FRANCE KAVČIČ Na poti iz Bele Krajine proti Gorenjski, kamor sem prispel sredi februarja 1944, sem si zadal dve prioritetni nalogi - formiranje oblastnega komiteja SKOJ za Gorenj sko in gradnjo bunkerja za potrebe delovanja tega komiteja. Želel sem si po dolgem času tudi snidenja z. bratom Petrom Kavčičem-Jegorovom. Peter je bi takrat rajonski sekretar KPS za škofjeloško območje. Sekretar rajonskega komiteja KPS Škofja Loka je postal jeseni 1943. Pred njim je to dolžnost krajši čas opravljal 'fine Kalan-Dolinski. Obe zastavljeni nalogi mi je uspelo izvršiti v razmeroma kratkem času. Še preden pa se mi je uspelo .srečati z. bratom Petrom, sem dobil vabilo Primorskega oblast nega komiteja za udeležbo na zboru primorske mladine 1. in 2. marca 19 11 v Štjaku na Krasu. Tja sva odšla skupaj s članico Gorenjskega komiteja Stano Potočnik. I deležba na zboru primorske mladine je bila zame izredno doživetje, saj so bili prisotni delegati iz vse Primorske, tudi iz. Trsta, Stana se je po zboru vrnila na Gorenjsko, jaz pa sem ostal na Krasti. K sebi me je povabil Bojan Marc, mladinski aktivist na Krasu. Na poti k njemu domov sva naletela na partizanski bataljon, ki se je moral še vedno pogosto spopadati z. deli fašističnih enot. ki so kljub kapitulaciji .še vedno delovale. Sedaj so namreč delovale pod nemškim poveljstvom. V teh bo jih je partizanskemu bataljonu uspelo zapleniti velike količine orožja in uniform. Izkoristil sem ponujeno priložnost in si izbral italijansko uniformo, ki mi je potem dobro služila vse do osvoboditve. Po približno tednu bivanja v Skopem na Krasu sem se podal nazaj na Gorenjsko. Končno mi je tudi uspelo obiskati brata Petra, Dobila sva se v petek. I-, marca, v njegovem bunkerju, /.raven je bil tudi kurir Ivan Krž.išnik. Toplo mi je bilo pri srcu. ko sva se z. bratom končno le lahko pogovorila o tem, kako sva preživela zadnji del viharnega vojnega obdobja, kaj se dogaja z. najinimi sorodniki in prijatelji. Izmenjala sva si seveda tudi izkušnje partizanskega boja v različnih delih Slovenije. Zanimivi so se jima zdeli tudi moji vtisi s poti v Belo krajino in na Primorsko. Jegorov mi je ob tej priložnosti tudi povedal o stanju v Škof ji Loki po ustrelitvi So talcev za Kamnitnikom. Nemci so zaprli tudi veliko naših aktivistov. Med njimi tudi našega očeta Ivana in sestro Tončko. Pri naših ljudeh je okupatorjeva okrutnost povzročila dosti strahu. Obup in strah je najprej premagala mladina. 421 Prvi žrtvi domobranske postojanke v Škofji Loki, Peter Kavčič-Jegorov1 in Danila Kumar-Andreja2 LOŠKI RAZCLED14Cy jegorov in Ivan sta mi opisala tudi nemški napad na Veštrski mlin. Nemci so okrutno zažgali vse borce, ki so bili zajeti \ lem novem objektu partizanske tehnike. Med zažganimi je bil tudi škofjeločan Pavle Gosar-Razin, s katerim smo preti tem že leto dni skupaj parlizanili. Opisala sta mi tudi akcijo VOS. v kateri so likvidirali 9 do mobranskih organizati irjev. Zaskrbljena sta bila zaradi Sušnikovih fantov, za katere sta imela novico, da so tega dne odšli k domobrancem. Domnevala sta. da ti fantje slutijo, kje približno bi utegnil biti bunker Jegorova. Zalo sta morala znova razmišljali o preselitvi, čeprav je bil prostor tega bunkerja idealno izbran. Opazil sem. da celo voda izvira in ponovno ponikne v njem. Po 10. uri zvečer sem se poslovil od njiju. Vabila sta me, da bi kar pri njiju tudi prenočil. Povedal sem jima. tla tega žal ne morem, ker sem imel že naslednje jutro sestanek v Luši, kasneje pa v Martinj Vrhu. Zgodilo pa se je, da je naslednji dan do mene prišla vest o dogodkih, ki so sledili. Značilnosti škofjeloške pokrajine so seveda v marsičem opredeljevale življenje in bojevanje partizanskih enot. Hribovito in razčlenjeno zaledje Skotje Loke je v času NOB nudilo dobre razmere. Poleg delovanja partizanskih čet in bataljonov so se do bro razvile tudi aktivnosti političnih organizatorjev, kurirjev, bolnic, tehnik in druge. V letu 1944 so že delovale tudi brigade. Tudi rajonski komite škofja Loka je imel v tem hribovju svoj sedež od februarja leta 1943 naprej. Za njegovo delovanje je bilo zgrajenih več bunkerjev. Za varnost partizanov v bunkerju je bila organizirana obveščevalna služba. Najpogosteje jo je opravljal najbližji zanesljiv kmet ali član njegove družine. Tudi Jegorov je v januarju 19 H ocenil, da za obveščevalno-kurirske naloge potrebuje stal nega kurirja. Izmed partizanskih kurirjev, ki jih je poznal, se je odločil za Ivana Kržišnika iz Zminca. Prvi bunker je bil zgrajen v Smrekcah pod Gabrovim (nedaleč od nunskega re zervoarja). Ta bunker so imenovali Bukovje. Zgradil ga je Franc Volčič-Enderc iz Gabrovega. Drugi in tretji bunker sta bila zgrajena na pobočjih Sv. Lovrenca. Zadnjega je pomagal graditi tudi tedanji partizanski kurir Anton Kržišnik iz Zminca. ki je poleti P) H prestopil k škofjeloškim domobrancem. Ta bunker je bil zgrajen nad Zalubnikarjem. Zemeljska dela so opravili Jegorov, Janko Šink-Runo in Ivan Kržišnik. Anton Kržišnik pa je napravil leseno ogrodje in obitje. Bližnji kmet, Jaka Šink-Mežnarjev iz Sv. Lovrenca, je konec februarja 194 1 obvestil legorova, da je bunker izdan in ga Nemci nameravajo napasti. Jegorov se je takoj odločil, da bodo bunker zapustili še isti večer. Srečno naključje je bilo. da je bilo mogoče iz zapuščenega bunkerja oditi v že pripravljen novi bunker. Ivan Kržišnik in Lovro Kalan. terenski aktivist iz. Zminca. sta isti večer še pravočasno znosila celoten arhiv in inventar na določeno mesto v gozdu v Breznici. Nemci so nasled nji dan stari bunker napadli in. vanj pometali več zažigalnih bomb, tako da je pogorel. Jegorov in Ivan sta bila v novem bunkerju pod koto 940 v bližini Lubnika do IS. marca 19-w. tj. približno tri tedne. Za varnost bunkerja so skrbeli trije obveščevalci, vsak iz svoje smeri. Za smer iz Skotje Loke in Breznice je bila zadolžena Julka Demšar-Nacetova. Takrat je bila še zelo mlada, vendar je svoje tlelo opravljala zelo 422 PRVIŽRIVIDOMOHRASSKEPOSTUJASKI: I ŠAO/// LOKI. PETERKAVČIČ-JEdOROVl.\ DA.MLA KVMAS-ASDREJA vestno, /a smer i/. Gabrovega, Sopotnice in Breznice je skrbel Poljančev Jože- Juniper. doma iz Breznice. Selško smer oziroma smer od Sv. Tomaža pa je pokrival Lovro Pintar-Zalubnikarjev. Naloge teh obveščevalcev pa so dejansko bile širše, saj so pokrivali poleg bunkerja rajonskega komiteja tudi bunkerje kurirjev, okrožne komisije VOS in druge. Do Petrovega bunkerja pa je imela dostop le Julka. Njenega očeta Ignaca so kot talca Nemci ustrelili že julija 19 \1 v Krizah na Gorenjskem. /a boljše razumevanje medvojnih razmer na Škofjeloškem je potrebno povzeli os novna dejstva o nastanku in delovanju belogardizma in domobranstva. To je važno tudi za razumevanje okoliščin, ki so privedle do uboja Petra Kavčiča-Jegorov a in Danile K uma t-Andreje. Belogardizem kot NOB-ju sovražna formacija se je v Škofji Loki v zametkih po javil že aprila 1943. Leta 1942 so ga v Ljubljanski pokrajini zagrizeni klerikalci, cerkev in italijanski fašisti začeli organizirati kot vaške straže. Belogardisti so se v letu 194 i preimenovali v domobrance. Vojaške postojanke na Gorensjkem pa so začeli poslavljati šele spomladi leta 1944, potem ko je nemški okupator do podrobnosti določil vlogo teh plačanih hlapčevskih enot. Tako je bila tudi v Prosvetnem domu v Skofji Loki 1 i. marca 19 i t ustanovljena domobranska postojanka, kot prva na Gorenjskem. Kekrutiranje je bilo dobro pripravljeno. V svoje vrste pa je domobran ski združbi uspelo pridobili le zapeljane in nerazgledane kmečke fante, pretežno iz vernih družin. Pridobili so tudi veliko moralnih izprijencev. Varnostno obveščeval na služba (VOS) OL je že od spomladi 1943 dalje spremljala delovanje belogardistov na Škofjeloškem. Okrožna komisija VOS se je od spomladi 1943 zadrževala na ob močju Gabrovega. Sv. Lenarta. Sopotnice in Breznice. Zveze s Škofjo Loko so bile dobre in pogoste. Zato je VOS tudi dobila podatek o pripravljalnem sestanku do mobrancev v Škofji Loki. v Karlovcu pri »Bičku«. Skupina VOS je 16. marca 1944 v času sestanka vpadla v hišo in s hitro akcijo likvidirala 9 organizatorjev. Pobudniki ustanavljanja domobranstva kot okupatorskega hlapca pa so kljub temu resnemu opozorilu VOS-a oziroma OF nadaljevali svoje delo. Po kapitulaciji Italije so namreč Nemci v septembru in oktobru 1943 razširili svo jo oblast tudi na t. i. Ljubljansko pokrajino. Med »doto« po italijanskem fašizmu so prevzeli tudi belogardistično organizacijo, ki je od pomladi 1944 že delovala pod novim imenom - domobranstvo. Jeseni 1943 so se pod pokroviteljstvom Gestapa začele priprave za organiziranje domobranstva na Gorenjskem. Iz Ljubljane je zato prišlo nekaj preizkušenih belo- gardističnih organizatorjev. Vodilni organizator domobranstva na Gorenjskem je bil advokat dr. Albin Smajd iz. Radovljice. Ob tem je pomembno vedeli, da je bil Šmajd tudi eden vodilnih funkcionarjev Slovenske ljudske stranke (SLS). Pri pripravi tere na za organiziranje škofjeloškega domobranstva ima omembe vredne zasluge tudi prof. Ivan Dolence (Jamnikov iz. Sopotnice). Na pomoč škofjeloškim domobrancem je bil poslan iz Ljubljane tudi duhovnik Tone Kloboves-Homolov, doma iz Breznice. Občasno je sodeloval še en duhovnik - Matija Sink-Mežnarjev s Sv. Lovrenca. Matija Šink je bil brat lake sinka, gospodarja pri Mežnarju. laka Šink je spomladi 1944 pristopil k domobrancem v Skofji Loki. Duhovnika Toneta Klobovsa-Homolovega so v farni cerkvi v škofji Loki in \ Zabnici videli maševati celo s pištolo za pasom. 423 LOŠKI RAZGLEDI n> Do prihoda Toneta Klobovsa v Škofjo Loko so sopotniški in hrezniški fantje tako ali drugače sodelovali v OF. nekateri pa so bili tudi v partizanih. Priprave za odhod teh fantov k domobrancem so morale biti zelo vešče izvedene in pritajene, saj so ušle budnim očem VOS-a in OF. Prvi so zapustili Breznico l"7. marca 1944 Habjanovi (Sušnikovi) fantje Jože. Lovro. Andrej in Janez. Iz Breznice je v domobransko pos tojanko odšlo še IS fantov. Med posebno zagrizenimi domobranci so bili bratje duhovnika Toneta Klobovsa-Homolovega: Janez. Jaka in Jože iz Breznice. Takoj po končani nemško-domobranski hajki na partizansko skupino Jegorova so IS. marca 1944 zapustili svoj dom tudi oče Franc Habjan (Sušnik), mati Johana ter hčerke. Sami so se zavedali, da po izdajstvu ne morejo več živeti na domu. Uboj Petra Kavčiča-Jegorova Okrog 9. ure dopoldne je usodnega dne, 18. marca 19 14, prišla v Petrov bunker Julka Demšar (Nacetova) in mu povedala, da so na poti proti Breznici Nemci in do mobranci. Malo kasneje je prišel posvariti tudi Lovro Pintar-Zalubrtikarjev, ki pa je vpil kar na daljavo. (Običajno se je na kurirsko zvezo iz bunkerja odpravil le Ivan. Tokrat se je zaradi informacije o prihajajočih Nemcih in domobrancih tudi Peter od ločil, da gre z njim. Na kurirsko zvezo sta tokrat prišli t Liti i dve aktivistki okrožnega odbora AFŽ, Mihela Skok, članica OO AFŽ Škofja Loka, in Danila Kumar-Andreja, določena, da odide kot politična delavka na avstrijsko Koroško. Gorenjsko politično vodstvo jo je poslalo k legorovu. da bi v njegovem rajonu spoznala posebnosti poli tičnega delovanja - kolikor je le mogoče v nekaj dneh. Škofjeloški rajon je bil izbran zaradi dobre organiziranosti in ugleda Jegorova kot dobrega političnega delavca. Peter Kcivčič - Jegorov, padel v zasedi V Mihela Skok Breznici 18. marca 1944 424 /'A'l / ZKI\ I HI >M< )HK.\.\\KE PUSTOJASKE \ \kltlll 1DKI PETER KA\CIC-jEC,(JRO\ iS liASllA KI \lAR-AXOREJA Pred tem sta bili partizanki prisotni na konferenci AFŽ škofjeloškega okrožja pri Zakrašniku (Sv. Lenart). Mihela se je kasneje spominjala, da ji je med potjo to jutro Andreja pripovedovala o sebi. svoji družini, brigadnem življenju in doživljajih na poti z Dolenjske preko Primorske na Gorenjsko. Ni mogla verjeli, ko je na Gorenjskem videla in doživljala srečanja s kurirji, drugimi partizani - enakost med borci, pri jaznost in tovarištvo v odnosih. Ugotavljala je, da je vse to na Gorenjskem na veliko višji ravni kot v tistih delih Slovenije, ki jih je do tedaj poznala. Primerjala je tudi življenje in boje v brigadi z življenjem, ki ga je pričakovala kot politična delavka, ko se bo morala dostikrat prebijati čisto sama od hriba do hriba, od hiše do hiše. od človeka do človeka. Kurirji, ki jih je Jegorov spraševal o nemško-domobranskih patruljah ter o smereh njihovih poti, le-leh niso niti videli niti slišali. Po kratkem razgovoru, postanku ter izmenjavi pošte so se razšli. Mihela in Andreja sta se pridružili Jegorov u in Ivanu. Krenili so navzdol po vojaški cesti, da bi prišli na sedež komiteja KPS Škofja Loka. Mihela se spominja, da je bila tega dne, torej 18. marca 19) i. sobota in lep sončen dan. Med potjo je ban skočil še k Dolinčku po malo krompirja in se nato priključil skupini, ki je medlem počasi nadaljevala pot. Na cesti, nižje od Dolinčka so srečali Franco Rupar - Niv carjevo iz Sopotnice. Prihajala je po vojaški cesti iz smeri Breznice in bila namenjena domov. Jegorov jo je povprašal, ali je kjerkoli opazila Nemce ali domobrance. Povedala je. da ni videla nikogar in da je tudi nihče ni us tavljal. Njena izjava ga je očitno pomirila, saj je nato predlagal, da se ustavijo na grobu padlega vosov ca - Jeseničana. Grob sta pred dnevi uredila ban in vosovec Anton Ješe-Zlatko. Že med potjo proti grobu je Jegorov pripovedoval, da je bil naj prej naročil Ivanu, da organizira, da bodo padlemu borcu skopali in uredili grob domačini. Kasneje pa je videl, da je grob neurejen. Ugotovili so, da so grob opus- tošili Su.Šnikovi fantje. Ureditev groba je zato ponovno naročil. Sedaj pa je bila torej priložnost, da si grob skupaj ogleda jo. Ob grobu je Jegorov pripovedoval Miheli in Andreji, da bo moral sedež komiteja ponovno preseliti, saj so pre jšnji dan. tj. U. marca, kar štirje fantje iz bližnje Sušnikove domačije odšli k do mobrancem. Ta domačija je bila oddalje na le kakšnih 150 metrov. Pripomnil je še. da ne bi rad tudi tega bunkerja tako hitro zapustil, kot je prejšnjega. Nihče od skupine pa ni mogel slutiti, da jih, ko so stali pri grobu in se pogo varjali, že opazuje gestapovsko-domo- branska zaseda s steze iznad Sušnikove hiše. Vanje so bile že nekaj časa uperjene cev i dveh mitraljezov. brzostrelk in pušk. /,..,,, Kržišnik 425 LOŠKI RA7.GI.ED1 /': Ta dan, tj. I.\l< )HR.\\skl: POSTOJASKE \ ŠKOF/1 LOKI, PETER KA\'ČIČ-JEG(JRO\ A DAMLA KVMAR-ASDREJA žepnim nožem prerezati jermen, vendar mu zaradi stalne toče krogel to ni uspelo. Pognal se je naprej po grabnu in opazil, tla je Andreja cisto bleda. Bila je hudo ran jena in je močno krvavela, ban ji je predlagal, da se preplazi čez cesto, da bi jo na primernem kraju pod cesto lahko pokril z vejami in listjem in tako skril pred zasle dovalci. To je odklonila in dejala, da se bo poskusila reševati sama. S skrajnimi moč mi se je umikala po cestnem jarku še dobrih 200 m, tam pa je izkrvavela in obležala mrtva. ban. ki edini ni bil ranjen, se je odplazil naprej po testnem jarku in dohitel Mihelo. Ko se je plazil ob Jegorovu, je na njegovi ročni uri videl, da je bilo II in 50 minut. Ko so Nemci in domobranci videli, tla je Jegorov obležal, so se začeli pri bliževati, ban in Mihela se spominjata, tla so Nemci in domobranci z najgršimi izrazi vpili za umikajočimi. Ko so prišli tlo Jegorova. so se znesli nad njegovim truplom. Izbili so mu tudi zla to krono iz ust. Gestapovec Kinkelin se je zmagoslavno fotografiral ob ubitem Jegorovu. Medtem sta ban in Mihela že zapustila obcestni jarek in se vsak v svojo smer umikala po hribu navzgor. V gozdu in proti vrhu hriba je bilo zaradi snega umikan je težje in napornejše. Kljub vsemu je ban prišel srečno čez rob hriba. Na poti navz dol je srečal skupino partizanov, članov okrožne komisije VOS. To so bili Stane Bernik-Arti. Bar. šelhaus in Minca Sovre. Skupaj so nadaljevali pot proti Luši k Marjana. Mihela je bila pri umikanju ranjena v ramo. Cez hrib je prišla zahodneje otl bana. Usmerila se je proti Rantovšam. Pri hiši so se je zelo bali. zato je nadalje vala pot tlo Potlčešnje. Tam so v bližini bivakirali kurirji. Eden jo je spremil tlo Ojstrega viha v partizansko ambulanto. Bataljon Gorenjskega odreda, ki je bil tiste dni na Gabrški Gori, je izdajstvo Sušnikovih kaznoval tako. tla je požgal njihovo hišo in gospodarsko poslopje. To naj bi bil tudi opomin vsem. ki bi še razmišljali, zaslepljeni otl domobranske pro pagande, tla bi stopili na pot izdajstva lastnega naroda. Tudi osnovna šola v Skofji Loki je desetletja nosila ime po škofjeloškemu prvo- borcu Petru Kavčiču-Jegorovu. 427 IOSKI RAZGLEDI t6 Opombe ' Peter Kavčič-jegorov, rodil se je 21. avgusta 190« \ Fužinskem predmestju v Škot ji loki v obrtniški druži ni. Po končani osnovni šoli je zato moral takoj začeti delali, najprej kol vajenee v očetovi kleparski in vodoinštalaterski delavnici. Postal je pomočnik in mojster Bil je aktiven športnik - orodni telovadec in atlet. Član ljudske knjižnice, gledališkega odra. tamburaškega orkestra, godbe na pihala in gasilskega društva. Takoj po napadu Nemcev je sodeloval najprej v obrambnih enotah jugoslovanske vojske, že v maju 1941 je začel pripravljati skrivališče orožja in izvajati druge pripravi' za boj proti okupatorju. I Ki decembra 19 il naprej v partizanskih enotah - Danila Kumar-Andreja. rojena 13. oktobra 1921 v 1 lunin pri kojskcin. padla 18, marca 194 i na blegoš- ki cesti v Breznici. Trgovska pomočnica, narodni heroj. Leta 1936 poslala članica SKOJ-a, leta 1940 član ica KPS. leta 19 ti bila kuritka med CKKPS in Centralno tehniko. Junija 1942 je bila aretirana, vendar je pobegnila, odšla v partizane, bila bolničarka, namestnica političnega komisarja čete in bataljona. Jeseni 1943 je bila v nemški ofenzivi huje ranjena. Po okrevanju je bila poslana na Gorenjsko, da bi od lu nadaljevala na Koroško. Osnovna šola v Stožicah nosi desetletja ime po Danili kumar-Andreji. Pričujoči zapis sem napisal na podlagi izjav Ivana Kržišnika. Mihele Skok injulke Demšar ter po lastnem spominu Biografski podatki za Danilo Kumar so iz Enciklopedije Slovenije. Bunkerji so bili običajno zgrajeni tako. da so bili vsaj do polovice zakopani v zemljo. Postavljeni so bili običajno blizu vode. da so se pozimi sledi v snegu čim bolj zabrisale. • Prof. Ivan Dolence je bil med vojno ravnatelj nov otneške gimnazije in soorganizator bele garde v Novem mestu. s Le-ta je zasledoval legorova že od leta 1942. Gestapo je 24. novembra 1942 namreč postavil zasedo prt Kumru na Gabr.ški Gori. Gestapo je ledaj zasledoval in odkrival partizanske kurirje v polhograjskih in škofjeloških hribih •, pomočjo izdajalca iz Škofje l.oke - Poldeta Krainerja. Tu pri Kumru je imel Kinkelin v svojih rokah že tri partizanske kurirje, legorov naj bi bil četrti. \a zvezo je prišel zadnji. Ko je prišel do hiše. so ga obstopili trije raztrganci , Hoteli so ga živega, zato nanj niso streljali, legorov je v trenutku ugotovil, za kaj gre. odrinil napadalce in se vrgel po strmem bregu navzdol. Čeprav so raztrganci stre ljali za njim. mu je uspelo uiti. Rešile so ga hitrost moč in noč. 428