UDK 811.163.6'366.532"15'' Aleksandra Bizjak Končar Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša v Ljubljani DVOJINA V DALMATINOVEM PENTATEVHU 1584 Z uporabo dveh komplementarnih metod korpusnega jezikoslovja, to je oblikoslovnega označevanja in tehnike grafičnega prikaza, bomo na izbranih odlomkih iz Dalmatinovega Penta-tevha pokazali, kako je mogoče samodejno izpisovati dvojinske oblike, nanizane v linearnem poteku besedila, in ob tem opozorili na trdnost dvojinskih oblik v besedilnem kontekstu, v katerem je dvojina hkrati slovnična in pomenska kategorija. By using two complementary methods of corpus linguistics (grammatical annotation and the graphical representation technique) we will demonstrate on selected examples from Dalmatin's Pentateuch the possibility of automatically extracting dual forms over the course of a text, as well as point out the intensity of dual forms in a textual context in which the dual simultaneously represents both a grammatical and a semantic category. Ključne besede: dvojina, oblikoslovno označevanje, tehnika grafičnega prikaza, Dalmatinov Pentatevh Key words: the dual, grammatical annotation, graphical representation technique, Dalma-tin's Pentateuch 1 Uvod V slovenski kulturni zavesti poleg leta 1550, ki pomeni rojstno leto prve slovenske knjige, Trubarjevega Katekizma, kot posebno znamenito stoji še leto 1584; ta letnica je bila namreč natisnjena na Bibliji, najpomembnejši in najobsežnejši izdaji protestantske književnosti. Da je njen avtor, Jurij Dalmatin, imel celoten prevod svetega pisma pripravljen že nekaj let prej, kaže dejstvo, da je že leta 1578 pri Mandelcu v Ljubljani objavil njegov prvi del, s čimer je želel vzpodbuditi kranjske stanove, da bi izdajo denarno podprli. Pri vrednotenju Dalmatinovega deleža in njegovega pomena slovenska literarna zgodovina namenja prvo in najodličnejše mesto v slovenskem protestantskem slovstvu Trubarju. Za Dalmatina meni, da je s prevodom celotnega svetega pisma, svetovno pomembne knjige ne samo v verskem, ampak tudi v literarnem pomenu, ter hkrati knjige, ki v času reformacije predstavlja najbolj trdno točko pri identifikaciji ideološke drugačnosti po eni strani in prebujajoče se nacionalne zavesti po drugi, opravil vsega spoštovanja vredno delo. Trubarjev vpliv, ki je pri tem vsekakor nezanemarljiv, literarni zgodovinarji različno poudarjajo. Vprašanje, v kolikšni meri enakosti v tekstih, ki sta jih prevedla dva različna avtorja, pomenijo vpliv in različnosti odmik, moramo tu, kakor druga podobna vprašanja, pustiti ob strani. Za prispevek, ki z uporabo metod korpusnega jezikoslovja ugotavlja stanje samostalniških in glagolskih dvojinskih oblik v Dalmatinovem prevodu Pentatevha, je pomembno le to, kar smo poudarili že zgoraj: Biblija je res izšla 1584. leta, vendar so prvi prevodi nastali že do leta 1572. To je bil začetni del stare zaveze in prav ta nas bo zanimal, ker smo iz prvih dveh Mojzesovih knjig črpali gradivo za naš prispevek. 2 Dosedanje raziskave slovenske dvojine Dvojina je jezikovna kategorija, ki je danes, kar se tiče slovanske skupine jezikov, živa samo še v slovenščini in lužiški srbščini, medtem ko je ostali slovanski jeziki ne poznajo več, oziroma se pri njih uveljavlja samo v nekaterih sporadičnih primerih. Primerjalno in analitično študijo o slovenski dvojini je pri Srbski akademiji znanosti izdal Aleksandar Belic (1932). Glede na uporabo Belic loči dve osnovni kategoriji dvojine: 1. svobodno ali prosto dvojino, to je pojav, vezan na vse tiste realije, ki imajo že po svoji naravi dva dela; 2. dvojino ob števniku dva, to je vezano dvojino. V nadaljevanju povzema, da je zgodovina dvojine pravzaprav razvoj pomena teh dvojin in vplivanja ene vrste dvojine na drugo. Kakor je za praslovanščino in v glavnem tudi za staro cerkveno slovanščino značilno neko ravnotežje med tema dvema dvojinama, saj se vsaka od njih uporablja z določenim pomenom in v določenih pogojih, pa se v posameznih slovanskih jezikih to ravnotežje ruši. V večini jezikov se svobodna dvojina razvija tako, da se v njej izgublja pomen dvojine; to se prenaša tudi na vezano dvojino in tako dvojina kot posebna sintaktična konstrukcija izginja v srbohrvaškem, ruskem, poljskem in češkem jeziku. Ob teh je lužiška srbščina tisti jezik, ki ohranja dvojino na osnovi močne pomenske diferenciacije vezane dvojine, kar priteguje k sebi tudi svobodno dvojino, slovenščina pa je jezik, ki sicer izgublja svobodno dvojino, vendar je uspela morfologizirati nekatere vrste vezane dvojine ob števnikih dva, oba. S tem je vsaj del vezane dvojine rešila pred propadom oziroma vplivom svobodne dvojine. Bolj kot Beliceva knjiga nam je bila pri našem delu v pomoč knjiga francoskega avtorja Luciena Tesnierja: Les formes du duel en slovene (1925). To je pomembna monografska obdelava slovenske dvojine, ki ji je avtor dodal tudi lingvistični atlas (Atlas linguistique pour servir a l'etude du duel en slovene) in z njo v Parizu maja 1925 pridobil doktorski naslov. V knjigi je Tesniere obdelal dvojino z oblikoslovne plati, skladenjska vprašanja so ostala v načrtu. Na osnovi obsežnega gradiva, ki ga je zbral iz slovenskih narečij in iz historičnih tekstov, je povzel osnovne značilnosti slovenske dvojine. Ugotovil je: 1. Izginjanje dvojine je značilno tudi za slovenske govorice, prav tako kot za hrvaške govore. Historično gledano nastopa v etapah in postopoma prizadeva posamezne slovnične kategorije. 2. Gre za inovacijo, ki deluje iz centra Jugoslavije, že zgodaj prodre do Ljubljane in se razširja v smeri severozahoda. 3. Vrstni red izgube dvojine znotraj posameznih kategorij je tak: a) glede na sklon: lokativ, genitiv, dativ, instrumental, nominativ-akuzativ; b) glede na spol: ženski, srednji, moški; c) glede na besedno vrsto: pridevnik, kazalni zaimek, samostalnik, števnik, osebni zaimek; d) glagolska dvojina zavzema posebno mesto; v preteklosti je bila med vsemi vrstami dvojine prav ta najbolj podvržena izginotju, nasprotno pa se danes od vseh najbolj trdno drži. Najnovejši prispevek k raziskovanju dvojine pa je doktorska disertacija T. Jakop Dvojina v slovenskih narečjih (2004), v kateri ugotavlja, da se, v nasprotju z napovedjo mnogih jezikoslovcev, zemljepisni obseg rabe dvojinskih oblik v slovenskih narečjih ni bistveno zmanjšal in da je dvojina produktiva in živa kategorija, ki doživlja inovacije v oblikah in rabi. Izhodišče za pričujoči prispevek je diplomska naloga Dvojina pregibnih besednih vrst v Dalmatinovem in Japljevem Pentatevhu (1988), ki semjo napisala v soavtorstvu z Martino Oberman in v kateri je vprašanje slovenske dvojine obdelano na gradivu iz historičnih besedil: iz Dalmatinovega in Japljevega prevoda začetnega dela starega testamenta. Pri oblikoslovni analizi slovenske dvojine nama je bila v oporo Tesnierjeva oblikoslovna obdelava slovenske dvojine (1925). čeprav je bilo najino gradivo po obsegu veliko skromnejše in za proučevanje dvojine v diahronih razgledih vzorčno manj reprezentativno kot Tesnierjevo, vseeno potrjuje njegove teze o dvojini v slovenskem jeziku. Z metodološkega vidika pa je naloga odraz časa, v katerem je nastala. Na voljo nama je bila le metoda ekscerpiranja, kar pomeni, da sva posamezne primere oziroma besedilne odseke, ki kažejo na dvojino, izpisali ročno. Kako lahko s sodobnimi orodji korpusnega jezikoslovja ročno beleženje dvojinskih oblik nadomestimo s samodejnim izpisom in tako pregledamo večje količine besedil ali besedilne zbirke, bomo opisali v tretjem razdelku. 3 Opis metode dela Korpusno jezikoslovje je danes že trdno zasidrana veja jezikoslovja z obsežnim številom empirično usmerjenih raziskav. V skladu z naravnanostjo prispevka, ki preučuje jezikovno stanje dvojinskih oblik v Dalmatinovem Pentatevhu, se bomo pri predstavitvi korpusnih metod osredotočili na opis dveh metod: oblikoslovnega označevanja in grafičnega prikaza. Izhodišče za analizo je vedno besedilo v digitalnem zapisu. Ker sta Dalmatinova Biblija in Slovenski standardni prevod Svetega pisma uporabnikom že na voljo v digitalizirani obliki na spletni strani društva Svetopisemska družba Slovenije (http://www. drustvo-svds.si/biblija.html), je bil prvi korak našega dela zelo enostaven. Bolj zahteven je bil drugi korak, to je oblikoslovno označevanje. Z oblikoslovnim označevalnikom za slovenščino (Jakopin in Bizjak 1997), ki je nastal na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, smo najprej označili kratek svetopisemski odlomek iz Prve Mojzesove knjige v Dalmatinovi Bibliji in v Slovenskem standardnem prevodu Svetega pisma. Ker je to oblikoslovni označevalnik za sodobni slovenski jezik, so bile pri označevanju Dalmatinovega jezika potrebne številne tehnične prilagoditve, kar je značilno za označevanje diahronih besedil, v katerih je veliko neenotnosti pri zapisovanju in črkovanju (Biber idr. 1998: 253). Zato je nujno, da se označeno besedilo tudi pregleda in popravi. Šele potem je besedilo pripravljeno za jezikoslovno analizo. Na sliki 1 ponazarjamo odlomek oblikoslovno označenega in pregledanega besedila iz Dalmatinove Biblije na računalniškem zaslonu. mls »Tfl___