je še danes praznik. Prazniki so osebno svo¬ bodni, toda vezani na grudo, ki jo obdelujejo in s katere se ne smejo samovoljno umakniti. Polsvoboden se redko ženi ali moži v krogu ne¬ svobodnih, kajti zakon s socialno nižje stoječo osebo privede morebitno potomstvo v nesvobodo. Kmetijo, ki jo ima od gospodstva, je mogel pol- svobodni zapuščati kot dedno imetje. Povsem svobodni slovenski kmetje s prihodom Nemcev nikakor niso izginili. Pač pa se je njihovo število že v prvih stoletjih frankovsko- nemške oblasti začelo močno manjšati. Marsikateri so bil vzroki njiho¬ vega socialnega propadanja. Mnogi svobodni kmetje so bili lastniki tako majhnega deleža svobodne zemlje, da jim ta ni donašal dovolj za živ¬ ljenje. Vzeli so zatorej od sosednjega gospodstva v najem kos zemlje in tako gubili svojo svobodo in gospodarsko neodvisnost. Kakor na nemške svobodne kmete, so tudi na slovenske za njihov socialni položaj uničujoče vplivale mnogotere uredbe nemške dobe. Visokih sodnih glob svobodni kmet ni zmagal, zato je bil prisiljen, da je svojo svobodo prodal za globo, ki jo je nato plačal njegov novi gospodar. Težka vojna služba, zvezana z velikimi stroški, je povzročila, da se je marsikateri svobodni kmet za¬ tekel v varstvo in podložništvo bogatega gospoda, ki je zanj prevzel visoke vojaške stroške. Visok davčni in dajatveni pritisk je uničil svobodo marsikaterega kmeta. Izgubo svobode si pa ne smemo vedno predstav¬ ljati kot prehod v stan povsem nesvobodnega podložništva. Tudi prehod iz svobodnega v le polsvobodni stan pomeni izgubo svobode, kakor po¬ meni narobe pridobitev svobode mnogokrat le dvig iz nesvobodnega v polsvobodni stanovski položaj. Kajti, kakor je po eni strani število svobodnih padalo in se večalo število polsvobodnih in nesvobodnih, tako se je z različnim »osvoboje- vanjem« množilo število polsvobodnih in tudi svobodnih. Ob podelitvi zemlje cerkvi postanejo pogostokrat nesvobodni »svobodni«, to je pol¬ svobodni ali popolnoma svobodni. Posebno cerkev je iz verskih in gospo¬ darskih motivov pospeševala osvobojevanje. Med Slovenci, ki so se kot »plemenit i« že pred prihodom Nem¬ cev v socialnem oziru dvignili nad množico svobodnih, polsvobodnih in nesvobodnih, se je tudi v času po madžarskih navalih nadaljeval že v frankovski dobi započeti proces stapljanja z nemškim priseljenim plem¬ stvom. Še moremo govoriti o plemstvu slovenskega izvora, ali to plem¬ stvo se po svojem položaju in načinu življenja čimdalje bolj približuje nemškemu ter z njim mednarodnemu evropskemu plemiškemu stanu vi- [ 123 ] sokega srednjega veka. Iz staroslovenskih osebnih imen, ki jih v listinah najdemo ob imenih »grof« in »plemeniti«, smemo sklepati, da so še v 10.—12. stol. živeli plemiči, ki so govorili slovensko in dajali svojim otro¬ kom še slovenska imena. Izrečno pa moramo ponovno poudariti, da slo¬ vensko osebno ime ne predstavlja vedno slovenskega porekla, kakor tudi nemško ime ne pomenja nujno, da je bil njegov nosilec Nemec. Slovenskega rodu je bil verjetno Preslav, ki se sredi 11. stol. ime¬ nuje kot odvetnik grofice Heme v Savinjski dolini. Mogoče imajo Bra¬ slovče po njem ime. Plemič s slovenskim imenom je »iz odličnega rodu rojeni Trdoslav«, ki je v 12. stol. s svojo ženo Slavo na svojem posestvu v Liesinški dolini (na Zgornjem Štajerskem) ustanovil cerkev sv. Val- purge. Plemkinja je bila prejkone tudi »svobodna žena Dobronega«, ki je okoli leta 1150 podarila sirotišnici v Admontu svojo deklo Sprinco. Plemiči s slovenskimi imeni prejemajo zemljo od kralja in postajajo tako vazali krone. V bližini današnjih Medvod nad Ljubljano je prejel od kralja Otona III pred 1. 989 neki Pribislav kronsko zemljo. V hrvatskem okraju na Koroškem dobi od istega vladarja dve kmetiji »Slovan Sebe- goj«. Eden takih kronskih vazalov je grof Trdogoj v Muriški dolini na Zgornjem Štajerskem; omenja se v prvi polovici 11. stol. V 12. stol. se plemiči s slovenskimi imeni omenjajo čimdalje bolj poredko. Malo je, kot se kaže, prešlo slovenskega plemstva v velike rodbine mejnih grofov in dinastov 11. in 12. stol. Skoraj vse te so po izvoru nem¬ ške. Med redkimi izjemami, se zdi, je rod koroške Heme, grofice v Bre- žeh in Trušnjah in ustanoviteljice cerkve na koroški Krki (umrla okoli 1. 1045). Ker je grofica Hema imela posestva v dolini Krke in Selčah na Koroškem, ki jih je 1. 898 prejel od cesarja Arnulfa »iz dobrega plem¬ stva rojeni mož z imenom Svetopolk«, moremo domnevati, da je bil ta Hemin prednik in sorodnik. Ker je ime Svetopolk slovensko, moremo s pridržkom tudi za grofico Hemo predpostavljati slovensko pokolenje. Iz rodu grofice Heme je izšel rod, ki se imenuje deloma po gradu Pux na Zgornjem Štajerskem, deloma pa po Višnji gori na Dolenjskem. V Višnjegorcih se torej verjetno pretaka vsaj nekaj slovenske krvi. Nekaj podobnega smemo domnevati za marsikateri navidezno nem¬ ški plemiški rod. Za mnogega ne vemo izvora in nimamo starejših po¬ datkov. Vse pa kaže, da je bil ta in oni domačega pokolenja. Mogoče spada med take rod svobodnih gospodov iz Žovneka (Sannegg), kesnejših Celjskih grofov. Za mnoge plemiške rodbine pa smemo z upravičenostjo domnevati, da so se z možitvami in ženitbami spojile z marsikaterim slo¬ venskim plemiškim, pa tudi neplemiškim rodom. Med svobodnimi plemiči zavzemajo tudi v pomadžarski dobi še nadalje poseben položaj staroslovenski kosezi. Latinske listine te dobe [ 124 ] jih imenujejo »libertini«. V 12. stol. se vrste po činu še med visokim svobodnim plemstvom, v 13. stol. jih že najdemo na enaki stopnji z ministeriali. Socialni pot kosezov gre čimdalje bolj navzdol. Z germanizacijo slovenske zemlje in vedno večjim vplivom nem¬ štva v njenem gospodarskem, socialnem in splošno kulturnem življenju vzporedno vedno intenzivnejše prodira krščanstvo med Slovence in prešinja njihovo celokupno življenje. Pol stoletja madžarskih navalov po- menja tudi v cerkveni zgodovini naše zemlje prekinitev in zastoj. Ob zgornji Muri in zgornji Dravi zastane s tokom germanizacije tudi kristja- nizacija, ob Donavi, v Panoniji ter ob Savinji in Savi so pa madžarski vpadi prekinili začetke tamošnjega krščanstva. Verjetno je, da se je s propadom krščanstva narod v teh krajih zopet nagnil k stari veri v bogove. Z odvrnitvijo Madžarov, ureditvijo vzhodnih krajin in novim valom germanizacije oživi zopet krščanska akcija na slovenskih tleh. Prav iz teh desetletij obnovljenega političnega, kolonizatoričnega in krščanske¬ ga pokreta med Slovenci so se ohranili zapisi treh tekstov v slovenskem jeziku, namenjeni dušnemu pastirstvu med koroškimi Slovenci. To so tako zvani freisinški spomeniki, vpisani v zadnjem četrtletju 10. stol. v rokopis, ki je bil nekoč last škofijske cerkve v Freisingu na Bavarskem, a ga danes hrani Državna biblioteka v Miinchenu. Freisinški spomeniki so najstarejši slovenski zapisani teksti in vobče najstarejši slovanski teksti, napisani z latinskimi pismenkami. Prvi obsega obrazec splošne izpovedi za molitev po pridigi, drugi pridigo o grehu in pokori, tretji no¬ vo obliko splošne izpovedi. Mogoče je, da so v onem času dobili Slo¬ venci tudi že ustaljen tekst slovenskega očenaša in vere. Oznanjevanje krščanstva v narodnem jeziku je bilo Slovencem nuj¬ no potrebno, kajti »temnih in starih običajev« ter vere v stare bogove in duhove je bilo še dovolj. Dolga stoletja po formalnem sprejetju krščanstva živi še staro ajdovstvo v več ali manj prikriti obliki med na¬ rodom. Še v 12. stol. je bilo med odrastlimi osebami mnogo nekrščenih. Duhovniki se sicer trudijo, da bi na mesto starih bogov in božanstev po¬ stavili krščanske svetnike, ali ne vedno z uspehom. V bližini starih aj¬ dovskih kultnih krajev nastajajo cerkve, posvečene sv. Mihaelu, sv. Juri¬ ju, sv. Marjeti in sv. Magdaleni, ki so vsi svetniki, oziroma svetnice »z zmajem« in veljajo kot ubijalci ajdovskega zmaja. V Primorju se jim je pridružil v enakem svojstvu sv. Servul. Iz njegovega latinskega imena »sanctus Servulus« je napravil narod sv. Sacerba. Materi božji je posve¬ čeno največje število starih prafarnih cerkva na Slovenskem. Peter, Jurij, Mihael, Martin in Štefan so od svetniških najbolj pogosti cerkveni patrociniji v starejši dobi. [ 125 ] V 8. in 9. stol. so se najstarejše cerkve postavile po prizadevanju salzburške in oglejske misijonarske akcije ter škofijskih in samostanskih cerkva, ki so postale zemljiške posestnice na slovenskih tleh. Že za Pri- bine in Koclja pride v njuni kneževini kot ustanovitelj novih cerkva v poštev tudi plemič-svetovnjak. Posebno od 10. stol. se tudi na Slo¬ venskem vedno bolj uveljavlja germansko-pravna uredba tako zvanih lastninskih cerkva. So to cerkve, ki jih je velikaš postavil na lastni zem¬ lji in ki so ostale tudi nadalje njegova osebna lastnina. Lastnik postavlja pri cerkvi duhovnika ter ima od nje gospodarsko korist. Iz mnogih last¬ ninskih plemiških cerkva so nastale na Slovenskem farne cerkve, na¬ vadno le za majhen okraj. V 10. stol. so se lastninske cerkve razširile posebno na Koroškem, v 11. stol. pa tudi na Štajerskem in Kranjskem. Med cerkvami je bilo takrat še mnogo lesenih. Ena med njimi na primer je bila znamenita božjepotna cerkev Matere Božje v Lescah na Gorenjskem, ki se je šele v drugi polovici 12. stol. umaknila zidani stav¬ bi. Po obsegu so bile te cerkve navadno še majhne. Kako neznatna za današnje pojme je bila cerkev celo v tako znamenitem kraju, kot je bil Krnski grad na Koroškem, kaže pred nekaj leti izvršena rekonstrukcija tamošnje zidane cerkve iz 9. stol. Šele s samostanskimi cerkvami 11. in 12. stol. so dobili naši kraji prva večja svetišča v romanskem slogu one dobe (cerkve na koroški Krki, v Stični, Gornjem gradu in drugod), V podrobnostih se razlikuje cerkvena uprava v predelih severno od Drave, ki so spadali pod salzburškega nadškofa, od one na ozemlju oglej¬ skega patriarha južno od te reke. Salzburg je s posebnimi cerkveno¬ pravnimi uredbami šel na roko Slovencem, da bi med njimi lažje širil krščansko vero. Najpomembnejša se tiče desetine, to je dajatve, ki jo je prvotno dobivala cerkev in je znašala deseti del vseh pridelkov. Že Alkuin je pisal leta 796 salzburškemu Arnu, naj bo oznanjevalec po¬ božnosti, ne pa izterjevalec desetin. Da bijse lažje sprijaznili z novo vero, Slovenci sprva niso bili dolžni plačevati polne, to je po cerkvenem pravu določene desetine, marveč manjšo, ki so jo, ker je bila v navadi med Slo¬ venci, imenovali tudi »navadno desetino« ali »desetino po običaju Slo¬ vencev«. Razen tega je bila, se zdi, desetine vobče prosta zemlja, ki so jo veliki zemljiški gospodje obdelovali v lastni režiji. Te za Slovence v salz¬ burški vladikovini veljavne desetinske uredbe so se razširile tudi med ostale zapadne Slovane in postale značilne za cerkveno upravo med njimi. V drugi polovici 11. stol. je pa bilo krščanstvo med Slovenci že to¬ liko utrjeno, da je salzburški nadškof Gebhard (1060—1088), ki mu je bila tudi sicer finančna okrepitev njegove cerkve posebno pri srcu, začel zahtevati od Slovencev pravo ali zakonito desetino, to je natančno po [ 126 ] cerkvenem pravu predpisani deseti del poljskih pridelkov, živine, vina itd. Ne brez upiranja od slovenske strani se je salzburškemu vladiki to posrečilo. Drugačen je bil razvoj južno od Drave. Zdi se, da patriarh od svojih cerkva v teh krajih sploh ni pobiral desetine, pač pa lastniki lastninskih cerkva od le-teh. O kaki »slovenski desetini« ne slišimo na ozemlju pa¬ triarhata kar nič. Začel pa je z reformami Oglej skoraj ob istem času kot severno od Drave salzburški nadškof, seveda v drugem pravcu. Patriarh Rabenger (1063—1068) in njegovi nasledniki začno uvajati desetino, ki jo predpisuje cerkveno pravo, tudi na ozemlju oglejskega patriarhata. Obenem z desetinskimi reformami salzburških nadškofov in oglejskih patriarhov v drugi polovici 11. stoletja so dobile vzhodnoalpske dežele trdnejšo farno organizacijo, prvo škofijo in prve samo¬ stane. Živahno cerkveno življenje v oni dobi je v zvezi s cerkveno- reformnim duhom, ki je izšel iz francoskega samostana Cluny in je za investiturnega boja dosegel tudi slovenske pokrajine. Namesto številnih, brez sistema postavljenih lastninskih cerkva se je uredila farna organizacija. Severno od Drave so jo v drugi polovici 11. stol. izvedli salzburški nadškofje, južno od Drave pa oglejski patriarhi tja do srede 12. stoletja. Doba boja za investituro je prinesla na Koroškem ustanovitev stal¬ ne škofije, ki je po času prva v Vzhodnih Alpah. Hema, grofica v Krški dolini na Koroškem, ki ima po svojem rodu, posesti in zvezah tako važen pomen v zgodovini 11. stol., je večji del svojega ogromnega imetja na Koroškem, Savinjskem in Kranjskem prepustila salzburškemu nadškofu Balduinu (1041—1060) v cerkvene namene. Sama je ustanovila vrsto cerkva in dosegla, da jim je salzburški nadškof podelil krstno in pogrebno pravico ter desetine. Za te ugodnosti je salzburška cerkev prejela od Heme posestvo Rajhenburg ob Savi in še neko drugo v Furlaniji. Na Krki je dala Hema sezidati cerkev in ustanovila ženski samostan ter ga bogato obdarovala z zemljiško posestjo na Koroškem, v Savinjski krajini in na Bavarskem (1043). Hemino ustanovo je za ustanovitev škofije uporabil salzburški nadškof Gebhard, takrat eden najvnetejših borcev za reformo cerkve na papeški strani. Obnovil je po več kot stoletnem prestanku staro uredbo karantanskih pokrajinskih škofov na ta način, da si je po¬ stavil na Koroškem strogo sebi podrejenega škofa-sufragana in novo ško¬ fijo opremil s posestvijo Hemine ustanove na Krki. Leta 1072 je prišlo do formalne ustanovitve škofije na Krki. Kmalu zatem je sledila, tudi s pomočjo Heminega imetka, ustanovitev benediktinskega samostana v Ad¬ montu na Zgornjem Štajerskem (1074). Na Koroškem so reforme clunyjevske in gregorjanske smeri dobile [ 127 ] novo mogočno postojanko v samostanu, ki ga je pri Št. Pavlu v Labodski dolini ustanovil leta 1090 grof Engelbert Spanheimski. Z novo škofijo, novimi samostani in strogim cerkvenim duhom, ki je vanje uveden, ter s preokretom v mišljenju dotlej po večini cesarsko usmerjenega svetnega plemstva, so okoli leta 1100 v Vzhodnih Alpah zmagale gregorjanske ideje. Ustanovam 11. stol. se je v začetku prihodnjega pridružila še ena. Grof Kacelin iz furlanskega Možača (Moggio) je predal svojo bogato po¬ sest v Podjuni in drugod oglejskemu patriarhu, da bi ta ustanovil nov samostan. Patriarh je za sedež nove ustanove določil Doberlo ves v Pod¬ juni, naselil vanjo korarje in jo tudi sam bogato obdaroval (1106). Ko je leta 1122 s pogodbo, sklenjeno v Wormsu, formalno zaklju¬ čena borba za investituro, je cerkveno življenje severno od Drave urav¬ nano že povsem v nove tokove. »Slovenska desetina«, preostanek iz dobe pokrščevanja Slovencev, je odpravljena, Koroška dobi prvo stalno škofijo in vrsto novih samostanov. Tudi farna organizacija je medtem že znatno napredovala. Velike plemiške rodbine, Eppensteinci, Spanheimi, rod gro¬ fice Heme in druge ustanavljajo nove cerkve in škofije. Bolj nejasno se razvijajo cerkvene razmere južno od Drave. Staro cerkveno organizacijo, ki sega že v predslovensko dobo in jo tudi sloven¬ ski, obrski in madžarski navali niso uničili, je ohranil le zapadni rob slovenskega naselbinskega ozemlja. Prafare furlanske ravnine in istrskega Primorja segajo tudi v slovensko zaledje. Meje tržaške škofije oklepajo še velik del Notranjske in Krasa. Na Kranjskem sega najstarejša farna organizacija v svojih osnovah v 11. stol. Svetna pripadnost Kranjske pod oglejskega patriarha je, kakor se kaže, pospešila tamkajšnjo cerkveno ureditev in oživila dotlej le slabo brigo oglejskih patriarhov za slovenski del njihove vladikovine. Redkokdaj je prišel oglejski patriarh kot naj¬ višji cerkveni poglavar med svoje Slovence južno od Drave. Na Kranj¬ skem ga zastopa arhidiakon, dokazan že za drugo polovico 11. stoletja. Prva polovica 12. stol. pomenja v mnogih ozirih izrazito prelomnico v zgodovini Slovencev in njihove zemlje. Razloge, da zaključujem s tem časom eno velikih obdobij naše preteklosti, utemeljujem iz pojavov in poteka naše politične, kolonizacijske, gospodarske, socialne in cerkvene zgodovine v razdobju od srede 10. do srede 12. stol. V politični zgodovini je to doba naglega menjavanja voj¬ vod in krajišnikov na čelu upravnih edinic, v katere so razdelili našo zemljo po končanih madžarskih navalih. Do oblasti v posameznih se povzpne manjše število plemiških rodbin, nedomačih po izvoru, ki si kot dedni dinasti začno polagati temelje deželnoknežje in politične oblasti v posesti lastnega rodu. Na Koroškem Spanheimi (1122), na Štajerskem [ 128 ] RUŠEVINE GRADU ŽOVNEK CELJSKA GROFA HERMAN I. IN VILJEM (?) klečita pred Materjo božjo (relief nad vhodom v zakristijo Marijine cerkve v Celju iz konca 14. stol.) 2 XVII Traungavci (okoli 1055) in Babenberžani (1180), na Kranjskem Andechsi (okoli 1150), na Goriškem grofje goriški (okoli 1100). Nekdanji krajišnik in vojvoda, prvotno uradnik krone, se je do 12. stol. spremenil povsem v mogočnega dinasta. V zunanji kolonizaciji je do 12. stol. nemški kmet-kolonist že dosegel bližino pasu, kjer se je v kesnejši dobi izoblikovala slovensko- nemška meja. V nacionalnem oziru pomenja 10.—12. stol. za Slovence dobo najhujše kolonizatorične, gospodarske in socialne germanizacije in največjih teritorialno-nacionalnih izgub. Že je podonavsko, zgornje- štajersko in zgornjekoroško slovenstvo radi silne nemške infiltracije za¬ pisano narodni smrti. Slovensko plemstvo izginja in se pretaplja v nem¬ ško. V notranji kolonizaciji je v teku podrobna naselitev plodne in za obdelavo z manjšim trudom pripravne zemlje. Do prve polovice 12. stol. je kronska zemlja že razdeljena, velike zemljiške darovnice vladarjev prenehajo. Gospodarstvo je v tem obdobju še skoraj vseskozi naturalno. Pravih meščanskih naselbin še ni. Gospodarstvo velikih zemljiških go¬ spodov je osredotočeno na podeželske dvore. Gradovi srednjeveškega tipa so šele v začetkih. V socialnem oziru pomenja doba propad in utesnjevanje svo¬ bode. Število svobodnih med plemiči in kmeti pada v veliko večji meri, kot raste število onih, ki so se iz nižjih socialnih stopenj dvignili v višje. V splošni kulturi pronica duhovno življenje, umetnost in obrt iz Italije in Nemčije v naše kraje le še prav počasi. Narodu, ki se drži v svojem domačem življenju in duhovnosti še svojih starih tradicij, je za- padna kultura še zelo tuja. Velikih škofijskih cerkva in samostanov, teh glavnih razširjevalcev zapadne duhovne in umetnostne kulture, še skoraj ni. Sicer se je krščanstvo ekstenzivno že razširilo, toda še daleč ni moglo iztrebiti ostankov stare vere in stare duhovnosti. Organizacija fara in cerkvenega življenja le počasi napreduje. Šele v prvi polovici 12. stol. postaja vsaj v obrisih vidna nekoliko boljša ureditev cerkvene uprave na takratnem slovenskem ozemlju. Dve sto let od madžarskih navalov do srede 12. stol. pomenja za zgodovino Slovencev in njihove zemlje epoho zase. Z njenim koncem se začenja obdobje naše preteklosti, ki ga moremo po pravici imenovati višek srednjega veka. Zgodovina Slovencev 9 [ 129 ] ■ ■ ČETRTI DEL BORBA ZA POLITIČNO PREVLADO NAD SLOVENSKO ZEMLJO BORBA ZA POLITIČNO PREVLADO NAD SLOVENSKO ZEMLJO DINASTIČNI TERITORIJI DINASTIČNI TERITORIJI NA SLOVENSKIH TLEH NISO NASTALI POVSOD V istem času in na enak način. Ponekod je prišlo do oblikovanja dinastične oblasti poprej, drugod je bil razvoj v tem pravcu počasnejši. Povsod pa kaže stremljenje po dinastični oblasti in teritoriju isto razvojno črto. Mnogi so bili vzroki, ki so ali pospeševali ali zavlačevali politično obli¬ kovanje naše zemlje v smeri dinastičnih teritorijev. Od pozitivnih mo¬ ramo imenovati na prvem mestu daljšo življensko dobo posameznih rod¬ bin in večjo spretnost v ustvarjanju močne deželnoknežje-politične oblasti s sredstvi dinastičnega oblikovanja. Med poglavitne zadrževalne momente je pa šteti neugodno teritorialno-posestno konfiguracijo posameznih dežel. Pod tem nam je razumeti vprašanje, v koliki meri je dežela obsegala enotno in neposredno dinastu podložno ozemlje, oziroma, v koliko je bilo to raztrgano po velikih imunitetnih okrajih cerkvene gospode ali ob¬ sežnem lastnem imetju svetnega plemstva. Zemljiška slika prve vrste je bila razvoju dežele v pravcu enotne dinastične oblasti ugodna, teritorialno razbita pokrajina ga je zadrževala. Potrebno je, ogledati si razvoj od dežele do dežele. Koroška. — Od leta 1122 do leta 1269 zavzemajo vojvodsko dosto¬ janstvo na Koroškem člani rodu Spanheim. Že sto let preden so zasedli koroški vojvodski prestol, so si ti doseljeni frankovski plemiči znali v novi domovini s spretno rodbinsko in cerkveno politiko utrditi svoj položaj. Kot sorodniki Eppensteinov so jih nasledili v koroškem vojvodstvu. Poldrugostoletna vojvodska doba Spanheimov in bogata posest, ki so jo v deželi pridobili, je bila ugodna za razvoj in utrditev njihove dinastične oblasti, čeprav jo .je teritorialno-posestna raztrganost po drugi strani ovirala. Že prvi Spanheimec v deželi, Sigfrid, je z ženitvijo z domačinko Rihardo pridobil obsežna posestva v Labodski dolini. Večji del eppen- steinske zemlje na Koroškem je prešel leta 1122 na Spanheime. Važen činitelj za izgraditev dinastične oblasti Spanheimov v deželi je bil geografski položaj njihove posesti. Največ je imajo v središču Ko- [ 133 ] roške, v široki okolici Celovškega in Gosposvetskega polja. Kdor ima tu svojo posest, je gospodar v deželi, to nas je učila že staroslovenska doba. V 12. stol. in v prvi polovici 13. stol. je moč Spanheimov v osrednjem delu dežele čimdalje bolj rastla. V glavnem je šel ta porast na račun salzburške cerkve. Že izza prvih frankovskih časov ima salzburška nad¬ škofija bogato posest na koroških tleh. Najbolj zgoščena je v osrednjem delu dežele, okoli Gospe Svete, Tinj, Žihpolja, Podkrnosa, Ostrovice in Brež. Madžarski navali niso salzburškemu posestnemu stanju na Ko¬ roškem mnogo škodovali. V 10. stol. se je salzburška zemlja celo ne¬ koliko povečala, ko pa so v 11. in 12. stol. Eppensteini in za njimi Span- heirni prihajali do vedno večje moči, začenja naglo propadati. Ostrovico, Podkrnos, Grabštajn, Vetrinj, Humberk izgubi Salzburg enega za drugim. Mimo salzburške zemlje je v osrednjem delu Koroške omeniti še posest freisinške škofije. Kot salzburška sega tudi ta, s središčem na Otoku ob Vrbskem jezeru, po svojem postanku časovno do 9. stol., se pa kakor ona v teku stoletij silno skrči. V 12. stol. je omejena na ožjo okolico Vrbskega jezera. S propadom salzburškega in freisinškega po¬ sestnega stanja so se okoristili največ Spanheimi. Na nekdaj salzburški zemlji, v Vetrinju, je ustanovil grof Bernard Spanheimski leta 1142 cistercijanski samostan in ga tako bogato ob¬ daroval, da je postala spanheimska pobožna ustanova v drugi polovici 12. stol. in v 13. stol. najhogatejši cerkveni posestnik v središču dežele. Samostanska zemljiška politika gre za tem, da čim bolj zaokroži svojo posest v bližini samostana (v okolici Vrbskega jezera in v Rožu) ter si zagotovi važno pot preko Drave pri Humberku in dalje proti jugu preko Ljubelja na Kranjsko ter s tem zvezo koroških vetrinjskih posestev s kranjskimi na Gorenjskem. Vetrinj kot spanheimska ustanova ni mogel biti nasproten izgraditvi deželnoknežje oblasti vojvodskega rodu v sre¬ dišču dežele. Tu, v nekdaj salzburškem ozemlju, so položili Spanheimi temelj bodočemu glavnemu mestu Koroške, Celovcu. Na račun Salzburga so pridobili v osrednjem delu dežele posest tudi štajerski Traungavci. Spretna pomoč salzburški cerkvi v času nje¬ nega boja s cesarsko stranko je tej rodbini, prav tako kot mnogim dru¬ gim, prinesla marsikateri važen del nadškofijske zemlje na koroških tleh. Grad Humberk nad Dravo je od prve polovice 12. stol. traungavski. V Zgornjem Rožu preide Stari grad Rož (razvalina jugozapadno od Št. Ja¬ koba) v traungavsko posest. Ko so Traungavci leta 1192 izumrli, so pri¬ dobili obenem s štajersko tudi njihovo koroško zemljo avstrijski Baben¬ beržani in jo še sami pomnožili z novo. V prvi polovici 13. stol. je baben- [ 134 ] berška posest na Koroškem združena v poseben urad s sedežem na Podkrnosu. Utrditev deželnoknežje oblasti Spanheimov na zapadnih straneh da¬ našnje slovenske Koroške pa ni bila tako lahka kot v osrednjem delu dežele. Najvplivnejši zemljiški gospod je bil tamkaj škof iz Bamberga, ki je imel v svoji posesti Kanalsko dolino, obsežno ozemlje ob spodnji Zilji, grad Vetrovo in Beljak z okolico. V Beljaku je bilo tudi upravno in go¬ spodarsko središče bamberškega ozemlja. Posestva bamberške cerkve v teh krajih so bila posebne važnosti, ker so obvladovala prehode preko Alp na jug: zelo pomembno cesto skozi Kanalsko dolino, pot preko Predi- la v zgornje Posočje in pot preko »Kranjske gore«, kakor so imenovali Karavanke, v dolino zgornje Save. Silna postojanka Bamberga ob tako važnem križišču potov ni mogla biti všeč deželnemu vojvodu. Do po¬ sebno ostrega konflikta je prišlo, ko je bil v Bambergu za škofa Ekbert, na Koroškem pa za vojvodo Bernard. Spanheimec se je z vsemi sredstvi skušal zasidrati v škofovem Beljaku in ko to ni šlo, niže doli ob Dravi, pri Vernbergu. Nov most, javen trg, skladišče in mitnica naj bi speljali promet od beljaškega mostu na vernberški. Ali to se vojvodu ni posrečilo. Dolgoletna posredovanja, celo od strani papeža in oglejskega patriarha, je bilo treba, da je prišlo leta 1233 do neugodnega izida za Spanheima, ki je izgubil voljo do nadaljnje nasilne lastitve bamberške zemlje na Koroškem. Od večjih posestnikov v zapadnem delu slovenske Koroške je ome¬ niti še benediktinski samostan v furlanskem Možacu (Moggio) in goriške grofe. Prvi ima zemljo v Spodnji Zilji in okoli Baškega jezera, drugi segajo s svojo obsežno zgornjekoroško posestjo, ki so jo okoli leta 1100 pridobili od freisinške škofije, še v slovenski del Ziljske doline (do Blač in Štefana). Prav pisano zemljiško-posestno sliko kaže vzhodni del slovenske Koroške, Podjuna s široko okolico. Že zgodaj, sredi 10. stol., je pridobil tod posest mogočen bavarski rod, ki mu je pripadal tudi škof Albuin briksenški (ok. 975—1006). Ta je podaril gospodstvo Kamen v Podjuni svoji cerkvi in — kakor tudi njegovi nasledniki — stremel po čim večji zaokrožitvi briksenške posesti v teh krajih. Vendar je briksenška cerkev ni mogla trajno obdržati. V 12. stol. je prešla po večini na tirolske, v 13. stol. pa na goriške grofe. Še preostali del posesti Albuinovega rodu so pa nasledili gospodje, ki se po gradu Vovbre (Heunburg) začno imenovati Vovbržani in postanejo eden najimenitnejših plemiških rodov na sloven¬ skih tleh (izumrli 1322). Severno od Drave je pridobil od krone posest domač rod. Med zem¬ ljiškim imetjem, ki ga je leta 895 podelil kralj Arnulf Valtunu, se nahaja [ 135 ] tudi posest v Trušnjah z dvema tamkaj sezidanima gradovoma ter gozd na Dješki gori. Valtun je prednik grofa Viljema, moža grofice Heme, ustanoviteljice ženskega samostana na Krki. Po Viljemovi smrti je po¬ delila vdova posest okoli Trušenj krški cerkvi. Del trušenjsko-krške zemlje je kesneje prešel na Spanheime, del pa na štajerske Traungavce, od teh pa na Babenberžane. Od posesti cerkvene roke v vzhodnem delu Koroške je omeniti še ono bamberške škofije (grad in trg Grebinj, grad Vivšnik — Weissenegg) in samostana, ustanovljenega leta 1090 pri Št. Pavlu v Labodski dolini (okolica samostana, Dravograd, Velikovec od leta 1147). Tudi v Podjuni in okoli Velikovca je bila dinastična ofenziva ko¬ roških vojvod naperjena v glavnem proti cerkveni gospodi. Najmočnejši sunek v naporih za utrditev deželnega gospodstva v teh krajih je usmer¬ jen proti šentpavelskemu Velikovcu. Že kmalu po pridobitvi Velikovca po Št. Pavlu (1147) si laste Spanheimi tamkaj pravice na škodo samo¬ stana. Od vseh Spanheimov je bil najhujši nasprotnik šentpavelskih me¬ nihov koroški vojvoda Bernard. Ugnezdil se je tik ob mestu, najprej s svojim gradom, nato pa je postavil ob samostanski trg še konkurenčnega svojega. Šele v prvi polovici 14. stol. se je koroškemu deželnemu knezu docela posrečila pridobitev Velikovca. Vojvoda Bernard je položil osnove spanheimske deželnoknežje oblasti tudi v Podjuni južno od Drave, ko so namreč po letu 1209 prišla po¬ sestva gospodov Žineških (Sonnegg) v oblast koroškega vojvode. Deželno¬ knežja zemlja se je takrat razširila preko vse Podjune, skoraj od Pli¬ berka na vzhodu pa do velikega kolena reke Drave pri Galiciji na zapadu. Na jugu je obsegala še Železno Kaplo. Upravno središče tega ozemlja je na gradu Reberci (Rechberg) pri Žitari vesi. Teritorialno-politični zgodovini Koroške za Spanheimov daje — če povzamemo naša izvajanja — značilno obeležje prizadevanje deželnih knezov, med njimi predvsem vojvode Bernarda (1202 — 1256), da bi čim bolj povečali moč lastnega rodu in deželnoknežje oblasti. V zapadnem de¬ lu slovenske Koroške se je Bernardovo prizadevanje odbilo ob odporu bamberškega škofa. Več sreče imajo Spanheimi v sredi dežele, kjer je raz¬ padajoče posestno stanje salzburške in freisinške cerkve pospeševalo porast deželnoknežje moči. Na vzhodu pa je vojvoda Bernard pridobil velik del Podjune in si v Velikovcu ustvaril oporno točko za prehod preko Drave na levi breg, kjer se je uspešno boril s šentpavelskim samostanom. Štajerska. — Politika Spanheimov je usmerjena tudi proti jugo¬ vzhodu, v Mislinjsko dolino, to važno zvezo med Koroško in Savinjsko do¬ lino. Največ posesti okoli Slovenjgradca so si pridobili Traungavci, od [ 136 ] XVIII RUŠEVINE GRADU GORNJE CELJE katerih jo dobe 1. 1164 Andeški; in zadnji moški potomec tega rodu, oglejski patriarh Bertold, je 1. 1251 podaril andeško lastnino v slovenj¬ graškem okraju, gradu, trgu ter drugod, s sodstvom, mitnico, kovnico, ministeriali in podložniki oglejskemu patriarhatu. Za oglejskega gospod- stva zavzema slovenjgraški teritorij, ki je imel stare politične zveze s Koroško, še dolgo poseben položaj med Koroško, Štajersko in Savinjsko pokrajino. Šele v 15. stol. postane Mislinjska dolina v političnem oziru štajerska zemlja. Okoli Dravograda in Laboda je od 12. stol. najbogatejši zemljiški posestnik šentpavelski samostan. Njegova zemlja sega proti vzhodu glo¬ boko v Dravsko dolino. Ta se je, od Dravograda do tesni med Breznom in Št. Ožboltom, skupaj z dediščino, ki so jo tod in v sosednji Podravski krajini prevzeli Traungavci od izumrle stranske veje Spanheimov, zdru¬ žila šele 1. 1147 s Štajersko. Spanheimska dediščina v Podravju je bila kaj bogata. K njej spadata kot najvažnejši postojanki Maribor in Badgona. Prva kot grad, sezidan v marki (stal je na Piramidi nad današnjim mestom), druga kot mejna utrdba proti Ogrski, obe pa kot važni prehodni točki preko velike reke. Tudi vrsto manjših gospodstev in številne majhne ministerialske in vi¬ teške rodbine so prevzeli Traungavci sredi 12. stol. kot svojo dediščino v Podravju (gospodje se imenujejo po Mariboru, Limbušu, Draneku, Konjicah, Rogatcu in Cmureku). Sklenjenost deželnoknežjega ozemlja je štajerskim Traungav- c e m znatno pripomogla k izgraditvi dinastične oblasti. V novo pri¬ dobljenem Podravju je bilo tej skoraj edina ovira salzburško imunitetno ozemlje okoli Ptuja. Začetki salzburške posesti v teh krajih segajo še v dobo kneza Koclja. Po madžarskih navalih je Salzburg svoje tamošnje ozemlje obnovil v mejah, ki obsegajo na desnem bregu Drave ozek pas od Zrkovec do ustja Dravinje, na levem pa Gorice od črte Vurberk— Sv. Trojica proti vzhodu do ogrske meje. Traungavci so bili deželni gospodje štajerskega Podravja pičlega pol stoletja (1147—1192). Od leta 1180 imajo čin vojvod. Povišanje je v zve¬ zi s takratno državno politiko in konfliktom med cesarstvom in pa- peštvom. Ta, ki je s ponovno silo izbruhnil za vlade Staufa Friderika I (1152—1190), je prav tako kot boj za investituro vplival na politične razmere takratne slovenske zemlje. Od velikih plemiških rodbin so Spanheimi in Andeški vneti pristaši cesarskih Staufov, salzburški nad¬ škof je privrženci Velfov in papeške stranke, Traungavci pa nihajo med Staufi, svojimi sorodniki, in papeškimi. Slovenska zemlja mora dajati cesarju znatno pomoč za njegove vojske proti italijanskim mestom, ni¬ kakor pa ne stoji povsem v cesarskem taboru. V Savinjski dolini je prišlo [ 137 ] do ostrih nasprotstev med somišljeniki in nasprotniki oglejskega patriarha Ulrika, ki je bil pristaš papeža Aleksandra III in stranke Velfov. Bertold, takrat župnik v Šmartnem pri Slovenjgradcu in arhidiakon v Savinjski krajini, je kot papeževec trpel posebno hudo škodo od cesarskih. Odločitev, ki je v konfliktu med imperijem in sacerdocijem padla v Italiji, je tudi slovenski zemlji prinesla mirnejše čase ter pripravila važne politične spremembe, posebno na štajerskih tleh. Pri Legnanu je leta 1176 doživel cesar Friderik hud poraz, predvsem zato, ker mu Henrik Lev, vojvoda bavarski in saški, ni nudil potrebne pomoči. Cesar sklene s pa¬ pežem sicer mir, a se maščuje nad Henrikom. Odvzame mu leta 1180 obe vojvodini, od katerih dobe Bavarsko Wittelsbachi. Obenem pa povzdigne štajerskega Otokarja v vojvodo, njegovo krajino pa v vojvodino. Namen staufovske politike je bil, zmanjšati s tem moč Bavarske. Le malo let je bil zadnji Traungavec vojvoda štajerski. Brez lastnih naslednikov in radi bolezni tudi brez upanja, da bi jih dobil, je z dedno pogodbo na sestanku v Georgenbergu ob Aniži leta 1186 zapisal svojo vojvodino s celokupnim deželnoknežjim imetjem avstrijskim Baben¬ beržanom. Štajerski ministeriali in vitezi so si pri tem izgovorili zapis in zagotovitev svojih pravic tudi od strani bodočega deželnega gospoda. Ko je prišla formalna privolitev od strani krone, je postala važna spremem¬ ba, ki se je tikala tudi slovenske zemlje, pravnomočna. Zgodilo se je to leta 1192, ko je umrl zadnji Traungavec. V Žički kartuziji, ustanovi nje¬ govega očeta, so ga pokopali. Štajerska je za dobo dobrega pol stoletja dobila deželne kneze novega rodu, avstrijske Babenberžane. Iz tega časa in v zvezi s prehodom na nove gospodarje je končna ustalitev deželnih meja proti Ogrski. Med Dravo in Muro se je stalno od Madžarov ogrožena meja Podravske krajine utrdila po zaslugi salzburškega nadškofa Konrada I (1106—1147) onostran črte Ptuj—Radgona. Za Slovenske gorice je tedaj nastopila doba blagostanja, obsežne kolonizacije in varnosti pred Mad¬ žari, ki jo je povečala vojaško-obrambna ustanova strelcev in strelskih dvorcev, razpostavljenih ob štajersko-ogrski meji, največ med Muro in Dravo. Poprej napadajoči Ogri so bili potisnjeni v defenzivo, v ofenzivo pa je stopil salzburški Ptuj pod vodstvom nadškofovih ministerialov, ki so stolovali na obnovljenem ptujskem gradu in so se povzpeli do veljave in moči kot obmejni kastelani v borbi z Ogri. Njihova poglavitna zasluga je, da se je v zadnjih letih 12. stol. pomaknila meja med Dravo in Muro v škodo Ogrske onostran Ormoža na črto Središče—Ljutomer. S padcem Ormoža se je zrušilo tudi levo in desno ogrsko krilo. Na desnem bregu Drave izgube Ogri okoliš pri Borlu, na severu se pa najkesneje do srede 13. stol. pridruži Štajerski Mursko polje. Obrambna organizacija strelcev [ 138 ] in strelskih dvorcev se vzporedno z intenzivno kolonizacijo razširi preko novo pridobljenega ozemlja. Med Dravo in Rabo se ustali meja med Šta¬ jersko in Ogrsko na črti Središče—Ljutomer—Radgona—Borinje (Feh- ring). Ogri jo vključijo v velikopotezno mejno-obrambno organizacijo, ki je pod Arpadoviči obkrožala ogrsko državo. Kakor drugod ob granicah Ogrske je tudi mejo med Dravo in Rabo zapiral širok pas gozdov, močvirij in puste zemlje, deloma še na umeten način utrjen, skozi ka¬ terega so le na določenih mestih vodila skozi preseke in »vrata« pota iz ene države v drugo. Obramba mejnih prehodov je bila poverjena po¬ sebnim stražnikom. Številna krajevna imena ob nekdanji štajersko-ogrski meji, sestavljena z besedami straža, stražnik in strelec, pričajo še danes o nekdanji mejni organizaciji. Obmejna straža navadno ni bila poverjena domačemu prebivalstvu, marveč pridržana Madžarom in tem sorodnim Pečenegom, oziroma Szeklom. Zdi se, da so naselbine neslovenskih stra¬ žarjev vplivale tudi na oblikovanje slovensko-madžarske meje med Muro in Rabo. Mirnejši časi in s tem na obeh straneh možnosti velikopoteznejše kolonizacije so nastopili s 13. stol. V obdravskem mejnem pasu Slovenskih goric, deloma še pustem in nenaseljenem, jo vodijo ptujski ministeriali, ki naselijo pri Veliki Nedelji Nemški viteški red, na Murskem polju pa štajerski deželni gospodje. Na ogrski strani prejemajo ogromne kom¬ plekse zemlje iz rok Arpadovičev zanesljivi ogrski svetni in cerkveni velikaši. Na severu je dobil od kralja Bele II (1171—1196) ustanovljeni samostan sv. Gotharda (Monošter) zemljišče Dobro. V približnem obsegu današnjega Goričkega Prekmurja je prejel 1. 1208 od kralja Andreja II grof Nikolaj iz Železnega ozemlje, ki ga darovnica označuje Lendava (danes Zgornja Lendava ali Grad). Nasproti Radgone je naselil kralj Andrej II na dotlej pusti zemlji Cankovi 1. 1212 templjarski red. Okoli Dolnje Lendave je pa v 13. stol. zaokroževala svojo posest rodbina Ho- holtov. V štajerskem Podravju so zgodaj pridobili posest tudi alpski samo¬ stani, kar je bilo radi pridelovanja vina zanje velikega pomena. Koroški Št. Pavel prednjači na desnem bregu Drave s posestjo, ki sega od potoka Velke do Ruš, na levem pa z vinorodno zemljo pri Mariboru, na Remšniku in v Slovenskih goricah. Vetrinjski cistercijani imajo raztreseno posest okoli Maribora, admontski benediktinci pa okoli Jarenine in na Radeljnu. Vsa ta samostanska zemlja pa ni izločena iz oblasti deželnega kneza kot salzburška okoli Ptuja. Samostani niso v Podravju imunitetni gospodje, marveč le zemljiški posestniki, in kot taki ne ovirajo izgraditve deželno¬ knežje oblasti. V Savinjski krajini je bil razvoj deželnega gospodstva, če ga primerjamo z onim v Štajerskem Podravju, drugačen. Dvoje predvsem [13 9] je oviralo, da ni prišlo ob Savinji do postanka močne dinastične oblasti. Prvič poseben političen razvoj krajine, ki je zgodaj izgubila lastne kra- jišnike in se v političnem oziru naslonila na Kranjsko, o čemer smo že razpravljali. Drugič pa je bilo Posavinje, bolj kot marsikatera slovenska pokrajina, razbito po imunitetni zemlji, ki ni bila podložna deželnemu gospodu in je kot taka ovirala izgraditev njegove oblasti. Največje go- spodstvo te vrste je bilo Laško; segalo je od Trbovelj do Jurkloštra ter od Sevnice, Radeč in Kuma skoraj do Celja in Žalca. Njegovi gospodarji so bili do leta 1147 Spanheimi, nato Traungavci in od 1.1192 do 1.1246 Babenberžani, torej deželni gospodje štajerski. Vendar k Štajerski Laško v tej dobi ni spadalo. Bila je enklava zase z upravnim in gospodarskim središčem v Laškem. V severnem in vzhodnem delu Savinjske krajine sta bila največja posestnika imunitetne zemlje dva cerkvena gospoda, salzburški nadškof in krški škof. Posestva krške škofije izvirajo iz cesarskih darov Otona II (980) in Konrada II (1016, 1025) savinjskim krajišnikom, od katerih jih je podedovala grofica Hema in jih podelila cerkvi na koroški Krki. V lastni upravi krške cerkve je bilo ozemlje med zgornjo Pako in Dravinjo s središčem okoli Vitanj, dalje pokrajina od zgornje Voglajne do Pil¬ štanja in Podčetrtka ter kot ob Sotli pri Bizeljskem. K temu pridejo še obsežna ozemlja, ki jih je krška škofijska cerkev dajala v fevd (Planina, Kozje, Podsreda, Kunšperk, Rogatec, Lemberg pri Poljčanah). V Kozjem, Pilštanju, Podsredi in Planini domujejo krški ministeriali. Salzburška posest v Savinjski krajini izvira deloma iz dediščine sa¬ vinjskih krajišnikov in grofice Heme, deloma iz samostojnih darovnic krone nadškofijski cerkvi. V Posavju obsega ozemlje od Sevnice pa do Sotle. Središči sta najprej v gradovih v Sevnici in Rajhenburgu, nato pa, po razširjenju in ustalitvi državnih meja proti Hrvatski, od 13. stol. tudi v Brežicah. Svojo zemljo v Posavju je salzburška cerkev pomnožila še s Krškim, kjer je bil najprej posestnik rod grofice Heme, nato pa do leta 1202 grofje Bogenski. Z gradom Krškim in Rajhenburgom je ob¬ vladal Salzburg važno pot ob Savi proti Hrvatski. V zgornji Savinjski dolini si delita večino zemlje leta 1140 ustanov¬ ljeni benediktinski samostan v Gornjem gradu in oglejski patriarhat. V srednjem delu Savinjske doline in v Šaleški dolini pa postajata od 13. stol. dalje vedno bolj vplivni dve rodbini: koroški Vovbržani (Heun- burg), ki so, kot se zdi, nasledili tamkaj nekdanje savinjske krajišnike, in svobodni gospodje Žovneški (Sannegg), kesnejši celjski grofje ter de¬ diči Vovbrških. Celje kot dediščino savinjskih krajišnikov, Mozirje kot oglejski fevd in Šoštanj imajo v posesti Vovbržani. Svobodni gospodje [14 0 ] (liberi) so bili tudi oni iz Vojnika, ki so pa izumrli že leta 1241, nakar je njihova posest prešla na Babenberžane. Kranjska. — Ozemlje Kranjske kaže kaj živopisano historično- teritorialno podobo, ki gotovo ni utegnila pospeševati zgodnjega obliko¬ vanja deželnega gospodstva v oblasti ene rodbine. Oglejski patriarh je sicer od leta 1077 prvič in od leta 1093 drugič krajišnik na Kranjskem. Ali o dejanskem izvajanju oglejske svetne oblasti na kranjskih tleh vemo kaj malo. Namesto patriarhov pridejo v drugi polovici 12. stol. do prve veljave v deželi njihovi namestniki, grofje Andeški, ki imajo kot oglejski fevd deželno upraviteljstvo na Kranjskem obenem s sedežem kranjskega krajišnika, Kranjem. Oglejska cerkvena zemlja sama je bila premalo obsežna, da bi pomagala k izgraditvi močne svetne oblasti patriarhov. Vrhu tega ima glavni kompleks oglejske zem¬ lje na Kranjskem zelo obroben položaj — središči sta Lož in Cerknica — ter boljše zveze z oglejsko posestjo na Krasu in v Furlaniji kot kranjskim zaledjem. Pa tudi tu niso Oglejski za stalno edini in neomejeni gospodarji. Najmanj od srede 12. pa do srede 13. stol. so imeli — kot oglejski fevd — gospodstvo v Ložu grofje iz vovbrškega rodu, ki se imenujejo tudi grofje iz Loža ali po Strmcu (Sternberg) na Koroškem. Vovbrška zemlja sega preko Bloške planote daleč na vzhod in sever. Pri Velikih Laščah meji na posest stiškega samostana, pri Sodražici pa na zemljo Turjačanov okoli Ribnice. V gorenji Kranjski je dvoje obsežnih ozemelj v posesti cerkvene roke, freisinškega in briksenškega škofa. Temelj freisinški posesti na Gorenjskem so položile velike darovnice krone iz 1. 973, 989 in 1002. Selška dolina, skoraj cela Poljanska dolina ter Sorško polje z Loko tvo¬ rijo zaokroženo ozemlje, čigar upravno središče je na gradu v Loki. Na Dolenjskem ima Freising posest okoli Bele cerkve, Škocjana, Strleka in Klevevža, ki se pa zdaleka ni obdržalo v oni strnjenosti kot gorenjska, marveč se razkraja vedno bolj in bolj. Tudi briksenško posest so ute¬ meljile velike kronske darovnice iz 11. stol. Briksen ima v glavnem go¬ renjski kot od sotočja obeh Sav navzgor, del Bohinja in pas ob Karavan¬ kah od Hrušice do Tržiča. Središče obsežnega ozemlja je na blejskem gradu. Od tujih svetnih gospodov so pridobili v dobi nastajanja dinastičnih teritorijev na Kranjskem največ zemlje Andeški, Bo genski in S p a n h e i m i. Grofje iz bavarskega Andechsa in prav tako bavarski grofje Bogenski so priženili večino svoje kranjske zemlje iz dediščine kranjskega in istrskega krajišnika Popona iz rodu Orlamiinde, ki je umrl prejkone leta 1101 brez moških potomcev, zapustivši le dve hčeri. Od teh je ena vzela za moža enega iz rodu Andeških, druga enega iz rodu [ 141 ] Bogenskih. Bogenska posest je raztresena po vsej deželi (na Gorenjskem blizu Preddvora, na Dolenjskem ob Krki, Krško ob Savi). Prav ta raz¬ cepljenost in drobitev posestnega stanja, v zvezi z gospodarsko krizo Bogenskih, je v drugi polovici 12. stol. privedla do razsula njihovega zemljiškega imetja na slovenskih tleh. Poglavitna posestna postojanka Bogenskih na Kranjskem, Krško, preide, kot sem že omenil, v roke salz¬ burškega nadškofa. Leta 1242 je rod Bogenskih brez moškega potomstva izumrl. Povsem drugačen je bil razvoj rodu Andeških. Vrsta srečnih oko¬ liščin je v zvezi s smotrno rodbinsko in državno politiko pripomogla tej častihlepni rodbini do naglega porasta, ki bi jo mogel privesti do trajne dinastične oblasti v deželi, da ni pomanjkanje moških potomcev tega preprečilo. Posestno podlago za moč Andeških na Kranjskem in v Istri je položil grof Bertold II z dediščino svoje žene Sofije, iz rodu izumrlih kranjsko-istrskih krajišnikov. Sin in vnuk, oba z imenom Bertold, sta pri¬ vedla rod na vrhunec moči. Poleg kranjskih posestev in deželnega upra- viteljstva, ki ga imata v imenu oglejskega patriarha, pridobita še krajiško oblast v Istri ter številne fevde tod in na Kranjskem. Imajoč pred očmi zavojevanje svojih prednikov pred sto leti v hrvatskem Primorju, se grof Bertold IV (u. 1204) ponosno imenuje »vojvoda Dalmacije, Hrvatske in Meranije«. S spretno rodbinsko politiko je znal grof Bertold IV ustvariti svojemu rodu z možitvami in ženitvami zveze na evropskih dvorih od Francije do Balkana. Bertoldov sin enakega imena je postal nadškof v ogrski Kalocsi, ban hrvatski in od leta 1218 patriarh oglejski. Po imenu neznana hči bi po dogovorih, ki so se leta 1189 vršili v Nišu z raškim velikim županom Nemanjo in njegovim bratom, morala vzeti na istrskih tleh za moža Toljena, sina humskega kneza Miroslava. Do te andeško- nemanjiške zveze ni prišlo. Hči Agneza je od 1196 — 1200 žena fran¬ coskega kralja Filipa II Avgusta. Gertruda je vzela za moža Andreja, od leta 1204 kralja Ogrske in Hrvatske. Hedviga je postala žena šlezijsko- poljskega vojvode Henrika. Najstarejši sin Oton je sledil očetu na dednih posestvih na Bavarskem in prevzel tudi naslov vojvode meranskega. Drugorojenec Henrik je pa dobil po očetovi smrti Istrsko krajino, oglej¬ sko deželno upraviteljstvo na Kranjskem in andeška posestva tod ter na Štajerskem. Največji strnjeni kompleks andeške zemlje na Kranjskem se je raz¬ tezal od gorskih prehodov pri Motniku in Trojanah na vzhodu pa pri¬ bližno do Kokre, Kranja in Smlednika na zapadu. Središče je v Kamniku, po katerem se Andeški včasih imenujejo »grofje kamniški«. Poleg gor¬ njega gradu so imeli Andeški v Kamniku tudi spodnji grad s kapelo v dvoje nadstropij. Njena vrata v romanskem slogu so iz prve polovice [ 142 ] 13. stol., ko je bil Kamnik pod Andechsi najvažnejši kraj na Kranjskem. V Kamnik je vodila pot iz Savinjske preko Tuhinjske doline. Andeška ustanova je hospital sv. Antona na Kozjem hrbtu, ki je služil prometu ob potu iz Savinjske doline na Gorenjsko. Na gorenjskem ozemlju Andeških živi cela vrsta njihovih ministerial- nih in viteških rodbin. Mnoge so se priselile na Kranjsko z Bavarskega, tako Gali, ki so se povzpeli do take veljave, da zastopa eden od njih, Konrad Gal, leta 1237 na Dunaju pred cesarjem Friderikom II kranjske ministeriale. Drugi andeški ministeriali in vitezi se imenujejo po Guten- bergu pri Tržiču, po Limberku (Lilienberg) in Vranji peči (Rabensberg) pri Kamniku, po Mengšu, Brniku, Cerkljah, Bregu in drugih krajih. Do posebne veljave so se povzdignili vitezi, ki se imenujejo včasih po Ve- lesovem, včasih po Kamniku, izhajajo pa, kakor se zdi, od viteza Majn- harda iz Kokre, omenjenega prvič okoli 1. 1150. Rod je imel bogato posest na ravnini med Kranjem in Kamnikom. Ženski samostan v Vele- sovem je njegova pobožna ustanova (iz 1. 1238). Tretji rod tuje krvi, ki si je pridobil na Kranjskem največ zem¬ lje, so Spanheimi. Srečali smo jih že na Koroškem in v Podravski krajini. Kako so prišli do posesti na Kranjskem, ni prav jasno. S svojo v osrednjem delu krajine ležečo zemljo in fevdi imajo Spanheimi že po pri¬ rodi močno postojanko v deželi. Ljubljana s široko okolico in obrobje Ljubljanskega barja je v njihovih rokah. Spanheimski ministeriali se imenujejo po Falkenbergu pri Turjaku, Igu, Ljubljani, Sostrem (Oster- berg), Polhovem Gradcu, Goričanah in Jeterbenku (Hertenberg) pri Medvodah. V gradu nad Ljubljano je upravno središče najobširnejšega zemljiškega kompleksa Spanheimov na Kranjskem. Drugo po obsegu je ozemlje ob spodnji Krki, s središčem v Kostanjevici. Tu je osnoval voj¬ voda Bernard kovnico novcev, nedvomno s posebnim ozirom na trgovske zveze z vzhodom, kjer se je dober novec kostanjeviškega kova razširil do današnjega Banata. Kostanjevica naj bi tudi bila protiutež bližnjemu freisinško-babenberškemu trgu ob Hrovaškem Brodu (Gutenworth), ki je prav tako imel svojo kovnico novcev. Spanheimska pobožna ustanova tega okraja je cistercijanski samostan pri Kostanjevici (ustanovljen 1. 1234). Iz okolice Kostanjevice je izšla v drugi polovici 12. stol. pod vodstvom Spanheimov politična osvojitev ozemlja onostran spodnje Krke in še preko Gorjancev. Uspeh spanheimske ekspanzije je premaknitev kranjskih meja na škodo Hrvatske od spodnje Krke na črto Oštrc—- Bregana. Ožje s slovensko zemljo je povezana preteklost gospodov Višnje- gorskih. Svobodni gospodje, ki se imenujejo po Višnji gori, so v sorodu z rodom krške grofice Heme in preko njega s plemenitim Sveto- [ 143 ] polkom, ki se ob prelomu 9. v 10. stol. javlja kot posestnik v Krški dolini na Koroškem. Velikanski kompleksi zemlje iz dediščine grofice Heme so prešli na rod Višnjegorskih. Prvotno imajo njegovi člani svoj sedež na gradu Pux v zgornji dolini Mure. V prvi polovici 12. stol. se je pa ena veja naselila na svoja kranjska posestva in se začela imenovati po Višnji gori, gradu, čigar razvaline so še vidne nad današnjim mestom. Na Do¬ lenjskem sega raztresena posest Višnjegorskih od zgornje Krke, Višnje gore in Litije do jugozapadnega in južnega podnožja Gorjancev. Cister¬ cijanski samostan v Stični je pobožna ustanova rodu Višnjegorskih (ust. 1. 1136). Višnjegorski ministeriali in vitezi se imenujejo po Mehovem, Kronovem, Cretežu (Reutenberg), Mirni (Neudeck), Slepčjeku (Blinden- bach), Hmeljniku (Hopfenbach), Prežeku (Preiseck), Mokrem polju (Nassenfeld) in Praprečah (Lichtenberg). V sorodu v Višnjegorskimi in po izvoru iz rodu Ortenburžanov so gospodje, ki se imenujejo po Šum- berku (Schonberg) na Dolenjskem in imajo posest tu ter na Gorenjskem. Višnjegorcem gre glavna zasluga, da so razširili meje Kranjske preko Gorjancev v današnjo Belo Krajino, ki je do srede 12. stol. v političnem oziru spadala pod hrvatsko državo. Od osvojevalcev Bele Krajine se je Albert Višnjegorski v zadnjih desetletjih 12. stol. upal celo preko Kolpe daleč v hrvatsko zemljo, bil pa je odbit, tako da je okoli 1. 1200 Kolpa od kočevskih gozdov do podnožja Gorjancev postala mejna reka med Hrvatsko in Kranjsko. Politični osvojitvi sledi v prvi polovici 13. stol. še cerkvena aneksija pokrajine, ki je bila dotlej poslušna zagrebškemu škofu. Oglejski patriarh Bertold je 1.1228 osebno prišel v Belo Krajino in uvedel v deželici oglejsko cerkveno organizacijo: pod farno cerkev sv. Petra v Črnomlju spadajo štiri podružnice (prejkone Metlika, Pod¬ zemelj, Semič in Vinica), ki jih je Sofija, hči belokrajnskega osvojevalca Alberta, bogato obdarovala. Pri takratnih razdrapanih političnih raz¬ merah na Hrvatskem in Ogrskem ni bilo patriarhu Bertoldu pretežko do¬ seči in obdržati cerkvene uspehe ob mejah in onostran meja svoje dieceze. Med staro kranjsko plemstvo je šteti tudi Turjačane (Auersperg), ki se v listinah pojavijo prvič že sredi 11. stol. Od Grosupeljske kotline pa do Ribnice sega njihova zemlja. Toda že sredi 13. stol. izumrje stari rod. Tisti, ki se pozneje imenujejo Turjačani, izhajajo iz rodu nesvobodnih ministerialov nekdanjih svobodnih gospodov. Pregled posestnega stanja na kranjskih tleh nam je pokazal, kako razbita je bila ta zemlja in kako malo zato primerna za izgraditev moč¬ nega dinastičnega gospodstva. Oglejski patriarh, po privilegijih svetni gospodar dežele, ob številnih svetnih in cerkvenih velikaših deloma ni mogel priti do veljave, deloma pa se tudi ni dovolj brigal za izvrševanje svoje svetne oblasti v deželi, prepuščajoč jo svojim deželnim upravi- [ 144 ] XIX PODOBA MARIJINEGA VARSTVA S HISTORIČNIMI PORTRETI V OLTARJU CERKVE NA PTUJSKI GORI - teljem. Šele patriarh Volfger (od 1. 1204) je začel aktivnejšo kranjsko politiko. Resno se je zavzel za obnovo svojega svetnega gospodstva na kranjskih tleh, pri tem pa trčil na onega, ki je bil v deželi le njegov na¬ mestnik, a je mislil, da je že pravi gospod, na Andeškega. Konflikt med njim in patriarhom uvaja v poglavje o borbi za Kranjsko v 13. stoletju. Istra. — Politična zgodovina Istre v visokem srednjem veku je ozko povezana s kranjsko. Obe deželi prideta obenem pod svetno oblast oglejskega patriarha (1077), v obeh imajo prvo politično besedo in naj¬ obsežnejšo posest člani istih rodbin. Oglejski patriarhi Istre, navzlic po¬ delitvi iz leta 1077, niso obdržali v svoji svetni oblasti. Kot krajišniki se vrste člani nemških rodbin Eppenstein, Orlamiinde, nato Spanheimi (1106—1173) in naposled Andeški (1173—1208). Zadnji dve celo že de¬ dujeta krajiško oblast. Vendar se močna dinastična oblast v Istri ni raz¬ vila. Poseben položaj mest in obsežna zemljiška posest v tujih rokah sta temu nasprotovala. Mesta se v 12. stol. čimdalje bolj izmikajo oblasti krajišnika in gredo svojo pot v avtonomnem razvoju, ki sledi v primerni časovni razdalji onemu italijanskih mestnih občin. Obenem se že od nekdaj močnemu gospodarskemu pridruži še velik političen vpliv Benetk. Prevlada leva sv. Marka se od 12. stol. širi čimdalje bolj nad istrs kim i komunami, ki — malo se oziraje na nemškega krajišnika — sklepajo z Benetkami samostojne pogodbe. Prisega zvestobe, letne dajatve v novcu ali naturi in vojna služba v omejenem okolišu je poglavitna politična vse¬ bina teh preko krajiške oblasti sklenjenih paktov. Gospodarske ugod¬ nosti so pa določene še posebej. Koper, Pulj, Poreč in Rovinj sklenejo v 12. stol. take pogodbe z Benetkami, 1. 1202 se pridružita še Trst in Milje. Drugo, kar je v 12. stol. oviralo dvig dinastične oblasti v deželi, je ogromna zemljiška posest, ki ne pripada rodbinam vladajočih krajišnikov. Najveljavnejši in največji zemljiški posestniki so v Istri oglejski patriarhi in goriški grofje. Oglej ima že od starih časov v Istri bogato posest. V začetku 12. stol. jo je še povečal z zemljo med Rokavo (Dragonjo) in Mirno na severu, ki je bila poprej last grofov iz rodu Orlamiinde, ter velikimi teritoriji v zapadnem delu polotoka. Goriški grofje imajo največ zemlje — lastne in fevdne — v središču dežele s Pazinom kot glavnim krajem. Mnogo so je pridobili tudi od Ortenburžanov, ki so jo zopet podedovali od rodu Orlamiinde. Posočje in Kras. — Slovenska zemlja ob Soči, okoli Postojne in Vipave ter na Krasu zavzema dolgo časa politično slabo opredeljen položaj in kaže zelo razbito zemljiško-posestno podobo; to je eden izmed vzrokov, da v teh predelih dolgo ni prišlo do postanka močnejše dina¬ stične oblasti. Prva zemljiška posestnika sta, podobno kot v Istri, tudi v tem delu naše zemlje oglejski patriarh in goriški grof. Zgodovina Slovencev 10 [145] Oglejski patriarh ima že zgodaj posest v Posočju in na Krasu. Ob Soči je njegov najobsežnejši kompleks Tolminsko, ki obsega dolino Soče od Kobarida skoraj do Ročinja ter porečje Bače in Idrijce. Na gradu v Tol¬ minu je središče upravne edinice, ki se v poznem srednjem veku javlja pod imenom tolminska gastaldija. Beneška Slovenija je prvotno sko¬ raj vsa oglejska. Močna, toda nikakor ne tako sklenjena kot ob zgornji Soči, je bila oglejska posest na Krasu. V zapadnem delu pripada oglejskemu patriarhu pas od spodnje Vipave do tržaških meja. Na no¬ tranjskem Krasu je pridobila oglejska cerkev svojo posest deloma kot dar krone, deloma jo je podedovala. Med podedovano spadata Vipava in Postojna, stara andeška zemlja, ki jo je zadnji moški potomec tega rodu, oglejski patriarh Bertold, 1. 1251 zapisal svoji cerkvi. Največji svetni zemljiški posestniki na Krasu in v slovenskem Po¬ sočju postajajo grofje, ki se od prve polovice 12. stol. imenujejo po Gorici. Njihovo je v glavnem: Posočje od Ročinja do ustja Vipave, večji del Goriških Brd, Bajnška in Trnovska planota, večji del Vipavske doline ter širok pas kraške zemlje, ki se vleče od Komna, Rihenberka in Štanjela notri do Brkinov. Gorica s svojim gradom je središče goriške posesti v Posočju, na Krasu in v Furlaniji. Posest zemlje je dala temu ob Sočo priseljenemu nemškemu rodu trdno osnovo, na kateri si je zgra¬ dil svojo dinastično oblast. Vendar je bil razvoj v tem pravcu na Go¬ riškem mnogo bolj počasen kot na primer na Koroškem ali Štajerskem. Moč oglejskega patriarha, ne le cerkvenega, marveč tudi svetnega go¬ spodarja v Posočju in v Furlaniji, je bila do srede 13. stol. še tako močna, da ni trpela poleg sebe še enega deželnega gospoda. Posebno velja to za dobo energičnih patriarhov Volfgerja (1204—1218) in Bertolda (1218 do 1251). Tudi je bil goriški grof kot odvetnik in veliki vazal oglejski ozko navezan na patriarhat. V drugi polovici 13. stol. se je pa razmerje go- riških grofov do patriarhov zelo spremenilo, tem v škodo, onim v korist dinastične oblasti. Vrsta okoliščin je takrat okrepila moč goriških grofov in položila temelje njihovega deželnega gospodstva ob Soči in na Krasu: gospodarski in politični propad patriarhata pod slabotnimi patriarhi ro¬ manskega rodu, rastoči razkroj oglejskega posestnega stanja v Istri in na Kranjskem, stalno večji politični in gospodarski vpliv Benetk v Furlaniji in Istri na škodo Ogleja ter porast dinastične oblasti v sosed¬ njih pokrajinah. Z običajnim sredstvom dinastične politike, ženitvijo, so goriški grofje razširili svojo oblast daleč izven naših dežel. Grof Majnhard IV je kot mož hčerke zadnjega tirolskega grofa (umrl 1253) pridobil njegove fevde v zgornjem Poadižju. Majnhardova sinova, Majnhard in Al¬ breht, sta pridobila še ostalo posest zadnjega tirolskega grofa in Ie- [ ! 4(5] ta 1271 razdelila goriiko-tirolsko zemljo. Kar je je bilo zapadno od spodnjega Pustertala, je pripadlo kot grofija in gospodstvo Tirolsko Majnhardu, kar vzhodno, pa Albrehtu. Albreht je torej dobil goriško posest na Koroškem, v Furlaniji, ob Soči, na Krasu, na Kranjskem, v Slovenski Marki in v Istri ter se je imenoval grof goriški. Odslej je raz¬ likovati dve veji goriških grofov, goriško in tirolsko. Kar je drugih zemljiških gospodov v Posočju in na Krasu, so vsi manjšega pomena in se glede posestnega stanja ne dajo meriti z oglej¬ skimi patriarhi in goriškimi grofi. Zgornje Posočje med Predilom in Kobaridom, kjer se v 12. stol. omenja posest koroških cerkva (Osoje, Krka), se v 13. stol. vedno bolj odteguje vplivu in zvezam s Koroško ter prehaja v furlansko območje, kamor je kazala pot Predil—Bovec—Na- diška dolina—Čedad. V srednjem Posočju, okoli Gorice in na Krasu, ima in pridobiva posestva benediktinski samostan v Rožacu (Rosazzo, jugovzhodno od Vidma), okoli Štivana ima zemljo samostan iz Beligne pri Ogleju, samostanu sv. Marije pri Ogleju pa pripadajo kompleksi na Bovškem, Tolminskem, Krasu in v Goriških brdih. Čedadski kapitelj ima posest na Bovškem in Tolminskem, samostan v Možacu (Moggio) pa zemljo in podložnike v Goriških Brdih in v Solkanu. Po svojem izvoru je posest furlanskih cerkva v slovenskem delu dežele ali dar obeh glav¬ nih gospodov v teh krajih, oglejskih patriarhov in goriških grofov, ali je pa poklon alpskih gospodov, ki jim je bila posest na jugu preveč od rok. V to vrsto spadajo od Eppensteinov in Spanheimov Rožaški opatiji po¬ deljene vasi na Krasu. Tako sem z orisom teritorialnega razvoja slovenske zemlje v visokem srednjem veku pri kraju. Zemljiško-posestna konfiguracija nam daje ključ do razumevanja, zakaj se je na Štajerskem in deloma na Koroškem dinastična oblast primeroma hitro razvila, se na Goriškem počasi pri¬ pravljala, na Kranjskem, v Savinjski Krajini in v Istri pa kar ni mogla priti na površje. V zadnjih treh pokrajinah je v prvi polovici 13. stol. prišlo do ljute borbe za politično prevlado. Ker je Kranjska glavna de¬ žela, za katero se borijo tuji gospodje na naših tleh, imenujem to po¬ glavje iz slovenske preteklosti »borba za Kranjsko«. 10 * [147] BORBA ZA KRANJSKO NA PRAGU 13. STOL. JE STALA RIMSKO-NEMŠKA DRŽAVA IN Z NJO SLO- venska zemlja v znamenju ostrega političnega boja med kraljem Filipom iz rodu Staufov in kraljem Otonom iz rodu Velfov. Kot mnogokrat po¬ prej so tudi tedaj politična in načelna nasprotstva v Evropi odjeknila na slovenskih tleh. Gospodje, ki so v onem času odločevali pri nas, so se že kmalu po izvolitvi obeh kraljev (1198) izrekli skoraj vsi za Staufa Filipa. V protivelfovskem taboru so koroški vojvoda iz rodu Spanheimov, oglej¬ ski patriarh, istrski krajišnik iz rodu Andeških, avstrijsko-štajerski voj¬ voda iz rodu Babenberžanov, goriški grof in mnogo manjših. Vsi ti stoje na strani Staufa Filipa prav do njegove smrti, ki je posredno vpli¬ vala tudi na politično usodo velikega dela slovenske zemlje. Z umorom kralja Filipa leta 1208 je namreč zvezano ime ene najmogočnejših rod¬ bin na slovenskih tleh, Andeških. Po smrti istrskega krajišnika in oglejskega deželnega upravitelja na Kranjskem Bertolda IV (1204) je postal očetov naslednik v teh dveh službah in obenem dedič obsežnih andeških fevdov in lastnih posestev na slovenskih tleh njegov drugorojeni sin Henrik. Na Kranj¬ skem si je izbral za ženo Sofijo, hčer-edinko Alberta Višnjegorskega. Kazalo je že, da si bo Henrik s pomočjo svojega službenega položaja, andeške zemlje in obširnih posestev, ki jih je po smrti zadnjega moškega Višnjegorca Alberta (umrl po 1. 1209) pridobil po svoji ženi Višnjegorki, še bolj utrdil dejanski dinastičen položaj na Kranjskem in pri tem oglejskega patriarha popolnoma izpodrinil. Politični umor kralja Filipa je popolnoma preokrenil položaj. Go¬ vorica je med drugimi osumila sokrivde tudi andešltega Henrika in kralj Oton Velf, ki je po smrti Staufa dosegel priznanje v državi, je na podlagi razsodbe knezov vzel Henriku njegovo lastno zemljo pa tudi fevde, ki jih je imel od države. Med temi je bila tudi mejna grofija Istra, ki jo je dobil 1. 1208 bavarski vojvoda Ludvik. Proti podelitvi Istre Bavarcu se je pa uprl patriarh Volfger, eden najodličnejših cerkvenih knezov, kar jih je sedelo na oglejski stolici. Sklicevaje se na stare privilegije iz leta 1077 je patriarh dosegel, da se je bavarski vojvoda Istri odrekel in da jo je kralj Oton podelil Ogleju (1209). Obenem je pa patriarh Volfger začel uveljavljati tudi stare kranj¬ ske privilegije Henrika IV iz leta 1077 in 1093 in z njimi skušal oživiti pravice oglejske cerkve do Kranjske. Prilika za to se je zdela ugodna ravno sedaj, ko je bil najmogočnejši gospod na Kranjskem, andeški Hen¬ rik, osumljen sokrivde pri političnem umoru. [ 148 ] Sicer se že leta 1210 imenuje Volfger mejni grof istrski in kranjski, ali o kakem dejanskem izvajanju krajiške oblasti na Kranjskem takrat ni sledu. Nasprotno vidimo, da je tudi po svoji obsodbi Andeiki vztrajal na svojih tamošnjih posestvih (posebno v Kamniku) in se še nadalje imenoval mejni grof istrski. Rodbinske zveze, obširna posestva in veliko število ministerialov mu je nedvomno tudi po obsodbi omogočilo dovolj trdno postojanko v deželi in državi. Na Kranjskem je še nadalje prvi gospod Henrik, le po imenu istrski mejni grof, ne pa patriarh oglejski, mejni grof po privilegijih. Po Istri se pa imenujeta kar dva krajišnika, patriarh in Andeiki. Prvemu se je posrečilo, da si je priboril tu večji ugled svoje krajiške oblasti kot na Kranjskem. Volfger je stopil z mestnimi komunami, ki so takrat v Istri najmočnejši političen faktor, v znosne odnošaje, pridobivši, kakor se zdi, na svojo stran neke stranke v mestih. Tako se je oglejskemu patriarhu posrečilo, da je dosegel ob¬ novitev svojih pravic kot mejni grof v istrskih mestih pa tudi v istrskem podeželju. Važen preokret v političnem položaju slovenske zemlje je nastal 1. 1218, ko je umrl oglejski patriarh Volfger in mu je sledil Bertold iz rodu Andeških, dotakratni nadškof v ogrski Kalocsi in ban hrvatski. S svojim delovanjem kot deželni knez, zemljiški gospod in cerkveni gla¬ var je močno posegel v politično in kulturno življenje slovenske zemlje v prvi polovici 13. stoletja. Izvolitev Bertolda za oglejskega patriarha je preprečila konflikt, ki bi mogel nastati radi dveh istrskih mejnih grofov. Bertold iz rodu Andeških je spojil v svoji osebi nasprotujoče si interese svoje rodbine in oglejskih patriarhov radi Kranjske in Istre. Na Kranjskem je patriarh prepustil oblast svojemu bratu Henriku, pridržujoč si samo naslov kranj¬ skega mejnega grofa, v Istri pa, kjer je bil njegov brat le po imenu krajiški grof, je s taktiko, različno od one svojega prednika, skušal pri¬ dobiti večjo veljavo patriarhove oblasti. Toda že pri prvih korakih, ki jih je napravil v tem pravcu, je naletel na odpor. Patriarh je sicer 1. 1220 dosegel razsodbo knežjega zbora proti avtonomističnim tendencam istrskih komun in politični ekspanziji Be¬ netk,^ ali navzlic temu je v Istri rastla samoupravna moč mest pod benečanskim varstvom. Piran in Koper imata v tej dobi podestate-Be- necane. Benetke dobavljajo Kopru državno žito. Šele energična pomoč cesarjeva — kar j e bilo plačilo za Bertoldovo gibelinsko politiko — je obnovila politično oblast patriarhata v Istri. V Ravenni izda cesar 1. 1232 velik privilegij, naperjen proti samoupravnemu pokretu istrskih komun. Patriarh se je nato z vnemo lotil izgraditve svetne deželnoknežje oblasti v Istri. Upravi oglejske Istre je položil temelje patriarh Bertold [ 149 ] ter si vzel morebiti pri tem za vzor upravno ureditev Sicilije za cesarja Friderika II. Mesta se oglejskemu režimu v Istri sicer stalno upirajo, toda patriarhu Bertoldu in v začetku tudi njegovemu nasledniku patriar¬ hu Gregorju de Montelongo (1251—1269) se je posrečilo, da sta obvaro¬ vala oglejsko posestno in politično stanje v Istri. Ali ne za dolgo. S patriarhi italijanske krvi in smotrnim prodiranjem beneškega vpliva v drugi polovici 13. stol. se začenja novo poglavje istrske zgodovine, ki stoji povsem v znamenju beneškega leva. Na Kranjskem samem je istrski krajišnik Henrik za patriarhovanja svojega brata Bertolda ostal v nemoteni posesti svoje lastnine. Pogosto¬ krat biva na kranjskih tleh, kjer izdaja za svoje kranjske in druge pre¬ jemnike veliko število listin. Piše mu jih njegov notar, župnik Henrik iz Cerkelj na Gorenjskem. V Slovenjgradcu, Kamniku in Hrovaškem Brodu ob Krki kuje Henrik svoj novec kot pravi deželni gospod. Patriarh je le po imenu kranjski mejni grof in se do Henrikove smrti — kolikor nam viri to povedo — nikdar ne prikaže v deželi. Smrt mejnega grofa Henrika 1. 1228, ki ni zapustil otrok, je spre¬ menila položaj. Kot naslednika kranjske dediščine se pojavita njegova brata, patriarh Bertold in vojvoda Oton, prvi kot pravi mejni grof kranjski, drugi kot senior-šef rodbine, ki bi mu po bratovi smrti morala pripasti bogata andeška lastna zemlja na Kranjskem. Henrikova vdova Sofija, rojena Višnjegorska, sama brez krvnega nasledstva, stopi v samo¬ stan. Skupna oblast dveh bratov, Bertolda in Otona, se pa na Kranjskem ni izkazala. Prišlo je celo do medbratovskega konflikta za Kranjsko in Istro, ki jo je odločil cesar patriarhu v prilog. Zakaj temu, nam pojasnju¬ je takratni politični položaj v srednji Evropi. Po nastopu papeža Gregorja IX (1227) se je razmerje med papežem in cesarjem Friderikom II hudo poostrilo. Kakor že poprej, je tudi sedaj stal patriarh Bertold cesarju zvesto ob strani in bil, ko sta se leta 1230 začela papež in cesar približevati, eden najodličnejših posredovalcev mi¬ ru, sklenjenega končno poleti 1230 v San Germanu, oziroma Ceperanu. Cesar je takrat patriarha pritegnil v krog svojih najožjih svetovalcev in je tudi posredoval, da se je patriarhov brat na korist Ogleja odrekel vsem zahtevam in pravicam, ki jih je imel ali mogel imeti do Istre in Kranjske. Julija 1230 se je v San Germanu v Južni Italiji odločilo, naj ima patriarh za oglejsko cerkev imenovani deželi od cesarja v fevd. Oglejskemu patriarhu je njegova spretna gibelinofilska politika prinesla velik uspeh: izpodrinil je brata iz Kranjske in bil na tem, da postane v deželi končno pravi deželni knez. Prav tako gladko pa stvar na Kranjskem vkljub sangermanski raz¬ sodbi le ni šla. Proti patriarhu Bertoldu se je pojavil nov nasprotnik v [ 150 ] avstrijsko-štajerskem Frideriku iz rodu Babenberg. Že njegov prednik, vojvoda Leopold, je kmalu po smrti andeškega Henrika položil temelje zemljiški posesti Babenberžanov na kranjskih tleh. Izkoristil je gospodar¬ sko stisko, v kateri se je takrat nahajala freisinška škofija, in si dal le¬ ta 1229 od freisinškega škofa prepustiti obširne fevde, ki jih je škofija imela v dolenjski Krajini, a jih je tudi poprej imel od nje pokojni Hen¬ rik. S temi fevdi je posegel Babenberžan preko Save v vinorodne gorice med Mirno in Krko. Pomembno je, da tvorijo ti fevdi teritorialno na¬ daljevanje babenberških posestev ob spodnji Savinji in pod Kumom. Vrhu tega se je z Babenberžanom omožila leta 1229 Agneza, hči vojvode Otona in nečakinja patriarha Bertolda. Radi tega je Friderik po smrti svojega tasta Otona (1231) prevzel naslov »gospod Kranjske« (dominus Carniolae), ki je prvič dokazan 1. 1232, hoteč s tem pokazati, da mu je do nasledstva po umrlem vojvodu Otonu in da hoče postati na Kranjskem edini »gospod«. »Gospodstvo Kranjske« odgovarja deželnemu upraviteljstvu, ki so ga Andeški v imenu patriarha izvrševali na Kranj¬ skem že v 12. stol. Večji del priženjene andeške in nekdanje višnjegorske dediščine je s freisinškimi fevdi združil avstrijsko-štajerski Friderik sedaj v svoje »kranjsko gospodstvo«. Kranj, Kamnik, Mengeš, Višnja gora, Mehovo in Metlika leže v njem. Vojvodu Frideriku ni kesnejše zgodovinopisje dalo zastonj pridev¬ ka »bojeviti«. Tolkel se je s Čehi in Ogri, v najhujše nasprotstvo je pa prišel s cesarjem. Hud politični in finančni pritisk, ki ga je vojvoda izvajal v svojih deželah, je bil vzrok, da so od njega odpadla skoraj vsa štajerska mesta, cerkveni gospodje in večji del ministerialov. Koroški vojvoda, oglejski patriarh, salzburški nadškof, bamberški in freisinški škof, goriški in vovbrški grof, gospodje iz Ptuja, Cmureka in Trušenj, iz Kranjske Konrad Gal, vsi ti so se v opoziciji proti Babenberžanu pridružili cesarju, ki je pozimi 1. 1236 prišel s svojo vojsko na Koroško in Štajersko. Friderika zadene državni preklic. Obenem so se takrat zasnovali dalekosežni načrti. Štajerska naj bi postala naravnost od cesarja odvisna državna pokrajina, na Kranjskem pa naj bi se obnovila stara krajiška oblast oglejskega patriarha. Borba Babenberžana s cesarjem se je odločila v Italiji. Velik ne¬ uspeh, ki ga je vladar doživel pri obleganju Brescije (1238) in pre¬ kletstvo, ki ga je zadelo od papeževe strani (1239), je privedlo do pri¬ bliževanja cesarja prejšnjim nasprotnikom, med temi tudi Babenberžanu. Cesar in Friderik se pobotata. Ta se 1239 leta imenuje zopet »gospod Kranjske« in se pojavi naslednjega leta na svojih štajerskih ter kranjskih posestvih, v Mariboru in Kamniku. S poravnavo med cesarjem in Babenberžanom se je politično ozračje [ 151 ] na slovenskih tleh nekoliko umirilo. Cesar se je v naslednjih letih av- strijsko-štajerskemu vojvodu iz političnih in osebnih razlogov še bolj približal. Iz političnih, ker mu je bilo mnogo do odličnega pristaša v nje¬ govem sporu s papežem, iz osebnih, ker je ponovno ovdoveli cesar želel vojvodovo nečakinjo Gertrudo za ženo. Cesarjeva želja je v zvezi z na¬ meravano vojvodovo ločitvijo od Agneze Andeške, s katero ni imel otrok. Ako bi tudi v novem zakonu, ki ga je vojvoda nameraval skleniti, ostal brez njih, bi pripadle — tako je po vsej verjetnosti cesar računal — babenberške dežele njemu kot možu babenberške dedinje Gertrude. Po¬ zimi 1244—1245 so se začela pogajanja in junija 1245 je prišel vojvoda v tej zadevi celo k cesarju v Verono. Z Gertrudino poroko s cesarjem sicer ni bilo nič, toda vkljub temu je prišlo v Veroni do pomembnega političnega načrta. Cesar daje Avstriji in Štajerski, obema babenberški- ma vojvodinama, v okviru njunih dosedanjih meja ime in naslov kra¬ ljevina, vojvodo Friderika samega pa povzdigne v kralja. Novo kraljestvo naj bi dedoval vedno najstarejši član vladajoče rodbine. Obenem dovo¬ ljuje cesar vojvodu, ki ga v načrtu imenuje »grof Kranjske«, da sme deželo Kranjsko povzdigniti v vojvodino, ki naj bi bila neposredno od njega in po njem od cesarja in države odvisna. Če bi se uresničil načrt, v kolikor se tiče Kranjske, bi pa nedvomno nastal spor s pravim kranj¬ skim krajišnikom, patriarhom Bertoldom. Da bi se mu izognili, so izbrali na veronskem sestanku kot bodočega »kranjskega vojvodo« nekega An- zelina, nezakonskega sina patriarha Bertolda. Načrt je bil dobro pre¬ mišljen. Z ozirom na svojega sina bi se patriarh gotovo odrekel Kranj¬ ski. Ali do uresničenja načrta, ki bi rešil pripadnost Kranjske, ni prišlo. Vojvoda Friderik je tudi po veronskem sestanku igral na dve karti, cesarsko in papeško. Dvolična igra ga je zapletla v boj s Čehi in Ogri. V bitki s temi je sicer leta 1246 ob Litvi zmagal, toda padel je na bojnem polju. Bil je zadnji moški potomec iz rodu Babenberg. Spor za baben- berško dediščino nadaljuje borbo za politično oblast na Kranjskem in slovenski zemlji vobče. Nasprotstva v velikem sporu med papeštvom in cesarstvom odjek¬ nejo sredi 13. stoletja močneje kot kdaj poprej v zgodovini slovenske zemlje. Že je patriarh Bertold mislil, da se je s smrtjo zadnjega Baben¬ beržana rešil nevarnega tekmeca v borbi za Kranjsko in da bo sedaj končno vendarle postal pravi gospodar v deželi. Ali račun mu je pre¬ križal cesar. Velika politika je bila zopet vmes. Cesar je odvzel patriarhu Bertoldu, ki se je odločno zavzel za svoje pravice, toda šel medtem v cesarju nasprotno stranko papeških Velfov, Kranjsko kot državi zapadlo deželo in postavil tamkaj posebnega državnega namestnika. Patriarh se [ 152 ] V prvi orsii spredaj na desno kleči nemški kralj Rupert, stan gologlav mož s pisanim plaščem o isti vrsti je grof Friderik Ortenburški, za njim kleči napol v profilu Valburga Ptujska, menih sredi skupine o belem oblačilu in z veliko tonzuro je general kartuzijanskega reda s sedežem o Žičah Štefan Maconi, pred njim proti desni kleče po vrsti Katarina Frankopanska roj. Carrara, njena hči Elizabeta poročena z grofom Friderikom Celjskim (s črnim pokrivalom) in knez Nikolaj Frankopan (po Stegenšku) Spredaj kleče, upodobljeni o profilu, od leve proti desni, ogrsko-hroatski kralj Sigmund, grof Friderik II. Celjski, Nikolaj Gorjanski, grof Henrik IV. Goriški, grof Herman III. Celjski in Bernard Ptujski. Ob Sigmundovi glavi je glava grofa Her¬ mana II. Celjskega, nad njim kleči njegova hči kraljica Bar¬ bara, pred njo je njena sestra Elizabeta (ob Marijinem plašču), za njo njena druga sestra Ana. Glava s turbanom predstavlja mogoče vojvodo Hrvoja Vukčiča, glave za njim do črnca pa mogoče člane bosanske kraljevske hiše, Štefana Ostojiča, kra¬ ljico Jeleno Grubo, kralja Tvrtka II. in kralja Štefana Ostojo (po Stegenšku) h \"uiie .i 7 squV\ ^btA rAamssi iV>\A on«9b s>n iabsi^s ija-itj Knq M •AnsbhA ‘to'\ft st iki« iiisi o sn9v>iiBiq «una*iq k soha atsiftoSo^ .aAatMiši v,u;ui<\\ii l u\j\on\ u \oq&« vViVA raivn bx /rAžuidnsiiO ‘>V o\uxnoi 0 AU 9 CJ x ni uUoBido snsVjd n '>niquAs ibsn?. Ainsui ,'mosBM. h&VAA Ab9'iX a ntsšsbsr. ?. obrt B^sAanB^jsisii^B^ isism^ BA&ai^oAntsvA antaslB^ šteto oq sssbA ' r '?.9b jiovq svu(n b9iq mo-AnubnA «10^01», s B« 9 oo-ioq siadBStiki sod onstn .bvbvsbO ,'ioa riBqb£nai'i \.«\ov\i9\ x9isA ni (moWisvAoq nsitvsS k') usiAntisD tuAšn^ai?, da) •'fon 7 ' •«•'; u-iino i.O •mi .it? prišlo v Veroni do pomembie litičuega .1. > . !*:.>. ni Štajerski, obema babenberšl vina, vojvodo Friderika t«un ge pa povzdigne v 1 aj bi dedoval vedno najstarejši elan vladajoče r uje cesar vojvodu, ki ga v načrtu imenuje »gl ■ ■do Kranjsko povzdigniti v vojvodino, ki naj »n > njem od cesarja 111 države odvisna. Č k’ e tiče Kranjske, bi pa nedvomno nastf iriarhom Bertoldom. Da bi s. elina, nezakonskega sina patriarha Bertolda. N tišljeu. Z ozirom na svojega sina bi se patriarh ^ ,in*sh iioiq »osi bo , u\s\i& RtJalft st 'roai% soobniunaič dO .sAatutA bifinisS ni -•tsa fiSjitSinsl ios\ soočit« mtA mijn ban »a&sjUtifiO Ai snssm Aušžaiq msjtlmsM, doV abdasiJS aiitst ansj.n si o\n bstq ,Biad v>\lofti8b9iq snonadiisi s bobSA) ,ank aiissa a&inb n n')\.n o ju sx aq tbmb ob m»t« as soalfe .asih^u^ atoaiH obootoa soo&oni -btA ,ahitoUO anatši?. ,skid sAšoavioid štAsnasod snafo sAogom otoi*t) ahufci?. B\.bvvA ni ,U ivASscA i>ybsrA .odssvT) onsis\ ositi VinAlWs&siti oq\ ■ x rešil nevarnega tekmeca v borbi za Kranjsko in da bo sedaj • o idarh postal pra * 1 »r v deželi. Ali račun mi • pre- esarju nasprotu« ••••. v*- i 1 ■ >kdi Velfov, Kranjsko kut drža\i ■ ■■želo in postavil ■■ h .»< po.-* bitega državnega na st: --trnka. > se bi bila neposredno od e bi se uresničil načrt, il spor ‘ pravim krani- [ 152 ] DESNA STRAN HISTOR. PORTRETOV OLTARNE PODOBE NA PTUJSKI GORI LEVA STRAN HISTOR. PORTRETOV OLTARNE PODOBE NA PTUJSKI GORI XX je v stiski približal Spanheimom, ki se pa iz začetnih pomočnikov kmalu prelevijo v nevarne tekmece Ogleja. Sistematično si utrjujejo Spanhehni, ki jim stoji takrat na čelu koroški vojvoda Bernard, politični položaj na kranjskih tleh. Po smrti Henrika Andeškega (1228) so se naglo pobrigali za krške in freisinške fevde v dolenjski Krajini, kjer že od srede 12. stol. širijo svoje meje na škodo sosednje Hrvatske. Oglejsko-spanheimski zvezi stoji nasproti gibelinsko usmerjeni go- riški grof, ki ga je cesar postavil za državnega namestnika na Kranj¬ skem. Združena Oglej in Spanheim žanjeta spočetka znatne uspehe. Smrt oglejskega patriarha Bertolda (1251) je sicer razdrla koalicijo, ni pa ustavila politike spanheimskega Ulrika, sina Bernardovega, na Kranjskem. Ulrik nastopi zoper naslednika patriarha Bertolda, patriar¬ ha Gregorja, in dosega velike uspehe. Spretno izrablja zase politične in finančne težave patriarhata, pridobi na Kranjskem babenberške fev¬ de in postane po očetovi smrti (1256) vojvoda koroški. Že se kažejo obrisi velikega spanheimskega dinastičnega teritorija v obsegu Koroške, Kranjske in Krasa. Medtem je pa na severu rastel mnogo močnejši od Ulrika Span¬ heimskega in ostalih tekmecev za politično nadvlado na slovenskih tleh, P r e m y s 1 Otakarll, od leta 1253 kralj češki. Zgodovina tretjega četrtletja 13. stol. gre v smeri rešitve dinastičnih in teritorialnih pro¬ blemov na Kranjskem in v sosednjih deželah v okviru ene same države, ki bo zedinila ogromno večino takratnega slovenskega ozemlja. Zedinje- vanje dežel med Donavo in Jadranom, ki ga je započel in nadaljeval PremysIovec, je od vseh poizkusov dinastičnih tvorb 12. in 13. stoletja najradikalnejši. Za Slovence je še posebno pomemben, ker je vse kazalo, da bodo prišli iz že pol tisočletja trajajočega sklopa nemške države v okvir slovanske državne tvorbe, kar bi za njihov nadaljnji nacionalni razvoj moglo postati nad vse odločilno. [ 153 ] ZEDINJEVANJE SLOVENSKE ZEMLJE POD PSEMYSLOM OTAKARJEM II. ZA BABENBERŠKO DEDIŠČINO SE JE PO LETU 1246 VNEL LJUT BOJ, V KA- terega posežeta obe takrat v najhujšem nasprotstvu stoječi vrhovni oblasti zapadnega krščanstva, cesar in papež, od sosedov pa Ogrska, Češka in Bavarska. Papež in cesar gledata na Avstrijo in Štajersko, ki sta sedaj vojvodini brez pravega gospodarja, vsak s svojega političnega vidika. Računata: Stauf, oziroma Velf na čelu izpraznjenih vojvodin bi pomenil znatno okrepitev cesarskega, oziroma papeškega stališča v ta¬ kratnem konfliktu med sacerdocijem in imperijem. Cesar je bil v svojem pravu, ko je vojvodini kot državi zapadli zasegel in postavil na Štajer¬ skem in Kranjskem kot državnega namestnika gorišltega grofa Majn- harda. Papežu pa tako povečanje cesarskega vpliva nikakor ni bilo po¬ godu in zato je hotel spraviti do nasledstva žensko sorodnico zadnjega Babenberžana, njegovo nečakinjo Gertrudo. Njen mož, Herman Baden- ski, s katerim jo je papež oženil, je pa umrl že leta 1250 in istega leta tudi cesar Friderik II. Smrt obeh je le še huje razdrapala razmere, ki so na Štajerskem in v Avstriji nastopile po smrti zadnjega Babenberžana. Povsod slišimo o bojih in nasilju, o brezpravnosti in nesigurnosti. V tem času, ko je vla¬ dala gola sila in je bila državna avtoriteta povsem omajana, so se pojavili tudi sosedi — sorodniki nekdanjih Babenberžanov — s svojimi zahtevami. Bavarski vojvoda ni uspel, pač pa je bila sreča mila Pre- myslu Otakarju II, takrat še mejnemu grofu moravskemu. Štajersko plemstvo se je jeseni 1. 1251 izreklo zanj in mladi češki princ je, da bi dal svojim zahtevam podlago večje upravičenosti, vzel za ženo že pri¬ letno Margareto, sestro zadnjega Babenberžana. Proti koncu 1. 1251 že se Premysl imenuje vojvoda štajerski. Proti temu je pa nastopil ogrski kralj Bela. Tudi njemu naj bi zakonska zveza podprla politične zahteve. Vdova Gertruda je vzela za moža Romana iz Haliča, sorodnika ogrskega kralja. Ogrski kralj na¬ stopi z vojsko proti Premyslu in najde, kakor se zdi, posebno v štajer¬ skem Podravju oporo za svoje zahteve. Papežu, ki je štel tako ogrskega kralja kot Premysla Otakarja, ki je medtem (1253) postal kralj češki, med svoje zveste pristaše, ni bil spor obeh pogodu. Posredoval je mir v Budimu I. 1254, ki je prisodil Štajersko ogrskemu kralju, Avstrijo pa češkemu. Od Štajerske se je takrat odcepil del sevedno od Semmeringa in se združil z Avstrijo. Šest let je spadala nato Štajerska pod ogrsko krono. Kraljevi na¬ mestnik v deželi postane Štefan, ban in herceg hrvatski. Na gradovih [ 154 ] sede ogrski gospodje, medtem ko je domače plemstvo potisnjeno ob stran. Sicer je pa bil ogrski režim pravičen, posebno nasproti cerkvenim krogom, ki so silno trpeli radi nasilja plemičev. Dobička in ropa željne¬ mu plemstvu strogi pravni red, ki so ga Ogri uvedli v deželo, ni bil všeč, kar je bil eden izmed vzrokov, da so postali plemiči jedro proti- ogrske stranke v deželi. Posebno plemstvo v Podravju se jim je, čeprav je bilo spočetka za Ogre, kmalu uprlo. Sigfrid iz Marenberka, Bertold od Dravinje, njegov sorodnik Konrad in Hartnid iz Ptuja se pojavijo proti ogrskemu banu in ga preženejo. Vendar je bila protiogrska stranka še premalo močna. Štefanu, sinu in sovladarju ogrskega kralja, ki je leta 1258 prišel v deželo, se je v kratkem posrečilo zatreti vstajo. Sto- loval je na gradu v Ptuju, blizu ogrske meje, in svojim drugim naslovom dodal še naslov vojvoda Štajerske. Prevzetna visokost, s katero je Štefan iz Ptuja vladal deželo, je pa ogrskemu režimu odtujila še zadnje pristaše. Tajna akcija proti Ogrom, katere niti vodijo na češki dvor, je v pozni jeseni 1259 privedla do no¬ vega upora, ki se je to pot posrečil. Ogrski kralj je še pred izbruhom zapustil deželo; po prvih uspehih domačinov mora gradove zapustiti tudi večina ogrskih kastelanov. Štajersko plemstvo, med njimi Fride¬ rik Ptujski in Gotfrid Mariborski, ponudi češkemu kralju drugič vojvodstvo, ki ga ta 1. 1260 sprejme. Premyslova odločitev je privedla do vojne, ki pa se je z bitko pri Kroissenbrunnu (na Nižjem Avstrijskem) 12. julija 1260 odločila Čehu in štajerskim barvam v prid. Kralj Štefan se mora v bratislavskem predmiru in nato v dunajskem miru (1261) odpovedati babenberški dediščini in izročiti novemu gospodarju utrjene postojanke -— kolikor jih je imel še v deželi — med njimi tudi Ptuj. Že za božič 1260 leta je bil Pfemysl Otakar v Gradcu, kjer so se zbrali okoli njega vsi odličniki dežele. Sedaj tudi ostarela Margareta češkemu kralju ni več politično koristila; dal je zakon razveljaviti in se že teden dni nato poročil s Kunigundo iz Haliča. Čeh Voko iz Rožm- berka postane štajerski deželni glavar — torej namestu pregnanega Ogra zopet tujec — po njegovi smrti pa škof Brunon iz Olomuca. Za¬ sluga tega najodličnejšega državnika češkega kralja je bila, da se je oblast Pfemyslovca na Štajerskem utrdila. Posebno v ministerialih iz Podravja —- omenjam zopet Friderika iz Ptuja in Gotfrida iz Maribora — je našel češki režim vnete prijatelje. Še boljše v krogih cerkve in mladega me¬ ščanstva. Oprt na te je Premysl nastopil proti onemu delu plemstva, ki ga je sicer poklicalo v deželo, toda se prav tako hitro odvrnilo od njega, ko je videlo tujce na vodilnih mestih in spoznalo strogi red, ki so ga Čehi uvedli. V dobi dolgega medvladja po smrti zadnjega Babenberžana si je [ 155 ] štajersko plemstvo prilastilo marsikateri delež deželnoknežje zemlje. Zato sta kralj P?emysl in njegov štajerski glavar, škof Brunon, dala v le¬ tih 1265—1267 popisati celokupno deželnoknežjo posest na Štajerskem in odvzeto zahtevala od plemstva nazaj. To je pa le še povečalo ob¬ stoječo nejevoljo radi češkega režima, tako da je moral Premysl ener¬ gično nastopiti in kaznovati uporne plemiče. Mnogo štajerskih gradov je tedaj porušenih ali zaseženih. Služba višjega deželnega sodnika pa, ki jo je doslej zavzemal domačin, preide na tujca, Premyslovega za¬ upnika. S strogostjo si je češki kralj znal utrditi svoj položaj v deželi. Zagotoviti si ga je pa bilo prav potrebno, kajti prav takrat so se odpirale Pfemyslu perspektive velikega nasledstva na Koroškem in Kranjskem. Na Koroškem je od leta 1256 za vojvodo Ulrik III, sorodnik kra¬ lja Premysla Otakarja. Njegova mati je bila Pčemyslova teta. Brat Ulrikov je Filip, od leta 1236 prošt na Vyšehradu pri Pragi in kancler češkega kraljestva, od leta 1246 tudi izvoljeni nadškof salzburški. Ulrik se je čutil gospodarja prav tako na Koroškem kot na Kranjskem. Na Kranjskem si je skušal še prav posebno utrditi položaj z zakonsko zvezo z Agnezo, sestro zadnjega andeško-meranskega vojvode Otona in bogato dedinjo andeške zemlje v deželi (1248). Da bi se še bolj zasidral na kranjskih tleh, sklene Ulrik tesno zvezo z Ortenburžani, kar je bilo naperjeno predvsem proti goriškim grofom in oglejskemu patriarhu, ki ga je Ulrik skušal povsem izpodriniti in postati v deželi neomejen gospodar. Ogleju odvzame Ulrik Slovenjgradec ter zasede Vipavo, Po¬ stojno in druge patriarhove postojanke v deželi. Večkrat biva Ulrik na kranjskih tleh. V samotnem kraju Bistri ob Ljubljanskem barju dokonča pobožno ustanovo kartuzijanskega reda, ki jo je tamkaj započel že njegov oče, vojvoda Bernard. Kranjskim in savinjskim samostanom izkazuje pogoste in velikodušne dobrote. Tako si je koroški vojvoda utrjeval svoj položaj v kranjski deželi. V boju Premysla z Ogri najdemo oba spanheimska brata, Ulrika in Filipa, na češki strani. Zato je tudi ogrski kralj 1. 1259 prodrl s svojo vojsko do spanheimskega Št. Vida na Koroškem. V bitki pri Kroissen- brunnu so se skupaj s Čehi in Štajerci borili proti Ogrom tudi Korošci. Češki kralj se pa Korošcem za pomoč proti Ogrom ni izkazal po¬ sebno hvaležnega. Po pridobitvi Štajerske mu je bilo bolj do dobrih odnosov z oglejskim patriarhom kot pa za nadaljnje zavezništvo s Span- heimi. Nasprotstvo med Oglejem in Spanheimi je Premyslu le ovira pri izvedbi njegovih političnih načrtov na jugu. Zato je prejkone češki kralj posredoval mir med oglejskim patriarhom in vojvodom Ulrikom, skle¬ njen 1. 1261 v Čedadu. Ulrik mora plačati patriarhu odškodnino, vrniti vse gradove in posestva, ki jih je odvzel oglejski cerkvi, zaveže se po- [ 156 ] zidati porušeni oglejski grad Vernek pri Litiji, podari Ogleju Ljubljano s pritiklinami ter gradove Goričane, Jeterbenk, Falkenberg, Ig in Turjak, kar dobi skupaj z bratom Filipom od patriarha zopet v fevd. Nasprotno pa prejmeta brata od patriarha Kranj z oglejskim deželnim upravitelj- stvom, Ulrik sam pa do konca svojega življenja še posebej kot oglejski fevd Slovenjgradec. Čedadski mir je gospodstvo koroškega vojvode na Kranjskem znatno omajal. Tudi zakonska zveza z andeško Agnezo, ki je prinesla Ulriku poleg »gospodstva na Kranjskem« v zakon še velik del andeške dedišči¬ ne, ga ni mogla vzdržati. Vrhu tega ni bilo med zakoncema, ker sta ostala brez otrok, že dolgo pravega razumevanja. To je razvidno tudi iz oporoke leta 1262 umrle Agneze, ki ni zapustila »gospodstva na Kranj¬ skem« možu, marveč svojemu sorodniku, ogrskemu kralju Beli IV. Res je ta dediščino prevzel in podelil 1. 1263 »gospodstvo na Kranjskem« zagrebškemu proštu Tobiju Bogudu. Vendar so notranje razmere na Ogrskem preprečile nasledstvo ogrskega kralja na Kranjskem. »Gospod Kranjske in Slovenske Marke« je še nadalje Ulrik Spanheimski, ali bolj po imenu kot dejansko. Spanheimova oblast na Kranjskem je čimdalje manjša, stalno se pa veča vpliv štajerskega soseda in sorodnika, kralja Premysla Otakarja. Vedno bolj steguje češki kralj svoje roke preko Koroške in Kranjske do Krasa in Furlanije, s premišljenim načrtom, da si izgradi na propada¬ jočem dinastičnem ozemlju alpskih rodbin, Babenberžanov, Spanheimov, Andeških in ostalih, drugo državo Premyslovcev. Vmešava se že v no¬ tranje zadeve Spanheimov in Koroške ter posreduje v prepirih tamošnjih lokalnih oblastnikov. Furlanski in goriški gospodje upoštevajo vedno bolj mogočnega češkega kralja. Kdor je Premyslov prijatelj na jugu, mora biti tudi Ulrikov. Med temi je oglejski patriarh, s katerim obnovi ko¬ roški vojvoda 1. 1265 v Landarju ob Nadiži prijateljski pakt. Po smrti svoje prve soproge se je Ulrik drugič oženil. Tudi njegova druga žena je po imenu Agneza. Bila je hči babenberške Gertrude iz njenega zakona s Hermanom Badenskim. Otrok iz tega zakona ni bilo, niti jih ni bilo pričakovati od zakoncev, zelo neenakih po letih. Premysl je to dobro videl in vedel ter pripravil vse za nasledstvo. Bil je tu pa še en dedič, Ulrikov brat Filip, izvoljeni nadškof salzburški, ki je leta 1265 moral resignirati na to svoje mesto, a se nikdar ni odpovedal span¬ heimski dediščini. To je pokazal z mnogimi pravnimi akti, v katerih svo¬ bodno razpolaga s spanheimsko zemljo na Koroškem in Kranjskem ter se tudi uradno imenuje »gospoda« obeh dežel. Ta Filip je bil Premyslu na potu. V dedni pogodbi, ki jo je češki kralj 4. decembra 1268 leta sklenil v Podebradyh z osebno navzočim [ 157 ] koroškim vojvodom Ulrikom, je bil Filip kratkomalo prezrt. Podebrad- ska listina tvori pravno podlago za nasledstvo češkega kralja na Ko¬ roškem in Kranjskem. Z njo postavlja vojvoda Ulrik svojega sorodnika kralja Premysla Otakarja II, ako bi umrl brez sinov in hčera, za dediča vseh svojih dežela, lastne posesti in fevdov. Da bi Filipa za prevaro pri dediščini nekako odškodovala in mu zavezala jezik, sta Premysl in Ulrik dosegla, da je bil nekdanji salzburški nadškof pa smrti patriarha Gre¬ gorja izvoljen za oglejskega patriarha (1269). Prav v zadevi te izvolitve je vojvoda Ulrik bival v Furlaniji, kjer je 27. oktobra 1269 v Čedadu nenadoma umrl. Filip pa s temi spletkami češkega kralja nikakor ni bil zadovoljen in voljan odreči se svoji spanheimski dediščini. Zvezal se je s starim nasprotnikom Premyslovim, ogrskim kraljem, in mu prejkone obljubljal celo nasledstvo na Koroškem in Kranjskem. Češki kralj se pa za vse te akcije ni mnogo brigal, marveč se je pod zimo in po zimi 1269/1270 od¬ pravil z močno vojsko skozi Mislinjsko dolino v Savinjsko in odtod na Kranjsko. Tu zavzame Ljubljano, pridobi z lahkoto Kostanjevico in Kamnik ter se odpravi preko Kranja na Koroško. Vojni pohod je strl Filipov odpor, nekaj njegovih najzvestejših pristašev zbeži k ogrskemu kralju. V bratislavskem miru leta 1270 se ta odpove zahtevam do Ko¬ roške in Kranjske ter zapusti Filipa, ki mu končno ni preostalo drugega kot pomiritev s PremysIom. Vendar se Filip svojim zahtevam do Koroške in Kranjske formalno ni nikdar odrekel. Tako je dosegel češki kralj višek svojega političnega prizadevanja. Tri vojvodine (Avstrija, Štajerska, Koroška) in ena krajina (Kranjska s Savinjsko in Slovensko Marko) so mu podložne. Od salzburškega nad¬ škofa in freisinškega škofa prejme vse cerkvene fevde, ki so jih nekoč imeli Babenberžani in Spanheimi, od oglejskega patriarha dobi vrsto važnih postojank (Slovenjgradec, Mirna, Vernek, Prapreče, Postojna). Do Gorjancev, Kolpe in kraškili prehodov segajo meje Premyslove nove državne tvorbe, vpliv češkega kralja pa še preko Krasa in štajerskih meja. Na Ogrskem ima pristaše, v Furlaniji postane 1. 1272 generalni kapitan. Tako sta političen vpliv in dejanska oblast češkega kralja obsegla skoraj celotno takratno slovensko ozemlje. Prebivalstvo njegovih dežel na jugu je po večini slovensko. Motili bi se pa, ako bi trdili, da je radi slovanske narodnosti kralja, ki je sedaj zagospodoval nad večino sloven¬ ske zemlje, bila tamkajšnja njegova oblast bolj zasidrana, kakor bi bila sicer. Nacionalni moment pri ustanovitvi češke vlade na slovenskih tleh ne prihaja v poštev. Odločilno za stališče za ali proti Premyslovcu je: obči mir, pravni red in gospodarsko blagostanje. Ker je bil Pfemysl [ 158 ] tisti, ki je vse to prinesel v deželo, so bili njegovi pristaši tisti, ki so od miru, reda in gospodarskega procvita imeli svojo korist. Cerkve in mesta, meščan in kmet, vitez in mali človek so na strani češkega kralja, ki jih zna ščititi pred nasiljem visokega plemstva. To je češkemu kralju, od¬ krito ali tajno, po večini nasprotno, in sicer radi tega, ker je na ener¬ gičen način znal zabraniti in streti plemiško nasilje in upor. Kdor se je postavljal po robu, je moral občutiti težko roko češkega vladarja. Eden takih je bil plemič Sigfrid iz Marenberka. Bil je ujet na gradu v Slovenj- gradcu in nato prepeljan na Češko, kjer je končal leta 1272 na šafotu v Pragi. Njegovo truplo, vrnjeno domovini, so pokopali v njegovi ustanovi, samostanu dominikank v Marenberku. Nadaljnji obstoj velike državne tvorbe, ki je pod vodstvom Pre- myslovca nastajala med Sudeti in Jadranom, je preprečil novi, leta 1273 za nemškega kralja izvoljeni grof Rudof iz Habsburga. Skoraj vse, kar je bilo proti Premyslu, se je pridružilo novemu nemškemu kra¬ lju. Med temi so bili: novi oglejski patriarh, nadškof salzburški in ogrski kralj. Češki kralj je kaj kmalu uvidel nevarnost, ki mu je pretila od Rudolfa. Njegova politika na naših tleh začenja iti za tem, da si zagotovi težko prisvojeno. Z bogatimi privilegiji skuša pridobiti velike samo¬ stane. V mesta in gradove pošilja zveste češke posadke. Od nezanesljive¬ ga plemstva zahteva talce. Kako nevaren je bil novi zakonito izbrani nemški kralj, se je kma¬ lu pokazalo. Že nekaj mesecev po izvolitvi je ukazal Rudolf, da se mora državi vrniti vse, kar ji je bilo protipostavno odvzetega. Pri tem sta mišljeni predvsem babenberški vojvodini, ki si ju je češki kralj, ne oziraje se na to, da sta bili državni fevd, šiloma prisvojil. Ker je Pre- mysl vendarle še upal na preokret stvari, posebno na pomoč papeževo — ki pa je izostala — se ni vdal. Državna oblast pritisne znova. Že le¬ ta 1274 sklene nemški državni zbor, da izgubi češki kralj vse svoje voj¬ vodine, ker jih ni doslej zaprosil od države v fevd. Oglejski patriarh in salzburški nadškof se nato postavita odkrito in odločno proti Pre- myslu. Prvi odkloni ponudeno zvezo s Čehom in mu odreče vsakršno podelitev oglejskih fevdov, drugi se na Premyslovo povabilo sicer pojavi v Pragi, toda gladko odbije kraljeve zahteve. V odgovor začne Premyslo- va vojska pod vodstvom štajerskega deželnega glavarja Milote iz Dedič pleniti zemljo salzburškega nadškofa. Že se plemstvo očitno upira češke¬ mu režimu. Avstrijski in štajerski dijaki zapuščajo svoje študije v Pragi. Odpor proti češkemu kralju se širi tudi že v kroge, ki so mu doslej stali s simpatijami ob strani. Nasprotstvo proti Čehom začenja dobivati tedaj celo nacionalen značaj. Kaže se v obliki odpora domačinov in pristašev [ 159 ] zakonito izvoljenega nemškega kralja proti češkemu vsiljencu in tujcem v deželi. Premysl je pa še nadalje vztrajal v posesti Avstrije, Štajerske, Ko¬ roške in Kranjske. Za povabilo na državni zbor mu ni bilo mar, radi česar ga 1275. leta zadene državni preklic. Naslednjega leta napove kralj Rudolf državno vojno svojemu neposlušnemu vazalu. Koroško zasede Rudolfov zaveznik, goriško-tirolski grof Majnhard, Kranjsko njegov brat Albreht, na Štajerskem se izjavi plemstvo za novega nemškega kralja. Češki stranki v deželi zmanjka tal. Kastelani in uradniki Čehi beže iz Štajerske, med njimi deželni glavar Milota iz Dedič. Grof Majnhard postane deželni glavar na Koroškem, Kranjskem in v Slovenski Krajini. Končno odpadejo od češkega kralja tudi cerkveni krogi in mesta, ki so mu bila najdlje zvesta. Premysl je tedaj uvidel brezuspešnost nadaljnjega upiranja in sklenil jeseni 1276 na Dunaju z Rudolfom mir. Da bi rešil češke dežele, se odpove Avstriji, Štajerski, Koroški, Kranjski in Sloven¬ ski Krajini. Skoraj dve leti je nato Rudolf ostal na Dunaju in izdal tu že le¬ ta 1276 splošni deželni mir za Avstrijo, Štajersko, Koroško in Kranjsko, ki naj bi v te dežele zopet uvedel pravno stanje, kakršno je obstajalo pred češko vlado. Naslednjega leta je Rudolf obnovil in razširil velike štajerske privilegije za ministeriale in se s tem skušal prikupiti mogoč¬ nemu plemstvu. Pa tudi s privilegiji za mesta in cerkve ni skoparil. Nedvomno je, da je nemški kralj s takim ravnanjem pripravljal ugodna tla za primer, ko mu bo mogoče podeliti tu na vzhodu proste državne fevde lastnemu rodu. Priprava za to so bili cerkveni fevdi, ki so jih prejeli Rudolfovi sinovi v državi na novo priborjenih zemljah. Premysl se je po dunajskem miru samo umaknil. Na poraz in izgub¬ ljene dežele ni mogel pozabiti. Maščevanje mu je rojilo po glavi, iskal je zaveznikov, in celo slovanska vzajemnost naj bi mu bila sedaj v pomoč. V njenem imenu je klical Poljake »proti nenasitnim zahtevam Nemcev«. Do novih češko-nemških sovražnosti je prišlo spomladi leta 1278, a 26. avgusta do odločilne bitke pri kraju Diirnkrut blizu Morave. Na Ru¬ dolfovi strani so se borile poleg ogrskih zaveznikov in državne vojske tudi čete iz Štajerske, Koroške in Kranjske. Roj je bil dolgo neodločen, nekaj časa se je sreča nagibala celo na Premyslovo stran, končno se pa odločila za Habsburžana. Po junaškem boju je na bojnem polju obležal sam češki kralj Premysl Otakar II, po svojih zmožnostih in političnih konceptih eden prvih kraljev iz rodu Premysl. »Rudolf iz Habsburga je strl napuh slovanskega žezla«, piše eden nemških sodobnikov. Po Diirnkrutu je bilo treba urediti politično-teritorialne zadeve med Donavo in Jadranom. Najprej nadaljuje Rudolf politiko pridobivanja [ 160 ] j H * » t« m^i Uh« i(KCa i ’h nsbcsAv> ^HKHtvAKe re baTC MO« H rtOtmrtRHMeMACA^^jMHK aaW H A \ I ' M ^ f Bl, X*' K ‘' BA, '° K ' U.AIARINA (KANTAKUZINA), HČI DESPOiA DJURDJA BRANKOVIČA. ŽENA GROEA ULRIKA II CELJSKEGA njej na desno brat Štefan, na levo brat Lazar (slika na listini despota Djurdja za samostan Esfigmenu na gon Atos iz I. 1429) XXI najvplivnejših, imajoč stalno pred očmi, kako bi čimprej v teh vzhodnih deželah zasidral svoj lastni rod. Vovbrški grof Ulrik zahteva za svojo ženo radi sorodstvenih zvez delež od babenberške in spanheimske de¬ diščine; v zakup dobi med drugim gospodstvo Laško in vrsto gradov. Mogočnemu ministerialu Frideriku iz Ptuja zastavi Rudolf za dve leti mesto, grad in gospodstvo Ptuj. Največ je pa moral nemški kralj pre¬ pustiti svojemu vojnemu in političnemu zavezniku goriško-tirol- skemu Majnhardu. V oktobru ali novembru 1279 je dotedanje¬ mu deželnemu glavarju Koroške, Kranjske in Slovenske Krajine dal v zakup Kranjsko s Slovensko Krajino, kot državnemu namestniku pa po¬ delil v upravo vojvodino Koroško. S počasnostjo in previdnostjo, ki je značilna poteza habsburške po¬ litike, je Rudolf znal napeljati niti tako, da je že leta 1281 mogel po¬ staviti svojega sina Albrehta za državnega upravitelja v Avstriji in na Štajerskem, v decembru 1282 leta predati obema sinovoma, Albrehtu in Rudolfu, obe deželi kot državni fevd, na Kranjskem in v Slovenski Krajini pa jima podeliti staro oglejsko deželno upraviteljstvo. Oglejski patriarh in njegove pravice do Kranjske so potisnjene povsem ob stran. Vendar ostanejo na Kranjskem in v Slovenski Krajini zakupniki še na¬ dalje goriški grofje, ki jim kot takim pripada dejansko večji del deželno¬ knežjih pravic, Habsburžanom pa, čeprav so bili pravi deželni knezi, le neznatne. Naslednjega leta je kralj Rudolf podelitev iz 1. 1282 v toliko spremenil, da je določil, naj ima od obeh sinov le Albreht oblast in pravice v omenjenih deželah. Le ako bi Albrehtova veja izumrla, naj ji slede Rudolfovi potomci. Tako se je rod Habsburgov ustalil na slovenskih tleh. V naslednjih stoletjih si njegova politika prizadeva za čim večjo poglobitev in raz¬ širitev oblasti in vpliva na slovenskem ozemlju ter v sosednjih pokraji¬ nah. Z ustalitvijo habsburškega rodu, ki je v svoji moški in ženski vrsti gospodoval in vladal našim prednikom skoraj šest in pol stoletij, moremo po pravici načeti novo poglavje v politični zgodovini Slovencev in slo¬ venske zemlje. Zgodovina Slovencev li [ 161 ] HABSBURŠKO-GORIŠKO RAVNOTEŽJE 1282—1335 S STALIŠČA POLITIČNEGA ZEDINJEVANJA SLOVENSKIH POKRAJIN POMENJA rešitev vzhodno-alpskih vprašanj v letih 1279 in 1282 nasproti Pre- myslovi dobi korak nazaj. Proti že skoraj dovršenemu političnemu ze¬ dinjenju pod Pfemyslovcem pride po Diirnkrutu do političnega dualizma in ravnotežja dveh mogočnih rodov: Goriško-Tirolski in Habsburžani si do leta 1335 dele odločilno besedo v Vzhodnih Alpah in na Krasu. Habsburžan, tujec po izvoru, ima sprva težavno stališče v naših de¬ želah. Albreht, prvi avstrijsko-štajerski vojvoda iz novega rodu, je skušal s strogim absolutizmom uvesti v dežele, katerih pravni red in finance so za dobe medvladja silno trpele, zopet urejene razmere. Za prvega finančnega uradnika na Štajerskem je postavil opata Henrika iz Ad¬ monta. Albrehtova politika je pa naletela na silen odpor pri štajer¬ skem plemstvu, ki je najbolj zamerilo opatovo strogo finančno poslo¬ vanje, vojvodu pa nepotrditev njihovih starih stanovskih in deželnih privilegijev. Domača nasprotstva so znali izrabiti zunanji sovražniki, ki so se kaj kmalu pojavili s svojimi zahtevami. Med prvimi je bil češki kralj Vaclav II, ki ni mogel pozabiti, da je njegov oče nekoč gospo¬ doval na Avstrijskem, Štajerskem, Koroškem in Kranjskem. Kot del očetove dediščine zahteva predvsem »svojo deželo« Koroško-Kranjsko. Češka nasprotovanja so v skupnih interesih zbližala Habsburžane in Go- riško-Tirolske, in grof Majnhard, ki je Koroško od leta 1279 upravljal le kot državni namestnik, prejme 1. 1286 deželo kot državni fevd. Dne 1. septembra tega leta je bil goriško-tirolski grof po starodavnem običaju, ki nam ga prav za to priliko popisuje štajerski kronist Otokar, na Gosposvetskem polju svečano umeščen in ustoličen kot vojvoda koroški. Dokler je živel stari kralj Rudolf, ni prišla protihabsburška zveza do pravega izraza. Po Rudolfovi smrti (1291) se pa od vseh strani zgrnejo nasprotniki Habsburžanov, posebej še absolutističnega režima Albrehtovega in njegovega zaveznika goriško-tirolskega Majnharda. Kro¬ gu štajerskega in avstrijskega plemstva ter češkega kralja se pridružijo številni svetni in cerkveni velikaši. Oglejski patriarh Rajmund, ki ni mogel preboleti, kako je bil opeharjen za posest svoje cerkve in svetno oblast na Kranjskem, zahteva vrnitev Ljubljane z vsemi gradovi, mini- steriali in pritiklinami, salzburški nadškof, ki se je čutil ogroženega po strogem izvajanju Albrehtove deželnoknežje oblasti na Štajerskem, je že nekaj let v boju z vojvodom. Vojvoda Spodnje Bavarske spada med vnete pomagače salzburškega nadškofa. Grof Ulrik Vovbrški priglaša po [ 162 ] svoji ženi zahteve do nekdanje habenberške dediščine. Od inozemskega plemstva se znajde v protihabsburškem krogu grof Ivan iz ogrskega Giissinga. Na strani habsburško-majnhardinske zveze pa vidimo Majn- hardovega brata, goriškega Albrehta, v zavezništvu s krškim knezom Ivanom Frankopanom. Albrehtu in Majnhardu se je posrečilo koalicijo, ki je segala od Ogrsko-Hrvatske do Švice in od Češke do Jadrana, v kratkem razbiti. S potrdilom deželnih privilegijev in odpustom opata Henrika je Habs¬ buržan navezal nase najpoprej štajerske plemiče. Nemške kraljevske krone, po kateri je stremel, sicer ni pridobil, zato pa je v uvidevnosti svojega položaja takoj priznal novega kralja, Adolfa Nasavskega, in ta mu je nato podelil njegove dežele v ponoven fevd. Končno so se z Albrehtom pogodili še oglejski patriarh, salzburški nadškof in spodnjebavarski voj¬ voda, z njim tudi njihovi manjši pomagači; od salzburških vazalov med drugimi gospodje iz Vivšnika, Svibnega, Pisec in Kunšperka. Od koroških plemičev se je končno vdal Albrehtu na milost in nemilost tudi naj¬ srditejši njegov nasprotnik, grof Ulrik Vovbrški. Habsburška oblast v novopridobljenib deželah je tako prebrodila prvo težko krizo. Albreht in Majnhard sta leta 1292 zmagala. Njun uspeh pomenja silno utrditev deželnoknežje oblasti na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, obenem pa za te dežele tudi dolgo dobo miru in politične pasivnosti. Za slovensko zemljo se poslej ne vrši več ona živa politična borba, kot smo ji sledili že skozi stoletje. Ob zatonu 13. stol. se po po¬ nesrečenem protihabsburško-goriškem uporu politične razmere pri nas ustalijo. Glavni interesi obeh prvih političnih gospodarjev v naših krajih, Habsburžanov in Goriško-Tirolskih, so usmerjeni drugam. Avstrijsko- štajerskemu Albrehtu neprestano hodi po glavi nemška kraljevska krona, ki jo po zmagi nad kraljem Adolfom in po njegovi smrti leta 1298 tudi doseže. Goriško-tirolski Majnhard se na Kranjskem in Koroškem sicer trudi za pridobitev odtujene posesti, ali ne tako sistematično kot v de¬ želi Tirolski, ki jo smatra slejkoprej za svojo glavno pokrajino. Na kranj¬ skih in koroških tleh se mudi Majnhard le poredko in le majhno je šte¬ vilo privilegijev, ki jih je izdal za tamošnje prejemnike. Štajerska, Koroška in Kranjska so politično nerazgibane tudi pod nasledniki Majnhardovimi in Albrehtovimi. Grofu Majnhardu sledi leta 1295 na Koroškem, Kranjskem in Tirolskem njegov sin Henrik. Mlademu, za višjimi cilji stremečemu grofu, pa te dežele že niso več zadostovale. Leta 1306 so na Češkem s kraljem Vaclavom III izumrli Premyslovci in nemški kralj Albreht je smatral to priliko za ugodno, da pridobi Češko za habsburški rod. S tem je pa prišel navzkriž s koroškim vojvodom Henrikom, ki je imel za ženo eno izmed sestra zadnjega Pre- li* [163] myslovca in je tudi zahteval češke dežele zase. Staro zavezništvo med Goriško-Tirolskimi in Habsburžani se je radi češke dediščine izprevrglo v hudo nasprotstvo, ki je vzhodnoalpske in sosednje dežele pognalo v dva vojna tabora. Velik del odločilne vojne za češko krono se vrši na slovenskih tleh. Oglejski patriarh, goriški škof, grofje Ortenburški, Vov- brški in Pfannberški, svobodni gospodje Žovneški, cerkveni knezi salz¬ burški, bamberški in krški stoje na strani Habsburžanov, ki se jim po¬ sreči pridobiti na Kranjskem in Koroškem važne postojanke, med dru¬ gimi na Kranjskem Višnjo goro in Kranj, na Koroškem pa Št. Vid, Ce¬ lovec in Velikovec. Samostan Gornji grad, ki je na strani Henrikovi, mora radi napadov Vovbrških in Žovneških mnogo prestati. Habsburška koalicija poseže tudi preko državnih meja, ko na sestanku v Mariboru 1. 1308 sklene Habsburžan vojvoda Friderik zvezo s hrvatskimi grofi Baboniči in z grofom Dujmom Frankopanom. Hrvatska gospoda se ob¬ veže z vojaško in denarno pomočjo, za kar dobe Baboniči v zakup vrsto posestev ob spodnji Krki in Gorjancih. Tudi smrt nemškega kralja Albrehta, ki ga je 1. 1308 ubil lastni nečak, ni končala vojne kampanje. Ta se vrši sedaj največ v štajerskem Podravju, ki ga brani Ulrik iz Wallseeja proti vpadom Flenrikovega zaveznika, ogrskega grofa Henrika iz Giissinga. Slovenjgradec, ki so ga koroški vojvodi imeli od oglejske cerkve v fevd, zavzamejo po večdnevnem obleganju združeni krški škof, grofje Vovbrški in hrvatski Baboniči. Šele mir, sklenjen avgusta 1308 v Znojmu, je zaenkrat končal vojevanje za češko krono. Habsburžani se od¬ rečejo Češki in priznajo Henrika za kralja češkega, obdrže pa vse, kar so pridobili na Koroškem in v Savinjski dolini. Še med vojno za češko krono je svobodni gospod Ulrik iz Žovneka stopil med vazale Habsburžanov na ta način, da je prostovoljno svojo lastno posest Žovnek, Ostrovico, Šenek in Liebenstein tem predal in jo nato zopet kot fevd od njih sprejel. S tem je eden najstarejših in naj¬ vplivnejših rodov Savinjske doline pristal na Habsburžane in njihovo politiko. Kmalu se je Habsburžanom posrečilo dobiti tudi deželno go- spodstvo nad celotno Savinjsko dolino. Mir, sklenjen julija 1311 med Henrikom Koroškim in Habsburžani, spopolnjuje znojmsko pogodbo iz 1. 1308. Slovenjgradec, ki ga je habsburška stranka leta 1308 z vojaško silo zavzela, dobi zopet Henrik, zato pa preda Habsburžanom Slovensko Bistrico in Savinjsko pokrajino to in onostran Save, ki jo ti združijo s svojo štajersko posestjo. Takrat so se južne meje Štajerske pomaknile do Save in pri Radečah ter okoli Kuma šle celo preko nje. Teritorialna oblika Štajerske na jugu je s pridobitvijo Savinjskega v glavnem za¬ ključena. Le do manjših mejnih korektur je še prišlo v naslednjih sto¬ letjih. Slovenjgradec so prejeli Habsburžani 1. 1362 kot fevd oglejske [ i 64] cerkve, ga zastavljali štajerski gospodi in s tem začeli polagoma pri¬ števati Štajerski. S Savinjsko pokrajino so posegli Habsburžani na ozemlje, ki je nekoč pripadalo stari Kranjski. Starim političnim zvezam med Savinjsko krajino in Kranjsko moremo slediti še do 14. stol. Sama ožja Kranjska je pa bila še vedno v zakupu Goriško-Tirolskih. Ker je imel edini moški potomec le-teh, Henrik, eno samo hčer, Margareto po imenu, je postajalo nasledstvo njegovih zemelj od leta do leta bolj pereče. Margareta je imela za moža Luksemburžana. Da ne bi Luksembur¬ žani nasledili celokupno Henrikovo dediščino in bi tako postal rod pre- mogočen, je takratni nemški kralj Ludvik iz rodu Wittelsbachov, na¬ sprotnik Luksemburžanov, obljubil Habsburžanom za primer Henrikove smrti podelitev Koroške kot državnega fevda. Kranjska bi jim pa kot le v zakup dana zemlja morala itak pripasti. Habsburžani so v naslednjih letih s previdno politiko pripravili pridobitev Koroške in Kranjske. Habsburžani so še pred njegovo smrtjo znali pregovoriti Henrika Koroškega, da je postavil za deželnega glavarja na Kranjskem in v Slo¬ venski Marki Friderika Žovneškega, vernega pristaša habsburške politike na jugu. S posebnimi zveznimi pogodbami so si nato za primer Henrikove smrti zagotovili naklonjenost salzburškega nadškofa, bamberškega škofa ter grofov goriških in ortenburških. Ko je nato 4. aprila 1335 umrl Hen¬ rik Koroški, ne zapustivši moških potomcev, so Kranjska, Slovenska Marka in Koroška brez težkoč pripadle Habsburžanom, ki sta jim takrat bila na čelu brata Albreht in Oton. S tem je zaključena tretja etapa habsburškega osvojevanja slovenske zemlje in preko nje prodiranja proti morju. Prva jih je privedla 1. 1282 do dejanske oblasti nad štajerskim Podravjem, druga jim je 1. 1311 naklonila Savinjsko, tretja je pa 1. 1335 postavila habsburške mejnike že na kraške prehode. V teku pol stoletja se je previdni politiki Habsburžanov po¬ srečilo, da so pomaknili meje svoje deželnoknežje oblasti od Pohorja in Konjiške gore do Hrušice in Kanalske doline. Habsburžani postanejo tako bližnji sosedje oglejskemu patriarhu in goriškemu grofu. Z obema je prišlo že leta 1335 do ožjih zvez. Oglejski patriarh Bertrand je v po¬ godbi z novimi gospodarji Kranjske skušal zagotoviti svojo kraško po¬ sest, ki so jo mogočni njegovi vazali hoteli razdrobiti in razdeliti v lastno korist. Goriški grofje pa obljubijo, da bodo podpirali interese Habsbur¬ žanov na Kranjskem in Koroškem. Dne 2. maja 1335. leta je podelil cesar Ludvik habsburškima bra¬ toma Koroško kot državni fevd. Ravno dva meseca kesneje je vojvoda Oton, kot prvi iz nove dinastije, sprejel po starodavnem običaju na Gosposvetskem polju deželo v svojo posest. Nato se je odpravil na Kranj- [ 165 ] sko, ki ga je splošno priznala. Friderik iz Žovneka ostane še nadalje kranjski deželni glavar. Previdno zasnovane zveze in hitro izvršena akcija Habsburžanov je bila na mestu. Kajti mogočni Luksemburžani — od katerih je imel eden za ženo hčer zadnjega koroškega vojvode iz rodu Goriško-Tirolskih — niso odnehali od zahtev do Henrikove dediščine in so se v dosego svojih ciljev zvezali celo z Ogri. Do habsburško-luksemburške vojne, ki je bila že na obzorju, pa vendar ni prišlo. Češki kralj Ivan se 1. 1336 v imenu luksemburške stranke odpove na korist Habsburžanom Koroški, Kranj¬ ski in Slovenski Marki. Habsburžani so z dediščino po koroškem Henriku postali I. 1335 deželni gospodje treh vzhodno-alpskih dežela, v katerih je prebival večji del Slovencev. Že takrat se pokažejo skupni interesi, ki vežejo Štajerce, Koroške in Kranjce. Ta skupnost, ki je v bodočnosti privedla do po¬ sebne notranjo-avstrijske deželne skupine, je dobila svoj izraz kmalu potem, ko so se te tri dežele združile pod eno dinastijo. V nemškem Gradcu se že leta 1338 sestanejo stanovski odbori vseh treh dežela na zasedanje, ki je doseglo potrditev enakih deželnih privilegijev za Koroško in Kranjsko; ti pa so zopet prilagodeni besedilu onih za Štajersko. Skup¬ no postopanje, ki se tu pojavlja, ima povsem značaj stanovskih potreb. Le plemstvo, duhovščina in mesta se družijo v skupnih interesih. Kmet, ki predstavlja ogromno večino ljudstva v teh deželah, je iz političnega življenja povsem izločen. 0 kaki narodnostni enoti, ki bi vezala te tri od 1. 1335 habsburške dežele, ni govora. Če pravi koroški zgodovinar Ivan Vetrinjski, da so leta 1338 prosili kranjski in koroški plemiči svojega vojvodo za izenačenje svojih privilegijev s štajerskimi, »da bi iz njih in Štajercev nastal en narod«, je pri tem razumeti interesno skupnost enega stanu v treh deželah, ki mu je jezik le občevalno sredstvo. Ta pa je v deželnih privilegijih za Koroško in Kranjsko iz 1. 1338 edinole nemški. Leta, ki slede zedinjenju Štajerske, Koroške in Kranjske pod Habs¬ buržani, so za te dežele doba zunanjega in notranjega miru, ki so ga pre¬ kinile le nekatere velike elementarne katastrofe. Velika kuga je pobrala v letih 1348—1350 na tisoče ljudi. Za leto 1338 beležijo letopisi roje kobilic, za leto 1348 velik potres, ki je na Koroškem sprožil usad z Dobrača, zasul sedemnajst vasi in zajezil reko Ziljo. Elementarnim ka¬ tastrofam so se pridružile gospodarske krize in socialna gibanja, ki se javljajo tudi na slovenskih tleh v pohodih bičarjev in preganjanju Židov. [ 166 ] PRODIRANJE HABSBURŽANOV NA MORJE S PRIDOBITVIJO KRANJSKE SO SE HABSBURŽANI NA ZRAČNO RAZDALJO 40—50 km približali morju. Vse njihovo stremljenje v sledečih deset¬ letjih gre za tem, da prederejo kraško bariero, ki jim je še zapirala pot do Tržaškega zaliva in Kvarnera. V dosego tega namena je bilo treba uravnati primerno politiko nasproti gospodom, ki so takrat imeli od¬ ločilno besedo med Kvarnerom in Furlanijo. Bili so to oglejski patriarh, goriški škof in beneški dož. Najmanj opasen tekmec je bil prvi. Od smrti zadnjega velikega pa¬ triarha nemškega rodu, Bertolda iz rodbine Andechs (1251), gre s po¬ litično in gospodarsko močjo patriarhove države naglo navzdol. Pa¬ triarhova svetna oblast, ta ustanova rimsko-nemškega imperija ob vratih Italije, Nemčije in Balkana, propade obenem z veličino srednjeveškega cesarstva. Z Gregorjem de Montelongo zasede prvič po stoletjih Italijan staroslavno oglejsko stolico. Slede mu skoraj izključno Romani, ki vodijo patriarhat iz nemško-cesarske okolice visokega srednjega veka v italijansko-papeško območje. S političnim preokretom gre vzporedno go¬ spodarski propad. Trgovska politika silnih Benetk je obkroževala vedno bolj tudi patriarhovo državo in ni trpela poleg prapora sv. Marka v zgornjem Jadranu še drugega. Oglejsko-beneške trgovske pogodbe 13. stol. jasno kažejo, kako je Oglej počasi, toda stalno popuščal Benetkam na korist. Gospodarsko obkroževanje in politični neuspehi so povzročili tudi naglo finančno propadanje Ogleja ter vedno globlje pogrezanje v dolgove. Patriarhat jih je končno plačal Benetkam za ceno svoje svetne oblasti. Od Gregorja de Montelongo naprej se silno krči tudi posestno stanje oglejske države, ki je nemočno cesarstvo ni več moglo ščititi. Prvi udarci pridejo iz Kranjske in Istre. Na Kranjskem sta oglejski posesti prizadejala prve hude rane Ulrik Spanheimski in Premysl Otakar II. Majnhardini in Habsburžani le nadaljujejo razdiralno delo svojih prednikov. Na račun oglejske svetne posesti in oblasti širijo svojo zemljo, vse do kraja svet¬ nega gospodstva oglejskih patriarhov v 15. stoletju. V Istri je bil Oglej postavljen pred posebno zamotan političen pro¬ blem. Mesta, najpomembnejši politični in gospodarski faktor, so vezana na patriarha kot na svojega svetnega gospoda, istočasno pa že od srede 12. stol. s številnimi pogodbami gospodarskega in političnega značaja tudi na Benetke. Rastoča moč Benetk ob vzporednem političnem in gospodar¬ skem propadanju Ogleja je istrske komune, eno za drugo, pehala v naročje sv. Marka, sicer še »s pridržkom patriarhovih pravic«, kar je pa v paktih [ 167 ] le še gola formula. Od številnih istrskih komun in gradov jih je leta 1386 le še deset pod oglejskim patriarhom. Iz mest in gradov se širi beneška oblast tudi v podeželje. Ali ne preko celega polotoka. Osrednji in severo¬ vzhodni del je v oblasti goriških grofov. Goriški grofje so zasnovali deželnoknežjo oblast v Istri na temelju bogate posesti lastne in fevdne zemlje. Njihovo ozemlje začnejo sodobniki od začetka 14. stol. ločiti od oglejske in beneške Istre in jo imenovati gro¬ fijo ali »k n e ž i j o« Istro. Ker so goriški grofje od cesarja Karla IV dalje nemški državni knezi, njihove zemlje torej nemški državni fevd, se šteje tudi njihova istrska posest k »Nemčiji«, medtem ko začenjajo beneško-oglejsko Istro šteti k Italiji. Ob delitvi goriške posesti 1. 1271 je goriško Istro obenem s posestjo v Furlaniji, ob Soči, na Krasu, Koroškem, Kranjskem in v Slovenski Marki prejel grof Albreht I. Ob drugi delitvi goriške zemlje I. 1342 je pa veja, ki ji je načeloval grof Albreht IV, do¬ bila posest v Istri, na Kranjskem in v Slovenski Marki, druga pa, z gro¬ fom Henrikom III na čelu, goriško zemljo v Furlaniji, ob Soči in na Krasu. Beneško-oglejsko-goriško pregrado ob Kvarneru, na Krasu, v Istri in v Furlaniji začno sredi 14. stol. z veliko doslednostjo rušiti Habsburžani. Oglejska Zgornja Vipava je že 1. 1344 v habsburških rokah, medtem ko si oglejsko Spodnjo Vipavo laste ob istem času goriški škofje. V sporu, ki ga je imel vojvoda Albreht II z oglejskim patriarhom Bertrandom (umrl 1350) in njegovim naslednikom patriarhom Nikolajem (umrl 1358), ne¬ zakonskim sinom češkega in nemškega kralja ter cesarja Karla IV, je pripadel Habsburžanom oglejski Lož in kmalu za tem tudi Spodnja Vipava. Sin in naslednik Albrehta II, Rudolf IV, eden najboljših po¬ litikov iz rodu Habsburžanov (1358—1364), nadaljuje z uspehom in srečo protioglejsko politiko svojega očeta. Na kraških prehodih pridobiva nadaljnje postojanke, ob priliki osebne navzočnosti 1. 1360 na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem pa tudi pristaše. Turjaški se mu predajo kot fevdniki in sprejmejo od Rudolfa oglejski fevd Nadlišek ob starem potu, ki je vodil iz ljubljanske kotline na Kras (1360). Ob njem pride kmalu zatem pod Habsburžane tudi Postojna. Gospod iz Predjame se zateče v varstvo mogočnega avstrijskega vojvode. Še dalje proti vzhodu se mu pridruži vrsta furlanskih plemičev. Da bi dosegel v območju zgornjega Jadrana še večje uspehe, se zveže Rudolf z ogrskim kraljem Ludvikom I iz rodu Anjou. Habsburško-anžuvinska koalicija ni naperjena le proti Benetkam, ki jim je Ludvik v zadarskem miru 1358 odvzel Dalmacijo »od sredine Kvarnera do Drača«, marveč tudi proti cesarju, Luksem- [ 168 ] buržanu Karlu IV, ki velikega porasta habsburške sile na jugu ni gledal s prijaznimi očmi. V teku vojne je Rudolf patriarha (bil je takrat za pa¬ triarha Ludvik della Torre) ujetega privedel na Dunaj in ga prisilil, da je sklenil predhodni mir z zelo težkimi pogoji za Oglej. Končni mir, sklenjen 5. februarja 1362 s posredovanjem ogrskega kralja v hrvatski Koprivnici, je nekoliko omilil pogoje dunajskega predmiru. Rudolf dobi od oglejskega patriarha v fevd Slovenjgradec in Lož, zase in za svoje naslednike pa vse fevde oglejskega patriarhata na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem, v Slovenski Marki in na Krasu, ter obljubo, da mu hoče patriarh izročiti še nekatere gradove v Furlaniji. Tudi cesar sedaj ne nasprotuje več habsburškemu vojvodu. V Brnu sklenejo Luksemburžani in Habsburžani leta 1364 dedno pogodbo. Istega leta je Kranjska po¬ vzdignjena v vojvodino, ko cesar Karel IV dovoli Rudolfu IV, da se sme namesto »gospod Kranjske«, kot doslej, imenovati vojvoda kranj¬ ski. Tudi z istrsko vejo goriških grofov sklene Rudolf 1. 1364 dedno pogodbo, ki je Habsburžanom obetala nasledstvo v goriški Istri, delu Do¬ lenjske in v Metliki. Težkih pogojev koprivniškega miru oglejski patriarh ni mogel po¬ zabiti. Začel je ponovno sklepati zveze, naperjene proti Habsburžanom, tako leta 1364 z gospodom Frančiškom de Carrara iz Padove in goriškim grofom Majnhardom. Habsburška vojska je pod vodstvom Hermana Celjskega prodrla takrat do Tilmenta. Uspehi so bili to pot na strani trozveze Oglej — Padova — Gorica, ki so se še povečali, ko je v začetku oglejsko-habsburške vojne Rudolf IV 1365. leta v Milanu, kjer je iskal zaveznikov, umrl, patriarhu Ludviku pa sledil podjetni Markvard iz Ran- decka. Leta 1366 je premirje končalo oglejsko-avstrijsko vojno. Ali uspeh Ogleja je bil le začasen. Habsburžani so bili na Krasu močnejši in na močnejšega so se po vrsti naslanjali veliki vazali patriarhata od Kvarnera do Furlanije. Pojav, ki ga moremo primerjati z istrskimi razmerami. Na Krasu odpadanje od Ogleja in naslanjanje na Avstrijo, v Istri odvračanje od patriarhata in pridruževanje Benetkam. Leta 1366 se podvrže Habsburžanom Hugon Devinski, najmogočnejši in najvplivnejši tega rodu. Velik del Krasa z Devinom, Premom, Senožečami, Gotnikom in del liburnijske obale z Reko, Kastvom, Veprincem in Moščenicami pride takrat pod Habsburžane. Na dveh mestih, pri Devinu in ob zgor¬ njem Kvarneru, doseže Avstrija prvič morsko obalo. Naglo, ena za drugo, se vrste pridobitve naslednjih let, ki trdneje povežejo habsburško posest na jugu. Njihov red je tale: leta 1371 kupijo Habsburžani Postojno, ki so jo leta 1366 začasno izgubili; leta 1374 izumre z Albrehtom IV istrska veja goriških grofov in na podlagi dedne pogodbe iz 1. 1364 pripade Habsbur- [ 169 ] Žanom posest le-te v Istri in na kranjskih tleh. Na Kranjskem pridobi Avstrija gospodstva Šumberk, Žužemberk, Višnjo goro, Sotesko, Hmelj- nik, Mehovo in Metliko; v Istri postane habsburški Pazin, Lupoglava, Kožljak, Rakalj, Lovrana, Berseč, Barban, Pičan, Trviž, Žminj in Mom- jan. Leta 1382 se končno podvrže Habsburžanom še Trst z okolico. V T r s t u se je svetna oblast tržaških škofov nad mestom in okolico začela v 13. stol. rušiti. Čimdalje več svojih pravic prepušča škof mestni občini: 1. 1253 volitev konzulov in sodstvo, 1. 1295 skoraj še vse preostale pravice, ki jih je imel kot svetni gospod. Ob istem času se je Trst sicer branil političnega in gospodarskega varuštva Benetk, ali povsem obraniti se ga ni nikdar mogel. Oglejski patriarh, ki mu je bil 1. 1354 poverjen državni vikarijat nad mestom, je bil preslab, da bi mogel Trst obvarovati pred vplivom mogočnih Benetk. Benetke so si s premeteno trgovsko po¬ litiko znale pridobiti gospodarski monopol v severnem Jadranu, ki so mu manjša mesta in luke morale podleči. Ne le, da so ovirale Benetke tržaško pomorsko trgovino, kjer so mogle, tudi trgovino po suhem so odvračale od tržaškega trga in pristanišča. Tako so skušale trgovino s Kranjsko uravnati na svoj Koper in s tem škodovati Trstu. Da bi se ubranili pred Benetkami, so se Tržačani že 1. 1369 podvrgli Habsburža¬ nom. Avstrijska vojska pa Trstu, ki so ga takrat Benečani oblegali, ni mogla pomagati. Mesto se je moralo vdati in priznati beneško gospodstvo. V miru, sklenjenem 1. 1370 v Šiški pri Ljubljani, so se Habsburžani proti plačilu 75.000 zlatnikov odpovedali Trstu Benetkam na korist. Končno se je beneške nadvlade Trst rešil za vojne, ko so se Genova, Padova, Ogrska in Oglej od 1. 1378 skupaj borile proti Benetkam. V turinskem miru 1. 1381 so se morale Benetke odpovedati patriarhu na korist vsem pra¬ vicam do gospodstva nad Trstom. Negotovi politični položaj v oglejskem patriarhatu in stalen strah, da bi se beneška oblast mogla ponoviti, je pa tržaško občino privedel do sklepa, da se je drugič podvrgla Habsbur¬ žanom, ki so s svojo zemljo tržaško ozemlje oklepali že skoraj od vseh strani. Trst pripozna 1. 1382 vojvodo Leopolda III kot gospoda in čuvarja mesta in okolice. Občina obdrži še naprej svojo avtonomno ustavo, le av¬ strijskega glavarja mora pripoznati nad seboj. S pridobitvijo Trsta in okolice leta 1382 je prodiranje Habsburžanov preko slovenske zemlje k morju do malega končano. Od slovenske zemlje le še ozemlje goriških grofov, Walseejevcev, Benečanov v Istri, in majhen del oglejskega patriarhata ne pripoznava habsburškega vojvodo za svojega deželnega gospoda. Ker je vse kazalo in je bilo pričakovati, da bo tudi še preostala walseejevska in goriška posest prej ali slej prišla pod Habs¬ buržane, je stoletno borbo za politično prevlado nad slovensko zemljo ob [ 170 ] koncu 14. stol. smatrati za odločeno Avstriji in Habsburžanom v korist. Skoraj vsi Slovenci so že združeni v politični enoti, ki si je v enem sto¬ letju svoje ekspanzije preko slovenske zemlje znala pridobiti skoraj su¬ veren položaj. V političnem oziru začenja Slovence družiti nova nastaja¬ joča tvorba, Avstrija imenovana. SLOVENCI IN SLOVENSKE MEJE V VISOKEM SREDNJEM VEKU ZAPADNA EVROPA JE, PRAV TAKO KOT V 8. IN 9. STOL., ŠTELA TUDI V 12. IN 13. stol. Karantance ali Korošce med Slovane in pri tem mislila prav za prav Slovence. Helmold (umrl po 1. 1177) v svoji Kroniki Slo¬ vanov in Bartbolomaeus Anglicus okoli 1. 1240 štejeta Korošce poleg Čehov, Poljakov, Moravcev, polabskih Vendov, Rusinov in Dalmatincev k Slovanom. Govoreč o njih, pristavlja Anglež Bartolomej: »Slovani se med seboj razumejo ter so si v marsičem podobni glede jezika in običa¬ jev, različni so pa glede ver, kajti nekateri so še do sedaj ostali pogani, nekateri se drže grškega obreda, nekateri pa latinskega«. Ruski tako imenovani Nestorjev letopis, ki je v svoji najstarejši redakciji iz začetka 12. stol., šteje v eno slovansko skupino skupaj z Belimi Hrvati in Srbi tudi Horutane, to je Slovence. Zapadni pisci naštevajo slovenske pokrajine v 12. in 13. stol. včasih po državah, včasih po etnični pripadnosti. V prvem primeru štejejo Ko¬ roško, Štajersko in Kranjsko k Nemčiji. V drugem so Koroška, Kranjska in Istra deli Slovenije (1161), leži za Angleže 1. 1192 Gorica v Sloveniji, spada okoli 1. 1240 Karintija s Srbijo in Dalmacijo k Veliki Slaviji, ki se tudi »Sclavonia« imenuje, so združene 1. 1415 slovenske kartuzije v Žičah, Jurkloštru, Bistri in Pleterjah v »provincijo Slovenijo«. Angleški minorit Bartolomej, ki združuje okoli 1. 1240 pod imenom Karintija vso takrat po Slovencih obljudeno zemljo, jo opisuje s sledečimi besedami: »Na eni strani jo obdajajo gore, na drugi pa Jadransko morje. Na mnogih krajih je zemlja rodovitna ter bogata z divjačino, govejo ži¬ vino in konji. Ljudstvo je bojevito in hrabro ter zavarovano z mesti in gradovi. Zemlja je radi bližine Alp, kjer pogostoma sneži in dežuje, mrzla. Zaradi mrzlih voda, nastalih iz skopnelega snega, je baje v gorah mnogo golšavih. Tu je veliko medvedov, divjih volov in drugih posebnih [ 171 ] gozdnih zveri. Tu so tudi užitni polhi, katere jedo, čeprav se zdi, da so iz mišjega rodu, kajti njih meso je tečno in mastno.« V dobi, ko pisec 13. stol. s temi besedami popisuje slovensko zem¬ ljo, se je njena narodnostna slika že močno spremenila, oziroma se spreminjala. Severni del nekdanjega slovenskega ozemlja v Vzhodnih Alpah je že zelo pomešan z Nemci. Močne nemške naselbine so raztresene v še pretežno slovenskem ozemlju, v večidel že germaniziranih predelih pa se še vedno drže slovenske vasi sredi med nemškimi. Tak je v stoletjih, ki jih v politični zgodovini označuje borba za prevlado nad slovensko zemljo, položaj v današnji Vzhodni Tirolski, na Zgornjem Koroškem in Zgornjem Štajerskem. Naselbine, ki so se sredi nemške okolice po svojem dolgotrajnem in vztrajnem slovenskem značaju razlikovale od nemških sosedov, dobe pridevek »w i n d i s c h«, in to tem kesneje, čim bolj se pomikamo proti jugu. Zgornjeavstrijski Windischgarsten ga ima prvič že 1. 1223, Windischbiichel pri zgornještajerskem Trofaiachu je tako označen prvič 1. 1331 in to ime poslej obdrži. Windischberg pri Ljubnu (Leoben) na Zgornjem Štajerskem je od 1.1320 Mons Slavicus ali podobno. Windisch- Pollau na Vzhodnem Štajerskem ima pridevek po Slovencih od 1. 1443. Fliessing pri Wildonu je 1. 1354 prvič Windisch Flising. Visokogorski pre¬ hod preko Visokih Tur iz okolice Dollach-Sagritz v dolini reke Moll na Zgornjem Koroškem, kjer je obstajalo in se še dolgo ohranilo močno slovensko naselbinsko jedro, na Salzburško, ima še danes značilno ime Windischscharte (2727 m). Na danes nemškem ozemlju nastajata pogosto¬ krat, ena poleg druge, dve vasi, ena po svojih prebivalcih slovenska, dru¬ ga nemška; prva dobi pridevek »slovenska«, druga »nemška«. Od dveh Hartmannsdorfov pri Ilzu na Vzhodnem Štajerskem je eden Deutsch- Hartmannsdorf, drugi Windisch-Hartmannsdorf. Od dveh Koldorfov pri štajerskem Gleichenbergu je eden 1. 1322 Windisch-Cholndorf, drugi 1. 1406 Pairisch-Koelndorf. Na Zgornjem Koroškem je v 15. stol. sloven¬ ska pripadnost že tako nenavadna, da se začenja pojavljati Windisch kot osebno ime. Vsi našteti kraji s pridevkom »windisch« leže severno od Drave in kažejo, kako je bilo tamkajšnje prebivalstvo še prav do 15. stol. narodnostno mešano. Pa tudi brez pridevka »slovenski« ali »nemški« so nam krajevna imena najzgovornejša priča o mešanju Slo¬ vencev in Nemcev. Pri dveh krajevnih imenih je drugo večkrat le nemški prevod prvotnega slovenskega. Že zgodaj postavljena cerkev za zgornji Molltal je pustila sled v skupnem imenu za pokrajino okoli Sagritza, ki se v virih okoli prve polovice 12. stol. dalje imenuje Kirchheim. Slovensko ime »Cerknica« je pa še danes ostalo vasi in potoku Zirknitz. Ohranitev slovenskega imena kaže, da je takrat, ko se je ustanovila cerkev, bila tam [ 172 ] še živa slovenska govorica. Podoben primer imamo iz gora severno od Beljaka. Tamoinji Klein-Kirchheim je dobil ime po cerkvi. Slovensko ime je ohranjeno v označbi za del vasi in potok Zirkitzen, znamenje, da se je ob postanku cerkve (pred 1.1177) v teh krajih ie govorilo slo¬ vensko. Dvojezična je bila ta pokrajina še poldrugo stoletje kesneje. Še 1. 1321 čitamo o dveh planinskih kmetijah nad Potvinjem (Tiffen), eno ima »der windisch Heinrich« (slovenski Henrik), drugo pa »Heinrich der Teudzz« (Henrik Nemec). Do neke mere nam morejo tudi osebna imena pomagati pri presoji narodnostnih razmer. Na Zgornjem Štajerskem so v 12. in 13. stol. ob¬ stajali še prav obsežni in močni slovenski jezikovni kompleksi. V bratov- ščinski knjigi samostana v Sekavi na Zgornjem Štajerskem iz konca 12. stol. je vpisanih okoli sto slovenskih osebnih imen. Največ jih je pod zaglavjem »Naši bratje iz železnih rudnikov pri Ljubnu«. Bili so to ru¬ darji s slovenskimi imeni v okolici zgornještajerskega Ljubna (Leoben). Poleg nemških naletimo na slovenska imena posestnikov in plemičev ob zgornji Aniži in zgornji Muri ter stranskih dolinah pogostokrat še v 12. in 13. stol. V istem kraju obdelujejo poleg Gorotana, Lubeja, Stojana, Svobodina in Stojgoja zemljo Sigfridi, Perhtoldi, Dietmari, Ortolfi in Vulfingi. Slovenski jezik in slovenska obleka ni bila na Zgornjem Šta¬ jerskem v 13. stol. še nič nenavadnega. Pesnik Ulrik iz Liechtensteina piše 1. 1227 o vitezu v Muriški dolini, ki se mu je postavil nasproti, pre¬ oblečen kot slovenska deklica. Slovenski jezik je tudi še v plemiških kro¬ gih znan in v rabi. Obred umestitve in ustoličenja koroških vojvod na Gosposvetskem polju se vrši še vedno v slovenskem jeziku. Ko je Ulrik iz Liechtensteina, preoblečen kot Venera, prišel 1. 1227 na Koroško, so ga pozdravili pri Vratih v Ziljski dolini vojvoda in njegovo spremstvo s slovenskim pozdravom »Buge waz primi, gralva Venus«. Zedinjenje slovenske zemlje pod Habsburžani je germanizacijo nje¬ nega severnega dela pospešilo. Slovenske jezikovne oaze na Vzhod¬ nem Tirolskem, Zgornjem Koroškem in Zgornjem Štajerskem postajajo vedno manjše, dokler v 14. in 15. stol. povsem ne zginejo. Slovenstvo se na Koroškem in Štajerskem umika proti črti, vzdolž katere poteka slovensko-nemška jezikovna meja še danes. Za njen potek so značilna krajevna imena, tvorjena s pridevkom »windisch«, ki jih najdemo ob današnji jezikovni meji, ali nedaleč od nje, na celotni fronti od Zilje do ogrske meje. Za Nemce, prihajajoče med Slovence, so se tamkaj začeli Slovenci in slovenske vasi. Ako jih začrtamo na zemlje¬ vid, nam ti kraji kažejo potek slovensko-nemške meje na Ziljskih pla¬ ninah, Dobraču, severno od Vrbskega jezera in Gosposvetskega polja, pri Št. Pavlu v Labodski dolini, ob južnem robu Apaške kotline in severno [ 173 ] od Radgone. Črta, ki veže te kraje, označuje približen potek slovensko- nemške meje v 15. stol. Ob nji se začenja še danes živa raba slovenskih krajevnih označb in slovenskega jezika. Okoli štajerske Lipnice in Wildona sredi 15. stol. že ni bilo več Slovencev. V gorah zapadno in severozapadno od Gradca zginejo že redka slovenska imena kmetov okoli 1. 1400. Od dveh štajerskih krajev z nemškim imenom Landsberg ima južni, ki ga Slovenci imenujejo Podčetrtek, 1. 1462 prvič pridevek »win- disch«, znamenje, da so ga hoteli razlikovati od že nemškega Landsberga zapadno od Lipnice. Strnjene slovenske naselbine, iztisnjene iz že zgodaj močno germaniziranega srednjega Pomurja, se začenjajo — kot še danes —- šele ob robu Slovenskih goric. Sicer nekoliko netočna, ali za potek narodnostne meje sredi 15. stol. značilna je vest Eneja Silvija Piccolo- minija, kesnejšega papeža Pija II (1458—1464), da se Slovenci začno on Dravi. Povsem drugače se je razvijala slovenska zapadna meja. Slo¬ venci nasproti svojemu romanskemu sosedu niso mnogo izgubili. Pro¬ padle so slovenske vasi v Furlanski ravnini, raztresene med romanskimi naselbinami, propadli tudi redki slovenski kraji v dolini Bele (Fella) med Možacem (Moggio) in Pontabljem ter v nekaterih stranskih dolinah, toda glavna meja slovenstva proti romanstvu, ki se med Tilmentom in Štiva- nom pri Devinu drži v splošnem roba med ravnino in goratim svetom, se je obdržala. Do propada slovenskih vasi v ravni Furlaniji in v dolini Bele je prišlo najkesneje v 15. stol., ko se je silno okrepil vpliv Benetk in z njim romanski element v Furlaniji. V Kanalski dolini, pri mostu čez Pontabeljski potok se je narodnostna meja ujemala s politično-teritorial- no: Koroška s posestjo bamberškega škofa v zgornji Kanalski dolini po eni in Furlanija z zemljo oglejskega patriarha v spodnjem delu doline po drugi strani. Od obeh obmejnih krajev v tem odseku se imenuje Pon- tabelj, kot h Koroški spadajoč kraj, še I. 1611 »windisch Pontafel« in šele od 1. 1673, kot ponemčena naselbina, »deutsch Pontafel«, drugi pa, Pon- tebba, »welsches« ali »venedigisches« Pontafel. Naselitev Furlanov v Trbižu (Tarvis, Tarvisio) in v Naborjetu (Malborgheto), ki datira v 14. sto¬ letje, nima značaje romanizacije, marveč romanske kolonizacije med red¬ kimi slovenskimi kraji. Šele romanska kolonizacija poznega srednjega veka je pretrgala dotlej sklenjeno slovensko naselbinsko ozemlje v Ka¬ nalski dolini od Pontablja navzgor in ustvarila skupaj z nemškim pri¬ tokom za te kraje še danes tako značilno mešanico narodov. Če odračunamo izgube slovenskega življa v ravni Furlaniji, kažejo Slovenci ob svoji zapadni meji aktivno vztrajanje. V gorah in brdih nad Huminom, Tarčentom, Fojdo, Čedadom in Krminom se trdno drže. Po slovenskem imenu Pušja ves dobi Venzone svojo nemško označbo [ 174 ] Peuschelsdorf. Vasi med Beneškimi Slovenci stoje v 14. stol. »in Scla- bonis«, ali se pa imenujejo po Slovencih s pridevkom »de Sclabons«, oziroma »Sclabonorum«. Tik pred severnimi vrati mesta Čedada neha za potopisca iz druge polovice 15. stol. Italija in se začenja Slovenija (Schiavania). Gorica, leta 1001 še slovenska vas imenovana, je s prihodom goriških grofov dobila mnogo neslovenskega pritoka. Naselbina ob gradu grofov na »gorici« in pod njo nastajajoča vas se z doseljevanjem novega prebivalstva od 12. stol. dalje čim dalje bolj veča. Slovenci, sodeč po ime¬ nih in domovinstvu, predstavljajo stalno velik odstotek novih doseljencev, ki prihajajo največ iz bližnje slovenske okolice, mnogi pa v 14. in 15. stol. tudi iz Kranjske. Romanski živelj v Gorici postaja močnejši od 13. stol. naprej, ko se naseljuje v kraju plemstvo (na pr. Attemsi, Orzoni, Rabatta, Strassoldo, della Torre), bankirji, notarji in obrtniki iz Furlanije, Karnije, Toskane in drugih delov Italije. Prav močni so bili v Gorici in na Go¬ riškem v srednjem veku Nemci. Deloma so prišli v Furlanijo že z do¬ tokom nemškega plemstva in duhovščine v teku 11. do 13. stol., deloma pa z goriškimi grofi kot njihovi ministeriali, uradniki, duhovniki, slu¬ žinčad itd. Največ se je teh Nemcev doselilo iz Vzhodne Tirolske in Ko¬ roške. Grofje in njihovi Nemci so dajali slovenskim in furlanskim krajem nemške krajevne označbe, od katerih so se nekatere ohranile do danes, germanizirali so priimke in imena domačega prebivalstva ter vodili v 14. in 15. stol. upravo skoraj izključno v nemškem jeziku. Gorica ni štela nikdar sorazmerno toliko Nemcev kot v zadnjih stoletjih grofovske vlade. Proti Trstu in na tržaško komunalno ozemlje se pomikajo Slo¬ venci le počasi. Krajevna imena v mestu in spodnji tržaški okolici so sko¬ raj izključno neslovenskega izvora, kar kaže, da se je romansko prebi¬ valstvo ohranilo tod dlje in da so Slovenci prišli na tržaškem ozemlju do morja primeroma kesno. Slovenci na Krasu so v srednjem veku, navzlic bližini morja, kontinentalen narod s slabo kolonizacijsko težnjo na morje. Kaže se pa tudi, da se je mestna občina tržaška branila slovenskega pri¬ toka. V seznamu tržaških prebivalcev iz 1. 1202 je med 358 imeni ogrom¬ na večina krščanskega, romanskega in germanskega izvora in le nekaj dobrih dvajset med njimi je nesporno slovanskih osebnih imen. Pri ne¬ katerih je z besedo »Sclavus« naravnost poudarjena posebna narodnostna pripadnost dotičnega kot Slovana med ostalim prebivalstvom. V 13. stol. se pridevek »Sclavus« pogostokrat ponavlja pri naseljenih kmetih v ožji tržaški okolici (Lonjer, Skedenj, Sv. Sobota in drugod), dokaz, kako po¬ časi so Slovenci prodirali na ožje tržaško ozemlje in v takrat še majhno, ob grič sv. Justa prislonjeno mesto. Tudi v severozapadni Istri se v poznem srednjem veku Slovenci [ 175 ] pomikajo le počasi k morju. V zaledju mesta Kopra, ki je od 1. 1279 pod benečansko oblastjo, jih naseljuje beneška republika. Za slovenske zadeve je postavljen poseben »capitanus Sclavorum«, in v Kopru so iz dobe okoli 1. 1300 ohranjeni posebni zakoni, ki urejajo pravne zadeve koprskih kmetskih kolonov. Z ugodnimi pogoji skušajo Benetke privabiti čim več obdelovavcev polja na svoje ozemlje. Če strnemo naša opažanja o mejah Slovencev v srednjem veku, mo¬ ramo reči, da so se le-te v 15. stol. pomaknile že močno v bližino črte, ki velja še danes kot slovensko-italijanska, oziroma slovensko-nemška je¬ zikovna meja. V okviru strnjenega slovenskega jezikovnega ozemlja so še po kon¬ čani veliki nemški kolonizaciji nastajale v 13., 14. in 15. stol. nove naselbine Nemcev sredi med Slovenci. Dotok nemških plemičev in duhovnikov je v tej dobi sicer nekoliko ponehal, zato pa se je povečalo doseljevanje nemških, romanskih in drugorodnih trgovcev, obrtnikov, bankirjev ter drugih v mesta in trge, ki zadobe pri nas od 13. stol. dalje večji pomen. K naselbinskim kompleksom nemških kmetov na sloven¬ skem ozemlju, ki sem jih omenil že v prejšnjem poglavju (Sorško polje, Ptujsko polje), se je pridružilo nekoliko novih, večjih in strnjenih nem- ških naselbinskih ozemelj. Da bi naselili neobljudeno ali le malo obljudeno zemljo in s tem po¬ večali njeno rentabilnost ter svoje dohodke, so od 13. stol. dalje klicali zemljiški gospodje nove nemške kmetske koloniste v naše kraje. Oglejski patriarh Bertold je najkesneje okoli 1. 1250 na ozemlje svojega tolmin¬ skega gospodstva pripeljal kmete iz tirolskega Pustertala in jih naselil na severnih pobočjih zgornje Baške doline (prvotno v vaseh Nemški Rut, Trtnik, Stržišče in Obloke). Nemški kolonisti so prišli semkaj kot svobodni dedni zakupniki, uživali so posebne v pismih zajamčene pravice in bili v upravnem oziru združeni v posebni rihtariji z lastnim rihtarjem na čelu. Krčenje gozdnatega in neobdelanega sveta je njihova glavna dolžnost, zato so oproščeni davkov in dajatev, ki jih njihovi slovenski sosedje morajo plačevati. Podoben praven položaj so uživali kmetje v tako imenovani pluženski rihtarji, ki se je širila ob desni strani Idrijce ob današnji jugoslovansko-italijanski državni meji. To ozemlje je bilo sicer že poprej obljudeno, a je potem opustelo in dobilo nove naseljence v zadnji četrtini 13. stol. A ti naseljenci niso bili Nemci, marveč Slovenci iz Soške doline med Tolminom in Kobaridom. Na kolonizacijsko ozemlje okoli Nemškega Ruta mejijo Nemci, ki jih je na svojem ozemlju okoli Sorice naseljeval nekako od 1. 1283 dalje freisinški škof. Tudi ti Nemci so prišli semkaj iz Pustertala na Tirolskem ter obljudili ozemlje med današnjo jugoslovansko-italijansko državno me- [ 176 ] XXIII a) prazniki, svetniki in koledarski podatki za mesec b) kmetsko delo v mesecih juliju in avgustu z nebesnim zna- januar menjem ter označbo dolžine dneva in noči v teh mesecih (Rokopis 160 v Državni biblioteki v Ljubljani) jo, Ratitovcem, Podlonkom in dolino Selške Sore na jugu. Nemško soriško ozemlje je urejeno kot poseben urad škofjeloškega oskrbništva. Tudi so¬ riški Nemci so kot kolonisti, ki so morali v prvi vrsti kultivirati še gozd¬ nato pokrajino, uživali posebne olajšave pri davkih in dajatvah, od tlake pa bili celo oproščeni. Dočim je zadnja sled nemške govorice na kolonizacijskem ozemlju Nemcev okoli Nemškega Ruta, Sorice in na Sorškem polju že skoraj povsem izginila, se je ohranil nemški jezik še do danes na Kocev- s k e m , na tem največjem strnjenem ozemlju nemških kmetov-kolonistov med Slovenci. V ogromne gozdove, ki segajo od Ribniške doline in Suhe Krajine na severu pa do Kolpe na jugu, od Loške doline na zapadu pa do Bele Krajine na vzhodu so Slovenci prodirali le prav počasi. Naseljujejo se ob robeh kesnejšega nemškega ozemlja že pred Nemci, globoko v gozdove okoli kočevskega Roga pa ne silijo in le po malem kolonizirajo dolino Črmošnjiščice. Samo od Ribnice sem prodrejo že precej globoko v gozdove, prav do vrat kesnejšega kočevskega mesta. Na jugu so pa naselili Slovenci že pred 13. stol. ozek pas od Starega trga do Osilnice ob Kolpi. Še povsem nenaseljeno ozemlje je moralo biti dostopno vsaj po nekaterih gozdnih stezah, kajti sicer bi si ne mogli razlagati slovenskih krajevnih imen sredi danes pretežno nemške okolice, ki jih najdemo že v najstarejših virih. Slovenska kolonizacija je pa bila še preslaba, da bi mogla ob¬ ljuditi ogromno še nenaseljeno ozemlje. Napolnili so ga do neke mere Nemci pod vodstvom Ortenburžanov. Prvi so prišli okoli 1. 1330 ko¬ roški Nemci. Zadnje je grof Oton Ortenburški postavil cerkev v pokrajini, ki so jo imenovali Nemci »Mooswald«, in dosegel pri njej 1. 1339 ustanovitev kaplanije. Prve, le maloštevilne nemške naselbine so se kmalu pomnožile, ko je ortenburškemu grofu Frideriku cesar Ka¬ rel IV podaril 1. 1349 tri sto turinških in frankovskih kmetov. Dobil jih je, ko je premagal protikralja Giintherja in njegove zaveznike na Turinškem in Frankovskem. Okoli 1. 1350 se je torej kočevski jezikovni otok povečal za okoli 1500 oseb, ki so našle dovolj prostora v obširnih gozdovih. Ker so velik del gozdovja tvorile hoje, so Slovenci ozem¬ lje imenovali Hočevje ali Kočevje. Odtod nemško Gottschee in ime prvega kraja v okraju, ki se 1. 1377 imenuje »trg v Kočevju« (Markt in der Kotsche). Nove naselbine v »hočevju« so se naglo širile, tako da dobi že 1. 1363 ortenburški grof pravico nastaviti pri že obstoječih cerkvah v Kočevju, Poljanah, Kostelu, Osilnici in Gotenici duhovnike. Zgodovina Slovencev 12 [177] GOSPODARSTVO IN SOCIALNI POLOŽAJ KMETA KOLONIZACIJA NEMCEV NA KOČEVSKEM, OKOLI NEMŠKEGA RUTA IN SO- rice, naseljevanje Slovencev v tržaški in koprski okolici, ustalitev ro¬ manskega prebivalstva v Kanalski dolini in še drugi pojavi iz koloniza¬ cijske zgodovine slovenske zemlje od 13. stol. dalje izvirajo iz težnje zemljiškega gospoda, da bi zvečal rentabilnost svoje zemlje. Iz istega vzroka se širi tudi notranja kolonizacija med samim sloven¬ skim prebivalstvom. Lahko dostopne zemlje, ki se da obdelovati s pri¬ meroma majhnim trudom, je vedno manj. Ne samo od zunaj poklicani kolonisti, tudi staronaseljenci morajo že v gozd na težko delo krčenja. Naselbine rastejo sredi gozda, v rovtih in kopanjih. Ze nastajajo iz le začasno obljudenih planinskih kmetij in staj stalne naselbine, ki se pomikajo čimdalje v višje lege, v našem planinskem svetu že v 13. stol. do višine okoli 1000 m. Številna slovenska krajevna imena so zgovorna priča te v težje dostopne in še nekultivirane kraje prodirajoče koloniza¬ cije, ki se začenja pri nas v 13. stol. V listinah in urbarjih se javljajo novine, novaki, rovtarji, ki uživajo v prvih časih po naselitvi mnogo¬ tere gospodarske ugodnosti. Urbarji in drugi viri nam kažejo, da se je v 13.—14. stol. število vasi na Slovenskem zelo pomnožilo in skoraj povsod v ugodnih legah že doseglo po številu današnje kraje, ponekod jih pa celo še preseglo. Število prebivalstva naglo raste. Za gornjegrajski okraj je za dobo okoli 1140 izračunano število prebivalcev na okoli 800 duš, I. 1268 jih je bilo že okoli 2150, 1. 1440 okoli 4900. Danes živi na istem ozemlju okoli 15.000 ljudi. Slovenski del Štajerske je štel sredi 15. stol. okoli 220.000 prebivalcev; danes jih šteje isto ozemlje pri¬ bližno 510.000. V stremljenju po večjem in rentabilnejšem izkoriščanje zemlje so se v dobi gospodarske prosperitete v 13. in 14. stol. ustanavljale nove naselbine tudi v krajih, ki za to nikakor niso bili primerni. V mno¬ gih predelih slovenske zemlje najdemo v virih 13. in 14. stol. imeno¬ vane številne vasi, ki jih danes tamkaj zastonj iščemo. Ustanavljanje številnih novih krajev se je v časih gospodarskega propadanja ali ob nastopivših elementarnih nesrečah (povodnji, kužne bolezni) hudo maščevalo. Neobdelane kmetije, ki malo ali celo nič ne plačujejo, pu¬ stote in vasi, ki jih ni več, se pojavljajo v virih posebno od sredine 14. stol. v čimdalje večjem številu. Vojne 15. stol. so število vasi in kme¬ tij še bolj zmanjšale. O prebivalstvu in naselbinah, rastočih po številu, govore v tej dobi številna dvojna imena krajev. Poleg »Spodnje vasi« nastane nova »Zgor- [ 178 ] nja vas«, poleg sela, ki se kot starejše poslej imenuje »staro«, zraste »novo«. Urbarji navajajo pogostokrat plačevanje davka in davščin v »tovarišiji«, kar kaže na delitev starih kmetij, ki se je radi rastočega prebivalstva izkazala za potrebno, nikakor pa ne, kakor so nekateri mislili, na staroslovensko zadružno življenje. Sama oblika naselja je v času velike kolonizacijske razširitve mogla biti prav različna. V glavnem velja: v gorskem svetu je samotna kmetija pojav množečega se naseljevanja; v ravnem svetu so pa strogo pravilno postavljene vasi v vrsti in zemljiška razdelitev na proge znak mlajše, po določenem sistemu izvršene kolonizacije. Iz samotnih kmetij nastajajo z množitvijo prebivalstva zaselki. Blagostanje in razširjeno gospodarstvo je povzdignilo kulturo zemlje in povečalo donos njenih sadežev. Od sadnega drevja začnejo naši kmetje gojiti plemenitejše vrste, ki jih cepijo, ne zadovoljujoč se več z divjim ali napol divjim sadnim drevjem. Na novo se pojavljajo imena vasi po sadnem drevju, ki kažejo, kje so začeli gojiti, oziroma kje so uspevale boljše vrste sadja (prim. Orehovica, Jablanica, Slivje). Vinoreja postane mnogo intenzivnejša. Vinsko trto sade tudi v krajih, kjer danes vinogradništvo ni več razširjeno in običajno (okolica Ljublja¬ ne, Škofje Loke in Bleda, Koroško). Ugoden gospodarski razvoj in intenzivna kolonizacija je v znatni meri vplivala na socialni položaj našega kmeta. Za gospodar¬ stvo frankovske dobe in tudi še za 10. in 11. stol. so značilni gosposki dvori kot središča podeželskega gospodarstva, od koder obdeluje zem¬ ljiški gospod velik del svoje zemlje sam s svojimi pridvornimi hlapci. V 12. in 13. stol. opazujemo zmanjševanje ali pa celo opuščanje gospodar¬ skega obrata v obliki gosposkih dvorcev. Spremenjene gospodarske raz¬ mere silijo zemljiškega gospoda, da daje v kmetije razdeljeno zemljo v zakup ter zahteva zato od zakupnika primerno dajatev. Od tega imata tako gospod kot kmet-zakupnik večjo korist, nego sta jo imela doslej. Kmetu je nov način obdelave zemlje dal pobudo za intenzivnejše izko¬ riščanje, ki mu nosi več sadu kot poprej, ko je le po sili delal na povsem tuji zemlji. Opustitev ali omejitev pridvornega gospodarstva je vplivala tudi na opustitev ali vsaj zmanjšanje tlake. Kmetu ni več treba na tlako v gosposki dvor, kajti pridvornega gospodarstva ni več, plačuje le neko dajatev v denarju ali naturi »za tlako«. Stari tlačanski dvori zgi¬ nejo, ali pa so v svojem delokrogu znatno omejeni, oziroma spreme¬ njeni. Opuščanje pridvornih gospodarstev in dajanje pridvorne zemlje v ugoden zakup gre vzporedno z ugodnimi zakupnimi in najem¬ ninskimi oblikami, pod katerimi se oddaja naša zemlja v času 12 * [179] intenzivne notranje kolonizacije in naseljevanja tujih kolonistov. Tuje naseljence je kazalo pridobiti z ugodnimi življenjskimi pogoji. Prav tako je pa tudi staremu po številu rastočemu prebivalstvu, ki si je že moralo iskati zemlje v manj obdelovavnih in rodovitnih krajih, bilo treba iti na roko z ugodnimi gospodarskimi pogoji. Raznovrstne nove pogodbe, ki urejujejo odnose kmeta do zemljiškega gospoda, so plod spremenjenih razmer. Tako se je, posebno od 12. stol. dalje, pod vplivom sprememb v pridvornem gospodarstvu, radi intenzivne notranje kolonizacije in pri¬ toka novih naseljencev obrnil v širokih plasteh našega kmetskega pre¬ bivalstva njegov socialni položaj na boljše. Kmet se pri¬ bližuje položaju polsvobodnih, ki jih kot vmesen stan med svobodnimi in sužnji poznamo iz starejše dobe naše preteklosti. Zboljšanje social¬ nega položaja pri enem delu podložništva je pa vplivalo v ugodnem smislu tudi na zboljšanje položaja onih plasti kmetskega prebivalstva, ki so na socialni lestvici zavzemale najnižje stopnje. Ugodnejše zakupne in najemninske oblike so se razširile tudi na le-te in izenačevalno vpli¬ vale na postanek enega samega in splošnega podložniškega stanu. Zna¬ čilno zanj je: kmet-podložnik je podložen svetnemu in cerkvenemu go¬ spodu, ki ga ščiti in varuje, za kar mu je podložnik dolžan plačevati posebne, v urbarjih zapisane služnosti. Te obstoje po eni strani iz dav¬ kov in dajatev, po drugi pa iz tlake, oziroma odplačila za tlako. Zboljšal se je predvsem položaj hlapca-sužnja, ki je veljal poprej le kot stvar. Sredi 12. stol. je bila prodaja človeka že silno redka in ne¬ zaslišana zadeva. Hlapci-sužnji so se socialno dvignili, najmanj sa stop¬ njo tako imenovanih svobodinov (Freileute), ki so živeli na kme¬ tijah, katere so dobili v najem na podlagi svobodnega prava gospodo¬ vega (ius liberum). Dednost teh kmetij ni bila izključena, vendar je imel zemljiški gospod vsak čas pravico svobodno razpolagati s kmetijo in na njej nastanjevati njemu ljubo osebo (Freistift). Svobodin se torej ne imenuje tako radi lastne svobode, marveč po svobodi, ki jo ima nad njim njegov gospod. Po socialnem in pravnem položaju blizu svobodinom, toda nekoliko na boljšem od teh so bili oni, ki so imeli kmetijo v zakup za svojo osebo in za dobo svojega življenja. Po smrti imejitelja je kmetija pripadla zo¬ pet gospodu. V nasprotju s časovno omejenimi so dedni kmetski zaku¬ pi , ki so nekoliko kesnejšega postanka in so bili za imetnika najugod¬ nejši, kajti jamčili so mu dednost na kmetiji. Razširili so se na sloven¬ skih tleh predvsem s tujimi kolonisti in prešli od teh tudi na staro do¬ mače prebivalstvo. Ena teh novih oblik je dedni zakup na grajski način [ 180 ] (ius civile, Burgrecht). Zakupnik te vrste je smel kmetijo prodati tudi drugemu, in le v primeru slabega gospodarstva je mogel zemljiški go¬ spod pod nekimi pogoji zakupnika odstraniti. Grajskemu zakupu soro¬ den je zakup s prodajno pravico (ius emtitium, Kaufrecht): dedni za¬ kupnik je proti plačilu določene pristojbine smel in mogel posestvo pro¬ dati drugemu. Dedni zakupi so na slovenskih tleh v veljavi od 13. stol. naprej. Na izkrčenem in vinorodnem ozemlju ter v severnih delih slovenske zem¬ lje, ki so bili močneje izpostavljeni nemškemu vplivu in dotoku, se jav- ljajo prej kot v predelih, kamor ni močneje segla nemška kolonizacija in kjer se je slovensko prebivalstvo, le malo pomešano z drugorodci, obdržalo na ozemlju, ki je bilo že v starih časih izkrčeno. Svobodni kmetje tudi v visokem srednjem veku niso še povsem izginili. Z dotokom nemških svobodnih kmetov se je ta stan pri nas celo nekoliko pomnožil, vendar je nasproti številu nesvobodnih in polsvobodnih kmetov ostal še vedno v ogromni manjšini. V gospodar¬ skem oziru so se svobodni kmetje le slabo držali. Med svobodnjake se štejejo od starih časov slovenski k o s e z i , ki sede na svojih svobodnih posestvih, so pa navzlic svojemu svobodno- plemiškemu izvoru dejansko postajali vedno bolj kmetje. Le malo je bilo kosezov, ki so si prav do konca srednjega veka znali ohraniti svojo svobodo neokrnjeno. Iskali so zaščite pri plemstvu, za kar so se obvezo¬ vali za neke služnosti, ki pa po svojem majhnem obsegu v 14. in 15. stol. še vedno očitujejo izjemen socialen položaj in izvor onih, ki jih plačujejo. Le po nekaterih krajih so si kosezi znali obdržati stare in pridobiti izjemne privilegije, ki so jim dajali pred drugimi poseben položaj. Koroški kosezi so ohranili staro pravico umeščati svojega de¬ želnega kneza. Najkesneje v 13. stol. je prešla ta pravica na rod »voj¬ vodskega kmeta« v Blažji vesi pri Celovcu. Kosezi v Teharjih pri Celju, omenjeni prvič 1. 1362, so bili združeni v posebni občini (okoli 100 posestev) in so uživali posebne pravice, zato pa so morali v vojnih časih braniti grad Zgornje Celje. V svojo občino so bili združeni tudi kosezi v Zagorju ob Savi (175 posestev) ter v uradu Kamen na Ko¬ roškem in so uživali posebne privilegije glede nižjega sodstva, razpola¬ ganja s posestvom in nošnje orožja. Položaj kosezov je bil torej ob istem času v različnih krajih različen, v splošnem pa gre njihov socialen razvoj v krivulji, ki kaže navzdol. Mnogi kosezi na Štajerskem in Ko¬ roškem so se za germanizacije slovenske zemlje ponemčili, ohranili pa navzlic temu poseben socialen položaj. Najboljši pregled posestnega stanja zemljiških gospodstev, vpogled v notranji ustroj kmetskega gospodarstva, podatke o kmetovih pravicah [ 181 ] in dolžnostih nasproti zemljiškemu gospodu nam nudijo zemljiško-po- sestni seznami, imenovani urbarji. Nekatere manjše sezname urba- rialnega značaja poznamo za slovensko zemljo že v 12. stol., večji in sistematično urejeni urbarji so nam pa ohranjeni šele od 13. stol. dalje. Ni to slučaj, kajti z razširjeno kolonizacijo in intenzivnejšim ter deloma spremenjenim načinom gospodarstva prav v tej dobi je postajala za zem¬ ljiške gospode potreba po pregledu posestnega stanja vedno bolj nujna. Urbarji nam povedo, da so bili zemljiški kompleksi -—- če so bili ob¬ sežnejši — razdeljeni na urade, ki so jim stali na čelu predstojniki- oskrbniki (oficiali, dekani). Ti so opravljali gospodarske in sodne funk¬ cije. Uradniki nižje vrste so bili sodini (schepho), biriči (prečo), valpti, lovci, gozdarji in drugi. Prvotno je bil sodin, kot pove že ime, sodni uradnik, ki je vršil nižje sodstvo, pobiral pa tudi javno-pravne dajatve, kesneje pa je stal ponekod na čelu manjšim upravnim enotam. Na naj¬ nižji stopnji v vrsti zemljiških uradnikov je bil župan, tudi rihtar, majer ali štiftar imenovan. Župani, kakor jih najdemo v urbarialnih in drugih virih od 13. stol. dalje, imajo s staroslovenskimi župani skupno komaj le še ime. Župani so po stanu kmetje, načelujejo posameznim vasem ali pa tudi le nekaj kmetijam, pobirajo pri kmetih dajatve, so posredovalci med zemljiško gosposko in kmeti, se brigajo za gospodarstvo v svojem okraju in imajo kot odškodnino zato navadno poleg svoje še eno kme¬ tijo ali sicer kos zemlje (župnico), oziroma uživajo ugodnosti glede da¬ jatev in tlake. Župani izvršujejo tudi nižjo sodno oblast. Dva- do trikrat na leto opravljajo v svojem okraju na javnih večah nižje sodstvo s po¬ močjo prisednikov ali zapriseženih mož. Od služnosti, ki jih je bil podložnik dolžan zemljiškemu go¬ spodu, stoji na prvem mestu redni zemljiški davek (census), ki ga pla¬ čuje vsaka kmetija. Sprva ga odštevajo podložniki v naturalijah, sredi 13. stol. so pa tudi že pri nas naturalne dajatve skoraj povsod spreme¬ njene v denarne. Poleg rednega zemljiškega davka se vrste, po kraju in času zelo mnogovrstne, male dajatve, glede katerih je natančno poveda¬ no, kdaj in kako naj se plačujejo, ter posebne služnosti, ki jih mora podložnik opravljati ob določenih prilikah. V 13. stol. se tudi male dajatve po večini že povsod na Slovenskem plačujejo v denarju. Razna »prava« spopolnjujejo pisano vrsto kmetskih dolžnosti. Cerkvena zemlja plačuje »odvetniško pravo«. Za uporabo svinjske paše v hrastovih gozdovih je bilo treba plačevati posebno »svinjsko pravo«. Z lovom je v zvezi »lovsko pravo« ali »lovščina«. Vinorodni kraji dajejo po vinskih goricah imenovano »gorsko pravo«. Posebna »prava« pobirajo oskrbnik, sodin, župan in drugi. Za vojne svrhe plačuje Štajerska deželnemu gospodu posebno dajatev v ovsu. [ 182 ] Osebna tlaka je na slovenskih tleh v 13. stol. v večini krajev že od¬ pravljena. Tlačan je pošiljal ali namestnika, ali pa je plačeval namesto tlake posebno dajatev v denarju (za delo na polju, žetev, košnjo, zidanje gradu in druga opravila). Dlje se je ohranilo efektivno tlačansko delo, ki je predpisovalo vožnje lesa in vina, delo na cestah ter pomoč pri lovu na divje živali in ribe. Cerkvene desetine po mnogih krajih ni več pobirala cerkev, marveč svetni gospodje, ki so jo imeli od te v fevd. Zbirali so jo v posebnih de- setinskih dvorih; obstajala pa je iz raznih vrst žita, vina, prešičev, koz, pa tudi medu, lanu, perutnine in drugega. Vrhu tega je moral podložnik plačevati gospodu ob posebnih prili¬ kah še posebne pristojbine, tako ob prodaji kmetije, ob gospodarjevi smrti in prevzemu kmetije po njegovem nasledniku ter ob raznih drugih priložnostih. Zemljiška enota je redno kmetija (huba, mansus, predium), ki je mogla biti cela, polovična ali pa še manjša. Pravilo je, da je vsaka kmetija nastanjena in obdelana. V 14. in 15. stol. se množi število ne¬ obdelanih in nenastanjenih ali pustih kmetij. Poleg kmetij, h katerim spada kmetski dom z gospodarskimi poslopji, poljem, vrtom in trav¬ niki, razločujejo urbarji kajže in hiše. K tem spada le malo ali nič zemlje. Kajžarstvo se je na Slovenskem začelo širiti v večji meri šele v 15. stol. Pristave, košane, planinske staje in planinske kmetije ter mlini spopolnjujejo sliko podeželskih stanovališč in poslopij. Dajatve, plačevane ali predpisane v naturi, nam približno povedo, kaj je v srednjem veku slovenska zemlja rodila, kaj je naš kmet pridelal in s čim se je hranil. Od žitnih vrst so najbolj razširjene pšenica, rž in oves. Pšenica je glavna žitna vrsta kraških in štajerskih predelov, rž se plačuje največ v goratih krajih, prav tako tudi oves. Mnogo manj se je, kot se kaže, pridelalo ječmena, ajde in prosa. Ječmen prihaja v poštev pri varjenju piva, na katerega tudi naletimo v vrsti kmetovih dajatev. Tudi v kruhu in raznovrstnih pogačah je plačeval naš kmet v srednjem veku. Od vrst sočivja se omenja največ bob, malo tudi leča, repa, zelje in mak. Lan je bil zelo razširjen, manj konoplja. V vinu plačujejo Slovenske gorice, Haloze, okolica Maribora, Slovenske Bistrice, Celja in Laškega, Dolenjska, Bela Krajina, goriški in tržaški Kras, Vipavska dolina, okolica Gorice, Brda in Beneška Slovenija. Sadje- reja je bila očitno še slabo razvita, kajti le redkokdaj se omenja kaka dajatev od vrtov. Živinoreja je bila na Slovenskem v srednjem veku primero¬ ma že zelo razvita. Goveje živine je bilo mnogo, ovčjereja in kozjereja je bila neprimerno bolj razširjena kot dandanes. Za razširjeno živino- [ 183 ] rejo, posebno v gorskih krajih, govore poleg planinskih kmetij in staj številne dajatve v siru. Sirarstvo je bilo na Slovenskem v srednjem veku mnogo bolj splošno, kot je dandanes; sir je bil prava ljudska hrana. Redkokdaj se na kmetih omenjajo konji. Prešičjereja ni bila neznatna. V časteh so bili kot dajatev mali prešički in svinjska stegna. Perutnine je primeroma mnogo. Kot pogoste dajatve se omenjajo petelini, kokoši, kapuni, gosi in jajca. Čebele so pred 500—600 leti veliko bolj gojili kot dandanes, posebno okoli Maribora in na Gorenjskem. Med in vosek ste razširjeni dajatvi našega kmeta v srednjem veku. Urbarji nam nudijo vpogled tudi v nekatere obrti, s katerimi se je bavilo naše prebivalstvo na deželi in ki so mu bile dovoljene. Pre¬ mnogi kajžarji so obrtniki in plačujejo v izdelkih svoje obrti (lesene sklede, sode, obroče, vrvi in vreče iz konoplje). Poseben davek morajo odštevati mlini in krčme. Urbarji govore, da so bile dolžnosti slovenskega kmeta kaj mnogo¬ vrstne in številne. Vendar ga niso prehudo pritiskale, kajti prilagodene so bile primeroma ugodnemu gospodarskemu položaju, v katerem je — kakor njegov srednjeevropski tovariš vobče — živel tudi slovenski kmet v 12., 13. in 14. stol. Bile so tudi, kar je važno, natančno od¬ merjene in zapisane. Značilno je, da o kakih uporih gospodarskega zna¬ čaja proti zemljiškemu gospodu v tej dobi ne slišimo kar nič. Samo¬ voljnost gospodovo je branila »stara pravda«, zapisana v urbarialnih bukvah. Kmet je živel svojevrstno življenje, delal v potu svojega obraza zase, svoje in svojega gospoda, se veselil in žalostil po svoje in poleg tistega, kar mu je ukazovala krščanska vera, veroval še prav pogostokrat v stare dobre in zle duhove, kar tudi cerkev ni znala niti mogla povsem preprečiti. Kako se je v visokem srednjem veku slovenski kmet oblačil, kako je stanoval in kakšni so bili njegovi običaji in navade, o vsem tem imamo le malo neposrednih poročil. Na Koroškem je bila nošnja slo¬ venskega kmeta v 12. in 13. stol. približno tale: suknja iz sivega blaga, ki sega še čez kolena in se oblači kot srajca preko glave, na glavi siv klobuk s sivo vrvico, na nogah opanke z jermeni pritrjene, preko ramen pa plašč iz sivega sukna. Enolično kmetovo življenje so poživljala po¬ božna pota h Gospe Sveti, k Sv. Hemi na koroško Krko, ob morje v Šti- van in Oglej, v Lesce na Gorenjskem k Materi Božji, ali pa celo »roma¬ nje« v Rim, daljna pot k sv. Jakobu v »Galiciji« (v Kamposteli) ali k sv. Trem Kraljem v Kelmorajn (Kiiln). Tudi križarskih pohodov, po¬ sebno druge in tretje križarske vojne, se je udeležil marsikateri kmet in plemič iz naših krajev. Mnogi svobodnjak je pred odhodom v daljne svete kraje svoje posestvo prodal ali ga pa zastavil, da je dobil potrebna [ 184 ] SMS ŽENE PRI TKANJU (freska iz Marijinega življenja iz 2. ali 3. desetletja 16. stol. v cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom) XXIV denarna sredstva, preostale svojce pa prepustil cerkvi. Tega ali onega svojih podložnikov je vzel zemljiški gospod s seboj na vojne pohode, in ni se redkokdaj zgodilo, da se je ta ali oni izkazal in dosegel viteški stan. Tudi služnosti so spravile marsikaterega naših kmetov z doma. Ko¬ roški Seljaki so za svojo svetno in cerkveno gosposko hodili po vino v štajersko Podravje, gorenjski kmet na Dolenjsko ali Goriško, notranjski v Istro. Cerkničan in Tolminec sta dolžna nositi pisma na patriarhov dvor v Čedad ali Videm. Političnih pravic slovenski kmet v tej dobi nima. Pridržane so ple¬ mičem, duhovnikom in meščanom, trem stanovom, ki so v visokem sred¬ njem veku že v znatni meri odtujeni slovenskemu življu in jeziku. Edino na Koroškem je spomin nekdanjih političnih pravic svobodnega slo¬ venskega kmeta in plemiča obred umestitve in ustoliče¬ nja na Gosposvetskem polju. Stoletja so njegov potek v marsičem spremenila, a mu vendar ohranila starinski značaj, ki se je s sodobnim življenjem skladal čimdalje manj. Ob koncu 13. stol. se je pravni potek znamenitega obreda ustalil v približno tehle oblikah. Predvsem razpada obred v dva dela. Prvi velja umestitvi deželnega kneza in se vrši dopoldne ob knežjem kamenu pri Krnskem gradu. Dru¬ gi del obsega poklonitev ob vojvodskem prestolu pri Gospe Sveti. Med obema aktoma se vrši svečana služba božja in svečani obed. Novega deželnega kneza, ki je v spremstvu deželnih dostojanstveni¬ kov prišel na Krnski grad, so tamkaj preoblekli v nošno koroškega kmeta. V roke so mu dali palico, ob njegovo stran pa dvoje poljskih ži¬ vali bele in črne barve, govedo in kobilo. Dva deželana, vsak na eni strani, sta spremljala vojvodo. Pred njim pa je stopal kot tretji spremlje¬ valec koroški palatinski grof (ki je bil grof goriški) z velikim praporjem dežele in dvanajsterimi manjšimi prapori. Ostali dostojanstveniki so sledili vojvodu. Sprevod se je odpravil h knežjemu kamenu, na katerem je sedel prekrižanih nog in oblečen v kmetsko obleko vojvodski kmet, obdan od ljudstva, predvsem kmetov. Kakor hitro se je sprevod dovolj približal kamenu, je moral kmet v slovenskem jeziku staviti troje vpra¬ šanj, na katera je odgovoril palatinski grof, na prvi dve tudi oba de- želana-spremljevalca. Prvo vprašanje se je glasilo, kdo se približuje v tako sijajnem sprevodu. Odgovor se je glasil, da je to vojvoda. Drugo vprašanje je poizvedovalo, je li vojvoda pravičen sodnik, ali skrbi za blaginjo dežele, je li svobodnega stanu in vnet za krščansko vero. Od¬ govori so se glasili, da je in bo. Nato je palatinski grof pozval kmeta, naj zapusti kamen in ga odstopi vojvodu. Kmet pa še vpraša, s čim mu hočejo odkupiti odstop kamena. Odgovorili so mu, da s šestdesetimi [ 185 ] denarji, obema poljskima živalima in kmetsko obleko vojvodovo, kakor tudi z osvoboditvijo od davkov. Nato je kmet udaril vojvodo na lahno po licu in mu naročil, naj bo dober sodnik, nakar je zapustil kamen in prevzel obe živali. Vojvoda je s pomočjo obeh deželanov-spremljevalcev stopil na kamen in zavihtel goli meč na vse strani, hoteč s tem pokazati ljudstvu trdno voljo, biti močan branilec pravice. Tudi je popil požirek sveže vode. Nato je vojvoda odšel v cerkev Gospe Svete, kjer se je ob navzoč¬ nosti visoke deželne duhovščine vršila služba božja in je še v kmetska oblačila napravljenega vojvodo blagoslovil škof' s Krke. Po končanem cerkvenem opravilu je oblekel vojvoda sijajno obleko in vršil se je obed, pri katerem so stregli imetniki dvornih služb. Po obedu se je vojvoda odpravil na Gosposvetsko polje, kjer se je usedel na vzhodni sedež vojvodskega prestola. Tu je delil fevde in spre¬ jemal poklonitve, tudi je tamkaj sodil. Na zapadni sedež pa je sedel palatinski grof, podeljeval svoje fevde in sprejemal poklonitve svojih vazalov. Pravni potek obreda se je v kesnejših časih še nekoliko spremenil. Tako je prišlo v navado, da sta obe živali stali že pri kmetu, sedečem na kamenu, da je na obe prvi vprašanji odgovarjalo tudi ljudstvo, sto¬ ječe okoli kamena, in da vojvodovih kmetskih oblačil ni dobil vojvodski kmet, marveč reveži. Za »Spisom o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev«, ki pravi o knezu Gorazdu in Hotimiru, da sta prejela kneževstvo od karantanskega naroda, imamo prvo trdno poročilo o umestitvi vojvode na Gosposvet¬ skem polju iz 1. 1161. Zadnji koroški deželni knez pa, ki se je po slo¬ venskem kmetu dal umestiti na knežji kamen, je bil Habsburžan vojvoda Ernest (dne 18. marca 1414). Od njegovih naslednikov je vojvoda Fri¬ derik, ki je bil tudi nemški kralj, prosil 1. 1443 koroške deželane, naj mu »radi kraljevskega dostojanstva« spregledajo sejo na knežjem ka¬ menu ter se zadovoljijo s podelitvijo fevdov in potrditvijo deželnih pri¬ vilegijev v Št. Vidu. Da pa ne bodo deželani prikrajšani, jim obljublja, da neravnanje po starem pravu nikakor ne bo v škodo njihovim svobo¬ ščinam. Deželani so se kraljevim prošnjam vdali. S tem pa je bil gospo¬ svetskemu obredu zadan smrtni udarec. Tujim vladarjem se je umestitev po kmetu zdela odslej poniževalna. Mnogi izmed njih nimajo niti volje niti časa, da bi prišli osebno na Koroško in se tu podvrgli starim prav¬ nim običajem. Najprej je povsem odpadlo umeščanje po kmetu na knežji kamen pri Krnskem gradu. Nekoliko dlje se je ohranila poklo¬ nitev stanov pri vojvodskem prestolu. Ob navzočnosti in sodelovanju deželnega kneza je prišlo do nje še v letih 1564 in 1597. V 17. stol. se [ 186 ] je poklonitvena ceremonija na vojvodskem prestolu vršila še dvakrat, ali ne več ob osebni prisotnosti deželnega kneza, marveč le njegovega namestnika (1631, 1651). Končno so tudi to poklonitev prenesli v Celo¬ vec, kjer se je zadnjikrat vršila leta 1728. PLEMIŠKI STAN V ČASU, KO SE JE GOSPODARSKI IN SOCIALNI POLOŽAJ SLOVENSKEGA kmeta znatno popravil, je prišlo do važnih sprememb tudi v vrstah plemstva. Kakor ni menjava gospodarskih in socialnih razmer med kme¬ ti omejena le na našega Seljaka, marveč je splošen, vsaj srednjeevropski pojav, tako se tudi položaj plemiškega stanu spreminja vzporedno z raz¬ vojem v nam sosednjih pokrajinah. V 12. stol. se je število starega svobodnega plemstva pri nas vedno bolj krčilo, tako da šteje na primer Štajerska okoli 1. 1200 samo še tri starosvobodne plemiške rodbine domačega izvora. Smrt moških potomcev, nepovrnitev s križarskih vojen, gospodarski propad, to so poglavitni vzroki naglega propadanja in konca starega plemstva. Vzporedno s propadanjem starega svobodnega plemstva se je vedno bolj zabrisavala razlika med svobodo in nesvobodo, na njeno mesto pa je stopalo stanovsko pojmovanje o viteškem in neviteškem življenju. Ne svobodno ali nesvobodno rojstvo, marveč viteški način življenja s pra¬ vico nositi orožje in z možnostjo sprejemati fevde, to je odslej odločilno za stanovsko pripadnost k plemstvu. Vrzeli v staroplemiških vrstah so od kraja polnili ministeriali in vitezi nesvobodnega rodu, ki so izhajali iz uradnikov, služabnikov, vojakov, nekoliko tudi iz vrst gospodarsko propadlih svobodnih plemi¬ čev in kmetov. Okoli 1. 1200 so se vrste nižjega plemstva toliko usta¬ lile, da moremo med njimi razlikovati po činu in redu ministeriale, ki stoje nad vitezi, ti pa zopet nad oboroženimi hlapci, ki se pojavijo v 13. stol. Polagoma se je nižji izvor ministerialov in vitezov vedno bolj zabrisaval, njihova prvotna nesvoboda se je začela pozabljati, ministe¬ riale začno že v 13. stol. uvrščati po činu in značaju med plemiče. Ne rojstvo, marveč moč, bogastvo in rodbinske zveze postanejo za to od¬ ločilne. [ 187 ] Najprej so se uveljavili ministeriali na Štajerskem. Zgodnji razvoj štajerskih ministerialov je razlagati iz vojne službe na ogrski meji, kjer se je marsikateri nesvobodni kastelan obmejnih gradov ali težko obo¬ roženi bojevnik povzpel na višjo socialno stopnjo. Razmere v rodbini štajerskih Traungavcev in prehod dežele od teli na Babenberžane so močno uveljavili pomen štajerskih ministerialov. Podučen zgled za nagel dvig nesvobodnega ministerialnega rodu so gospodje iz Ptuja. V prvi polovici 12. stol. jih najdemo kot kastelane salzburškega nadškofa na gradu v Ptuju in kot stražnike deželne meje pred Ogri. S pridobitvijo obširnih fevdov, posebno na ozemlju, ki so ga med Dravo in Muro od¬ vzeli Ogrom, si silno povečajo imetje, dosežejo najvišje deželne službe in se končno s priženitvijo v staro svobodno plemstvo s tem po stanu izenačijo. Na višku so ptujski gospodje sredi 14. stol., izumrli so 1. 1438. Njihov razvoj in dvig je značilen za mnoge ministerialne rodbine na slo¬ venskih tleh, ki so jih bogata posest, sorodstvene zveze s staroplemstvom in služba visoko povzdignile. Vsi ministeriali niso bili enaki po činu in veljavi. Deželnoknežji ministeriali stoje nad cerkvenimi. Med temi zopet veljajo več salzburški in oglejski kot ministeriali manjših škofij in samostanov. Že 12. stol. razlikuje razne vrste ministerialov. Ministeriali višje vrste skupaj z maloštevilnim plemstvom predstavljajo »deželne gospode«. Na Štajer¬ skem se štejejo mednje okoli 1. 1200 poleg starosvobodnih gospodov Žovneških, Vojniških in Pfannberških tudi že ministeriali, ki se imenu¬ jejo po Ptuju in Cmureku, ter mogoče tudi že Konjiški. Nasprotno spa¬ dajo deželnoknežji ministeriali iz Rogatca, Marenberka, Vuzenice, Ma¬ ribora in Draneka ter cerkveni iz Planine, Kunšperka in Rajhenburga med ministeriale nižje vrste. V habsburški dobi se s Švabskega na Šta¬ jersko doselijo gospodje Walsee, ki v kratkem času dosežejo med mini- sterialnimi rodbinami na Slovenskem eno prvih mest. Na višku so okoli 1. 1410, izumrejo pa 1. 1483. Od starega koroškega visokega plemstva se je do 13. stol. ohranilo: vojvodska rodbina Spanheimov, dalje grofje, ki se od prve polovice 12. stol. imenujejo po Gorici in so bili po rodu iz Koroške, kjer imajo bogato lastno in fevdno posest, ter končno vovbrški grofje, ki so posestniki velikih zemljiških kompleksov tudi v Savinjski in Kranjski marki. Iz vovbrškega rodu so gospodje iz Sternberga ali Strmca na Koroškem, ki se pojavijo prvič 1. 1237 ter imajo na Strmcu ali Št. Jurju (severozap. od Vrbe ob Vrbskem jezeru) svoj grad, pridobe pa tudi posest okoli notranjskega Loža, radi česar se imenujejo tudi grofje iz Loža. Tudi Ortenburžani so doma na Koroškem. Imenujejo se od srede 12. stol. po Ortenburgu pri Spittalu ter pridobe obilo lastne [ 188 ] in fevdne zemlje na Koroškem in Kranjskem. Od starega koroškega plemstva so izumrli Spanheimi 1. 1279, Vovbržani 1. 1322, Sternberžani po 1. 1329, Ortenburžani 1. 1418 in Goriški 1. 1500. Vse te koroške ple¬ miške rodbine imajo zopet svoje ministeriale. Poleg njih pa tudi nad¬ škof salzburški, škofa bamberški in krški ter nekateri samostani. Na Kranjskem so skoraj vse staroplemiške rodbine, ki pridejo do večje oblasti in posesti v deželi, nedomačega izvora (Orlamiinde, Bo- genski, Andechsi, Spanheimi, Višnjegorci, Vovbržani, Sternberžani, Or¬ tenburžani, Goriški, Celjani). Vsi ti imajo pod seboj vrsto ministerialov, od katerih so se pa le redki povzpeli više. Tudi cerkveni gospodje (patriarh oglejski, škofa briksenški in freisinški) imajo v deželi svoje ministeriale. Na Krasu in v Posočju so do malega vsi ministeriali podložni ali oglejskemu patriarhu ali goriškemu grofu. Od oglejskih ministerialov so se že v 13. stol. povzdignili nad ostale gospodje devinski, od goriških pa gospodje, ki se imenujejo po gradu Rilienberku v Vipavski dolini. Švabsko-štajerski Walseejevci so nasledili svoje sorodnike, gospode de¬ vinske, ko so ti v moškem rodu 1. 1399 izumrli. Po činu nižji od ministerialov so vitezi in oboroženi hlapci. Po svojem življenju v boljših podeželskih hišah in na malih gradovih se le malo razlikujejo od kmeta. Kar jih je povzdignilo nad njega, je bila predvsem pravica nositi orožje in sprejemati fevde. Število takih malih vitezov je bilo veliko. Plemeniti Dietbald de Chagere na primer podari 1. 1140 oglejskemu patriarhatu v gornjegrajskem okraju nič manj kot okoli sto takih vitezov Dočim so bili visoki plemiči in mnogi ministeriali pri nas po večini tujega izvora, je bilo med malimi vitezi in oboroženimi hlapci mnogo domačinov, ki jim je služba pri plemiču ali ministerialu, na gradu ali ob mejah države, pripomogla, da so se dvignili iz podložniškega stanu v krog vitezov. S spremembo stanovskega položaja je vitez, ki je iz slo¬ venske sredine prišel v plemiško, največkrat opustil slovensko govorico. Kot občevalni jezik prevladuje v plemiških grogih nemški nad sloven¬ skim, čeprav tudi slovenščina ni bila — kakor nam kažejo primeri iz 13. stol. — med plemiči neznana. Nemščina od druge polovice 13. stol. prevladuje v plemiških listinah vseh vrst. Jezik plemiške uprave in sodstva je pretežno nemški. Plemiča pri nas označujejo v poznem sred¬ njem veku viri za Nemca. Res je, da ni mišljena pri tem nemška jezi¬ kovna pripadnost, marveč le državna — ali dejanski velja nemščina v oni dobi za občevalni jezik ogromne večine plemstva na slovenskih tleh. Usodno je bilo, da je prav to ponemčeno in nemško plemstvo doseglo v drugi polovici srednjega veka politično veljavo in s tem odločujočo be- [ 189 ] sedo nad slovenskim večinskim prebivalstvom. Politično udej¬ stvovanje plemstva na slovenskih tleh se je začelo v okviru dežela. Ko je bila dežela 1. 1180 povišana v vojvodino in ko so dinastijo Traungavcev nasledili Babenberžani, so štajerski plemiči in ministeriali na spreten način dosegli zapisano potrditev svojih dotlej le po običaju veljavnih svoboščin (georgenberški privilegij 1186). Odslej so sodelovali pri vladnih poslih deželnega kneza štajerskega z nasvetom in dejanjem. V politično burnih časih zadnjega Babenberžana, češko-ogrske vlada¬ vine in prvih Habsburžanov je moč štajerskih ministerialov stalno rastla. Začasno so dobili celo naslov državnih ministerialov in obenem vedno po¬ trdilo svojih svoboščin (1237, 1277). Že so bili le oni sami upravičeni do¬ voljevati kovanje novega novca in prilaščajo si celo že pravico svobodne¬ ga izbora deželnega kneza. Politične spremembe so v 13. stol. povzdig¬ nile tudi moč in veljavo ministerialov na Koroškem, Kranjskem, v Slo¬ venski Marki in Istri. Na Koroškem so že Spanheimi ob nekaterih pri¬ likah pritegnili v svoj sosvet deželne plemiče in ministeriale. Deželni mir kralja Rudolfa iz 1. 1276 je bil izdan po nasvetu cerkvenih in de¬ želnih knezov, grofov, baronov in ministerialov v Avstriji, Štajerski, Koroški, Kranjski in Slovenski Marki. Leto zatem je kralj Rudolf v posebnem privilegiju priznal ministerialom, da morajo položiti novemu deželnemu knezu prisego le, ako jim bo ta poprej potrdil njihove pri¬ vilegije. V 14. stol. je rastla veljava plemstva ob pogostem menjavanju di¬ nastij in oseb deželnega kneza, ob priliki njegovih ženitev, dednih zadev in delitev dežel. Za vse to in podobno je potreboval deželni knez prista¬ nek plemstva, to pa si je ob takih prilikah vedno znova znalo pridobiti potrditev in pomnožitev svojih svoboščin, ki jih je deželni knez za¬ pisoval v posebne privilegije, r o č i n j (Landhandveste) imenovane. Po¬ litični vpliv in potrditev privilegijev se razširi pri tem od plemstva in ministerialov, ki se skupaj imenujejo »deželni gospodje« ali »večji in boljši v deželi«, tudi na viteze in oborožene hlapce. Ko sta leta 1335 prišli Koroška in Kranjska pod Habsburžane, so ti potrdili leta 1338 ne samo »deželnim gospodom«, marveč tudi vitezom in oboroženim hlap¬ cem njihove stare in običajne svoboščine. Vitezom in oboroženim hlap¬ cem je priznano nižje sodstvo nad podložnimi, »deželnim gospodom« pa tudi krvno sodstvo. Višje plemstvo na Koroškem in Kranjskem je ob tej priliki v svojih pravicah izenačeno s štajerskim. Nekaj podobnega kot štajerski, koroški in kranjski plemiči leta 1338, so dosegli 1. 1365 vitezi in oboroženi hlapci goriške zemlje v Istri in Slovenski Marki (zase po¬ sebno sodstvo, nižje sodstvo nad zavisnimi podložniki, pravice v po- [19 0] gledu dednega prenosa lastnega in fevdnega imetja tudi na hčere in stranske sorodnike ter drugo). Deželna zakonodaja, enaka ali vsaj po¬ dobne vsebine za Štajersko, Koroško, Kranjsko, Istro in Slovensko Marko, je zelo pripomogla k oblikovanju enotnega in v svojih privilegi¬ jih močno zasidranega plemiškega stanu, ki se je vedno ostreje od- deljeval od drugih stanov. Od teh si je pri nas priborila politične pra¬ vice še visoka duhovščina in meščani. Do rednega stanovskega vladanja dežel je prišlo v začetku 15. stol. Šele od tedaj moremo govoriti o de¬ želnih stanovih kot posebnih korporacijah, ki so sestavljene iz višjega plemstva, visoke duhovščine ter zastopnikov mest in trgov. CERKEV DOBA OD 12. STOL. DALJE POMENJA V CERKVENI ZGODOVINI SLOVENSKE zemlje utrditev cerkvene organizacije in poglobitev verskega življenja. Veliko misijonarsko in reformno delo prejšnjih stoletij je končano. Na njegovih uspehih je bila mogoča podrobna ureditev cerkvene uprave v času od 12. do 14. stol. Njene osnovne edinice so fare, ki se po obsegu po večini skladajo s starimi kolonizacijskimi, gospodarskimi in svetno- upravnimi okoliši ter so po svoji cerkvi-matici ali »fari« središča in ža¬ rišča mnogoličnega, ne samo verskega, marveč tudi kulturnega in gospo¬ darskega življenja našega naroda. V 12. stol. je organizacija fara na slo¬ venskih tleh v glavnem izvršena in njihovo število se vse do kraja dobe, ki jo obravnava ta knjiga, ni znatno povečalo. Kakor je glede širjenja krščanske vere in cerkvene organizacije že v prvi dobi krščanstva med Slovenci oglejski del slovenske zemlje časovno zaostajal za salzburškim, tako tudi glede organizacije fara. Severno od Drave je ureditev fara izvršena že v začetku 12. stol., južno od reke pa šele v teku tega stoletja, nekateri obrobni deli jo pa dobe šele v prvi polovici 13. stoletja. Ob koncu 13. stol., ko so nam ohranjeni prvi podrobni seznami fa¬ ra na slovenskih tleh, si že moremo ustvariti pregledno podobo c e r- kveno-upravne razdelitve slovenske zemlje. V bistvu se ta ni izpremenila vse do velikih cerkveno-upravnih reform 18. stoletja. Koroška severno od Drave razpada v štiri cerkveno-upravne teri¬ torije: v ozemlji krške in labodske (lavantinske) škofije in [ 191 ] oba salzburška arhidiakonata, spodnje- in zgornjekoroškega. Arhidiakonate z arhidiakoni na čelu je v svoji vladikovini uredil salz¬ burški nadškof Konrad I (1106—1147). Arhidiakoni so bili neke vrste škofovi namestniki, skrbeli so v svojih okrožjih za versko življenje in cerkveni red, sklicevali so sinode ter opravljali v škofovem imenu cer¬ kveno sodstvo. Salzburški spodnjekoroški arhidiakonat je segal od de¬ želne meje na vzhodu pa do zapadno od Osojskega jezera, zgornje- koroški pa odtod do Dravske doline zapadno od Lienza. To ozemlje je bilo pretrgano po sklenjenem teritoriju male krške škofije, ki je segal od Št. Vida na Glini do izvirov Krke in Motnice. Ozemlje leta 1228 pri Št. Andražu v Labodski dolini ustanovljene labodske (lavantinske) škofije je bilo tudi zelo majhno. V sami Labodski dolini je bilo raztrga¬ no po teritoriju šentpavelskega samostana, tako da sta v dolini le sedež škofije Št. Andraž in župnija Labod spadala v novo diecezo. Ob levem bregu Drave gre labodska meja navzdol do izpod Remšnika, sever¬ no odtod in vzhodno od Golice (Koralpe) pa obsega ozemlje ob rekah Solbi (Sulm) in Laznici (Lassnitz) skoraj do Lipnice (Leibnitz). Pravni položaj labodskega škofa in škofije je bil podoben položaju krškega ško¬ fa in dieceze: stroga odvisnost od salzburškega nadškofa, kateremu je novi škof le pomočnik v obširni vladikovini. Slovenski del oglejskega patriarhata, če izvzamemo obrobni Trst in Koper, vse do ustanovitve ljubljanske škofije ni imel svojega diecezan- skega sedeža in poglavarja. Obstajal je pač načrt oglejskega patriarha Bertolda iz 1.1237, ki je papežu predlagal, naj se ustanovi nova škofija pri samostanu v Gornjem gradu ali pa tjakaj prestavi zapuščena škofija iz istrskega Pična (Pedena). Kot razlog ustanovitve navaja patriarh Bertold velik obseg oglejskega patriarhata, ki se razprostira deset dni hoda in še več proti Ogrski, tako da ga ne more zadosti obhoditi in trpe zato tamkajšnji prebivalci veliko škodo v dušnem oziru. Do ustanovitve nameravane škofije v Gornjem gradu ni prišlo; verjetno je, da se zanjo ni našlo zadostno finančno kritje. Število prvih fara na Slovenskem, posebno če ga primerjamo z današnjim, je bilo še prav majhno. V salzburškem delu Koroške so segale na še danes povsem ali deloma slovensko ozemlje tele prafare: Labod, Št. Rupert pri Velikovcu, Tinje, Št. Janž na Prukli, Gospa Sveta, Pod- krnos, Žihpolje—Kotmara ves, Kamen—Vetrinj, Otok na Vrbskem je¬ zeru, Krnski grad, Tigrče, Kostanje, Dvor (?) in Št. Rupert pri Beljaku. Koroška južno od Drave je združena v enem samem oglejskem arhi- diakonatu, h kateremu spada tudi slovenjgraški okraj. Sedeži prafara v danes slovenskem delu dežele so: Šmartin pri Slovenjgradcu, Ljibeliče, Šmihel pri Pliberku, Dohrla ves, Škocjan v Podjuni, Kapla v Rožu, Ro- [ 192 ] XXV SREDNJEVEŠKI VITEZI (freska v cerkvi Matere božje pri Bermu v Istri, delo Vincenca iz Kastva iz 1. 1477) žek, Marija na Zilji, Št. Janž na Zilji (ki ga je zasul 1. 1348 usad z Do- brača), Žabnice, Štefan v Zilji in Šmohor. Štajerska ob srednji Muri in severno od Drave je spadala v salz¬ burški arhidiakonat »v spodnji Marki«. Na današnje slovensko ozemlje med Muro in Dravo je segalo pet prafarnih okolišev: Radgona, Velika Nedelja, Ptuj, Jarenina in Maribor. Južno od Drave se je širil oglejski Savinjski arhidiakonat. Na zapadu je Mislinjska dolina spadala še pod koroški arhidiakonat južno od Drave, na vzhodu je bila državna meja obenem cerkvena, na jugu je pa Sa¬ vinjski arhidiakonat onostran Save obsegal še faro Svibno z vikariatom Radeče. Prafare v Savinjskem arhidiakonatu so bile: Hoče, Slivnica, Konjice, Ponikva, Sv. Križ pri Rogaški Slatini, Pilštanj, Videm ob Savi, Laško, Žalec, Nova cerkev, Braslovče, Gornji grad in Skale. Kranjska tostran kraških prehodov je prvotno združena v enem sa¬ mem arhidiakonatu, ki se je v 13. stol. razdelil na dva: na ožjega kranj¬ skega ali gorenjskega na Gorenjskem, v ljubljanski okolici, delu Notranj¬ ske in na Ribniškem ter Kočevskem in na dolenjskega na Dolenjskem ter v Beli Krajini. Prafare na tem ozemlju okoli 1. 1300 so bile: Rodinje— Radovljica (z odvisnimi farami Srednja vas v Bohinju, Gorje in Mošnje), Šmartno pri Kranju, Kranj, Naklo, Stara Loka, Sora, Šenčur, Cerklje, Vodice, Nevlje—Kamnik, Dob, Moravče, Mengeš, Št. Vid nad Ljubljano, Ljubljana (Št. Peter), Lanišče—Šmarje, Št. Vid pri Stični, Št. Rupert, Tre¬ belno—Mokronog, Trebnje, Mirna peč, Šmihel pri Novem mestu, Bela cerkev, Leskovec (Krško), Sv. Križ pri Kostanjevici, Kostanjevica, Št. Jer¬ nej, Metlika, Črnomelj, Stari trg (Poljane ob Kolpi), Fara pri Kostelu, Ribnica, Dobrepolje, Škocijan, Stari trg (Lož) in Cerknica. V zapadnem delu slovenskega ozemlja spadajo Beneška Slovenija, Posočje, Vipavska dolina in goriški Kras pod oglejskega patriarha, no¬ tranjski ter tržaški Kras in severna Istra pod tržaškega škofa, koprsko zaledje pa pod koprsko škofijo, ki so jo 1. 1177 obnovili in oddelili od tržaške. Na ozemlju tržaške škofije so obstajale prafare v Trstu, Miljah, Dolini, Tomaju, Senožečah, Hrenovicah, Slavini, Košani, Trnovem in Jelšanah. Oglejska Furlanija je bila tudi razdeljena na arhidiakonate. »Zgornji arhidiakonat« je segal še na beneško-slovensko ozemlje. Kaplaniji pri Št. Petru Slovenov (Sanctus Petrus Sclavorum) in Št. Lenartu sta pod¬ rejeni fari v Ažli in z njo čedadskemu kapitlju. Drugi beneško-slovenski kraji spadajo prvotno pod furlanske fare v Fojdi (Faedis), Nemah (Ni- mis) in Tarcentu. Rezija imajo svojo prafarno središče v Možacu (Moggio). Zgodovina Slovencev 13 [ 193 ] Tolminsko, Bovško in Cerkljansko z Idrijo in Novo Oselico je ure¬ jeno kot poseben arhidiakonat, ki spada pod čedadski kapitelj. Obsega okoli 1. 1300 tolminsko faro in vikariate v Bovcu, Volčah, na Šentvidski gori in v Cerknem. Od Rožaškega samostana (Rosazzo) so odvisni prvotni vikariati nje¬ govega zaledja v Prapotnem (Prepotto), Bračanu (Brazzano), Biljani v Brdih, Kanalu ob Soči in Ročinju. Pod oglejski »Spodnji arhidiakonat« spadajo poleg mnogih furlan¬ skih tudi prafare v goriški okolici, Vipavski dolini in na goriškem Krasu: Solkan, Ločnik, Miren, Dornberg, Komen, Štivan in Vipava. Pomembna središča verskega, kulturnega in gospodarskega življenja v srednjem veku so bili samostani. Ustanavljanje in širjenje samo¬ stanov na Slovenskem spada v okvir verskih in duhovnih gibanj zapadne Evrope, ki so se preko naših sosedov razširila tudi na slovenska tla. Sa¬ mostani na Slovenskem so le majhen del velikih samostanskih skupin zapadnega krščanstva. Ves način njihovega duhovnega, gospodarskega in socialnega življenja gre vzporedno z onim v zapadno- in srednjeevropskih samostanskih družinah. Spočetka ima redovništvo večjo zaslugo pri širjenju krščanstva med Slovenci nego svetna duhovščina. Prvi misijonarji v Karantaniji so re¬ dovniki. Prvi pokrajinski škofje so izšli iz redovnih vrst. Gorazd in Hotimir spoznata krščansko vero v samostanu. Vkljub ozki povezanosti s samostani in redovniki je pa ožja slovenska zemlja dobila samostane primeroma pozno. Najstarejši leže ob robu slovenske zemlje in so le neke vrste izhodišča za misijonarstvo med Slovenci. V to vrsto spada stari samostan v Štivanu ob Timavi in obe bavarski ustanovi iz druge polovice 8. stol., Innichen in Kremsmunster. V slovenskih pokrajinah je, prav kot pri organizaciji fara, tudi pri ustanavljanju najstarejših samostanov prva Koroška. Benediktin¬ skemu redu pripada moški samostan v Osojah ob Osojskem jezeru (ustanovljen pred 1. 1028) ter ženska samostana pri Št. Juriju ob Jezeru (St. Georgen am Langsee, ust. 1002—1018) in na Krki (ust. 1043). Doba boja za investituro in osvežujoč versko-cerkven duh onega časa je pri¬ nesel nove ustanove: korarski kapitelj v Dobrli vesi (1106) in benediktin¬ ske samostane pri Št. Pavlu v Labodski dolini (1091), Millstattu (1091) in na gradu Arnoldstein (»Klošter«) v Ziljski dolini (1106). Dušno-pastirske dolžnosti med Slovenci ob furlanski meji sta prevzeli dve ustanovi tistega časa, benediktinski samostan v Rožacu (jugovzhodno od Vidma) za Slo¬ vence v Brdih in ob srednji Soči, in benediktinski samostan v Možacu (Moggio), ustanovljen 1. 1090, za Slovence v Beli (Fella) in v Reziji. Z mislijo, da bi ustanovila samostan v Bohinju, sta se okoli 1. 1120 bavila [ 194 ] briksenški škof Dietmar in neki plemič, tudi Dietmar po imenu, toda na¬ mera se ni uresničila. Zadnji samostan benediktinskega reda na slovenskih tleh je Gornji grad. Ustanovil ga je plemič Dietbald de Chagere, ki je svojo ogromno posest ob Dreti dal 1. 1140 oglejskemu patriarhu z namenom, da ta usta¬ novi tamkaj samostan, kar se je tudi kmalu zgodilo. Dietbald je podaril novi ustanovi okoli 500 nevoljnikov, patriarh pa dva dela desetin v gornjegrajski in braslovški fari, deset kmetij v Furlaniji, da bi redovniki od tamkaj dobivali sol in olje, in še denar za zidanje samostana. Del Dietbaldove lastnine v gornjegrajskem okraju je ostal oglejski cerkvi, ki je med drugim dobila ves gozd, grad (Gradišče vzh. od sedanjega mesta), k temu spadajoči dvor in okoli sto ministerialov. Dvanajsto stoletje je z novimi cerkvenimi strujami, zahtevami in po¬ trebami prineslo nove cerkvene redove, ki so se primeroma hitro udo¬ mačili tudi pri nas. Iz reda sv. Benedikta se je kot poseben red pomladil red cistercijanov ali »belih menihov«, kakor so jih po njihovi beli obleki imenovali. Še za življenja ustanovitelja novega reda, sv. Ber¬ narda (u. 1153), so nastali cistercijanski samostani na slovenskih tleh. V dolenjski Stični so postavili samostan, ki ni bil le prvi cistercijanskega reda na Slovenskem, marveč tudi vobče prvi samostan na ozemlju ožje Kranjske. Nastal je kot ustanova bogatega rodu Višnjegorskih s sodelo¬ vanjem oglejskega patriarha Peregrina 1. 1136. Prvi menihi so prišli iz cisterce v Runi (Reun) pri Gradcu, ki je bila malo poprej ustanovljena. Oglejski patriarh in Višnjegorski so že v 12. stol. podelili novi ustanovi obsežno zemljiško posest, največ na Dolenjskem, ki jo je z novimi pri¬ dobitvami in vtelešenjem številnih fara samostan v naslednjih stoletjih v znatni meri pomnožil. V 13. in 14. stol. je bila Stična najbogatejši in naj¬ uglednejši samostan v deželi, ne samo versko, cerkveno, kulturno in socialno središče za širok okoliš, marveč tudi gospodarska in trgovska po¬ stojanka z zvezami, ki segajo daleč preko deželnih meja. Druga cisterca na slovenskih tleh je ustanovljena kmalu za stiško, leta 1142 v Vetrinju na Koroškem. Prvi redovniki, Francozi po rodu in jeziku, so prišli iz samostana Villers pri Metzu v Loreni. Pomen Vetrinja za gospodarstvo je prav tako kot pri Stični zelo velik. Kultivacija moč¬ virja okoli vzhodnega konca Vrbskega jezera je zasluga vetrinjskih me¬ nihov. Ti so vzdrževali tudi dvoje važnih potov z gostinci ob njih: preko Ljubelja na kranjsko stran, kjer je prevzemal skrb za pot in potnike stiski samostan, in od štajerske strani na Kamnik, kjer so Vetrinjci pre¬ jeli od Andechs-Merancev tamošnji hospital (danes Špitalič). Iz Vetrinja je bil naseljen 1. 1234 cistercijanski samostan v Kostanje¬ vici na Dolenjskem. Pripadla mu je važna naloga, osvojiti v cerkvenem in 13 ' [195] gospodarskem oziru ozemlje, ki ga je vojaška ofenziva Spanheimov pri¬ dobila na desni strani spodnje Krke in v Gprjancih. Z naselitvijo cisterce sv. Marije v Zagrebu (1250) in pridobitvijo posesti v Bosni (1258) je po¬ segla Kostanjevica kmalu preko deželnih in državnih meja. Drugi nov red, ki je že v 12. stol. dobil svoje ustanove na slovenskih tleh, je kartuzijanski. Mejni grof Otokar III iz rodu Traun- gavcev je 1. 1164 ustanovil kartuzijanski samostan v samotnih Žičah pri Konjicah. Prvi menihi so prišli iz same matice reda, Velike Kartuzije (Grande Chartreuse) pri Grenoblu na Francoskem. Traungavci in njihovi nasledniki Babenberžani ter Habsburžani so bogato podpirali samostan, mu prepuščali dohodke iz deželnoknežjih uradov na Štajerskem in po¬ darili tudi nekaj vasi. Nedaleč od Žič je bila ustanovljena med 1. 1164 in 1. 1174 druga kartuzija na Slovenskem, v Jurkloštru. Krški škof in zadnji Traungavec sta jo podprla z darovi, a zdi se, da premalo, kajti nova ustanova je kmalu propadla in šele Babenberžan vojvoda Leopold VI jo je z obsežnim zemljiškim poklonom oživil (1209). Na Kranjskem so dobili kartuzijam prvi samostan v Bistri pri Vrhniki. Ustanovil ga je 1. 1260 koroški vojvoda Ulrik iz rodu Span¬ heimov in mu daroval obsežno ozemlje z imunitetnimi pravicami. Bi¬ striška zemlja se je širila od Ljubljanice pa skoraj do Cerknice. Pridobil pa je samostan tudi posest okoli Vipave in Kopra, odkoder je dobival vino, sol in fige. Kartuzijanski samostani pomenjajo v gospodarskem razvoju naše zemlje znatno manj od benediktinskih in cistercijanskih. Ustanovljeni v samotnih krajih se posvečajo bolj kontemplaciji in znanstvenemu delu kot dušnopastirskim in gospodarskim potrebam širokih ljudskih plasti. Na te so se, posebno v mestih, obračali in jim posvečali pažnjo novi re¬ dovi 13. stol., minoriti, avguštinci in dominikanci. V pridigi je prvo sredstvo za velike uspehe teh novih, »beraških redov«. Boj proti krivim veram, čigar glavno orožje je živa be¬ seda in ki so si ga posebno dominikanci zapisali na svoj prapor, je bil potreben tudi na slovenskih tleh. Lotili so se ga novi redovi, ki se že ne¬ kaj desetletij potem, ko so bili ustanovljeni, pojavijo med Slovenci. Krive vere so prišle k nam deloma od zunaj ■—- patarenstvo in bogoinilstvo iz Italije in Balkana, Valdenzi iz Avstrije, bičarji so se za češke vlade raz¬ širili preko naših dežel pa vse do Moravske in Sicilije — deloma je pa bilo tudi pri Slovencih samih še mnogo ostankov starega ajdovstva in praznoverja. Drevo, ki ga je okoli 1. 1300 častil neki vitez iz Vesternice pri Mariboru, ali drevo in studenec, ki so ga Kobaridci po božje častili, proti čemur je moral 1. 1331 nastopiti minorit Frančišek de Clugia, spa¬ dajo med take ostanke stare vere. V Beli Krajini je bilo ljudstvo v prvi [ 196 ] polovici 13. stol., kot pravi vir, zamotano v zmoto slepote in je nekako posnemalo poganske obrede. V ormoškem okraju je bilo nemškemu vi¬ teškemu redu poverjeno 1. 1236 zboljšanje tamošnjega slovenskega ljud¬ stva. V cerkvene kroge same se je ugnezdilo marsikaj, proti čemur so imeli novi redovi priliko nastopiti z vso pravico. Posebno razmere med svetno duhovščino so bile v mnogih krajih vse prej kot vzorne. Podelje¬ vanje fara je bilo vse preveč v rokah plemstva, ki je nastavljalo nanje prav pogostokrat nevredne in narodnega jezika nezmožne duhovnike. Bogate, posvetnjaško živeče župnike in slabo plačane vikarje na njihovih farah pozna že 13. stol. tudi pri nas. Marsikateri nastop novih redov proti takim razmeram je bil vzrok pogoste napetosti med svetno in redovno duhovščino. Minoriti ali manjši bratje so se razširil kmalu po smrti njihovega ustanovitelja, Frančiška iz Assisija (u. 1226), tudi na Slovenskem. Naj- kesneje 1. 1242 so bili že v Ljubljani in nekako ob istem času v Celju, Mariboru, Ptuju in Beljaku. Avguštinci so prišli v Velikovec (1263), v Muto v Dravski dolini (pred 1. 1267) in v Ljubljano (pred 1. 1329). Do¬ minikanci so imeli svoje samostane v Ptuju (od 1. 1230) in v Novem Kloštru pri Celju (1453), red premonstratov se je 1. 1236 naselil v Gre- binju na Koroškem. Viteštvo in redovništvo so združevali v svojih pra¬ vilih nemški križarji. Friderik Ptujski jih je naselil pri Veliki Nedelji, na neobljudenem ozemlju, ki ga je okoli 1. 1200 odvzel Ogrom. Dušno pa¬ stirstvo, bolniška služba, kolonizacija in mejna bramba proti Ogrom so bile glavne naloge nemškega viteškega reda med Dravo in Muro. V Ljub¬ ljani se omenjajo nemški križarji prvič 1. 1263, v Metliki okoli 1. 1256. V 13. stol. nastanejo na Slovenskem tudi prvi ženski samo¬ stani. Dominikanke se naselijo v Velesovem na Gorenjskem (1238), v Studenicah pri Poljčanah (pred 1. 1245) in v Marenberku v Dravski do¬ lini (1251), klarisinje pa v Mekinjah pri Kamniku (1300) in v Škofji Loki (1358). Samostani so do 15. stol. skoraj edina torišča znanstvenega in literarnega dela na slovenskih tleh. V Jurkloštru, »kjer ga je redila slovenska zemlja«, je napisal kmalu po 1. 1260 redovnik Sifrid, doma iz Švabskega, rimano pesem o ustanovitelju Jurkloštra Baben¬ beržanu vojvodu Leopoldu VI. Sifrid je poleg tega historiografskega dela zložil še nekoliko poetičnih spisov, posvečenih asketskemu življenju kar¬ tuzijanskih menihov. Od jurklošterskih literarno delovnih menihov je omeniti še teološke pisce: Odona iz Novare (u. 1200), avtorja pridig, ki se do danes še niso našle, Mihaela iz Prage (u. 1401), avtorja dveh teološko-asketskih del, in Nikolaja Kempha iz Strasbourga (u. 1497). Tudi sosednja žička kartuzija je dala srednjeveški latinski in nemški literaturi [ 197 ] nekoliko avtorjev. Brat Filip, doma iz zapadne Nemčije, je v prvih deset¬ letjih 14. stol. sestavil v nemškem jeziku obširno pesem o življenju Ma¬ tere božje. V Žičah je imel od 1. 1398—1410 svoj sedež generalni prior kartuzijanskega reda, Štefan Maconi iz Siene, ki je tekstu večje legende sv. Katarine iz Siene, napisanem 1. 1401 v Jurkloštru, dodal lastnoročne opazke o življenju svetnice, katere prijatelj je bil. Originalna historiografska dela, nastala v slovenskih samostanih, so redka in po večini neznatna po vsebini in obsegu. Leto¬ pisov, z izjemo nekaterih kratkih beležk iz Stične, ne poznamo. Daleč nad ostalimi sodobniki je delo Ivana, ki je bil v koroškem Vetrinju od 1. 1310 do 1345 za opata. Ivan, po rodu Francoz iz okolice Metza v Loreni, je avtor zgodovinskega dela »Liber certarum historiarum« (Knji¬ ga nekaterih dogodivščin), ki ni le prvovrsten vir za zgodovino slovenske zemlje 13. in 14. stol., marveč tudi eden najodličnejših tekstov evropske historiografije v srednjem veku. MESTA IN MEŠČANSTVO V ČASU, KO SE DINASTIČNE RODBINE BORE ZA POLITIČNO OBLAST NAD slovensko zemljo, se pojavlja tudi pri nas meščanstvo kot nov socialni in politični faktor. Živi v naselbinah, ki jih moremo od 12. stol. naprej imenovati mesta v pravnem pomenu besede. Nepretrganega naselbinskega obstanka in pravnega življenja mest, ki bi segal iz antike v slovensko dobo, ne moremo na slovenskih tleh nikjer dokazati. Nesporen je sicer pri mestih ob morju (Trst, Milje, Koper, Piran). Ali ta mesta posegajo v starejši dobi le malo v zgodovino slovenske zemlje, so po svojem prebivalstvu v ogromni ve¬ čini naselbine Romanov in se po svoji ustavi in upravi bistveno raz¬ likujejo od mest, nastajajočih v slovenskem zaledju. Zato jih izvzemam iz tega pregleda. Navzlic propadu antičnih mest pa vendarle opažamo, da na¬ stajajo na njihovem ozemlju ali v bližini tega v slovenski dobi kraji, iz katerih so se v kesnejšem času razvile tržne in mestne naselbine. Pri ruševinah starega Poetovija je nastal slovenski Ptuj, ki se že zgodaj v srednjem veku omenja kot mesto (civitas) s cerkvijo, tržno carino in [ 198 ] mostom čez Dravo. Verjetno je, da je že v rani slovenski dobi nastalo tu tržišče. V madžarski dobi je naselbina mnogo trpela; v prvi polovici 12. stol. je v Ptuju zopet pozidan grad, ki je bil takrat že »od starih časov porušen«; sredi 13. stol. je bilo mesto opasano z zidom in v 14. stol. se je posebno povzdignilo radi trgovine z Ogrsko. Naselbina v bližini nekdanjega antičnega kraja s prevzemom starega imena je nastala tudi pri Carnium — Kranju, Celeia — Celju in Bilachiniuin — Beljaku. Vas Beljak je dobila tržno pravo 1. 1060, trgovanje samo se je pa v promet¬ nem kraju, ki je bil središče močne slovenske kolonizacije in je ležal ob mostu preko Drave, ki se tudi omenja že 1. 878, vršilo nedvomno že mnoga stoletja poprej. Antična Solva na Lipniškem polju je v 10. stol. »civitas Ziup«. Staro ime se je ohranilo v označbi reke Solbe (Sulm). V bližini je nastal slovenski kraj Lipnica (Leibnitz), kjer se je vršil, kot kaže ime bližnjega Starega trga (Altenmarkt), že od starih časov tržni promet, ki je z ustanovitvijo trga v Lipnici (1159) dobil pravno podlago. V bližini antične Emone nastane »Stari trg« kot del bodoče večje Ljub¬ ljane. Ob antični postaji Colatio zraste slovenski Stari trg, ob njem pa kot novo tržišče mesto Slovenjgradec. Takih primerov, da je na mestu ali v bližini antičnega kraja, križišč, potov itd. nastalo novo tržišče in iz nje¬ ga ali v njegovi soseščini trg ali mesto v pravnem pomenu besede, pozna¬ mo na Slovenskem še več. Vendar ni bila samo antična tradicija merodajna za postanek tržišča in tržno ali mestno naselbino, nastalo iz njega ali ob njem. Tudi gradišče, gospodarski dvor, grad, farna cerkev ali važna prometna točka so vpli¬ vale na postanek kraja, kjer se je vršilo izmenjavanje blaga in kamor so se naseljevali trgovci, kramarji in obrtniki. V vseh teh momentih ima¬ mo iskati zarodke naših mest. Le malo jih je bilo ustanovljenih na način in v krajih, kjer našteti faktorji po večini ali v celoti niso bili merodajni. Irgi in mesta v gospodarskem pomenu besede obstajajo mnogo prej nego trgi in mesta v pravnem pomenu. O teh moremo govoriti šele takrat, ko dobi prebivalstvo, zbrano v takih naselbinah, svojo pravno organizacijo in se ob njej izoblikuje posebno mestno pravo. Do tega je prišlo pri nas, v primeri z zapadno in srednjo Evropo, pozno. Ljubljana se omenja 1. 1144 prvič v zgodovinskih virih. Nasel¬ bina, ki je nastala pod gradom koroških Spanheimov ob križišču vodnega in važnih suhih potov okoli današnje cerkve sv. Jakoba in nedaleč od farne cerkve sv. Petra, je dobila pravni značaj mesta šele po sredi 13. stol., ko je Spanheimec Ulrik po svojem političnem položaju, ki ga je takrat imel v deželi, pripomogel, da je Ljubljana postala in ostala prvo med kranjskimi mesti. S Starega trga na desnem bregu Ljubljanice se je mestno ozemlje v začetku 14. stol. razširilo tudi na levi breg, kjer se [ 199 ] 1. 1307 prvič imenuje Novi trg, in proti severu na Mestni trg. Vsak teh treh »trgov«, iz katerih obstoji mesto, ima prvotno svoje obzidje. — V Kamniku je nastala meščanska naselbina pod obema andeškima gra¬ dovoma (danes Stari grad in Mali grad) in ob važnem potu, ki je vodil iz Savinjske doline na Gorenjsko, najpozneje za mejnega grofa Henrika (1204—1228). — Spanheimska Kostanjevica se imenuje 1. 1249 prvič trg, tri leta kesneje pa mesto (civitas). — V Kranju, ki ima sledove naseljeništva v langobardski in staroslovenski dobi, se omenja utrdba že v 11. stol., fara prvič 1. 1226, meščani 1. 1221, mesto pa 1. 1256. — Poleg ruralnega in cerkvenega središča freisinške posesti na Gorenj¬ skem, (Stare) Loke, nastane pod gradom freisinških upraviteljev meščan¬ ska naselbina, (Škofja) L o k a , ki se 1. 1248 omenja kot trg, 1. 1274 pa kot mesto. — Novo m e s t o , ki ga je 1. 1365 ustanovil habsburški vojvoda Rudolf IV kot prometno središče Dolenjske, ni nastalo ob kaki starejši pomembnejši grajski, ruralni ali cerkveni naselbini, marveč kaže od vseh mest na Slovenskem najbolj znake umetne ustanove. — Od obeh belokranjskih meščanskih naselbin se Črnomelj omenja prvič kot trg 1. 1277, Metlika z imenom Novi trg pa 1. 1300. L o ž, v bližini stare fare s sedežem v Starem trgu in pod gradom vovbrških grofov, je trg že 1. 1237. Ortenburška trga sta Radovljica (1343) in Kočevje (1377). Pod gradovoma, ki se omenjata v 12. stol., sta nastala trga Krško in Višnja gora. Lož, Kočevje, Krško, Višnja gora in prej- kone tudi Črnomelj ter Metlika so postali mesto iz obrambnih razlogov proti Turkom v drugi polovici 15. stol.; prav takrat tudi Radovljica. Od nekaterih manjših krajev, ki se v razdobju od 13. do 15. stol. pojavljajo z označbo trg, jih je le malo ohranilo večji pomen (Tržič, trg od 1492, Vipava, Litija). Večina se vkljub tržnim privilegijem ni mogla povzpeti preko značaja vasi. Ptuj, najstarejše mesto v Podravju, sem že omenil. Starejša zgo¬ dovina Celja je zavita v temo. Vsekakor je verjetno, da je nastalo ob prestopu Savinje iz ravnine v gorati svet in na kraju nekdanje antične naselbine ter ob gradu savinjskih krajišnikov in za njimi Vovbržanov znatno tržišče. Leta 1323 se imenuje Celje prvič trg, kjer so imeli celjski grofje poleg »zgornjega gradu« svoj »spodnji grad«. Sredi 15. stol. začno graditi okoli kraja, ki postane 1. 1451 mesto, obzidje. S 1 o v e n j g r a- d e c ima ime od gradišča, pod katerim so v drugi polovici 12. stol. An- deški ustanovili svoj trg, ki se od 1. 1267 imenuje mesto. Pod gradom v marki (Markburg), ki je stal na današnji Piramidi in so ga verjetno že pred 1. 1147 postavili koroški Spanheimi, je nastal večji kraj, današnji M a r i b o r , ki je kot upravno in gospodarsko središče velikega deželno¬ knežjega urada, važno tržišče za vino, prehodna točka preko Drave in [2 00 ] <1 >o -l (n g >—< t-i a =3 C H i—3 ^ s cc « t*i > ■**) ^ o ® id !2 W • c/} d N o ° I 3~”? ^' [•«7 fc* t3U**f 4*,«* fU~~j t^f‘* r ^«**M ^*J^) | nw! ^ | f««^ | ar>» r > fl *H4rtm r/|u»4-*n< $>C^U j \r,wv r««H^ je A»W VvSrtH two* ^rt-pcifj^nf JL> pVsp*- wt«4if y*acr"*y £p*£udiytf •wa(***# <~y tj p*- < - je JLijU., S«**? £y»' f*»7 W»|k V^pe ^ijbpo v*f*v* |^hw ^»»4 krt»-C tn> ftlfr*« pr-»&xi”Vvr>-»9 «*$ J$ jv.-e*e p+tjr~ y.t. ^ $*Uflt*i $~**y ,W* jWr xe$ele r M ^te /"«, A^e« s«i«e (W S-v V~»v >^p, 7V4»4£/ tn«/ieviww yt*w cf^pUi J?ut>w * b* p4*tfrri»*3f >l£T u! jp ^ntujr | Uwy t S>‘^t»j fe $Ufjp«**j $**»? &y*^yc SeJ^tvMe ’ «eirv^r»»»*. fi)r»»b*A >TK»v< < Oul*’»>*IJ *pi«^j!u Seff >vy b Si-**** <^v ^**^r«- ottee kv****** e«7e VM-Vtjr«. frtnS^**- SLOVENSKI TEKST, NAPISAN OKOLI L 1440 V STI^mt / ? »Ja ze adpouem chudiczu y,i« nega deyl«m.*..«). Rokopis 141, lis?!«’ *v Dj^bibliSfe ^ , začetek: Ljubljani V dobi kriz 15. stoletja ni — sicer močni — prirodni prirastek slo¬ venskega kmetskega prebivalstva mogel odtehtati velikih ljudskih izgub, ki so jih v našem podeželju povzročile turške in druge vojne vihre. Radi turških navalov so posebno Kras, Notranjska, Dolenjska, Bela Krajina in obmejni kraji Štajerske hudo trpeli in izgubili visok odstotek svojega kmetskega prebivalstva. Viri naštevajo v teh predelih naše zemlje šte¬ vilne kmetije, celo vasi s pripombo, da so puste in neobljudene. V ptuj¬ skem gospodstvu je bilo okoli I. 1494 30%, v ormoškem pa celo 45% kmetij pustih. Že v 15. stol. so se selili posamezni begunci pred Tu r k i in drugimi nadlogami na slovenska tla. Ker so prišli in pribežali od hrvat- skih in srbskih strani, jih je narod imenoval Hrvat, Vlah, Lah, Bošnjak, Uskok ali Skok, Šmigoc, Bezjak, Prebeg ali Beg in še drugače. Priimek Horvat (Krabat) se v 15. stol. v urbarialnih in drugih virih, posebno v predelih, ki meje na Hrvatsko, pojavlja vse češče. Do sistematičnega naseljevanja beguncev iz srbskih in hrvatskih pokrajin na slovenska tla je pa prišlo šele v začetku 16. stoletja. Od vojnih viher, ki so v 15. stol. prizadejale slovenski zemlji toliko gorja, je bil primeroma še najmanj prizadet meščan. Pred Turki in najemniškimi četami ga je varovalo mestno obzidje, brez katerega ta¬ krat že skoraj nobeno slovensko mesto ni bilo. Deželni knez je svoja mesta in meščane ščitil, iskal v njih zaslombo proti stalno k upiranju pripravljenemu plemstvu, jim povečaval avtonomne pravice, podeljeval nove privilegije, ki so bili v prid njihovemu gospodarskemu stanju, ter jih branil pred trgovsko konkurenco plemičev in kmetov, duhovnikov in Židov, tujcev in domačinov, pospeševal meščansko obrt. Naša mesta so se v 15. stol. povzpela do primeroma visokega blagostanja. Viden znak te dobe in ugodnih razmer, v katerih žive, so spomeniki svetne in cerkvene umetnosti, ki so takrat po naših mestih nastali po naročilu bogatega meščanstva in se ohranili do današnjih dni. Mesta posredujejo svojo umetnost tudi podeželju. Meščanskega pokolenja so v mnogih primerih stavbeniki in slikarji naših kmetskih cerkva gotske dobe. Šele v zadnji četrtini 15. stol. so morala tudi mesta občutiti posle¬ dice trajnih notranjih in zunanjih kriz. Trgovina je začela občutno pa¬ dati, mnoga trgovska pota so bila radi vojnih dogodkov zaprta, druga so se pa premaknila v nove smeri, obrt v obubožanem prebivalstvu ni našla več odjemalcev. Vrhu tega se je približevala še nova nevarnost. Pojav zgodnjega kapitalizma, denarno močna trgovska druž¬ ba iz južne Nemčije začne nalagati svoj kapital že tudi v alpskih in slovenskih pokrajinah. Trgovec naših mest, ki je postal imovit v tran- [2 3 3 ] žitni in lokalni kupčiji, ne more konkurirati ogromnim denarnim vso¬ tam, ki so bile na razpolago kakim Fuggerjem in njihovim pomagačem. Preko koroških in zgornještajerskih rudnikov se je zgornjenemški ka¬ pitalizem približeval ob prelomu 15. v 16. stoletje tudi že slovenskim pokrajinam. Petnajsto stoletje pomenja poleg drugih tudi hudo krizo cerkve¬ nega življenja slovenske zemlje. Akutna je postala za časa, ko so Benetke strmoglavile trhlo svetno oblast oglejskega patriarha v Furlaniji in Istri (1420) in je zapadni krščanski svet zastonj klical po reformi, ki mu je tudi pravkar zaključeni konstanški vesoljni zbor ni mogel dati. Usodno je bilo, da je takrat sedel na oglejski stolici patriarh Ludvik II (1412—1439), ki je bil navzlic izgubi svoje svetne oblasti bolj svetni knez in vojak nego škof in duhovnik. Pred Benečani se je, zapustivši furlansko-istrski del svoje vladikovine, zatekel k celjskim grofom. Preko deset let je bilo Celje stolica oglejskega patriarha. Takrat (1420—1430) je bilo delovanje patriarha Ludvika omejeno skoraj le na slovenski del njegove dieceze. Razumljivo je, da je v teh časih, ko so veliki deli oglej¬ skega patriarhata bili brez vrhovnega cerkvenega pastirja, hudo trpela cerkvena disciplina in versko življenje. Neurejene razmere so se še povečale, ko se je patriarh Ludvik — radi nasprotstva do Benečana papeža Evgena IV — na baselskem cerkvenem zboru odločno postavil proti njemu, hoteč pridobiti s po¬ močjo koncila zopet svetno oblast v beneškem delu patriarhata. Z ve¬ likim vplivom, ki ga je imel v Baselu, je patriarh Ludvik potegnil na svojo stran in v stranko, ki je bila proti papežu Evgenu IV, skoraj celo¬ kupno slovensko zemljo. Poleg patriarha Ludvika je bil najodličnejši zagovornik baselskega koncila in baselske pripadnosti slovenske zemlje patriarhov vikarij za izvenbeneški del patriarhata, Martin, škof v istrskem Pičnu (Pedena). Kot mnogi njegovih prednikov in naslednikov na pičenski stolici, je Martin z veliko vnemo opravljal službo patriarho¬ vega namestnika v slovenskem delu njegove vladikovine in je stoloval v Ljubljani. Tudi po smrti patriarha Ludvika (1439) je trajal razkol v patriarhatu dalje in na oglejsko stolico so bili imenovani po dvojni patriarhi, eden od baselskega papeža in koncila, drugi od papeža Evge¬ na IV. Šele pogodbe, ki jih je 1. 1446 in kesneje sklenil papež Evgen s cesarjem Friderikom, so obnovile — istočasno z edinstvom v cerkvi vobče — tudi edinstvo v oglejskem patriarhatu, obenem pa svetni oblasti dale močan vpliv v cerkvenih zadevah. Največji dobiček iz cerkvenega razkola je, kar se tiče slovenske zemlje, imel cesar Friderik III, to pa zato, ker se je odpovedal basel- [2 34] skemu koncilu in papežu. Mogoče ni noben Habsburžan, vse do Jožefa II, globlje posegel v cerkveni delokrog kot ta vladar. Friderik je kot proti- uslugo za odpoved Baselu dosegel pravico, obdavčevati po potrebi du¬ hovščino svojih dežel, dobil velike privilegije pri oddajanju izpraznjenih škofijskih stolic (med drugim krške, tržaške in pičenske), pravico pred¬ lagati primerne osebe kot vizitatorje samostanov in pravico oddajati sto (kesneje tri sto) beneficijev v svojih deželah. Ureditvi razmerja med cerkveno in državno oblastjo ter odstranitvi oglejskega razkola sledi vrsta cerkvenih reform, ki globoko posegajo v razmere takratne slovenske zemlje. Z reformo verskega in duhovniškega življenja se bavi cerkvena sinoda, sklicana 1. 1448 v Ljub¬ ljano. Njeni odloki nam nudijo vpogled v takratne cerkvene prilike na Slovenskem. Duhovniki žive prav pogostokrat v konkubinatu, izvršujejo krčmarsko obrt, so vdani nezmernemu lovu in kockarstvu, se nosijo gizdavo in se oblačijo ter lišpajo po šegi svetnih ljudi. Mnogo med njimi je tujcev, ki žive posebno pohujšljivo, prepuščajo številne fare ter cerkvene službe slabo plačanim in prav pogostokrat nezmožnim vikarjem ter kupčujejo s poverjenimi jim beneficiji. Do mnogih razvad je prišlo v bogoslužju in pri podeljevanju zakramentov. Marsikje duhovniki niso brali vseh delov maše. Strogo se ljubljanska sinoda obrača tudi proti razmeram v laiških krogih, tako proti zakoncem, ki nočejo živeti skupaj, in proti izvenzakonskemu skupnemu življenju. Zelo razširjena je bila navada poročati se cerkveno šele po ženitovanju in občevanju. Posebni sklepi reformne sinode so naperjeni proti vmešavanju svetne oblasti v cerkvene zadeve, predvsem proti svetnemu sodstvu nad kleriki. Koliko so ti in podobni ukrepi ljubljanske reformne sinode zalegli, ne vemo. Če pomislimo, da nam verodostojni viri poročajo tudi za drugo polovico 15. stol. in za 16. stol. o prav enakih in podobnih razmerah v cerkvi in verskem življenju, kakor nam jih opisuje sinoda iz 1. 1448, bi dejali, da ne posebno. Cerkvene razmere na jugu je skušal cesar Friderik III urediti z usta¬ novitvijo ljubljanske škofije. Ne toliko verski in cerkveni kot politični nagibi so bili pri tem za Habsburžana merodajni, v prvi vrsti stremljenje po tesnejši cerkveno-upravni priključitvi celjske dediščine in po izrinjenju oglejskega cerkvenega vpliva iz južnih avstrijskih dežel. Ustanovna listina cesarja Friderika III za ljubljansko škofijo je iz 1. 1461. Določa pri cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani novo škofijo, pri kateri ima pravico patronstva cesar. Za škofovo dotacijo je odrejeno: grad Goričane, opatija v Gornjem gradu ter fari sv. Petra v Ljubljani in sv. Mihaela pri Pliberku. Za prvega škofa je bil 1. 1463 imenovan Sigmund pl. Lamberg. [2 3 5 ] Oglejski patriarh in beneška republika sta se sicer upirala ustano¬ vitvi nove škofije, ali njuni upori so bili zaman. Tudi gornjegrajska opa¬ tija je bila proti vtelešenju v ljubljansko škofijo, in ko niso vsi njeni protesti nič pomagali, so redovniki kratkomalo zapustili samostan ter od¬ nesli s seboj vse, kar se je odnesti dalo, tako da je dobil ljubljanski škof prazno in pusto opatijo. Ali tudi s tem še ni bilo konec nasprotovanja gornjegrajskih samostancev. Zadeva se je končala leta 1473 z ukinitvijo samostana. Nova škofija se ni razprostirala preko sklenjenega ozemlja. Razbita na tri dele je obsegala na Kranjskem fare sv. Nikolaja in sv. Petra v Ljubljani, Št. Vid pri Ljubljani, Vodice, Šmartin pri Kranju, Naklo, Ra¬ dovljico, Soro, Št. Jernej na Dolenjskem, Svibno in kapelo sv. Petra na Pšati, na Štajerskem fare Gornji grad, Škale, Braslovče in Pilštanj, ki so bile nekoč vtelešene gornjegrajskemu samostanu, na Koroškem pa fari Šmihel pri Pliberku in sv. Nikolaja pri Beljaku. Petnajsto stoletje je v zgodovini Slovencev in slovenske zemlje doba velikih kriz. Politična kriza, ki so jo povzročili grofje Celjski, bi skoraj uničila velike pridobitve Habsburžanov na slovenskih tleh, so¬ cialna in gospodarska kriza je izpodkopavala tri glavne stebre srednje¬ veške družbe, kmeta, meščana in plemiča, vojne in vojni pohodi pa so prizadevali Slovencem in njihovi zemlji posebno v drugi polovici 15. stol. neizmerno materielne in moralne škode. Poudarjeno je že bilo, da po¬ javi, ki so spremljali te krize, niso bili omejeni le na slovensko zemljo in na slovenske ljudi. V kolikor se kažejo med nami in na naših tleh, so po večini le del in odmev splošnega političnega, gospodarskega, socialne¬ ga in kulturnega stanja takratne Evrope; Slovenija je pri tem le več ali manj soudeležena. Radi turških navalov trpi prav tako Hrvatska in Ogrska. Celjski grofje ne grade svoje bodoče države le na slovenskih tleh in ne vodijo svoje politike proti Habsburžanom le pri nas. Naš ple¬ mič, meščan in kmet preživlja prav tako težke čase kot njegov tovariš na Hrvatskem ali Ogrskem, Češkem ali Nemškem. Slovenska zemlja je v vsem svojem političnem, gospodarskem in kulturnem življenju v 15. stol. že povsem »evropeizirana«, živi z Evropo eno življenje. V svojem zapad- nem delu se prilagoduje posebnim razmeram v Italiji, kjer prihaja pod vedno večji vpliv beneške politike in beneškega kulturnega kroga, v svojem večjem delu pa se usmerja v splošne politične, gospodarske, so¬ cialne in kulturne tokove pod nemškim vplivom stoječega dela Evrope. Le z neko časovno zamudo moremo v 15. stol. slediti na slovenskih tleh pojavom velikih kulturnih tokov ter smeri, v katere je bila razgibana tedanja zapadna Evropa. Ko je Italija že vsa vdana humanizmu in [ 236 ] preporodu antike, se ta pojavlja med Slovenci — navzlic ge¬ ografski bližini — šele prav kasno. Le posamezniki so, ki goje v 15. stol. pri nas klasične vede v smislu humanističnih načel. Pojav humanista Ene¬ ja Silvija Piccolominija, kesneje papeža Pija II, ki je bil imetnik mnogih beneficijev na slovenskih tleh in od 1447 do 1449 škof v Trstu ter je poznal in popisoval takratno slovensko zemljo, stoji visoko nad redkimi svoje dobe, ki so se tedaj med Slovenci bavili s peresom. Kako daleč je od visokega latinskega stila Piccolominijevih del preprosti jezik skrom¬ nega celjskega minorita, ki je okoli 1. 1460 popisal v »Celjski kroniki« zgodovino svojih nekdanjih gospodarjev, ali pa kmetska nemščina in pre¬ prosto izražanje Korošca Jakoba Unresta, župnika pri Sv. Martinu nad Dholico (u. 1500), ki nam je v svojih kronikah podal tako verno sliko 15. stoletja. Prav tako kot v literarnem delu zaostaja za sosednjo Italijo in Nem¬ čijo slovenska zemlja časovno tudi v likovno-umetnostnem ustvarjanju. Petnajsto stoletje, ko je v Italiji v polnem razmahu njena zgodnja renesansa, pomenja za umetnost na Slovenskem še dobo izrazite gotike, ki je bila takrat celo bolj doživljena in je globlje prodrla v široke plasti naroda kot kdaj poprej v prejšnjih stoletjih. Množina spo¬ menikov 15. stol. kaže na močan kulturni dvig naše zemlje v poznem srednjem veku, ki ga je šele doba kriz v drugi polovici 15. stol. do neke mere zavrla. Kmet in meščan postajata naročnik in plačnik številnih še do danes ohranjenih spomenikov gotskega sloga, ki po številu daleč pre¬ kašajo spomenike 13. in 14. stol., katerih naročniki so bili po večini sa¬ mostanski in plemiški krogi. Procvitajoča in razmeroma bogata mesta so si postavila — posebno v 15. in 16. stol. — nove župne cerkve, kot so nam ohranjene na primer v Kranju, Škofji Loki, Radovljici, Mariboru, Celju ali Ptuju, ali, da omenim eno izmed velikih podeželskih cerkva iz zadnjih let 15. stol., cerkev v Št. Rupertu na Dolenjskem. Večji del enotno sezidanih in do danes ohranjenih gotskih cerkva je nastal pri nas šele konec 15. in v prvi polovici 16. stoletja. Še do srede 16. stol. je pri Slovencih gotika živa in iz potreb ter čuvstvovanja naroda poganjajoča umetnost. Šele prav počasi začne v umetnost na slovenskih tleh prodirati renesansa v oblikah, kakršne je razvila na Nemškem. Ko je slovenska zemlja ob koncu srednjega veka postajala vedno bolj »evropska« in se je pod vodstvom Habsburžanov, ki so iz velikih političnih kriz 15. stol. izšli zmagoviti, že uvrščala v nastajajoče evropske državne sisteme, je bila politična veljava slovenskega kmeta, ki je pred¬ stavljal ogromno večino in jedro Slovencev, še vedno ničeva. Kmet —• ali kakor bi že skoraj smeli reči Slovenec — nima politične besede, ne soodločuje o politični usodi svoji in svoje zemlje. Šele ob času, ki ga obča [ 237 ] zgodovina označuje kot začetek evropskega novega veka, zaznamuje zgo¬ dovina Slovencev nekatere pojave, ki kažejo, da se je tudi slovenski kmet, zavedno ali nezavedno, začel opraščati svoje politične in jezikovno- kulturne pasivnosti. Predigro teh pojavov, ki uvajajo v novodobno zgodovino Slovencev, smemo imenovati upor koroških kmetov 1. 1478. »Po nezvestem načinu Švicarjev« so, kakor pravi sodoben vir, začeli borbo »za staro pravdo«, ki ni bila zgolj lokalen upor za stare urbarske pravice, marveč je imela v načrtu nič manj kot ostvaritev neke vrste kmetske de¬ mokracije pod vrhovnim vodstvom cesarjevim. Koroški kmetski prevrat 1. 1478 se sicer ni posrečil, vendar je ostal klic po »stari pravdi« med kmeti živ in je dosegel svoj višek v obeh velikih uporih slovenskih in hrvatskih kmetov 1. 1515 in 1. 1573. Vladar sam se je kmetom približal, ko jim je dal pravico pritožiti se neposredno pri njem proti krivicam zemljiških gospodov. Tako smer nove politike nasproti kmetskim pod¬ ložnikom so vladarju narekovali fiskalni interesi, ki so imeli v evidenci kmeta kot davčno moč nove centralistično urejene uradniške države, in politični oziri, ki so bili naperjeni proti veliki oblasti stanovsko organizi¬ ranega plemstva. Najpomembnejši pojav slovenske aktivnosti na pragu nove dobe je pa bilo versko gibanje, imenovano reformacija. Res je, da ni pri nas njen pokret izšel iz vrst slovenskega kmeta, toda nad vse važno je, da mu je dal prvo v njegovem jeziku natisnjeno knjigo. Poli¬ tične akcije slovenskega kmeta se niso posrečile, vladar se je iz svoje naklonjenosti do kmetskega stanu moral pred preveliko silo stanov umakniti, ostala pa je kot najvažnejši plod slovenske reformacije sloven¬ ska knjiga, namenjena v prvi vrsti slovenskemu kmetu. Njen pojav in gibanje, ki jo je dalo, sta v toliki meri pomembna, da moremo z upravi¬ čenostjo začeti s stoletjem reformacije novo obdobje zgodovine Slo¬ vencev. [2 3 8] VIRI IN LITERATURA J , ]fn f^j ™>U\ J fUh^> i4^»n^ljh' J*)-r *>f >H~ ff+K~'tp* 6" tU/e- y^r- ^burnh p j*. ftr& v — f rLA 7 "■fjj- afymu^\ " L_ frfp 1 * ^ u i H f& "jCrU- jf^^~ r ^ ^ A M* 'hffch 0 ' 7 ^ )<$**• Tr,vv /“ ., pc*'’ ' V ,,0< \ č--2 > ^ vL ^ r n Y p 'i' 4 ’*' j A -n piT) J* J* 1™ i«/* 1 ' »f 1 , ;< /}- : -‘ „,„^ -••■•-■’