whw&Mmi
T O ¥ A
------
Izhaja 1. in 15. dne vsakega mesca, in velji za celo leto 3 gold. SO kr., za pol leta 1 gold. SO kr.
Tečaj Till, v uubijam x. oktobra 1868. List 19.
Pervi občni zbor ljudskih učiteljev na Kranjskem.
Kakor je bilo v „Tovaršu" 15. avgusta t. I. oznanjeno, obhajal se je v torek 15. septembra t. 1. v Ljubljani pervi občni zbor vseh uči t elj e v lj u d s k i h šol na Kranjskem.
Ob 8. uri zjutraj je bila v stolni cerkvi sv. maša, ktero so služili prečastiti prošt in c. k. šolski svetovalec dr. Anton Jarec. Pri njej so peli učitelji v prav čverstem in lepem zboru mašno pesem: „Večni Oče v visokosti^. (Besede A. Praprot-nikove, napev L. Belarjev.)
Po sv. maši se jamejo v mestni dvorani zbirati učitelji in drugi šolski predniki in prijatelji. Precej po 9. uri je bila dvorana že polna. Zbralo se je čez 150 učiteljev, starih in mladih iz vseh krajev kranjske dežele. Počastili so ta zbor tudi p. n. g. g.: dr. A. Jarec, prošt in c. k. šolski svetovalec in v tem zboru vladini komisar, Juri Zavašnik, višji šolski oglednik v ljubljanski škofiji in korar, dr. Janez Z I. Pogača r, stolni dekan in korar, Juri Vole, korar, F r. Kramar, vodja v duh. semenišču in korar, Jož. Hillmayer, korar, Peter Urb, korar, potem dr. Etb. H. Costa, mestni župan in deželni odbornik, dr. Jan. Bleiweis, deželni odbornik, Lovro Pintar, fajmošter in deržavni poslanec, dr. Lovro T o m an, pravdosrednik, deželni odbornik in deržavni poslanec, Luka Jeran, vrednik „Zgod. Danice", Val. Konšek, prof. na c. k. viši gimnaziji, A nt. Lesar, profesor na c. k. visi realki, Jan. Rozman, vodja mestne glavne šole, in še mnogo drugih gospodov.
Kmalu po 9. uri stopi na oder načelnik osnovalnega odbora, A. Praprotnik, pervi učitelj v mestni glavni šoli, in nagovori zbor blizo tako le :
„Slavni zbor! častiti gospodje tovarši!
Kar smo si vošili in želeli, smo danes dosegli.
Pervikrat smo se zbrali ljudski učitelji na Kranjskem, da bi se posvetovali o šolstvu in o svojih zadevah.
Postava od 15. nov. preteč. 1. o pravici napravljati shode ali tabore je tudi nam učiteljem širokeji odperla vrata v zbornice. Sicer smo imeli tudi popred shode in zbore, toda le v p osa mn i h okrajih in po o d k a z a n i poti.
Tek in duh časa pa vse spreminja. Dandanes je čas shodov in družeb, in ne more se reči, da bi bilo hlepenje po združbi napačno. „Gospod Bog je tudi rekel: Človeku ni dobro samemu biti!" (I. Mojz. b. 2, 18.) Prav naravno in človeškemu sercu vraščeno je, da človek naj raji živi in dela v družbi. Posebno pa se je treba združevati temu, ki nima stalne podpore, in se mora sam truditi in boriti z viharji vsakdanjega življenja. Kdo bi ne mislil tii ljudskega učitelja! Ali ne potrebuje ravno ljudski učitelj naj več mor aliène moči in možate zavesti? Ali ni učiteljski poklic med naj imenit-nejšimi in težavnišimi poklici na svetu? Ali ni ravno ljudski učitelj v družbenem življenji naj bolj zapuščen in naj slabše plačevan?
Ako tedaj kdo v življenji potrebuje združbe, je potrebujemo gotovo mi, ljudski učitelji, da z združeno močjo delamo v dosego svojega imenitnega namena in da se zedinjeno borimo s težavami svojega stanu in da se z združeno močjo poganjamo za svoje pravice.
Učitelj sedanjega časa se ne more in ne sme odločiti od svojih tovaršev; ravnati se mora po dvojnem vodilu: 1) posvetovati se mora s svojimi tovarši, 2) rasti mora kot učitelj in množiti svoje skušnje. Oboje to pa dobiva v dobrih združbah svojih tovaršev. Dobre združbe so učitelju vir, iz kterega zajema okrepčavo svojim trudnim udom. „Združba je moč, združba je napredek!" Tisti učitelj, ki se lahkomiselno ognuje učiteljskih zborov, kaže, da je starokopitar, ki vedno meri po starem kopitu, bodi si prav, ali ne. Takega učitelja ne mika nobena lepa reč, tedaj omerzuje tudi v svojem stanu, in na-
mesto, da bi vedno veselo in čversto delal, pa ravna in tudi terpi po svoji stari navadi, ne misleč, da bi moglo drugače bolje biti.
Imelši pred očmi, kako važni so pravi učiteljski zbori, smo večina kranjskih učiteljev že davno želeli, da bi se enako svojim tovaršem po sosednih deželah tudi mi enkrat snideli in zborovali. Da bi se vstrezalo tej splošnji želji in da bi se pozabil ravno sedanji vgodnji čas za to, vstanovil se je v Ljubljani odbor, ki je prevzel nekako težavno nalogo, da je osnoval pervi učiteljski zbor in sklical k zborovanji svoje brate in prijatelje. Vidi se danes, da ta želja in klic nista bila zastonj. Priromali ste k nam, dragi bratje učitelji, iz vseh strani naše ljube domovine, da bi se posvetovali, kaj bi bilo na korist in blagor našim sedanjim ljudskim šolam, in da bi zraven tega tudi potožili eden drugemu svoje reve in nadloge, pod kterimi že davno brez zdatne pomoči zdihujemo, in da bi se v tej združbi vterjevali za daljno delo. V tem duhu tedaj v imenu osnovalnega odbora priserčno pozdravljam vse brate učitelje, ki dobro razumete svojo nalogo in ste v današnjem pervem učiteljskem zboru! Ravno tako tudi vsem našim prečastitim prednikom in blagim prijatlom, ki so prišli tu sem, kličem iz globočine svojega serca: Dobro došli!
Pri vsaki reči pa je red pervi pogoj; to mi učitelji prav dobro vemo iz lastne skušnje, in da bi to tudi pri zborovanji pokazali, je osnovalni odbor sestavil opravilni red za današnje zborovanje. Priporočam ga slavnemu zboru, da bi ga sprejel, in da bi se potem vsakdo na tanko po njem ravnal. Imate ga že vsi v roki; taki le je:
opravilni red.
1.	Kdor hoče v zboru govoriti, se mora popred pri pervosedniku oglasiti in mu svoje ime naznaniti.
2.	Govoriti se mora, ne pa brati. Obravnava se po slovenski; razgovarjati pa se sme poljubno, v slovenskem, ali v nemškem jeziku.
3.	Vsak govornik sme o eni reči le dvakrat in nikoli čez četert ure govoriti. Le takrat, ko bi bilo treba kaj razjasnovati ali kaj osebnega omenjati, da pervosednik komu večkrat besedo.
4.	Kedar kdo govori, ga ne sme nihče motiti; le pervosednik ima pravico govornika opominjati, ali mu še celo besedo odtegniti.
5.	Nasvetovalec ali poročevalec v kakej reči ima po splošni obravnavi še besedo.
6.	Po vsaki dokončani obravnavi pervosednik zboru naznanja nasvete v glasovanje in sklepovanje.
Da se bode pa ta red mogel izpraševati, mora biti eden, ki bo zbor vredoval in še dva, ki bota zapisovala vse to, kar se bo v zboru govorilo in sklepalo, t. j. imeti moramo svojega p e r v o s e d n i k a in dva zapisovalca. Prosim , volite in izvolite med seboj moža, ki mu zaupate, in njegova dva po-magavca!
Tako, slav ni zbor, izgotovljam svojo dolžnost kot načelnik osnovalnega odbora".
Izvoljen je bil s klicovanjem A. Praprotnik za pervo-sednika. Na to g. Fel. Stegnar, učitelj v glavni šoli v Idriji, nasvetuje za zapisovalca g. Fr. Gerkmana, učitelja v c. k. normalki in Mat. Močnika, učitelja v mestni glavni šoli, kar mu ves zbor priterdi. Izvoljeni prevzamejo to opravilo in pervosednik govori živo ginjen blizo tako le:
„Slavni zbor, častiti gospodje tovarši!
Priserčno se vam zahvaljujem za čast in za vaše veliko zaupanje, ki me je postavilo na ta kraj. Ne bije mi malo serce, ko vidim pervikrat toliko zbranih svojih bratov. — Dobro vem, da sem prevzel težavno nalogo; upam pa, da mi bote to breme zlajševali s tim, da me bote podpirali in z menoj vred skerbeli, da bo naš zbor vredno in dostojno izverševal svoje mnogoverstne zadeve. Važna ura nam sedaj bije. Pervikrat smo kranjski učitelji zbrani, da bi odkristoserčno govorili o dobrem in hudem naših ljudskih šol in o svojih zadevah. Tehtno bo, kako bodemo reševali zastavljena vprašanja. Po-menki ti ne bodo pošumeli in ne bodo zaperti ostali v tem ozidji, temuč doneli bodo dalječ po domovini naši in tudi k našim bratom v daljne kraje. Pričakujemo in s upljivim sercem želimo, da se bodo ti naši pervi glasi razlegali tudi na pripravni kraj, kjer se bode na nje oziralo. — Ne pozabimo tedaj, kaj tirja in pričakuje danes od nas vera, domovina in deržava! Ob-našajmo se možato, pa vendar mirno! Vsak, kdor hoče govoriti, naj svoje ime da na listku enemu g. g. zapisovalcev, ali pa naj ga pove meni, preden govori, in po tej versti, po kteri se bodo govorniki oglaševali, bodo tudi govorili.
In tako, dragi bratje! lotimo se dela z božjo pomočjo! Izrekam tedaj, da se sedaj začenja pervi učiteljski zbor.
Pervo vprašanje je: „Kaj je pomanjkljivega pri naših ljudskih šolah, in česa živo potrebujejo?"
Pervi za odgovor se je oglasil, g. Fr. G o v e k a r, učitelj z Iga ; on naj tedaj govori!"
G. Govekar pravi v vvodu, da je ni reči pod solncem, ki bi ne imela pomanjkljivosti; tako je tudi pri ljudski šoli. Pomanjkljivosti so pa, kar zadeva izrejo in kar se tiče poduka. On govori le o pervih, kakor se je kazalo letos pri konecletnih šolskih preskušnjah. On misli tukaj postave, vsled ktere se otrokom po ljudskih šolah šolska darila ne dajejo. Nikakor se ne upira ukazom slavne vlade, a spodbija neko mnenje dunajskega učiteljskega društva „Volksschule". Po prav čverstem govoru predlaga, da naj bi slavne šolske vrade prošnjo učiteljskega zbora, da bi se po naših ljudskih šolah zopet dajala darila, blagovolile izročiti slavnemu ministerstvu.
Ves zbor s pohvalo priterdi temu predlogu.
Za drugega govornika se oglasi g. M. J apel, učitelj v Ko-šani. Njemu je poglavitna pomanjkljivost v ljudski šoli ta, da otroci neredno v šolo hodijo; pravi, da je v nekterih krajih poglavitni vzrok temu revščina. Kedar otroci opravijo pervo sv. spoved in obhajilo, se pa šolske klopi naj več izpraznijo. Potem predlaga to le: 1) Vsi za šolo vgodni otroci naj začno v šolo hoditi precej o začetku šolskega leta; 2) naj se zanikerneži precej o začetku naznanjajo šolskim prednikom, da jih ti po postavi silijo v šolo; 3) duhovni učitelj naj otroke celo leto redno podučuje v določenih urah in ne posebej, in preden otroci ne izveršijo vsakdanje šole, naj jih ne pušča k sv. obhajilu; 4) kjer je čez 100 učencev naj se nepravita dva razreda ; 5) otroci naj hodijo od 7. do 14. leta v šolo ; nedeljska šola pa naj se vsa predrugači; G) vsaka šola naj ima prostoren vert za djansko podučevanje v sadjereji, v gospodarstvu, za telovadbe i. t. d.; 7) zastonjske šolske knjige (Gratisbiicher) za uboge učence naj se prepuščajo učitelju, da jih on razdeluje med uboge; tudi letni proračuni za šolske potrebe, med ktere naj se tudi zahteva pisalno orodje za uboge učence, naj oskerbuje učitelj. 8) Potrebujemo še enega ko-
*) Ta prav čverst in lep govor bode „Tov." drugo pot prinesel.
Vredn.
ristnega berila, ker dosedanji dve ne zadostujete; potem nam je treba slovenske praktične slovnice, pomočnib knjig i. t. d.
9)	Okrajno šolsko svetovalstvo naj ostane, kakor je bilo; kraj-nega pa ni treba, ker taki višji bi gledali le za svoje otroke i. t. d.
10)	Cerkvenikova služba naj se odpravi od učiteljeve službe.
G. M. M o č n i k misli, da je mnogo tega, kar g. J a-
pel nasvetova , že v postavi določeno, ali pa spada v to de-lokrožje, tedaj nasvetuje, da bi se o teb rečeh prestopilo na dnevni red. V tem ga podpirata g. J. Saje, učitelj iz Predoselj, in g. Jos. Levičnik, učitelj iz Železnikov. Potem se zopet vname o tem razgovor med g. J a p e 1 n o m in g. M. Močnikom; tudi se razgovarjajo o tem g. J. J u v a n, učitelj iz glavne šole v Cernomlji, g. Levičnik, BI. Ambrož i č, učitelj v glavni šoli v Ipavi in g. J. Saje, — in toliko da ne z vsemi glasovi se sprejme g. Močnikov nasvet, da se nadaljuje po dnevnem redu.
G. J. Erker, učitelj iz Stare loke na Kočevskem, govori (po nemški) o učiteljih, o šolskih pomočkih in učencih , kajti ti so poglavitni faktor pri podučevanji. Kar zadeva učitelje, morajo biti zmožni, da razumevajo tvarino, ter jo metodično razdeljujejo in obravnavajo, kakor to otroci morejo razumevati. Pravi, da se mora učitelj dalje izobraževati. Za pomočke k šoli svetuje tudi njivo in vert. Kar zadeva obiskovanje šol, meni, da se sedanje šole niso mogle polniti; učitelj je mogel toževati, in s tim si je nakopoval sovraštvo, posebno pa tam, kjer je bil šolski denar v navadi. Sedaj naj šolski svet to reč prevzame; učitelj naj samo zapisuje zamude, in zato naj ima kraj ni šolski svet pravico, da zapisnike pregleduje. Za vsako zamudo naj bo 20 do 50 kr. kazni, in ako kak učenec ne pride mesec in dan v šolo, naj se iz šole izključi. Po-slednjič razodeva svoje zaupanje do novo šolske postave.
G. J. Juvan pravi, da bi bilo za daljno učiteljevo izobraževanje potrebno, da bi se na kraji ali sedežu okrajnega šolskega sveta osnovala učiteljska društva. Preparandija naj bi se raztegnila za 3 leta, eno leto potem bi pa veljalo zadjanski poduk, t. j. učiteljski pripravniki naj bi hodili poslušat, kako se podučuje v c. k. normalki pa tudi v mestni glavni šoli i. t. d.
G. M. Kuster, učitelj glavne šole v Kranji, svetuje, da bi se v pripravniško šolo jemali mladenči, ki so izveršili spodnjo realko, ali nižjo gimnazijo.
G. dr. A. Jarec, vladini komisar, pravijo, da je vse to že postavno in se tudi brez izjeme na tanko izpolnuje.
G. J. Juvan pravi, da bi se v pripravniško šolo jemali le duševno zmožni učenci, in da bi se nauki v tej šoli predru-gačili in pomnožili.
G. dr. A. Jarec, vladini komisar, odgovarjajo na to, da je težavno izbirati pravili ljudi; učiteljske pripravnice pa se bodo prestrojile in tudi nauki se bodo razširili.
G. F e 1. Stegnar obžaluje, da se v pripravniški šoli ni naučil gosti, ter želi, da bi bil poduk na gosli za pripravnike zapovedani nauk in tim bolj, ker učitelj potem, ko se je že ves božji dan ukvarjal z učenjem in govoril v šoli, mora učence na zadnje še v petji podučevati in jim peti. Ker „učiteljeva pljuča niso kovaški meh", naj se gleda na to, da se nastopni učitelj saj toliko nauči gosti, da bode mogel vsako šolsko in cerkveno pesem na pervi glas gosti, kar se v dveh letih vsakdo lahko nauči, ako ima le uho za to. Pravi tudi, da naj se učenci glavnih šol zadnje dve leti uče po glaskali peti.
G. Jan. E p p i c h , učitelj v c. k. normalki, govori (nemški) zoper poldnevne šole, ker zavoljo kratkega časa ne morejo storiti toliko, kolikor se tirja od njih. Našteva dalje vse, kaj morejo ljudske šole vse izveršiti. Ako pa se otroci podučujejo le pol dneva, je pa nemogoče, da bi se kaj prida naučili. Poldnevne šole so le za silo, in naj se odpravijo ; vendar o tem ne stavi nikakovega predloga, ker to mu je le lepo voščilo.
G. Juri Uranič, učitelj iz Preserja, pravi, da naj bi se šolski prazniki prenaredili in ravnali po okoliščinah vsakega kraja, ker kmečki starši pri velikem delu potrebujejo svoje otroke ali pri delu, ali pa za varha pri malih otrocih.
G. J o s. L e v i č n i k govori z živo besedo in terdi, da naše ljudske šole vendar niso tako slabe, kakor se meni in govori. Djanjsko se kaže, da naše šole kolikor toliko ne zaostajajo. Knjige, posebno te iz društva sv. Mohorja so že zelo razširjene med ljudstvom in po cerkvah se vidi, da naj več vsa mladina moli iz bukvič. Mi učitelji le natančno spol-nujemo svojo dolžnost, in kjer je potreba, prosimo, da se nam popravijo ali dajo boljše šolske knjige. Ako bodo starši videli, da mi učitelji vestno spolnujemo svoje dolžnosti, radi bodo
otroke v šolo pošiljali in tudi otroci bodo sami silili v šolo; ven in ven brez izločka pa tudi ne more otrok vselej v šolo priti.
G. M. Močnik misli, da to, kar g. J. Ur a nič zahteva o prenaredbi šolskih praznikov, bode po novi postavi določeval okrajni šolski svet po §. 23., točki 13.
G. J. Skerbinec, učitelj iz Kamne gorice, svetuje, da naj bi imela vsaka šola kaj dobrih časopisov, p.: „Novice", „Danico" i. t. d,
G. Fel. Stegnar pravi, da bi zvedenci pregledovali in popravljali šolske knjige, in misli, da bi se to naj bolje izver-ševalo z združenimi močmi, torej nasvetuje, da naj se tudi na Kranjskem, kakor po drugih deželah, osnuje učiteljsko društvo.
Pervosednik pravi, da je to važno reč že osnovalni odbor imel pred očmi, ter se je o tem posvetoval in tudi že osnoval pravila za družbo vseh učiteljev na Kranjskem. Ako slavni zbor ta pravila odobri, jih bode odbor potem predložil slavni vladi, in ako jih tudi ta poterdi, se bodo natisnila, in razpisala se bodo povabila k temu društvu.
G. F r. G e r k m a n bere načertana pravila. Zbor jih enoglasno sprejme.
Po predlogu osnovalnega odbora se sklene: Odbor naj predloži ta pravila slavni vladi, in ako bodo poterjena, sprejema odbor ude, in društvo je vterjeno (konstituirano).
Vse to zbor enoglasno odobri.
Na versto pride drugo vprašanjo: „Kako bi se v ljudski šoli z drugimi nauki združeno pospeševalo umno, narodno gospodarstvo in obert-n i j s t v o ?"
Pervi o tem govori g. F e I. Stegnar. Pravi, da naj se učitelj sam veliko uči in bere iz zadevnih knjig in časopisov, ter naj ta nauk o prilikah vpleta v druge nauke, v branje, številjenje, spisje i, t. d. Vse to pa naj se godi na narodni podlagi, ter je zoper to, da bi se vsi otroci v ljudski šoli silili s tujim jezikom, ker vsi ne šolajo dalje. Čemu bi se zavoljo nekterih učencev v šoli mogli vsi drugi učiti tujega jezika, da po tej poti šoli manjka časa za druge bolj djanjske poduke! Ljudske šole niso samo za to, da bi učence pripravljale za srednje šole, temuč so šole za ljudstvo. — Za gospo-
darski in obertnijski poduk pa nam je treba tudi pripravne domače knjige. *)
Nasvet, da naj se sestavi domača pomočna knjiga o gospodarstvu in obertnijstvu, se enoglasno sprejme.
G. J. Jerše, učitelj iz Logateca, misli, da se gospodarstvo brez kazavnega poduka ne more učiti, in da se učitelji tega ne bodo navadili, ako tega sami ne vidijo in ne skušajo; za tega voljo naj bi se že učiteljski pripravniki v tem nauku djanjsko podučevali. Nasvetuje, da naj bi se slavna kmetijska družba v Ljubljani prosila, da bi tudi učiteljskim pripravnikom dovolila hoditi v njen vert, kedar se djansko podučuje o kmetijstvu.
Ta nasvet se sprejme.
Na versti je zadnji razgovor: „Kako bi se stalno zboljšale slabe okoliščine o učiteljski plači"?
Ta razgovor je bil tisti, okoli kterega se je vertila naj več vsa učiteljska skupščina; vnamejo se torej prav živi po-menki.
Pervi o tem govori g. M. Močnik. Pojasnuje, da se je pri šolstvu, kar se je začelo, vse spremenilo. Od učiteljev se dan za dnevom tirja več učenosti in tudi več p o d u č e-vanja. Učitelj na deželi ima svojo plačo kakor orglavec in cerkvenik, kakor učitelj pa celo malo, ali čisto nič. Tudi po mestih si mora učitelj iskati postranskih zaslužkov, da more živeti. Nova šolska postava nam prenareja nadzorništvo, a o plači nič ne govori. Prosimo, sej prositi sme vsakdo! prosimo, morebiti, da dobimo kaj sedaj, ko ima deželni zbor postavo za-stran šolskega nadzorništva v rokah ! Preden pa kaj prosimo , moramo se pa sediniti o podstavnem vodilu ali načelu (principu), kajti to, kar sedaj učitelj dobiva in pa še zboljšane plače ne bomo mogli imeti. Po takem vvodu popraša govornik svoje tovarše: „Ali hočemo še biti cerkveniki (mežnarji)?" Da bi se o tem važnem vprašanji učitelji pogovorili, pervosednik prejenja sejo za pet minut.
Potem pa se o tem v seji dalje pogovarja. Pervi se o-glasi g. Fr. Adamič, učitelj iz Smartna pri Litiji, in pravi:
*) Ta g. Stegnar-jev spretni govor bode „Tovarš" tudi vsega prinesel.
Vredn.
„Plača za orglavca in cerkvenika naj se odšteva od učiteljeve plače".
To zbor z večino sprejme.
G. BI. Kuhar, učitelj iz Polja pri D. M., pravi: „Orgla-vec naj bo ljudski učitelj, a cerkvenik ne, in kar je imel učitelj sedaj plače, naj se odslej dobiva po drugi poti".
Zbor to sprejme.
G. M. Japel vpraša: „Kje pa bi se jemal denar, s kterim bi se učitelju doplačevalo ?"
G. Adamič pravi: „Učitelj naj bo plačan, kakor učitelj; orglarija in mežnarija pa naj mu bode nameček".
Ta nasvet ves zbor ogromno pohvali in sprejme.
G. Močnik svetuje, naj se to po Iočenji v principu vsakemu na voljo pušča, da to sam vravnava s cerkvenim pred-stojništvom.
G. Fel. S t e g n a r temu svetu priterjuje.
G. Močnik govori dalje: „Da bi se mežnarjeva služba ločila od učiteljeve službe, bi bilo koristno na obe strani; da pa orglarjeva služba ostane pri učiteljevi službi, se bo tudi vstrezalo na obe strani".
Po daljnem tem govoru se o učiteljski plači to-le sklene:
Šolski denar od posamnih otrok in vsi drugi dodatki ali nakladi za šolo po posamnih soseskah naj nehajo; potem naj se razpiše občni šolski davek, in šola naj bo deželna naprava.
Potem se je govorilo posebej o plači učiteljev pri malih šolah in o plači učiteljev pri glavnih šolah.
Določi se:
Po malih in glavnih šolah naj se ime podučitelj odpravi. Učitelji naj se štejejo od verha na vzdol, in naj se imenujejo pervi, drugi, tretji, četerti i. t. d. učitelj.
Zadnji učitelj v mali šoli naj ima 300 gold.
Začasni pervi, drugi in tretji „ 350 „
Poterjeni pervi, drugi in tretji ima 400 gold. in vsakih 10 let 50 gold. poboljška.
Poterjeni in začasni učitelj naj imata zraven te plače tudi naj manj 50Q° verta.
Vsi pa naj imajo zraven vsega tega prosto stanovanje in kurjavo.
Učitelji na glavnih šolah naj imajo brez razločka po 400 gold.; — poterjeni pa vsakih 5 let 50 gold. poboljška. Vsi naj imajo enake pravice in naj vodijo svoje učence od i. razreda naprej. Poleg svoje plače naj imajo tudi kraju primerno odškodnino za stanovanje. Učitelji malih in glavnih šol naj imajo enako učiteljem srednjih šol polno pokojnino ali penzijo, ako stopijo v pokoj; ravno tako naj vživajo tudi njih vdove in sirote enako javnim vradnikom primerno pokojnino in poboljšek.
Vse to poterdi zbor, in tudi sklene, da naj pervosednik in zapisovalca izdelajo v tej zadevi prošnjo in jo v imenu zbranih učiteljev dajo slavnemu deželnemu odboru.
Dnevni red je doveršen. Pervosednik naznanja, da so učitelji, ki se sedaj uče v kmetijški šoli na Dunaji in posebej še 8 ondašnjih kranjskih učiteljev poslali pervemu učiteljskemu zboru na Kranjskem po telegramu pozdrav. Pervi se glasi: „Slušatelji kmetijske šole na Dunaji vas vse, serčno pozdravljajo in vam prijazno roko podajajo". Drugi telegram je taki le: „Pervemu učiteljskemu zboru na Kranjskem serčen pozdrav in naj boljši vspeh!"
Ves zbor kliče: „Slava jim!" in g. Fel. Stegnar na-svetuje, da naj se verlim učiteljem na Dunaji precej po telegramu odzravlja, kar se občno zadovoljno sprejme.
Pervosednik bere povabilo ljubljanskega dramatičnega društva, ktero vabi učitelje zvečer ob */a8 uri v narodno čitalnico na veselico.
Na zadnje pervosednik naznanja žalostno novico, ktera je ravno med učiteljskim zborovanjem dospela v Ljubljano, da so prečastiti gospod prošt Jernej Arko v Novem mestu umerli. Zbor je ginjen pri tem sporočilu.
K sklepu pervosednik govori: „Slavni zbor!
Mnogo smo govorili, toda čas nam poteka. Kar še morda danes nismo izgotovili, prihranimo in pripuščujmo prihodnjim — boje da za nas boljšim časom! Vsak sebi gremo s ter-dnim zaupanjem, da naši glasi o šolstvu in učiteljstvu ne bodo glas vpijočega v puščavi. Obljubimo, da bomo z zedinjeno močjo — eden za vse in vsi za enega stali, kjer bode treba delati za blagor naših ljudskih šol in za našo pravično reč. In naj se naše vnanje okoliščine — šolska postava i. t. d. razmotajo, kakor si
bodi, mi ostanemo zvesti svoji nalogi, da bomo v naših šolah skerbeli za tisto omiko in odgojo, ki ima svojo korenino v v e r n o - n r a v n e m in pravem narodnem z n a čaj i.
Preden pa se razidemo, izpolnimo še drugo svojo dolžnost! Zahvaljujmo se slavnemu mestnemu zastopništvu, ki nam je gostoljubno odperlo svojo dvorano za naše pervo zborovanje in recimo: Slavno mestno zastopništvo in naš župan dr. C os ta naj živi!"
Ves zbor kliče trikrat : „Živio!"
Pervosednik nadaljuje: „Zahvaljujmo se našemu prečasti-temu proštu in c. k. šolskemu svetovalcu, ki so danes na mestu c. k. komisarja poterpežljivo poslušali naše zborovanje in od kterih tudi pričakujemo pomoči in veljavne besede za našo reč. Bog jih živi
Ves zbor kliče trikrat: „Živio!"
Gospod c. k. komisar prijazno obljubijo, da bodo po svoji moči radi pripomogli, da se uresniči, kar je bilo v tem zboru dobrih vošil in sklepov.
Pervosednik: „Zahvaljujmo se tud našemu škofijkemu šolskemu višjemu ogledniku, prečastitimu g. korarju Jurju Za-vašniku in vsem drugim slavnim gospodom in našim prijateljem, ki so nam skazali to čast, da so prišli v naš zbor.
Bog jih živi!"
Ves zbor kliče trikrat: „Živio!"
Pervosednik: „Konečno izrečem z dolžnim spoštovanjem še ime tistega, pod čigar krilom cvete omika in odgoja, in kte-remu kažemo tudi mi kranjski, slovenski učitelji zvesto serce ter tudi po njegovi mogočni besedi pričakujemo za šolstvo in učiteljstvo boljših časov. Našemu presvetlemu cesarju Francu Jožefu I. navdušeno zakličimo trikrat: Slava! slava! slava!"
Ves zbor trikrat navdihnjeno ponavlja ta klic.
Pervosednik: „S tim klicem tudi izrekam, daje sklenjen pervi zbor ljudskih učiteljev na Kranjskem".
Po dokočanem zboru pervosednik vabi vse deležnike učitelje, da naj grejo kosit v gostilnico „K zvezdi", ker jim je nek mili do br o tn i k k os ilo plačal. „Bog mu daj srečo in zdravje!" se čez in čez glasi med učitelji, ki odhajajo iz dvorane in grejo k skupnemu obedu.
144 učiteljev je sedelo pri mižali in kosilo vkup, gotovo naj več vsem naj veseljša južina v življenji. — Pervo napitnico vzdigne pervosednik na slavo presvetlega cesarja, pri kteri vsi učitelji gromeče zapojd cesarsko pesem. Drugo napitnico posveti pervosednik vsem učiteljskim prednikom, pri-jatlom in milim podpornikom, posebno pa milemu dobrotniku tega dneva, in „Koljkor kapljic, toljko let!" zadoni po vsi obednici. Tretja napitnica pa je veljala uči te ls k i zlogi, ktero naj mili Bog vedno hrani in živi med nami! Verstilo se je potem še več drugih napitnic, in gotovo naj več z naj boljšim sercem.
Zvečer ob ya8 uri je bila v narodni čitalnici veselica, ki jo je dramatično društvo napravilo na čast učiteljskemu zboru. Igrali ste se igri: „Igra pike" in „Ravna pot naj boljša pot". Poslednjo je poslovenil in po domačih šegah vravnal nekdanji učitelj na Vinici, verli B. Tomšič. Vsi gospodje igralci in gospodičine igralke so se pri obeh igrah, posebno pa pri zadnji učiteljski prav posebno odlikovali. Učitelji, kterih je bilo mnogo v tem gledališču, so se prav serčno radovali. Hvala verlemu dramatičnemu društvu za ta prijetni večer!
Med to veselico je prišel učiteljskemu zboru tudi ta - le serčni telegram pražkih učiteljev: Zbranim bratom učiteljem govoriti: „Na zdravje!"
Drugi dan, ko so učitelji odhajali in se poslavljali, je bil povsod le ta glas: „Žal naj bode vsakemu učitelju, ki ni bil pri pervem učiteljskem zboru!"
Prošnja,
ki jo je odbor pervega učiteljskega zbora izročil slavnemu deželnemu odboru v Ljubljani, se tako le glasi:
„Slavni deželni odbor!
V teku časa se vse spreminja. Odkar je v Avstriji ljudska šola, se je tudi zakonostavstvo pri šolstvu in učiteljstvu zelo spremenilo; le eno je še ostalo tu pri starem, to je plača ljudskega učitelja.
Dandanes se veliko, veliko tirja od ljudskega učitelja; ako pa se mora učitelj sedanjega časa bolj izobraževati in več delati, se mu po pravici spodobi tudi boljša plača.
Sedanji dohodki ljudskega učitelja so naj več tisti, ki jih učitelj dobiva kot cerkvenik ali mežnar; le kar tii pa tam še manjka, da učitelj nima v vsem vkup naj uianj 200 gold., mu soseske dodajajo ali v šolskem denarji pri posamesnih otrocih ali pa po nakladu pri posamesnih srenjčanih. Vse te dohodke mora učitelj po naj več krajih od hiše do hiše sam pobirati, in prav malo učiteljskih služeb je na Kranjskem, da bi učitelj še to mervico svojih terdo zasluženih dohodkov redno dobival.
Tožbe zoper slabo in neredno učiteljsko plačo in prežalostne okoliščine v tej zadevi so sploh znane.
V pervem zboru ljudskih učiteljev na Kranjskem 15. sept. t. 1., kjer je bilo zbranih čez 150 učiteljev, se je pri vprašanji: „kako bi se stalno sboljšale slabe okoliščine o uči-telski plači" — enoglasno sklenilo, da naj se ljudski učitelji na Kranjskem v teh svojih žalostnih zadevah obernejo do slavnega deželnega odbora, in ga ponižno prosijo pomoči.
Slavni deželni odbor naj blagovoli tedaj prevdariti naslednje točke , ki so bile določene pri pervem učiteljskem zboru, ter naj se s slavno deželno vlado blagovoli dogovarjati o tej gorki prošnji ljudskih učiteljev.
Ljudski učitelji na Kranjskem prosijo in želijo :
1.	Ljudska šola na Kranjskem naj velja za deželno napravo.
2.	Cerkvenikova in orglarjeva služba naj se v principu loči od učiteljeve službe; vendar se o tem moreta porazume-vati cerkveno predstojništvo in učitelj.
3.	Učitelj naj dobiva kot učitelj stanovitno plačo ; kar pa bi imel dohodkov, ko bi po porazumljenji s cerkvenim predstojni-štvom opravljal tudi cerkvenikovo in orglarjevo službo, naj mu bode to poboljšek k učiteljski plači.
4.	Šolski denar od posamesnih otrok, vsi šolski nakladi pri posamesnih srenjčanih, pa tudi bira in drugi naturni pridelki , kar učitelj kot učitelj dobiva , naj nehajo, in namesto tega naj se naloži primerni šolski davek na vso deželo.
5.	Učitelj pri mali šoli naj dobiva na leto naj manj 300 gl. plače. Začasni pervi ali drugi učitelj „ „ „ „ „ 350 „ „
Poterjeni „ „ „ » „ „ 400 „ 9 in ta tudi potem vsakih 10 let 50 gold. poboljška.
Vsi ti pit naj zraven tega imajo tudi prosto stanovanje in kurjavo; začasni ali poterjeni učitelj pa naj ima zraven tega še kakih 50Q° verta.
6.	Učitelji glavnih šol naj imajo vsak brez razločka 400 gold. letne plače in zraven tega tudi še kraju primeren donesek za stanovanje; poterjeni učitelj pa naj zraven tega dobiva še vsakih 5 let 50 gold. poboljška.
7.	Vsi ljudski učitelji v malih in glavnih šolah naj dobivajo pokojnino ali penzijo in sicer enako učiteljem pri srednjih šolah polno po 30 letnem službovanji. Ravno tako naj dobivajo primerno pokojnino in pomoč tudi njih vdove in sirote.
8.	Vsa ta plača naj se dobiva pri javnih blagajnicah in sicer v takem redu, kakor jo dobivajo c. k. vradniki.
V Ljubljani 27. septembra 1868.
V imenu pervega zbora ljudskih učiteljev na Kranjskem:
A. Praprotnik,	Fr. Gerkman,i
pervosednik.	M. Močnik, j zaPlsova,ca-
Književnost
„Slovenska Matica," je dala na svetlo in razposlala tri knjige, in sicer: 1) „Olikani Slovenec". Spisal Ivan Vesel. Ta lepa in prav koristna knjiga obsega te-la poglavitna poglavja: kako se vedimo proti Bogu, kako se vedimo sami seboj, kako nam je vesti se do družili ljudi, kako se je vesti do neumne živine. Ta knjiga bi bila prav primerno berilo za nedeljske šole. 2) „Slovenski Štajar". Dežela in ljudstvo. Spisali rodoljubi. I. snopič. Osnova vse knjige nam kaže, da bode to prav spretno delo, ki bode vredno pomnoževalo domače slovstvo. 3) Narodni koledar za leto 1869. ima v sebi mnogo lepega koristnega blaga, kterega bode tudi mar-sikteri učitelj hvaležno v šoli rabil. Kakor smo priporočevali knjige družbe sv. Mohorja, tako tudi želimo, da bi nobena ljudska šola ali učiteljska knjižnjica ne pogrešala Matičinih knjig. — Ravno kar je prišel tudi na svetlo 3. in 4. zvezek „Slavljanskega juga", kteri ima zopet mnogo pravega beletrističnega blaga in tudi nekaj lepih slik iz slovenskega naroda. — Videli in brali smo tudi lepo nemško knjigo, ki je posvečena vsem avstrijskim učiteljem in se imenuje: „Lose pädagogische Blätter". Spisal Gustav Zeynek. V Gradcu 1869. (Leuschner et Lubenski.) Mnogo prav
krepkih in v resnici možatih šolskih spisov obsega ta knjiga. Kdor si jo naroči, se bode tega sam prepričal.
Iz Ljubljane. V 14. seji kranjskega deželnega /.bora je bila razprava za napravo deželne s i r o t n i c e. Po oporoki blage ranje gospe Svetine (Medjatovke), ki je veliko svojo hišo zapustila v blagi namen sirotnice proti temu, da nadzor in vodstvo bode pod duhovno oblastjo. Nekterim g. g. poslancem je bilo to po volji, drugim zopet ne. Poslednjič so obveljali vsi predlogi deželnega odbora tako, da obravnuje deželni odbor to stvar z vsemi dotičnimi oblastnijami in ob svojem času stavi deželnemu zboru v poterjenje. (Po „Nov.")
—	Včeraj je bila v deželnem zboru razprava o šolskem n a d z o r n i š t v u. Poročevalec v šolskem oddelku je bil gospod dr. L. Toma n. On bere naj prej prihodnjo postavo za šolsko nadzor-ništvo, ktero je šolski oddelek nekoliko prenaredil. Poglavitno, kar veje iz te postave, je, da duhovščina dobiva do šole več vpliva, kakor ga ima v vladinem predlogu. V splošni debati je govoril najprej g. D e ž m a n, na to g. dr. K a 11 e n e g g e r mirno in objektivno, potem pa g. K r o m e r, ktere so pobijali gg. S v e t e c in dr. C o s t a , poslednjič pa poročevalec g. dr. T o m a n. V posamni debati so bili živahni razgovori med ravno temi gospodi; pri nekterih točkah je vla-dini komisar razjasnoval vladino stališče. Sklepovanje je bilo navaduo, kakor pri vseh rečeh; z 18 glasovi zoper 8 je bila sprejeta postava, kakor jo je šolnki oddelek nasvetoval. V debati so govorniki povdar-jali tudi sklepe (resolucije) učiteljskega zbora, in sicer g. dr. C os t a prav objektivno; kar sta pa govorila dr. To man v splošnji in dekan Toman v specijalni razpravi, ne bomo tako hitro pozabili. — Gospodje! dokler mislite, da more učitelj 10 — 14 let se šolati, in se potem še dalje izobraževati, da zna potem uro navijati, pa vbrano zvoniti i. dr. in če tega ne zna ali noče, naj pa strada ali pa naj gre rakom žvižgat, — dotlej ne smete pričakovati boljših šol.
—	33. in 34. je bilo spraševanje za nastopne učitelje, kterega se jih je 5 vdeleževalo.
—	Vse ljubljanske srednje in ljudske šole se začenjajo danes 1. oktobra. Kaže se, da bodo, kakor druga leta, tako tudi letos, naše ljudske šole polne — in bomo učitelji imeli dovolj dela. Bog daj srečo !
Bopist ta
«
Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnik.
Tiskar in založnik:
Jož. Rudolf Milic.