I". časopis slovenskih delavcev Naslov: ČZP Enotnost. Dalmatinova 4. Ljubljana Ljubljana, 25. januarja 1996 • letnik 55 »Participativni menedžerje popolno nasprotje menedžerja, ki vodi podjetje po čistem hierarhičnem načelu. Zaveda se namreč, da ima iste interese kot zaposleni in daje moč veliko doseči z razvijanjem individualnih sposobnosti vseh. Ve tudi to, da mu je delavsko soupravljanje lahko velika pomoč... Podobno velja za odnos med sindikatom in svetom delavcev. Temeljiti mora na sodelovanju, in če ga ni, tudi sveta delavcev ne more biti. Funkcija sindikata torej s soupravljanjem ni ogrožena. Nasprotno!« Več o položaju in vlogi soupravljanja član predsedstva ZSSS Milan Utroša na 3. strani DE. , sreda Skei seje kljub odločenosti m stavko pripravljen pogajati Kot nam je povedal Albert Vodovnik, je podporo splošni stavki izrazilo kar 80 odstotkov vseh zaposlenih v kovinski in elektroindustriji. Odgovornost vodstva sindikata pred začetkom pogajanj o novi kolektivni pogodbi je zaradi tega izjemno velika. Članstvu smo obljubili, da bomo za nezmanjšane pravice in čim ugodnejšo kolektivno pogodbo uporabili vsa možna sredstva sindikalnega boja, se zaveda Vodovnik. Splošna stavka je zato le skrajno sredstvo, ki pride v poštev, če druge metode ne bodo uspešne. Partnerji naj vedo, daje članstvo pripravljeno tudi na to najtežjo obliko boja. Delodajalci so Skei seznanili, da so njihovi strokovnjaki pripravili njihov predlog kolektiv-ne pogodbe. Prav zdaj o njem tečejo interne razprave. Skei pričakuje, da se bodo pogajanja začela že v začetku februarja, saj sicer nove pogodbe ne bo do konca marca, ko poteče veljavnost tarifne priloge splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in takrat lahko pride do anarhije na delitvenem področju. Na vodstvo Skei prihajajo obvestila, da so nekateri sindikati podjetij sklenili s poslovodstvi neugodne podjetniške kolektivne pogodbe. Takšno obnašanje pomeni za Skei stavko-kaštvo, pravi Albert Vodovnik, zato se bodo pogovorili z vsemi, ki bi na ta način ovirali sprejem kolektivne pogodbe dejavnosti. Planiko naj reši država Svet kranjskih sindikatov je na današnji tiskovni konferenci pozval državo, ki je že prevzela skrb za Planiko, naj čimprej najde rešitev zanjo, saj je sedanje poslovodstvo ni sposobno rešiti. Včerajšnji pogovor predstavnikov vseh sindikatov, ki delujejo v Planiki, z Antonom Ropom, Vladom Dimovskim in drugimi državnimi funkcionarji, je po besedah Gorazda Balte pokazal pripravljenost državnih organov, da lastništvo tega podjetja, ki daje kruh še 2800 zaposlenim, prenesejo na sklad za razvoj. Na tiskovni konferenci so omenili tudi naraščanje števila presežnih delavcev. Delavski svet, ki direktorju dopušča prav vse, kar si zamisli, je decembra že odpustil 440 delavcev. Ce delavskega sveta pa tudi direktorja nihče ne bo odpoklical, bo verjetno že jutri požegnal še novih 500 presežnih delavcev. Izguba Planike pa se približuje milijardi tolarjev. F. K. RADOMELJSKI LIP SE SKUŠA REŠITI PRESEŽNIH DELAVCEV stran 4 KAJ BODO STKALI SODNIKI, se malodušno sprašuje 150 delavcev Tekstila Tkalnice Vižmarje NAJBOLJŠI JE SPORAZUM Generalni sekretar Evropske konfederacije sindikatov Emilio Gabaglio se je odzval na pobudo SDSS, naj sindikalno premoženje deli država Sindikalni zaupnik NESPODBUDNO VARČEVANJE ___________________stran 17_______________ LITOSTROJ KOT REINKARNACIJA DEMOSA (Udbo)mafiološki scenarij se uresničuje ________ Ravbarkomanda ZAKAJ PA NE?! Piše: Ciril Brajer Za kresanje mnenj Neznanje in nepoznavanje - ali kaj več! (DE št. 3,18.1. 1996) »Če je Delavska enotnost časopis Svobodnih sindikatov, potlej bi morali ti sindikati tudi poskrbeti za svoje glasilo! Prepričan sem, da bi moral Delavsko enotnost prejemati vsak član organizacije. Če nas je 400.000, potlej bi morala biti naklada pač 400.000. Ob tolikšni nakladi bi bila cena izvoda zanemarljiva, zato je neumno govoriti, da je časopis drag. Zdaj ga dobivajo le sindikalni funkcionarji in direktorji, to pa pomeni, da ne predstavlja prave povezave s članstvom.« Bogdan Godnič, tedaj predsednik Območne organizacije ZSSS Vipavska dolina v DE, 26. 10. 1995 »Pošiljam vam svoj prispevek za naš zanimiv delavski tednik. Hkrati izkoriščam priložnost, da pohvalim Delavsko enotnost. To je zanimiv časopis in je res škoda, da ne pride v roke vsakemu članu. Zahteva, naj vsak član sindikata dobiva svoj časopis, bi morala biti nekaj samoumevnega, saj je to normalno tudi po svetu. Tak časopis opravlja povezovalno funkcijo s članstvom. Ameriški sindikati na ta način povezujejo tudi svoje upokojene člane in jim časopis pošiljajo redno, tudi če so se daleč odselili. Tudi v Ljubljano.« dipl. ing. Boris Rebernik, Ljubljana, Hladilniška pot 26 A, 15. 1. 1996 »Glede na svojo strokovnost in afiniteto se moramo sindikalni funkcionarji vključiti v snovanje in tudi v ustvarjanje, torej pisanje Delavske enotnosti, seveda glede na področja, ki jih pokrivamo. ZSSS ima za to dovolj kvalificiranega kadra, ima časopis, ki ji tak pristop do članstva omogoča, torej...« Sandi Bartol, sekretar Sindikata delavcev trgovine, v razpravi o vsebinski zasnovi DE, Ljubljana, 17. 1. 1996 V zadnji številki DE jev rubriki Odmevi sekretar OO ZSSS Zasavje Ciril Urek objavil pismo, v katerem piše, da ga čudi in bega, ker sem državnemu sekretarju za energetiko Borisu Soviču v intervjuju za Panoramo postavil vprašanje, ali so pri načrtovanju izgradnje nadomestne enote v termoelektrarniTr-bovlje (TET 3) v ospredju socialna vprašanja. Je pač tako: novinarji moramo postavljati vprašanja v zvezi z "vročimi" temami, o katerih se v javnosti še niso do kraja skresala mnenja, pa če je to vprašanemu ali prizadetim všeč ali ne. Če bi v Sloveniji v preteklosti bolj odkrito, pogumno in brez predsodkov razpravljali o gospodarskem razvoju, potem revirsko območje v zadnjih letih ne bi doživelo takšnega gospodarskega, ekonomskega, socialnega in zaposlitvenega infarkta, o kakršnem piše Ciril Urek. Vodilni menedžerji, oblastniki in bankirji bi morali tako v revirje kot v druga stara industrijska središča od Maribora do Jesenic, ki prav tako doživljajo gospodarski infarkt, pravočasno pripeljati nove, tržno zanimive in perspektivne proizvodne programe, namesto da so delavce vlekli za nos z neinventivnim in dragim krpanjem starih. Zares je več kot krivično, da so menedžerji in oblastniki izkoriščali revirske rudnike (hkrati z njimi pa tudi rudarje) dalj, kot je to narekovala ekonomska pamet, nato pa niso ustrezno poskrbeli za brezposelne rudarje in delavce ter za socialno varnost njihovih družin. Več kot žalostno je tudi, da so oblastniki in menedžerji rudnike v preteklosti tako neodgovorno izkoriščali, da je, kakor piše Urek, 40 odstotkov zagorske, trboveljske in hrastniške doline ekološko uničene. Tako se - in v tem se s sekretarjem Svobodnih sindikatov v Zasavju popolnoma strinjam - ne vodi gospodarska politika. O TET 3 se v strokovni javnosti še niso do kraja skresala mnenja. Na seji upravnega odbora združenja za ener- »Celovito informiranje članstva je za Svobodne sindikate pomemben dejavnik v borbi za članske pravice. In celovito informiranje predpostavlja tudi tednik, kakršen je Delavska enotnost. Zato je naša dolžnost, pripeljati ta časopis do članstva! Kako naj sicer sindikalni funkcionarji in strokovni delavci v ZSSS opravljamo svojo dolžnost celovitega informiranja in mobiliziranja članstva, kar mora biti nenazadnje nujni sestavni del naše delovne obveznosti?!« Ciril Urek, sekretar območne organizacije ZSSS Zasavja v pripombah na vsebinski koncept DE, Trbovlje, 19. 1. 1996 »Če smo lovci sposobni vsakemu članu zagotoviti časopis iz članarine, me res zanima, kakšen sindikat je to, ki svojemu članu ni sposoben zagotoviti niti glasila ?!« Milan Sašek Datjnjl Suhadol 14, 22. 1. 1996 Zadnji navedek je del pisma, ki ga lahko preberete na tej strani. Pravzaprav je sprožil vsa moja zgornja navajanja, saj dokazuje najmanj dvoje: Čeprav se DE do delavca težko prebije, se vendarle, in to z ugodnim odmevom. Drugič pa potrjuje, da sprožen kamenček slej ko prej potegne tudi druge za seboj. Torej se splača!!! Zakaj pa ne?! časopis slovenskih delavcev Stvar je jasna. To je moj časopis. Zato ga naročam na naslov: Priimek in ime:............................................ Naziv podjetja ali ustanove:............................... Naslov:.................................................... Podpis naročnika: / F /m PREJEU Osvobojen človek? Novo leto je zopet polno želja in načrtov. Veseli smo, ker smo se po mnogo letih izvili enoumju in ga zamenjali r svobodnejšim. Takim, ki dovoljuje dialog, dovoljuje različno mišljenje. Sicer pa -ali prav dialog med nami ni dialektična resnica, porajajoča novo kvaliteto življenja? In prav za to gre! Zato se mi velikokrat zdijo prav smešne polemike v dnevnem časopisju, ki žalijo posameznike prav zaradi njihovih stališč. Prav tu začutiš, koliko je že vredna naša demokracija in vrednotena naša svoboda misli. Oboje pomeni osvobajanje človeka. To mu daje moč in smisel v življenju! Kdaj bomo vendar prenehali obmetavati drug drugega z nizkotnimi besedami in udarci? Kolikokrat prav zaradi tega obsojam boj za politični prestiž, boj, ki nas poskuša ponovno postaviti na stare stopnice. Resnično osvobojeni človek pa ni samo duhovno osvobojen. Tak, ki lahko, ne da bi se bal verbalnega delikta, tudi v javnosti natoči vsem čistega vina. Osvobojeni človek je iz predavnine do danes tudi tak, ki ni materialno podrejen drugim. Spomnim se na kratko "epizodo", ko direktor delavci, ki ni pihal v njegov rog, vrže delavsko knjižico. Delavec pa brez besed in brez širše podpore! Srce te boli, ko se sprašuješ, ali se v prejšnjih petdesetih letih nismo naučili niti biti socialni. Nismo se naučili deliti ekonomskih pravic z vsemi. Proučevali so znanstveni socializem. Ali ni prav tu potekala misel človek človeku ? Zdi se, da bi prav zaradi uveljavljanja slehernega našega delavca morali okrepiti sindikalno gibanje, če smo že v kapitalizmu. Ali nam to naša družba ponuja? Vsaj tako kot v razvitem svetu? Vinko Šmajs, Velenje getiko pri Gospodarski zbornici Slovenije so pred nedavnim denimo ugotovili, da je tehnološka zasnova predvi-deneTET3 taka, da bi lahko omogočila uporabo različnih kakovosti premoga. S tem bi bila dana možnost prehoda z zasavskega premoga na uvoženi premog, če domači zaradi spremenjenih pogojev za elektrarno ne bi bil več sprejemljiv. Boris Sovič je na tej seji dejal, da bo morala država poiskati primerno rešitev za pokrivanje razlike med ceno domačega in uvoženega premoga, če bo prevladala odločitev za uporabo domačega premoga. Ker ni realno pričakovati, da bi to breme nosil elektroenergetski sistem, naj bi se mu to priznalo v ceni ali iz proračuna. Dr. Ivo Banič je dejal, da bi si morali glede študije o TET 3 naliti čistega vina. Izvedba objekta bi morala biti taka, da bi omogočala proizvodnjo po primerljivih cetuih. Po njegovih besedah zamisel o možnosti, da bi uvožen premog prevažali iz Kopra v Trbovlje, nima realne podlage, saj bi to pomenilo ogromno dodatnih stroškov. Dr. Franc Žerdin je podprl stališče, da se lahko TET 3 gradi le v primeru, če bo cena energije konkurenčna cenam primerljivih energij iz Slovenije oziroma če bo razliko v ceni pokrila država oziroma kdo drug v obliki subvencije. Mag. Vito Turk iz Elektroinštituta Milan Vidmar je opozoril, da se bo z večjo diverzifikacijo sistema proizvodnje še bolj drobilo tržišče in bodo nastajali še večji stroški proizvodnje. Vse to je mogoče prebrati kar v glasilu slovenskega elektrogospodarstva Naš Stik izpod peresa Mira Jakomina. Očitno se mnenja o tej in vseh drugih naložbah v elektrogospodarstvo, ki spada v javni sektor, z vseh strokovnih zornih kotov še niso do kraja skresala. Zakaj bi bežali pred tem, saj je v interesu večine slovenskih in revirskih delavcev - najbolj pametna odločitev? Posledice napačne odločitve pa bodo najbolj občutili na svoji koži prav revirski delavci - tako kakor nič krivi občutijo posledice premalo pametnih gospodarskih odločitev v Sloveniji v preteklosti. ■ Tomaž Kšela Čakanje na »žegen ministrstva za delo« “Vvašem časopisu ste dne 21. decembra 1995 objavili članek z naslovom "Pri sklepanju kolektivnih po- Časopis delavcem! V vasem cenjenem in za delavca še edinem poštenem časopisu sem prebral članek, ki ga je napisal dipl. ing. Boris Rebernik. Možak, ki je zaslužil penzijo v Ameriki, se čudi, da člani vašega sindikata ne prejemajo njegovega glasila, zraven razloži, kako te stvari zgledajo čez lužo, kjer vsak član sindikata prejema časopis, ki ima poleg drugih nalog tudi to, da povezuje članstvo. Mislim, da je to za naše razmere zelo koristen podatek, čeprav po moje ne bi bilo treba čakati, da je prišel iz Amerike. Pri nas je nekaj organizacij in društev, v katerih je samoumevno, da je član tudi naročen in da prejema časopis. Tako je tudi v naši lovski organizaciji, kjer je naročnina za naše glasilo Lovec vsako leto sestavni del članarine, ki jo plačamo vnaprej za celo leto. Če smo to lovci sposobni narediti, potem me pa res zanima, kakšen sindikat je to, ki svojemu članu ni sposoben zagotoviti niti glasila. Tudi zaradi tega, ker so delavci v sindikatu najbrž zaradi veliko bolj pomembnih stvari kot pa v kakšni lovski ali ribiški družini, zraven me pa tudi še kaka zanima, kam gre članarina, ki jo plačujemo vsak mesec. Ali naj to pomeni, da se sindikalni funkcionarji brigajo samo zase, za članstvo pa jim ni mar? Milan Saše, Doljnji Suhadol 14 godb je še veliko ovir", v katerem v zvez.i z dvema pogodbama omenjate tudi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Gre-za kolektivno pogodbo elektrogospodarstva in kolektivno pogodbo premogovništva, ki naj bi čakali na "žegen " ministrstva za delo. Ta navedba ni točna. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je v skladu z zakonom pristojno za registracijo kolektivnih pogodb, obe navedeni pogodbi pa sta bili 26. oziroma 30. oktobra 1995 predloženi ministrstvu v mnenje in pripombe. Te so bile pripravljene v nekaj dneh in v roku enega tedna, na sestanku, tudi posredovane predstavnikom pogajalcev. Pri tem je treba posebej poudariti, da v tarifnih prilogah predloženih kolektivnih pogodb ni bila določena višina izhodiščnih plač, temveč le najnižja relativna razmerja, brez osnov, na podlagi katerih se ta razmerja določajo. Ker je določitev izhodiščne plače ena od temeljnih sestavin kolektivne pogodbe, menimo, da je to najpomembnejši razlog za to, da kolektivni pogodbi še nista usklajeni in podpisani, in zato Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve nista bili predloženi v registracijo." Prosimo, da to pojasnilo objavite v vašem časopisu na enak način, kot je bil objavljen članek, na katerega odgovarjamo. Stanka Tutta, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve PoKopallšče političnih slonov (DE št. 1/2, 11. 1. 1996) V predzadnji številki DEje Sultan rm-pisal marsikaj slabega o "prvem predsedniku 'bojda’delavske stranke". Čeprav mi je bilo takoj jasno, da napisano ne leti na prvega predsednika Delavske stranke Slovenije, čutim potrebo (in dolžnost), da tudi drugim bralcem DE to pojasnim. Še posebej je pojasnilo namenjeno znancem, ki me poznajo kot člana Delavska stranke Slovenije in so me opozorili na " sporno" pisanje sultana V Delavsko stranko Slovenije sem vstopil takoj po njeni ustanovitvi. Poleg programa DS je k moji odločitvi močno prispevalo dejstvo, da sem že nekaj let poznal prvega predsednika DSS, predsednika sindikata koncerna Gorenje in podpredsednika SKEI, tovariša Ranči gaja. Resen pri delu, zabaven v družbi, vedno pripravljen pomagati komurkoli, velik> srce v malem (so)človeku, so lastnosti, k jim nima velik) ljudi, so pa lastnosti Vlada Rančigaja. Tudi dober govornikje bil naš Lado, nik>li pa ni "postal veliki oblastnik demokratične države". Lado je že dve leti upokijen. Ima pokojnino, ki si jo je pošteno zaslužil v gorenju, in ne "privilegirano poslanski penzijo ”. Bolezen, ki je močno pomagala k Ladovi odločitvi za pradčasno upokiji-tev, je žal onemogočila tudi njegovo aktivnost v politiki. Vsi, ki Lada poznamo, in ni nas malo, lahki rečemo samo: škida, da je bolezen izbrala prav njega. Delavski pozdrav! Rastko Mislej, član Delavske stranke Slovenije BrezovjenaGor., tedni Na Brezovju na Gor. je bilo te dni zelo živahno. Vrhunec te živahnosti pa je bila tiskovna konferenca, na kateri smo izvedeli neverjetno veliko količino zanimivosti. Največjo pozornost je seveda vzbudil obisk poglavarja rimokatoliških Indijancev oziroma, oprostite, obisk poglavarja vesoljne rimokatoliške cerkve. Ta je bil tu na treningu generalke svojega obiska, ki se bo končno zgodit v maju letos. Na novinarsko vprašanje, za kakšen trening gre, je tiskovni predstavnik vlade Slovenije izjavil, da je poglavar preizkušal delovanje stroja za izdelovanje čudežev. Vendar pa seje pokazalo, da bo največji čudež ravno v tem, če bo ta stroj sploh delal čudeže. Poudaril je tudi, da je delovanje tega stroja zelo pomembno, saj je Slovenija že nekaj časa v takem položaju, da jo reši lahko samo še serija čudežev. Na konferenci je bil prisoten tudi zelo tečen novinar izAlbanije, ki je hotel vedeti, koliko stroškov bo povzročil poglavarjev obisk. Sevedaje bil odgovor zelo preprost: stroške poglavarjevega obiska bo država pokrila s prodajo doma za invalidno mladino pri Novi Gorici, ki ga tako ali tako nihče ne rabi razen te mladine, kar pa sploh ni važno; če pa bo tega denarja premalo, bo pa država primaknita še kakšno večjo tovarno. Seveda i>a pri tem lahko pomaga tudi vrnitev haloških vinogradov, njiv in gozdov nekdanjim veleposestnikom. S tem bi pobili cel roj muh na mah: Haložani bi srečno obubožali, tuji veleposestniki pa bi vsako leto dali za mašo in prosili boga, naj Slovenija še naprej ostane vsaj toliko bogata, da bodo vsak dan še kaj dobili od nje. (To o invalidih in Halozah: TV tednik, 18.1.1996.) Neki novinar pa je postavil nekoliko iracionalno vprašanje: kje je znamenita slovenska pamet, ki so jo nazadnje ljudje opazili nekako pred desetimi leti, potem pa je izginila neznano kam. Pa seje tiskovni predstavnik vlade zelo dobro znašel in dejal, da jo vlada pospešeno išče in da je popolnoma verjetno, da jofomo kmalu našli, saj so angažirali nežne iwvokomponirane čaro- vnike in čarovnice, radiesteziste in bajaličarje. Ti so pri tem zelo uspešni, saj so tudi za Sraufa in Jasno natančno ugotoviti, da sta blizu tistega macesna, ki mu šesta veja štrli točno tja in nikamor drugam in da ju ni doma. (TV tednik, 11.1.1996.) Dokaz, da se slovenska pamet počasi spet pojavlja, pa je tudi nedavna izjava, ki jo je izdavit predsednik vlade, prof. dr. Jaun Drnovšek, namreč da bi takoj odstavil samega sebe in še koga drugega, če bi vedel, kakšne oslarije in svinjarije se dogajajo v Sloveniji samo na področju privatizacije in denacionalizacije, da o drugih katastrofah niti ne govorimo. Vendar pa gospod predsednik vsega tega k sreči ne ve in tako ninut za slovenske delavce in upokojence, se bo potrudil, da bodo čimprvj sprejeti potrebni ukrepi za zagotovitev čim nižjih plač in pokojnin. Te so zdaj, kar je splošno znano, veliko previsoke in so zato za Slovenijo, ki je tako rekoč center Evrope, prava svetovna sramota. Pravi tudi, da mu je spričo mizemih dohodkov, ki jih imajo poslanci in ministri in podjetniki in menedžerji itd, zelo žal, da delavskih plač in pokojnin ne more ukiniti. Če bi se to dalo storiti, bi bili vsi problemi rešeni, saj se delavci in upokojenci ne bi več mogli pritoževati, da dobijo premalo... P. S.: Tik pred zaključkom redakcije smo bili opozorjeni, da na obisku na Brezovju rut Gor. ni bil gbspodar poglavar vesoljne rimokatoliške cerkve, ampak samo ' poglavarjev. Toda če stvar pogledamo bolj natančno, odlični diplomatski vajenec L Peterle. Ampak: če stvar resnično natančno pogledamo, potem nedvomno lahko ugotovimo, da Peterle ni bil na obisku na Brezovju,^ ampak v Vatikanu. In da zaenkrat o stroju za izdelavo čudežev ni nobenega sledu, Škoda... Brane Praprotnik Pristop dobil natečaj v Makedoniji Vlada Republike Makedonije je, v sodelovanju s svetovno banko, na osnovi mednarodnega razpisa za izvedbo kampanje javnega informiranja o programu družbenih reform in prestrukturiranja gospodarstva izbrala za svetovanje in tehnično pomoč Družbo za komunikacijski manage-ment Pristop iz Ljubljane. Na razpisu so poleg Pristopa sodelovali The Wexler Group iz Washingtona in Dewe Rogerson iz Londona. Cilj kampanje je podpreti vladni program socialnih reform, ki sledijo skoraj zaključeni privatizaciji makedonskih podjetij. Program javnega informiranja vključuje vzpostavitev službe za odnose z javnostmi, svetovanje pri izvedbi več javnomnenjskih raziskav in zasnovo ter izvedbo oglaševalske kampanje in programa odnosov zjavnostmi. Kampanja bo trajala 3 leta. Izbor družbe Pristop pa izvedbo omenjene kampanje v Makedonijije prvi primer izbora slovenske agencije na tovrstnih natečajih vVzhodni Evropi, kjer šobili doslej taki projekti zaupani predvsem zahodnoevropskim svetovalskim hišam. Obenem je to finančno največji posel, ki ga je na omenjenem področju sklenilo katerokoli slovensko podjetje, vreden več kot milijon ameriških dolarjev. Aleš Razpet, Pristop Delavska enotnost ie bila ustanovljena 20. novembra 1942 • DE-glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije • Izdaja ČZP Enotnost, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 279 • Direktor in glavni urednik: Marjan Horvat, tel. 313-942,132-61 -92, faks 311-956 • Odgovorni urednik: Ciril Srajer, tel. 131-61-63, 313-942 • Novinaiji: 13-16-163 • Časopis urejajo: Marija Frančeškin (Življenjska razpotja), Ivo Kuljaj (Ravbarkomanda, Najpomembnejša stran), Damjan Križnik (Sindikalni zaupnik), Franček Kavčič (Sindikati), Boris Rugelj (Na tržnem prepihu), Andrej Ulaga (Kažipot), Igor Žitnik (Kultura, šolstvo), Bora Zlobec (lektorica), Brane Bombač (oblikovalec in računalniški prelom), Sašo Bernardi (fotograf) m Jožica Anzel (tajnica), tel._313-942,132-61-92 • Naročnina 321-255 • Marketing' 321 -255 133-52-55 • Posamezna številka stane 230 SIT • Žiro račun: 50101-603-46834 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 6, Ljubljana • Časopisni svet: Jernej Jersan, Edo Kavčič, Alojz Omejc, Dušan Semolič, Ciril Urek, Mira Videčnik. J l- i- ?- i- i- n E o >t o a b I- o n n i, i, d v ) i Sodelovanje delavcev pri upravljanju gospodarskih družb seje pri nas že dodobra razmahnilo, saj je zakonsko že kar nekaj časa urejeno. Ovira pa ga nedokončano lastninjenje in tudi dvomi, ali nam je sploh potrebno. Ali ni samo nadaljevanje samoupravnega sistema, spra-®ujejo nekateri. O vsem tem in o važnosti soupravljanja za delavce in za sindikate smo se pogovarjali z Milanom Utrošo, kije v predsedstvu ZSSS zadolžen za sindikalno delovanje v zvezi z zakonom o delavskem soupravljanju. DE: Ali je res, da soupravljanje zmanjšuje učinkovitost poslovanja podjetij, in ali je v resnici le vsebinski podaljšek samoupravljanja? Utrosa: Taka mnenja so se pojavila v delu delodajalske strukture.Treba pa je razumeti, da se tako delojemalci kot delodajalci učimo delovati v novih razmerah. Po odpravi samoupravljanja smo imeli praznino vse do sprejetja zakona o soupravljanju. Imeli smo obdobje, v katerem so delodajalci lahko počenjali vse in v katerem delavci niso imeli nikakršnega vpliva na poslovanje oziroma sprejemanje odločitev v podjetju. Edino na kolektivne pogodbe so lahko vplivali, vendar te pra-v'ce ne posegajo na področje soupravljanja. Zato je nekatere, ki so jim bile razmere všeč, zakon o soupravljanju presenetil in zato negodujejo. Gre pa seveda za povsem novo vsebino v primerjavi s samoupra- DE: Kako se direktorji podjetij odzivajo na določilo zakona, da mora podjetje plačati stroške izobratevanja za člane svetov delavcev. Kako gledajo na določilo, da so seje svetov delavcev med delovnim časom, medtem ko sami marsikje organizirajo svoje kolegije izven delovnega časa? Utroša: Kjer so gospodarski rezultati slabši, so vodstva manj pripravljena plačevati usposabljanje članom sveta delavcev. Toda zakon je jasen, določil je najmanjše število ur, potrebnih za izobraževanje in za sestanke sveta. Vendar tega problema ne bo več, ko bodo vodstva dojela, daje soupravljanje sestavni del upravljanja gospodarske družbe. Pameten delodajalec bo razumel, daje bolje, če so tisti, ki imajo pravico soupravljati, za to nalogo čimbolj usposobljeni. Vsako varčevanje pri teh izdatkih se na koncu izkaže za zapravljanje. DE: Kakšne so možnosti zaposlenih, da dosežejo svojo pravico, kadar delodajalec noče izpolniti zahtev sveta delavcev? Utroša: Zakon daje svetu delavcev pravico postaviti veto. Osnovni namen je v tem, da ima svet delavcev pravico zadržati odločitev delodajalca zmeraj, kadar ugotovi, dajo je delodajalec sprejel mimo zakona o soupravljanju. Pri tem je vseeno, ali je to odločitev, o kateri bi se moral samo posvetovati, ali samo obvestiti svet delavcev ali dobiti njegovo soglasje. Če delodajalec veta ne upošteva, mora svet sprožiti arbitražni postopek. Če delodajalec tudi tega še vedno ne upošteva, ga čaka postopek pred sodiščem, sodišče pa kajpak avtomatično zadrži izvrševanje sporne odločitve. DE: Kakšna je vloga sindikata v družbah, kjer je uvedeno soupravljanje? SMKJff IN SVET DELAVCEV S1A EKM panjem: vzpostavljajo se novi odnosi med delom in kapitalom. V vmesnem času med samoupravljanjem ln zakonom o soupravljanju je prišlo do favoriziranja vloge kapitala in minimiziranja pomena dela. Prav zato smo s tem zakonom, ki smo ga zahtevali več kot dve teti (in sprva ni bilo pozitivnih odzivov oblasti), spodbudili pri delu delodajalcev (poudarjam, pri delu!) nejevoljo, češ da se spet uvajajo pravice, ki so jih delavci 'meli v samoupravnem sistemu. Menedžerji, ki so spoznali teorijo in prakso participativnega menedžmenta, pa so že ugotovili, da delavci lahko preko svojih sou-Pravljalskih pravic še kako prispevajo k uspešnosti Podjetja. DE: Kakšen je participativni menedžer v primerjavi s klasičnim direktorjem? Utroša: Je nasprotje od menedžerja, ki vodi svoje podjetje po čistem hierarhičnem načelu: vse kar reče nadrejeni, je edino prav. Participativni menedžer pa ve, da mora razvijati tudi individualne zmožnosti zaposlenih in veliko tega je mogoče doseči prav s pomočjo delavskega soupravljanja.Tako menedžerjem kot zaposlenim je skupen interes, da podjetje dobro posluje. Soupravljanje je prostor, v katerem se skušajo najti skupne poti k temu cilju. Nekateri menedžerji skušajo Po hierarhičnem vzorcu delati vse sami, drugi pa so ugotovili, da gre s pomočjo soupravljanja lažje, in ne nazadnje, da so v svetu ugodni rezultati soupravljanja nedvoumni. DE: Torej lahko rekapituliramo: zakon o soupravljanju je nastal na tujih, zahodnoevropskih izkušnjah in ni le malo okleščeni zakon o samoupravljanju ter daje povsem novo kvaliteto odnosom v podjetjih. Utroša: Točno tako. Zakon je pisan po nemški zakonodaji, kakor zakon o gospodarskih družbah na Primer. DE: Koliko je soupravljanje razširjeno v tako imenovanem kapitalističnem svetu, v razvitih državah kajpak? Utroša: V različnih evropskih državah uporabljajo različne modele soupravljanja, ker je sodelovanje delavcev ori poslovnih odločitvah tudi posledica zgo- veliko spreminjevalnih predlogov in moram reči, da so poslanci naše predlge dobro sprejeli. “Soupravljanje delavcev vnaša socialno noto v trim ekonomijo, dokazano je tudi, da kvalitetno soupravljanje izboljša poslovne rezultate.,, DE: Delodajalci so lani predlagali vladi nekatere spremembe tega zakona, s katerimi naj bi še znižali pristojnosti sveta in pravice delavcev. Kakšna je bila usoda tega predloga? Utroša: Združenje delodajalcev je vladi poslalo predlog za spremembo nekaterih določil zakona še celo prej, preden seje zakon začel uresničevati. Pri tem je zasledovalo tri cilje: znižati raven soupravljalskih pravic, prepovedati sindikalnim zaupnikom članstvo v svetu delavcev, in poslabšati pogoje za delovanje sveta delavcev. Prezrlo pa je, da s tem predlogom trčilo ob določilo ustave, ki zelo jasno opredeljuje svobodo sindikalnega delovanja in s tem svobodo izbora svojih predstavnikov. Ta predlog je bil v navskrižju tudi z nekaterimi konvencijami mednarodne organizacije dela (ILO) in iz tega je moč jasno razbrati, da je šlo za nekakšno protidelavsko ihto. Hoteli so tudi zmanjšati število delavcev v vrstah članov nadzornega sveta. V razviti Evropi že zdavnaj ne velja več, da so v nadzornih organih gospodarskih družb zaželeni samo predstavniki kapitala. No, pobuda je v parlamentu padla, ker smo uspeli poslancem razlpžiti, za kaj pravzaprav gre. Prepričan sem, da tudi zdaj še ni napočil čas za oceno vsebine tega zakona, saj niti lastninsko preoblikovanje podjetij še ni končano. V dveh tretjinah gospodarskih družb, ki se lastninijo, še ni formalnopravnih podlag za uresničevanje tega zakona. DE: Vendar se lahko za oceno uspešnosti soupravljanja poslužimo tujih izkušenj, mar ne? In te verjetno niso slabe? Utroša: Tuje izkušnje kažejo, daje soupravljanje tisti element, ki vnaša socialno noto v tržno ekonomijo. Pameten delodajalec bo razumel, daje bolje, če so tisti, ki imajo pravico soupravljati Podjetje, za to nalogo čimbolje usposobljeni Vedel bo, da se vsako varčevanje pri izdatkih za izobraževanje soupravljalcev na koncu izkaže kot zapravljanje.,’ devinskega razvoja vsake posamezne države. Je pa s(opnja delavske soudeležbe v upravljanju največkrat tedi posledica odnosa sindikata do tega vprašanja. V Evropi je naj višja stopnja soupravljalskih pravic dosežena v Nemčiji inAvstriji. Na Švedskem je to urejeno na institucionalno malo drugačen način: tam soupra-vljalske pravice uresničujejo preko sindikata, ne preko Posebnih soupravljalskih organov. Po nemški zakonodaji, po kateri je narejena naša, je sistem soupravljanja Postavljen preko posebnih organov, kijih delavci izvolijo ne glede na to ali so člani sindikata ali ne. Gre torej za organe, katerih člani uživajo zaupanje večine zaposlenih v gospodarski družbi. DE: Kdo je odločil, po katerem modelu bomo naredili ta zakon? Sindikati kot pobudniki ali ustrezno ministrstvo? Utroša: Svobodni sindikati smo takoj po spremembi Političnega in gospodarskega sistema terjali sprejem takšnega zakona. Sprva posluha ni bilo, premaknilo Pa seje z opozorilno stavko marca 1992. leta. Ena izmed stavkovnih zahtev je bil tudi sprejem zakona o soupra-vUanju in takrat seje oblast »zbudila«. Za pripravo zakona je bilo zadolženo ministrstvo za delo, v stro-Jtovni ekipi pa je sodeloval tudi predstavnik sindikatov. Ta skupina seje odločila, da bo posnemala nemški 1,1 odel zakona. Vendar je bil izdelek te skupine, se pravi osnutek zakona, za sindikate povsem nesprejemljiv. Dobili smo vtis, daje oblast skušala samo narediti vtis na Evropo, ker so takrat potekala pogajanja za sprejem v svet Evrope. Raven soupravljalskih pravic paje bila Zelo nizka. Vsebinski zasuk glede ravni pravic, ki so, mimogrede, še vedno nižje kot v Nemčiji, vendar za nas še sprejemljive, seje zgodil v treh stopnjah obravnave v državnem zboru. Sindikati smo takrat vložili na zakon V državah, kjer ima soupravljanje dolgoletno tradicijo, so že zdavnaj ugotovili, daje sodelovanje delavcev pri upravljanju podjetij priporočljivo. Dokazano je, da lahko kvalitetno soupravljanje izboljša rezultate poslovanja. DE: Kako soupravljajo v ZDA, najbolj kapitalistični državi na svetu? Solastništvo zaposlenih se je tam dobro uveljavilo, kaj pa soupravljanje? Utroša: Sindikat ima v ZDA zelo različen vpliv v raznih dejavnostih in približno tako je verjetno tudi s soupravljanjem. Moram pa reči, da tega področja v ZDA ne poznam dovolj dobro. Drugače je s solastništvom, kije tam res dodobra pognalo korenine in tudi steblo in liste. DE: Ko že omenjava solastništvo delavcev: mnogi ljudje ne znajo razmejiti med solastništvom in soupravljanjem. Alije možno eno ob drugem ali se izključujeta? Utroša: Zakon o soupravljanju omogoča čisto vsem zaposlenim ne glede na lastniško strukturo podjetja sodelovanje pri soupravljanju. Je pa fakultativna pravica delavcev, torej se morajo delavci v vsaki gospodarski družbi najprej odločiti, ali jo bodo izkoristili. Tu pa je prostor za manipuliranje. Marsikateri delodajalec pravi delavcem: ni se vam treba odločiti za soupravljanje, saj ste tako ali tako solastniki in zato ni potrebe po soupravljanju. Kot majhni delničarji lahko delavci na skupščini delničarjev razpravljajo in odločajo o vprašanjih, ki so v zakonu natanko določena: med njimi pa ni pravic, ki izhajajo iz dela. Zato trditev, da bodo delavci kot solastniki tako in tako lahko odločali o vsem pomembnem, zavaja. DE: Kako pri nas uveljavljamo zakon? Utroša: Zelo različno, glede na stopnjo lastninskega preoblikovanja podjetij. Sindikati smo aktivnosti razdelili v dva osnovna dela. Najprej je treba usposobiti sindikalne delavce za izvajanje funkcij sindikata pri uresničevanju zakona. Sindikat namreč skliče zbore delavcev, na katerih se zaposleni odločijo, ali bodo soupravljali ali ne. Zato pa morajo sindikalni delavci najprej sami dobro vedeti, za kaj gre, in to potem znati raztolmačiti delavcem. Usposobili smo preko štiri tisoč sindikalnih zaupnikov za to nalogo. Ko so sveti delavcev izvoljeni, se začne druga naloga sindikatov, vzpostavljanje odnosov med sindikatom kot zainteresirano stranko in svetom delavcev. Sindikat je zainteresiran, da so sveti delavcev usposobljeni za svojo nalogo. DE: Koliko podjetij že ima izvoljene organe soupravljanja? Utroša: Postopke izvolitev svetov delavcev smo uspeli izvesti v 250 gospodarskih družbah. Govorim samo o tistih gospodarskih družbah, kjer ima ZSSS svoje člane. Zbore delavcev sklicujemo in sprožimo postopek za volitve med prvim in drugim soglasjem agencije za privatizacijo. Ko podjetje dobi drugo soglasje k programu lastninskega preoblikovanja, je svet delavcev že izvoljen in lahko začne sodelovati z novo izvoljeno upravo podjetja. Hitimo zato, ker se mnoge najpomembnejše odločitve sprejemajo že na začetku delovanja nove uprave in si ne moremo dovoliti, da bi delavci ne mogli takoj uresničevati pravic, ki so jim dane z zakonom o soupravljanju. Zainteresirani pa smo tudi za to, da so v nadzornih svetih že takoj od začetka tudi predstavniki delavcev. DE: Ali kje prihaja do napetosti med sveti delavcev in delodajalci? Utroša: Tam, kjer sveti delavcev že delujejo, se marsikje srečujejo z negativnim odnosom delodajalcev. Mnogi delodajalci namreč ne prenesejo dejstva, da imajo zaposleni določene upravljalske pristojnosti ter da nekaterih odločitev ne morejo sprejeti, ne da bi se posvetovali z delavci ali celo dobili njihovo soglasje. Izkušnje pa kažejo, da se po začetni napetosti vendarle vzpostavi normalen dialog in odnos. Moram “Slovenski delavec je zainteresiran, da ima močan sindikat in uspešen svet delavcev, kajti le oba skupaj mu lahko zagotovita uresničevanje njegovih pravic v napečji motni meri”__________________ pa dodati, daje velik problem, da mnogi sveti delavcev še niso strokovno usposobljeni za izvajanje svoje funkcije. V ZSSS čutimo veliko moralno obvezo, da izobražujemo svete delavcev in tudi člane nadzornih svetov iz vrst delavcev. Preko Pharovega projekta smo izobrazili lastne izobraževalce, ki izobražujejo člane svetov delavcev. V letošnjem Pharovem programu pa se bomo posvetili izključno delovanju nadzornih svetov. Marca bomo organizirali enotedenski strokovni obisk v Nemčiji (v sodelovanju z DGB), od junija do oktobra pa bomo izobraževalne seminarje organizirali doma. Utroša: Svet delavcev in sindikat morata sodelovati, saj se dopolnjujeta. Menim, daje boljše, če sveta delavcev sploh ni, če ni sodelovanja. Delavci nekatere pravice lahko uresničujejo le preko sindikata in svet delavcev denimo ne sme posegati v pravice, ki se urejajo s kolektivnimi pogodbami. Zato ne vzdrži teza, daje funkcija sindikatov v podjetjih ogrožena. Nasprotno: celotno področje plač in vseh pravic, ki so zapisane v kolektivnih pogodbah, so stvar sindikata. Drugo, kar je pomembno: odnosi med svetom delavcev in delodajalci potekajo ves čas v nekonfliktni sferi. Zakon izrecno prepoveduje svetu delavcev, da bi uporabljal kakršnekoli metode delavskega boja.To pomeni, da svet delavcev ne more z ničimer pritiskati na delodajalca. Tu pa lahko nastopi sindikat s svojimi aktivnostmi. V korist tako sveta delavcev in sindikata je, da delujeta povezano in pri tem upoštevata pač le formalne razmejitve vlog, ki jih postavlja zakon. Treba je tudi dodati, da se boj sindikata za pravice svojih članov neha tisti hip, ko seže do poslovanja družbe. V to sfero sindikat ne more posegati, to pa ne velja za svet delavcev. Ta lahko vpliva na poslovne odločitve, in zato je za oba pomembno, da sodelujeta. Za sindikat je to važno tudi zato, ker prek sveta delavcev, zlasti pa še preko nadzornega sveta, v katerega so izvoljeni tudi sindikalni predstavniki, pride do podatkov o poslovanju družbe, ki pa so za delo sindikata seveda zelo pomembni. Pogledali smo pri kolegih v Nemčiji, kako so urejeni ti odnosi. Tam je pravilo, da sindikat, ki kandidira člane za svet delavcev, na seznam uvršča predvsem sidnikalne zaupnike. Tako sindikat obvladuje celotno paleto delavskih interesov v podjetju. Sveti delavcev bodo torej uspešni, če bodo imeli vso strokovno, organizacijsko in politično podporo sindikatov. Če pod vse potegnemo črto, moramo reči: slovenski delavec je zainteresiran, da ima močan sidnikat in uspešen svet delavcev, kajti le oba skupaj mu lahko zagotovita uresničevanje njegovih pravic v največji možni meri. DE: Vloga delavskega direktorja v soupravnem sistemu je še vedno nekam nejasna... Utroša: Če bi kje pristal na spremembo zakona, bi pristal pri poglavju o delavskem direktorju. Vloga delavskega direktorja je v zakonu najbolj ponesrečeno zapisana, najbolj nejasno opredeljena. Zato je o njegovi vlogi veliko različnih mnenj. DE: Zgledovali ste se pri nemški zakonodaji, ki tudi ima delavskega direktorja. Ali je tudi tam njegova vloga tako nejasna ali so snovalci našega zakona vlogo slabo prepisali? Utroša: Zakon je prav tu najmanj sledil nemški zakonodaji. Je pa treba povedati, da krivdo za tako zapisano vlogo delavskega direktoija v našem zakonu lahko pripišemo oblikovalcem zakona in tudi poslancem. V zadnji fazi sprejemanja zakona je bilo predlaganih precej nasprotujočih si amandmajev in pogosto sojih sprejemali ali zavračali z večino enega glasu. Zato ta del zakona ni dovolj jasen. Sta pa v Evropi dva koncepta vloge delavskega direktoija, nemško-avstrijski in anglosaksonski. Po nemški inačici je delavski direktor član uprave z vsemi pooblastili kadrovskega direktorja. Direktorske funkcije opravlja tako, kot drugi direktoiji v družbi, le postavil ga ni delodajalec, pač pa svet delavcev. Naša zakonodaja ta model deloma posnema. Delavski direktorje član uprave, imenuje ga nadzorni svet na predlog sveta delavcev, niso pa opredeljene njegove pristojnosti. V Angliji je delavski direktor član uprave, nima pa nobenih izvršilnih pooblastil. Angleži pač niso za to, da bi delavski direktor lahko odločal, denimo o kadrovskih vprašanjih, čeprav Nemci dokazujejo, da se da preko njega marsikatero kadrovsko potezo ublažiti. Je pa nemški delavski direktor, še bolj pa naš, med kladivom in nakovalom, ko se mora dobrikati tako delodajalcem kot delavcem.Ta hip ne bi rad presojal, kateri od obeh sistemovje boljši. Obaimata dobre strani in slabosti. Mislim pa, daje najslabše tako, kot je zapisano v našem zako- nu, ko ni ne tič ne miš. Boris Rugelj v v USTAVNO SODISCE PO DVEH LETIH PRITRDILO SKEI Večkrat smo pisali o protestih Skei in drugih sindikatov zoper 51. člen zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. Ta je - v nasprotju z zakonom o delovnih razmerjih - izvajalcem finančnih reorganizacij podjetij omogočil odpuščanje delavcev brez odpovednega roka in odpravnine. Po najnovejši odločbi ustavnega sodišča se sporni člen ne sme uporabljati vse do uveljavitve norm o pravicah delavcev, ki so napovedane v 8. členu istega zakona. Vsem, ki so delovno razmerje izgubili na podlagi suspendiranega člena, bodo podjetja morala urediti pravice na podlagi zakona, ki bi ga državni zbor moral sprejeti že na podlagi odločbe ustavnega sodišča z dne 13. oktobra 1994, pa je to dolžnost očitno ignoriral. Obrazložitev odločbe ustavnega sodišča se uvodoma sklicuje na predhodno odločbo istega sodišča, po kateri je bil razveljavljeni 51. člen neskladen z ustavo, ker zakonodajalec ni uredil pravic delavcev, ki jim je na njegovi podlagi prenehalo delovno razmerje. Ustavno sodišče je takrat naložilo zakonodajalcu, naj to pomanjkljivost uredi v šestih mesecih po pravnomočnosti odločbe. Vse, ki so odpuščali po tem členu, pa je ustavno sodišče že takrat opozorilo, da bodo na podlagi tako dopolnjenega zakona morali-urediti pravice odpuščenih delavcev tudi za nazaj. Rok za odpravo protiustavnosti seje iztekel 31. maja lani. Skei je 28. junija ugotovil, da zakonodajalec odločitve ustavnega sodišča ni upošteval. S tem je, po mnenju Skei, nastala pravna praznina. Ustavno sodišče je v svoji odločbi namreč ugotovilo, da pravice odpuščenih delavcev niso urejene skladno z zakonom o delovnih razmerjih, ki določa pravice presežnih delavcev. Skei je ustavnemu sodišču še napisal, daje zaradi tega ogroženo načelo pravne države, zakonodajalec pa naj bi vzbujal tudi dvom v avtoriteto ustavnega sodišča. Enake ugotovitve in predloge je ustavnemu sodišču poslal tudi državni svet. Ustavno sodišče je na tej podlagi ugotovilo, da zakonodajalec ni spoštoval na ustavi temelječe zakonske obveznosti, čeprav je pravilo pravne države, da mora zakonitost spoštovati najprej zakonodajalec sam. Pravi tudi, da ta primer nespoštovanja ni osamljen, saj zakonodajalec ni odpravil protiustavnosti še v šestih obravnavanih zakonih. Ustavno sodišče zato sklepa, da se zakonodajalec ne ravna po pravilu, da mora neskladnosti z ustavo odpraviti v določenem roku. Zakonodajalec po mnenju ustavnega sodišča hudo krši načelo pravne države in delitve oblasti. Nobena od njenih vej namreč ne bi smela opuščati dejavnosti iz svojega delokroga, še posebej takrat, ko dolžnost temelji na odločbi ustavnega sodišča. Ustavno sodišče pravi, da lahko na takšne primere le opozarja. Ker takšnih kršitev temeljnih pravil izvrševanja oblasti ustava ne predvideva, zanje ni nobenih sankcij. Protiustavnost je posameznikom že škodovala Po mnenju ustavnega sodišča je teža protiustavnosti toliko večja, ker bi zakonodajalec moral urediti pravice delavcev, kijih podjetja odpuščajo med potekom finančne reorganizacije, že januarja 1994, ko je zakon sprejel, od takrat pa sta minili že dve leti. Ugotovitev protiustavnosti 51. člena omenjenega zakona ima po mnenju ustavnega sodišča veliko težo, saj povzroča posameznikom težko popravljive posledice. Vsi znaki kažejo, da pri tej zadevi ne gre zgolj za zamudo pri zakonodajalcu, piše v nadaljevanju odločbe. Ustavno sodišče mora računati tudi z možnostjo, da zakonodajalec naloženega zakona sploh ne namerava sprejeti. Po mnenju ustavnega sodišča je 51. člen omenjenega zakona neskladen z ustavo zgolj zato, kerne ureja pravic delavcev, ki bi na njegovi podlagi izgubili delo. Spornega člena zato ustavno sodišče ne razveljavlja, prepoveduje le njegovo uporabo. Prepoved velja vse do zakonske ureditve pravic delavcev, ki bi jim prenehalo delo med finančno reorganizacijo v podjetju, kjer se ta operacija izvaja. Odločba ustavnega sodišča ne posega v individualna razmerja, ki Lidija Jerkii, pravnica Skei, razmišlja še o ustavnem sporu zoper zakon o ustavnem sodišču. so nastala z uporabo izpodbijanega člena v pravnomočnih postopkih prisilne poravnave. Vse, ki so uporabili možnost finančne reorganizacije z zmanjšanjem števila zaposlenih, pa ustavno sodišče vnovič opozarja, da bo zaradi zaupanja v pravo zakon moral urediti pravice odpuščenih delavcev za nazaj, vse od uveljavitve zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. Ustavni sodniki ugotavljajo, da zakonodajalec ni storil ničesar, da bi odpravil ugotovljeno neustavnost v zakonu, ki prizadeva pomembne ustavne vrednote. Suspenz 51. člena je po njihovem mnenju najblažje sredstvo, s katerim je mogoče doseči spoštovanje ustavnih vrednot. 51. člen bi morali razveljaviti, ne le suspendirati O odločbi ustavnega sodišča, ki je Uradni list še ni objavil, čeprav je bila spisana pred novim letom, smo se pogovarjali s pravnico Skei Lidijo Jerkič in članom predsedstva ZSSS Gregorjem Mikličem. Jerkičeva je z vsebino odločbe le deloma zadovoljna, saj je prišla dve leti prepozno. Bolj prav bi bilo, če bi 51. člen razveljavili, ne le prepovedali njegovo nadaljnjo uporabo. Ustavno sodišče je problem rešilo le za naprej, ne pa za nazaj. Jerkičeva ne ve, kako bodo prišli do pravic številni delavci, ki so izgubili delo na podlagi člena, ki je bil dve leti ustavno sporen, vendar seje vseeno lahko uporabljal. To jo še posebej moti, saj ustavno sodišče samo v obrazložitvi opozarja na možnost, da zakonodajalec sploh ne bo sprejel zakona o pravicah delavcev, ki izgubljajo delo v postopkih prisilne poravnave. Jerkičeva bo zato ponovno proučila zakon o ustavnem sodišču in morebiti pripravila ustavni spor še zoper ta zakon. Z odločbo ustavnega sodišča je nezadovoljna tudi zato, ker ne daje zakonodajalcu nobenega novega roka za uskladitev z ustavo. Jerkičeva je ustavnemu sodišču že pred dvema letoma napisala, naj zaradi možnih hudih posledic za zaposlene začasno zadrži izvajanje 51. člena. Šele zdaj pa ustavno sodišče piše o težko popravljivih posledicah za zaposlene. Lidija Jerkič se popolnoma strinja s hudo kritiko državnega zbora, kot je zapisana v obrazložitvi odločbe ustavnega sodišča. Nekaj upanja za ureditev spornega vprašanja ji dajejo le izhodišča, pripravilo jih je ministrstvo za delo, za pripravo rešitev v zvezi z varstvom pravic delavcev v insolventnih podjetjih. Predvidevajo namreč spremembo zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. Po teh tezah bodo delavci, ki bodo izgubili delo zaradi prisilnih poravnav, dobili pravico do odpravnin in tudi druge pravice naj bi bile skladne z zakonom o delovnih razmerjih. Gregor Miklič je z odločbo bolj zadovoljen, zanj pomeni rezultat petletnih prizadevanj ZSSS za ustreznejšo ureditev pravic delavcev v postopkih prisilnih poravnav. ZSSS je že leta 1991 nasprotovala ureditvi, kije bila kasneje uveljavljena v 51. členu zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. Podobno mnenje je takrat zagovarjala tudi strokovna javnost. Na ta člen je državni svet dal odložilni veto, vendar je vseeno obveljal. Miklič meni, da sporni člen zakona ne bi smel veljati, zlasti zato, ker je vse posledice finančnih težav podjetij prevalil na delavce. Tudi ta odločba ustavnega sodišča dokazuje, pravi Miklič, da seje do vprašanja, ki zelo prizadeva delavce, državni zbor obnašal zelo neodgovorno, verjetno zato, ker daje prednost parcialnim političnim vprašanjem. Franček Kavčič RADOMELJSKI LIP SE SKUSA REŠITI PRESEŽNIH DELAVCEV Pred novim letom je Justi Arnuš, sekretarka območne organizacije ZSSS za Domžale, v Zaupniku poročala o praznični voščilnici, ki jo je delavcem Lipa iz Radomelj poslal direktor Asto Dvornik. Njegove informacije delavcemje Arnuševa naslovila »Miklavževo darilo«. O položaju v podjetju in udejanjanju vsebin direktorjevega pisma smo se pogovarjali s Pavletom Jošarjem in MihoVodnjovom, sedanjim in bivšim predsednikom sindikata v podjetju. Po njunih besedah je podjetje v kar resnih težavah, kijih direktor skuša reševati z različnimi pritiski na delavce in tudi z zmanjševanjem njihovih pravic. Želeli smo se pogovoriti tudi z direktorjem, ki pa za nas ni bil dosegljiv. Direktorje v začetku decembra delavcem poslal informacijo, v katerije med drugim zapisal: »Že oktobra 1994je delavski svet sprejel sanacijski program, ki predvideva zmanjšanje števila zaposlenih. Število zaposlenih smo zmanjšali s 498 na 425. Kritično obdobje se je začelo spomladi 1994, ko je v primerjavi s tolarjem dolar izgubil 38, marka pa 14odstotkov svoje vrednosti. Če se to ne bi zgodilo, bi namesto 200 milijonov izgube imeli 60 milijonov tolarjev dobička. Tehnološke spremembe se izvajajo uspešno, rezultati organizacijskih sprememb pa se kažejo z veliko zamudo in šele po korenitih kadrovskih spremembah. Čeprav je realizacija zastavljene sanacije le deloma uspešna, je dala določene rezultate: Lip Radomlje še obstaja, plače so redne in žiro računa nismo imeli blokiranega niti en dan že tri leta. V letošnjem letu smo uspeli pridobiti 35 milijonov nepovratnih sredstev iz naslovov raznih vladnih subvencij. Za najete kredite plačujemo! + 8.5-odstotne obresti, kar pomeni 2.4 milijona tolarjev prihrankov mesečno. Vse to je jalova tolažba ob dejstvu, da imamo v tem trenutku: - 209 milijonov tolarjev izgube, - 403 milijone tolarjev najetih kreditov, - 264 milijonov tolarjev dolgov do dobaviteljev, vse to znese 876 milijonov. Na drugi strani pa: - 301 milijon iz naslova previsoko vrednotenega podjetja, kijih bomo pri prehodu v delniško družbo uporabili za pokrivanje izgub. Že v letu 1994 smo imeli 129 milijonov izgube. - 120 milijonov nepotrebnih nepremičnin (samski dom Rodica, upravna stavba, počitniški dom v Baški), -169 milijonov so nam dolžni razni kupci. Skupaj to iznese 590 milijo- Če ukrepov ne boste potrdili, vas čaka stečaj Na vse našteto se postavlja vprašanje, ali se približujemo žalostnemu koncu, to je stečaju. Rešitev podjetja je možna in popolnoma realna le pod pogojem, da uspešno realiziramo naslednje sanacijske ukrepe: 1. Selekcija proizvodnega programa. Izdelke in kupce z najslabšimi cenami in nezanesljivimi naročili moramo izločiti, kar pomeni količinsko 26-odstotno zmanjšanje za ZDA in 25 za Evropo in 120-odstotno povečanje domačega trga. Sumarno to predstavlja 19-odstotno zmanjšanje količine in 13 odstotkov manj norma ur. 2. Zmanjšanje števila zaposlenih in izboljšanje razmetja med norma delavci in režijci. Število zaposlenih moramo zmanjšati za približno 55, upoštevali bomo veljavna zakonska načela, ki opredeljujejo ugotavljanje in reševanje presežnih delavcev. 3. Zmanjšanje plač na 95 odstotkov po kolektivni pogodbi. Žal je ta ukrep nujen in bo trajal šest mesecev. Ker naše plače dosegajo samo 70 odstotkov povprečne plače v gospodarstvu RS, bomo že v januatju začeli izplačevati letni regres za leto 1996 v višini ene dvanajstine vrednosti letošnjega regresa. Mesečni prejemki bodo v času trajanja tega ukrepa znašali 95 odstotkov plač po kolektivni pogodbi, to je približno 10 odstotkov nižjo plačo kot sedaj.« Tem nalogam je direktor dodal še bistveno zmanjšanje stroškov nadurnega dela, boljše izkoriščanje delovnega časa, ukinitev 15 minutnega dodatnega odmora, spremembo pravilnikov o sistemizaciji, nagrajevanju in delovnih razmerjih. Sprejetje vseh teh ukrepov je pogoj, da bo Banka Domžale, pri kateri ima Lip 335 milijonov kreditov, še naprej financirala nabavo surovin. Spisku predlaganih ukrepov je Dvornik pripisal opozorilo, daje razmišljanje nekaterih o stečaju zelo kratkovidno. saj ne upošteva, da večina zaposlenih delo potrebuje in da bi brezposelni težko dobili novo službo. Glasovanje po Dvornikovo Kot pravita Jošar in Vodnjov, so o tem programu odločali zaposleni na zborih. Na zboru dopoldanske izmene je po obrazložitvi na direktoijev poziv, naj glasujejo, za program dvignilo roke pet zaposlenih. Ko jih je pozval, naj glasujejo proti, pa se ni dvignila niti ena roka. Na tej podlagi je direktor ugotovil, daje program izglasovan. V popoldanski izmeni pa je polovica glasovala za, polovica pa proti. Jošar in Vodnjov menita, da si zaposleni niso upali glasovati proti, saj se direktorja, zaradi njegove velike avtoritete, zelo bojijo. Šele po teh zborih je direktor iskal soglasje sindikata in ga tudi dobil, saj nisem mogel reči dragače, kot so odločili ljudje, pravi Pavle Jošar. Program ukrepov je dokončno potrdil še delavski svet. V sindikat podjetja, ki se povezuje v Sindikat lesarstva Slovenije iz sestave ZSSS, je včlanjeno približno 300 od 425 zaposlenih. Sindikat je s poslovodstvom podpisal pogodbo, ki opredeljuje pogojema njegovo delo. Ob njenem podpisu so razmišljali o profesionalizaciji predsednika. Pristali so na predlog poslovodstva, da se o tem dogovorijo šele po opravljenem lastninjenju. Ker to zamuja, ima sindikat pogosto težave. Do njih prihaja tudi, ker sindikalni zaupniki napredujejo, napredoval je tudi Miha Vodnjov, in ne morejo več opravljati zaupniške funkcije. Plače so bile večkrat zmanjšane Sindikat podjetja se je s plačami večkrat ukvarjal, saj so bile slabe in so zaradi njih sposobni odhajali v podjetja, ki so plačevala boljše. Leta 1991 so bile plače le 80-odstotne. Razliko do polnih plač skušajo uveljaviti pri notranjem lastninjenju Lipa. Na žalost zaposlenih je agencija, prav zaradi pomanjkljivega izračuna razlike do polnih plač, dvakrat zavrnila lastninski program podjetja. Oba sogovornika ne vesta, kdaj in kako bo lastninski program popravljen, da bi bil lahko potrjen. Ne vesta niti tega, koliko znesejo premalo izplačane plače, ki naj bi bile uporabljene za lastninjenje. Zaposleni in upokojenci pa so podjetju zaupali tudi svoje certifikate, ki naj bi bili uveljavljeni pri lastninjenju. Kb so lani septembra plače ponovno primerjali z izhodiščnimi plačami po kolektivni pogodbi, so s pomočjo strokovne službe domžalske območne organizacije ZSSS ugotovili, da ponovno zaostajajo zakolektivno pogodbo. Vodstvo podjetja je sindikalno opozorilo upoštevalo in plače popravilo že naslednji mesec. Skladno z decembra sprejetimi ukrepi pa so polne plače prejemali le dva meseca. Delavski svet je odložil sklepanje o presežnih delavcih Lipje v zadnjem letu po mehki metodi zmanjšal število zaposlenih za 73. Direktorje delavskemu svetu že prejšnji teden predlagal, naj ugotovi 55 presežnih delavcev. Papir, ki naj bi bil podlaga za ta sklep, je bil tako nepopoln, da ga člani delavskega sveta sploh niso obravnavali. Preložitev obravnave jim je predlagal tudi sindikat podjetja, saj poslovodstvo ni iskalo njegovega predhodnega soglasja, ki je po zakonu obvezno. Organizacija dela šepa Naša sogovornika pravita, da Lip že dve leti izvaja reorganizacijo, ki še ni končana. Zaradi pomanjkanja denarja za nabavo hlodovine prihaja do zastojev in do velikih »ruketjev«. Posledica slabe organizacije je veliko število nadur, te naj bi zdaj zmanjšali, ne morejo jih pa ukiniti. Nekaj problemov so, tako je povedala Justi Arnuš, imeli tudi s plačevanjem nadur. Sogovornika sta omenila judi prodajo odvečnih nepremičnin. Številni v podjetju mislijo, daje Lip že porabil izkupiček od prodane upravne stavbe. Načrtovana prodaja samskega doma na Rodici pa ogroža stanovanjsko pravico devetih delavk, ki v njem stanujejo. Nekatere od teh slabo plačanih delavk bi težko zmogle plačevati drugo stanovanje, saj v samskem domu plačujejo le socialno najemnino. Vodstvo podjetja je tem devetim delavkam menda ponudilo pomoč v višini 3.500 mark. O pravicah prizadetih delavk je sindikat podjetja zahteval tudi mnenje Sindikata lesarstva Slovenije. Justi Arnuš, ki nas je napotila k obema sogovornikoma, nas je opozorila še na prvostopenjsko odločbo, s katero je sodišče potrdilo sklep o prenehanju delovnega razmerja za delavko Drago Kokalj. Menila je, da takšna odločba ne bi smela biti razobešena na oglasni deski. Jošar in Vodnjov sta nam povedala, dajo je sodišče izdalo štiri leta po začetku postopka, razobesil pa jo je vodja splošnokadrovske službe. Prenehanje delovnega razmeija omenjene delavke naj bi bilo posledica kratkega stika med zdravniki, saj splošni zdravnik ni bil obveščen o bolniški, ki naj bi jo odobril specialist. Arnuševa je menila, daje bila sodna odločba razobešena (ob našem obiskuje bila že odstranjena) zgolj zaradi zastraševanja delavcev. K vsemu temu je seveda treba dodati vsaj kratek komentar. Avtoriteta direktorja naj bi temeljila na vsaj povprečnih, po možnostih pa na zelo dobrih poslovnih rezultatih. Podatki, ki jih je direktor navedel v »Miklavževi voščilnici«, so vse prej kot takšni. Direktorje po besedah Jošarja in Vodnjova poznan po tem, da posluša le peščico ljudi, ki jim zaupa. Opozorila tistim, ki mislijo drugače, so zato lahko le tisto, na kar opozarja Justi Arnuš. Franček Kavčič Člani svetov delavcev in drugi delavski predstavniki! Sindikalni zaupniki! Kadrovski delavci in pravniki v podjetjih! Končno bomo lahko ustregli vašim željam in zadostili vašim potrebam po praktično uporabni strokovni literaturi s področja uveljavljanja novega sistema sodelovanja delavcev pri upravljanju podjetij. V založbi ČZP Enotnost in Studijskega centra za industrijsko demokracijo »Studio participatis« je izšel Napisala sta ga Mato Gostiša in Gregor Miklič. Namenjen je ljudem iz prakse za prakso. Vsebuje preko 200 strani predpisov s celotnim besedilom zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju, navodil za vodenje volilnih in drugih postopkov, obrazcev, vzorcev splošnih aktov (poslovnik sveta delavcev, participa-cijski dogovor, statut, dogovor o oblikovanju sveta delavcev kapitalsko povezanih družb, dogovor o medsebojnih razmerjih med sindikatom in svetom delavcev), priporočil in odgovorov na najbolj pereča odprta vprašanja praktičnega uresničevanja zakona. Obsega 35 poglavij v 5 delih, ki nosijo naslov: 1. del - Predstavitev sistema delavske participacije, 2 del - Kako aktivirati sistem delavske participacije v podjetjih, 3. del - Pristojnosti in način dela sveta delavcev, 4. del - Avtonomna pravna ureditev delavske participacije z vzorci splošnih aktov, 5. del - Aktualne dileme in vprašanja v zvezi z uresničevanjem zakona. Imeti bi ga moral prav vsak novoizvoljni član sveta delavcev, predstavnik delavcev v nadzornem svetu in delavski direktor, sindikalni zaupniki-pa bodo brez njega težko unčinkovito izpeljali akcijo za izvolitev sveta delavcev in vzpostavitev drugih mehanizmov delavskega soupravljanja v svojem podjetju ter se kasneje tudi aktivno vključili v njegovo delovanje. Novosti je namreč preveč, prav v tako tudi odprtih vprašanj. Zato bo priročnik lahko dobrodošel pripomoček tudi pravnikom in kadrovskim delavcem, ki se z uveljavljanjem zakonskega sistema delavske participacije ukvarjajo na strani delodajalcev (podjetij). Cena priročnika je 6.900 SIT, naročite pa ga lahko pri ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, Ljubljana. ZNANJE TUDI V KMETIJSTVU OMOGOČA EKONOMIČNO PROIZVODNJO, VISOKO KAKOVOST PROIZVODOV IN DOBRE PLAČE EK SEDEM DNI V SINDIKATIH Medtem ko so v Pomurju številna Podjetja na področju kmetijstva in Prehrani benopredelovalne industrije v rdečih številkah (po Mesni indu-str'ji Pomurka seje konec lanske-Sjj leta znašlo v stečaju tudi Kme-hjstvo Črnci v Apaški dolini), pa Prašičereja Podgrad uspešno posuje. V tem podjetju je zaposlenih M delavcev in so lani zredili 30 tisoč Phanih prašičev (od tega 9 tisoč v kooperaciji) ter ustvarilo 600 milijonov tolarjev celotnega prihodka. “V našem podjetju si prizadevamo, da bi bila prireja pujskov, plemenskih svinj in pitanih prašičev čimbolj ekonomična,” poudarja direktor Prašičereje Podgrad Ivan Mlinarič. “Zato izjemno pozornost Posvečamo pripravi krmil, ki jih za lastno prirejo prašičev pripravlja-1,10 sami. Zelo skrbno in uspešno Pa izvajamo tudi preventivne zdra-vstvene ukrepe.” Ker v Prašičereji Podgrad postajajo strokovno delo na prvo me-sto> dosegajo pri prireji svinjskega pmsa nadpovprečne rezultate. Tekači, ki jim po domače ljudje pra-jo odojki, potrebujejo za to, da Zrastejo do 25 kilogramov, 75 ki-mgramov krmil. Prašiča v farmi sPitajo do 110 kilogramov teže z okoli 320 kilogrami krmil, pitanje Pa traja od 190 do 200 dni. ‘‘Proizvo-jmja pitanih prašičev v naši farmi Jo veliko bolj ekonomična kot pri manjših in srednjih kmetih. Poleg Ipga na trgu dosegamo tudi nekoliko višjo ceno, saj je pri nas proizvedeno meso bolj kakovostno kot meso domačih prašičev, ki je zaradi nepravilne prehrane marsikdaj preveč mauno,” pojasnjuje Ivan Mlinarič, ato se v Prašičereji Podgrad ne PJijo konkurence proizvajalcev l^ičjsga mesa iz Poljske, Madžar-ske, Češke in Slovaške, ki bodo po P°dpisu sporazuma Slovenije s Cef-0 menda svoje proizvode kmalu začeli ponujati tudi pri nas. “Zmrznjen prašič iz uvoza se po kakovosti ne more kosati s svežim pra-Sjčem iz naše farme, ki dosega evrop- sko kvaliteto. Svinjsko meso iz uvoza bo verjetno primernejše za predelavo, kjer potrošnik ne ve natančno, kaj kupi.” V Prašičereji Podgrad imajo zaradi uspešnega poslovanja zaposleni večje plače od določenih v kolektivni pogodbi. Izmed 54 zaposlenih ima ena tretjina delavcev srednjo, višjo ali visoko izobrazbo in v decembru so imeli povprečno neto plačo 92 tisoč tolarjev. Najnižja plača za polni delovni čas v podjetju pa je 55 do 60 tisoč tolarjev. Kljub vsemu temu pa Prašičereja Podgrad ni brez problemov. Smrad s farme, ki je blizu slovensko-av-strijske meje, namreč močno moti Avstrijce. Predstavniki obeh držav so se že dogovorili, da bodo farmo preselili oziroma razselili. “Pred leti smo na farmi proizvedli letno preko 30 tisoč pitanih prašičev, sedaj pa jih že skoraj tretjino od tega proizvedemo v kooperaciji. Ko bomo pridobili še okoli 20 do 40 kooperantov, bomo prirejo pitanih prašičev prepustili kooperantom, v Podgradu pa bomo imeli samo plemenske svinje s pujski ter obrat za proizvodnjo krmil,” pojasnjuje Ivan Mlinarič. ‘Tako kot doslej nameravamo tudi v bodoče veliko vlagati tudi v ekologijo.” Delavcem Prašičereje Podgrad povzroča sive lase tudi lastninsko preoblikovanje, saj so pripravili že drugi program lastninjenja, pa še vedno čakajo na soglasje. Zapleta se pri stroških za ekološke naprave. Zaposleni v Podgradu menijo, da bi bilo treba za predvidene stroške za izgradnjo ekoloških naprav zmanjšati družbeni kapital. kljub še nekaj odprtim vprašanjem v kolektivu z optimizmom zrejo v prihodnost, saj znajo svoj posel odlično opravljati (v farmi si pri pitanju prašičev nabirajo izkušnje že natanko 31 let). To pa je tudi na področju kmetijske proizvodnje nujno za ekonomično proizvodnjo, visoko kakovost izdelkov, uspešno poslovanje in solidne plače. Tomaž K še la v tujini, hkrati pa ne organizirajo izletov tujih turistov pri nas) saj za to očitno nimajo ekonomskega motiva. Prav bi bilo, da bi bile tudi turistične agencije deležne stimulacij za “uvoz turistov”, tako kakor prejemajo stimulacije vsi izvozniki,” je prepričan Ivan Jurše. “Hitrejši razvoj turizma v vsej Sloveniji, pa tudi v Mariboru, ta trenutek zavirajo še različni denacionalizacijski postopki ter lastninjenje. Ko bodo lastninski odnosi urejeni, bodo mnoga gostinska in turistična podjetja začela ponovno več pozornosti posvečati novim programom za domače in tuje goste ter lastnemu razvoju in ustvarjanju dobička.” Po besedah Šimeta Uremoviča seje turistični promet v Mariboru v zadnjih letih zelo zmanjšal tudi zaradi vojne na Balkanu, zaradi katere je skoraj usahnil tranzitni promet od severa proti jugu. V drugi polovici osemdesetih let seje denimo skozi Maribor od Šentilja proti jugu peljalo letno več kot 10 milijonov tujih potnikov. “Z ureditvijo razmer MARIBORSKI GOSTINSKI IN TURISTIČNI DELAVCI SO UPRAVIČENO ZASKRBUENI Čeprav turistični in gostinski delavci v Mariboru organizirajo čedalje več turističnih prireditev, se število tako domačih kot tujih turistov v tem mestu iz leta v leto manjša. Po podatkih organizatorjev je lani poleti festival na Lentu obiskalo približno 200 tisoč obiskovalcev, Zlato lisico vsako leto obišče več deset tisoč ljubiteljev zimskega športa, predstav in prireditev na Borštnikovem srečanju slovenskih dramskih gledališč seje lani jeseni udeležilo blizu 30 tisoč obiskovalcev, več deset tisoč obiskovalcev pa seje zbralo tudi na tradicionalnem martinovanju in silvestrovanju naTtgu svobode ter na številnih drugih družabnih prireditvah. Poleg tega so kulturne ustanove, različni zavodi in univerza lani organizirali vrsto mednarodnih srečanj in simpozijev. Kljub tej množici kulturnih, zabavnih, športnih in drugih prireditev in mednarodnih srečanj pa so lani v hotelih in drugih turističnih zmogljivostih v štajerski prestolnici zabeležili do konca novembra samo nekaj več kot 13 tisoč tujih gostov, kar je znatno manj kot leto poprej. V hotelih in drugih turističnih zmogljivostih v Mariboru so lani do konca novembra zabeležili samo 36.419 nočitev domačih in tujih gostov, kar je za 25 odstotkov manj kot v istem obdobju 1994. leta (število nočitev tujih gdstov je bilo manjše celo za 26 odstotkov). Do konca novembra lani so v Mariboru zabeležili samo 0,6 odstotka od vseh nočitev domačih in tujih gostov v Sloveniji. Neznaten delež Maribora v turističnem prilivu Slovenije Še bolj zaskrbljujoči so podatki o turističnem prometu na mariborskem Pohoiju. Do konca novembra lanskega leta je v hotelih in planinskih domovih na tem delu Pohorja prenočevalo 4009 domačih in 963 tujih gostov, ki so skupno ustvarili 18.836 nočitev. Od skupnega števila nočitev, ki sojih lani do konca novembra domači in tuji gosti ustvarili v Sloveniji, sojih samo 0,3 odstoka zabeležili na mariborskem Pohorju. Maribor z mariborskim PO DVEH SNEŽNIH UJMAH SO NOČ IN DAN POPRAVLJALI ELEKTRIČNO OMREŽJE . Minuli mesec je bil za delavce javnega podjetja Elektro Maribor, v njem je skoraj tisoč ztaposlenih, eden najtežjih v zadnjih letih. Konec decembra in v prvih dneh januarja je namreč snežna ujma pov-Jr°čila na elektroenergetskem omrežju na območju Maribora, Ptuja in Slovenske Bistrice za okoli 181 milijonov tolarjev škode. Samo 27. ln 26. decembra so na območju Omenjenih občin registrirali preko ^'ri tisoč napak na elektroenergetskem omrežju. Brez elektrike je osmio kar 40.829 ali 21,6 odstotkov ^Porabnikov električne energije na ^Jajerskem. Po snežni ujmi 8. in 9. Januarja pa je ostalo brez elektrike 185 uporabnikov električne ener-Slie ali 20,6 odstotkov. Zaradi izjem-n° Prizadevnega dela delavcev Elek-tra Maribor, ki so kljub slabim vremenskim razmeram ves mesec delali na terenu tudi po 16 ur dnevno, Podjetja in gospodinjstva na Štajercem niso ostala dolgo brez elek-r’Čne energije. Zato je bila tudi gospodarska škoda po snežni ujmi manjša, kot bi bila sicer. Da bi kaj več izvedeli o tem, kako s° se delavci Elektra Maribor spo-Padli s snežno ujmo, smo se pogovarjali z delavci poslovne enote v lovenski Bistrici, kjer sta sneg in ‘'jed povzročila največ škode - za okoli 110 milijonov tolarjev. v V času snežne ujme sem bil de-2Uren. Ob treh zjutraj sem dobil obvestilo, daje prišlo do izpada na visokonapetostnem daljnovodu Slovenska Bistrica-Selce. Takoj sem odšel na teren, da bi ugotovil natančno lokacijo in obseg okvare. Nato sem zbudil še sodelavce in ob štirih zjutraj smo že začeli odpravljati napake, ki jih je povzročilo neutje,” pripoveduje Aleksander Gošnik, skupinovodja v slovenjebistriški poslovni enoti Elektra Maribor. “Od takrat naprej pa do sredine januarja so bile vse razpoložljive ekipe delavcev tako rekoč neprekinjeno na terenu. Domov smo hodili samo spat.” “Delo je potekalo v izjemno neugodnih in težkih razmerah, saj je bilo marsikje na Pohorju več kot pol metra svežega snega. Sneg je neusmiljeno lomil drevesa, ki so znova in znova povzročala izpade električne energije. Neki daljnovod smo morali zato v dveh dneh kar petkrat popravljati,” pravi Gorazd Veber, vodja rajona v poslovni enoti. “Ker smo dobro organizirani, smo bili že prvega dne snežne ujme v zgodnjih jutranjih urah vsi na svojih mestih, na pomoč pa so nam priskočile tudi ekipe iz drugih poslovnih enot, zlasti iz Gornje Radgone in Ljutomera, kjer je sneg povzročil manj škode,” pripoveduje Janez Jauševec, vodja obratovanja v slovenjebistriški poslovni enoti. “Na terenu so bili resnično vsi razpoložljivi terenski delavci, pridružili pa so se jim tudi tisti, ki so že bili na božičnem in novoletnem dopustu. Najnujnejša sanacija po prvi snežni ujmi je trajala do 3. januarja, zato je večina delavcev Elektra Maribor preživela novo leto na terenu. Nekaj dni za tem pa seje vse začelo znova. Samo od 8. do 11. januaijaje bilo na na slovenjebistriškem območju na terenu 19 delovnih skupin z okoli 270 delavci, ki so v teh dneh opravile skupno blizu 10 tisoč delovnih ur.” • Kako paje vodstvo podjetja poskrbelo za delavce, ki so delali na terenu v tako težkih vremenskih razmerah? “Delavci Elektra Maribor se zavedamo, da moramo biti pripravljeni poprijeti za delo vedno, kadar pride zaradi višje sile do napak na električnem omrežju ali do izpada električne energije. Tokrat smo zares delali v težkih pogojih, najbolj pa so nas ovirali sneg, mraz in tema. Reči paje treba, da so pristojni v podjetju za delavce poskrbeli, kolikor je bilo to v njihovi moči. Med drugim so nam, kjer je bilo to mogoče, zagotovili tudi toplo hrano v restavracijah na terenu,” pravi skupinovodja Aleksander Gošnik. In kako bo podjetje delavce za opravljeno delo plačalo? “Vsi terenski delavci bomo po zagotovilih vodilnih v podjetju dobili poleg redne plače plačanih še 20 nadur. Preostale ure nam bodo plačali v obliki dnevnic. Delavci smo s tem zadovoljni. Čeprav ni nihče niko- li zadovoljen z višino svoje plače, je vendarle treba reči, da imamo delavci v podjetju Elektro Maribor že tako m tako nekoliko višje plače, kot bi jih imeli v marsikaterem industrijskem podjetju, zato moramo tudi takšne izjemne razmere vzeti v zakup,” pravi Aleksander Gošnik. “Menim, daje vodstvo podjetja našlo dober način za plačilo našega dela v izrednih razmerah, zato se delavci ob morebitni ponovni hava-riji ne bomo izmikali delu.” Kako bodo delavce plačali za bistveno povečan obseg dela, smo za vsak primer povprašali še direktoija Elektro MariborStefana Lutarja, ki je potrdil navedbe Aleksandra Gošnika. Hkrati pa je potožil, da bi sneg in žled na Štajerskem povzročila za polovico manjšo škodo, če bi imeli v minulih letih dovolj denarja za redno vzdrževanje elektroenergetskega omrežja. Vendar pa v naši elektroenergetski bilanci že .nekaj let zmanjkuje sredstev za vzdrževanje in modernizacijo električnega omrežja, k čemur prispevajo tudi nekateri večji uporabniki, ki neredno ali pa sploh ne plačujejo električne energije. Direktor Štefan Lutarje hkrati poudaril, da gre zahvala vsem delavcem Elektra Maribor, saj je bila zaradi njihovega prizadevnega i n strokovnega dela gospodarska škoda po dveh snežnih ujmah veliko manjša, kot bi bila sicer. Tomaž Kšela Pohorjem skupaj ne ustvari torej niti odstotek skupnega števila nočitev v Sloveniji. To turističnemu gospodarstvu in gostinstvu v drugem največjem slovenskem mestu in največ-jem zimsko-športnem središču v severni Sloveniji zares ne more biti v ponos. O tem, kako to nazadovanje občutijo na svoji koži mariborski gostinski in turistični delavci, smo se pogovarjali s predsednikom in sekretarjem območnega odbora Sindikata delavcev v gostinstu in turizmu v Podravju Šimetom Uremovičem in Ivanom Juršetom, kije hkrati tudi sekretar republiškega odbora tega sindikata. Zaposlovanje na črno ni prava rešitev “V Podravju dela v gostinstvu in turizmu okoli 1200delavcev, od katerih jih je okoli 800 včlanjenih v Sindikat delavcev gostinstva in turizma Slovenije. Kljub težavam in upadanju turističnega prometa prejema večina delavcev plače po ko-lektivnipogodbi. Izjema so le delavci v podjetju Gastro-Interfood (podjetje je nastalo iz nekdanjega Tamovega obrata družbene prehrane). Občasno imajo težave z izplačevanjem plač po kolektivni pogodbi tudi v hotelu Slavija ter v nekaterih manjših, zlasti zasebnih gostinskih in turističnih podjetjih. V marsikaterem privatnem gostinskem podjetju poskušajo breme slabega poslovanja prevaliti na hrbte delavcev, ki jih zaposlujejo na črno, hkrati pa od njih zahtevajo, da delajo več in za manjšo plačo, kot določa kolektivna pogodba. Ker turizem v Mariboru že nekaj let nazaduje, so bila gostinsko-turistična podjetja prisiljena odpustiti tudi več sto trajno presežnih delavcev. Razumljivo je, da so delavci zaradi vsega tega zelo zaskrbljeni,” pojasnjuje Ivan Jurše. Izvozne stimulacije tudi za “uvoz turistov”? “Mariborsko gostinstvo in turizem trenuto rešujejo prostocarin-ske trgovine in igralnica. Zaradi tega delavci turistično gostinskega podjetja Pohorje in Kompasa upadanja turističnega prometa v Mariboru ne občutijo tako močno kakor delavci v nekaterih drugih podjetjih, ki se z omenjeno dejavnostjo ne ukvarjajo,” pravi Šime Uremovid. “Res je, daje v Mariboru iz leta v leto več prireditev, vendar pa le-te v mesto ne pritegnejo veliko takšnih domačih in tujih turistov, ki bi si morali poiskati prenočišče v hotelih ali motelih. Največ obiskovalcev na prireditvah je iz Maribora in okolice ter morda še iz obmejnih dežel v Avstriji, na Madžarskem in na Hrvaškem.” “Problem pa so tudi naše turistične agencije, ki v glavnem organizirajo samo izlete naših turistov na Balkanu se bo zagotovo ponovno povečal tudi tranzitni promet po avtocesti, ki iz Nemčije, prek Sal-tzburga in Gradca vodi v Maribor in naprej v Zagreb. Turistični in gostinski delavci upamo, da bo Maribor ponovno postal zanimiv za tranzitne goste. Poleg tega je letos tudi več snega kot lani, zato turistični delavci pričakujemo boljšo turistično bero kot lani,” pravi Uremo-vič. Razdrobljena turistična ponudba Poglavje zaseje tudi promocija mariborskega turizma. “Zdi se, da vsakdo v mariborskem turizmu doma in v tujini propagira samo svojo dejavnost oziroma ponudbo, kar je slabo. Da bi bila turistična promocija Maribora uspešnejša, bo potrebno združiti vse sile v mestu - pa ne samo na področju turizma,” je prepričan Jurše. Za koliko odstotkov zaradi vseh omenjenih slabosti zaostajajo plače mariborskih gostinskih in turističnih delavcev za slovenskim povprečjem? “Gostinstvo in turizem spadata med delovno intenzivne panoge gospodarstva, zato so plače tesno povezane z uspešnostjo poslovanja posameznih podjetij. Lahko rečem, da imajo mariborski gostinski in turistični delavci precej manjše plače kot njihovi kolegi v nekaterih razvitih turističnih centrih v Sloveniji in v Ljubljani. Za kakšne razlike natančno gre, pa ta trenutek ne morem reči. Republiški odbor Sindikata delavcev gostinstva in turizma Slovenije je v sodelovanju z Gospodarsko zbornico Slovenije - Združenjem za gostinstvo in turizem že začel izvajati anketo o uresničevanju kolektivne pogodbe. Z natančnejšimi podatki o plačah v gostinskih in turističnih podjetjih v Sloveniji bomo lahko postregli, ko bomo analizirali odgovore iz 800 podjetij, ki smo jim vprašalnike že poslali.” Tomaž Kšela ■,%fc£U ^DbljO^0 OTROCI JO POTftESOJEl^O' PRISPEVAJTE PO SVOJIH MOČEH! Žiro račun: 50101-654-41037. Hvala. Objave o prispevkih preberite v reviji Otrok in družina. 25. januarja 1996 Sindikalna lista Prvi del januar 1996 1. Dnevnice - cela dnevnica (nad 12 do vključno 24 ur odsotnosti) 3.500,00 - polovična dnevnica (nad 8 do 12 ur odsotnosti) 1.750,00 - znižana dnevnica (od 6 do 8 ur, če se potovanje začne dve uri pred začetkom delovnega časa in konča dve uri po njem) 1.218,00 2. Kilometrina (od 7. 6. 95 dalje) 23,00 3. Ločeno življenje 42.422,00 4. Prenočišče - Povračilo sroškov prenočevanja do višine zneska po predloženem računu, ki ga odobri delodajalec 5. Regres za prehrano 10.605,00 Drugi del V drugem delu objavljamo povprečno plačo za obdobje avgust-oktober 95 kot osnovno za uveljavljanje pravic iz neposredne skupne porabe. Povprečna plača v preteklih treh mesecih v gospodarstvu Slovenije znaša 68.128 SIT. 1. Jubilejne nagrade - za 10 let 34.064,00 -za 20 let 51.096,00 -za 30 let 68.128,00 2. Nagrada ob upokojitvi 204.384,00 3. Solidarnostne pomoči 68.128,00 Vir: Zavod RS za statistiko Strokovna služba ZSSS Opomba: Objavljena višina nagrade ob upokojitvi je rezultat kolektivnega pogajanja. Sprejeta sprememba uredbe Vlade RS o stroških, ki se priznavajo kot odhodek (Ur. I. RS, št. 7/95), pa omogoča to nagrado do višine treh bruto plač v gospodarstvu RS. EVROPSKA KONFEDERACIJA SINDIKATOV Bruselj, lO.januar 1996 Prevod iz angleščine! Gospod Jožef ŠKOLČ Predsednik Državnega zbora RS Gospod Dr. Janez DRNOVŠEK Predsednik Vlade RS Spoštovani gospod Školči Spoštovani gospod Drnovšek! Konfederacija sindikatov 90 Slovenije, Konfederacija sindikatov Slovenije "Pergam' in Zveza svobodnih sindikatov Slovenije so Evropsko konfederacijo sindikatov obvestili, da Državni zbor RS razpravlja o zakonu, ki bo uredil bodočo uporabo sindikalnega premoženja. Kot generalni sekretar Evropske konfederacije sindikatov sem zelo dobro seznanjen s problemi, povezanimi s prenosom prejšnjega sindikalnega premoženja v novih demokracijah Srednje in Vzhodne Evrope. V številnih primerih smo bili s strani konfederacij v teh državah zaprošeni, da jim preskrbimo nasvet in posredovanje, ne samo od stovenskih konfederacij, ki so se končno dogovorile, da najdejo sprejemljivo pot prerazdelitve sindikalnega premoženja s pogajanji. Naše dosedanje nepristranske izkušnje kažejo, da je najboljša, najbolj logična pot poravnavanja odprtih vprašanj in razdeljevanja sindikalnega premoženja skozi prostovoljno sklepanje sporazumov med sindikalnimi organizacijami, ki Jih to zadeva; ta metoda je bila vedno bolj zaželjena od državne intervencije V skladu s tem bi poudarili, da naj bo ta metoda uporabljena še posebej zato, ker prav tako pospešuje nujno potrebno sodelovanje med različnimi sindikalnimi organizacijami in lahko na ta način pomaga pri Izboljšanju socialnih razmer. Zato naprošam tudi vas osebno, da skušate vplivati na vlado in parlament, da poskrbita za pogajalski dogovor med zainteresiranimi strankami, prej, kot pa za zakonodajo. Iskreno vaš. Emilio GABAGLIO, l.r. Generalni sekretar KAJ DELAJO V republiških odborih I. enostavna dela 47.144 II. manj zahtevna dela 51.859 III. srednje zahtevna dela 57.987 IV. zahtevna dela 64.588 v. bolj zahtevna dela 73.074 VI. zelo zahtevna dela 87.217 VII. visoko zahtevna dela 99.003 VIII. najbolj zahtevna dela 117.860 IX. izjemno pomembna dela 141.432 Najboljši je sporazum Tako se je na predlog zakona o razdelitvi sindikalnega premoženja, ki ga je v parlamentarno proceduro vložila poslanska skupina Socialdemokratske stranke Slovenije, odzval Emilio Gabaglio, generalni sekretar Evropske konfederacije sindikatov. Sindikat kmetijstva in živilske industrije Izhodiščne plače januar-marec 1996 Izhodiščne plače po 46. členu kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije so za posamezne tarifne razrede v letošnjem januarju, februarju in marcu takšne: Tarifni Zahtevnostna Izhodiščna bruto plača v SIT razredi_____skupina____________ za polni delovni čas______ Sindikat komunalnega in stanovanjskega gospodarstva Koliko nas cenijo Skladno z določbami 2. točke Tarifne priloge KP za stanovanjsko dejavnost za leto 1995 in Tarifne priloge KP za komunalno dejavnost so izhodiščne plače za obdobje januar-marec 1996 takšne: sindikalni STRAJK ZA STEČAJ l\\) Zgodilo se je točno to, kar smo napovedali v prejšnji številki DE: ker se delavci črnomaljskegaTergusa do petka (19. L m.) niso mogli pogoditi s svojim poslovodstvom, so v ponedeljek (22.) nadaljevali stavko v prostorih črnomaljske enote Dolenjske banke, »največje upnice, obenem pa tudi delne sokrivke za nastali položaj«. Vendar se »zadeva Tergus« tudi po tem protestu ni premaknila z mrtve točke. Nasprotno: po pogajanjih z banko je postala še bolj zapletena, zato seje stavkovni odbor odločil, da bodo’v petek spet stavkali v prostorih Dolenjske banke. Ker smo v zadnjih številkah DE o težavnih razmerah v tem črnomaljskem kolektivu že obširno poročali, naj tokrat ponovimo le to, kar so se po protestnem zboru 18. decembra dogovorili z v. d. direk-torjaTergusa Zdenkom Moharjem in overili pri notarju: da morajo biti plače za avgust poravnane do 27. decembra 1995, za september do 31. januarja, za oktober do 28. februarja, za november in december ter regres za leto 1995 pa do 15. aprila 1996. Ker avgustovskih plač do omenjenega roka niso dočakali, za nameček pa je menedžer Miro Hanžel zavrnil podpisani in pri ,notarju overjeni dogovor, so se delavci prejšnji teden kljub prepovedi zbrali v tovarniški menzi in začeli stavkati. Ker do petka z vodstvomTergusa torej niso našli skupnega jezika, so se v ponedeljek začeli zbirati pred črnomaljsko enoto Dolenjske banke s transparenti v rokah, na katerih je med drugim pisalo: Bela krajina je tudi v Sloveniji, Slovenska demokracija - sedem plač letno, Občina se je odpovedala svojemu gospodarstvu, Dolenjska banka, kako si da prodana in izginula Obrt še vedno obstaja... Direktor črnomaljske enote Dolenjske banke Jože Mrzljak je pogajalcem povedal, da se bodo morali delavci kar sami dogovoriti o predlogu za stečaj Tergusa in sodišču plačati potreben denar za uvedbo postopka. »Banka tega ne bo sto- nas prodala? itd. Mimoidočim so pojasnjevali svoje tegobe, za katere naj bi bila po njihovi oceni banka (so)kriva, ker je od Koržetovega sklada najprej kupila njihovo nekdanje podjetje Obrt, nato pa ga prodalaTergusu.Tapadase vodno-su do delavcev ni izkazal, saj jim ni izplačal najmanj petih plač in polovice regresa. Banka kljub temu ni poskrbela za stečaj in likvidacijo Obrti, niti ni tega storilTergus. Zato t J m rila, saj imajo lastniki še nekatere zamisli za rešitev podjetja. Če pa boste vi zbrali denar, vam tega seveda ne moremo preprečiti,« jim je povedal Mrzljak in obljubil, dajim bo do četrtka (25. t. m.) odgovoril, ali bo banka poslala v stečaj Obrt. Kot pa seje izkazalo, so stavkajoči pogovore z bančnim vodstvom razumeli drugače. Zatrjujejo namreč, da so zahtevali, naj banka pošlje v stečaj Tergus, in to na svoje ^ ■ ’1 Pl lili stroške, stečaj Obrti pa da omenjali kot eno od pomanjklj ki so bile narejene v postopku radi katere so tudi nejasnosti' so se njihovi predstavniki v spet oglasili na banki, kjer > ponovili, da bodo do dogovor)1 roka preučili le možnosti za) Obrti, o stečaju Tergusa z b* pomočjo pa da ni govora. »Tako smo se z vodstvoit lenjske banke dogovorili pravi; le to, da bo njihova pravna sl razčistila, kaj pomeni stečaj' za položaj Tergusa,« nam jel dal sekretar Območne organi-ZSSS Bele krajine Jožef Ko' ki je ves čas s stavkajočimi.1 pa iščemo informacije, alij delavce, ki predlagajo podj' stečaj, sodišče oprosti plačila-kov uvedbe stečajnega postopf so ti delavci v hudi gmotni stis; našem prepričanju bo naitf stečaj Tergusa omogočil, da delavci smeli na zavod za zaf vanje in potem uživati prav naslova brezposelnih. Da bodo vsaj od česa živeti, skratka.- Delavci Tergusa zdaj čakl odgovor v prostorih podjetja1 ne bo pravšnji, bodo boljšega iskali v petek - spet v pro* črnomaljske enote Dolenjske! Kaj pa potem? »Potem botf morali razmisliti o rezerva1 ličici,« pravi predsednik sta' nega odbora Franc Panjan, »na, da bi sami zbrali potrebni* tisočakov za uvedbo stečaj postopka.« To bo pa težko, -od julija 1995 niso dobili nob. denarja in morajo, denimo, pri' tru Črnomelj prosjačiti, na zaradi neporavnanih računov ne odklopijo elektrike... sodišču vložili zahtevek dbo njegovega stečaja. »Kaj bo z vižmarsko T) co, ta hip ne ve še nihče; 1 se, da se bo jutri (v sredo,' m., op. a.) iztekel rok, do' rega morajo predlagatelji s* sodišču položiti predpisan vcijo,« nam je v torek prif doval sekretar območnega d sindikata delavcev tekstil, usnjarskopredelovalne induj Ljubljane in okolice Miro bevšek, ki je nenehno v s( V vižmarsko Tkalnico te dni prihajajo samo »režijci«; proizvodni delavci so doma na čakanju in ugibajo, kakšna usoda jih bo doletela... KAJ BODO STKALI SODNIKI vižmarskimi tkalci. »Up1! odbor podjetja je na svoji f seji sicer glasoval proti u’ stečaja, saj naj bi Tkalni imela kupce in trg, nenazad1 tudi dovolj dela za dobro stf ljudi. A odločalo bo sodišč bodo predlagatelji položi" vcijo in če njihov predlog) navzkriž z začasno občinsk' dbo, po kateri naj bi bil fl, predlog menda neupravi# A to je stvar pravne dd zaključuje Podbevšek, ki ^ sindikalist raje videl neka noloških presežkov kot p; delavce na cesti... »Kaj bo z nami?« se malodušno sprašuje skoraj 150 delavcev podjetja Tekstil - Tkalnica Vižmarje, ki so že štiri mesece brez plač, za nameček pa od lanskega aprila nimajo poravnanih prispevkov za socialno zavarovanje. Odgovor naj bi bil znan te dni, ko se bo sodišče moralo odločiti, ali naj na predlog denacionalizacijskih upravičencev uvede stečaj ali ne. Tarifni razredi. Real. razm. Izhodiščna KP stan. dej. I. skupina II. + 7,5% II.+ 15% KP kom. dej. 1 i 44.060 47.364 50.669 48.195 II 1,10 48.466 52.100 55.736 53.015 III 1,23 54.194 58.258 62.323 59.280 IV 1,46 64.328 69.151 73.977 70.365 V 1,60 70.496 70:782 81.070 77.112 VI 2,16 95.170 102.306 109.445 104.101 VII 2,70 118.962 127.883 136.806 130.127 VIII 3,50 154.210 165.774 177.342 168.683 IX 4,20 185.052 198.929 212.810 202.419 Najnižje možno izplačilo mesečne plače je 47.174 SIT. (Nadaljevanje na sosednji strani) Poglavitni vzrok za stavko, ki sojo organizirali novembra lani, so bile kajpak neizplačane plače, brez katerih so že od septembra. Drugi, a kot že rečeno nič pomembnejši vzrok za upor, pa je tičal v krutem dejstvu, dajim finančna služba pri obračunu osebnih dohodkov od lanskega aprila naprej ni več obračunavala prispevkov za socialno zavarovanje. Kdor je lahko - takšnih je bilo 30 -je zaradi negotove usode tedaj zapustil potapljajočo se barko, večina pa je ostala, upajoč na boljše čase. Direktor Iztok Snoj jim je namreč obljubil, dajim bodo v začetku decembra poplačali vse prispevke za socialno zavarovanje. A kaj več od lepih besed se tudi potlej ni zgodilo: konec novembra so delavci sicer dobili septembrsko plačo, za poplačilo prispevkov za socialno zavarovanje in drugih stroškov pa je zmanjkalo denarja... Ker je upanje na boljše čase iz dneva v dan bolj plahnelo, je med delavci prevladalo mnenje, da bi bilo še najbolje, če bi šlo podjetje v stečaj. V tej točki pa so se povsem ujeli z upravičenci Tatjano Gogalo, Vido Tomšič-Hribernik in ostalimi, ki so jim po denacionalizacijskem postopku vrnili podjetje, in so 13. decembra na Mrk in molk 6. februarja " Ker so dosedanja pogajanja med Sindikatom novinarjev Rari Slovenija in Sindikatom novinarjev Slovenije (SNS) ter V' dstvom RTV Slovenija zašla v slepo ulico, je izvršni odb SNS v torek popoldne sklenil, da bodo člani Sindikata no'' naijev Slovenije na celotnem RTV Slovenija - torej v Ljubija* Mariboru in Kopru - 6. februarja 1996 ob 00.00 začeli st vko, ki bo trajala do uresničitve stavkovnih zahtev. Za takšen korak seje 10 SNS odločil, ker kljub naši p1 pravljenosti za sprejem kompromisnih rešitev glede nači* uresničevanja določil kolektivne pogodbe za poklicne no' narje vodstvo RTV Slovenija v dosedanjih pogajanjih ni bf pripravljeno uresničiti nekaterih bistvenih določil kolektf ne pogodbe. V Sindikatu novinaijev Slovenije pričakujemo, da bodo tis ki so jim pri srcu načela pravne države in svobode tiska, n® stavkovne aktivnosti sprejeli z razumevanjem. Vsem, ki so na izrazili podporo pri naših dosedanjih prizadevanjih za uf sničevanje kolektivne pogodbe, se zahvaljujemo. 10 S> Vinterpekciiah ministrom očitali vse moeoče: od sodelovanja s tajnimi službami, kupovanja parfumov do zvodništva BREZZOBI POLITIČNI ZMAJI PROTI MINISTROM Politikantstva. tajni dokumenti in bolm domišljija Ekonomista dr. Maks Tajnikar in dr. Jože Mencinger o letošn ji Sloveniji NAPORNO CVETENJE ZGODOVINA PO NAROČILU IN PROTI PLAČILU 7TO SLOVENSKE POLITIKE .IE PREVIDNOST m PRAGMATIČNOST “Znanoje, dnpredsednik vlade znal pridobite koordinirano delo, posebej pa je zanemaril vprašanje koalicijskega usklajevanja pn pomebmh nacionalnih temah, kot jen. pr. zunanja politika in odnos do sosedov. Ce Miz tega zornega kota opazovah stvari, kjer res vlada politična zmešnjava, potem bi temeljna morala morala voditi v : . Pahorjeve in Peterletove opeke Borut Pahor, poslanec Združene liste in predsedujoči odbora državnega zbora za mednarodne odnose, je ta teden zatrdil, da še vedno vztraja pri svojem prepričanju, da »Italjjanom Slovenci ne smemo dati niti opeke«. V pogovoru za Slovenca je to svoje mnenje preciziral: »Ne gre namreč samo za opeke v neposrednem pomenu. Gre za vprašanje, ali bo Slovenija popustila trdemu izsiljevanju Italije, ki želi na naši državi razkazovati svoj vpliv na tem območju. Prepričan sem, da je sporazum z Evropsko zvezo za nas potreben, toda prav nič bolj od našega državniškega samospoštovanja. Slovenija je sicer majhna država, toda če ne bomo samozavestni, bo še manjša...« Borut Pahor misli, da nepopustljivost pomeni, da v pogajanju ne žrtvuješ interesov, za katere imaš argumente. »Pogoj za to pa je, da imaš pokrit hrbet s čim širšim soglasjem v državi.« Kako pa je s »hrbtom« pri nas, je najbolje pokazal lider Slovenskih krščanskih demokratov, ki seje te dni začudeno spraševal, na katero opeko misli Borut Pahor in kdo naj bi jo sploh zahteval. Peterle misli, da so slovenski zapleti z Italijo predvsem vprašanje bontona, saj pravi, daje »vsa zadeva predvsem bontonsko slabo načrtovana. Slovenjji na primer ne more koristiti iskanje evropskih zaveznikov (navijačev), ki naj bi nam pomagali tako, da bi bili proti sosednji Italjji. Vladne poteze so žal večinoma zelo pomanjkljive. Nerodno pa je vsekakor tudi početje predsedujočega v parlamentarnem odboru za mednarodne odnose Boruta Pahorja, kije znan predvsem po izjavi, da ne bomo dali niti opeke... Očitno gre za takšno iskanje sovražnikov, kakršno nam je dobro znano še iz polpretekle zgodovine.« Če vsebuje Pahorjeva teza, da ne damo »niti ene opeke«, veliko preveč tiste ka-tegoričnosti, ki v diplomaciji zožuje manevrski prostor na nič, pa Peterletovo dokazovanje zgolj slovenske krivde za slabe odnose med Slovenijo in Italijo meji na naivnost ali pa pokvarjenost. »Neupravičeni« in »izigrani« Vladaje v posebnem sporočilu zajavnost poudarila, da študentske demonstracije pred parlamentom sploh niso bile potrebne, ker so se predstavniki študentov in vlade o tistem, kan so sklenili na skupnem sestanku med demonstracijami, dogovorili že med pogovori pred demonstracijami. »V torek (med demonstracijami - op. p.) sprejeti dogovor ne vsebuje elementov, ki ne bi bili predstavnikom študentskih vlad iz Ljubljane in Maribora že predlagani. Vlada namreč nikoli ni razmišljala o ukinitvi subvencij za študentsko prehrano. Nasprotno. V toku pogajanj je ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve predlagalo takšno dinamiko porabe sredstev, da se subvencija za študentski bon v primerjavi z decembrom 1995 ne bi znižala. Celo več, v Mariboru bi se znatno povečala. Vsi elementi za odpravo nesporazumov v zvezi z boni za študentsko prehrano so bili podani že na srečanjih ministrice Klinarjeve s predstavniki obeh študentskih vlad v prejšnjem tednu. Vlada zato ocenjuje, da za torkove demonstracije ni bilo nobenih pravih razlogov,« poudarja sporočilo iz vladnega urada za informiranje. Najvišji predstavniki študentskih parlamentov in študentskih vlad so - za razliko od vlade - prepričani, da so bile demonstracije potrebne in da so dosegle svoj namen. Pač pa je bilo iz (opozicijskih) študentskih vrst slišati, da so bile demonstracije izsiljene in da naj bi služile za pokritje problematičnega dela študentskih vodstev. Tudi Dnevnik je zapisal, da so plakate za demonstracije tiskali že prej, še preden so bili znani rezultati pogovorov med predstavniki študentov in vlade. Torej so demonstracije morale biti?l Protest in zahteve študentov je najbolj kategorično (in brezrezervno) podprl predsednik Socialdemokratske stranke Slovenije Janez Janša. Janša je tudi edini, kije po demonstracijah izjavil, a so bili študentje s strani vlade izigrani in da za subvencioniranje njihove prehrane v proračunu za letos ni zagotovljenega denarja... Jajčno-ioeurtna »revolucija« - kdo ie provokator Študentje obeh slovenskih univerz, zbralo se jih je okoli pet tisoč, so v torek, 16. januarja 1996, demonstrirali pred poslopjem slovenskega parlamenta. Večer poroča, da seje protest začel mirno ... S prihodom mariborskih študentov pa se je začelo žzapletati’. Mariborčani so pred parlament prišli z vzklikanjem: žRe-volucija’, žHočemo bone’, žArtur požeruh’ in so nenapovedano zasedli ulico pred par- lamentom. Policijski kordon je množico potisnil s ceste, ta pa je odgovorila z metanjem jajc, jogurtov, olupkov banan, sendvičev, pločevink piva in snežnih kep v poslopje parlamenta ter v policiste. Množico so mirili tudi policisti na konjih, razširitev neredov pa so preprečili s postavitvijo varnostne ograje. Vročekrvneži so se po približno pol ure pomirili ...« Načelnik ljubljanske uprave za notranje zadeve Branko Slak je novinarjem povedal, »da so predstavniki študentov še pred shodom zagotovili, da bo ta potekal mirno in kulturno, da bodo spoštovali predpise in se vsekakor dostojno vedli. Tako je po besedah načelnika tudi bilo, dokler ni iz Maribora prispel vlak s tamkaj šiijimi študenti. Ti naj bi že med potjo do parlamenta grobo kršili dogovor, na Slovenski cesti pa so za nekaj minut ustavili promet. Pred parlamentom so začeli v policiste metati hrano in k temu pritegnili še ljubljanske kolege. Zaradi pritiska množice so morali postaviti varovalne ograje, medtem pa so študentje obmetavali policiste na konjih s sendviči, jajci, jogurti in polnimi pločevinkami piva. Potem so začeli s tal ruvati granitne kocke ...« (Slovenec, 19. januarja 1996.) Andrej Prepeluh, predsednik študentskega parlamenta v Ljubljani, se je na tiskovni konferenci v imenu študentske organizacije »distanciral od jajčno jogurtne revolucije«, ki sojo povzročili nekateri posamezniki v množici, na katero pa organizacijski odbor ni imel vpiiva (večer, i». jS,Hll2,rj2. 19??)- Igor Jurišič, prorektor za študentske zadeve v Mariboru, pa je, kakor piše Večer, izjavil, da so študente, »ki so se v Ljubljano pripeljali s posebnim vlakom, pozvali, naj ostanejo mirni. Po njegovem mnenju je bilo med njimi nekaj provokatorjev, ki jih je vrinila država, da bi pokvarili demonstracije.« Poslanec SKD Miroslav Mozetič je polemiziral z izjavo sekretarja LDS Gregorja Golobiča, češ da so bili med študenti tudi privrženci Janše in Peterleta, ki znajo probleme reševati le z jajci. »Simpatizerji SKD in Lojzeta Peterleta že niso metali jajc,« je izjavil Mozetič. »Samostojni« poslanec Jožef Kopše pa je izvedel, da jajc niso metali mariborski študentje, pač pa redarji ljubljanskih diskotek, ki naj bi se pomešali mednje; mariborska univerza menda namerava vse to raziskati in oprati čast svojih študentov (Republika, 19. januarja 1996). Končno pa seje z daljšim javnim pismom (še enkrat) oglasil Igor Jurišič, prorektor za študentska vprašanja in predsedujoči študentskemu svetu Univerze v Mariboru.«... Kompozicija desetih vagonov z nekaj manj kot tisoč študenti je iz maribora krenila proti Ijubljani. Ker sem bil tudi sam na tem vlaku, lahko povem, daje vožnja potekala v sproščenem vzdušju in brez posebnosti, kar so potrdih tudi policisti na vlaku. Na železniški postaji v Ljubljani so nas pričakali tudi ljubljanski študenti, ki so nas popeljali do zgradbe državnega zbora. Med potjo do državnega zbora pa seje koloni mariborskih študentov pridružila tudi manjša skupina mladih, na katero sem postal pozoren šele, ko je eden izmed njih pred hotelom Slon na Slovenski cesti napadel enega izmed snemalcev, vinjeno stanje pa je očitno dobro oponašal, saj je že čez nekaj minut deloval povsem trezno. Tudi pred poslopjem državnega zbora Mariborčani nismo povzročah incidentov, saj smo se po opozorilu študentov hitro umaknili s ceste. Nekaj trenutkov za tem pa se je iz ozadja začelo metanje jajc, ki prav gotovo niso priletele iz rok Mariborčanov, saj smo bili v prvih vrstah. S kakšnim namenom so bili med demonstrante poslani provokatorji (napad na snemalca, jajca ... in kdo stoji za tem dejanjem, lahko le ugibamo, namen, ki so ga imeli, pa so prav gotovo dosegli, saj so razmeroma miren protest študentov spremenili v vandalizem. Nekatere posameznike so policisti sicer popisali, vendar resnice o tem, kdo je med študente poslal provokatorje in jih najbrž tudi plačal (morda celo iz denarja davkoplačevalcev), najbrž ne bomo nikdar izvedeli...« Po vsem tem policija dolguje veliko pre-ciznejše in konkretnejše javno poročilo o tem, kaj seje v torek 16. januarja 1996 dogajalo med študentskimi demonstracijami in v zvezi z njimi, kot pa je bilo tisto, kar je na tiskovni konferenci povedal načelnik ljubljanske Uprave za notranje zadeve. »Diskreditgtoiji« - kdo prevrača pravni red, kai hoče Jama od ministra Stera Komentator Slovenca (in član najožjega vodstva Janševe Socialdemokratske stranke) Marcel Koprol je 15. januarja 1996 zapisal, da se »slovensko politično prizorišče čedalje bolj nagiba v predvolilni čas, ki bo, kot kaže, zaznamovan z načrtnim blatenjem opozicijskih strank in njihovih voditeljev. Nekateri dogodki iz slovenskih sodnih dvoran to misel že potrjujejo, saj je videti, da se nekdanji oblastniki s svojimi ljudmi, ki so v strankah - ideoloških in materialnih naslednicah nekdanje monopolne partije, v policji, tožilstvu in v sodstvu, z vsemi silami HI 3 o o * Q O O o a trudijo diskreditirati svoje pohtične nasprotnike ... Trditev ni iz trte zvita. Na zaslišanju prič v zadevi žKrkovič proti Mladini’ smo namreč izvedeli, da sta kriminalista zapis pogovora z neko pričo, ki ni hotela popustiti njunemu izsiljevanju in povedati tistega, kar so želeli slišati oblikovalci slovenske politike, brez sramu ponaredila. To dejanje ne zasluži le najhujše obsodbe, ampak ponuja vprašanje: Koliko podobnih policijskih zapisov so na sodiščih svobodne Slovenije že uporabili, da bi neomajne kritike sedanjih oblastnikov prikazali v čim slabši luči? ...« Predsednik Socialdemokratske stranke Slovenije Janez Janša seje na tiskovni konferenci (16. januarja 1996) »kritično opredelil do domnevno čedalje večje politizacije v Slovenski vojski in delovnih metod v kri-minalistični službi pri notranjem ministrstvu, katere naj bi razkril sodni postopek v zasebni tožbi Toneta Krkoviča proti Mladini«. Janša je opozoril na razplet civilnopravne zadeve, ob kateri so po njegovem mnepju prišli na dan šokantni podatki o delovnih metodah kriminalistične službe, ki pojasnjujejo tudi mnoge stvari v zvezi s »spletko« zoper obrambno ministrstvo ob aferi Depala vas. V civilni tožbi brigadirja Krkoviča zoper obtožbo o tihotapljenju ploščic je namreč v zadnji obravnavi priča pod prisego izjavila, da jo je kriminalistični inšpektor Drago Kos nagovarjal, naj obremeni brigadi-ija Krkoviča, v zameno pa naj bi ji inšpektor ponujal nekatere ugodnosti, zaradi tega in vseh stvari, ki naj bi prešle na dan ob napovedanem iodcepju priče Ul inšpektorja Draga Kosa, Socialdemokratska stranka Slovenije sprašuje notranjega ministra Andreja Štera, alije začel notranjo preiskavo zoper Draga Kosa in kaj namerava ukre-niti v zvezi s tem. »Če ne bo nobenih rezultatov, bo seveda treba v zvezi s tem zahtevati tudi odgovornost predsednika vlade Janeza Drnovška, je napovedal predsednik SDSS Janša” (Slovenec, 17. januarja 1996). Ministrstvo za notranje zadeve v sporočilu zajavnost ugotavlja, daje predsednik Janez Janša »prezrl bistveno okoliščino: njegova vprašanja oziroma zahteve po ukrepanju izhajajo iz izjav 'neke priče’ v sodnem postopku, ki ni končan m ni z ničimer potrdil verodostojnosti priče. Nobenega razloga torej ni, da bi bil Drago Kos v postopku, in trditve strankarskega prvaka, da je krimmalist zlorabil pooblastila, da so neutemeljene. Pravnega reda pač ni moč poljubno prilagajati.« Pa saj očitno ne gre za pravni red. »Primeri« so potrebni za večjo »prepričljivost« skonstruiranih splošnih diskreditaclj »nekdanjih in sedanjih oblastnikov«. Tisti, ki se prikazujejo kot žrtve diskreditacije, so v resnici glavni sejalci diskreditacij. (Ne)strpno in (nepotrpežljivo Papež Janez Pavel n. bo Slovenijo obiskal od 17. do 19. maja letos. Ustavil se bo v Ljubljani, Mariboru in Postojni. V Postojni se bo srečal s slovensko mladino in tam bo sprejel tudi voščila ob svojem rojstnem dnevu. Mariborski škof dr. Krambergerje te dni za ptujski Tednik izjavil, »da smo pri nas o papeževem obisku začeli govoriti 1992. leta, zlasti še potem, ko gaje predsednik Kučan poleg že prejšnjega večkratnega povabila Slovenske škofovske konference izrecno povabil v našo domovmo. Takrat so se pričeli konstruktivni in pravi pogovori o papeževem prihodu v Slovenijo.« To sredo je slovenski predsednik Milan Kučan sprejel apostolskega nuncija Svetega sedeža v Ljubljani Emonda Fahrata, s katerim sta ocenila, da priprave na obisk potekajo dobro in usklajeno. Sogovornika sta posebno pozornost namenila vprašanjem položaja rimskokatoliške cerkve v slovenski družbi ter odnosom med državo in Cerkvijo, pri čemer sta poudarila potrebo »po strpnem in potrpežljivem dialogu« ter presodila, da so vprašanja, ki so še sporna, rešljiva. Tudi verska Družina je zapisala, da je še čas, da se ped papeževim obiskom v Sloveniji strpno pogovorimo o vseh spornih vprašanjih, ki zadevajo vero in Cerkev. Kako pa je s strpnostjo in potrpežljivostjo v trenutni slovenski realnosti? Glavni urednik Družine v uvodniku piše, da nekatere politične sile, predvsem tiste, ki so naslednice prejšnjega režima, grobo napadajo katoliško cerkev, izjema pri tem pa naj bi bile le stranke slovenske pomladi. Uvodničar polemizira tudi s predsednikom vlade dr. Janezom Drnovškom, ki naj bi govoril o »politični agresivnosti Cerkve« in »klerializaciji slovenskega političnega prostora«. Uvodničar v Družini ne pove, v kakšnem kontekstu so bile te besede izrečene m ob kakšnem konkretnem povodu, saj bi bilo šele tako moč objektivno presojati, ali gre res za »splošen« in neutemeljen napad na Cerkev. Pač pa komentator kategorično ugotavlja, da veren človek ne bo podpiral in volil strank, ki napadajo Cerkev in žalijo škofe. Drugi člankar v Družini piše o »skrbno načrtovani gonji proti Cerkvi«, tako glede neobveznega predmeta etika in vera v šolah kot glede vračanja premoženja Cerkvi. »Veliko upanja nam dajejo letošrje volitve. Menda bo večina naroda le toliko pametna, da bo postavila na oblast nove sile,« piše komentator. Slovenec trdi, da se težave med Cerkvijo in državo v Sloveniji »po ocljugi« celo večajo. ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštarje v pogovoru za mariborski tedni 7D dejal, da nikakor ne misli, da so odnosi med Cerkvijo in državo slabši kot kdaj prej, celo nasprotno, zdi se mu, da smo na poti reševanja vprašarj. Ima pa vtis, da pri vladi ni prevelikega zanimanja za to, da bi vprašapja čim prej rešili. Vsekakor je čudno in nedopustno, da vlada na takšne očitke nima nobenega pojasnila. Prav tako je nenavadno, da v cerkvenih krogih konkretne probleme m za demokratične države normalne razlike v pogledih narje kar naprej posplošujejo v nekakšne »globalne napade in splošno sovraštvo do Cerkve.« Obtoževanja in opravičevanja Dr. Jože Zagožen, član najožjega vodstva Janševe Socialdemokratske stranke in nekdanji šef uprave za logistiko pri obrambnem ministrstvu, je ostro reagiral na pisarje Darke Zvonar Predan v Večeru, ker je »pogrela in priredila zgodbo o domnevnih piscih Civilne iniciative in tajnih agentih Udbe«. Kot je znano, so junija 1994 anonimna pisma (v katerih so bile tudi hude obtožbe na račun tedanjega predsednika državne-'Harmana Rigelnika) hudo vznemirile slovensko politično javnost. »Glede na konstrukt sestavka gre očitno še za en (plačan? predvolilni napad na moje dobro ime,« piše v odgovoru Večeru dr. Zagožen. »V zvezi s Civilno iniciativo je bila pri policji podana ovadba proti neznanemu storilcu. Da naj bi bil jaz uradni osumljenec, sije novmarka preprosto izmislila. Gotovo pa sem bil kot nekdanji Rigelnikov in kasnejši Janšev sodelavec najbolj primeren za to, da bi prek mene očrnili Janšo in SDSS... Očitno je namen naročnikov in plačnikov takšnih sestavkov, pa tudi uredništva, da se očrni tudi Socialdemokratska stranka Slovenje (SDSS). Ta zaradi svoje poštene in pokončne drže in boja proti vsesplošni korupcji, ki jo sedanji režim zavestno dopušča, pridobiva vsak dan več privržencev. To pa neokomunistom naganja strah v kosti, zato nas skušajo za vsako ceno in povsod > očrniti. Namen teh napadov pa je tudi, da bi se nekateri radi prek mojega hrbta oprali, da bi lahko šli čisti na bližajoče se volitve...« S tem pa zgodbe o »(plačanem?)« predvolilnem napadu na dobro ime enega izmed voditeljev SDSS in na »pošteno in pokončno držo SDSS« še ni konec. V Večeru je zadrjo nedeljo izšel tudi intervju s funkcionarjem SDSS dr. Jožetom Zagožnom, v katerem je le-ta na vprašanje, kakšni so njegovi argumenti za »žaljivo oh dolžitev, da je bil članek o njem v Civilni iniciativi naročen in plačan od političnih nasprotnikov«, odgovoril: »Oprostite, toda^to sem omenil v oklepaju in z vprašajem. Šlo je bolj za možnost, bil_sem jezen, ker se spet pogreva ta zgodba. Če bi pisal še enkrat, bi ta stavek omilil. Mislim pa, da celotna kamparja ni bila naključna, tega ne trdim za ta vaš prispevek ali, še manj, za vas (avtorico članka Predanovo - op.p.) osebno. Iz pogovorov z raznimi ljudmi, tudi kriminalisti, sem namreč ugotovil, daje bil v ozadju načrt očrniti mene, ministra Janšo in ta krog. Eden od dokazov: ko sem dobil po izbruhu afere CI vabilo ministrstva za notranje zadeve na pogovor, nisem o njem nikomur pripovedoval, vendar je Mladina objavila datum zaslišanja...« Le kaj naj si mislimo o politiku, ki sam priznava, da d^je (in objavlja) hude obdolžitve in porazne globalne negativne ocene v razmerah v družbi v »jezi« in prostodušno izjavlja, da bi drugače »kaj omilil«? Nekdanji šef kriminalistične službe ministrstva za notranje zadeve Mitja Klavora v Večerni pobija Zagožnovo trditev, da sije novinarka preprosto izmislila, da naj bi bil on uradni osumljenec. »To je spuščanje megle,« je dejal Mitja Klavora. »Vabili smo ga zaradi pogovora in zato, da mu vzamemo prstne odtise, torej je bil za nas osumljenec v predkazenskem postopku, ta paje prepuščen policiji. Seveda smo tako kot ponavadi imeli tudi pri tej zadevi več verzij, žal je ostala najbolj verjetna ta z Zagožnom. .. 0 dr. Zagožnu kot osumljencu pa tole: ko je dobil vabilo, je napisal pismo svojemu takratnemu ministru in se pritožil, kdo ga sploh upa vabiti, saj ni mogel storiti kaznivega dejanja sramotitve Republike Slovenije, ker v KZ piše (vsi zakoni takrat še niso bili spremenjeni) Socialistična republika Slovenija. Zagožnov minister (Janša) je pisal notranjemu ministru (Bizjaku), si vzel pravico ustavnega sodišča in v tem dopisu že opredelil to vabilo kot nezakonito. Pozneje je Zagožen zavrnil odvzem prstnih odtisov in detektor laži. Zato trdim, da smo bili glede na dane okoliščine in možne osumljence še kar uspešni... Kazenskopravno seveda žal ne, toda kdor hoče razumno ocenjevati, vidi, za kaj je šlo.« Dr. Jože Zagožen je v Večeru izjavil: »če rečem, da nisem pisec anonimk, to resno mislim. Nikoli ne bi tvegal, da me dobijo na laži. Možno paje, da sem kdaj v kakšnem krogu nehote kaj zinil, mogoče je tudi, čeprav že manj verjetno, da bi kdo iz teh mojih izjav kaj uporabil. Nisem pa aktivni pisec anonimke...« Pripravil: J. K- 0 ). >-L- L- 5i a a a 1 a 0 O a i r i a 3 3 3 ■L T 1 / l i. 3 3 1 l 1 ) 1 i ) ) [i i t i ) l i L L I H Cvetka Tinauer, direktorica Sklada Republike Slovenije za razvoj malega gospodarstva Panorama: Ob spremembah na Skladu Republike Slovenije za razvoj malega gospodarstva je bilo precej viharno. Kje so glavni razlogi za takratne kritične razmere? Cvetka Tinauer: To je zelo kompleksno Vprašanje. Mislim pa, daje bil glavni razlog v tem, da ni bilo prave komunikacije med skladom in resornim ministrstvom, da sta W dve instituciji delovali precej razdvojeno, ločeno. Lahko rečem, da je sklad precej individualno deloval, vsaj z vidika njegovega vodenja, da so bile določene informacije zaprte. In tudi sam sklad kot institucija je Ml precej zaprt, ni bil obrnjen v okolje, bil J® slabo poznan med obrtniki in podjetniki. Tu so bili tudi konflikti z Obrtno zbornico Slovenije, z Zvezo hranilnic Slovenije, to je z določenimi asociacijami, ki niso imele možnosti sodelovanja s skladom pod prejšnjim vodstvom. Ob mojem imenovanju sem bila opozorjena, da so se verjetno dogajale nepravilnosti, daje poslovanje verjetno slabo in tako naprej, kyub pozitivnemu mnenju neodvisne revizorske hiše, vendar lahko rečem, daje bilo stanje bistveno slabše, kot Pa mi je bilo predstavljeno. Panorama: Je krivda za to tudi v zakonodaji ali v ljudeh? Cvetka Tinauer: Mislim, da bolj v ljudeh. Posle vedno vodimo ljuclje, komuniciramo Itmjje, pač pravne osebe nimajo lastne pravne sposobnosti, ampak jim dajemo pravno oziroma opravilno sposobnost ljuclje. Sklad v tem trenutku teh problemov nima. Krasno sodelujemo z Obrtno zbornico Slovenije, z Združenjem pocljetnikov Slovenije, sodelujemo z resornim ministrstvom za gospodarske dejavnosti. Kot čista finančna institucija nimamo direktnega vpliva na zakonodajo, na parlament, ampak to počnemo preko svojega ministrstva. Tako mora biti tu ustvarjena izjemno tesna vez in po mojem ni slučajnost, daje državna sekretarka za malo gospodarstvo hkrati tudi predsednica upravnega odbora sklada, kije naj višji organ upravljanja na skladu. To je gospa Balohova, ki pa je bila predsednica upravnega odbora že nekaj mesecev pred mojim P^ttiodom. Panorama: Ali tedaj upravni odbor nima v rokah cele zadeve? Cvetka Tinauer: Zelo težko to ocenim, nekako pa verjamem članom upravnega odbora, tistim, ki so še iz prvega upravnega odbora, da dejansko ogromno stvari niso vedeli, jih niso poznali. Takrat so precej kritično reagirali na zapisnik Agencije za plačilni promet, informiranje in nad-zirapje. Zapisnik obsega preko devetdeset strani in je zelo zanimivo čtivo. Zanimivo predvsem v tem smislu, ker iz rjega izhaja, da vse, kar seje dogajalo na skladu, katerokoli poslovno funkcijo si dal pod lupo, povsod nekaj ni bilo v redu. Narobe so bili obračuni, revalorizacije, amortizacije, potni stroški, dnevnice, plače direktorja itn. Z inšpektorji smo zelo dobro sodelovali že v času revizije poslovanja. Ta nadzor sem zahtevala, ker mi ni bilo omogočeno izvesti primopredaje. Prišla sem kot »padalec« v to stavbo, v to institucijo in sem posle sprejemala, tako kot so ljuclje prihajali skozi vrata. Pri vsakem dokumentu, ki ga je bilo treba podpisati, sem morala preštudirati vso zgodovino m sprejeti odločitev. Revizija agencije za plačilni promet mi je sproti odpirala vrata in ta njihov zapisnik nekako proklamiram kot belo knjigo, ki kaže na neki prelom v poslovapju. Revizija je datirala prav na moj prihod oziroma moj prevzem poslov. To je bilo avgusta 1994. Revizija je zajela leto 1993 in Polovico leta 1994. Nepravilnosti smo sproti odpravljali, tako da smo potem v roku oddali bilanco stanja in uspeha za obe leti. Pokazalo seje namreč, da bilanca za leto 1993 in 1994 ni bila pravilno izdelana, tako da je sklad izkazal izgubo. Potem smo jo s po-slovapjem pod mojim vodstvom v drugi Polovici leta 1994 skoraj v celoti pokrili. Izguba je dosegala skoraj 60 milijonov tolarjev in 53 milijonov smo ob zaključku bilance 1994 tudi pokrili. Panorama: Sloje za nezakonitosti, poslovanje po domače. Vi ste to ugotovili in za vasje problem s tem rešen. Ali so ljudje, ki so tako delali, v kakšnem postopku? Cvetka Tinauer: Zaradi kršitev, za katere sem utemeljeno sumila, da so kazniva dejapja, sem za prejšnjega direktorja napisala kazensko ovadbo in izdala suspenz o takojšpji odstranitvi. Izvedla sem disciplinski postopek, tako daje odločba v organizaciji dokončna, odtod so vsakemu odprta vrata zaščite pravic na sodišču. Ti postopki na sodišču še niso končani. Drugije bil deležen suspenza z moje strani in odstranitve z delovnega mesta zaradi tega, ker je one- Poldrugo leto smo potrebovali, da smo uredili rajmere na skladu • Denarja za razvoj malega gospodarstva ie zmeraj premalo • Logika, da če je obrt preživela preišnii sistem in 7.ato ne potrbuje posebne podpore, je napačna • Podjetništvo je doživelo liberalni razcvet, vendar se malo gospodarstvo ubada 7. mnoeimi težavami in mnogo teh podietii tudi propade • Zakon ne omogoča dovoli podjetniškega duha pri delovanju sklada • Solidno sodelujemo z bankami in hranilnicami • Prednost imajo vlaganja v tehnologijo mogočal moj prihod v sklad in zaradi katerega nisem ob imenovanju mogla fizično prevzeti dela v prostorih sklada, ampak sem bila začasno gost na ministrstvu za gospodarske dejavnosti. To je bil velik napor tudi za vse druge zaposlene, ker so zjutraj prihajali po delovne naloge na ministrstvo in so mi ob 14. uri prihajali poročat ter so bili pod velikim pritiskom. Verjeli so, da imajo dva direktorja. Kar se tiče odgovornih oseb, so direktor, pomočnik direktorja in vodja financ po odločitvi o suspenzu z moje strani vsi prejeli tudi dokončne odločbe o prenehanju delovnega razmerja. Kolikor sem seznanjena, so se vsi trije pritožili na sodišče, tako da ti postopki še trajajo. Vse druge delavce sem obdržala. Z nikomer nisem ravnala v tem smislu, da bi ga postavila na cesto, šikanirala ali kaj podobnega. Danes sem izjemno zadovoljna, da tega nisem storila, čeprav meje večina Hudi o tem prepričevala, daje krasna priložnost za »počistiti«. Vendar sem se bala popolne prekinitve vseh komunikacij, računala sem na ljudi, ki mi bodo pomagali s servisiranjem podatkov. To so tudi naredili, čeprav je to šlo izredno težko, kajti skladje bil neorganizirana institucija. “Posle vedno vodimo ljudje, komuniciramo ljudje, pač pravne osebe nimajo lastne pravne sposobnosti, ampak jim dajemo pravno oziroma opravilno sposobnost ljudje. Sklad v tem trenutku teh problemovnima. ” Panorama: Katere so bistvene funkcije sklada v tem gospodarskem sistemu, v procesu tranzicije itn.? Cvetka Tinauer: Formalno izhodišče za delovanje sklada je zakon o razvoju malega gospodarstva. V njem so zajete oblike pomoči, s katerimi naj bi se naš sklad ukvarjal. Te oblike so garancije, jamstva na posojila, subvencioniranje obrestne mere, kapitalski vložki, torej sovlaganja, premije, krediti itn. Ker pa je edini vir financiranja sklada še vedno proračun Republike Slovenije, kije vsa ta leta namenjal malo denarja za podporo malemu gospodarstvu preko našega sklada, sta se verjetno zaradi tega tako vlada kot upravni odbor sklada odločila, da so sprejeli zgolj subvencioniranje obrestne mere in dajanje poroštev. Subvencioniranje obrestne mere vedno povzroča v okolju precej burne razprave oziroma razdeli strokovnjake in ljudi na dva precej enakovredna dela. Del jih meni, daje to primerna in potrebna oblika, drugi del pa, da je to nepotrebna oblika pomoči, daje to podpora bankam itn. Vendar ste vprašanje tranzicije zelo dobro postavili. Ne moremo mimo tega, da tudi ali predvsem malo gospodarstvo plačuje precej visoko ceno te tranzicije. Procesi, za katere mislimo, da se dogajajo mimo teh subjektov, se pravzaprav nanašajo prav nanje. Panorama: Ali zato, ker so kooperanti velikih firm? Cvetka Tinauer: Prvič zato, drugič pa, ker so kot posamezniki premajhni in niso dovolj velik problem, ki bi bil interesanten tudi za vlado, ki na neki način tudi politično delpje pri reševanju določenih problemov. Tu imamo predvsem tri procese, ki so precej dramatično vplivali na malo gospodarstvo. Bdenje sanacija bank. Tuje bilo verjetno smiselno subvencioniranje obrestne mere. Obrestne mere so bile od leta 1992, če se omejim samo na pričetek delovanja sklada pa do lanskega leta, enormno visoke in pravzaprav nedosegljive za subjekte malega gospodarstva. Z najetjem takega kredita se lahko postavljajo redke monopolno in zelo donosne dejavnosti, ki lahko potem to ceno kapitala plačajo in pokrivajo. Druga dva procesa sta privatizacija in denacionalizacija. Vse to seveda vpliva na malo gospodarstvo. Če pa pogledamo samo denacionalizacijo, vidimo, da se v javnosti pojavljajo največkrat ravno mala podjetja, saj se morajo seliti iz prostorov, iz centra mest na obrobja. Gre pa za take dejavnosti, brez katerih mesto ne more živeti, od čevljarjev do čistilnic itn. Majhna pozornost vlade v minulih letih, ki jo je namenjala malemu gospodarstvu, izhaja veijetno iz spoznanja, daje obrt živela tudi v komunizmu inje preživela. Podjetništvo je od leta 1990 doživelo liberalni razcvet, toda hkrati doživlja tudi veliko težav in ogromno teh firm propade. Mnogi so namreč zelo pogumno in brez analiz šli v podjetništvo in tvegali, tudi zaradi neverjetno nizkega ustanovnega kapitala, ki je bil takrat potreben. Vse okoliščine so govorile v prid subvencioniranju obrestne mere. Sama sicer nisem pristaš te oblike pomoči, ker je osnovno poslanstvo našega sklada razvoj. Zato tudi spadamo v ministrstvo za gospodarske dejavnosti, ne v ministrstvo za delo in socialo. Torej nismo socialna, pač pa razvojna institucija, in če smo to, potem moramo podpirati zdrave, dobre projekte. Lahko vam povem, da si obrtniki ne želijo izključno subvencioniranja obrestne mere. Želijo si pomoči, v obliki cenejših posojil ali kapitalskih vložkov, še posebej v obliki garancij. Dokapitalizacija oz. financiranje sklada s strani proračuna poteka pa ravno obratno. Ves čas smo dobivali sredstva za subvencije, ki so nepovratna in ne gredo v kapital sklada, torej je sklad neko tehnično telo, ki za proračun izvede razpis. Mi tega denarja ne prikazujemo v bilanci, ne dobimo sredstev, s katerim bi se dokapitalizirali, da bi prišli v funkcijo jamstvene institucije. Za obrtnike in podjetnike namreč ni problem vzeti kredit in ga odplačati, problem je to posojilo zavarovati pri banki s prvovrstnim jamstvom in z jamstvom, ki bo poceni. Veste, da banke terjajo za zavarovanje kreditov nepremičnine v razmerju 1 : 3 ah celo 4, torej za 100.000 DEM terjajo zavarovanje 300 do 400.000 DEM, da so izredno visoke provizije, visoki stroški, kar vse obremeni investicijo v štartu. To je navzkriž z logiko investiranja, saj moraš ravno na začetku imeti investicijo najbolj razbremenjeno. In zaradi tega bi moral sklad priti v funkcijo jamstvene institucije, kajti naše zavarovalno razmerje je 1 : 1,5 in naša provizjjaje zgolj 0,8 odstotkov na leto v primerjavi z banko, kjer znaša tudi do 4 odstotke. Panorama: Kaj bi morali storiti, da bi postali tudi jamstvena inštitucija? Cvetka Tinauer: To lahko postanemo, če nas bo vlada iz proračuna ustrezno dokapitalizirala. Mi za to potrebujemo kapital, s katerim bomo jamčili. Imeli smo okrog 7 milijonov mark kapitala, dobili smo dodatnih 10 milijonov mark iz kupnin, vendar je to namenski vir. Zakon o kupninahje že določil, da se lahko te kupnine razdeljujejo izključno kot posojila. To pomeni, da iz teh sredstev ne moremo izvesti razpisa za garancije. Panorama: Kakšne kupnine so to? Cvetka Tinauer: To je privatizacijski denar. To so sredstva, ki se zbirajo preko opravljenih privatizacij. Sklad za razvoj je ta sredstva prenesel v proračun in proračun jihje po zakonu razdelil med sedem ali devet upravičencev, med katerimije tudi naš sklad, Nadaljevanje na naslednji strani Nadaljevanje s prejšnje strani ki bo vsa ta leta, dokler se bodo te kupnine zbirale, prejemal 9,5 odstotka teh sredstev. Vendar kot sem rekla, jih bomo žal lahko plasirali samo v obliki posojil. Posojila pa v normalni družbi dajejo banke. Res je, da imamo mi drugačne kriterije razdeljevanja teh sredstev kot banke, da imamo nižje obrestne mere, vendar je moje stališče, da bi lahko proračun izbral po razpisu banke direktno in preko njih peljal kreditno linjo, če je bil namen, da ta sredstva da izkjučno kot posojilo. Menim pa, daje bil interes poslancev, ki so ta zakon sprejemali, ali pa vlade, ki gaje pripravljala, da se denar razdeljuje povratno, torej da se vrača. S tem se striijam, ampak tudi garancija je povratni denar. Mislim, da se je nekdo prenaglil in zapisal »v obliki posojil«. Država bi lahko, ker ima v vsakem skladu predstavnika v upravnem odboru, prepustila tem ljudem toliko pristojnosti - ker edino oni dobro poznajo potrebe okolja, za katerega ta sklad deluje - da bi sami definirali potrebno obliko pomoči. Ta vlak smo žal zamudili. Zakon je bil lansko leto sprejet, prva kvota sredstev je prispela, prvi razpis pripravljamo, in seveda ga pripravljamo zato, da bomo razdeljevali posojila. Mi smo veseli, da smo sredstva prejeli, da bomo lahko delali naprej na tem področju. Osebno pa se intenzivno angažiram za pridobivanje dodatnih virov za sklad, da ne bo več edini vir proračun. Naredili bomo tudi načrt, da bi banke, ki plačujejo zavarovanje svojih kreditov zavarovalnicam, ta sredstva namenile v sklad in ta bi potem rjim garantiral z jamstvi za posojila. Mislim, da bi bila to sprejemljiva oblika za banke in za nas. Z nekaterimi direktorji bank sem se o tem že pogovarjala in dobila načelno soglasje za ta načrt. Panorama: Kako bi definirali malo gospodarstvo, kaj je to? CvetkaTinauer: Izhajava lahko iz dveh zornih kotov. Opredeliva ga lahko vsebinsko, lahko pa po zakonu o gospodarskih družbah, ki natančno določa, daje subjekt malega gospodarstva oziroma mala družba tisto poletje, ki ima do 50 zaposlenih, potreben kapital itn. Mi se teh formalnih okvirov moramo držati, po svoje pa me moti, da naš sklad ne funkcionira tako kot sorodni skladi v tujini, ki imajo širše poslanstvo in zajemajo tudi sredpja poletja. Panorama: Koliko je takih subjektov v Sloveniji? Cvetka Tinauer: V Sloveniji je teh subjektov ogromno, samo družb z omejeno odgovornostjo je preko 40.000. Zelo težko je dati natančen podatek, ker se še niso začeli postopki izbrisa iz sodnega registra tistih, ki se niso ustrezno dokapitalizirali. Ne vem, da bi bile izvršene kakšne takšne likvidacije, tako da tu vedno krožijo številke vpisanih in tistih, ki dejansko delajo. Ocenjujem pa, daje okrog 40.000 samo kapitalskih družb na področju malega gospodarstva in približno 60.000 obrtnikov. Panorama: In koliko jih vaš sklad letno »obdela«? Cvetka Tinauer: Število vlog narašča, kar kaže tudi na to, da seje sklad bolj odprl kot institucija za kakršno koli obliko pomoči. Naj dodam, da sem bila v prejšnjih letih kar malo užaljena, kajti proračunska kvota za subvencioniranj e obrestne mere se je ravno po mojem prihodu na Sklad pričela strmo zniževati. Za letos smo se še uspeli dogovoriti in uskladiti, da se sredstva ne bodo namenjala za subvencioniranje obrestne mere, ampak za dokapitalizacijo sklada, vendar se je ta znesek znižal od 220-tih na 120 milijonov in zadnja verzija celo okrog 80 milijonov. To je za državno institucijo pravzaprav smešna številka. Verjamem, da v državnem zboru sodijo, da pač sklad dobiva tudi kupnine iz privatizacije, vendar so te kupnine začasnega značaja. V treh, štirih letih teh kupnin ne bo več in če sedaj zdrsnemo iz proračuna, smo zdrsnili za večno. "Kar se tiče odgovornih oseb, so direktor, pomočnik direktorja in vodja financ po odločitvi o suspenzu z moje strani vsi prejeli tudi dokončne odločbe o prenehanju delovnega razmerja. Kolikor sem seznanjena, so se vsi trije pritožili na sodišče, tako da ti postopki še trajajo. Vse druge delavce sem obdržala. ” zadovoljila zgolj s formalnim načinom delovanja, ampak bom poskušala v to delo vnesti vsaj nekaj inovativnosti. Znotraj teh formalnosti, kijih imamo nad sabo, poskušam ugotoviti manevrski prostor, na katerem bi lahko delovali bolj avtonomno in kjer bi še lahko kaj naredili. V moj kolektiv mi je uspelo vnesti precej podjetniškega duha in dejansko poskušamo iz vsakega tolarja narediti maksimum. Poglejte npr. sredstva za subvencije obrestnih mer: skladjih sprejme, ko izvede razpis in na ministrstvo za finance predloži podpisane pogodbe za kvoto, kije določena po proračunu in ne takrat, ko je proračun sprejet. Leta 1994 smo morali do 15. novembra končati razpis, izbrati prosilce, z njimi skleniti pogodbe o subvencio-niranju obrestne mere in te podatke z zahtevkom poslati ministrstvu za finance. Če bi ta rok zamudili, bi ta sredstva zapadla v proračun. Zato je tu postopek precej tempiran in je takrat pritisk na prosilce in vse zaposlene na skladu izjemno velik. Ta sredstva se potem dobijo v enkratnem znesku, se nakažejo na žiro račun sklada, vendar jih prosilcem razdeljujemo celotno dobo trajanja projektov. S temi sredstvi upravljamo nekako pet let, kolikor trajajo investicije. Osebno sem kot direktor odgovorna za ohranitev realne vrednosti tega denarja. Če bi seveda delovala kot birokrat, ki naredi najmanj napak, če nič ne dela, bi ta denar vezala v državne vrednostne papirje, ki so dobro donosni, varni, likvidni, in formalnostim bi bilo zadoščeno. Pa tudi veliko manj dela bi imeli na skladu. Vendar smo se odločili drugače. Ta sredstva, ki so pogodbeno razdeljena določenim obrtnikom, oziroma firmam, plasiramo kot depozite na vpogled. Iz tega naslova banke plasirajo kratkoročna posojila izključno subjektom malega gospodarstva, torej ta denar ne more iti v kako veliko podjetje, institucijo ali komur koli. Obrestno maržo si lahko zaračunajo samo 4 odstotno, torej je izhodna obrestna mera TOM + 8,4, kar je eden izmed najcenejših kratkoročnih kreditov v Sloveniji. Banki predpišemo tudi stroške, kijih lahko zaračuna prosilcem, in sicer samo v znesku 0,5 odstotka. Nadzor pa izvajamo tako, da nam banke pošiljajo poročila in izvod pogodbe, kajti terjamo, da prosilca v pogodbi tudi seznanijo, daje to iz sredstev sklada. Prosilec vnaprej ve, daje pridobil državni denar in da »pade« pod nadzor javnosti. Mi s temi podatki lahko operiramo in tajnosti ni. Bankam naložimo, naj komintente s tem seznanijo, da ne bodo šokirani, če se bodo videli v kakšen biltenu. Mi smo namreč nacionalna institucija, delamo razne statistike in te podatke zajemamo. Tako smo uspeli v enem letu preko bank odobriti preko 800 kratkoročnih posojil. Pohvalimo se lahko, da smo bili na tem avtonomnem delu, izven razpisa, pravzaprav mnogo bolj uspešni kot pri vseh razpisnih oblikah. Panorama: Kakšna so tveganja pri tem poslovanju z malim gospodarstvom? Cvetka Tinauer: Na področju teh namenskih kreditov si ne smemo privoščiti nobenega tveganja. Denar mora biti vrnjen, ker je to denar, ki nekomu pripada. Zato imamo aranžma samo z banko, banka prevzema riziko, in zato tudi nikoli ne diktiramo banki, komu mora ta sredstva dati. Ljudje se obračajo na nas, in ko zvemo, pri kateri banki je komitent, mu povemo, da imamo tam toliko in_toliko milijonov namenskih depozitov. Če ima dobro boniteto, ne vidimo razloga, da mu banka ne bi odobrila kratkoročnega posojila iz našega vira. Če mu banka ne zaupa, potem naj nas ne kliče več. Tako smo tu torej popolnoma ^znotraj teh formalnosti, ki jih imamo nad sabo, poskušam ugotoviti manevrski prostor, na katerem bi lahko delovali bolj avtonomno in kjer bi še lahko kaj naredili. V moj kolektiv mi je uspelo vnesti precej podjetniškega duha in dejansko poskušamo iz vsakega tolarja narediti maksimum. ”_________________________ Panorama: Katere so po vaši sodbi bistvene karakteristike malega gospodarstva glede na razvojne trende? Ah se to gospodarstvo bogati in postaja močnejše ali stagnira ? Malo gospodarstvo naj bi imelo v celotni strukturi poseben pomen in delež. Cvetka Tinauer: Na skladje v vseh teh letih prispelo preko 1000 vlog za subven-cioniranje obrestne mere, odobrili pa smo jih okrog 500. Prispelo je preko 100 vlog za jamstva, odobrili smo jih nekaj čez 60. To so premajhne številke, da bi lahko govorili, da sklad bistveno pripomore k razcvetu oziroma razvoju tega sektorja. Prav zaradi teh razlogov sem se lani oz. proti koncu leta 1994 odločila, da se ne bom zavarovani. Bilje precej trd oreh, vendar smo uspeli, da nam vse banke zavarujejo namenske depozite z akceptnimi nalogi. Na področju sodelovanja z bankami smo naredili velik korak naprej. S hranilnicami delamo manj, ker jih je tudi malo in so se začele povezovati zaradi visokih pragov dokapitalizacije. Z nekaterimi delamo, vendar je tam manjši jamstveni kapital, zaradi česar plasiramo manjše zneske, pa tudi število njihovih prosilcev je bistveno manjše kot v velikih bankah. Panorama: Za kakšne namene ljudje v glavnem jemljejo kredite ali zahtevajo subvencionirano obrestno mero pri kreditih? Cvetka Tinauer: To so predvsem investicije. Panorama: V tehnologijo ali v stavbe? CvetkaTinauer: V oboje. Število vlog tistih, ki investirajo v objekte ali adaptacijo objektov ali v nakup poslovnih prostorov je precej izenačeno s številom tistih, ki investirajo v opremo. Zaradi nesorazmerja med sredstvi, kijih imamo na razpolago, in pov-praševanjem na drugi strani, smo si na skladu poleg kriterijev, ki jih imamo, izdelali še druge prednostne kriterije. Kriterij, kije skoraj na prvem mestu, je bila selekcija po vrsti naložbe. Tisti projekti, ki so predstavljali naložbo izkijučno v nakup poslovnih prostorov, so bili na zadpjem mestu. Na prvem mestu so bile naložbe v opremo, sledili pa so tisti, ki so imeli kombinirano naložbo v opremo in v objekt. Zlasti na področju turistične infrastrukture smo morali podpirati naložbe v objekte, ker je to tam osnova, ampak samo, če je šlo za pridobitev dodatnih ali novih ležišč. Poleg tega menim, da je nakup poslovnih prostorov investicija v lastnino in ne v produkcijo in razvoj. V tujini je zelo malo svetovalnih firm ali pa družb, ki se ukvarjajo z intelektualnim delom in poslujejo v lastnih prostorih, večinoma so v najetih prostorih.Dodoati pa velja, da tega problema ne smemo posploševati, kajti velikokrat ravno denacionalizacija ali stečaji terjajo odkupe poslovnih prostorov. Vendar smo se odločili za strategijo, da bomo bolj podpirali tiste, pri katerih vidimo, da se nekaj dogaja, da niso kupili samo štirih sten, ampak stroj, na katerem se bo nekaj odvijalo, zaposlilo toliko ijudi itn. “Majhna pozornost vlade v minulih letih, ki jo je namenjala malemu gospodarstvu, izhaja verjetno iz spoznanja, daje obrt živela tudi v komunizmu in je preživela. Podjetništvo je od leta 1990 doživelo liberalni razcvet, toda hkrati doživlja tudi veliko težav in ogromno teh firm propade.”___________________ Panorama: Kako ugotavljate boniteto prosilcev? CvetkaTinauer: Ker smo doslej razdeljevali samo subvencijo za obrestne mere in jamstva, je bila osnova za to sklenitev kreditne pogodbe med prosilcem in banko, in šele ko je prosilec to imel, je lahko prišel na sklad. Torej smo se nekako prepustili banki. Na področju garancij se kaže, daje bilo to zgrešeno. Banka ni imela interesa pobliže pogledati ta projekt, če je dobila prvovrstno jamstvo državnega sklada. Vedela je, da bo, če prosilec ne bo izpolnjeval svojih obveznosti, vnovčila našo garancijo. To se na nekaterih projektih dogaja, ker seje sklad tu prepustil presoji banke. Pri subvenciji pa je celoten riziko na banki, ki mora poskrbeti za zavarovanje. Pri nas dobi samo ta nepovraten denar kot pomoč, daje kredit cenejši. In tu ni potrebe po preverjanju bonitete, ker to opravi banka. S tem problemom pa se bomo srečali v letošnjem letu, ko bomo razpisovali kredite, ki smo jih dolžni plasirati v dobre projekte. Pri teh bo na prvem mestu vpra-šanje bonitete. Vendar ocenjujem, da si, ker s preteklostjo še nismo popolnoma počistili in smo vsaj zaradi problematičnih garancij še vedno v stresni finančni situaciji, nikakor ne smemo dovoliti popolnoma nove oblike pomoči. Mi tudi ljudi nimamo, na bankah pa so posebne službe za ugotavljanje bonitete. Panorama: Koliko sredstev se pravzaprav obrača v skladu? CvetkaTinauer: Kot sem rekla, strogo ločim kapital sklada od subvencioniranja obrestne mere. Kapitala je sedaj vključno s kupninami 17 milijonov mark. To je veliko premalo, da bi se lahko sklad »odklopil« od proračuna in rekel, da imamo dovolj in lahko sami delamo. Ne želimo biti banka. Izdelali pa bomo projekcijo ka- : pitala, ki ga potrebujemo še iz proračuna, ki bi bil dokončen in nam po tem starju ne bi bilo več treba proračunskih sredstev. Panorama: Ste ekonomistka? Cvetka Tinauer: Ne, sem diplomirana pravnica in zaključujem magisterij iz menedžmenta. Panorama: Uje ste bili do sedaj zaposleni? CvetkaTinauer: Največji del svoje delovne dobe sem preživela v pocijetju, ki se je ukvarjalo z investicijami, torej z izgradnjo objektov na področju kmetijstva, izgradnjo farm, inkubatorskih postaj itn. Podjetje je bilo orientirano predvsem na Južni trg v bivši Jugoslaviji, in to so bile moje drago- . cene izkušpje. Mislim, da sem bila takrat eden redkih pravnikov, ki mu je bilo omogočeno delati izključno pri projektih in ne na področju samoupravnih zadev, organov upravljanja itn. Bila sem član vsakega projektnega tima, od ponudbe do realizacije projekta, tako da sem se že takrat precej srečevala s finančnimi vprašanji in pri tem sem dobila dosti izkušepj. Konec leta 1989 sem pričela delati v svojem lastnem povelju, PERSPEKTIVA Šoštanj. Ker je dejavnost svetovalna in bi se lahko pokrivala z mojo sedanjo dejavnostjo, je njegovo delovanje sedaj zamrznjeno. Preusmerilo se bo v športno dejavnost, da ne bi bilo nezdružljivo z mojo funkcijo in da se pripravim na čase po koncu mojega mandata. Delujem precej neodvisno in tudi v prihodnje ne želim priti v položaj priklanjanja ali sklepanja kompromisov, ki so proti moji volji. Zavedam se, da ko pride do kadrovskih zamenjav, se to lahko zgodi tudi z menoj in si s tem v zvezi ne _ belim glave. Panorama: Torej na volitvah ne boste kandidirali? CvetkaTinauer: V svojem delu, če lahko kvalitetno strokovno delam, izredno uživam, in bi se od teh gospodarskih tokov zelo težko poslovila. Rada sem v gospodarskem »bazenu«. 0 tem še nisem razmišljala in me tudi ni nihče v zvezi s tem vprašal, vi ste prvi. Panorama: Ste iz Združene liste socialnih demokratov. Zanima me h kateremu krilu stranke se prištevate in kako vas sprejemajo zaradi tega direktorji malih podjetij in obrtniki, saj sodim, daje politično to kar pisana druščina. Cvetka Tinauer: Spadam v levo krilo Združene liste socialnih demokratov. Toda ta moja politična pripadnost nima nikakršne zveze z mojim delom. Moje osnovno pravilo je, da morajo biti programi, kijih podpira naš sklad, temeljito preverjeni, dobri in razvojno tudi zanimivi. Pravkar smo zaključili z občinskimi razpisi. Moram povedati, daje bil povsod velik interes za sodelovanje in za podpiranje malega gospodarstva. Sama se z vsemi močmi in sposobnostmi vključujem v ta prizadevanja in ne dovolim nikomur pri nas, da bi preverjal komu politično poreklo. Bržkone bomo letos vsi več ali manj na očeh javnosti, izpostavljeni bomo kritikam, pritiskom, skratka zaradi volitev bo verjetno letošnje leto stresno leto. Ko opazujem vse to, kar se dogaja, ne nazadnje tudi z »mojim« ministrom Tajnikarjem, me je včasih kar strah. Bojim se predvsem tega, da bi letos padale poštene glave. Če se bo to dogajalo, je lahko med njimi tudi moja, saj je pohlep kar precej razširjena navada. Izkoristiti se da vsaka stvar za slabe namene. Marjan Horvat ★ ★★★★ €3) PULSAR d.o.o. POOBLAŠČENA DRUŽBA ZA UPRAVUANJE VZAJEMNIH SKLADOV IN INVESTICIJSKIH DRUŽB CETRIFIKATE ZBIRAMO do 31. 3.1996 Vlagateljem nudimo del provizije v višini 0,8 % v gotovini. Informacije: o61/13 13 325 ali 062/224 756 ali 066/38 401 Ljubljana, Dalmatinova 2 ______Piše: Martin Ivanič UPOKOJENCI IN RENTNEM Nekoč med študijskimi počitnicami meje zaneslo “na Nemško ”, da bi si zaslužil kakšen belič, da bi obnovil znanje nemščine in da bi malce spoznal kapitalistični način služenja kruha. Tam sem Predvsem zaslutil gospodarsko moč dežele, učinkovitost zaseb-ništva in iz nje izhajajočo avtoriteto vseh vrst šefov. Toda v enaki meri me je presenetila veljava sindikata, pa tudi preudarnost mož, ki so ga krmilili, čeprav tedaj še nisem dobro vedel, Pa kaj naj bom pozoren. Toda na Nemčijo sem se spomnil zavoljo nečesa drugega, kar je bolj v zvezi s tem sestavkom. Iz kroga delavcev, kateremu sem začasno pripadal, je tedaj nekdo odhajal v pokoj. Kolegi (delo je bilo prej kot ne težaško) so se z njim šalih in mu ves čas govorili Ja, zdaj boš pa gospod, zdaj greš medrent-Perje. Ne vem, kako je sicer, a v tistem krogu nihče upokojencem ni rekel penzionistl, marveč Preprosto rentnerji. Jasno je, da Pokojnina ni renta, a ji je nekako Podobna: človek nekam “vlaga” denar, nato pa pride čas, ko nič Pe dela, temveč “samo kasira”. No, v onem krogu je za delavce, ki so razmeroma naporno dela- li, veljalo, da je upokojenec gospod, zato je bila oznaka rentner kar primerna. Na pojmovanje upokojencev kot gospodov ah revežev sem se spomnil ob sedanjih zdrahah, ki izvirajo iz napovedi vlade, da bo treba s pokojninskim sistemom nekaj narediti. V Jugoslaviji in v Sloveniji je vse do danes to pomenilo, da se bo nekaj poslabšalo. Tako kot je omledna fraza “popravek cen” doslej pomenila samo podražitev/ Čeprav se sam (bolj po starosti kakor po delovni dobi) že močno nagibam k upokojencem, ne morem brez zadržka podpreti njihovega odzivanja, ki spominja, na primer, na nekdanje “argumentirane”pogovore med vodstvi jugoslovanskih republik: Kadarkoli je kdo kaj predlagal, so sobesedniki burno odvrnih “A, to pa ne, za nas je to nesprejemljivo!” Toda nikoli nam ni bilo usojeno slišati vsaj en razlog nesprejemljivosti, kakor tudi sedaj težko pogoltnemo “argument”, da gre zgolj za poseganje v pridobljene pravice, zlasti pa še za ogrožanje standarda upokojencev. To oboje sicer zanesljivo drži, vendar bom skušal pokukati malce za oder. Res imamo relativno ugoden podedovan pokojninski sistem še iz socializma. Ne morem zahajati v kritično razglabljanje, zakaj je bil takšen, spomniti pa velja vsaj na dvoje: Po eni strani so ga “navijale” visoke pokojnine nedvomnih privilegirancev z vrsto izjem in dodatkov. Hkrati je glede na močno socialno noto sistema bilo razumljivo, da je bil v celoti kar ugoden. Ne smemo pa pozabiti, daje bil zavoljo pogostega spreminjanja, stopnjujoče se inflacije in načina izbiranja 10 najugodnejših let tudi diskri-minatoričen. Med podedovanimi okoliščinami je še dejstvo, da je bilo za upokojenca nadvse pomembno, kje je delal oziroma se upokojil čeprav je bho vse skupaj družbena lastnina. Resda imamo opravka s posledicami deformiranosti prejšnjega sistema, toda omenjeno dejstvo navajam zato, ker mislim pozneje opozoriti še na vprašanje solidarnosti. Naslednje pomembno dejstvo je velika gospodarsko-socialna kriza, ki je šla deloma v korak z družbeno preobrazbo in osamosvojitvijo, predvsem pa jima je sledila. Znano je, koliko upokojencev nam je naplavila na vse mogoče, tudi silno vprašljive načine. (Še najbolj vprašljivo je seveda upokojevanje, po perverznem “poslanskem ” zakonu, ki gaje kar nekaj socialnih moralistov in pohtičnlh dušebrižnikov s pridom izkoristilo.) Po svoje v sklop osamosvojitvenih in “tranzicijskih” okoliščin spada številno administrativno upokojevanje zlasti v represivnih resorjih. Zanj je značilno vsaj dvoje. Kolikor sem se mimogrede seznanil s pojavom na nekaj primerih, so bili podpisniki dekretov o administrativnem upokojevanju velikodušni, samo da so se nadležnih hitro iznebih. Menda so pri Izračunu upoštevali tudi nadure, dnevnice ipd. Priznam pa, da se skhcujem na izjavo enega od srečnežev. A ne smemo pozabiti, da je pri tem šlo za izrazite strankarsko-pohtične manipulacije, za kadrovanje po pohtičnih simpatijah, po “našosti" je rekel nekdo. Premier pa na bev in ne mev. Toda ne prezrimo, da veliko teh mladih rentnerjev spričo svojih let in zvez še pridno dela. To velja tudi sicer za veliko število upokojencev. Kje vse jih ne srečujemo, da še kaj “postorijo, ker novi stvari še ne obvladajo”. Si morete misliti takšen argument? Ni dvoma, da so to povečini upokojenci z boljšimi zvezami. Ker pa revež navadno nima dobrih zvez, je zelo verjetno, da gre tudi za upokojensko aristokracijo. Tako pridemo na polje solidarnosti. Če me vprašate, kakšno solidarnost imam v mislih in kako rešiti vprašanje dejansko bogatih “revežev”, tega tukaj več ne morem razlagati, niti se ne čutim dolžnega. To je po mojem naloga samih upokojencev (če hočejo obdržati pravico do sklicevanja na standard) in države. Vsekakor pa se velikemu delu državljanov upira ponujanje in zavračanje novega sistema kar na okroglo. Zlasti j>a se mi zdi pokvarjeno političnim strankam (državi) žugati s 400.000 volilnimi glasovi. To je neolikano in nesoli-darno z zaposlenimi, ki si takšnega izsiljevanja enostavno ne morejo privoščiti. Piše: Jože Smole GLAVNL ČEČENSKI TALEC _ Buški predsednik Jelcin očitno še vedno ni dojel osnovnega sporočila izraelsko-palestinske re-^e. Se naprej živi v zablodi, da se ^čenski problem lahko zbriše s sveta z brutalnimi vojaškimi Posegi. Sedapji ruski predsednik poris Jelcin je tako dejanski glavni oečenskl talec. Samo reagira na teroristična dejanja, nima pa nobenega pozitivnega programa za rešitev čečenskega problema. Ta nedvomno obstaja še iz časa osrja Petra Velikega, kije s svojimi vojskami 17SS. leta zasedel Čečenijo. Carska Rusija nikdar ni mogla zlomiti Čečencev, čeprav je proti njim vodila dolgoletne brutalne vojne. Tudi sovjetska oblast jim ni bila kos. Stalinje bil v veliki zmoti, ko je 1944. leta z ukinitvijo čečenske avtonom- ne pokrajine in s pregonom deset-tisočev Čečencev menil, da je končno utrdil svojo oblast na Kavkazu. Sedanje ravnanje državnega vodstva Rusije je prav tako brezperspektivno. Jelcinovo ukrepanje je dejansko vse bolj v rokah čečenskih teroristov. Z brutalnimi vojaškimi posegi, ki naj bi bili edina možna politika obravnavama čečenskega nacionalnega problema, pa Jelcin vse bolj izgublja zaupanje velikega dela ruske demokratične javnosti in ugled v svetu. Jelcinova vojna proti čečenskim upornikom traja že 14 mesecev. Po zrušitvi Groznega, glavnega mesta Čečenije, decembra 1994. leta, je ruski predsednik svečano objavil, da je končno zagotovljena stabilnost na Kavkazu. Nadaljnje dogajanje je to povsem demantiralo. Šefi sedmih najbogatejših držav so na srečanju v HaJifaxu, junija 1995. leta, Jelcina pozvali, naj preneha z vojno proti Čečencem in naj se poda v iskanje mirne politične rešitve s pogajanji. Toda Jelcin jih ni hotel poslušati in je celo nervozno reagiral, da gre za čisto notranjo rusko zadevo, o kateri bo odločal samo on. Da bi si pridobil naklonjenost skrajnih ruskih nacionalistov, je v zadnjem času še bolj zaigral na karto vojaške rešitve in se povsem oddaljil od mirne rešitve čečenskega problema. Zavrnil je sleherno misel o pogajanjih s čečenskimi uporniki. Zirinovskemu pa tudi to ni dovolj in je Jelcinu zagrozil: “Če v enem mesecu ne uničite z nepalskimi bombami vseh oporišč čečenskih banditov, boste gotovo izgubili na prihodnjih predsedniških volitvah in zmagal bom jaz”. Turška premierka Tansu Ciller, ki je s pogajanji uspešno vodila mirno akcijo osvoboditve ugrabljenega turškega trajekta Avras-ya, je hkrati z obsodbo terorizma pozvala svetovno javnost, naj se resneje posveti čečenskemu problemu, saj gre za avtentične nacionalne interese. Nikakor ne bi smeli zapirati oči pred tistim, kar se dogaja v Čečeniji. Seveda je dodala, da mora ostati v okviru Rusije, saj sama odreka pravico na samoodločbe Kurdom, turška vojska pa njihove upornike preganja. Jelcinovo ravnanje je povzročilo tudi zaostritev rusko-turških odnosov. Njegova nesmotrna igja-va, da je nezadovoljen s turškim reševanjem zaplenjenega trajekta Avrasya, in njegova grožnja z neposredno rusko operacijo v turških ozemeljskih vodah je povzročila hude mednarodne posledice. Značilno je bilo reagiranje ameriškega državnega sekretarja Warrena Christopherja. Izrazil je zaskrbljenost ZDA nad razvojem čečenske krize, ki je, kot je dejal, “Moskvi ušla z vajeti”. Šel je tako daleč, daje opozoril, da bo vključevanje Rusije v zahodne institucije ogroženo, če se ne bo držala mednarodnih norm in če ne bo nadaljevala reform. Med te pa spada tudi mirno reševanje nacionalnega problema. Salman Radujev, šef čečenske teroristične skupine, ki se je z mnogimi somišljeniki uspel prebiti iz ruskega vojaškega obroča okrog Prvomajska, pa je povedal nove teroristične akcije. “Budjanovsk in Kizliar se bosta ponavljala, vse dokler Rusija ne bo priznala čečenske republike. ” To ni prazna grožnja. Piše: Branko Ziherl LJUBITELIKCE) TUJCEV Pred dobrimi štirimi desetletji je Američan Daniel Bell napo-yedal konec ideologije. Kaj nas Je doletelo po sesutju velikih, uni-'verzalnih ideologij? Množica nacionalnih ideologij ali javno tnnenje, ki noče biti več naklonjeno enoumju? Plavanje s tokom, kakor temu pravijo preprosti ljudje, dokler ne dosežemo vrtinca planetarnega krčenja socialnih programov? Iskanje nacionalnega soglasja o razvojni, okoljevarstveni, zunanji ali not-rsnji pohtiki? Popolna družbena aranezija, pozaba vsega, kar je vredno očiščenja? Za državotvor-os stanje stvari nikoli ni dovolj kritično, da bi se jih resno lotili, strastnim intelektualcem pa Prepuščajo jezo nad počasnimi spremembami, češ da nimajo Potrebnega soglasja. In vendar so mnoga soglasja že dosegli! Recimo, dobrohotni liberalci soglašajo, da je ksenofobija -Prržnja do vsakršne drugačnosti Jn neznanski strah pred tujci -Povzročitelj vsega zla sedanjega sveta. Če bi se torej hoteli izogniti temu zlu, najsi gre za vojne, tnedetnične spopade ali pa mednarodni terorizem, potem bi si morah znova priklicati v spomin prosvetljenske ideje o enakosti med ljudmi. Za liberalce je to nekaj nezaslišanega! Vseeno pa niso dovolj trdno prepričani, da so razlike že same po sebi nevarne, še posebej takrat, ko delijo ljudi na domačine in tujce. Takšna dehtevje za hberalno zavest popolnoma absurdna, iracionalna, saj vedno znova oživlja nacionalistične spopade, obuja bojevite ideologije in šovinistične obsedenosti. Zato vsak pravi liberalec hiti dokazovati, zakaj moramo ngjmanj tako prevzgojiti človeštvo, da bo zavrglo vse predsodke, zmerljivke in nasilna razločevanja. Bržkone lahko vsaj del pretirane didaktičnosti v sporočilih specializiranih usta-novEvropske unije za manjšine pripišemo tej liberalni maniri, poleg tistih seveda, kijih poganja strah pred kakim jugoslovanskim sindromom. Ne menijo se za rezultate raziskav o predsodkih, ker zadevajo v srčiko liberalnega predsodka -predsodek pred predsodki. Tukaj se skriva ena izmed ugotovitev, kije vredna poudarka. Američani so v sedemdesetih letih začeh iskati svojsko družbeno totaliteto, kjer naj bi bile vse razlike izbrisane, vključno s tisto med domačini in tujci. Pričakovali so, da bodo šole okrepile nekakšno različico židovsko-krščans-kega pogleda na svet, pomagale tamkajšnjim ljudem privzgojiti določeno mero spoštovanja do Amerike, njenega prebivalstva in njene zgodovine. Niso bih ksenofobi, ko so trdih, daje povsem normalno, če je državljan ponosen na svojo državo, če jo brani v vojni in pospešuje njen napredek v miru. Takšna podoba ameriške stvarnosti je seveda stereotip, kar pa nikakor ne pomeni, da je lažna. Samo za poenostavitev gre. Multikultu-ralizem danes že močno izriva ta stereotip in ga nadomešča z novim, negativnim stereotipom. Ameriška družba, morala in pravo naj bi izražali svojo kulturo v antropološkem smislu, ki da se razlikuje od drugih zahodnih kultur po svojem imperia-hzmu, čeprav dopušča tudi drugim kulturam nastopanje na ameriškem tržišču, zakaj vse kulture so enakovredne, zlasti manjšinske. Zdi se, da mladim Američanom ni težko verjeti v navedene podmene, četudi so čista konstrukcija. Kajti ameriška kultura ni kultura v antropološkem smislu, temveč zgolj del zahodne civilizacije, ki je absorbiral eno kulturo za drugo, ne da bi pri tem kaj bistveno spreminjal temeljno strukturo svoje planetarne oblasti. Na ameriškem trgu torej ne tekmujejo med seboj partnerske kulture, ampak se doggja nekaj povsem drugegL. Svetu agresivno vsiljujejo tisto, kar so si nekoč od njega prisvojili in nato predelali. Ta pojavje odhčno analiziral angleški filozof Roger Seru ton, a žal s prevelikim zaupanjem v zdravorazumske rešitve. Multikulturalizem je namreč poskus pluralizacije nečesa, kar je bistveno singularno - človekova identiteta kot družbenega bitja. Kajti razlagati svet kot nekakšno zbirko enakovrednih življenjskih stilov, kultur ali vrednot, ne pomeni nič drugega kot nasilno vnašati izbiro v polje, kjer takšne izbire ni. Izbirati kulturo in sistem vrednot označuje zgolj odsotnost sleherne kulture in sleher nih vrednot. Pri tem gre za posebno obliko ljubeznivosti do tujcev in vseh drugačnih ljudi, izbiranje kulture v veleblagovnici postindustrijskega sveta, kjer se ljudje igrajo kot otroci s televizijskimi kanali. Ta ljubeznivost ni organska, pač pa druge kulture opazuje skozi meglico eksotike, kijih lahko prežene z ekrana, kakor hitro postanejo nadležne. Kaj takega pa ni uspelo niti Američanom/ Zato močno dvomim o iskrenosti njihovih multikulturnih prizadevanj. Obenem je to tudi razlog, zakaj se zagovorniki mnogokulturalizma tako sovražno obnašajo do t. i. večinskih kultur. Ponovitve teh prizadevanj v slovenskem javnem življenju utegnejo imeti katastrofalne posledice za našo kulturno identiteto in narodno samobitnost. Tukaj bi morali dvigniti svoj glas proti besnilu pohtičnih strasti, iskan ju nacionalnih soglasij za vsako ceno, hlastanju po t. i. mnogokulturnosti in dopadljivosti najrazhčnejšim tujim pridigarjem. arena Piše: Boža Gloda Miroslav Mozetič Ob študentskih demonstracijah je na zelniku krščanskodemokratskega visokega funkcionarja Miroslava Mozetiča zrasla nadvse bistroumna misel. 1 Med tistimi, ki so metali različne predmete, je za-, trdil, nibilo študentov, ki ^ simpatizirajo s kršanskimi | demokrati. 'i Prav ganljivo je, kak Mozetič zaupa svojim fantom. RIBIC ko si pa niti ob blizu ni ogledal, kdo vse se je tisti dan zbral pred parlamentom. Mar bo jutri prišel na dan s trditvijo, da so na univerzi dobri študentje samo rjegovi fantje? Mar bo pojutrišnjem dejal, da med tatovi in drugimi kriminalci že ni krščanskih demokratov, ker pač edino oni spoštujejo deset božjih zapovedi? Po njegovem receptu od policijskega ministra Štera lahko pričakujemo sporočilo, da med tistimi, ki s prekrški svinjajo naše ceste, niti slučajno ni nobenega krščanskega demokrata, ker jim krščansko usmiljenje prepoveduje neprevidno prehitevanje; ko pa je krščanskodemokratska poslanka Primožlčeva nekoga povozila v Kranju, seje to zgodilo izključno zaradi prevelike bogaboječnosti. Čeprav Mojzes ni dobil nobene zapovedi glede inflacije, bo gospod Mozetič ali kdo njegovih najbrž poskrbel, da med njenimi povzročitelji ne bo prav nobenega krščanskega demokrata. Prav tako bomo med nogometnimi razbljaškimi navijači zaman iskali kakšnega eksadejevca, Bog ne daj na kaj takega sploh pomisliti. Skratka, gospod Mozetič je z eno potezo krščanske demokrate in simpatizerje naredil za bojše od drugih. Nej se ve, kdor ne simpatizira s krščanskimi demokrati, je drhal. Mar to pomeni, da bo Micka morala Fran-cjna že kar na prvem zmenku vprašati, ali je krščanski demokrat, ker bo le v tem primeru vedela, da ji -falot - ne bo storil česa hudega, kot zamorc lepi Vidi. Je že prav, da gospod Mozetič dela reklamo za svojo stranko, vendar naj za božjo voljo pri tem ne deli sonarodnjakov in sonarodtijakiiij na dobre in slabe po strankarski plati. Na tak trnek se niti Partljičevi krapi in ščuke ne bodo ujeli. Rina Klinar Tak odnos študentov do hrane, da z rjo obmetavajo parlament, kaže, da niso lačni. Očitno so hoteli imeti demonstracije in žur, pa čeprav smo se glede njihovih zahtev pred tem že dogovorili, Je po študentski Jogurtni revoluciji izjavila ministrica za delo, socialo in podobne reči Bina Klinarjeva. Ministrica je ustrelila v sredino tarče. To ne pomeni. STRELKA da študenti ne bi smeli demonstrirati, da se ne bi smeli boriti za svoj boljši standard, za to se lahko borijo tudi, če so res vsi po vrsti siti, mislijo pa, da bi si lahko privoščili še kakšen priboljšek. Vsak ima pač pravico odločati, ali Je rjegov standard dovolj visok ali ne, vprašanje je le, ali njegova merila vzdržijo kritiko. 8 svojo demonstracijo pred parlamentom so ga študenti prav trapasto polomili. Pri javnosti so namreč vzbudili vtis, če ne že kar prepričanje, da so res siti. Tisti ki je lačen, namreč pobira drobtine in se ne obmetava s sendviči, zato nas bodo v prihodnje študenti težko prepričali, da so bolj lačni kot siti, pa čeprav bi bilo to res. Tudi to, da se sedaj opravičujejo m distancirajo, tore) delijo na lepe in gred, na dobre in hudobne, na trez--ne m pijane, ni prav ni prepričljivo. Razdehti bi se morali takrat, ko je po zraku sfrčal prvi Jogurt, in preobjedene abotneže bi morali nagnati s prizorišča. Namesto tega so jajčne in podobne kulinarične izstrelke spremljali s huronskim vpitjem in odobravanjem. Junak je bil tisti, kije Kalinov spomenik na parlamentu večkrat zadel, in merilo inteligence je bil obsegjajčnega izcedka na oknih parlamenta ter učinkovitost jogurtove bombe na nič krivih in dolžnih policajih. Študenti so zares demonstrirali svoj standard. Materialnega in duhovnega. In nedvomno dokazali, da so bonov res potrebni, vendar predvsem takih, ki bi jim nekoliko dvignili inteligenčni kvocient, vsaj na raven tistih delavcev, M ko štrajkajo zaradi prenizkih ali neizplačanih plač, ne obmetpjejo “nasprotnikov” z denarjem. Take vrste ludizem je pravzaprav idiotizem. Vsem študentom ga seveda ni pošteno pripisati, da moramo tudi v prihodiije računati z idlotksim delom inteligence, pa Je le več kot jasno. Jelko Kacin Meta Zupančič Mitja Gaspari V interpelacijah ministrom očitali vse mogoče: od sodelovanja s tajnimi službami kupovanja parfumov do zvodništva Ministrom pet do zdaj vloženih interpelacij ni spodmaknilo stolčkov, čeprav so ti kakšno noč mgbrž slabo spali. Pravzaprav se za razplet zadnje, to je lansko leto vložene interpelacije, v kateri gospodarskega ministra dr. Maksa Tajnikarja dolžijo zlorab pri sanaciji mariborskega Tama, še ne ve. Prav mogoče je, da bo minister moral oditi, toda ne zaradi teže dokazov in “dokazov”, ki jih je zbrala opozicija. Prej bo držalo, da bo Tajnikar prva žrtev predvolilnih manevrov v strankah vladajoče koalicije. Če bo tako, potem bo to zagotovo opogumilo opozicijske jastrebe, da bodo skušali čimveč predvolilnih točk nabrati z nizanjem interpelacij. Poznavalci namreč trdijo, daje nekaj interpelacij že napisanih. Kakorkoli že, v naših parlamentranih vodah interpelacija še ni postala tisto, čemur je namenjena, ostro in močno orodje opozicije zoper morebitne zlorabe oblasti. Jezikoslovci tujko interpelacija razlagajo kot javno vprašanje, s katerim poslanec od ministra zahteva pojasnilo ali odgovor o kakšni, praviloma sumljivi, zadevi. Bližnji sorodnik interpelacije so poslanska vprašanja in pobude, toda posledice prve so lahko za ministra veliko veliko bolj uničpjoče. Spretno pripravljena interpelacija ga namreč lahko stane ministrskega stolčka ali celo politične kariere sploh. To pa ni majhna stvar, in zato so interpelacije v državah z dolgo tra-dicyo parlamentarne demokracije zelo redko uporabljeno orožje opozicije. Redkost naskokov opozicije na posamezne ministre je mogoče razložiti z ravnijo politične kulture, ki se seveda ne izkazuje le s pravo ali navidezno vljudnostjo v besednih spopadih, temveč je bolj posledica zavedanja medsebojnega učinkovanja pravil demokracije. Povedano bolj jasno: okorni, nedomiselni in z dokazi neprepričljivi tožniki se v očeh volilcev in še posebej oblikovalcev javnega mnenja dodobra osmešijo, kar se nemudoma pozna v bolečih padcih na politični lestvici. Jamstvo politične stabilnosti Tega so se bolj kot zdajšnja opozicija zavedali snovalci naše ustave, katerih cilj je bil ustvariti predpise, ki naj bi omogočali čimvečjo politično stabilnost v obdobjih med volitvami. Zato naša ustava - razen če res ne gre za temeljit razkol v vladajoči koaliciji, kot se je spomladi 1992 zgodilo Demosu - pravzaprav onemogoča zamenjati vlado v obdobju med volitvami. Zanka je v tem, da izglasovana nezaupnica predsedniku vlade ni dovolj, ustava zahteva,, da se hkrati z absolutno večino (to je najmanj 46 glasov) izvoli nov. Jasno je, da takšna ustavna določba računa s tem, da se parlamentarne stranke lahko razmeroma hitro domenijo, da nekdo ni več ustrezen za predsednika vlade, toda na drugi strani se prav tako hitro sprejo med seboj, kdo med njihovimi prvaki bi lahko bil novi premier. Spomladi 1992. je takratni z (še) močnimi demokrati okrepljeni opoziciji šele v tretjem poskusu uspelo vreči Peterleta in na prestol prvega ministra pripeljati dr. Janeza Drnovška. Ge bi se takrat v Demosu ne sprli tako hudo zaradi privatizacije, bi dr. Drnovšek najbrž moral počakati do volitev. Na videz lažje je po ustavi zamenjati posamezne ministre. Zamenjave v preteklih letih razkrivajo, da je usoda ministrov najbolj odvisna od volje predsednika vlade, deloma od odnosov med vladajočimi strankami in najmanj od opozicije. Izjema je nekdanja ministrica z do takrat najdaljšim ministrskim stažem Jožica Puhar. Nasprotniki v opoziciji in krščanski demokrati so ji očitali slabo računovodstvo v ministrstvu, ki obme največ državnega denarja na leto. Za dokaze je poskrbela slovita SDK oziroma Agencija za plačilni promet in nadziranje, toda Drnovškovo namero, da ministrico zamenja, so poslanci zavrni- li! Kmalu za tem je Puharjeva sama odstopila. Danes je veleposlanica Slovenje v Makedonji. Dejstvo torej je, da noben minister oziroma ministrica vlade ni zapustil(a), ker bi mu (ji) stolček spodmaknili z interpelacijo v parlamentu, čeprav je opozicja to možnost uporabila kar petkrat. Pri tem razmeroma velikem številu vloženih, a neuspešnih interpelacij v drugače kratki zgodovini slovenskega parlamentarizma je najhijše to, da prepogosta in neumna uporaba tega drugače močnega orožja opozicije sama po sebi zmanjšuje njegovo učinkovitost in s tem tudi možnosti prihodnjim opozicionalcem, da bi mogli resneje stopiti na prste oblastnežem, ki bi prestopili meje dovoljenega. Zaklenjene v predal Interpelacija je tesno povezana z obstojem opozicije, zato ni čudno, da v obdobju, ko je desetletja kraljeval skupščinski večzborovski sistem, o njej nismo nič slišali. Prvič se je pojavila v začetku leta 1991, ko je skupina delegatov Stranke demokratične prenove(SDP) terjala odgovornost takratne Peterletove vlade za slabo vodeno ekonomsko politiko. Novembra istega leta so interpelacijo vložili delegati liberalne demokracije. “Mladinci” so menili, daje vlada prekoračila svoje pristojnosti, ko je sprejela odlok o reno-minaciji državnega proračuna. Po tistem, ko so po večmesečnem “guncanju afn” maja 1992 vladno krmilo potisnili v Drnovškove roke, so se vloge zamenjale in takrat so bili delegati Demosa tisti, ki so vlagali interpelacije. Najbolj znan in medijsko razvpit je bil poskus Danijela Starmana in skupine njegovih privržencev politično obračunati (koprska policijska afera) z dotedanjim sopotnikom v Demosu in policijskim ministrom Igorjem Bavčarjem. Pri teh interpelacijah je zanimivo, da niti ena ni doživela svojega formalnega konca. Malo zaradi zavlačevanja, kajti nove volitve so bile pred vrati, deloma pa tudi zato, ker sam postopek interpelacije ni bil dovolj natančno določen, tako da seje vsebina ves čas prepletala s postopkovnimi zapleti. Nekateri za to, da obtožbe niso dobile svojih epilogov, krivdo valijo na takratnega predsednika skupščine dr. Franceta Bučarja, češ da jih je preprosto zaklenil v predal. “Najmanj deset poslancev lahko sproži v državnem zboru interpelacijo o delu vlade ali posameznega ministra. Če po razpravi o interpelaciji večina vseh poslancev izreče nezaupnico vladi ali posameznemu ministru, državni zbor vlado ali ministre razreši. (118. člen Ustave Republike Slovenije.)” Po decembrskih volitvah 1992. so interpelacije postale prvorazredni politični dogodki. Prva takratnemu ministru za pravosodje Mihi Kozincu zato, ker je pomenila vrhunec tako imenovane udbaške dobe, kijo je začel že omenjeni Starman s svojim “udbaškim amandmajem”. Z njim naj bi predpisah, da morajo vsi kandidati za poslance podpisati izjavo, kako niso sodelovali z nobeno, ne domačo ne tujo, tajno obveščevalno ali varnostno službo. To je bil tudi čas poplave pravih in ponarejenih dosjejev, ki jih je bilo mogoče za m^jhe denarje kupiti v političnem podzemlju. Javni mediji so to nenadejano priložnost za dvig naklade, nekateri posamezniki v njih pa tudi iz političnih razlogov, seveda izrabili. Tako je Delo med drugim objavilo “zapiske operativcev Službe državne varnosti”, kjer nastopa tudi neki Miha Kos. Poslanci ljudske stranke so menili, daje ta objava dovolj za interpelacijo zoper Miho Kozinca, ki ne more biti več pravosodni minister, ker je - ko je kot advokat branil nekdanjega domobranskega častnika Vinka Levstika - sodeloval z službo državne varnosti. Čeprav je bilo kristalno jasno, da je po ustavi z interpelacijo ministra mogoče obtožiti le za stvari, povezane z njegovim ministrskim delovanjem, ne pa za njegovo preteklost, je večina opozicije in del krščanskih demokratov vztrajal. Žolčna razprava - dr. Bučarje, na primer, Kozincu pripisal, daje arhitekt obnove klasičnih odbovskih metod, Jaša Zlobec na drugi strani pa Janši in Bavčarju, da sta zasebna lastnika dosjejev državne t^jne službe - seje končala z glasovanjem, kije pokazalo, da Kozinčevo glavo zahteva 34, nasprotuje pa 43 poslancev. Že takrat, še bolj pa kasneje, so analitiki vse skupaj pripisovali nervozi, kije nastala, ko je nova vladna komisija treh ministrov - eden od trojice je bil prav Kozinc - začela brskati po tem, kaj vse je počela varnostno informativna služba (VIS), ko ji je direktoroval današnji podpredsednik SDSS dr. Miha Brejc. Povedano drugače, interpelacija je napovedovala spopad, ki se je slabo leto dni kasneje končal z odstavitvijo Janše s položaja obrambnega ministra. Suša argumentov Tudi drugače je stolček pravosodnega ministra očitno hvaležen cilj, kajti dve leti pozneje so isti poslanci SLS interpelirali tudi novo ministrico Meto Zupančič. Kozinc je namreč med tem, tudi zaradi znane stanovanjske afere R + 3, sam odstopil. Župančičevo so obdolžili kršenja zakona o notariatu, ker je najprej soglašala s kandidaturo mariborskega odvetnika Sergeja Majhna, kasneje, ko je prebrala njegove kazenske spise in dobila nekaj pisem ogorčenih ljudi, pa soglasje preklicala, češ da Majhen ni primeren za notaija. Kot je znano, seje Majhen zato odločil gladovno stavkati, vendar notar še danes ni. Je pa ta njegov protest zbudil opozicijo, kije k že omenjeni obtožbi na račun Zupančičeve med drugim dodala, da ministrica namenoma ob novem zakonu o kazenskem postopku ni pripravila ustreznih zakonov glede gospodarskih prestopkov, s čimer .naj bi onemogočila stopiti na prste tatovom 'družbenega premoženja. Tudi v tej razpravi ni bilo slišati ravno veliko argumentov, še manj že takrat potrebne analize zastojev v našem pravosodju, zato pa toliko več praznega in marsikdaj tudi nekorektnega ter žaljivega govoričenja. Ministrico je na koncu podprlo 41 poslancev in le 25 jih je glasovalo za njeno odstavitev. V zgodovino bo ta interpelacija šla po-tem, da je opozicija ministrico obtožila tudi za kršenje 105. člena kazenskega zakonika. Izkazalo pa seje, da ta člen govori o - zvodništvu! Šarm podarjenega Chanela 5 Po tem, da je trajalo cel dan in še dober del noči, pa bo šlo v zgodovino preštevanje reber, kot so se o interpelaciji zoper naslednika Janeza Janše v “slovenskem Pentagonu” Jelka Kacina slikovito izražali nekateri poslanci. Glavno besedo so imeli poslanci Janševih socialdemokratov, ki seveda še niso preboleli “nepravične odstavitve našega Janše”. Tudi “obtožnica” je bila za las podobna tistim, ki jih je napisal Janša v svojih političnih spominih. Kacina naj bi z ministrskega stolčka vrgli dve stvari: videokaseta in Chanel 5. Na kaseti so bili posneti komunikacijski tre-ningiVisokih uslužbencev ministrstva v Poljčah, kjer jih med drugim provokativno sprašujejo tudi o tem, kaj menijo o Janši. Takšna vprašanja za trening javnega nastopanja državnih uslužbencev naj bi bila groba zloraba položaja v politične namene. Omenjeni parfum Chanel 5, ki naj bi ga Kacin med obiskom v Izraelu podaril nekemu varnostniku (še posebej je bil priljubljena točka današnjih urednikov tednika MAG), pa naj bi nedvoumno dokazoval Kacinovo zapravljanje državnega denarja v zasebne namene. Ivo Hvalica in njegovi pristaši so predvsem za davkoplačevalce občutljivo obtožbo utemeljevali z računi iz tujine, ki sojih zakrivili obrambni minister in njegovi državni sekretarji. Nerodneje bilo le to, da so ti računi znašali natančno 512 ameriških dolarjev in 75 centov, pri čemer so z navečjim (355,89 dolarja) plačali neko večerjo v Izraelu. Kacin je suvereno, kot zna, zavrnil tudi vse preostal« obtožbe, vključno s tisto, da skuša v ministrstvu počistiti z jjudmi, ki so bili naklonjeni Janši. Ob formalnih odgovorih, daje samo del kadrovanja v njegovi pristojnosti, mu je k sesutju te obtožbe veliko pomagal sam podpredsednik SDSS dr. Jože Pučnik. Poslancem in javnosti - vse te dvoboje je tako kot odstavljanje Janše v parlamentu in pred njim prenašala državna televizija - je namreč do potankosti (na primer, do minute natančno, kdaj in kolikokrat je tajnica v ministrstvu dvignila telefonsko slušalko) opisal, kaj seje znotraj zidov obrambnega ministrstva dogajalo s prej omenjeno videokaseto. Nič čudnega torej, da so Kacinovi zagovorniki, res da bolj potihem kot naglas, zmagoslavno ugotavljali, daje metla še premalo pometala, če so tam še vedno uslužbenci, ki vsako najmanjšo stvar v ministrstvu takoj nesejo na nos nekdanjemu šefu, zdaj pa le predsedniku SDSS Janši! Da interpelatorji niso zadeve dobro premislil, kaže tudi to, da smo v razpravi nekaj malega slišali tudi o trgovini z orožjem. Recimo, daje na podlagi podpisa ministra Janeza Janše nekam v tujino “odpotovalo” 6500 pištol menda brniškega porekla... Televizijska predigra Precej manj prahu - morda zaradi poletnega časa in suhoparnih računovodskih številk - je dvigovala interpelacija zoper prvega državnega financarja Mitjo Gasparija. Velikega zmagovalca sprejemanja letošnjega državnega proračuna so namreč poslanci SLS obtožili kršitve zakona in nevestnega gospodarjenja z državnim denarjem. Osrednja točka obtožnice je bilo državno posojilno jamstvo postojnskemu Optimizmu, ki gaje podpisal Gaspari, menda zato, ker naj bi ga lastnik Optimizma Vladimir Slejko izsiljeval, za Slejka se pa ve, daje (bil) vpliven funkcionar LDS. Gaspari je dal svoj avtogram na 112 milijonov tolarjev vredno jamstvo, čeprav naj bi ga SDK obvestila, da je podjetje v velikih zagatah, da ima blokiran račun in podobno. Mitja Gaspari je z izidom glasovanja 14 : 50 (!) ostal minister, potem ko je dokazal, da pri tem ni šlo za kršenje nobenega predpisa in da bo država ta denar dobila nazaj. Pri tej interpelaciji je tako kot pri zadnji proti gospodarskemu ministru dr. Maksu Tajnikarju zanimivo, da so se interpelatorji naslonili na podatke, ki jih je zbrala in že prej objavila novinarka državne televizije Lidija Hren. Izid te interpelacije bo zaradi bližajočih se volitev tudi nekaj posebnega, kajti mariborski TAM v očeh ljudi ne pomeni le toliko in toliko (nazadnje 8 milijard tolarjev) državnega denarja, marveč dobiva status simbola, kot kaže, neizbežnega predvolilnega ideološkega spopada. Tu pa se vsaka napaka lahko hudo maščpje. Najmanj za naslednja štiri leta. Zato morda ni naključje, da se tako kot pri prvi (Kozinčevi) interpelaciji tudi pri tej omenjajo tajne službe. Naša SOVA naj bi v Tamu tajno delovala že nekaj časa, ne da bi vodilni tam to vedeli, sloviti posrednik prodajanja avtobusov v Rusijo Vukoman Zarič pa naj bi bil agent tujih tajnih služb, menda tudi jugoslovanske. ^ ^ Ekonomista dr. Maks Tajnikar in dr. Jože Mencinger o letošnji Sloveniji Levu ie v Levu tokrat uspelo. Prvi Levje dr. Kreft, poslanec Združene liste, drugi Lev pa znani ljubljanski hotel. In prvi Lev ie v drugem Levu pred dnevi na svoje tradicionalne “večerne razglede” zbobnal skupaj toliko Hudi kot še nikoli. Vabi sta bila dr. Jože Mencin-ger z Ekonomskega inštituta Pravne fakultete in dr. Maks Tajnikar, minister za gospodarstvo, ki'ga opozicija preganja z interpelacijo zaradi Tamove sanacije, vaba za oba ekonomista Pa tema z naslovom “Ali bo v istu 1996 Slovenija cvetela ali nveia?”. Različnih ocen, kaj bo s to državo letos, je namreč toliko, da se ni bilo bati redkobesednosti obeh Levovih gostov. Nekateri pravijo, da se bo znašla na Pragu revščine, drugi govorijo, da bo šla z enakimi koraki kot doslej naprej proti svetlejši prihodnosti, tretji spet bolj po tihem razmišljajo, daje bilo življenje v prejšiyih časih boljše, četrti Pa, daje bilo čisto zanič. In zato sta se oba ekonomska doktorja tudi najprej lotila bližnje Preteklosti, za katero je minister Tajnikar dejal, da so bila leta po osamosvojitvi precej nenavadna, da se je zasuk v gospodarsko rast pričel v zadnjem kvartalu leta 1993, ko 86 je, kot rad reče Mencinger, 2ačel napad na gospodarsko Politiko (on takrat ni bil več v Peterletovi vladi), “in smo takrat zelo razmišljali, k£j seje dogajalo s Plačami, ki so tedaj zelo podivjale. Realno so narasle okrog Petnajst odstotkov, kar se je izrazilo v domači kupni moči, ta moč pa je prispevala k oživljanju gospodarstva. ” Predraga podjetja To oživljanje seje Tajnikarju zdi zelo pomembno, čeprav je izhajalo iz domačega povpraševanja. Iz preprostega razloga. ker je pripeljalo do izko-riščanja zmogljivosti in do po-Veoanja konkurenčne prednosti oz. sposobnosti slovenske-°a gospodarstva, kije zelo težko Prihajalo na svetovne trge. Tudi danes imamo celo vrsto podjetij, ki bi s svojimi proizvodi lahko sla na svetovne trge, vendar nikoli teh svojih zmogljivosti niso nspela aktivirati in so v tem trenutku nesposobna in tudi Predraga, da bi se lahko afirmirala na svetovnih trgih. Dr. Mencinger, ki simpatizira z opozicijo, je že zaradi tega moral biti bolj kritičen: “Zdi se mi, da po štirih letih prav daleč nismo prišli. Do kamor smo Prišli, smo prišli več ali manj s starimi zmogljivostmi, ker je gospodarska politika naredila napako, ko je sredi leta 1992 spustila plače. Plač se namreč nikoli ne da zniževati, zato jih je treba relativno počasi sproščati. Vendar pa se je izvozna konkurenčnost gospodarstva v teh letih relativno povečala. Tu is tudi zelo ponesrečena privatizacija, ki iz tvrdk vleče denar, Psmesto da bi v njih ostal, čeprav ?e je po štirih letih vse skupaj izšlo bolje, kot je bilo pričakovati, ker ljudje pač ravnajo relativno racionalno.” Osnove za zgodbo Potem je dr. Tajnikar samo-kadovoljno nadaljeval s konjunkturo, kije nastajala iz domačega Povpraševanja in seje poznala v letu 1994, ko je prišlo do tega, da seje tudi konjunktura v svetu izboljšala in se je slovensko gospodarstvo skupaj z homačim povpraševanjem ujelo ter je prišlo do relativno visoke industrijske rasti in bruto uornačega proizvoda. To pa so «ste osnove iz leta 1994, zaradi haterih lahko nekateri govorijo 0 zgodbi o uspehu. Resje, da so Pogosto v zgodovini ekonomskih hoktrin države dosegale tudi trikrat višje številke od naših, vendar za Slovenijo to je neke yrste zgodba o uspehu, zato ker J® le pomenila neki zasuk, in to v zelo kratkem obdobju, česar doma niti nismo pričakovali. Zgodbe pa ni Mencingerje seveda zgodbo o uspehu takoj skušal spustiti ua trdna tla, saj so mnenja eko- nomistov o njej zelo različna. Najbolj hudobni pravijo, daje nikoli ni bilo, nekoliko manj hudobni, daje bajka, drugi pa, da se je končala in da se kaj posebnega ni dogajalo. Petodstotna gospodarska rast, s katero se bolj ali manj bahamo v letu 1994, po Mencingerju ni kaj posebnega, saj je nastajala v dolgem razdobju. V omei^jenem letuje pač prišlo do vrhunca, treba pa je vedeti, da se je ta gospodarska rast lani nehala. Zd^j bo rast industrijske proizvodnje dva do dva odstotka in pol, kar pa ni nič posebnega. Lani smo imeli popolno stagnacijo v industriji, v drugi polovici leta pa gredo podatki v glavnem navzdol. Sanje o inflaciji Druga reč, za katero se običajno šteje, daje bila uspešna, je stabilizacija, je še povedal Mencinger. Lanska inflacija z 8,5 je nekaj, o čemer smo lahko samo saiyali. To je nedvoumno uspeh, če vzamemo, da je bila inflacija 1991. približno tisoč odstotkov, sedaj pa pod deset, kar je nekaj manj, kar je sam napovedoval. Najbrž bi bila med desetimi in enajstimi odstotki bolj zdrava. Res pa taka inflacija v Sloveniji povzroča zelo velike probleme, to pa zato, ker je tisto, kar mi imenujemo menjalniški trg, v resnici postal kapitalski trg. Cene za prehode z enega na drug trg so majhne in ljudje zelo hitro prihajajo. Obenem imamo neko bančno oligopolno strukturo, tako da ni nikolijasno, kdaj se pozna v količini, kdaj pa pri tečaju in v takih razmerah prak- enoličen, če bosta oba pela hvalnice preteklosti, in se je zato urno podal v kritičnost: “Kaj novega v tem času nismo odkrivali. Imam kar dober pregled čez naša podjetja in malokje sem srečal nove proizvode, investicij tako rekoč ni bilo, četudi je bila stopnja rasti naložb relativno visoka, vendar kakšnih posebnih investicij ni, prav tako bi težko trdil, da se je čez noč spremenila kadrovska struktura, tako da bi res težko rekel, da se je v kakovostnem smislu zgodilo karkoli pametnega. Kot rečeno, sta le domača in zunanja konjunktura omogočali izkoriščanje razpoložljivih zmogljivosti.” Evropska brezposelnost Opogumljen s svojim sogovornikom, je Mencinger takoj dodal: “In še zadrga stvar, ki pa je precej neuspešna, to je brezposelnost. Praktično se ni zaustavila in se povečuje, je pa res, da je Slovenija sedaj prišla na evropsko raven, saj imajo tudi v drugih državah približno tako brezposelnost. Ne verjamem, da se bo pri nas spustila pod sedem odstotkov, ker prihaja do tega, daje vedno več ljudi, ki so nezaposljivi, ker ne morejo konkurirati s tistimi, ki so ostali v službah v času recesije. Enako opažajo tudi v Evropi. Učinki so prav nasprotni od tistih nekdanjih, ko smo ljudi zaposlovali, ko pa je šla proizvodnja dok, pa nikogar nismo odpustili. Zdaj pa jih odpuščamo, ko se slabša, in nič ne zaposlujemo, ko se izboljšuje. Tako stanje bo najbrž kar trajalo.” rala bolje. Že v sedemdesetih letih seje videlo, daje samoupravno gospodarstvo za krizna razmerja relativno dobro, ker ne poskuša odpuščati delavcev in se poskuša na neki način preživeti. Leto 1992je bilo izrazito takšno. Takrat smo ustvarili tisto milijardo presežka, ko so se začele krepiti devizne rezerve, deloma tudi zaradi stanovanjskega zakona.” Ekonomista pod marelo In kot po vsakem soncu pride dež, je Mencinger nadaljeval: “Leto kasneje so se razmere normalizirale, predlani pa žal poslabšale, ker je zaupanje v tolar povečalo prilive iz žepov oz. izpod madracev ali iz avstrijskih bank. Takrat je začela delovati razlika v obrestnih merah, začel se je velik priliv in centralna banka tega tedaj ni mogla pretirano uspešno zaustaviti. Lani je bilo opazno, da so se razmere spremenile, in letos problemov, ki smo jih imeli predlani s premočnim tolarjem, prav gotovo ne bo. Po trgovinski bilanci smo do decembra nabrali že čez 950 milijonov dolarjev primanjkljaja v trgovinski bilanci, plačilna bilanca je sicer še vedno pozitivna, tam nekje za okrog sto milijonov dolarjev. Deloma to pri-pisrijejo turizmu, vendar mislim, daje to zgrešeno. Tu so se razmere deloma poslabšale." Dežnik je seveda takoj odprl tudi Tajnikar: “Elementi efektivnega povpraševanja so se počasi iztekli in ne morejo zagotavljati dolgoročne zgodbe o uspehu. Zagotovo ni mogoče računati na domače povpra- Dr. Jože Mencinger Dr. Maks Tajnikar tično vse ekonomske napovedi odpovejo in se ne da kaj dosti narediti. Ta inflacija se zdi deloma nizka zaradi tega, ker bi nekatere stvari lani bilo potrebno podražitvi, npr. bencin, saj ni nobenega razloga, da nek^j davka nanj ne bi plačevali Avstrijci in Italijani. Ta davek prinese v proračun približno 14 odstotkov in nobenega razloga ni, da ne bi prinesel 20 odstotkov. Slavospev samoupravljanju Tajnikar mu je seveda prijateljsko oporekal (cel “dvoboj” je bil namreč zelo miroljuben) s trditvijo, da tudi če primerjamo nekatere druge države po svetu, zlasti te, ki so šle skozi enako tranzicijo ali po podobni poti, kot stopa Slovenija, jo naša država kar dobro odnese. Vendar pa se po njegovem opazovanju moramo vrniti na stare tirnice. Potemje Mencinger nekoliko popustil v svoji kritičnosti in povedal te znamenite stavke: “Moram popraviti veliko tistega, kar sem pred revolucijo govoril o samoupravljanju. Zdsy sem bistveno blažji kritik samoupravljanja, ker se mi zdi, da to le ni tako slaba ureditev. Notranje lastnike se da prepričati in običajno so zelo racionalno ravnali." Tajnikar je seveda takoj začutil, da bo razgovor postal Slabosti trdnega tolarja Tajnikar seje seveda podvizal kar najhitreje zapustiti spolzka tla brezposelnosti in se je r^je lotil bolj zapletene teme. Dal je vedeti, da so bile v tej zgodbi o uspehu nekatere omejitve, kijih ljudje, ki se ne ukvarjajo z ekonomijo, sploh niso opazili. Ena največjih omejitev seje zagotovo kazala v zunanjepla-čilni bilanci. Taje bila prav zaradi storitvenega sektorja vseskozi v visokem suficitu, kar je, na primer v letu 1993, povzročalo pritisk na gospodarstvo, ki se je predlani in še posebej lani okrepil. Presežek v plačilni bilanci je namreč povzročal trden tolar, in tista konjunktura in povpraševanje iz tujih trgov je bilo na neki način omejeno s trdnim tolarjem, kije postavljal zgornjo mejo povpraševanja in rast slovenskega gospodarstva. Zgodbe o oživljanju so bile torej doma, v plačah. In še en slavospev In potemje Mencinger presenetil še v drugo: “Če pogledamo zunanjetrgovinsko menjavo, je treba reči, da gre Sloveniji izjemno dobro. Družbena podjetja so v letu 1992 izredno dobro reagirala na krizo, ki je prišla. Mislim, da privatna podjetja v glavnem ne bi reagi- ševanje, ker bi z večjo rastjo plač, pokojnin in podobnim povzročili nekonkurenčnost gospodarstva in njegov propad na svetovnem trgu, povzročili bi mimogrede tudi inflacijo, zagotovo pa tudi ni mogoče računati na državno blagajno.” Vlada gor, vlada dol Moral paje k£ypak nekcy povedati tudi o vladi: njen najboljši dosežek daje ohranjanje ravnotežja v državnem proračunu in s tem tudi stabilne ekonomije. Na Mencingerja to očitno ni naredilo posebnega vtisa: ni delala velikih napak, kar je dobro, je pa relativno malo delala, je dejal. To, da imamo izravnan proračun, je seveda bolj ali manj usoda tako majhne države. V principu sem keyne-sjanec, ampak v Sloveniji očitno to ne pride preveč v poštev zato, ker večina slovenskih tovarn slovenski trg zadovolji s produkcijo približno enega tedna, nekatere pa v enem dnevu. Konjunkturna suša Pokazalo se je, da sta o konjunkturi oba nekaj pozabila povedati, in je tako najprej Tajnikar dodal, da na svetovnem trgu počasi pojema. Ko je prišel na ministrstvo, je imel na mizi tako rekoč vse probleme. Železarne so stale, stala so nekatera velika podjetja, stala je papirna, pa pohištvena industrija, in k sreči seje v naslednjih šestih mesecih pojavila prav na njihovih področjih konjunktura. Danes pa takega stanja več ni. Tudi Mencinger jebil mnenja, daje letos treba računati z usihanjem konjunkture v Evropi. Cefta nam ne more prav veliko pomagati, saj te države bolj ali manj lezejo v plačilnobilančne krize, z nekdanjo Jugoslavijo pa so računi nekoliko preoptimis-tični. Prav veliko možnosti zaradi tamkajšnje nizke kupne moči ni. Rešilne naložbe Tajnikar je slednjič prišel z barvo na dan: “Ostaja en sam element za gospodarsko rast, in to so investicije. Res je, da investicije v tem trenutku rastejo trikrat hitreje kot karkoli drugega, vendar v sami strukturi še nimajo takšnega ponderja, ki bi lahko gospodarstvu zagotavljal dolgoročno stabilno gospodarsko rast. Dilema, ki je vezana na leto 1996, je prav ta, ali bodo investicije že tako močne, da bodo počasi postale ta gonilna sila, ki bo imela vlogo vlečnega kopja slovenskega gospodarstva. Bojim se, da ne. Tudi če bo denar, so problemi nerešen bančni sistem, nerešene obrestne mere, nerešena vprašanja nastopanja na tujih finančnih trgih. Ne gre samo za investicije kot kvantita- tivni element dinamike povpraševanja, ampak tudi za tisti element, ki nam ustvarja novo tehnologijo, novo konkurenčno sposobnost in nižje stroške. To je usoda Slovenije. Če se bomo v tej meri dovolj hitro razvijali, ni razlogov za skrb. V nasprotnem primeru pa bomo zagotovo imeli probleme.” Mencinger je seveda takoj poprijel: “Prav gotovo je investicijsko povpraševanje tisto, kar potrebujemo. Vendar pa v Sloveniji ne moremo delati investi-cjskih ciklusov. Na to kar pozabimo. Vprašanje je, kje gene-rirati investicijsko povpraševanje. Ne moremo investirati zaradi investiranja. To je kot ustvarjanje delovnih mest, in to je popoln nesmisel. Ne gre samo za vprašanje prihrankov, ampak tudi za vprašanje, v kaj investirati. Ljudje so v glavnem že odšli v razne domače dejavnosti, v zadpjih letih pa tudi ni nastala domala nobena nova tovarna. Tudi vsi računi glede tnjih investicij 30 bili očitno zgrešeni. Vse države, ki so računale, da jih bodo rešile tnje investicije, so se zmotile.” Potem sta oba Levova gosta složno ugotovila, da bo letošnje slovensko cvetenje precej naporno, cvetenje pa bo le, in vsi so se iz Leva srečni razšli. Vino, ki so ga točili, je bilo zelo dobro. Združena lista ima med vinogradniki očitno še vedno dobre Zapisi iz bližnje tujine (3) Dnevi niso naklonjeni mirnemu spancu. Popoldne je temperatura minus štiri, zjutraj minus dve, ponoči je v spalnici soparno/ Rom se je zaradi tega prehladil in zbolel, Jure je začel ves nesrečen voditi svojega psa na nočne izlete v temi, jaz sem imel hude sanje, slišal sem zvonjenje, telefonski klici so se vrstili kot klici v sili. Kar naprej sem sanjal, da sem tabornik v filmski grozljivki Petek, trinajsti. Stresel sem se, planil v predsobo, dvignil telefon. - Končno, Hallo, Billi - Bil?! Jaz sem bil, sem in bom. - Torej manjka samo Holbruck. How are you?l - Dobro. Vendar mislim, da gre za pomoto. - Hvala bogu naš človek. Govori srbsko, pa te bo ves svet razumel. - Ne razumem, za kaj grel - Daj mi svojega predsednika in ne zajebavajl -Moja žena ni več šef. Že pred meseci je zapustila ministrstvo za kulturo. Padlaje mastna, debela psovka. Ploha besed. Toča psovk. Odmaknil sem slušalko. - Daj mi Clintona! - Koga? sem našpičil ušesa. Tu nekaj ni v redu. - Pri nas, na zemlji, je vse v redu, samo pri vas ni. Živite v oblakih. Rad bi govoril z Billom, preden se bo sestal s Franjem. Zaupno. - To ne bo top secret, marveč kratek stik. Pomota. Zveza je preskočila. Jaz se ne spoznam na Internet. Res je, da živim na podstrešju, pod odprtim nebom, vendar z ženo, ne s Clintonom ali Hillary... - Daj mi Clintona, sicer te bom sklatil z neba kot zrelo hruško. V vsako bitko gremo z namenom, dajo dobimo! Ni bil petek, ni bil trinajsti, vendar mi je začelo srce divje utripati. Ni bil Stephen King, bilje Slobo. - Oprostite, jaz nisem bil nikoli Bill. -Ne laži/ Čas pokvarjenih telefonov je mimo. Če boš pogledal skozi okno, boš videl nebo nad Beogradom, Veliko Srbijo. - To vem. Srbija je dežela, znana po svojih lepotah. Zatoje privabila toliko tujih opazovalcev. - Ne jebil Zapomni si: mi se ne zajebavamo. To ni vaš Vietnam. To je naš Balkan. Naše balkanske igre. Poglej dol, pa boš videl, kako se tam, na tromeji 2&jebavajo moji, srbski vojaki skupaj z bosanskimi in hrvaškimi. Kot otroci iz sosednje ulice. Na minirani hvadi igrajo nogomet, Srbi kuhgjo •pasulju, Hrvati nas gostijo s pršutom, Bosanci z bosanskim loncem. Med njimi vlada sloga, da je milina. Ko jih obiščejo njihovi častihlepni generali, vse tri vojske začnejo streljati v zrak, da ne bi koga ranili. Zadnjič so Hrvati ujeli našega prostovoljca. Po kratkem postopku so ga hoteli likvidirati. On pa seje obrnil k prvemu vojaku in mu rekel: Burazeru, ti me ne boš ubil. Vsako jutro te skozi ostrostrelsko povečalo gledam, kako se briješ in pri tem poješ tisto »Lupi petama«. .. Potem seje obrnil k drugemu Hrvatu Tudi ti me ne boš ubil. Vsak dan, okrog enajstih, greš na latrino in prebiraš Vje-snik. Lahko bi te zadel v rit, da bi padel v lasten drek... Tudi ti me ne boš ubil, je rekel tretjemu Hrvatu in zagrozil četrtemu. Hrvati so stali bledi pred Srbom, ki jih je imel ves čas na piki, na ostrostrelski mušici. Na koncu so ga izpustili. Veste zakaj? Ker se nas bojijo! Ker imamo taktiko. Zato nas pustite pri miru. Mi nimamo ničesar skupnega. Mi igramo nogomet... - ...s človeškimi glavami, sem mu vskočil v besedo, vendar je žlobudral dalje... -...vi pa rugby. Mi pijemo slivovko, vi kokakolo, mijemojanjetino, vi hamburgerje. Mi samo branimo svoja ognjišča pred sovražniki, ki poskušajo osvojiti izgubljeno ozemlje! Morali bi vedeti, da so Srbi nastah z delitvijo naroda na četnike in partizane. Mi mislimo vsi kot eden, vendar je vsak od nas po svoje nor... -Nisem vas jaz poklical. Vi ste se obesili na telefon kot osamljena vlačuga. - Točno! Politika je kurba. Vendar ne pozabite, naši politiki to počenjajo narodu iz ljubezni! Odložil sem slušalko in se začudil, da tega nisem storil že prej. Zjutraj sem slišal hvaljenje beograjske televizije, kako seje Slobodan Miloševič po telefonu uspešno pogovarjal z ameriškim predsednikom Billom Clintonom. Namuznil sem se in sklenil molčati kot množični grobovi. Zdaj čakam, kdaj me bo poklical Bill, misleč, da sem Slobo. Odkar seje moja žena priključila na internet, naju kličejo z vseh koncev sveta. Mogoče čaka na zvezo tudi sveti Peter... You wellcome! Samo ne ponoči, ne v petek, ne trinajstega. BranJco šomen Čemu več bon, v Sbveniii? ^ SLOVENIJA JE FINANČNO NERAZVITA DRŽAVA Finančni sistem ie sestavni del gospodarskega razvo ja V začetku 90-ih let sta dve skupini držav doživeli hiter in močan razmah finančnih sistemov. Gre za skupino azijskih držav, v kateri je najbolj znana Koreja, in skupino držav v tranziciji. Značilnost držav v tranziciji je, da so finančno povsem nerazvite. Njihovi bančni sistemi so potrebni sanacije, finančni sistem kot celoto pa morajo šele razviti. Dominantna vloga bančnih sistemov v teh državah se mora prilagoditi novim pogojem tržnega gospodarstva, kjer igrajo enako pomembno vlogo tudi trg vrednostnih papirjev in poslovanje z drugimi finančnimi instrumenti. Finančni sistem sestavljajo: - institucije denarnega sistema (centralna banka in poslovne banke), - finančni posredniki, kot so poslovne banke, zavarovalnice, hranilnice, pokojninski skladi, vzajemni skladi, investicijske banke, ki se specializirajo za dolgoročno kreditiranje, ter tisti segment blagovnih borz, Iger se ukvarjajo s trgovanjem z izvedenimi finančnimi instrumenti (terminske pogodbe na določeno blago, vrednostne papirje, devizne tečaje, obrestne mere), - institucije trga vrednostnih papirjev (borze vrednostnih papirjev, borzni posredniki, klirinško depotne družbe), kjer se trguje z lastniškim kapitalom; Vloga finančnega sistema v gospodarstvu je zelo pomembna za njegov razvoj. Na eni strani finančni sistem omogoča financiranje gospodarskega razvoja, na drugi strani pa je finančni sistem proizvodni sektor, ki proizvaja storitve, ki so sestavni del gospodarskega razvoja. Na podlagi različnih storitev, kijih nudi finančni sektor za gospodarstvo, sledi takšna njegova sistematizacija (dr. Marjan Senjur Banke na razpotju, zbornik, 1995): 1) Denarni sistem preskrbuje gospodarstvo z denarjem, ki opravlja funkcijo menjalnega sredstva, enote mere in zakladno funkcijo, opravlja plačila in omogoča gospodarske transakcije. 2) Finančni sistem ima funkcijo finančnega posredovanja, kar daje možnost mobilizacije kapitala in alokacijo sredstev, za zbiranje prihrankov številnih varčevalcev in njihovo usmerjarje k investitorjem. 3) Finančni sistem naj bi s pomočjo trga kapitala omogočil vrednotenje pričakovanih dobičkov od podjetniških dejavnosti in s tem omogočil boljše investicijske odločitve. 4) Zaradi negotovosti podjetniških poskusov n^j bi finančni sistem zagotovil načine in instrumente za posameznike in podjetja pri njihovi diver-zifikaciji. 5) Skozi finančni sistem se ocenjujejo investicijski projekti in se ugotovijo najbolj obetajoči. 6) Finančni sistem daje skupek instrumentov za vodenje politike stabilizacije gospodarske aktivnosti. Ta sistem je tudi medij, s katerim država vpliva na gospodarstvo. Čim slabše je finančni sistem razvit, tem manj možnosti ima država na razpolago in tem bolj grobe in neposredne ukrepe mora uporabljati, če hoče vplivati na razvoj. Podatki kažejo, da Slovenija spada po finančnih kazalcih razvoja med manj razvite države, vendar je njen finančni razvoj v zadnjih treh letih zelo hiter. Zato obdobje je značilno, daje pri financiranju gospodarstva prevladoval bančni sektor. Sorazmerno visoke depozitne obrestne mere so vplivale na povečanje bančnih sredstev, ki so na razpolago v obliki kreditov. Trend zniževanja depozitnih obrestnih mer pa bo povzročil zmanjšanje te bančne ponudbe. Ob nizkem donosu na depozitne vloge ponudba učinkovitejših finančnih instrumentov ne bo zadostila povpraševanju po denarju, zato se aktivne obrestne mere še ne bodo znižale. Finančna nerazvitost Slovenije se kaže prav v dejstvu, da gospodarstvo in zasebni varčevalci ne zaupajo dovolj preostalim nebančnim finančnim instrumentom in preostalim oblikam finančnega posredništva. Možnost financiranja gospodarstva se kaže ravno v razvoju trga vrednostnih papirjev. Nedvomno je za kapitalsko zahtevnejše projekte, ki si zaslužijo finančno podporo, najbolj ugodna emisija delnic. V Sloveniji ni tako. Za emisije novih vrednostnih pa-piijev se odločajo skor£y izključno banke. K takšnim potezam so prisiljene zaradi stalnega zviševanja praga kapitalske ustreznosti, ki jim jo narekujejo vedno novi predpisi Banke Slovenije. Tudi banke se ponavadi ne odločajo za poseganje po tovrstnih ukrepih zaradi ekonomske logike, temveč zaradi dejstva, da drugače ne moreje financirati lastne kapitalske ustreznosti. Poleg državnih obveznic in prihajajočih delnic privatiziranih podjetij ter nekaterih kratkoročnih vrednostnih papirjev Banke Slovenije so vrednostni papirji slovenskih bank edini, ki vzdržujejo likvidnost trga vrednostnih papirjev. Nastajajoči trgi vrednostnih papirjev, kot je naš v Sloveniji, si šele morajo ustvariti zaupanje med investitorji in izdajatelji vrednostnih papirjev. Namesto spodbujanja novih izdajateljev in novih investitorjev, organizatorji trga čakajo na odrešilni val privatizacijskih delnic, ki naj bi prinesel tudi nove investitorje. Če je za gospodarska podjetja emisija delnic predraga in ni konkurenčna dolgoročnim bančnim kreditom, bodo morali znižati svoje provizije. Tudi dovoljenja, kijih izdajatelji potrebujejo za javno prodajo, so predraga. Čas, ko so aktivne obrestne mere izrazito previsoke, bi lahko izkoristili za krepitev trga vrednostnih papirjev. Slednji pa bi konkurenčno vplival na višino obrestnih mer. Ljubljanska borza -bistvena organizacija trga vrednostnih papirjev Organizatorji trga vrednostnih papirjev bodo pritegnili investitorje k vlaganju v vrednostne papirje samo, če bo trg primerno funkcioniral. Predvsem jih zanima, ali bodo svoje delnice lahko hitro prodali po primerni ceni. Tudi pri nakupih vrednostnih papirjev so investitorji občutljivi na njihovo ceno. Trgi, kjer se ciklično ponavljajo gibanja cen vseh istovrstnih vrednostnih papirjev, prav gotovo niso zanimivi za investitorje. Slovenski trg vrednostnih papirjev je značilen po takih gibanjih. Cene večine delnic so najnižje poleti in rastejo do konca leta, ko začnejo padati. Tedaj postanejo edina alternativa državne obveznice. Ponudba in povpraševanje postaneta enosmerna: v nekem obdobju veliko investitorjev prodaja svoje delnice, v drugem obdobju pa jih večina kupirje. Na tak način prihaja do prevelikih nihanj v tečaju delnic. V nekem obdobju so nerealno visoke, medtem ko v prodajnem obdobju njihove cene nerealno padajo. Takšno stanje nikakor ni primerno za množično investiranje drobnih investitorjev, ki ne utegnejo natančno spremljati dogodkov na borzi. Takšno vzdušje je ugodno kvečjemu za borzne špekulacije, ki pa ne prispevajo k osnovnem smotru organiziranega trga vrednostnih papirjev, to je alokaciji kapitala. Če cene vrednostnih papirjev odsevajo dejanska bodoča pričakovanja o poslovanju izdajatelja, potem trg služi tudi širšim, družbenim ciljem. Denarni tokovi vodijo k tistim gospodarskim projektom, ki zaslužijo največjo finančno podporo. Na tak način se povečuje tudi gospodarska učinkovitost, zmanjšuje se brezposelnost in bančne obrestne mere. Tak trg vrednostnih papirjev lahko igra zelo pomembno vlogo pri nacionalnem gospodarskem razvoju. Pogoj za dobro funkcioniranje trgaje delovanje vseh nadzornih mehanizmov, kijih izvajEjo organizatorji trga (borza) in državne nadzorne institucije. Na Slovenskem je trg vrednostnih papirjev organiziran tako, da Ljubljanska borza d. d. deluje kot organizator trga, kije segmentiran na več različnih trgov. Rotacije posameznih vrednostnih papirjev dovoljuje posebna komisija pri Ljubljanski borzi, pravno pa so urejene s posebnimi pravili. Zakon o trgu vrednostnih pa- pirjev, kije krovni zakon na tem področju, je pravna podlaga za začetek delovanja Agencije za trg vrednostnih papirjev, kije kot samostojna pravna oseba odgovorna za razvoj trga. Organi agencije so strokovni svet, direktor in nadzorni svet. Agencija daje dovoljenja za poslovanje borzi, borznim posrednikom, družbam za upravljanje, investicijskim družbam, vzajemnim skladom in klirinško depotni družbi. Agencija daje tudi dovoljenja za javno prodajo vrednostnih papirjev, kar je predpogoj za kotacijo na borzi. Glavna funkcija agencije pa je nadzor nad pooblaščenimi udeleženci (borznimi posredniki in borzo), družbami za upra-vljanjanje, investicijskimi družbami ter vzajemnimi skladi. Vsekakor je Agencija za trg vrednostnih papirjev tista državna institucija, ki nosi celotno breme odgovornosti za nemoteno delovanje in razvoj trga vrednostnih papirjev. Pravna ureditev pa ima svoje omejitve. Dejstvo je, daje Ljubljanska borza začela delovati že leta 1989, agencija pa leta 1994. Tudi borzni posredniki so začeli poslovati ob ustanovitvi borze. Nastanek borze je povezan s slovenskimi bankami in ključni kadri so prišli od tam. Njeni ustanovitelji so borzni posredniki, ki morajo biti lastniki delnic Ljubljanske borze d. d. Financira se iz borzne provizije, kije njen stalni vir dohodka. Borza posluje v prostorih, ki niso v njeni lasti, temveč so v lasti poslovne banke. Borza za svojo dejavnost najema kredit, kot vsaka gospodarska družba. Torej njeni delničaiji ne zagotavljajo potrebnega kapitala za ryen razvoj, oziroma borzna provizija ne zadostuje za pokritje vseh investicij (podrobneje v letnem poročilu Ljubljanske borze d. d.). Takšno stanje omogoča zakonodaja, ki sojo pisali “neodvisni strokovnjaki”, ki so člani strokovnega sveta agencije. Po slabih dveh letih veljavnosti zakona o trgu vrednostnih papirjev, taisti “neodvisni strokovnjaki” pišejo popolnoma nov zakon o trgu vrednostnih papirjev, ker je dosedanji popolnoma neustrezen (mag. Nina Plavšak, Nov koncept pravne ureditve trga vrednostnih papirjev, Agens, časopis za privatizacijo, januar 1996). V predlogu novega zakona pa tovrstnih sprememb ni zaslediti. V Varšavi je borza v 89-odstotno v lasti države. Če delničarji z lastnim financiranjem ne morejo zagotoviti delovanja borze, bi tudi pri nas bolj ustrezala mešana lastnina. Prav gotovo je nesmiselno, da je delovanje tako pomembne institucije organiziranega trga vrednostnih papirjev prepuščeno poslovni banki, ki se pojavlja tudi kot izdajatelj vrednostnega papirja. Ta vrednostni papir kotira na borzi. Tak izdajatelj ima že v osnovi mnogo boljši položaj na trgu kot izdajatelj, ki želi z javno ponudbo in kotacijo začeti nov investicijski cikel. Izdajatelj vrednostnega papirja, kije hkrati tudi glavni finančni steber organizacije trgovapja, lahko tudi vpliva na kadrovsko zasedbo delovnih mest na borzi in na tak način hitreje in lažje prihaja do informacij ter vpliva na oblikovanje notrapjih predpisov borze. Lahko si predstavljamo, kako bi ljubljanska borza izvajala nadzor nad trgovanjem z vrednostnimi papirji izdajatelja, kije omogočil začetek njenega poslovanja in dal soglasje k postavitvi njene uprave I Še popolnejšo sliko o verodostojnosti trga vrednostnih papirjev dobimo, če upoštevamo dejstvo, da impjo v bankah po celem svetu izredno močno vlogo politične stranke. Posebno znanje avstrijski bančni sistem, kjer odkrito govorijo o sistemu: “Ena stranka - ena banka”. Političnih botrov bančnega sistema na Slovenskem ne bomo ugotavljali. Morda drugič. Ostaja dejstvo, da Ljubljanska borza ni neodvisna institucija organiziranega trga vrednostnih papirjev. Pričakovanje, da bo tak trg sposoben oblikovati alternativo bančnemu sistemu, je torej zaenkrat utopično. Učinkovito delovanje kapitalskega trga, ki bi dopolnjeval denarni trg in bi bil tudi nekakšna zdrava konkurenca bi bilo za Slovenijo nujno potrebno. Blagovna borza Ljubljana -korektiv finančnih instrumentov Polno nasprotje trga vrednostnih papirjev pa je borzno terminsko poslovanje. V začetku leta 1994 so Luka Koper, Intereuropa Koper, Poslovno združenje prehrane Slovenije, BTC Ljubljana, Slovenske železnice, Finmedia, Aerodrom Ljubljana in Zavarovalnica Triglav ustanovili Blagovno borzo Ljubljana. Osnovna ideja terminskega trgovanja je zaščita pred poslovnim rizikom, ki ga prinašajo obrestne mere in devizni tečaji. Predmet trgovanja so pogodbe (in opcije na njih), ki se glasijo na dolžniške vrednostne papirje (obveznice), obrestne mere na kratkoročne depozite, valute, drage kovine, kmetijske, živilske in industrijske surovine, indekse na lastniške vrednostne papirje (delnice), nafto in njene derivate, industrijske kovine ipd. Na Blagovni borzi Ljubljana je največ poslov sklenjenih s terminskimi pogodbami na mesečno obrestno mero in tečaje tujih valut (USD, DEM, LIT). Gre za finančne instrumente, ki so nastali z nastankom mednarodnega sistema drsečih deviznih tečajev. Namenjeni so upravljanju s tveganjem. Prve valutne terminske pogodbe so se pojavile leta 1972 v Chicagu, na International Mo-netary Market v sklopu Chicago Mercantile Bxchange. Namenjene so vsem udeležencem denarnega trga in trga kapitala, ki se srečujejo z valutnimi tveganji: - izvoznikom in uvoznikom za zavarovanje tečajnih tveganj pri deviznih transakcijah in načrtovanju izvoznih in uvoznih cen, - udeležencem trga vrednostnih papirjev, ki so nominirani v tuji valuti, - udeležencem kreditnega trga (valutni depoziti, posojila z devizno klavzulo), - investitorjem kapitala. Cena valutne terminske pogodbe je izražena v tolarjih za enoto tuje valute. Ob pričakovanju, da bo teč^j valute zrasel se cene terminskih pogodb višajo, in obratno. Kdor se želi zaščititi pred rastjo tuje valute nad določenim tečajem, bo kupil terminske pogodbe po tej ceni, in obratno, kdor se želi zaščititi pred padcem tuje valute pod ta tečaj, bo prodal pogodbe po tej ceni in zaslužil razliko, če se bo cena resnično znižala. Obveznost prodajalca za dobavo tuje valute se preračuna v tolarjih po denarni poravnalni ceni in primerja s terjatvijo na osnovi cene, po kateri je bila sklenjena pogodba. Razliko v SIT dobi prodajalec plačano ali pa jo mora plačati. Enako velja za kupca. Pri trgovanju s terminskimi pogodbami torej ne gre za padanje oz. rast tečajev. Gre za zaščito pred tveganji, kijih prinašajo cene finančnih instrumentov. Izvoznik napri-mer sklene pogodbo o izvozu neke količine svojih proizvodov. Po zapadlosti pogodbe pričakuje devizni priliv v dolarjih, vendar ne ve, kakšen bo takrat njegov tečaj. Celotna finančna konstrukcijaje lahko odvisna od nihanja tečaja do-larja. Zaradi tega tveganja na blagovni borzi sklene pogodbo o prodaji celotnega deviznega priliva na datum dospetja plačila po določeni tolarski ceni. Na tak način se zavaruje pred tveganjem spremembe tečaja. Kupec pa lahko pred zapadlostjo pogodbe takšno pogodbo proda, seveda z istim dnevom zapadlosti. Posel je sklenjen med kupcem in prodajalcem in se med njima poravna. Eden od njiju pridobi ali izgubi ali pa poravnata svoj riziko^ Tretje osebe niso prizadete. Špekulacije pri terminskih pogodbah so v napovedovanju spremembe cene posameznega finanč- ( nega instrumenta ali blaga v prihodnosti, vendar nikakor na račun tretjih oseb. Podobno je trgovanje s terminskimi pogodbami na obrestno mero, kije v Slovenji zaradi indeksacije še posebno veliko tveganje. Blagovna borza je torej zelo pomemben del finančnega trga, vendar si šele ustvarja svoje mesto v rjem. Nastala je brez posebne zakonske regu-lative. Deluje na izključno sa-moregulativnem principu, kar pomeni, da poteka njeno poslovanje na podlagi internih pravnih aktov. Predlog novega zakona o trgu vrednostnih pa-pirjev predvideva regulacijo trgovanja s terminskimi pogodbami na vrednostne papirje. Znanje zaplet, kije nastal med Ljubljansko borzo in Blagovno borzo Ijubljana zaradi pristojnosti v zvezi z organizacijo tovrstnega trgovanja. ljubljanska borza, kije nedvomno investirala velika finančna sredstva v lasten informacijski sistem, je ustanovila lastno podjetje za tovrstno trgovanje. Dejstvo je, daje zaradi dosedanje neučinkovitosti pri organiziranju trga vrednostnih papirjev Blagovna borza v veliki moralni prednosti pred Ljubljansko borze. Blagovno borzo vedno bolj sprejema celoten finančni trg. V primeru zloma trga vrednostnih papirjev, ki so ga napovedali že mnogi finančni strokovnjaki, bi upadlo tudi terminsko trgovanje, če bi ga organizirala ljubljanska borza. Ker gre pri terminskem poslovanju za povsem nevtralno trgovanje, ki ni vezano na tveganja celotnega gospodarstva, je zelo koristno, da sta trga fizično ločena. B. Krznar 25. januarja 1996 Slovenski borzni indeks • SBI Vrednost 3.1.1994 = 1000 Nemška marka v Sloveniji 9.1. 11.1. 13.1. 16.1. 18.1. 20.1. 23.1. Datum -m- Men NLB NLB podjet BS Borzna giban ja PFCTTTA Mfl YfXl TMCFT! vLrtj 111A1V1U ivULliMDivli V soboto smo na naslovnici Dela lahko začudeni opazili 9glas Ljubljanske borze, ki čestita podjetju Kolinska za uvrstitev v borzno kotacijo. Resnič-no gre za pogumno dejanje, saj pe za prvo podjetje, kije zbralo toliko poguma, da se je po zaključenem programu lastninskega preoblikovanja podalo na trnovo pot borzne kotacije. Oglas pa ni namenjen Kolinski, temveč skriva precejšruo mero samohvale vodstva ljubljanske borze. Omenjena kotacija je za Kolinsko velik finančni riziko, za borzo pa svetel žarek hpanja preživetja. Pripomniti velja, da bi borza potrebovala še precejšnje število za- esenjakov, kot je Kolinska, aa t>i preživela. Borza je podob-na dami slabega slovesa, ki išče hedolžnega snubca. Ko ga slednjič najde, mu javno čestita za veliki uspeh. Uspešno snubljenje razglasi kot dokaz o svoji kreposti, v brk vsem obrekljivcem, kijo spravljajo ob dober glas. Borza išče nove snubce, da bo dokazala svojo nedolžnost, vendar bo morala najprej opustiti nekatere svoje dose-danj ljubimce, sicer bodo tja Prihajali zgolj občasni gosti. Kolinski je vendarle uspelo spraviti ceno delnice na raven z začetka kotacije - 1075 to-larjev. V enem tednu je njen tečaj zrasel za 25%. Prejšnji teden se je promet s to delni-oo povečeval in dosegel dnevni obseg 11 milijonov tolarjev. Objavljeni poslovni podatki o zapletih pri nakupu rogaških vrelcev bi na razvitem trgu vrednostnih papirjev morali vplivati na ceno, vendar se kaj takega pri nas še nekaj časa be bo primerilo. Logično bi bilo, da bi napovedana revizija kupoprodajne pogodbe prinesla občuten padec tečaja te delnice. Tudi drugi delniški teč^i so bili v glavnem v porastu in so se konec tedna umirili. Konec tedna se je največ trgovalo z delnicami Kolinske, Finmedie, Dadasa, Nike, Term Čatež, Pri-tnofina in SKB - redne. Trgovanje z obveznicami v glavnem upada, kar je posledica specifičnega datuma. Na blagovni borzi trgujejo v Slavnem s terminskimi pogodbami s tečajem ameriškega do-^a, za mesec marec. Trgovanje s terminskimi pogodbami za biesečno obrestno mero za to-lar pa postaja nezanimivo. Menjalniški tečaji za nemško marko so počasi zopet vračajo v tirnice, ki jim jih narekuje tržišče. Pa-hika v merjalnicah pojenjuje, zato lahko pričakujemo zmer-uo padanje merjalniških tečajev v bankah in pogodbenih menjal-bicah. Podjetniški tečaj in tečaj Banke Slovenije pa počasi^ven-dar nezadržno, rasteta. Ge ne bo novih pretresov z ukrepi katere od finančnih institucij, “diko pričakujemo njihovo združitev pri ceni, med 92 in 93 tolarjev za marko. Na takšen trend tečajev kaže še vedno velika razlika med nakupnimi in prodajnimi tečaji, ki v povprečju znaša 2 tolarja, nekoliko. iznajdljivejši devizni špekulanti pa hitro odkrijejo do 4 tolarje razlike med menjalnicami. Vseeno pa se velja zamisliti nad izjavo finančnega ministra, da se v slovenskih menjalnicah oblikuje kvazi devizni trg. Morda gre za napoved novih ukrepov ali pa samo za ugotovitve finančnih oblasti, ki ne bodo prinesle skorajšnjih korenitejših sprememb. Privatizacija pa za Skladova podjetja postaja prava mora. Nobena skrivnost ni več, da namerava vladajoča LDS iz neprodanih podjetji napraviti največji gospodarski koncern. Temu primerno so se začela obnašati podjetja, ki so postala njihove žrtve. Skoraj nobeno med njimi se ne strinja s prenosom večinskega deleža na Sklad RS za razvoj. Podjetja, ki se ne strinjajo s takšno politiko Sklada, so se začela posluževati pravnih poti. Jeklotehnaje ugotovila, daje takšna pot zelo naivna, sgj jim bo tudi v primeru pritožbe sodil mag. Tone Rop. Prav v Panorami smo pred tedni pisali, da mladenič opravlja vse ključne državne funkcije, ki so povezane s privatizacijo. V njihovem primeru morajo pritožbo nasloviti na ministrstvo, kjer prav on vodi zadeve, povezane s privatizacijo. Zakon o lastninjenju Skladovih podjetij namreč predvideva obvezen prenos dela lastništva na Sklad v primeru, da podjetje še ni dobilo prvega dovoljenja Agencije za privatizacijo, ali če gre za oškodovanje družbenega premoženja. Prav gotovo je potrebno napraviti red v postopkih lastninjenja. Takšna nacionalizacija, na podlagi odločbe v upravnem postopku, pa spominja na neko obdobje, za katerega smo mislili, da se ne bo nikoli več ponovilo. Verjetno bodo Skladove “žrtve" našle svojo pravico šele na sodiščih, vendar bodo postopki dolgotrajni in boleči, predvsem za zaposlene v takšnih podjetjih. Slovenija pa je v rekordnem času dobila proračun. Prav gotovo gre za posledico bližajočih se volitev, saj bi nadaljnje zavlačevanje povsem onemogočilo predvolilni boj. Tečaj in promet z delnico Kolinske tečaj promet v tisočih SIT Letošnji proračun, ki znaša 568 miljard tolarjev, vključuje tudi kritje primanjkljaja v pokojninski blagajni. S tem so na eni strani rešeni upokojenci (beri: volitvel), na drugi strani pa bi takšen prima- njkljaj v javnih financah dodobra podrl ravnovesje v ponudbi in povpraševanju po denarju. Najkasneje v drugi polovici leta bi prišli do velikega porasta povpraševanja po tolarjih, kar bi nedvom- no še bolj dvignilo aktivno obrestno mero ter s časoma inflacijo. Nedvomno pa se bo morala naslednje leto nova vlada takoj spoprijeti z novo pokojninsko zakonodajo. B. Krznar Politikantstvo, tajni dokumenti in bobm domišljija Minulo leto je potekalo predvsem v znamenju političnih kupčkanj, komu pripada katero gospodarsko področje, po kakšnem političnem ključu naj se odvija privatizacija, katera struja bo prevladala nad šolstvom in univerzo, pa tudi kdo bo prevzel vpliv nad igralništvom. Prav za igralništvo lahko rečemo, da politično manevriranje še zdaleč ni končano, pravzaprav seje šele dodobra začelo. Zakoni, ki so bili v tem času sprejeti, in tudi tisti, ki še čakajo na parlamentarno razpravo, pa že nakazujejo vso barvitost interesov strank, ki bi si rade prilastile nekaj, kar nikoli ni bilo njihovo in kar je nastajalo na podjetniških, ne pa politikantskih načelih. Priča smo na trenutke prav tragikomičnemu prerivanju, kdo bo zasedel prva mesta v že najavljenem igralniškem holdingu: ah bodo to bivši direktorji tajnih služb ali pa morda zdajšnji borci za odkrivanje igralniške »udbomafije«. Šele ko bodo te nagrade podeljene, nam bo tudi veliko bolj jasno, s'kakšnimi motivi se je kdo zaganjal v Hit in do kod seže pritlehnost posameznikov, samooklicanih borcev za »osvoboditev« neukih Slovencev izpod »postkomunizma«. Vsa absurdnost obstoječe igralniške zakonodaje, kije bolj kot racionalnemu urejanju razmer na področju igralništva namenjena merjenju politične moči, se najbolje odraža v dejstvu, da je igralnicam prepovedano tako rekoč vse - celo spreminjanje položaja igralnih avtomatov! Večjo norost bi le s težavo našli tudi v zakonodajah igralništvu najmanj naklonjenih držav. Prav v takih podrobnostih se zrcali odnos slovenske države do dejavnosti, ki ji je v lanskem letu med vsemi turističnimi dejavnostmi prinesla največ dohodka. Rdeče številke, ki se zaradi enormnih davkov iz meseca v mesec povečujejo, nikogar ne vznemirjajo. Vlada in parlament sta preveč zaposlena z reševanjem že zdavnaj odpisanih, tehnološko zastarelih gigantov, da bi se ukvarjala s tako banalnimi temami, kot so igralniški davki in postopno propa- danje te dejavnosti. V času stopnjevanja predvolilne mrzlice so opozorila o posledicah tako kratkovidne politike neumestna, celo moteča. To je čas tekmovanja v darežljivosti in lažni humanosti, kijo nekateri politiki pojmujejo tudi tako, da lahko z denarjem davkoplačevalcev počnejo, kar se jim zljubi. In ga zato tudi pobirajo tam, kjer se jim zljubi in v poljubnih količinah. Zalaganje bivših socialističnih mastodontov z denarjem zaradi nekaj volilnih glasov je pač pomembnejše od racionalnega razmisleka, kakšni so pravzaprav razvojni cilji te države in kam nas obstoječa gospodarska politika želi pripeljati. Hit je vpet v to mrežo navzkrižnih interesov morda bolj kot kdajkoli. Na njem se lomijo kopja medsebojnih pohtičnih obračunavanj, postal je poligon za izživljanje pohtičnih amaterjev, ki jih je v parlamentarne klopi pripeljala zgolj volilna kombinatorika, ne pa volja volilcev. Eden takih pravzdqjpiše svoje »poročilo«. In to iz dokumentov neznanega izvora in z nejasnim pravnim statusom. V »poročilu« bo Hit nedvomno okhcan za dežurnega krivca za vse, kar se je v tej državi zgodilo in kar se še bo, pa tudi tisto, kar se ni nikoli in se dogaja samo v razboleli domišljiji. Samo sprašujemo se lahko, ali smo v Sloveniji res zabredli že tako globoko, da si celo poslanci drznejo sodelovati z varnostnimi službami tujih držav, samo da bi zadostili svojim osebnim ambicijam. In kaj naj si za leto, v katerega smo pravkar vstopili, sploh želimo? Pravzaprav želja niti ni veliko. Predvsem to, da bi se politiki ukvarjali sami s seboj in da bi prenehali vpletati v svoje zdrahe vesoljno Slovenijo. Da bi dopustih državljanom, da se ukvarjajo s pametnejšimi stvarmi, da bi dopustili podjetnim, da delajo svoj posel. V nasprotnem primeru - kaj sploh še ostane velikim? Mar bomo mohali res vsi poklekniti pred samooklicanimi odrešeniki, pobarvanimi zdaj z eno, zdaj z drugo barvo? Uredništvo Hitovih novic Priča smo na trenutke prav tragikomičnemu prerivanju, kdo bo zasedel prva mesta v že najavljenem igralniškem holdingu: ali bodo to bivši direktorji tajnih služb ali pa morda zdajšnji borci za odkrivanje igralniške »udbomafije«. Šele ko bodo te nagrade podeljene, nam bo tudi veliko bolj jasne, s kakšnimi motivi se je kdo zaganjal v Hit in do kod seže pritlehnost posameznikov, samooklicanih borcev za »osvoboditev« neukih Slovencev izpod »postkomunizma«. Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929-1955, znanstveno poročilo ZGODOVINA PO NAROČILU M. (Nadaljevanje iz prejšnje stevike) Poglavje o ukrepih okupatorja za zadušitev slovenskega odpora (zakaj ne upora, vstaje, NOB) spada med dobra poglavja (stran 51-57). Morda bi morali dodati, daje nemški okupator tudi po italijanski kapitulaciji in zasedbi ljubljanske pokrajine obdržal tako imenovane »nemške meje«, ker je do konca vojne računal s pripojitvijo Gorenjske in Štajerske Tretjemu rajhu. V poročilu je trditev, da so bili slovenski politični dejavniki po svoji intimni opredelitvi usmerjeni protiokupatorsko (stran 57). »V osnovi je šlo za protiokupatorsko naravnanost, predvideno na dolgi rok ter s predvideno pospešeno aktivnostjo pred koncem vojne, čakanje na te odločilne trenutke pa naj bi bilo zapolnjeno z utrjevanjem Ilegalne organizacje, obveščevalno dejavnostjo ter s sabotažami, ki ne bi zahtevale preveč žrtev od Slovencev. • Nekaj strani kasneje sledi naslednja ugotovitev: »Ob spopadih s partizani in pomanjkanju pričakovane večje okrepitve je takoj splahnela protlokupator-ska naravnanost in se je dejavnost omejila na propagando in usmrtitve partizanskih ujetnikov in aktivistov OF* (stran 61). Ta druga ugotovitev in podatki, ki so v poročilu sledili tej ugotovitvi (na primer ■la neposrednim poveljstvom generala Rčsenerja, sedel zavezniški oficir. Zanimivo je poročilo Petra Moora (14.2. 1945) svojemu zavezniškemu centru, ki se glasi: 'Seveda pa so po odhodu Nemcev kratkotrajna državljanska vojna in nečedni ekscesi partizanov žal zelo verjetni’. P. Moore seveda ni vedel, da bodo domobranci bežali skupaj z nacisti, predvideval pa je hitro zatrtje kvizlinške soldateske vseh barv. Z 'nečednimi ekscesi partizanov’ pa je lahko predvideval tudi samovoljo in maščevalno obra-čunavanje. Vse to seje tudi zgodilo. Poglavje o Dolomitski izjavi (stran 62-63) je nabito s sedanjimi mišljenji in pogledi na to zanimivo poglavje slovenskega osvobodilnega boja. Izjava ni mogla pomeniti »enega prvih korakov k poenotenju osvobodilnih gibanj Jugoslovanskih narodov, ker v drugih delih gibanja take OF sploh ni bilo. Avtorji namignejo na odvečnost Dolomitske izjave z neupravičenostjo strahu pred notranjimi razhajanji v vodstvu OF. Dolomitski izjavi, če jo beremo danes, lahko očitamo določeno partijsko enostranost, vendar med njenimi pobudniki so bili tudi Sokoli in krščanski socialisti (Fajfar, Brecelj), Kocbeku pa bi lahko pripisali avtorstvo o vlogi krščansko-socialistične IN PROTI PLAČILU ni več, slovenski partizani pa bijejo boj s slovenskimi stražarji in četniki. Torej - Slovenci proti Slovenceml Torej - čista državljanska vojna. S kratkotrajnostjo so avtoiji poročila ovrgli trditve slovenskih kolaborantov o državljanski vojni od njenega začetka do konca in še po partizanski zmagi. Spregledali pa so drugo dejstvo, daje bil v času dolenjskega »brezvladja« pretežni del slovenske zemlje okupiran od nemške vojske, kije še vedno računala na zmago. Sicer pa niti Turjak niti Grčarice ne morejo biti primer državljanskega spopada, kajti slovenski partizani so črpali svojo moč iz sil svojega naroda, stražarji in četniki pa so se naslanjali na tujo vojsko. Ob umiku Italijanov je bil njihov poraz neizogiben in popoln. Moč osvobodilnega gibanja je meščanskemu,pohtičnemu vodstvu v tedaj od nacistov okupirani Ljubljani narekovala sporazumevanje z nemškim okupatorjem. Prehoda od »milejšega* okupatorja k nacističnemu ni moč opravičevati ne z novimi razmerami ne z izmišljenim delom t^zvtmzmUs^avtiOs^poTOČiU o kratkotrajni čisti državljanski vojni temelji m dgjstvu, da italijanskega okupatorja ni več, slovenski partizani pa bijejo boj s slovenskimi stražarji in četniki Torej-Skrvend pivti Slovencem! Torej-čista državljanska vojna, S kratkotrajnostjo so avtorji poročila ovrgli trditve slovenskih kolaborantov o državljanski vojni od njenegazačetkadokoncainšepopartizanskizmagLSpnegtedalipasodrugo dejstvo, daje bil v času dolenjskega »brezvladja« pretežni del slovenske zan^okupiranodnamškevqjske,kipševednoračuxialamzinago.” vzročno sovpadanje porajanja vse številnejših vaških straž z veliko italijansko ofenzivo), so zelo blizu resničnemu dogajanju, ne dokazijjejo pa »državljanske vojne v razmerah okupacije«, pač pa politično in vojaško kolaboracijo, kvizlin-štvo. Meščanske stranke so se ustrašile vzpona OF in partizanstva (ne torej porasta terorja in revolucije) ter so se, kot točno ugotavlja poročilo, v svoji nemoči zatekle najprej k italijanskemu, potem pa k nemškemu okupatorju. V razmerah okupacjje, ko je okupator organiziral svoje pomožne policijske in celo vojaške enote, jih oboroževal, oblačil, hranil, zdravil in plačeval (obstajajo natančni nemški spiski imen domobrancev, ki so prejemali mesečno plačo), to ne more spremeniti stanja državljanske vojne. Partizani so četrto zimo doživljali pospešeno aktivnost nacistične, kozaške, domobranske soldateske; Ljubljančani za žico in bunkerji se niso tresli pred OF in VOS-om, ki ga ni bilo več, temveč pred ovaduhi in črno roko; zavezniški protiobveščevalni oficirji niso vedeli nič o sabotažah na progi Ma-ribor-Trst; domobranci, ki so varovali proge in mostove, pa so streljali na partizane mineije. Razpravljanje o državljanski vojni in pjenih posledicah je prisotno vrsto let v slovenski publicistiki - manj v zgodovinopisju - in to ne samo v Sloveniji. V poročilu je dilema državljanska vojna ali NOB omenjena večkrat in je nekakšna rdeča nit poročila. Smoter trditev o nekakšni kratkotrajni, čisti ali izsiljeni državljanski vojni v pogojih okupacije je izenačevanje partnerjev - zmagovalcev in premagancev. Pomeni na koncu izničenje NOB in rehabilitacijo kvizlinštva. Tudi zahodni zavezniški med-vojni dokumenti zamisli o državljanski vojni ne potrjujejo. Zato zavezniki tudi niso sprejeli predloga ameriškega podpolkovnika Mc Dowlla, naj bi k domobrancem poslali zveznega oficirja. Zavedali so se absurda, da bi v štabu, kije deloval pod skupine, ki ostaja idejno vodstvo prehaga^ja slovenskih katoliških množic na napredne pozicije (točka n., poglavje d. Dolomitske izjave). Trditev, da partizansko vodstvo ob kapitulaciji Italije ni pokazalo nobene pripravljenosti vsaj za premirje (stran 66), ni v skladu z zgodovinskimi viri. Prav tako ti viri ne potrjujejo trditve, da se je partizansko vodstvo posebej pripravilo prav za obračun z domačim nasprotnikom, ter si tako zagotovilo hitro zmago v tej kratkotrajni, nekajtedenski čisti državljanski vojni v ljubljanski pokrajini. V prvi vojaški monografiji (NOV na Slovenskem 1941-1945), ki jo je pisatelj Javoršek imenoval najponosnejša slovenska knjiga, je obdobje kapitulacije obravnavano na 30 straneh (stran 501-531). Tu so podrobno obrazložene priprave partizanov na zlom fašistične soldateske. Glavni smoter je bila razorožitev okupatorskih enot in tistih stražarskih in četni-ških, ki ne bodo položile orodja. Šlandrova brigada ni prišla s Štajerske zaradi obračunavanja s kvizlingi, pač pa zato, da bi branila osvobojeno ozemlje pred zasedbo nacistične vojske. Partizanski obračun s stražarji in četniki ni mogel biti usmiljen. Ne moremo ga obravnavati izven temeljnega smotra NOB - osvoboditve celotnega narodnostnega ozemlja. Izvirna zamisel avtorjev poročila o kratkotrajni čisti državljanski vojni temelji na dejstvu, da italijanskega okupatorja javnega mnepja (to javno mnenje je po kapitulaciji bilo na strani partizanov, kar dokazuje tisoče mladih novih partizanov, ki so oblikovali Ljubljansko in druge brigade). Če so vaški stražarji in četniki v službi fašistične okupacije pomenili nož v hrbet slovenskemu narodu na Primorskem, ki so se od nastopa fašizma upirali nasilju, pomeni sporazumevanje z nemškimi krvniki dokončno izdajstvo celotnega slovenskega naroda. V poročilu je zapisano: »Ob pritisku nemške oblasti, ob oportunizmu nekaterih (katerih?) protirevolucionarnih dejavnikov ter agresivne propagande seje ob slovenskem domobranstvu ter generalu Rupniku ustvarilo vzdušje, ki je deloma že imelo totalitarna obeležja. V ta sklop je mogoče uvrstiti tudi dve domobranski prisegi...«(67. stran) To je zelo točna in pomembna ugotovitev. To vzdušje je ustvarjala in usmerjala trojka - Rčsener, Rupnik in tudi škof Rožman, pri katerem so bili pomembni sestanki takratnega slovenskega meščanstva. Rčsenerja ni treba predstavljati. Ivan Cankar pravi, da se človek podpiše na vsako stvar, ki se je dotakne. Rčsener se je podpisoval pod rdeče plakate seznamov slovenskih talcev širom po domovini. Za Rupnika je v poročilu na 65. strani zapisano, daje videl rešitev slovenskega vprašanja pri Nernčji kot prenovi-tejici Evrope. S svojim antisemitizmom in obsojanjem zaho- uMeščanske stranke so se ustrašile vzpona OF in partizanstva (ne torej porasta terorja in revolucije) ter so se, kot točno ugotavlja poročilo, v svoji nemoči zatekle najprej k italijanskemu, potem pa knemškemu okupatorju. V razmerah okupacije, ko je okupator organiziral svoje pomožne policijske in celo vojaške enote, jih oboroževal, obladl, hranil, zdravil in plačeval (obstajajo natančni nemški spiski imen domobrancev, ki so dne plutokracije je bil podoben Ljotiču. 0 škofu Rožmanu avtorji ne upajo povedati resnice, niti ne tega, kar so povedali ali zapisali dr. Trstenjak, pisatelj Finžgar, dr. France Koblar. Ali celo Vatikan po njegovem sramotnem begu po porazu nacizma. V poglavju o graditvi slovenske državnosti (stran 70) je zapisano, daje bilo za nasprotnike OF neugodno, ker jugoslovanska begunska vlada ni mogla sprejeti izjave o značaju obnovljene Jugoslavije zaradi nasprotij med srbskimi in hrvaškimi politiki, kar pomeni, da je za slovenske kvizlinge četniškega ali klerikalnega porekla bilo to prerekanje pomembnejše od samoodločbe slovenskega naroda. Tuje še druga, kar smešna ugotovitev, da tabor nasprotnikov ni mogel svojih nazorov oznanjati v legalnem časopisu, kije bil pod okupatorjevim nadzorom. Za skrite smotre nasprotnikov OF in NOB tako slovenski narod ni mogel zvedeti; Slovenci so lahko brali samo legalne časopise, ki so vsak dan pisali o zmagi nacistične Nemčije in še vsakršne laži, da bi oklevetali partizanstvo in OF. Z ukinitvijo Glavnega štaba NOV in PO Slovenije (ne pokrajine, kot je zapisano v dokumentu, stran 71) je slovenski narod resnično izgubil pomemben atribut svojesuverenosti. Partizansko izročilo pa s tem ni ugasnilo. Pretežno so slovenski oficirji in partizani prešli v KNOJ in OZNO, kar potrjuje tudi poročilo na koncu 74. strani. Izjemajebila 14. divizija, premeščena pozneje v Vojvodino. Partizansko izročilo je ponovno oživljalo v vseh kriznih situacijah, v celoti je postalo pozneje doktrina teritorialne obrambe, kije pokazala svojo moč v osamosvojitveni vojni leta 1991. Na 72. strani je zapisano, da so bili zavezniki obveščeni v povsem partizanskem duhu, ker so bile njihove misije omejene na partizanske vire. Zato naj bi prevladoval politični in vojaški pragmatizem in zelo na- svetu, ker niso hoteli priznati, da seje nova Evropa oblikovala po izročilu protifašistične koalicije; kot tudi niso hoteli priznati avnojske Jugoslavije in republike Slovenije znotraj nje (z novimi mejami) z velikim gospodarskim in kulturnim napredkom. Avtorjem poročila bi lahko zameril, da se niso več poslužili dejstev, ki so bila objavljena v (že objavljenih) številnih poročilih zavezniških oficirjev (Lindsey, Moore, Wilkinson in drugi). V poglavju, ki obravnava konec vojne (stran 73-76), je pomapjkjjiv delež slovenske partizanske vojske (7. in 9. korpusa in IV. operativne cone) pri osvobajanju celotnega narodnostnega ozemlja. Slovenski partizani so morali zdržati strahoten vojaški pritisk umikajočih se vojska z južnoevropskega in balkanskega bojišča. Slovenske enote so prve prišle do skrajnih meja slovenskega narodnostnega ozemlja. Poročilo pravilno ugotavlja, da se je na slovenski zemlji takrat znašlo kar osem armad iz štirih vojska. Brez moči in žrtev Jugoslovanske armade, pa tudi brez boja slovenskih partizanov v skupnih operacijah ne bi zmogli zlomiti nacistično-kvizlinške fronte in osvoboditi Trsta. Vojnaje v Sloveniji trajala še teden dni po kapitulaciji nacistične Nemčije. Rčsener in Rupnik sta domobransko vojsko do konca pozivala k obrambi. Četrtega maja pa je separatistična »slovenska vlada« v razglasu povedala, da so domobrance preimenovali v »Sloven-sko narodno vojsko«. Ta sesta-nek na Taboru, ki mu je prisostvoval tudi škof Rožman, je dr. France Koblar imenoval »zadnjo noro omejenost separatističnega meščanstva, ki sije nadelo deloma nacionalni lisp, v glavnem pa verski plašč - skok obupancev v gluho domišljijo in domišljavost narodnih pokvarjencev« (E Koblar: Moj obračun, 186-187 stran). Ta vojska je potem skupaj z ostanki nemške vojske bežala na Koroško ter pri tem v poslednji bitki ob Dravi ubijala par- komunizma v velikoruskem odnosu do Balkana in srbskega kot večinskega naroda v tem prostoru. Če bi bila resnična teza o sporu dveh suverenov, bi morala nasprotja ugasniti po smrti Stalina, pa so spori oživeli po okupaciji Čehoslovaške z doktrino omejene suverenosti. Poročilo obravnava značilnosti slovenske politike do 1955. leta. Jugoslovanske poti v socializem celo prvih deset let po zmagi ni mogoče Izenačevati s sovjetskim sistemom ali realsocialističnimi režimi v vzhodnih satelitskih državah, kakor tudi (in predvsem) slovenske poti v socializem ni mogoče izenačevati z jugoslovanskim sistemom, čeprav smo živeli v enotni zvezni tako imenovani »partijski državi«. Posebnost Slovenije Je bila OF in SZDL s svojimi sveti, posebnost je bila odprtost meje, manjšinska politika, policentrizem, komunalna in krajevna samouprava, tudi človekove pravice in kulturna politika. Slovensko politično in državno vodstvo je imelo v zvezni državi napredno vlogo vse do ustave 1974, zadnjega preizkusnega kamna za preživetje federalne skupnosti. In potem vse do 14. kongresa ZKJ. Kaj naj bi rekli o poročilu dvanajsterice zgodovinarjev potem, ko smo knjigo prebrali, jo odložili in premislili rezultate in domet vloženega truda avtorjev? Morda najprej to, daje k|jub pomislekom, ki smo jih našteli in jih bodo morda še več našli drugi bralci, pomemben izziv sodobnemu zgodovinopisju. Odpira mnoga vprašanja, odstira zavese in razčiščuje žgoča protislovja slovenske sodobne zgodovine od tridesetih do sredine petdesetih let, to pa je prelomno obdobje za usodo in preživetje slovenskega naroda in za oblikovanje njegove držav-nosti. Pozitivna plat poročiiaje, d« pisci niso hoteli podpreti teženj tistega dela nekdarje politične emigracije, ki hoče razvrednotiti NOB in pridobitve tega boja ter rehabilitirati sodelavce okupatorjev. Tudi ne teženj po proglasitvi vsega tega obdobja za zločinskega ter KPS in OF za zločinski organizaciji. To so te ekstremne sile pričakovale, in zato tudi močno kritično obravnavajo to poročilo. Negativna stran tega timskega dela, in to zlasti zaznava bra- “Partizani so četrto zimo doživljali pospešeno aktivnost nacistične, kozaške, domobranske soldateske; Ljubljančani za žico in bunkerji se niso tresli pred OF in VOS-om, ki ga ni bilo več, temveč pred ovaduhi in črno roko; zavezniški protiobveščevalni oficirji niso vedeli nič o sabotažah na prog Maribor-Trst; domobranci, M so varovali proge in mostove, pa so stkati na partizane minerje.’’____________________ gativen vtis predvsem o generalu Rupniku. To ne pomeni nič več in nič manj, kot da so partizani dezinformiraJi zavezniške štabe in londonsko angleško in begunsko vlado. Zavezniki so razpolagali z lastnimi viri, kaj se dogaja v Jugoslaviji in Sloveniji, vse bolj so morali računati z vojaško in politično močjo jugoslovanskega in slovenskega osvobodilnega gibanja. Ko so bili v »Londonu« že povsem na partizanski strani, ko so se pojavili govori Kuharja na radiu, misija Cankarja, Snoja in drugih, pa so v kvizlinškem taboru še vedno trdili, da v Londonu ne poznajo situacije, da nasedajo židovsko-bolj še viški zaroti in propagandi. »Slovenec« je 8. oktobra 1944 objavil javno pismo Rupnikovega zeta Stanka Kocipra predsedniku britanske vlade Churchillu, v katerem ga sprašuje, ali sedaj že vidi, kako prav so' imeli domobranci, da so se zvezali z-njegovimi (Churchillovimi) sovražniki. Pismo pa konča takole: »Postali pa vam bomo pravi prijatelji, kadar boste stopili v evropski blok, ki ga Hitlerjeva Nemčija že odleta 1941 vodi v borbi za obstanek, ki ga ogroža židovski satan boljševiške igre.« Take in podobne floskule so potem ponavljali domobranski emigrantski propagandisti po tizane. Voditelji, ideologi, komandanti in duhovniki kurati so jo v Vetrinju skrivoma zapustili. Trditve o takojšnjem prehodu v proletarsko revolucijo (stran 79) nimajo opore v virih in stvarnosti. S komunistično nevarnostjo ni mogoče opravičevati kolaboracije ne s fašisti ne z nacisti. Ob koncu poglavja o značaju vojne 1941-1945 zapišejo avtorji naslednje: »če torej upoštevamo vse slovensko ozemlje in ves vojni čas, lahko državljansko vojno na Slovenskem označujemo kot časovno in krajevno omejen pojem.« Kako naj to razumemo? Časovno na obdobje kapitulacije fašistične Italje in krajevno na »La Provincia Italiana di Lublana». Informbirojevski spor prikazujejo zgodovinarji kot boj dveh hegemonov - Tita in Stalina, ki se je bal, da bi lahko Tito ogrozil njegov primat (stran 101). Po svojem vzroku in posledicah tega spora ni mogoče omejiti na kult osebnosti dveh vodilnih mož. Spor je mnogo globlji in večplasten. Jugoslovanska NOB in slovenska znotraj nje je presekala popkovino svetovnih imperialnih sil na Jugu Evrope in Balkanu. To je glavna pridobitev NOB, čeprav seveda ni s tem odstranila strateških interesov Sovjetske zveze. Ti se kažejo tudi sedaj po padcu lec iz vrst partizanov ali nekdanji aktivist OF, pa je težnja po opravičevanju ravnanj slovenskih kvizlingov. Nedvomno so v tako imenovanem meščanskem taboru obstajale močne struje, ki so se upirale kolaboraciji in nacionalnemu izdajstvu, čeprav so bile znotraj slovenskega prostora s silo zadušene. Rekli bi, da je polstoletna razdaja od partizanske zmage dovolj velika zgodovinska distanca za objektivno obravnavanje celotnega dogajarja - narodnoosvobodilnega in kolaboracije. Morda pa je nekajletna razdalja po zrušitvi berlinskega zidu, po razpadu sovjetske, čehoslovaške in jugoslovanske federacije, po propadu komunističnih držav prekratka zgodovinska distanca za objektivno presojo vloge komunističnih in socialističnih strank in držav. Velikanski premiki v razporedu politične, gospodarske in vojaške moči v svetu, porast nacionalizma in populizma v nekdanjih socialističnih državah, naraščajoča plima protikomunistične koalicije - vse to ovira objektivno presojanje družbene vloge in pomena delavskega gibanja, socializma ih marksizma. Morda bodo avtoiji, ki so večinoma pripadali nekdanji KPS, čez deset let marsikaj napisali drugače, jasneje, objekti- VneJe' Mitja Ribičič France Trebčan: »Ločitev duhov« m Slovenskem (2) Upi v cesarja, za katerega ne vedo, da ie božjasten • Se uresničuje Prešernova napoved? • Zupan pobegnil iz mesta • Kmetje v Vodmatu proti mitnicam » Janez Trdina zapustil stražarsko mesto, ker pa ga ni nihče Pogrešal, ga niso obtožili dezerterstva Medtem so se jjudje v gostilni dogovorili, da odpotuje manjša delegacjja v Ljubljano, kjer bodo Poizvedeli, kakšne so nove postave, po katerih bo treba poslej delati in živeti tudi v njihovi dolini. Ker je bil v delegacijo izbran tudi Medved, seje ponudil, da kot svobodrjak vpreže lojtrski voz, ki so ga okrasili s smrekovimi vejicami. Sami so si v gumbnice zataknili bele trakove, Za katere niti niso dobro vedeh, kaj pomenijo. Zadoščalo je Adamovo pojasnilo, da ijučje na dunajskih ulicah nosijo takšne trakove kot znamenje privržen-cev revolucije. V Ljubljani so srečevali ljudi, Izmed katerih so mnogi govorili nemško. Bili so kot na trnju, čeprav so vsaj na videz ohranjali mirno kri. Razglašena svoboda je delovala kot magnet. Slišati je bilo vprašanja, zakaj na gradu ni slovenske zastave. Napovedovali so, da bo gosposka na večerni predstavi v gledališču Pozdravila spremembe in da bo mesto slovesno osvetljeno. Ko je Medved popoldne kolovratil po mestu, ker se ni imel kam dati, je vnovič srečal Adama. “Ubogi cesar,” mu je potožil Martin. “Kako bojo neki to naredili de bo toliko milijonov ljudi, ki žive po več sto milj vsaksebi v cesarstvu, ob enim in brez prepira gospodarilo, se med seboj lepo zastopilo in vsako reč tako sklenilo, de bo vsim prav? To skoraj ni mogoče, a ne?”. “Ne polagni prevelikega upanja v našega cesarja," mu je rekel. “Ferdinand je božjasten, zato nima več skoraj nobene bese-de. Na Dunaju vlada dvori ” Jezus Kristus, pa menda ja he?” ge je Martin prestrašil Adamovega odkritja. On je vendar po milosti božji cesar Av-stnlje, zato mu Bog ni mogel naložiti takšne pokore, si je mislil, nato pa vprašal: “To se pravi, da cesarja večkrat zvije?” “Vrže ga tudi takrat, kadar bi moral sprejeti kako pomembno odločitev, pa jo z izgovorom Cesar Ferdinand I.je bil božjasten, zato ni imel skorji nobene besede. Kmalu po marčni revoluciji 1848 gaje zamenjal osemnajstletni Franc Jožef I., kije cesaroval doleta 1917. tehta vse negativno,” je odgovoril Adam. “Si bral Prešernovo Zdravljico?” gaje nenadoma vprašal Adam. “Ko sem na Dunaju korakal v povorki meščanov, delavcev, študentov in dijakov, se mi je zdelo, da vsepovsod slišim Prešernove besede: žNaj zdrobe - njih roke - si spone, kjer jim še težel’ Skrajni čas je že, da Bleiweis popravi krivico, ki jo je storil, ko je v Novicah protežiral Koseskega in zametoval Prešerna I" Mrak je že padel na mesto, obljubljene slavnostne razsvetljave pa ni bilo od nikoder. Nekdo je povedal, da seje slovesnost v gledališču že začela in da so pravkar zapeli cesarsko himno. Medvedje bil v skupini ljudi, ki jo je vodil Adam. Ker niso vedeli, daje župan v gledališču, so se namenili, da ga obiščejo na bolezen podurha z Dunaja,” seje nasmehnil Adam. “Liberalni tabor se navdušuje za nadvojvodo Janeza, kralja Matjaža nove dobe. Želi, da bi kot sin habsburškega cesarja Leopolda LL. čimprej zameiijal bolnega Ferdinanda. 0 nadvojvodi gre glas, daje Slovencem naklonjen in da se zavzema za temeljito preureditev cesarstva po načelu: čim bolj bodo zadovoljni narodi, ki sestavljajo cesarstvo, tem močnejša bo kronovinal” Medved je bil še bolj zapre-paščen, ko mu je Adam spregovoril o francoski revoluciji, saj se mu je že sama beseda revolucija vzbujala strah. Doslej so o iyej govorili kot, u HajvSuji pošasti tega sveta, pa se najde človek, ki pravi, da ima revolucija še vedno veliko privlačna moč, je pomislil. Adam je prvi, ki trdi, da se z njo začenja nova doba, v kateri si ljudstvo, čeprav ne premočrtno, širi prostor svobode, se pomnožuje in pričenja vplivati na potek dogodkov. Odprla je mnoga nova vprašapja, ki so se še včeraj zdela nemogoča. Z revolucijo na Siciliji in nato na Dunaju seje val približal tudi Slovencem, ki že dolgo čutijo potrebo po združitvi slovenskega narodnega ozemlja v eno upravno enoto. “Ktj pa vse tiste strašne stvari, ki se dogajajo v revoluciji?” je vprašal Martin. “Sevedaje francoska revolucija kot reka, ki naplavi tudi kaj slabega, celo kakšno truplo, ampak tisto dobro v njej, tista njena rodovitna naplavina, od- V kratkem bo Izšla knjiga Franceta Trebčana, ki ima za zdaj še delovni naslov -»Ločitev duhov« na Slovenskem (ali tudi od pameti). Zanimiva bo predvsem za preproste ljudi, ki se pogosto vprašujejo: »Od kod spet toliko sovraštva med nami? Nam je res na kožo zapisano, da se moramo gristi med sabo, drug na drugega pljuvati, drug drugemu kopati jamo? Pri tem pogosto ne pomislijo, da se nadaljnje stara slovenska navada »ločitve duhov* ali ločitve od pameti. Prav o tem govore zgodbe v tej knjigi. Nobena ni izmišljena, vse so Izbrskane iz porumenelih strani Časnikov, avtorjeva je le izbira in način predstavitve. Avtor vpleta v kroniko dogodkov od leta 1848 do leta 1941 usodo Medvedove družine skozi več rodov; ne zaradi leposlovnih ambtajj, temveč dabi z njimi povezoval resnične dogodke. S tedanjim jezikom, njegovo barvo in mikom je ohranjeno tudi neka) patine tedanjega časa. Objavljamo nekaj samostojnih, iz celote iztrganih odlomkov iz prve polovice knjige. na domu in z njim kot zakletim sovražnikom svobode obračunajo; kako, to tisti hip ni bilo nikomur jasno. Ko so zvedeli, daje na slovesnosti, so se podali proti gledališču, tam pa so jim povedali, daje pobegnil iz mesta. Kmalu seje razneslo po mestu, da so si meščani in kmetje, predvsem tisti iz Vodmata, hudo v laseh. Kmetje so ob vhodih v mesto rušili mitnice kot simbole osovražene Metternichove oblasti. “Odslej ne bomo več plačevali mitnlne,” so vpili kmetje, ki so V zgodnjih jutranjih urah je nekdo med ljudi razširil vznemirljivo novico, da ustanavljajo narodno gardo, ki bo poskrbela za red in mir, predvsem pa naj bi kmete spravila k pameti. “Pravijo, da bo zasedalo naglo sodišče in sodilo vsem, ki so sodelovali v demonstracijah,” je mlad mož, domnevali so, da je policijski agent, prestrašil ljudi, da so se razbežali na vse strani. Medved seje poln vtisov, pomešanih s strahovi, vrnil domov. Ob razburljivih vesteh naslednjih Peter Kozlerje, čeprav je verjetno izviral iz kočevske nemške rodbine, leta 1848podpiral zob tevo po Zedinjeni Sloveniji. Leta 1883je narisal prvi "Zemljevid slovenske dežele ", ki pa so mu ga oblasti zaplenile. upali, da bodo njihovi pridelki poslej mitnlne prosti. Marsikdo je predobro vedel, da iz mitnin že dolgo več ne vzdržujejo cest in mostov, temveč so le vir za polnjenje mestne in državne blagajne. Adam je pozneje zvedel, da je bil v stotniji narodne garde, ki se je pripravljala na boj z Vodmočani, tudi osmošolec Janez Trdina. Stotnik je njega in njegovega prijatelja postavil na stražo, potem pa pozabil nanj, ker se je v krčmi napil. Čakala sta ga kakšno uro, potem pa sta šla domov spat. Bila bi kaznovana kot dezerterja, ker pa ju ni nihče pogrešal, jima je ostal le spomin na komedijo narodnega stražarstva in legionar-stva. “Nationalgarde” so rekli ljubljanski imenitniki, presrečni, da so dobili svojo narodno stražo in se jim ne bo treba bati preku-cuhov. tednov in mesecev je bil razpet med zahtevami po doslednosti revolucije in svarili pred nevarnimi prekucuhi. “Zdaj ali nikdarl Pa hitro, hitro, mi tako zadnji pridemo, vse dežele so že na Dunaju, ali Slovenca še nil Gorje nam, če zavolj naše nemarščine pade naša narodnosti ” je v slovenskem časniku bral besede Ptujčana Davorina Trstenjaka, žmes-tne in velike fare kaplana’. Manj obetajoč je bil dopis iz Laškega. Ljučlje na tamkajšnem sejmu, nezadovoljni zaradi previsoke sejmine, so “ino hitro ... začeli mirne ludi pretepati”. In zakaj? Zato, ker bi bili morali za prostor, na katerem so prodajali svojo živino, plačati 4 krajcarje. “Je to za smejati al zajeziti?” seje vpraševal časnikar. “S£y ni nihče prisiljen svojo živino na sejem peljati...” (Dalje prihodnjič! Tretji na stopnički, pa kljub temu prvi V športu je vedno (skoraj vedno) tako, da si lahko prvi, če si v danem trenutku najboljši. Mesto na zmagovalnem odru si določaš sam. No, za določanje zmagovalca med avtomobili pa je nekoliko drugače. Tisti, kijim je dano, da odločajo o izboru avta leta, Postavljajo kriterjje, ki so lahko za nekatere objektivni, za druge pa subjektivni. Menda tudi pri nas-ni vsem Povšeči, daje prva stopnička bila določena za \folkswa-gnov polo. Dvomiti je, daje bilo kaj narobe pri tem ■zboru. Za vse tiste, ki o odločitvi slovenskih ooenjeval-csv avta leta dvomjjo, smo izbrali primer, ki dokazuje, da bi lahko imeli prav - tako prvi kot drugi. Na primer. Bravo, ki so mu namenili stopničke v Evropi, so Pred tem izborom po testnih primerjavah ene od redakcij uvrstili šele na tretje mesto. Pa poglejmo zakaj I Za nemško revijo Auto Zeitung ne bi mogli trditi, da se testiranja in primerjalnih testov loteva nestrokovno. Obratno: za teste, kijih pripra- Opel Astra 33.881 DUM fiat Bravo 33.847.000 ITL vlja ta revija, mirno lahko zapišemo, da sodijo v vrh korektne profesionalnosti. Tako so v decembrski številki te revije objavili primerjavo testnih podatkov med avtomobili: Fiat Bravo, Honda Ci-vic, Opel Astro in Volkswagnovim golfom GTL. Ker nam prostor ne dopušča navajanja vseh podatkov, naj zapišemo, da ta testna primerjava upošteva primerjavo naslednjih področij: podatkov po karoserijah, podatkov o družinskih potrebah, ki se zahtevajo od avtomobila, podatkov, ki zagotavljajo udobnost, podatkov o hrupnosti vozila pri razhčnih pogojih vožnje, podatkov o udobnosti in upravljanju vozila, podatkov o pospeških in elastičnostih vozila, podatkov o zmogljivosti motorja ter upoštevanju varnosti parametrov, kot so zaviranja v najrazličnejših pogojih, podatkov s področja ekologije in nenazadnje ekonomske primerjave, ki obravnavajo podroiga, tako vzdrževalnih kot potrošnih stroškov za posamezni model vozila. Mimogrede, navedeni kriteriji upoštevajo primerjavo za kar sedeminosemdeset postavk. No, in kaj so ugotovili? VWQolt OTI34.881 DEM Honda Civic 33.816 DEM Področje primerjav Razvrstitev avtomobilov od 1. do 4. mesta Bravo Civic Astra Golf karoserija 4 3 1 2 družinske potrebe 1 4 2 3 udobje 2 4 2 1 tehnični podatki 3 4 1 2 vožnja in varnost 2 3 1 1 ekonomski in ekološki kriteriji 1 2 4 3 skupna razvrstitev 3 4 1 2 Prvo mesto pri teh primerjavah “od glave do pete” je z majhno razliko pripadlo opel astri. Sledita golf in fiat. Zadnje, četrto mesto pa so prisodihjaponcu. In ne glede na to zelo natančno testno obravnavo, ki trdi, da torinski lepotec bravo ni sposoben premagati svojih konkurentov, so mu v Evropi pripisali prestol naj-avtomobila. Pa se zato nihče ne huduje. Končno, zakaj bi sel Vsi se namreč zavedamo, da pri nakupu avtomobila odloča individualni okus kupca in seveda “debelina” njegove denarnice. Koliko bi morali odšteti za v primerjavi navedene avtomobile? Pod fotografijami navajamo okvirne končne cene. TJvoz starih avtomobilov še vedno na prepihu Kot kaže, so v resornem ministrstvu začeli resno razmišljati o svqji potezi, ki zadeva uvoz starih avtomobilov z zmanjšanimi dajatvami Tako je soditi po nekaterih zadrjih izjavah. Upati je, da bodo v kratkem z dopolnilom onemogočili vsni uvoz prastarih avtomobilov. Če namera nipovsem realna, bibito modro, da bi vladne “strokovnjake”, ki še vedno trdjjo, da nas tak ukrep ne bo napravil za “odpad” Evrojpe, pri ministrstvu poslali na izlet, in to brez posebnih stroškov. Skočiti je potrebno le do ljubljanskega sejma starih avtomobilov, kjer si bodo prldo-bih ustrezne podatke, da bodo čimprej odpravili to nesmiselno uredbo za državo kot oeloto. Bomo videlil Izziv prihodnosti Na razstavi Motor Show v Detroitu predstavlja Chrysler študijo prihodnje generacije limuzin višjega cenovnega razreda, imenovano LHX. Da bo limuzina prihodnosti nekaj posebnega, kaže podatek: motor, ki bo poganjal tega velikana, bo zmogel kar 250 konjskih moči, medkolesna razdalja pa bo znašala 3,15 metra. Mimogrede, mercedes razreda S, ki sodi že med “velikane”, ima medkolesno razdaljo 2,94 metra. Za vse tiste, kijih zanima prihodnost, pa še podoba novega prvenca, ki ga pripravljajo pri Chryslerjul Te vrstice pišem v trenutku, ko je množica političnih kombinacij, komentarjev pa tudi parlamentarnih interpretacij namena k temu, da bi naredili zakijučni račun velike koalicije še pred iztekom njenega mandata. Pri tem se Drnovška vlada v zadnjem času zateka k nekonvencionalnim političnim potezam, ki odstopajo od znanih norm parlamentarne demokracije. Predsednik vlade se v njenem imenu, brez predhodnega posvetovanja in usklajevanja v koaliciji sestaja z opozicijo; opozicijske stranke mu v teh razgovorih v “brk” predlagajo neke tehnične vlade; najmanjša parlamentarna stranka mu postavlja pogoje, pod katerimi seje pripravljena srečevati z njim, itd. itd. Na drugi strani pa mu koalicijska partnerja odtegujeta podporo pri nekaterih “solo” potezah. Slovenijaje danes v relativno kočljivi fazi notranje stabilizacije in mednarodnega uveljavljanja. Ti procesi se lahko z nadaljevanjem “igric” (predvsem kadrovskih) znotraj velike koalicije bistveno upočasnijo; saj bi vsak nov minister v slabem letu do vohtev potreboval za vključitev v delo za normalno poslovanje dal) Sasa, kot si ga lahko privoščimo. Še več. Vprašanje je sploh, ali bi do volitev sploh lahko začel normalno delovati. posameznega ministra ali prekinitve koalicijske pogodbe z enim od koalicijskih partnerjev je v tem, da odstopi tisti, ki mu je mogoče očitati neuspešno delo. Za upravičenost Drnovškove vladavine (po mnogoštevilnih izjavah Peterleta, torej tudi SKD) govorijo mnogo šibkejši razlogi od tistih, ki govorijo v prid, recimo obstanku ministrov ZLSD, glede na zadnje zaplete v zvezi s spremembami pokojninske zakonodaje. Slišati je namreč, da Drnovšek pogojuje glasovanje poslancev ZLSD o vladnem predlogu (predlogu, ki sta ga sprejela Drnovšek in finančni minister) sprememb pokojninskega zakona z nadaljnjim sodelovanjem te stranke v vladni koaliciji. Znano je, da predsednik vlade svojih koalicijskih partnerjev ni znal pridobiti za koordinirano delo, posebej pa je zanemaril vprašanje koalicijskega usklajevanja pri pomebnih nacionalnih temah, kot je n. pr. zunanja politika in odnos do sosedov. Če bi iz tega zornega kota opazovali stvari, kjer res vlada politična zmešnjava, potem bi temeijna morala morala voditi v odstop. Toda glede na dejstvo, da konkurenti Drnovšku priznavajo, da dobro obvladuje politično kombinatoriko, bo tudi v tej situaciji po tehtnem premisleku o koristno- “Znanoje, da predsednik vlade svojih koalicijskih partnerjev ni znal pridobiti za koordinirano delo, posebej pa je zanemaril vprašanje koalicijskega usklajevanja pri pomenidujui necions imn temstiif kot je n. pr. zunanjapolitika in odnos do sosedov. Ce bi iz tega zornega kota opazovali stvari, kjer res vlada politična zmešnjava, potem bi temeljna morala morala voditi v odstop.” (n. pr. proti vladi) ali njegovim Vodjem. Mnogi v takih situacijah ne sodelpjejo z idejnimi vodji fascinacije iz oportunizma, ampak iz prepričanja, ker jih je politično dogajanje pač tako omamilo. Ampak vrnimo se k previdnosti. Za ilustracijo sem si izbral dogodek, ki v marsičem lahko ponazori, kako politično nemodro je, ko se previdnost in pragmatizem zlepita ZLO SLOVENSKE POLITIKE E PREVIDNOST IN PRAGMATIČNOST se je nova vladajoča garnitura (v formalazvo ni opoziciji sta bili SKD in SDP) ustrašila,# tr| ali jim izključitve SKD iz vlade ne bodo za-199; merili v tnjini. Ta pomislek je kasneje Pe-Jvsi^ terle na veliko izkoriščal s trditvijo, ki jOHnja, je širil največ po tnjini, da so z DrnovškoitS6.9i na oblast ponovno prišli komunisti. sk, p, Nato so sledile volitve in v sami volilu1 kampanji je Drnovšek moral javno negira- trg0. ti, da s SKD nima nobene pogodbe in da njihovo* Vse sodelovanje (torej SKD) v njegovi vladi p0)v pr volitvah ni predvideno. To se je zdelo Š0ij£nc razumljivo, saj so SKD zganjali veliko predlo? pagando proti dotedanji Drnovškovi vladtlov, Nato je (kljub temu, da so krščanski demo-nav. krati glasovali proti Drnovškovemu man-lsj datu, ki gaje nato skozi šivankino uho rešil- 1 Jelinčič) prišlo do koalicije LDS - SKD in LDSJ lu - ZLSD. Drnovšek, po vsem videzu pa tudi drugi, so menili, da bo Peterle s svojimi inozemskimi zvezami Sloveniji na široko odprl vrata v Evropo. Peterle, so govorili, je naš človek v Evropi. Ko pa je Peterle nastopil mesto zunanjega ministra, je njegove promotoije in kritične opazovalce sloven ■ • ( ’ zunanje politike presenetilo kar nekaj dej-| štev, ki jih ne bomo ponavlajli, ker so boD| ali manj znana. Prav tako so morali povef siti glave vsi tisti, ki so veliko dali na “do-p bre” zveze Peterleta in krščanskih dSIHOT kratov z italijanskimi politiki kot so: Andreot Forlani, Biasutti, Bernini itd. Kot je znano,! so navedeni gospode imeli in še imajo ve-| like težave s svojo neoporečnostjo. Nenazadnje pa imamo velike težave s sosedo tudi mi sa Skratka, kam nas je pripeljala “previdnostJ in “pragmatičnost” na tem področju, brez" pokončnosti (tudi v notranjih medsebojr ‘ političnih odnosih) in načelnosti tistih, ki prav in se obnašajo, da so “glavni”, imamo vsi skup priložnost poslušati in gledati zadnje mesej ce. Popolna zmešnjava, je zaenkrat vmesi' rezultat. In to po nepotrebnem. Dokler pa bo za nekatere nemara še vedno važnejše,! 1 Sam kot zunanji opazovalec in tisti, ki kolikor toliko spremlja politično dogajanje na Slovenskem, še vedno menim, da bi sedanja vlada in koalicija, ne glede na svoje izrazite specifičnosti “nenaravnosti”, lahko pripeljala stvari do konca - do rednih volitev. Vendar pa je seveda prvi pogoj za to, da se vsi, ki sestavljajo to koalicijo in vlado, zavedo, da noben del vlade, niti njen predsednik, ni upravičen do izključnega ali samodejnega nasledstva te koalicije in te vlade. Njen predsednik je dobil mandat s pomočjo LDS, ZLSD in Jelinčičevih poslancev in ne strank slovenske pomladi, tudi SKD-jevih poslancev ne. Zato je seveda najmanj kar bi človek pričakoval, da se tega zave, ko govori o rekonstrukciji vlade, zamenjavi posameznih ministrov itd. z opozicijskimi strankami. Za mandatarja ga niso izvolili ne krščanski demokrati niti Janševi socialdemokrati pa čeprav jim je po volitvah namenil pet ministrskih mest, od katerih danes zasedijo še štiri (Janšaje namreč pred dobrim letom in pol zapustil vlado in koalicijo). Bistvo institucije odstopa ali zamenjave sti in škodljivosti posamezne poteze naredil takšno, ki bo zagotovila preživetje njegove politične opcije. Prav zaradi teh lastnosti do sedaj ni bil pripravljen za radikalne poteze (in menjava ministrov ali kakšna drugačna koalicijska ali vladna kombinacija je revolucionarna poteza v letu volitev) in delanje velikih političnih napak. Z eno besedo: pravidnost bo očitno tudi v tem primeru najpomembnejša. Toda vprašanje je, ah se bo ta formula previdnosti v letu, kije pred nami, tudi obnesla tako, kot seje zadnja tri leta. Mislim, da bo nastopil problem tudi za tako imenovani pragmatizem. V pohtiki se pogosto dogajajo nenačelni, pragmatični koraki in odločitve, ki se spet zlahka spreminjajo in postavljajo na glavo. Torej, imajo ob njih ali v njih zadržke vsi tisti, ki so načelni in dosledni, ki jih motijo protislovja in diskontinuitete. Zato lahko na to mesto stopi “problem” fascinacije, ko ljudje (tudi in predvsem izobraženi) po vsej priliki niso le disciplinirani strankarski ljudje, ampak so tudi fascinirani s stvarjo (problemom, vprašanjem itd.), z gibanjem uToda vprašanjeje, ali se bo ta formula previdnosti v letu, M je pred nami, tudi obnesla tako,kot se je zadnja tri leta. Mislim, da bo nastopil problem tudi za tako imenovani pragmatizem. V politiki se pogosto dogajajo nenačelni, pragmatični koraki in odločitve, ki se spet zlahka ----- —*— —•——— - — — — --fjll XT Hlth BTov 1 motijo protislovja in 'Pan ‘problem’ fascmadjSf ko soi ^udje (tudi in predvsem izobraženi) po vsej priliki niso le disciplinirani ^2 strankarski ljudje, ampak so tudi fascinirani s stvarjo (problemom, 's" vprašanjem Itd.), zgibanjem (n. pr. proti vladi) ali njegovim Vodjem. ” tiv°n Ih in je načelnost in doslednost potisnjena v drugo vrsto. Ko je Peterle spomladi 1991 odslovil dr. Mencingerja in blagoslovil Sachsa, se je ustavil proces privatizacije in začel seje rušiti Demos. V nekaterih strankah takratnega Demosa so ugotavljali, da bodo težko še naprej sodelovali s Peterletom, zato so se po novem letu 1992 začele konstruktivne nezaupnice. Na končuje Peterleta iz ministrkega fotelja vrgel Drnovšek. Takrat kako se politik ali funkcionar obnaša, in manj sme važno, kako je učinkovit, bo tako. Še najbolje iacx bi bilo, ko bi čimprej sprejeli pravila, ki bodo>gSi obvezna za vse politike. Kjer ni kriterijev,Veni je mogoče ribarjenje v kalnem. Danes potrateWov; proračunskega denaija in političnega bleff°vne ranja ni več mogoče utemeljevati z interes^, delavskega razreda. Tudi ne z interesi ene? ra; stranke ali enega pohtičnega lideija. 0 pr SultaflMel 5tev Franček Rudoff: Praktični fundamentalizem ASTEROID Slovenijaje samo drobec v vesolju. Vesolje je precej neobčutljivo za senzacije. Kar se zgodi, se pač zgodi. Države pa so zelo občutljive na valovanja med svojimi državljani. Rekli bi, da so tankočutne. Velike države (tiste s petdeset milijoni prebivalcev in več) so lahko celo zelo zelo občutljive. Registrirajo bolečine posameznih skupin. To si lahko privoščijo, ker velike države ni čisto enostavno razsuti. Z majhnimi državami je drugače. Majhne države morajo pokazati nekaj takta, razume-vanja, olikanosti, konstruktivnosti v opravkih z velikimi državami. Zato si nekoliko težje privoščijo občutljivost, kadar se kakšen sloj ali kakšna skupinica ali kakšna manjšina v pjihovi lastni državi začne zvijati v kakšni pravi ali kakšni namišljeni bolečini. Države je mogoče deliti na: velesile, tehje zdaj več, zdaj mary, potem vsaj še na zelo velike države, potem na zelo bogate države, potem na sredpje velike in sredpje bogate države... potem na mapjše in nekoliko manj pomembne države... Z majhnimi in mapj po- membnimi bo imela. Slovenija največ težas^-takšnih držav ne zanimajo- druge državen tudi če imago še tako pomembno geografsko lego. Razlika bi nastopala samo, če tri, ae Slovenija pretolkla mednajhogatejše-drfave. To •ee bo pač morala. Igra z velikimi državami je prej ko slejza.Slovenijo nogomet miške z mačko ali miške s slonom. Idealno pa je neka drugo povezovanje: tak župan mesta s sto tisoč prebivalci se lahkmnirno poveže z nekaj sto župani mest s pošto tisoč prebivaleL. Tafcfr mesfcin. -v ^■■pfcin: Aziji in Afriki in Ameriki in Južni Ameriki in Avstraliji kolikor hočeš. Mesto ne sme biti tako majhno, danebi moglo plačevati letalskih vozovnic ali da ne bi imslDJastnih moštev v raz- nih priljubljenih športih. Ali celo nekaj umetnosti. Težavaje samo, da Slovenija nima nobenega mesta z okoli sto tisoč prebivalcev. (Toliko prebivalcev je imel London za časa Shakespe-areja.) Slovenija premore samo dve gigantski univerzitetni mesti, polni železarske industrije in biznisa. Druga mesta se vrtijo okoli petdeset tisoč. No mesta s petdeset tisoč dušami so le nekoliko premajhna, da bi se njihovi župani sprehajali po svetu. Obe največ] i slovenski mesti sta daleč premajhni za klub milijonskih mest. Tudi za klub mest okoli petsto tisoč. Obenem pa njuna župana bremenijo preveliki politični, državni in sploh usodni problemi, obe mesti sta vsaka po svoje prevplivni za državo kot tako, da bi se lahko njuna župana neobremenjena spre- hajala po svetu in si iskala prijatelje. In vabila prijatelje k sebi domov. Če rečemo, daje vsa Slovenija velika kot Miinchen, moramo priznati, da to ni res: če seštejemo vse mestne prebivalce v Sloveniji, jih je komaj za petsto tisoč. Preostali so pač vaščani ali tržani, če se temu strokovno tako reče. Slovenija ni niti taka kot Beograd. Se huje, niti taka kot Zagreb. Če sem nesramen in rečem, daje Slovenija pravzaprav ljubka vas z dvema večjima in šestimi manjšimi administrativnimi centri, potem pač moram predlagati, da se Slovenija poveže z drugimi podobnimi pokrajinskimi tvorbami kje v Keniji ali Indiji ali Južni Ameriki. Ali s primernimi turističnimi pokrajinami kje v Aziji. Tibet, na primer, bi bil primeren. ■ Če naši smučarji/smučarke nastopajo v slalomu in veleslalomu, smuka se pa že ves čas izogibajo, pomeni samo, da so pametnejši kot naši politiki. Pač nastopajo v disciplinah, kjer se lažje-prebijejo naprej. Če se je sploh kje lahko prebiti naprej. Slovenija nima kaj početi z Italijo kot državo. Neke italijanske pokrajine ob njeni meji in neka mesta tam okoli bi pa lahko zahtevala takojšno vključitev Slovenije v Evropo. Seveda, če bijih prepričali. Seveda, če bi se uspeli spoprijateljiti z njimi. Tudi ni nikakor jasno, da bi se kdo skregal z državo, kot je Srbija, potem bi se pa razumel s približno enako veliko Avstrijo. Pač pa bi Slovenija lahko postala nepogrešljiva za kakšno avstrijsko, pa še za kakšno madžarsko... pa še za kakšno hrvaško pokrajino... Ja, tudi Hrvaška je pravzaprav prevelika država, da bi se lahko ukvarjala s svojo malo sosedo: posebno še zdaj, ko jedo vratu zapletena z Bosna.. Celo Bosna je prevelika zasžavensko partnerko. Tudi če jo prepolovijo. Če hutttr ditt malirpmic, si poišči asteroid. Ce hočeš življenje v miniaturi, potem sejegpač potrebno navaditi na izdelovanje miniatur. To pa pomeni: delatii fine poteze. Pad. mikroskopom. Švicarji so se zateklijssiEsr-stvo. In izdekiv 11 ni i i i II. Imžokola^gr Slovenija at izdelovanje zdravil. Kdaj bo izdelala še kakšno pryetno drogo zase? Ce bi Ptuj imel petsto tisoč prebivalcev, bi bil Bratislava. 'Poti ii pi Ampak še vedno bi ležal ot0no Dravi, ne ob Donavi. ij Tudi če bi Ljubljana ime-L la štiri milijone prebivalcev, L, ne bi bila Berlin. Niti Hon-|ien gkong. faja Država mora biti občutljiva ;ono za svoje prebivalce: mladici ^ mora dan na dan zagotavljati j(,e dajih čaka ves planet in vsa0r vesolje in da bodo povsoij(>j0' zaželeni, potrebni, nenadO',te ^ mestljivi. Prepričati moravS| otročičke že od vrtca naprej,^,, daje biti Slovenec biti isMj p kot Evropejec in uspešei!^ bogat Zemljan in pravi maUu,, princ v vesolju. > jt Samo država, kije prijazniKjn( z upokojenci, lahko doseže,^ da so študentje požrtvovalnem in zagnani. Pri tem pa j^i£ne seveda jasno, da mora bit>>iiv ta ista država prijazna tudi0Vjr s študenti... tn^ V majhni državici med gorami in rekami in z maKjj s| cestami, kjer si vsakdo žel'aVj| najboljši avto, lahko samOj. opažamo, da je proračuC^f1' krojen po željah in glasno'Cn( izraženih željah, manj pa filigranski občutljivosti z^1 asteroid nepravilne oblike,r° asteroid, imenovan Slovenija' ^11 Sloveniji želim nekaj čviL stih mest s sto tisoč prebij valci in neutrudnimi med-1'1 narodno priljubljenimi župa" ^1 ni. i Problematiki obratovalnega časa v dejavnosti trgovine OTREBUJEMO NOV PRAVILNIK KAJ DELAJO ^ ®žv°jne tendence Slovenije so vsekakor v prid razvoju trgovine. >!Z trgOTskih pravnih oseb v prihodkih gospodarstva je bil v ;e.1995 kar 26,5 odstoten, v čistem dobičku pa 20,56 odstoten. #vske pravne osebe zaposlujejo 13,14 odstotka zaposlenih v rn«< arstvu’ soc'alno varnost z delom v trgovini si tako ustvarja ' -It delavcev in njihovih družin, od tega kar 68 odstotkov nj ’ Pretežno mater z otroki. ^trgovsko dejavnostjo se uk- prevladujočega družbenega sek-pO več samostojnih podjet- torja trgovine, kjer se je pri na-gep'r*reko 6.500 jih zaposluje črtovanju obratovalnega časa pro-’0- | no.5-000 delavcev. Zadnji dajaln in delovnega časa zaposle-^ložljivi podatki o številu su- nih vsaj delno upoštevala delov-10- ov ^^žejo, da se intenzivnost nepravna zakonodaja. 'navijanja novih subjektov Poletu 1993,ko seje množično Šil. umirja. Prav tako se zrna- razvijala zasebna trgovinska deja- [)g;3e tudi število zaposlenih, s vnost z vsemi deviantnimi poja-idil delavk za vzpostavitev reda na tem področju. Da bi pridobili relevantno oceno, smo v Sindikatu delavcev trgovine Slovenije v mesecu novembru 1995 pripravili anketo in jo posredovali v večje trgovske organizacije oziroma njihove sindikalne organizacije. Med drugimi vprašanji, ki zadevajo izvajanje normativnega in tarifnega dela kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine, smo ankentirance vprašali tudi o tem, ali so za ukinitev obra-tovalneg nikih.t oz. večine anketnih listov v analizo, ugotavljamo, daje od 27 od- tudi v nižji ravni izvajanja pravic delavcev, opredeljenih v kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine. Za sindikat pa ni nič manj pomembno tudi dejstvo, da tak način dela izjemno negativno posega v delovne in življenjske pogoje delavcev dejavnosti trgovine. Ker so med njimi v večini ženske, matere z majhnimi otroki, posledice čutijo tudi njihove družine. V zvezi s tem predlagamo naslednje SKLEPE: • Združenju za trgovino pri GZS, Zvezi potrošnikov Slovenije in ministrstvu za gospodarske dejavnosti, predlagamo obliko- vletu 1987 je padlo na ,962 v letu 1995. sindikatu imamo izdelano °’ ki kaže na povečano pro-*"* .n'n°st dela v tej panogi, in to Stoika, kar se kaže v večji UR^nitvi delavcev. Tudi zato ■L. ^Pomembnihprogramskih , (.ndikata delavcev trgovine spremljanje področja ite ovainega jn s tem povezanega *'j Vflega časa v dejavnosti trgo- n6 razvitih evropskih državah “Področje dokaj natančno an^leljeno v zakonodaji, kjer je evan tako interes delodajalca Potrošnika in tudi delavca, ki otj-l Panogi dela. Pri pripravi nodaje in predpisov ter na-16'j Se zat0 vključijo predstav-.V|L j®*1 treh interesnih skupin, ip-jl^ojkati kot predstavniki zalih v dejavnosti trgovine v3:ofmo, naj se v naši tovrstni Irf ‘ “ttaji upošteva delovnopra-.ouodaja, kolektivne po-g60 ,n konvencije Mednarod-odi,, 8an'zacije dela, ki oprede-^e*ovni čas, počitke, od-ra 'n dopust zaposlenih, ej^ . Veniji je obratovalni čas ;to j a{^n v okviru zakona o trgo-oji.' ravilnik o obratovalnem ^Prodajaln je bil objavljen v , v"em listu Republike Slove-na’l ' 28/93. Čeprav pravilnik -6,.:“° Posega v delovne in živ-ip^vn Pogoje delavk in delavcev j6kri * trgovine, pa v nastajanje itijilpbcsedila tega dokumenta idi. . 'jučen Sindikat delavcev in 'J16 ^*ovenije, niti ni bil po- k sodelovanju. iJl er sindikat ni bil vključen v nO n° fazo nastjanja tega za de-Pt!mhV dejavnosti trgovine po-Zaiv toga dokumenta, je razu-^e'be° njc80va vsebina in do-ja' ne hitijo interesov zaposle- bk aravnan jc predvsem po in-idj „ kapitala oziroma delodajal-39j ^Prejetje bil v obdobju še eC.“; mislimo o vi za delavca in ko v novonastalih občinah oziroma lokalnih skupnostih ni strokovnega pristopa pri presoji določanja obratovalnega časa trgovin, je postal pravilnik o obratovalnem času prodajaln neuporaben in tak omogoča zlorabo, ki gre predvsem na škodo zaposlenih delavcev. Nekatere določbe pravilnika tudi niso skladne z 29. in 30. členom zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Navedeni zakon v 25 in 26. členu določa, da morajo sklepi o prerazporeditvi delovnega časa temeljiti na določbah splošnega akta, razporeditev v okviru skupnega letnega delovnega časa pa tudi na določbah kolektivne pogodbe. Pojem »dežurne prodajalne« v pravilniku o obratovalnem času ni definiran, zato se v praksi zlorablja in uporablja predvsem v interesu delodajalcev, na splošno škodo delavcev, izmed katerih mnogi prihajajo iz oddaljenih krajev na delo le po dve do tri ure dnevno v času tedenskega počitka. Veliko pristojnosti pri določanju obratovalnega časa imajo »pristojni organi lokalne skupnosti«. Z uvedbo zakona o lokalni soupravi seje organiziranost, obseg in strokovnost občinskih uprav bistveno spremenila. V zvezi s tem, bi morali na novo definirati, kateri organ je v novi lokalni soupravi pristojen za določanje obratovalnega časa in po kakšnih kriterijih bo izdajal ustrezna dovoljenja. Ker vsega tega ni, seje predvsem v zasebnem sektorju vzpostavil tekmovalni sistem odprtosti trgovin ob nedeljah in praznikih, ki z racionalnostjo nima nič skupnega, je pa na škodo delovnih in življenjskih pogojev zaposlenih. Kaj menijo »prizadeti« V dejavnosti trgovine Slovenije posluje preko 12.800 pravnih subjektov, zapos-lenih je čez 56.000 delavcev, pretežno žensk, mater, tudi z majhnimi otroki. Na Sindikat delavcev trgovine Slovenije prihajajo odločne zahteve prizadetih stoikov članov Sindikata delavcev trgovine Slovenije, zaposlenih v trgovskih dejavnostih, odgovorilo takole-: - 63% je za ukinitev obratovalnega časa ob nedeljah; i - 12% je proti ukinitvi obratovalnega časa ob nedeljah; - 25% je neopredeljenih. Velika večina anketirancev pa meni, daje na tem področju pravi nered in anarhija in zahtevajo odločne ukrepe oblasti, delodajalcev in sindikatov. Državi tudi očitajo, da ni praktično nič storila za delavce v trgovini, da bi se prazniki, ki jih je v zakonu opredelila, tudi spoštovali. V dejavnosti trgovine se močno zlorablja 2. odstavek 63. člena zakona o delovnih razmerjih, ker so številne trgovine odprte tudi na praznične dneve in nedelje, čeprav za to ni potrebe. V Sindikatu delavcev trgovine Slovenije ne nasprotujemo dežurstvu ob sobotah popoldan in v nedeljo. Nedopustno do delavcev, predvsem delavk, in tudi zaradi neracionalnosti pa je, da so lahko odprte vse prodajalne, če se tako odločijo njihovi lastniki. To jim seveda omogoča sedaj veljaven pravilnik. K neredu na tem področju prispeva tudi odsotnost inšpekcijske službe, ki bi bila dolžna ob ugotovljeni kršitvi ukrepati. Ker gre za izjemno veliko pravnih subjektov, ki se ukvarjajo s trgo-vanjen in za majhno število inšpektorjev, je to lahko tudi objektiven razlog. Kaj predlagamo Obratovalni čas trgovin in s tem povezan delovni čas zaposlenih je nedvomno področje, ki se odvija stihijsko, neorganizirano, in takšno zahteva takojšnje ukrepanje države, delodajalcev, sindikatov in nenazadnje tudi potrošnikov. Z ekonomsko-podjetniškega vidika je neracionalna tekmovalnost med nosilci trgovske dejavnosti pri odpiranju trgovin ob nedeljah in praznikih, kar se posledično kaže rovt in Ka- zdi, like vla-iviti tele roe-po-: in-e v ene isti. tnje ične Ina-'ske ned ilrai JOg zmi viti, ;no-tcij. em-Fin ira-/re-po-hko ane avo 3 se irilo zeti iva-.To h ko Ira-sti. :mu ala, •viČ bin ne-ob-kot « v I tcij, iem iina no-. na ta* ven etn ca-in s ugi čna , ki sile rez gal, bo na- no- ško vse ek- liz ga, nel >na po- za oju ?°' ne. ilo, iko iro- xla nju ski lije ro- n). na. id- nč- ;ne za ido nč- ie-/ v oj' za cih Ja- m- da del ne, ■u.) Litostroj kot reinkarnacija Demosa Ta teden se je v Litostroju začelo dogajati nekaj, kar smo napovedali že v prejšnji številki. V njegovo lastninjenje in načrtovano dokapitalizacijo se je skozi stranska vrata vpletla politika, kar ni nič obetavnega. Litostroj je na neki način reinkarnacija propadlega Demosa, ki je izdihnil ravno v nesoglasjih o konceptu lastninske transforma-eije. Temeljni problem je namreč v tem, da je »čista« ekonomska operacija dokapitalizacije zašla v Primež političnega laicizma, ki zdaj naciji in občestvu soli pamet o pod-eenjenosti posameznih postavk Litostrojevega premoženja. Natanko lako kot Mencingerjev privatiza-eijski koncept znotraj nekdanjega Demosa. Nevarno in recidivno pa je še zlasti to, daje politika začela mešati litostrojske privatizacijske štrene sinhronizirano (vsaj časovno) z zapoznelim delovanjem pristojnih državnih institucij. V čem vidimo nevame čeri, ki prežijo na gugajočo se Litostrojevo barko? Razčistimo najprej osnovno: nikomur Se na kraj pameti ne pade, da bi ugovarjal revizijskemu pregledu agencije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, ki so ga revizorji v tem podjetju začeli °Pravljati ta teden. Prav nasprotno, kot smo zapisali že v prejšnji številki našega časopisa, je tak pregled vsekakor nujen. Predvsem zato, da se ovržejo ali potrdijo vsi sumi, ki jih je vzbudila napovedana Duhovnikova dokapitalizacija Podjetja, ki naj bi mu omogočila njegovo večinsko lastništvo. Zanimivo in po svoje simptomatično pa je, da ta pregled sovpada z orkestriranim političnim in javnim glodanjem Litostrojeve kosti. Poleg •ega tudi ne gre spregledati, da revizijski Pregled prihaja zelo pozno, tik pred pridobitvijo drugega soglasja, kar pomeni, da se bo, kot ugotavljajo tudi v podjetju, lastninjenje zavleklo predvsem na škodo podjetja. Zelo pomenljiva pa je tudi iniciacija oziroma začetna forma revizijskega pregleda. Zahtevo po reviziji je vložila družbena pravobranilka, ki zadeve po časopisnih poročilih ni pripravljena komentirati, potem ko naj bi predsednik vlade dr. Vsaez Drnovšek prejel anonimno pismo (UDBO)MAFIOLOSKI SCENARIJ SE URESNIČUJE o dogajanju v Litostroju. Neposredni in domnevni vzrok pa naj bi bili devizni prilivi iz tujine na neko slovensko banko, ki naj ne bi prihajali na naslov podjetja. Natanko po scenariju udbomafiologov, ki so tako nedvomno dosegli enega svojih osnovnih ciljev - (za)sejati vsesplošno anarhijo in paranojo. Veliki mag odkrivanja slovenske udbomafije Edo Ravnikar je že pred časom dokaj natančno definiral, kaj je treba storiti: »Nacionalno gospodarski projekt je nujen, ker je trenutno denar napačno usmerjen. Razbiti je treba sedanji sistem dveh političnih blokov, merama lahko prepoznaven princip-čim izpostavo desnice v Litostroju, ravna ravno splošno zmedo, skratka teren za pri- slabše za nacijo, njeno gospodarstvo in nasprotno in natančno po udbomafi- hod edine poštene stranke in poš- delavce, tem bolje zanas, deluje kot dobro ološkem scenariju. Namesto da bi bil re- tenega vodje, potem se Litostroju ne namazan stroj. Groteskno ob tem je spoz- vizijski pregled Litostrojevega poslovanja piše nič dobrega. Veliko vprašanje je, nanje, da temu temeljnemu aksiomu de- že zdavnaj opravljen, namesto da bi se kako bo v teh okoliščinah ravnal dr. Jože lovanja udbomafiološke lože mimo na- oglasila agencija za prestrukturiranje in Duhovnik. Bo ohranil mirne živce in sedajo najpomembnejše in najuglednejše lasminjenje ter jasno in glasno poveda- se odločil za odisejado oziroma vztrajal državne institucije. Še celo več, delujejo la, da njeno lansko prvo soglasje k izvedbi pri nameravani dokapitalizaciji podjetja po princpipu lutk v gledališču. lastninjenja ni bilo dano na lepe oči, s čimer ali se bo naveličal igrati vlogo mafijske Država, ki bi prva morala reagirati in bi zavarovala tudi nujno potrebno inte- izpostave desnice v Litostroju in se zaščititi profesionalno in moralno inte- griteto lastne strokovnosti, teče vse v ravno zahvalil za sodelovanje? Če se bo zgo- griteto direktorja koncema Litostroj dr. nasprotni smeri. In kam vodi ta smer? dilo slednje, bodo udbomafiologi do- Jožeta Duhovnika, ki gaje udboma- Čeje cilj udbomafiologov povečati segli svoj cilj. To pa predvsem pome- fiološka loža stigmatizirala kot mafijsko družbene napetosti, ustvariti vse- ni poslabšan gospodarski položaj po- Socializem je mrtev, živel socializem! ker njun spopad ne sme biti slovenska politična usoda. Psevdoleva mafija ima že štirideset let izkušenj, desnica pa se pospešeno mafizira - avtoceste, Litostroj...« Da bi proces stekel, je bilo torej potrebno samo še anonimno pismo. Če ga ne bi bilo, bi bila to velika lepotna napaka, ki bi metala veliko in temno senco na tako imenovani civilnoinicia-tivni scenarij. Gremo naprej. Litostroj torej postaja torišče političnega napenjanja mišic, kar v nobenem primeru ne more koristiti podjetju. To pa je natančno tisto, kar si udbomafiologi najbolj želijo. Njihov, raz- Marjan Pirc, predsednik SKEl v Litostroju: »Zavedamo se, da je dokapitalizacija edini način, da v podjetje pride svež kapital, saj se bomo drugače le stežka izvlekli iz velikih dolgov.« djetja, ki za svoj obstoj nujno potrebuje jasno lastninsko strukturo in pa predvsem sveži kapital, ki bi mu omogočil obstoj in nadaljnji razvoj. Z veliko gotovostjo lahko rečemo, da se bo Litostroj v tem primeru postavil v vrsto velikih invalidov pred državne jasli. Kot pa nam kažejo dosedanje izkušnje, se v teh jaslih predvsem troši veliko davkoplačevalske hrane z izredno majhnimi narodnogospodarskimi učinki, kar nam poleg mnogih drugih v zadnjem času najbolj nazorno dokazuje mariborskiTam. Žalostno, a presenetljivo resnično je, da se v tej udbomafiološki veseloigri nekako še najbolj racionalno vedeSKEI sindikat kovinske in elektroindustrije v podjetju. Njegov predsednik Marjan Pirc namreč pravi: »Zavedamo se, da je dokapitalizacija edini način, da v podjetje pride svež kapital, saj se bomo drugače le stežka izvlekli iz velikih dolgov.« Enostavno in jasno. Presenetljivo in po svoje celo presunljivo pa je, daje pravzaprav SKEI v podjetju edini subjekt v tej igri, ki se je z zdravo ekonomsko logiko postavil po robu udbomafiološkemu scenariju, saj iz življenjske nuje bržda na mehurju čuti, kaj v nasprotnem primeru čaka njega in njegove člane. To pa je normalno in slej ko prej posledica življenjske nuje, kajti delavcem je očitno najbolj pomembno, da bi le prišel potreben denar za zagon proizvodnje, ker je zaradi pomanjkanja surovin dela čedalje manj. Povsem drugače se v tem primeru vedejo deli slovenske politike, ki v Litostroju vidijo predvsem poligon in nasprotno politično stran, ki jo je potrebno »nevtralizirati«. Pri tem pa se bolj malo ali nič ne sprašujejo, kaj se bo v primeru eskalacije tega spopada zgodilo s samim podjetjem in delavci. Izkoriščajo pač ugodne okoliščine, ki jim jih je v tem spopadu določil udbomafiološki scenarij. Pri tem pa se prekleto malo zavedajo, da so pravzaprav žrtve oziroma zgolj sredstva tega scenarija in da bo jutri na novem terenu in v novem spopadu »ugodne« okoliščine izkoristila nasprotna stran. To je samo vnanja manifestacija odnosov znotraj vladajoče koalicije, ki je vsebinsko že zdavnaj mrtva. Podobno kot nekdanji Demos, ki ga je formalno pokopala tako imenovana konstruktivna nezaupnica Peterletu. Je Litostroj točka, ki bo formalno in konstruktivno pokopala sedanjo »veliko« koalicijo, ali uvod v načrtovani in nekonstruktivni prihod udbomafiološke lože v formi poštene stranke in poštenega vodje? Kljub vsemu se zdi, da kocka še ni padla. Ivo Kuljaj Stavka v Črnomlju DELAVCI PROTI DOLENJSKI BANKI Delavci Tergusa iz Črnomlja so ta teden stavkali v prostorih Dolenjske banke. Tako so Dolenjski, Beli krajini in Sloveniji simbolično dali vedeti, komu pravzaprav pripada levji delež zaslug za njihovo veliko socialno stisko. Zanimivo je, da se pred njimi nihče ni spomnil česa podobnega, čeprav je na Dolenjskem kopica propadlih in nekdaj uglednih firm, ki jim je pomagala kopati grob prav ta banka. Pravzaprav mirno lahko zapišemo, daje Dolenjska banka zrasla v ugledno bančno hišo s solidnimi potenciali pajveč po zaslugi kreditov, kijih je pod oderuškimi inflacijskimi Pogoji dajala dolenjskemu gospodarstvu. Seveda banka ni delala nič nedovoljenega, temveč samo s Pridom izkoriščala velike sistemske napake, ki so na finančnem Področju spremljale osamosvajanje Slovenije. V nadaljevanju te zgodbe so propadli deli dolenjskega gospodarstva kot zrele hruške padali v objem Dolenjske banke, ki je z njimi naredila nove in še boljše posle. Tako imamo zdaj »ugledno« banko na eni ter propadajoče firme in obubožane delavce na drugi strani. Jasno je, da banka še zdaleč ni izključni krivec za takšno stanje, vsekakor pa lahko govorimo o grotesknem rezultatu neke sicer pravilno zamišljene, a povsem napačno speljane ekonomske zamisli, po kateri sanacija gospodarstva ni mogoča brez saniranih bank. In Dolenjska banka je ena od tistih bančnih hiš, ki jim je gospodar- ska politika osamosvojene Slovenija dopustila, da so se sanirale na račun obubožanja gospodarstva in delavcev. Bržda imajo delavci črnomaljskega Tergusa še kako prav, ko grozijo, da bodo v primeru neuspelih pogajanj s predstavniki lokalne podružnice banke odšli stavkat na centralo Dolenjske banke v Novo mesto. Prav tako tudi ne bi smelo nikogar presenetiti, če bi se jim med potjo pridružile še stotnije vseh tistih, ki so izgubili delo in kruh zaradi rabot Dolenjske banke. Pravzaprav bi to morala biti naloga območnega sveta ZSSS, ki bi se moral tej banki na tak način primerno zahvaliti za številne stiske svojih članov. Pomislimo: najprej je zašlo v težave podjetje Obrt, ki je potem pristalo pod okriljem sklada za razvoj. Potem gaje od sklada ku- A lik PREJELI ANONIMNI ALKOHOLIKI! Ali vas zanimajo naše izkušnje? Kličite: 451-022,301-883,714-238 ali 13-20-139 Lahko nam tudi pišete na naslov: A A, p. p. 12 Ljubljana 61116 A.lSrCZ>NIMU^> ☆ ☆☆☆☆☆ Kotiček nizkih strasti ☆☆☆☆☆☆ pila Dolenjska banka. Stavim, da je imela v podjetju že prej terjatve in daje to podjetje kupila za majhen denar. Že vnaprej pa je jasno, da je imela tudi v tem poslu čeden profit. Banka je Obrt prodala naprej podjetjuTergus, ki pa delavcem ni izplačal najmanj petih plač in polovice regresa.Toda glej zanimivost, niti banka nitiTergus nista poskrbela za likvidacijo ali stečaj Obrti, zato to podjetje še danes obstaja. Ker pa je zdaj še Tergus pred stečajem, so delavci v brezizhodnem položaju. V podjetju ne dobivajo plač, na zavod za zaposlovanje, kjer bi vsaj začasno uživali pravice brezposelnih, pa tudi ne morejo. So torej brez vsakih dohodkov, medtem ko o bančnih profitih na račun njihove stiske nihče ne govori. In kaj zdaj? Jasno, kot je pri nas že v navadi, najprej nastopijo pravne nejasnosti, ki so jim premožni bankirji seveda veliko bolj kos od obubožanih delavcev, ki nimajo niti za kruh. Zagata je namreč v tem, da mora nekdo spraviti podjetje v stečaj in tega tudi plačati. Bankirjem to še na misel ne pride, ker da imajo po njiho-vih besedah lastniki še nekatere zamisli za rešitev podjetja. Če hočejo delavci na zavod, morajo sami zbrati denar in predlagati stečaj. In tuje delavcem prekipelo. Komu ne bi?! Odšli so stavkat v prostore Dolenjske banke v Črnomelj. In grozijo, da bodo jutri odšli še na centralo v Novo mesto. Kakšen bo učinek njihovih stavkovnih groženj, bomo šele videli. Morebiti bodo le iztržili zahtevano miloščino in ovenčani s slavo »velike« zmage le odšli na zavod za zaposlovanje - novim žalostnim dogodivščinam naproti. Pa še to, ne zaradi kakšnih njim naklonjenih pravnih uzanc, ki bi banki- rje silile v popuščanje, temveč bolj slil še kakšne večje in bolj pro-zaradi njihove bojazni, da ne bi ta blematične zgodbe, podobne tej, ki »nepotrebna« stavka metala temno ste jo prebrali. V tej deželi je spet senco na njihovo bleščečo poslovno aktualno staro komunistično geslo: obresti in davki nam pijejo kri! Ivo Kuljaj podobo. In morebiti tudi zaradi tega, da se ne bi kdo, bog ne daj, domi- Humoreska Pir ali jogurt, to je vprašanje - No, kaj pravite na študentske demonstracije ? smo kar z vrat povprašali zbrano družbo za šankom bifeja Bližnja srečanja posebne sorte, na čelu katere je, kot navadno, tičal tovariš Neposredni proizvajalec raznih strok in zložno srkal svoje veliko pivo. »Nič!« je odvrnil tovariš Neposredni, »pivo pijemo!« - Tole je pa hudo lakoničen odgovor. Da pijete pivo, ni treba posebej reči. Saj to vidim sam. Sicer pa, kdaj ga pa ne pijete? » Tole o pivu se sliši kot očitek. Namreč, da ga vselej pijemo. Toda prav takšni dogodki, kot so bile študentske demonstracije, nas spodbujajo k pitju piva...« - Oho, ta je pa spet ena za lase privlečena! »Če je privlečena za lase, potem pa nič! Bomo pa molčali!« - Dobro, dobro, besedo vzamem nazaj... »O, najprej nas žalite, zdaj bi pa še nekaj jemali! Kot ta rdeči!« - Pa saj to je le fraza za opravičilo! Saj gre samo za eno besedo. In tudi ljudski pregovor pravi, da beseda ni konj. »Biblija pa pravi, da je v začetku bila beseda. Torej za besedo pride še konj in bogsigavedi kaj še!?« - Dobro, pa kaj bi hoteli! ? »Če ste nas užalili in užalili ste nas, potem pač ne boste nič jemali, pač pa boste to žalitev poplačali!« - A tako, sem torej pes taco moli! ? Vi bi radi, da vam plačam pivo ? »Prav gotovo! Samo tako se boste odkupili! In seveda brez tega, da bi pes pomočil svojo taco v naše pivo. Ne le pes, tudi nihče drug. To- V rej ali plačate vsakemu za tem šankom eno veliko pivo?« - In kaj dobim v zameno? »Nič! S tem se boste le odkupili za nesprejemljivo žalitev, ki ste jo izustili na naš račun v trenutni zmedenosti. Vsaj upamo, da je šlo za trenutno zmedenost, ker če ste nas žalili z namenom ali če ste se na to celo pripravljali, vas bo odškodnina za žalitev stala najmanj dve, če ne celo tri velike pire!« -Madonca, saj postavljate take pogoje, kot bi vodili parlamentarno koalicijo. Hočete veliko pivo, v zameno pa ne daste nič. »Kako da ne ?! Nudimo vam spravo, pod geslom »Make Bier, Not War«. -Ampak jaz bi le rad vedel, kakšno zvezo imajo naše študentske demonstracije in vaše pitje piva. »Prav! Ampak to vas bo stalo še eno veliko pivo. Za vsakega za tem šankom seveda, lahko pa si ga kupite tudi vi sami!« - Dobro, oštir, daj vsakemu po eno veliko pivo! »Dve, smo rekli!« - Prav, pa dve, pa še meni! Torej! ? »Vidite, prav oni dan je bil za temle šankom neki zdravnik in nas pokaral, češ da pijemo preveč piva. Mi smo seveda temu doktorju pojasnili, da pivo pijemo zaradi vitamina B, ki ga je v pivu veliko. Pa je rekel, da je vitamin B tudi v mleku in jogurtu. Mi smo sicer prisegali na pivo, ampak mož je bil tako siten, da smo potem sklenili v prihodnje namesto piva piti jogurt. In ravno ko smo se odločili, so izbruhnile študentske demonstracije...« - Ja in ? »Jogurta je zmanjkalo, ker so študentje parlament obmetavali z njim. mi pa smo se vrnili k pivu!« - In to je vse, kar imate povedati o študentskih demonstracijah ? To je vaš edini komentar? Vsi mediji pa se že ves teden ukvarjajo s študenti, recimo ali so bile te študentske demonstracije podobne onim s konca šestdesetih let ali ne, ali so bile revolucionarne ali ne. Vi pa ste ob tem videli le svoje pivo... »Dragi moj! Vsaka revolucija, tudi jogurtna, se nazadnje konča s pivom! In kolikor vemo, so po demonstracijah šli študentje tudi na zasluženi pir. Eni celo že pred demonstracijami.« Bogo Sajovic — HOROSKOP vodnar e i Izgubljeni ideali Začetnik sedanje švedske vladarske dinastije Karel XIV. (rojen 26. januarja 1763) ni bil švedskega rodu. Rodil seje v južni Franciji siromašnim staršem in seje imenoval Jean Baptiste Bemadotte. Odločil seje za vojaško življenje in stopil v kraljevsko vojsko, kjer je napredoval do podčastnika. Ko je v Franciji leta 1789 izbruhnila revolucija, jo je Bemadotte, čeprav kraljevi vojak, navdušeno podprl: prvič, ker je ostal povezan z ljudstvom, ki seje upiralo in iz katerega je sam izhajal, in drugič tudi zato, ker je računal, da bo tako lahko prišel tudi do višjih činov, saj so bili oficirski čini za ljudi iz njegovega družbenega sloja zaprti. Z revolucijo so te pregrade padle in Bemadotte je bil eden mnogih kasnejših generalov in maršalov, ki so do tega čina prišli iz navadnega vojaka. Po revoluciji je torej postal oficir, se izkazal v vojnah za obrambo republrke, zlasti v bojih v Italiji, in postal general. Nekaj časa je bil poslanik na Dunaju, nato pa vojni minister. Ko je prevzel oblast Napoleon, je postal Bemadotte eden njegovih najpomembnejših vojskovodij, čeprav sta bila drug do drugega nezaupljiva in na trenutke celo sovražna. Ko seje Napoleon okronal za cesarja, je Bemadotta kljub temu povišal v maršala. Pod Napoleonom se je Bemadotte boril protiAusterlitzu in VVagramu proti Avstriji, na Pomorjanskem proti Prusiji, bil je guverner pokrajine Hannover, in ko je Napoleon podeljeval svojim vojskovodjem in visokim uradnikom plemiške naslove in včasih tudi pripadajoča posestva, je Ber-nadotte postal še knez Ponte Corva. Švedski kralj Karel XIII., zadnji iz dinastije Vaša, je bil brez potomcev in predvsem švedski višji sloji so sklenili, da bi bil dober kralj Bemadotte. Zato gaje švedski kralj posinovil in postavil za prestolonaslednika. Bemadotte se je sedaj zvezal z Napoleonovimi nasprotniki in pripomogel k francoskemu porazu pri Leipzigu leta 1813. Od Napoleonove zaveznice Danske je za svojo novo domovino s kielskim sporazumom pridobil Norveško, ki pa je pod novim monarhom ohranila vsaj formalno avtonomijo. Bemadotte je postal leta 1818 kot kralj Karel XIV. kralj Švedske in Norveške. Nekdanji zagrizeni republikanec je vladal kot avtokrat in se upiral zahtevam po svobodi tiska in uvajanju liberalnejših metod, kljub temu pa je bil pri ljudstvu precej priljubljen. Umrl je leta 1844. Ko je Bemadotte bil že kralj, je nekoč zbolel. Ni in ni se želel dati pregledati,'končno je le popustil, vendar pod pogojem, da bo zdravnik molčal o tem, kar bo videl na njegovem telesu. Ko seje slekel, je bilo namreč na njegovi roki moč videti vtetovirano rdečo frizijsko čepico (enega simbolov najradikalnejših revolucionarjev v francoski revoluciji) in napis: »Smrt kraljem,« Deni Nagradna križanka št. 4 Rešeno križanko nam pošljite do 6. februaija 1996 na naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, p.p. 479 na dopisnici ali v pismu s pripisom Nagradna križanka št. 4. Nagrade za rešeno križanko so: (1.) - ura Etic Quartz, (2.) - 5.000 SIT, (3.) - 3.000 SIT, (4.) - 2.000, (5.) - knjiga. Rešitev nagradne križanke št. 1/2: KASACUA, ASTRONAVT, N1AS, TRAVAR, TRLA, IN, ATE, NIKO, OMIKRON, GANA, KRA, EDNA, NAVARRA, VAL, SLOAN, APARAT, MIROSLAV, PARAFA, ALENKA, SB, ARETE, SIAL, VAKUF, TŠ, NOEL, SEJNINA, SH, ŠARPLANINEC, KR, AETIUS. AVANS, OBIR, PIAVE, VRANA, ANICA, ODRAR, STRAN, DAKAR Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 1/2: L Mineja Kadiš, Prežihova 4, 62370 Dravograd 2. Blaž Telban, Peričeva 7, 61000 Ljubljana 3. Viktor Bizjak, Štefetova 26a, 64208 Šenčur 4. Srečko Lozej, Na Jami 3, 61000 Ljubljana 5. Franc Soklič, Hotemaže 91, 64205 Preddvor Nagrade bomo poslali po pošti. Križanko pripravil SALOMONOV UGANKAR ^r~w-T^ Skolčeve oči Jožef Školč, predsednik državnega zbora, je na kolegiju vodje poslanskih skupin zavrnil predlog generalnega sekretarja vlade Mirka Bandlja, da bi zaradi časovne stiske parlament še pred februarsko redno sejo sklical izredno zasedanje, na katerem bi obravnavali zakon o lastninskih in drugih stvarnih pravicah tujcev. Vladaje namreč prepričana, da bi s tem pred ministrskim svetom EU dali Sloveniji večjo kredibilnost v njenih prizadevanjih za pridružitev k tej evropski integraciji. S tem je Školč pozornim političnim analitikom dal vedeti predvsem dvoje, in sicer, da je znotraj liberalne demokracije eden redkih, ki si upa reči Drnovšku ne, in eden redkih politikov v Sloveniji sploh, ki se ni pripravljen dobrikati evropski birokraciji s početjem najrazličnejših kretenizmov. Če bi bilo v Sloveniji več takšnih politikov, bi bili že zdavnaj pridruženi član EU, Italijani pa še pomislili ne bi na kakšne »nadgradnje« osimskih sporazumov oziroma na čisto izsiljevanje. Ima sicer otožne, a odločne oči! glasovanju. Vedoč pač, da Ljerka ni; kakor ni mogla resno misliti S svojimi grožnjami, kajti če bi res toliko dala/r' moralne kategorije, potem najbrž ni kol' ne bi novinarskega peresa zamenjala za klopi, v katerih ždijo svinje pri koritu. Vmoljubni Štajerci, Dolenjci in Primorci ji bodo iz moralnih razlogov na prihodnjih volitvah obrnili hrbet. Bogatajeva disciplina Ljerkina morala Ljerka Bizilj, poslanka v državnem zboruje zagrozila, da bo iz moralnih razlogov izstopila iz poslanske skupine LDS, če bo Tone Anderlič, potem ko je pregloboko pogledal v kozarec in se usedel za volan, še vedno na čelu poslanske skupine. Pomiril jo je predsednik stranke in ji obljuhil, da bodo oTončkovi usodi odločali poslanci LDS na tajnem Miran Bogataj, predstavnik obrambnega ministrstva, je na seji državnega zbora nasprotoval ideji centraliziranega računovodstva. Svoje stališče je podkrepil z »močnim« argumentom, po katerem ima vojska svoje računovodsko in materialno knjigovodstvo, ki ga opravlja 600 vojaških oseb, zanje pa velja vojaška disciplina. In med modreci v parlamentu ni bilo nikogar, ki bi imel toliko pod kapo, da bi Bogataju v zavihani brk zabrusil, da je ravno to velik razlog več za centrali-! zirano računovodstvo za vse proračunske porabnike. Šverc z orožjem in vreče z markami bi bile namreč nemogoče, če bi za omenjeno vojsko 600 delavcev veljala namesto vojaške le strokovna in finančna disciplina. Nekdanje Butale so bile mačji kašelj v primerjavi s slovenskim parlamentom-Kuli ______- Ta teden sta praktični nagradi v naš nagradni sklad prispevala: Uro Etic Quartz - UZO, d. o. o., podjetje za trgovino, proizvodnjo in storitve Parmova 53, 61000 Ljubljana - tel.: 061/301-787;Trgovina: HalaTivoli, Celovška 25, tel.: 061 / b315-155. V njej pro-dajajo ure, zlato in ostalo; kozmetiko svetovnih znamk, igrače, audio-video tehniko, tekstil - Casucci, Lee, Legend in drugo. Knjigo (otroška slikanica) Oblak, mlinar in pobeglo zdravje - Tomaž Vrabič iz Škofje Loke. Delo je njegov knjižni prvenec, ki je vzbudil veliko zanimanje.