Leto I - Štev. 20	ČEDAD	15.-31.	oktobra 1974	Sped. in abb. post. II gr./70 Poštnina plačana v gotovini
NAROČNINA: Letna 2000 lir. Za inozemstvo: 3000 lir. Odgovorni urednik: Izidor Predan	Posamezna številka 100 lir	Izhaja vsakih 15 dni
Uredništvo in Uprava: Čedad - via IX Agosto, 8 - T. 71.386 Tisk. R. Liberale - Čedad	Izdaja ZTT
Autorizz. Tribun, di Trieste n. 450. Poštni tekoči račun za Italijo Založništvo tržaškega tiska, Trst 11-5374 CASELLA POSTALE CIVIDALE N. 92
Za SFRJ Tekoči račun pri Narodni banki v Ljubljani 50101-603-45361 «ADIT» DZS, Ljubljana, Gradišče 10/11 nad. telefon 22-207.
POŠTNI PREDAL ČEDAD ŠTEV. 92
Kriza deželne in centralne vlade
Ko pišemo, so v polnem teku pogajanja za rešitev osrednje in deželne vladne krize.
Najprej je odstopil deželni Odbor, kateremu je predsedoval demokristian Antonio Comelli. Ko se je to zgodilo, smo že vsi vedeli, da ima tudi levosredinska Rumor jeva vlada v Rimu kratko življenje.
Socialisti, ki so sodelovali v vladi, so zahtevali razči-ščenje in ferifikacijo skupaj sprejetih programskih obveznostih, toda vsi so se bili zedinili, da bo prišlo do fe-rifikacije po obisku predsednika Republike v Ameriki, Kaj pa so ferificirali po negovem povratku iz ZDA, m povsem jasno širšim delovnim množicam, ki čakajo če toliko časa na njihove ne rešene probleme. Niti ni vsem jasno, kam je merilo socialdemkratsko vodstvo, ki je povz.oročilo vladno krizo in poskušalo zvreči vso odgovornost za razsulost levosredinske vladne koalicije na socialistično stranko.
Po našem mnenju so imeli socialisti vso pravico, tako v deželnem, kakor v državnem okviru zahtevati ferika-cijo, odnosno pregled tistega, kar je bilo storjenega in nestorjenega, za ugotovitev odgovornosti za nevresniče-ne programske izjave.
Socialistično vodstvo, ki predstavlja resno delavsko stranko, ne more biti gljuhó na zahteve ne potrebe delavnih ljudi, ljudskih množic in tistih slojev prebivalstva, ki morajo živeti z najnižjimi dohodki. Ne smemo pozabiti, da imamo na stotisoče ljudi, ki prejemajo manjšo pokojnino, kot znaša vsota, ki jo morajo plačevati za stanovanjske najmnine.
Italija doživlja eno izmed največjih ekonomskih kriz. Ima več tisoč milijard dolgov v plačilni bilanci. Lira je doživela hudo devalvacijo. Cene raznega potrošniškega glaba so dosegle astronomsko višino. Veča se brezposelnost in velike tovarne postavljajo delavce v integra-blagajno. Da bi se resili iz te krize, so hotele najbolj konservativne sile in 'režimski ekonomski strokovnjaki» naložiti največje neme na ramena delavcev in najbolj revnih slojev italijanskega naroda. Od teh so zahtevali največje žrtve. Socia-pj'" s.b[<paj s komunisti, sin-1 . a,i in drugimi naprednimi demokratičnimi silami, DC 76 lnanibajo niti v sami i 5? SCi P°P°lnoma zavedajo težke krize, a zahtevajo, da
1 btIe šrt'}e za njeno premostitev pošteno razdeljene,
d bi plačali več tisti, ki več
t!!V° °^ratno- Zahtevajo P'ednost v reševanju J'h problemov, ki so ži-» y-skega pomena, ne sa-za širše ljudske množice
ampak za celo nacionalno skupnost. Konservativne sile niso hotele kreniti po tej poti, zato je, po našem mnenju prišlo do vladne krize v Rimu in naši deželi.
Sedaj največja naša skrb gre za širše ljudske množice, ki se nahajajo v hudih škripcih in ni nobenih znakov, da bo prišlo do izboljšanja položaja. Nasprotno. Prišlo bo še do poslabšanja in do še večjih kriz. Toda, če se ne obetajo za italijanske delavce rožnati časi, se kaže za beneške Slovence še hujša trnjeva pot. Znano je, da smo do sedaj živeli skoraj izključno od denarnih pošiljk naših emigrantov, a ekonomska kriza je dosegla tudi tiste evropske države, v katerih naši delavci delajo. V Belgiji zapirajo rudnike, v Nemčiji grozijo, da bodo izgnali do pol milijona tujih delavcev in tam dela več stotisoč italijanskih državljanov.
Ksenofobi v Švici so pripravili za 20. t.m. referendum, ki predvideva, v slučaju zmage, izgon 600.000 delavcev. Od teh naj bi izgnali od 200 do 250 tisoč italijanskih državljanov. Če bi se to zgodilo, kam bi šli delat beneški Slovenci, ki bi se vrnili iz Švice? In tisti iz Nemčije? Vlada ni nikoli skrbela in ne bo skrbela zanje. Ji ni mar za italijanske, še manj pa za nanše delavce. Odgovorni politiki zamujajo največ časa za sestavljanje novih vlad in za pogajana. Zanje je najbolj važno, koliko ministrov in podsekretarjev bo dobila stranka, ki ji pripadajo. Delavci in emigranti so jim deveta briga. Razumljivo je torej, da v takšnih vladah ni in ne bi smelo biti prostora za delavsko stranko, kakršna je socialistična stranka Italije. Po našem mnenju bi ne smelo biti prostora tudi iz drugega principielnega razloga, ki je za nas življenske važnosti. Dosedanje vlade niso spoštovale določil republiške ustave, kar se tiče spoštovanja pravic narodnostnih manjšin, vsaj kar se tiče nas beneških Slovencev. Naše probleme in probleme ita-lijske družbe morejo rešiti samo resnične demokratične vlade. Prepričani smo, da danes obstojajo možnosti v Italiji in prav tako v naši Deželi, z.a sestavo stanovitne vlade. Treba je samo kreniti na novo pot in odpreti vrata ministrstev novim, naprednim in demokratičnim ljudem.
Samo tako se bomo lahko rešili iz. krize, rešili vse tiste probleme, ki tarajo danes italijansko družbo in narodnostne manjšine ter preprečili pustolovščine konservativnega značaja.
IZIDOR PREDAN
Gli Sloveni delle Valli del Natisone residenti all'estero, leggendo il NOVI MATAJUR, vengono a conoscenza, con stupore e indignazione dei nuovi metodi introdotti da certi insegnanti non di origine slovena, come lo erano nel passato, nelle scuole elementari delle Valli.
Il preoccupante fenomeno è di un inaudito sciovinismo ed assolutamente intollerabile ed inamissibile. Si tratta, infatti, di violenze morali esercitate sui bambini sloveni costringendoli con minaccie di multe e punizioni a parlare l'italiano anche fuori delle aule scolastiche e persino con la propria madre che spesso' non comprende un'acca di ciò che il bambino si sforza di balbettare, perchè quel suo nuovo linguaggio non ha alcuna affinità con quello che ha appreso sulle sue ginocchia.
I pedagoghi incriminati ottengono certo dei ridicoli risultati, pechè gli Sloveni hanno un carattere costituzionalmente mite ed autodisciplinato; i loro bambini diventano facilmente vittime delle violenze morali e dei vili sistemi con cui si pretende di dare loro un’istruzione con la costrizione di parlare una lingua di cui, entrando per la prima volta in classe, non conoscono nemmeno una parola. Ciononostante, imparano l'taliano puro se tale viene parlato dagli insegnanti, senza barbarismi o parole dialettali, come, ad esempio, ac-
cade ai bambini friulani. E' noto che gli Slavi apprendono le lingue degli altri popoli molto più facilmente che i neolatini e gli anglosassoni.
In uno Stato che si vuole democratico e nel quale il fascismo ha fatto la fine che tutti sanno, i cittadini hanno il diritto di esprimere liberamente la propria opinione ed i genitori, in particolare, quello di esigere che ai loro figli venga impartita nelle scuole una educazione conforme alla prassi democratica e civile, nel rispetto della personalità e della nazionalità. Per quanto concerne gli alunni Sloveni delle Valli del Natisone, i loro genitori hanno il diritto, come in tutti i Paesi democratici, alla supervisione ed alla critica dei metodi di insegnamento e delle condizioni ambientali in cui gli allievi sono costretti a trascorrere diverse ore del giorno nel corso dell'anno scolastico.
A tale proposito, riteniamo sia il caso di ricordare un fatto storico recentissimo, la rivolta cioè degli studenti universitari francesi nel maggio 1968 cui seguì immediatamente quella di tutte le altre scuole della capitale e della provincia contro i metodi antidemocratici dell' insegnamento di allora. Quella rivolta sfociò in una quasi rivoluzione con l'occupazione delle fabbriche da parte degli operai, scontri violenti con la polizia, incendi ed altre devastazioni. L'energica contesta-
zione degli studenti e degli operai ebbe come risultato, fra l’altro, la costituzione dei Comités des parents d’élèves (Comitati di genitori degli allievi) i .quali hanno tuttora il compito di sorvegliare gli insegnanti, l'insegnamento e le condizioni di vita dei loro figli negli istituti scolastici. L'intervento di quei Comitati presso le autorità responsabili è sempre efficace e decisivo.
Riteniamo che i genitori degli scolari delle Valli del Natisone dovrebbero trarre da questo fatto un insegnamento ed agire in conseguenza, poiché non credono che sia necessario servirsi dei mezzi violenti come, a suo tempo, fece la minoranza etnica tedesca dell’Alto Adige per costringere le autorità italiane a riconoscere i loro diritti nazionali, nè chiedere l'intervento di un’altra nazione, come fece la minoranza etnica francese delle Valli d’Aosta.
E probabile che i pedagoghi zelanti snazionalizzatori in questione, come fanno di consueto tutti i funzionari dello Stato se colti in fallo, si formalizzeranno al riparo dietro qualche circolare di cui non dovrebbe essere difficile conoscere l'origine ed ottenerne una fotocopia da far leggere in Parlamento a Roma, per ottenere la neutralizzazione del suo autore. Chi potrebbe essere? Non è difficile indovinarlo.
J. Trusnjak
FAŠISTIČNE DIDAKTIČNE METODE V ŠOLI
Slovenci iz nadiških dolin, ki živijo v inozemstvu in čitajo Novi Matajur, z začudenjem in ogorčenostjo spoznavajo nove metode, ki so jih vpel jeli nekateri učitelji, ne slovenskega porekla, kakor se je to degajalo v preteklosti, v osnovne šole naših dolin. Ta pojav nas zaskrbljuje zaradi nazasli-šnega šovinizma. Je neznosen in nedopusten. V dejstvu se gre za nasilstvo, ki ga izvršujejo nad slovenskimi o-troci, katere silijo z grožnjami, denarnimi in drugimi kazni, da govorijo italijansko tudi izven šole in to celo s svojo materjo, ki mno-kograt nič ne razume tega, kar otrok z naporom momlja, ker nima ta njegova nova govorica nič skupnega s tisto, ki se jo je naučil na njenih kolenih.
Razume se, da dosegajo inkriminirani pedagogi smešne rezultate, zato, ker so Slovenci milega značaja in samodisciplinirani. Njihovi otroci postanejo lahko žrtve nasilja in podlih sistemov, s katerimi se jih hoče vzgajati. Vzgajajo jih v jeziku, ki so ga slišali govoriti prvič, ko so prestopili šolski prag. Toda naši otroci se kljub temu naučijo prave italijanščine, če tako govorijo učitelji, brez tujk ali narečnih besed, kakor se to dogaja, naprimer, furlanskim otrokom. Znano je namreč, da se Slovani bolj lahko naučijo jezikov drugih narodov, kakor neola-tinci in anglosasi.
V državi, ki se smatra za demokratično in v kateri je fašizem napravil konec, ki ga vsi poznajo, imajo državljani pravico, da svobodno izražajo svoje mnenje, starši pa tisto, da zahtevajo, da se posreduje svojim otrokom takšno vzgojo po šolah, ki naj bo v skladu z omiko in demokratično prakso, v spoštovanju človeške osebnosti in narodnosti. Kar zadeva slovenske učence iz Benečije, imajo starši pravico, kakor v vseh demokratičnih državah, do pregleda, odobritve in kritike metod poučevanja in okoliških pogojev, v katerih so učenci prisiljeni preživeti več vsakodnevnih ur v času šolskega leta.
(Nadaljevanje na 2. strani)
Ekskurzija slovenskih zdravnikov v Kanalski Dolini, Reziji in Beneški Sloveniji
Na spomeniku imena padlih partizanov v Matajurju.
Zdravniki v republiki Sloveniji imajo svoje slovensko društvo zdravnikov. Lani so šli pogledat na Koroško, kako živijo Slovenci na Koroškem.
An zdaj bolj razumejo, kakšne težave imajo koroški Slovenci z Nemci.
Letos na koncu septembra pa je to slovensko društvo peljalo svoje zdravnike v Kanalsko dolino okoli Trbiža.
Vseh slovenskih zdravnikov je okoli 2.400. To je že kar lepo število. Na ekskurzijo med nas Slovence, ki živimo v Kanalski dolini, pa je šlo le okoli 50 zdravnikov, takih ki se zanimajo tudi, za narodnostne pravice Slovencev okoli Trbiža, Rezijanov in nas Benečanov v Beneški Sloveni j. Pridružili so se jim še slovenski zdravniki iz Tržaškega.
Kod bodo hodih zdravniki, sta vnaprej preštudirala ruto dr. Branko Šalamun primarij iz Kopra in naš benečanski rojak dr. Marijan Zdravljič, ki je doma iz Klodiča an je zdaj zdravnik pediater, za otroke v Novi Gorici.
V Čedadu pa je pozdravil vse te zdravnike tudi naš benečanski zdravnik dr. Štefan Podrecca. Mi, Benečani imamo večino zdravnikov po naših občinah, tako imenovane 'medici condotti,’ ki so Italijani. Skoro noben od teh ’medikov kondotov’ ne zna slovenskega dialekta v Kanalski dolini ali pa rezijanskega v Reziji.
LJUDSKI ZDRAVNIK DR. DOLHAR
čisto drugačen je bil dr. Lojz Dolhar, ki je bil doma iz Trsta in je zravil ljudi v Kanalski dolini. Nad štirideset let je govoril z italijanskimi pacijenti po laško, s Slovenci v njihovem koroškem slovenskem dialektu, an s tistimi Nemci, ki so ostali in niso šli v Nemčijo še po njihovi nemški ’šprahi’.
še bi ga imeli, če se mu ne bi zgodila nesreča. Dr. Dolhar je tako ljubil Kanalsko deželo, da je hodil po njenih hribih, kadar je le imel kaj prostega časa. Kakor je bil močan in zdrav, mu je spodrsnilo in je padel ter se ubil. Tisti dan je bil žalosten dan za celo Kanalsko dolino in vsi so ga šli spremit na grob na britofu
v žabnicah. Tudi slovenski zdravniki so zdaj obiskali njegov grob.
Na Trbižu se zdravniki niso dolgo ustavili, a vse-glih toliko, da so videli in slišali, da živijo v Kanalski dolini poleg domačih Slovencev še Rezijani in Benečani. Dobro se razumejo med seboj. Tako imamo zdaj tri vrste Slovencev v Kanalski dolini: domače Slovence, Rezijane in Benečane. V Kanalski dolini sta bila prej, že dva benečanska duhovnika, eden v Ukvah, ta drugi v žabnicah. Zdaj se jim je pridružil te dni še tretji Benečan Mario Qua-lizza, ki je bil doslej vicedi-rektor semenišča v Vidmu. Ta naš rojak je tudi slaven po svojem alpinizmu, saj je bil pretekli mesec s furlansko ekspedicijo v himalajskih hribih.
VEČINA SLOVENSKIH ROMARJEV NA VIŠARJAH
Župnik v žabnicah ima pod svojo faro še podružnico, cerkev na Višarjih. Tam je poleti na tisoče romarjev. Tudi slovenski zdravniki so se peljali s teleferi-ko na Višarje, gledali doli na doline in uživali veliko panoramo po celi Koroški in po Karniji. šli so v cerkev in govorili s slovenskim misjonarjem in duhovnikom Remcem. Ta je povedal zdravnikom, da je narvenč romarjev Slovencev in sicer 60%, nato je 20% Nemcev in komaj deset od sto italijanskih romarjev. Slovenski romarji prihajajo iz Kanalske doline, iz Koroške, iz vseh benečanskih krajev, iz Goriškega in Tržaškega in pa iz Slovenije. Cerkev je pomalal slovenski znani slikar Tone Kralj, ki je olepšal s svojimi slikami skoraj sto cerkva na Goriškem in Tržaškem. Dobro bi bilo, da bi se kakšen naš duhovnik spomnil in spomnil in dal poslikati še v Benečiji kako cerkev.
REZIJA - MALA ŠVICA
Ko so se naužili razgleda na Višarjah, so se odpeljali v Rezijo. Rezija je čisto drugačna kot pa Kanalska dolina. Saj poznate Kanalsko dolino, kako lepe travnike ima, kako velike smrekove gozdove, da izgleda v
malem kakor mala švicera. Ko so prišli na Bilo ali Re-siutto in se obrnili med dvema skalnatima hriboma po cesti v Rezijo, in prišli v prvo rezijansko vas Ravanco (Prato), so razumeli, zakaj so Rezijani drugačni od drugih Slovencev in od Furlanov.
REZIJANSKA TRDNJAVA
Rezijani so živeli nad tisoč let v svoji rezijanski dolini kot v neki trdnjavi, fortezzi, od koder pelje samo ena cesta v zunanji svet. Zunaj se je svet spreminjal in so se spreminjali tudi njihovi jeziki, slovenski, furlanski in drugi. Rezijani so ohranili svoj jezik, rezijanščino, ki je približno taka kot je bila pred petsto leti. Ohranili so vse - stare navade in svoje posebne praznike. Tam v tisti svoji zaprti dolini ob svoji reki Bili še zmerom pripovedujejo none otrokom prauce o kralju Matjažu, ki spi s svojo vojsko pod hribom in z njim drnoha cela njegova vojska. Ne pravijo samo stare prauce, ma jih pravijo nove, o živalih in duhovih. Profesorji iz Italije, iz Nemčije in Slovenije prihajajo študirat v Rezijo vse te njihove stare prauce in nove pesmi, ki jih sami sproti delajo. Noben drug narod v Evropi nima tega etnografskega blaga, kakor se imenujejo te narodne rezijanske štorije.
Slovenske zdravnike je čakal v Reziji dr. Milko Ma-tičetov, ki je že predveč leti pripeljal v Rezijo profesorje rimskega in ljubljanskega radia, ki so svojim poslušalcem na radijskih aparatih in na televizorjih svojim gledalcem že pred precej leti razkazovali te prave ljudske rezijanske umetnine.
Dr. Matičetov jih je vodil v znamenito rezijansko vas Solbico, kjer so bli pred vojsko samo brusači.
TRIKRAT VEČ REZIJANOV V EMIGRACIJI
V Reziji je enkrat živelo nad 4.000 oseb, zdaj jih je komaj kakih 1600 starih ljudi in nekaj mlajših, ki hodijo delat v Gumin in Tu-meč. Trikrat več Rezijanov živi po svetu v emigraciji
kot pa doma v Reziji. Vsako leto pridejo domov vsaj za šmarnomiso, kakor pravijo Marijinemu prazniku 15. avgusta. Skrbijo, da jim prazne hiše ne propadejo, ker radi preživijo svoje va-kance, svoje počitnice v Reziji. Ponosni so na svojo rezijanščino ki jo govorijo vserod in jih nič ni sram, kot nekatere naše Benečane, ki ne govorijo svojega dialekta, če so tujci zraven. Mi Benečani bi se morali zgledovati po Rezijanih, njih vzeti za èzempijo, kako moramo obrajtati svoj materini jezik.
NI VEČ SLOVENSKIH SEMENIŠČNIKOV
V Reziji imajo zdaj samo dva mašnika v Ravanci in v Osojanah. V Solbici so brez duhovnika, ker ga jim novi videmski nadškof Battisti ni mogel poslati, ker jih je bilo premalo faranov. Kot vserod primanjkuje duhovnikov po celi videmski provinci in pošilja nadškof le v tisto faro duhovnika, kjer je več vernikov. Že nekaj let ni več v videmskem semenišču nobenega seminarista iz Beneške Slovenije, Rezije ali Kanalske doline. Kako pa naj bi bili, ko so vse mlade družine v emigraciji in ni več rojstev, ne krstov!
V ravanski fari na Ravanci izdaja furlanski duhovnik parokjalni list «All’ombra del Canin», ki je začel prinašati tudi rezijanske pesmi in prauce. žapnik nekaj razume po rezijansko, a premalo da bi mogel spovedati. On sam pa priznava, da mora znati vsak far jezik svojih faranov, če se hoče držati Kristusovega nauka: Pojdite in učite vse narode v nj-hiovem jeziku. Ljudje se sprašujejo, kdaj bo spet slovenski jezik Benečanov v cerkvi kot je bil še pred petdesetimi leti.
Zdravniki so prespali v Ravanci in so drugo jutro imeli kaj videti: Ponoči je deževalo in je zjutraj cela Rezija šumela od slapov, ki so padali po stenah.
BRATSKI SPREJEM V ŠPETRU
Odpeljali so se do Čedada, pod hribi skozi narodnostno mešane slovensko furlanske občine:	Neme,
Fojdo, Ahten, Tavorjano. Na vrhu so bile slovenske vasi, spodaj pri cesti pa furlanske.
V špetru so jih lepo sprejeli. Pozdravil jih je domači zdravnik dr. Podrecca, ki je izrazil svoje veselje, da so jih prišli obiskat in jim povedal, kako se Beneška Slovenija počasi dviga in bojuje za svoje pravice, ki
so jih prej imeli. Naš urednik Predan pa je v svojem govoru lepo razložil, kako so najprej ustanovili slovensko presvetno društvo «Ivan Trinko» in kako so ustanavljali po vrsti še razna druga društva in kako jih bodo še več.
Potem jih je arhitekt Valentin Caharijas Simonitti popeljal po Čedadu in jim razlagal starinske znamenitosti Čedada, zlasti pa kiparske in arhitektonske langobardske umetnosti v katedrali in v langobardskem tempeljčku visoko nad Nadižo.
VODIČ ARHITEKT SIMONITTI
Potem jih je Simoniti peljal še do Landarske jame, kjer je on že 3 leta vodil restavratorska dela, da bi ohranil beneškim Slovencem njihovo svetišče, njihovo trdnjavo v hudih časih vojske in njihov specifičen spomenik na njihovo slavno in težko zgodovino. Z besedo strokovnjaka je zdravnikom povedal, da je bila njegova skrb samo v tem, da obnovi njihovo pribežališče v stiskah prav tako nepotvorje-no, kakor so jo sami dali zgraditi po slovenskih umetnikih iz škofje Loke.
V špetru je bilo končno v obširni restavraciji vse polno slovenskih zdravnikov iz Slovenije, Taržaškega in drugih krajev, katerim so se pridružili vodilni domači benečanski voditelji in prijatelji Beneške Slovenije. Na koncu so vsi zapeli preproste lepe slovenske pesmi, kar ni tako pogosto v Špetru novejšega časa.
Avtobus in avtomobili so vso to veselo bratsko slovensko druščino iz raznih krajev odpeljali visoko gori do vasi Matajur in potem na grob Ivana Trinka, na trč-munskem britofu, kot iskreno pričevanje, da bodo nadaljevali njegovo slovensko prosvetno in kulturno delovanje.
FAŠISTIČNE METODE . . .
(Nadaljevanje s 1. strani)
Ob tem vprašanju smatramo za potrebno spomniti nedavni zgodovinski dogodek in sicer upor francoskih univerzitetnih študentov v maju 1968, kateremu so tokoj sledili tisti od vseh šol glavnega mesta in pokrajine, proti nedemokratičnim metodam takratnega poučevanja. Tisti upor se je bil spremenil skoraj v revolucijo. Delavci so bili zasedli tovarne. Sledili so hudi spopadi s policijo, požigi in drugo pustošenje.
Energično oporekanje študentov in delavcev je bilo doseglo, med drugim, tudi rezultat, da so ustanovili razne Comités des parents d’élevès (Odbor staršev za učence), kateri imajo še vedno vlogo, da nadzirajo učitelje, poučevanje in življenjske pogoje svojih o-trok po šolskih zavodih. Poseg teh odborov pri odgovornih oblasteh je vedno učinkovit in odločilen. Mislimo, da bi se lahko starši beneških šolarjev ravnali po tem in prišli do določenih zaključkov, ker ne verjamejo, da se je treba puslu-ževati nasilnih sredstev, kot je to storila, svoj čas, nemška etnična manjšina v Zgornjem Poadižju, da bi prisilila italijanske oblasti k priznanju svojih narodnostnih pravic, niti ne zahtevati poseg druge države, kakor je storila francoska etnična manjšina v dolini Aoste.
Je možno, da bi se omenjeni vneti raznoradvalski pedagogi, kakor delajo vsi razni državni funkcionariji, če se jih dobi na pregrešku, formalizirali in skrili za kakšno okrožnico, katere bi ne bilo težko dobiti izvora in fotokopije ter jo prebrati v rimskem parlamentu, da bi onemogočili rovarjenje njenega avtorja. Kdo bi lahko bil? Ni težko uganiti!
DOM PASQUALE GUJOM
BENEČIJA
LA GENTE DELLE VALLI
11  ■ -
Qualsiasi malintenzionato avrebbe potuto benissimo, in assenza del padrone, ìntro-durvisi e cercare il gruzzolo riposto nella calza annodata. Ma una cosa del genere non succedeva.
Dopo che si furono completamente convertiti al cristianesimo «gli Slavi professaro-
no la religione nova con e-guale fermezza che l'antica», dice il Podrecca.
La Chiesa delle Valli dipendeva dal Patriarca. L'unica Parrocchia era quella di San Pietro di cui la prima notizia risale al 1192 in una Bolla del Papa Celestino III con cui viene confermata al Capitolo di Cividale: «Ecclesiam S. Petri
de Algida cum cappellis suis» (2).
La Parrocchia di S. Leonardo è alquanto posteriore: viene menzionata nel 1351.
Non è facile sapere quando vennero istituite le singole Coppellarne. Sembra nei secoli XVII e XVIII. Nel frattempo ogni Villa si era costruita la sua Chiesetta o Cappella.
A date prestabilite vi si recavano i Parroci di S. Pietro e di S. Leonardo per l'incontro coi rispettivi fedeli. Tutte le Chiese avevano in dotazione degli appezzamenti di terreno coltivati in comune o dati in affitto, dai proventi dei quali si pagavano le spese di manutenzione.
Un esempio: nel « Nel libro delle Uisite fatte per il cano-
nico Missio» risulta che il 12 settembre 1601 «fu uisitata la Venda (Veneranda)... in mon-temaior, sottoposta alla paro-chial si S. Pietro in qual è un Aitar consacrato... dal Revmo Giulio Euspergio Vescovo di cauorle l’anno 1516... Into"(interrogato) Jacob figliolo di coceaen alla presenza delli huomini de comun Rse- (rispose) noi di monte maior hauemo in gouemo due chiese. Into Rse hanno due campetti che li sono stati impegnati, quali lauorano in comun, di più si trouano haver dette chiese in socida una manza con tre figlioli, et no altro. Interrogato de debitori rispose: siamo tutti chi puo-co chi tropo ma pagano liuel-lo...».
Così fino al 1870, quando il Governo massonico, come un topo intrappolato in Chiesa che si sfama rosicchiando i sacri arredi, fece man bassa di tutti gli immobili appartenenti al culto. Pratica-mente il furto è stato commesso ai danni della popolazione, perchè da allora per l’ordinaria e straordinaria manutenzione degli edifici sacri, si dovettero fare collette di casa in casa.
Nei giorni di festa, prima del grande esodo migratorio, si potevano vedere lungre file di gente — le ragazze con costumi sgargianti — che dalle varie borgate si snodavano su verdi sentieri verso la propria chiesa: «laetantes ad domum Domini».
Le preghiere, i canti e la liturgia erano gli stessi che si facevano in tutta la Slovenia. Sul piano del culto c’era un continuo contatto colla diocesi di Lubiana. Un esempio: fino a non molti anni fa', il parroco si recava nelle case della sua parrocchia per ritirare i certificati di confessione pasquale in conformità ad un decreto del Vescovo Hren, emesso nel 1603, per la lotta contro la riforma protestante.
(2) G. Grìon: «La Chiesa madre dell'alta valle del Natisone era S. Giacomo di Azzida (luogo ricordato anche nel 1175) cui pertlnevano tutte le Cappelle superiori fino alla valle dell’lsonzo nonché quelle di S. Pietro, S. Quirino e di S. Giovanni d’Antro».
(Continua)
KLJUB SLABEMU VREMENU USPELA PROSLAVA NA LIVKU
SREČANJE Z BENEŠKIMI SLOVENCI
NA OSREDNJI PROSLAVI TOLMINSKE OBČINE GOVORIL TUDI PREDSEDNIK KULTURNEGA DRUŠTVA «IVAN TRINKO» PROF. VILJEM ČERNO. PREDANOVA PESEM O TEŽKEM ŽIVLJENJU BENEŠKIH SLOVENCEV
Kot smo bili že napovedali v našem listu, je bila na Livku v nedeljo 29. septembra, ob vznožju Kuka in Matajurja, osrednja proslava Tolminske občine ob 30. obletnici izvolitve prvih odborov ljudske oblasti in 27. obletnice združitve Primorske z matično domovino. Ob tej priložnosti so izročili v porabo 7 km. dolgo asfaltirano cesto od vasi Idrsko, preko Livka do obmejnega bloka pri Polavi, vodovod na Livških Ravnah in televizijski pretvornik na Kuku, v višini 1243 metrov nad morjem. Televizijski repetitor bo omogočil sprejem koperskega televiziskega studia v številnih odročnih vaseh in zaselkih ob meji, prav tako v nekaterih središčih na Tolminskem. Upamo, da bomo deležni teh sprejemov tudi po vaseh Beneške Slovenije, saj je žalostno, da Furlani v nižini, ki ne razumejo jezika, lepo vidijo slovenske televizijske programe, mi pa ne.
Na Livški manifestaciji je bilo, poleg številnih političnih in kulturnih predstavnikov iz Benečije, Trsta in Gorice, tudi nekaj beneških županov in precej naroda.
Na zhodu je najprej govoril sekretar občinske organizacije Zveze komunistov iz Tolmina Vlado Uršič, ki je podrobno analiiral gospodarski in družbeni razvoj v zadnjih 27. letih. Rekel je, da so samo v zadnjih letih vložili v gospodarstvo okoli 40 milijard starih dinarjev. V občini je 5 tisoč zaposlenih. V nove obiekte na Livku pa so investirali približno 800 milijonov starih dinarjev. Govoril je tudi o znanem jugoslovanskem stališču do odnosov in sodelovanja z Italijo, ki morajo sloneti na medsebojnem spoštovanju. Omenil je tudi beneške Slovence, ki ne vživajo še svojih narodnostnih pravic.
V imenu beneških Slovencev je na proslavi spregovoril prof. Viljem Černo, predsedik kulturnega društva «Ivan Trin-ko».
Černo je povdaril, da se širi v Beneški Sloveniji proces narodnega osveščanja. Ta ima v bistvu kulturno obeležje, a tudi veliko političnih prvin. Zato so začeli beneški Slovenci še bolj ljubiti svoje vasi in doline. Zahtevajo izobraževanje v materinem jeziku ter se odločno bore za demokratične odnose med ljudmi in za pravično rešitev vprašanj slovenske narodne skupnosti v Italiji. «Beneški Slovenci se zavedamo — je še povdaril Černo — da posedujemo kulturno bogastvo, ki mora biti zaščiteno in se borimo, da nam odkrito in jasno priznajo naše legitimne narodnostne pravice in nas priznajo kot slovensko narodno manjšino v videmski pokrajini».
V nadaljevanju svojega govora je povdaril gospodarsko pasivnost Beneške Slovenije, da je to območje najbolj pasivno v videmski pokrajini. «Ta porazni gospodarski položaj, zapostavljenost in zapuščenost naših vasi in prebivalcev, so pohnili v emigracijo naše najboljše moči. Ta huda rana nam je zadala veliko bolečin in še nadalje razjeda in ustvarja težke socialne probleme. Nujni so zato hitri ukrepi. Potrebno je ustvarjanje novih delovnih mest v industriji, obrtništvu in gostinstvu in to po vseh naših dolinah. Taki ukrepi bodo omogočili ponovno vrnitev naših emigrantov, v domače kraje, kar bo brez dvoma doprineslo k še močnejšemu uveljavljanju slovenskega značaja tu živečega ljudstva.
Prof. Viljem Černo je takole zaključil: «Delo, ki je pred nami, bo gotovo rodilo sadove, kakor se bodo utrjevali
odnosi med vami (Tolminci) in nami (beneškimi Slovenci). Zakaj v nas bije eno srce, povezuje nas en jezik in e-notna ljubezen do rodne zemlje. Vse to nam polni srce, da meje bratom niso ovira, ker se zavedamo, da naše zahteve rastejo iz ljudstva in ker hočemo, da sta naš kažipot bratstvo in sodelovanje med narodi».
Član Stalnega slovenskega gledališča iz Trsta, Stane Ra-stresen, je recitiral pesem Izidorja Predana, ki govori o težki usodi beneških Slovencev. Čeprav nima pesem posebnih umetniških vrednot in zahtev, jo objavljamo zaradi svoje aktualnosti. Pesem se glasi:
VIDEL SEM
Televizijski repetitor na Kuku.
Videl sem ljudi, ki so postajali volkovi in druge, ki so se spemenili v ovce.
Volkovi so grizli in trgali živo meso, teptali in lomili hrbtenice čredam ovac, a one niso blejale, kakor, da bi ne čutile trpljenja.
Videl sem ljudi,
ki so bežali s kovčki po svetu,
ker skopa zemlja
ni dajala kruha za vse
in ljudje niso jokali,
ker niso imeli več solzi.
Videl sem preganjati naš jezik iz šol, cerkva in domov.
Kakor hudodelca so ga tožili po sodiščih!
Videl sem tepsti ljudi,
ker so ostali zvesti svojemu poreklu
in pretepače z lovorom ovenčane,
ki so s ponosom noili medalje —
zaslužek za opravljeno delo.
Videl sem krivico
raztegnjeno na odru časti,
ki je plapolala, kakor zastava smagujoče vojske in pravico pod mizo ponižano, kakor vlačugo zavrnjeno.
Videl sem gojitelje krivice
na bogatih pojedinah,
ko so žalili človeško dostojanstvo
in sestradan narod,
ki je pod mizo čakal drobtinic.
Oči so bile utrujene, srce otožno.
Užaljeno sem zaspal v želji, da bi se ne več prebudil.
In posluš'te moje sanje, ki so se porajale iz stoletnih izraženih in zatajenih želja:
Gledam. Kakor na filmskem platnu se vrtijo prizori za prizorom.
Ovce se spreminjajo v medvede, ki se spravljajo nad volkove.
Pretepači si skrivajo obraze,
trgajo si lase in sežigajo lovorove vence.
Krivica, v podobi hudobe, raztrgana beži iz hriba.
Za njo, kot plaz, se vali pisan narod s tisočerimi zastavami.
Steze se spreminjajo v potoke ljudi.
Na križiščih se shajajo.
Pod mano že vidim mogočno, valovito človeško reko, bolj široko kot Nediža, ki hrumeče prodira v dolino.
Gledam z visoke skale: na razprostrani ravnini morje glav, milijon razjarjenih obrazov.
Vidim, da so se zbrali vsi,
ki so kdajkoli živeli na naši trpinčeni zemlji.
Gor po dolini vozijo dolgi brzovlaki po nikoli zgrajenih tračnicah.
Zdaj iztopajo izseljanci, ljudje se med sabo objemajo.
Izseljenci mečejo kovčke v kup
in kup raste in se dviga do visočine Matajurja.
Naenkrat slišim iz milijona grl en sam mogočni glas, ki je stresel skale, hribe in dolina: Pravicaaaaa!
Tedaj se iz niča dvigne Pravica, v podobi človeškega velikana.
Zdi se mi, da gledam starega Svaruna, ki raste do neba.
Razkorači se čez kup kovčkov
in ga z enim zamahom spremeni v pepev.
Možu-Pravici se odprejo usta, bolj velika kot videmska vrata.
Iz njih odmeva gromovit, do neba segajoč mogočni glas: « Narod moj, krivica je zbežala!
Dovolj je bilo trpljenja,
Zdaj bo vladala Pravica!
Prebudil sem se in s tem je bilo konec lepih sanj.
Vrašal sem se, kdaj bodo te sanje postale resnica?
PISE PET AR MATAJURAC
DRAGI BRAUCI!
Ko hodim po naših dolinah, čujem, da usi radi preberejo, kar pišem o mojem težkem življenju. Te mladi se čudijo an ne vierjejo, da so bli ankrat takuo hudi caj-ti, takuo velike mizerje. Te stari pa vedo lepuo, kakuo je bluo. Adni so praval še buj hude reči, ku jest, a bo že paršla parložnost, da bom pisu o njih. Sada je še na varsti moje življenje.
Pisu sem že, da nas je bluo puno u družini an da sem biu te mali. Puno bratu an sestri, ki sem jih že imeu, kadar sem paršu na sviet, se nieso pru nič veselil, kadar sem se rodiu. Že pried so gledali križan ubugi mamini trebuh, kjer sem počivu an čaku devet miescu zaz-drelitve, ku tisti, ki so bli pred mano. Odkrito so govorili med sabo: «Ka nas ne bo še zadost? Se tisti, ki smo, niemamo kaj jesti, sada pridejo še druge lačne usta na sviet!».
Sada jih zastopem, buoge brate, a tekrat jih niesam mu zastopit.
Med mano an te parvim, starejšim bratom je bluo g lih 20 liet diference. Ta brat mi je vičkrat pravu, da tisti dan, ko sem se rodiu, je riezu al kopu zemljo u Murovah, njiva, ki je bla deset minut hoda od vasi. On pripoveduje o mojim rojstvu takole: «S tatam srna riezala u Murovah zemjo. Okuole 11.ure so ga klicale nieke žene iz vasi, naj gre hitro da-mu, ker je mami huduo. Hitro je pustu lopato an odšu. Viedeu je, za kaj gre. Nieki čez pudan mi je parnesu kosilo. Pulenta je bla osmojena an ti si biu kauža tiste zasmoditve. Kadar srna se usedenla s tatam na brajdo, da bi pojužnala, mi je jau: «Doma imaš te desetega brata, te desetega seno-sieka!
«Tata, smo takuo buogi, imamo takuo malo senožet, da bi lahko našo travo, ne samuo posiekli, pač pa tudi popasli tisti, ki smo. Ries nie bluo potrieba tistega novega, ki je paršu. Buožac, se mi usmili. Se žlice ne bo imeu,
Pni nn 7n lesti?».
Posmejau se je, a nie nič odguoriu. Popudne srna mu-če riezala zemjo. Gobadva srna bla u skarbieh an že videla an čula, kakuo bojo arjule te desete lačne usta u naši hiši!».
Mama pa mi je vičkrat pravla, da sem se rodiu opudan. Ker se je bala, da bom šu brez Sv. Karsta iz tega sveta, je pošjala hitro klicat botro iz vasi, da me okarsti po domačjo. Ker jo je muoral iti klicat tata, je muorau pustiti polento na ognju, kadar je bluo narbuj podtaknjeno. Zatuo mi je jau brat, da je muorau jesti tisti dan zasmojeno polento.
Botra nie bla previč ročna u okarščevanju. Zatuo ji je pravla mama iz pastieje, kaj muora moliti an govoriti, kadar me je oblivala z vodo an basala sou u usta. Ker pa je bla saldu par hiši mizerja za sou, mi nie obedan povie-du, če mi jo je kaj usula na glavo al pa na jezik. More bit, da je sou ries manjkala, saj se mi zdi še sada use naslano, kar mi parnesejo skuhanega na mizo. Naj bo
takuo al pa dugač, ostu sem živ, morebit takrat za žalost mojim številnim bratom an donas usem tistim, ki jih oplietam z mojim dugim an ne kosmatim jezikam. Takrat so umirali otroci bogatim gospuodom, ki jim nie manjkalo nič, ku samuo ti-čje mlieko, mi ki niesmo imieli nič, sem ostu živ, ku za dušpiet lačnim bratom.
Za no malo dni potle, ko sem se rodiu, me je okarstu še gospuod Nunac. Takrat so mi uzdieli ime, ki ga tudi vi poznate, to je Petar Ma-tajurac.
Tisti, ki vedo, da sem biu dvakrat okarščen, kadar me sodijo, se arzparte na dva kraja. Parvi pravijo, da imam premalo soli, ker je bla zanjo mizerja ob parvem karstu, drugi pa pravijo, da jo imam previč pru zavojo tega, ker sem biu dvakrat okarščen. Presodite še vi, dragi brauci, kajšna je resni-ča, dokjer se vam ne bom spet oglasu.
Vas pozdravja vaš Petar Matajurac
na°»8e<,n,k kuhurnega društva «Ivan Trinko», prof. Viljem Černo govori telminskem občinskem prazniku na Livku.
NASA SKUPNOST IN KULTURA
I.	Prednost jezika pred drugimi kulturnimi vrednotami
Organizacija okolja in oblikovanje ozemlja, usklajevanje poljedelstva, živinoreje in pašništva v celoto z dosledno urbanistično in arhitektonsko organizacijo vasi, konkretni izdelki ljudske uporabne umet-nnosti, šege in obredja ter prestavljanje izrazne, zgodovinske in politične resničnosti v besedo in dokument: vse to je, čeprav izpostavljeno nenehnim napadom, možna vsebina skupnostnega kulturnega programa, ki naj se ne usmerja le k ohranjanju dokumentarnega gradiva, ampak naj teži k sodobnemu in postopnemu odkrivanju predmeta, da doseže zavest ljudi. Sicer bi s svojim delom ohranjali predmete, izdelke in spomenike, ne bi pa postavljali nad vse človeka, ‘ki dela in se s svojim kulturnim prizadevanjem vključuje v soustvarjanje skupnosti.
Nasprotno stališče pa je na robu kulturnega življenja, je odklon skupnostnih vrednot v prid izključno gospodarski organizaciji skupnosti. To stališče se more razvijati v eno samo smer in to so razvojni načrti, ki so jalovi, ker so brez stvarnega odnosa z deželo in ker so pogojeni po zunanjih posegih kolonialističnega značaja, o pa je nasilje nad urbanističnim in družbenim tkivom in, kar je skoraj paradosno, izničuje načrt o skupnonsti.
Izmed vseh možnih kulturnih načrtov, ki so sicer vsi zelo važni, postavljajmo v o-spredje tistega, ki se nanaša na jezik in jezikovne oblike izražanja na splošno. Zakaj postavljamo jezik na prvo mesto med vsemi vrednotami tukajšnje kulture? Prav zato, ker obravnavanje jezika razčiščuje vsa nadaljna prizadevanja; kdor to odklanja, pokaže s tem splošen odklonilni miselni ustroj. Giorgio Qua-lizza v članku «škodljiv pedagoško - jezikovni predsodek»
ter Domenico Pittioni v članku «Vrednota, ki jo moramo braniti: narečje» (Novi Matajur, št. 3 in 4 - 1974) sta že dovolj obširno obravnavala izrazno vrednost narečja ter se zato ne povračam k tej temi. Da preverimo, kako narečje spodbuja samozavednost Beneške Slovenije, predlagam v razpravo ta stavek:	dialekt
ima svojo strukturo, svojo zgodovino in je pokazal svojo ustvarjalnost, podobno kakor velja za jezik.
II.	Primarni pomen naše govorice v izgrajevanju samoza-vednosti
Kdor zavestno sprejema zgornji stavek, sprejema kot program, da se obravnava v kulturnih oblikah dialekt prav tako kakor jezik.
Na tem mestu bi lahko spregledali pripombo (ki je pa sicer vredna proučevanja), da nima to delo praktičnih učinkov in izhodov; taka pripomba namreč ne velja za kulturno prizadevanje, ki je pristno, kolikor je zmožno, da odkriva odnose v dogajanju neke skupnosti, ne glede na stopnjo njene izoblikovnosti.
Zgornji stavek se očitno nanaša tudi na naše narečje. S tem, da raziščemo njegovo fonetično, leksikalno in sintaktično strukturo, njegove semantične vrednosti in izrazne možnosti, s tem, da raziščemo njegov razvoj od izvorov do današnje razvejanosti, s tem, da ga spoznavamo v neposrednem izražanju, v pripovedništvu ter v rokopisnem i ntiskanem narečnem gradivuč dialekt ovrednotimo, mu povrnemo dostojanstvo, ki mu pripada; s tem ustvarjamo tudi pozitivne sunke proti odklanjanju naše jezikovne dediščine.
Program za ovrednotenje narečja mora upoštevati strokovne razprave; Baudouinu de Courtenayu (ki je prihajal v Benečijo iz Petrograda) so sledili jezikoslovci in lingvi-
Oče in sin «basata» kostanj na motorno kosilnico. V preteklosti je bilo več kostanja, a smo ga nosili na hrbtu.
sti, ki so nam postali dostopni šele v odraslih letih: Ramovš, Logar, Matičetov, Merku, Raffo, Pellegrini idr. Ne moremo govoriti o našem narečju, ne da bi priznali zaslug znanstvenikov, ki nam morejo s svojim delom pomagati pri odkrivanju vrednot naše jezikovne dediščine.
Danes družine, in morda predvsem manj izobražene, čedalje bolj odklanjajo ljudsko govorico v korist pohabljenem brezirazne italijanščine; to pomeni, da so sprejele zgrešena stališča «vodilne» skupine. Zato je sedaj tako nujno, da okrepimo zavest, s tem da kulturno ovrednotimo narečje. To je program, ki ga moramo predlagati mladim študentom in šolnikom, vsem, ki jih zanima naše kulturno življenje in ki so dovolj izobraženi, da razumejo, kako sedanje uničevanje vrednot vodi k propadanju skupnosti.
Do zdaj nismo še sprego-gorili o jezikovnem področju, h kateremu naše narečje pripada. Narečje Beneške Slovenije spada med slovenske govore: je slovanskega izvora in se je zato razvijalo vzporedno z drugimi slovanskimi govori ter izoblièovalo svoje krajevne posebnosti.
Dalje: spoznavati neko resničnost pomeni spoznavati odnose s pomočjo globljih izkustev. Spoznavati slovensko narečje pomeni torej na prvem mestu vzpostaviti odnose med njim in najbližjim jezikom ter jezikovno in ozemeljsko sosednimi jeziki. Najbolj neposreden odnos je odnos med narečjem Beneške Slovenije in slovenskim jezikom. Kdor ne pozna niti našega narečja niti slovenskega jezika, utegne oba istovetiti. Kdor pozna samo narečje, utegne ugotavljati le analogije ter površne in enosmerne razlike. Enako morda tudi ljudje, ki poznajo le knjižno slovenščino, Kdor pa poleg narečja vsaj nekoliko pozna knjižno slovenščino, more opazovati in vzpostavljati obojestranke odnose in s tem globlje spoznavati naše narečje. Tedaj more dobiti tudi italijanščina svoje mesto pri rekonstrukciji zgodovine našega narečja, v katero posega.
III.	Osnovni kulturni program za odrasle
Spoznavanje narečja in jezika pri odraslih pomeni za-vestnost, izbiro in obvezo, pomeni namen, da se ponovno pridobi jezikovno gradivo, tudi tisto, ki se ni ohranilo v spominu iz otroštva, in še več, da se pridobi ustvarjalna zmožnost.
Pomeni končno kulturni napor. Vendar ni zmerom mogoče zahtevati napor v družbi ki predlaga nezanimanje, brezbrižnost, v družbi, ki tudi v naših krajih celo v uradni obliki vsiljuje brezbrižnost in celo nasprotovanje. Morda je nekaj izjemnega, da je pristopilo k letošnjim kulturnim prireditvam v Beneški Sloveniji toliko ljudi, mladih in manj mladih, bolj ali manj izobraženih, bolj ali manj na razpolago, da si prevzamejo kako nalogo. Upajmo, da tako ni bilo, vendar ni mogoče, da bi se delo nadaljevalo v tako težkih pogojih, ob tako velikem naporu in pomanjkanju primernih prostorov. Zato predavanja, kulturni dnevi, publikacije ne morejo biti mnogo več kot pobude, ki nedvomno načenjajo problem. Zato priznavamo vsi nujnost, da sestavimo skupino ljudi, ki naj z zavestjo in osnovnim znanjem okrepijo še šibko mrežo naših kulturnih delavcev.
Beneški mladine Vladimir Predan izroča «štafetne pozdrave» slovenskim športnikom v Sovodnjah ob Soči
Tukaj namerno nismo postavili nobenega načela; iz debate, ki smo jo tukaj načeli, lahko načela mirno izostajajo. Obravnavali smo predlog, ki se nam zdi sprejemljiv za vse. Vendar se mora naš predlog e prvi kulturni vsebini naše skupnosti razširiti, vprašati moramo bralce, naj pristopijo è mirni debati.
Zaradi naših razmer moramo predlagati tudi za odrasle izobraževalne oblike, ki so sicer primerne za razvojno do-bož kajti prve i osnovne odnose med stvarmi in degodki vzpostavljamo v prvi dobi, ko obiskujemo šolo.
Vzporejanje, povezovanje in izločevanje so osnovne o-blike mišljenja, v katerih naj bi se po didaktičnih načelih otroci vadili v šoli. Šola pa bi morala pametno upoštevati tudi kulturno gradivo, ki ga o-troè prinese od doma; na tem gradivu bi moralo sloneti oblikovanje mišljenja.
Odrasel človek ne more takoj nadoènaditi vsega zamujenega izkustva. Samo otrok, ki ni pogojen, bi mogel graditi svoje mišljenje na tardnejših osnovah in bi mogel na istih osnovah zgraditi vsa svoja o-sebna izkustva. Šola je primerna ustanova za oblikovanje umnega odnosa do kulture.
Naša razmotrivanja se tu očitno ne končujejo; vendar naj sedaj spregovori bralec!
Fanfani dobil mandat za sestavo nove vlade
Ko gremo v tisk, so sporočili v Rimu novico, da je Predsednik Republike Giovanni Leone poveril mandat za sestavo nove vlade senatorju Amintoreju Fanfaniju.
Fanfani, sekretar D.C., to je stranke, ki ima relativno večino v Italiji, je sprejel mandat z običajno rezervo. Po njegovi izjavi, bo poskušal spet sestaviti vlado levega centra, toda njegova naloga bo zelo težka, saj so stranke, ki so sestavljale do sedaj levosredinsko vlado, kateri je predsedoval Mariano Rumor, zelo skregane med sabo. Težko jih bo zbrati skupaj, da bi sodelovali ob programih, ki niso bili realizirani in zaradi katerih so se skregali.
Politični izvedenci so mnenja, da bo sedanja vladna kriza, ki je najtežja od osvoboditve do danes, zelo dolga.
Mi želimo Fanfaniju vso srečo v želji, da ne bo pozabil na nas in na naše probleme, v slučaju, da mu bo uspelo sestaviti vlado.
SE SLIKE IZ MATAJURJA
Na trgu je po govorih zepel tudi Briški oktet.
DRUŠTVO NOVINARJEV SOCIALISTIČNE REPUBLIKE SLOVENIJE PRAZNUJE 30. LETNICO SVOJEGA OBSTOJA
PROSLAVA 30. LETNICE USTANOVITVE DRUŠTVA NOVINARJEV SLOVENIJE BO V SOBOTO 19. OKTOBRA V KULTURNEM DOMU V ČERNOMLJAH, TO JE V MESTU, KJER JE BILO USTANOVLJENO 1944. LETA. ZA TO PRILOŽNOST JE BIL SKLICAN TUDI IZREDNI OBČNI ZBOR, KI BO ISTEGA DNE LE V ČERNOMLJU. VEČ V PRIHODNJI ŠTEVILKI.
Ves dan so se ljudje mudili na pokopališču in si ogledovali spomenik.
Delegacije z venci prihajajo na pokopališče.
REFERENDUM CONTRO GLI STRANIERI IN SVIZZERA
PROTESTA DELLE ASSOCIAZIONI DEGLI EMIGRANTI
Il Circolo A.L.E.F. e la Sezione degli Emigrati Sloveni di Aarau, neH'imminenza della votazione popolare del 20 ottobre 1974 sulla 3.a iniziativa antistraniera lanciata dall'Azione Nazioinale contro l’inforestieramento, interpellano la Regione, le Giunte Provinciali di Udine, Gorizia, Trieste e Pordenone, nonché i Comuni della nostra Regione onde sapere, quali misure sono state prese nei confronti dell’iniziativa xenofoba e razzista chè il popolo svizzero sarà chiamato a votare il prossimo 20 ottobre.
Il voto del referendum del 20 ottobre, che comunque non è da sottovalutare perchè potrà avere delle conseguenze catastrofiche, non solamente qui in Svizzera per la riduzione della manodopera straniera, bensì conseguenze non meno catastrofi-che si riperquoteranno sull’intero territorio nazionale per l’impreparazione a ricevere la propria gente e darle una garanzia di lavoro e di sistemazione nelle proprie Regioni e nei propri Comuni di provenienza.
Dagli ultimi dati statistici - 1972 (fonte: Min. Aff. Esteri), gli emigrati della Regione Friuli - Venezia Giulia presenti in Svizzera erano 32.000, nel mentre la percentuale degli emigrati sulla popolazione della nostra Regione era del 22,59 per cento.
Pertanto chiediamo agli organi sopra citati, l’attuazione di un piano per la piena occupazione nel territorio Regionale, per porre fine al triste calvario dell’emigrazione forzata che ha colpito migliaia di famiglie dividendole e spopolando paesi interi.
Con questo documento portiamo a conoscenza il testo della 3.a iniziativa antistraniera lanciata dall'Azione Nazionale contro l'inforiestie-ramento.
1.1.) La 3.a iniziativa antistranieri è stata presentata dall'Azione Nazionale il 3 novembre 1972 corredata da 68.362 firme. Con la stes-
sa iniziat va, l'Azione Nazionale che è l’ala più oltranzista della destra xenofoba svizzera chiede:
a) che il numero delle naturalizzazioni non superi in tutta la Svizzera le 4.000 unità annue;
b) che il numero degli stranieri in Svizzera non superi le 500.000 unità;
c) che la proporzione degli stranieri rispetto alla popolazione svizzera per i Cantoni sia al massimo del 12 per cento, fatta eccezione per Ginevra, dove è ammesso il tasso del 25 per cento;
d) che non siano compresi nel numero di cui al punto c):
— 150.000 stagionali (durata del perirodo di presenza 10 mesi al massimo),
— 70.000 frontalieri,
— il personale degli ospedali e delle rappresentanze diplomatiche e consolari;
e) che la riduzione sia attuata entro il 1.o gennaio 1978, ritenuto che il numero di stranieri facente stato sarà ridotto dei naturalizzati dal 1-12-1970.
1.2.) Alla fine del 1972 i dati relativi alla popolazione straniera in Svizzera erano i seguenti:
— stranieri residenti (senza stagionali, frontalieri e personale diplomatico) 1.032.285;
— stranieri residenti con il personale diplomatico: 1.052.300 (pari al 16,7 per cento della popolazione totale).
Dei 1.032.285 stranieri residenti in Svizzera:
— 523.903, pari al 51 per cento, erano al beneficio di un permesso di dimora;
— 508.382, pari al 49 per cento erano al beneficio di un permesso di domicilio.
Inoltre il 29 per cento dell'effettivo della popolazione straniera è costituita da bambini con meno di 16 anni.
Dal punto di vista della manodopera attiva, abbiamo (anno 1972): annuali con attività lucrativa 342.000 domiciliati	254.000
totale	596.000
stagionali	196.000
frontalieri	91.000
totale	287.000
Quindi su 1.319.285 stranieri presenti in Svizzera (stagionali e frontalieri compresi) la manodopera attiva ammontava a 883.000 unità, di cui il 33 per cento circa costituito da stagionali e frontalieri.
1.3.) Dal messaggio del Consiglio Federale, si rilevano i seguenti dati relativi alle conseguenze quantitative dell'iniziativa:
Effetivo ammesso dall'iniziativa	500.000
Non sottoposto all'iniziativa (personale ospedaliero e diplomatico)	75.000
Totale stranieri ammessi 575.000 Naturalizzati dal 1-12-1970 al 31-12-1972	—	15.000
Totale complessivo	560.000
Le organizzazioni dell' emigrazione ALEF (associazione lavoratori emigrati e loro familiari), ERAPLE (ente regionale ACLI per i problemi dei lavoratori emigrati) e l’Unione emigrati Sloveni del Friuli - Venezia Giulia hanno costituito un COMITATO DI COORDINAMENTO DELLE ASSOCIAZIONI DELL' EMIGRAZIONE DEL FRIULI - VENEZIA GIULIA allo scopo di realizzare una più efficace collaborazione tra di loro e rispondere meglio quindi alle esigenze e ai problemi che l’emigrazione deve affrontare nella nostra regione.
Esso, negli scopi delle organizzazioni promotrici, vuole essere anche uno strumento ed un’occasione per l’incontro e la collaborazione di tutte le forze impegnate in questa battaglia e pertanto nella ricerca di una sempre più ampia unità deH’emigrazione del Friuli - Venezia Giulia.
Come prima occasione d’incontro e di dibattito il Comitato di coordinamento promuove unconvegnoper discutere i seguenti punti:
— i lavoratori emigrati di fronte alla realtà economico-so-ciale ed alla crisi politica del Friuli - Venezia Giulia. Quali possibilità effettive di rientro?
—• Proposte per una sostanziale revisione della legge regionale per l'emigrazione e la incisiva trasformazione della Consulta
— il contributo dell’emigrazione del Friuli - Venezia Giulia per un'efficace dibattito alla Conferenza nazionale dell'emigrazione.
Al convegno sono invitati tutti i lavoratori emigrati ed m particolare i rappresentanti delle associazioni dell'emi-Qrazione.
I lavori inizieranno alle ore 14,30 precise si sabato 2 no-vembre e proseguiranno fino alle ore 13.00 di domenica 3 no-vernbre 1974 ALLA CASA D'ITALIA DI ZURIGO (Erismann-strasse 6) tel. 01 - 429282.
Riduzone da attuare entro il 31-12-1977	540.000
Per il Cantone Ticino le conseguenze quantitative sarebbero le seguenti:
Effettivo ammesso dal-liniziativa	19.600
Effettivo degli stranieri residenti nel Ticino	70.000
Numero degli stranieri che dovrebbero lasciare il Cantone entro il 31-12-1977	50.400
pari al 72 per cento cioè tutti i dimoranti (28.962 nel 1972) più parte dei domiciliati.
Per il Cantone Aargau le conseguenze quantitative sarebbero le seguenti:
Effettivo ammesso dall'iniziativa	36.342
Effettivo degli stranieri residenti nell'Aargau	78.342
Numero degli stranieri che dovrebbero lasciare il Cantone entro il 31-12-1977	42.000
cioè più del 50 per cento dei quali dimoranti e domiciliati nonché bambini di età scolastica.
Alle riduzioni di cui sopra citate, occorre aggiungere la diminuzione di 40.000 del numero degli stagionali e 20.000 dei frontalieri.
Cosa significhi tutto ciò dal semplice punto di vista economico non necessita di molte spiegazioni: in pratica in 2 anni l'industria svizzera dovrebbe essere privata di 360.000 lavoratori: 300.000 lavoratori residenti + 40.000 stagionali + 20.000 frontalieri.
1.4.) Il Consiglio Federale si è schierato unanime contro l'iniziativa adducendo le seguenti argomentazioni:
— per motivi di ordine economico: impossibilità pratica di privare l'economia svizzera di tutta quella massa di lavoratori;
— per motivi di ordine finanziario: conseguenze negative per il settore delle finanze pubbliche, per il settore delle assicurazioni sociali (AVS, cc.);
— per motivi di ordine umanitario: contraccolpo all'estero e relative ripercussioni in campo internazionale (vedi accordi CEE);
— perchè ritiene che il problema dell'eccessiva presenza degli straveri è già adeguatamente affrontato con la sua politica di stabilizzazione in corso dal 69-70. Alla stessa, quasi come risposta indiretta all'iniziativa, ha dato un ulteriore giro di vite con le nuove norme del luglio 1973 e con le ulti-m.ssime d sposizioni del luglio 74.
Per tutte queste ragioni il Consiglio Federale ha proposto il rigetto dell’iniziativa e non ha presentato nessun controprogetto. Statistica degli immigrati in Svizzera alla fine del 1973
Fonte: Dipartimento Federale dell'economia pubblica (La via eco-nomique. maggio 1974).
Stranieri presenti in
Svizzera	1.389.778
di cui:
con permesso annuale o di domicilio	1.052.505
con permesso stagionale 232.700 Stranieri esercitanti una attività lucrativa	933.273
di cui:
annuali e domiciliati	596.000
stagionali	232.700
frontalieri	104.573
Popolazione svizzera 5.230.000
Percentuale degli immigrati rispetto alla popolazione svizzera totale: 16,7%.
E’ interessante confrontare le statistiche relative alle concessioni rilasciate negli ultimi sei anni di permessi annuali e stagionali:
anno	stagion.	%	annuali	%
1968	171.969	62	103.950	38
1969	190.429	65	104.634	35
1970	200.338	74	70.389	26
1971	227.745	81	52.460	19
1972	244.103	81	56.312	19
1973	232.700	81	54.312	19
A '	queste cifre occorre aggiunge-			
re i frontalieri: nelTaprile del 1969 erano 64.714; nelTaprile del 1973 101.132; alla fine del 1973 104.505. Il sensibile aumento degli stagionali e dei frontarieri, a cui si deve aggiungere l’uso sempre più massiccio, durante i mesi estivi, di lavoratori-studenti (sembra 20.000 nel 1973) e di operai clandestini, dimostra chiaramente come, all'interno della popolazione straniera, si vuole allargare quella fetta di operai più discriminati, più sottoposti a restrizioni e divieti circa la libera circolazione, il ricongiungimento familiare e l'esercizio dei più elementari diritti dell'uomo.
Manodopera da manovrare con la più ampia discrezione in caso di recessione o allentamento dei livelli produttivi.
(Da «Emigrazione Italiana»)
28 agosto 1974
ODLOŽENA KONZULTA 0 EMIGRACIJI
Pretegli tiedan bi bila muo rala biti riunion deželne kon zulte o emigraciji, a so jo odložili u zadnjem momentu, ker je nastala kriza deželnega governa (vlade).
Medtem se deželni odbornik za delo in emigracijo, Giacomo Romano, sprehaja po Kanadi. Tudi dol je puno naših dielucu. Upamo, da bo kaj dobrega napravu zanje.
Gli emigranti discutono sui loro problemi
SLOVENSKI ŠPORT V ITALIJI IMA 50 LET
Pred 50. leti so bili usta-nivili Slovenci «Udruženje slovenskih športnih društev v Italiji».
«Udruženje» je povezovalo športna društva, ki so jih ustanavljali Slovenci v Trstu in Gorici po prvi svetovni vojni. Slovenski šport v Italiji se je rodil in razvijal v težkih razmerah. Kakor so preganjali fašisti slovensko kulturo, tako so hoteli zadušiti, že v povojih, tudi slovenski šport. Kako so takratni slovenski mladinci ljubili šport, nam pove dejstvo, da so imeli v okviru «Udruženja», v letih 1926-27,
mo naši mladinci v petek 4. oktobra od Klodiča do če-idada. Tega teka se je udeležilo 8 mladincev, štiri iz Vzhodne in štiri iz Zapadne Benečije. Tek je bil odmerjen od Klodiča po Rečan-ski dolini do sedeža kulturnega društva «Ivan Trinko» v Čedadu, 18 km., ki so jih napravili tekači v 45. minutah. Se niso ustavili niti takrat, ko je dež lil kot iz škafa. Tekli so: Cher Jože, Dante Del Medico, Guido Mar-chiol in Micottis Renato iz Zapadne Benečije, Vladimir Predan, Edi Succo, Ennio Marinig in Marko Predan iz Vzhodne Benečije.
Po prihodu štafete v Čedad, je sledila na društvu «Ivan Trinko» kratka, a simpatična slovesnost. Predsednik kulturnega društva «Ivan Trinko», prof. Viljem
Dino Roner, predsednik slovenskih športnih organizacij v Italiji.
Beneški mladinci tečejo s štafeto iz Klodiča proti Čedadu.
nosili štafeto po dolinah Beneške Slovenije. Nadvse simpatičen je bil tek, s štafeto, ki so se ga udeležili sa-lastno nogometno prvenstvo, ki se ga je udeležilo 14 društev.
Kakor kulturnim in prosvetnim društvom je fašizem s silo prepovedal delovanje tudi športnim društvom. Tudi te zadnje, kakor prve, so Slovenci obnovili po osvoboditvi. Kljub številnim težavam, predvsem finančnega značaja, so danes prisotni slovenski športniki skoraj v vseh športnih vejah in se uveljavljajo v raznih državnih reprezentancah.
Letos so Slovenci v Italiji svečano proslavili 50. letnico svojega športa.
Začeli so z raznimi tekmami že v zgodnjem letošnjem poletju. Velika proslava pa se je zaključila v soboto 5. oktobra v Sovodnjah ob Soči, ob prisotnosti tisočev Slovencev iz vseh treh pokrajin. V to važno spominsko proslavo so se vključili tudi beneški mladinci, ki so
černo se je zahvalil mladincem, ki so se udeležili štafetnega teka. Govorila sta še Predan in Dino Roner, predsednik Združenja slovenskih športnih društev v Italiji, kateri je izrazil željo, da bi začeli ustanavljati tudi beneški Slovenci svoja športna društva. Rekel je, da bi
bili pri tem deležni moralne in gmotne podpore, s stran: slovenskih športnih organi zaciji v Italiji.
Nato je Roner izročil pred sedniku društva «Ivan Trin ko» lepo plaketo v spomir štafetnega teka po Bene čiji, mladim tekačem pa vsa kemu eno spominsko me daljo.
Velika proslava 50. letni ce slovenskega športa v Ita liji, se je zaključila, kako: povedano, naslednji dan, \ soboto 5. oktobra v Sovod n j ah pri Gorici, kamor sc prinesli mladinci štafete is štirih različnih krajev, is Krasa, Slovenije, Koroške in Benečije. Na proslavi sc govorili, med drugimi, so vodenj ski župan češčut ir predsednik Združenja slo venskih športnih društev \ Italiji, Dino Roner. Na slo vesnosti je sodeloval tud: partizanski pevski zbor is Trsta.
Zbor Iz Kobarida na pokopališču v Matajurju.
KAJ SE JE ZGODILO PO NAŠIH DOLINAH Podbonesec
ČEDAD
UMARU JE SENATOR PELIZZO ŠINDIK IZ ČEDADA
U torak 8. oktobra je biu u Čedadu velikanski pogreb senatorja, odvetnika Guliel-ma Pelizza, ki je umaru u nediejo 6. oktobra u čedad-fskem špitalu po dugi an neozdravljivi boliezni.
Senator Pelizzo je biu velika politična osebnost u našem mandamentu. Nad 20 liet je biu šindik našega starega miesta an senator, ki je biu dvakrat izvoljen od naših judi na listi DC. Na zadnjih političnih volitvah je biu izvoljen za senatorja u videmskem volilnem okrožju. Senator Pelizzo je biu u raznih governih vičkrat za podsekretarja obrambnega ministrstva. Na njegovo senatorsko miesto je biu imenovan Michele Martina iz Gorice, parvi neizvoljeni kan didat na listi DC.
Senatorja Pelizza se spominjamo s hvaležnostjo beneški Slovenci za objube, ki jih je dau na «Dan emigranta» u teatru «A. Ristori» u Čedadu 6. januarja 1971. lieta. Takrat je objubu rešiteu ekonomski problemu u naših dolinah, da bi se uarnili damu naši emigranti. Zago-toviu je spoštovanje do našega jezika an kulture, trajnost za naš kulturni an jezikovni razvoj.
škoda, da je umaru prej ku je mogu realizirat, za nas svete objube.
Družina slavnega pokojnika je parjela sožajlne telegrame iz cielega sveta. So-žaljni telegram je pošjalo tudi kulturno društvo «Ivan Trinko» iz Čedada.
Senator Guglielmo Pelizzo. Na «Dan emigranta» v Čedadu govori V teatru «RISTORI» zbranim beneškim Slovencem.
SPIETAR
PROTEST PENDOLARJU (DIELUCU AN ŠTUDENTU)
U petak 11. oktobra zvičer so se zbrali u Špietru, u hotelu «Belvedere», dieluci an študenti, pendolari, to so ju-dje, ki se muorajo voziti usak dan na dielo, al pa u šuolo u Čedad, Manzan, Videm an druge kraje an se vzičer vračajo damu.
Zborovanje (assembleo) je sklicu komitat zainteresiranih dielucu an študentu.
Protestirali so pruoti deželnim oblastem, ki so auto-
rizirale gospodarje privatnih autobusnih liniji, da so povišali za 50% plačevanje za njih prevoz, potle, ko so jim še dali visoke regionalne kontribute.
Povišanje plačevanja za prevoz judi bo zlo oškodovalo naše pendolar j e. Tuole se jim bo poznalo na njih že buozim zaslušku.
Na (assembleji), bluo jih je kakih 50, so govorili o tem, da bi bluo potriebno, da bi dajala Region kontri-but pendolarjem, ne pa go-spodarjam privatnih autobusnih linij.
O tem problemu je parva spregovorila Sara Juša iz Petjaga, ki diela u Manzanu an je sindikalna voditeljca u fabriki. Po njenih besie-dah je paršlo do velikega an bogatega diškušiona.
Na zadnjo so imenovali komitat, ki ga sestavlja 8 dielucu an študentu. Komitat bo šu do kompetentnih oblasti an jim poviedu, kaj mislijo pendolari o tem problemu, ki jim diela takuo veliko škodo.
SESTANEK SOCIALISTU U KLENJU
U soboto 5. oktobra so se zbrali u Klenju socialisti iz naših dolin an čedadskega Mandamenta. Na riunionu, ki mu je predsedovau sekretar sekcije PSI iz špietra, prof. Firmino Marinig, so bli prisotni še deželni kon-selirji Volpe an Zafagnini. Govorili so o naši gorski skupnosti an o organizacijskih problemih stranke (par tita).
KLENJE
50 LET SKUPNEGA ŽIVLJENJA
Te parvi tiedan je biu praznik u družini Ernesta Specogne an Giuseppine Za-brieszach. Praznovala sta 50 liet skupnega življenja, odnosno zlato poroko. Ernesto se je rodiu u Podbonescu 1899. lieta, žena pa u špietru 1903.
Ernesto an Giuseppina sta zmieraj tarduo dielala, se jubila an veselo živiela.
Ob njih zlati poroki so se zbrali u hiši sinuovi, navuo-di, žlahta an parjatelji.
želimo jima, da bi živiela kupe še puno veselih an zdravih liet.
SOVODNJE
MATAJUR JE POKAZU LIETOS ŽE TRIKRAT SOJO BIELO KAPO
Lietos tuče zima prezguo-daj na urata naših dolin. Matajur je pokazu že trikrat sojo bielo kapo. Snežilo je u parvih dneh oktobra. Temperatura je hitro padla takuo, da je partisnu mraz. Judje nieso bli parpraujeni na takuo zguodnjo zimo, še manj pa pardielki na puoju, ki nieso še zazdrelieli.
Natalija Specogna, stara 44 liet, je nerodno padla u hlievu, kadar je govedarila sojo žvino an zlomila to pravo zapestje. Odpejali so jo u čedadski špitau, kjer so ji nudili parvo pomuoč. Ozdravila bo u 30. dneh.
SREDNJE
DEMOGRAFSKO GIBANJE U LJETU 1973 AN ZADNJIH 8 MJESCIH 1974
U našem komunu smo irmeli u preteklem lietu takalo demografsko gibanje:
Rodilo se jih je 5 Umarlo 16 Imigriralo 15 Poročilo 16 paru Zbrisanih iz registrov (tisti ki so odšli) 41.
Dne 31 dicembra 1973 smo imieli v komunu 37 judi manj kot 31 dicembra 1972.
U ZADNJIH 8 MIESCIH 74
Umarlo: 13 Rodilo: 7 Poročilo: 13.
Število judi pada vsako lieto, kakor po drugih naših komunah. Usako ljeto jih dost vič umre, ku se jih rodi.
Dne 31 decembra 1971 smo imieli u komunu 951 judi.
31-12-1972 smo padli na 942; 31-12-1973 na 905
GRMEK
FIESAM RINALDA LUŠCAKA NA FESTIVALU U MARIBORU
U Mariboru, u glaunem miestu štajerske dežele, so organiziran 21. septembra lietos že osmi festival dia-iektalne piesmi pod imenom «POPEVKA VESELE JESENI». Naš rojak Rinaldo Lu-šcak iz Hostnega, znan že iz festivalov «Beneške piesmi» na Liesah, ki je obakrat do-biu parve premije, je biu prisoten že dvakrat s svojimi pesmi na mariborskem festivalu.
Na «Popevki vesele jeseni 74» so peli njegovo piesem PRI NAŠI RJEKI, ki jo je sam zluožu an komponieru.
Rinaldovo piesem sta pie-le dvie mlade, simpatične an priznane slovenske pieu-ke, Jožica Svete an Sonja Gabršček. Festival so oddajali po RTV Ljubljana. Gledali so ga tudi po tistih krajih Benečije, kjer sprejemajo slovenske televizijske programe. Piesem je napisana u našem dialektu an se glasi:
PRI NAŠI RJEKI
Pri rjeki sma sediela, uoda je šumiela, ribce so imiele njih navadni ples.
Nad nam so drobne ptičke njih piesmi žvargoliele takuo lepuo, takuo ljubo, da še nikdar, da še nikdar
I ne takuo.
Pod nebom sonce plava, vesela je narava, z drenja spet se smieje nam dišeči cvet.
Raduost nas je parjela, da piesam sma zapiela, takuo ljubo, takuo sladkuo, da še nikdar, da še nikdar
I ne takuo.
Luščakova piesam je dosegla na mariborskem festivalu velik uspeh (šu-
češ). Mi mu čestitamo iz usega sarca an želimo, da bi živeu še puno liet, da bi ust-varjau še puno liepih an veselih piesmi. Lušcak je do-biu tudi zahvalno pismo od organizatorju mariborskega festivala.
U nediejo 13. oktobra je na hitro umaru Anton Vo-grig - Pičul po domače iz Malega Grmeka. Star je biu 80 liet.
Rajnik Anton je biu pen-zionan iz Belgije, kjer je die-lu puno liet u minierah.
Njega pogreb je biu na Liesah u torak 15. oktobra dopudne.
MALO GOB
Učasih je bila sezona (stagioni gob prava mana za naše doline. Posebno buoge družine so se opomogle s prodajanjem gob, bab an ar-dan. Lietos pa je bluo malo gob. Ker je malo judi, ne siečejo trave an senožeta so z arbido poraščena. Malo gob je bluo tudi po očeje-nih lotih an senožetah, ker je paršu daž prepozno, ko je bila že mimo voštna luna. Ries škoda.
Trepetljikova baba (Boletus Rufus)
Gobe: Babe an Ardane.
Srečni gobar.
PRAPOTNO
9 MILIJONU LIR ZA ŠUOLO U PRAPOTNEM
Deželni odbor (Giunta Regionale) je sporočila našemu komunu, da bo dala 9 milijonu lir za potriebe šuolarju.
Za prevoz 86 otruok elementarnih šuol bojo dali 3 milijone an 240 taužent l:r. Za hrano (da bojo jedli o-* troci po šuolah) pa so odobrili 5 milijonu an 870 tau-žent lir.
NAŠ DOSEDANJI MIEDIH JE ŠU PROČ
Dr. Emilio Melacini, ki je, kot miedih, opravju sojo službo 17 liet u našem komunu, je šu na drugo službeno miesto.
Biu je dobar miedih, ki je znu dajat zmieraj potrebno pomuoč našim bunikam. Za enkrat bo preuzeu njega miesto dr. Leonardo Fascina, kateremu želimo prijetno bivanje u naši dolini.
SV. LJENART
NAŠI NOVICI
U našem komunu smo imieli u zadnjem cajtu vič paru noviču.
Dne 5. septembra se je poročila 29. letna Leda Terli-cher s 30. letnim Silvanom Flaibani iz Ažle. iz S. Maria del Cedro, stara kumi 17 liet.
OKLICI
Predan Dario iz Kravarja (23 liet) an Cabai Lucia (15 liet) iz S. Giovanni al Nati-sone.
Dreszach Claudio rojen u Grmeku pred 27 lieti an Chiabai Luciana iz Černiče (21 liet).
DREKA
SREČAN JAGAR NA BRIEGU
Rutar Lino, Suher iz Brie-ga se ima lahko za srečnega jagra. Pridna gospodinja muora rediti najmanj pet miescu prasca, da pride do 80 kg. On je zamudu samuo an magenj, da je partisnu na petelina od soje puške, pa se mu je zavalu prasac 80 kg. Mislim, da ste zasto-pili, da gre za te dujega prasca, za «cinghiala», ki ga je ustrielu u nediejo 6. oktobra. Sada je par nas zadost mraza, da se bojo dobro ohranile klobasice!
OZNAČENE CONE, KI SO BLE OŠKODOVANE OD TUČE AN DRUGIH VREMENSKIH NEPRILIK
Na «Bollettino ufficiale» od dežele Furlanije-julijske krajine, je biu napisan 8. septembra lietos dekret predsednika Comellija, kateri delimitira kraje, ki so bli poškodovani od tuče an drugih vremenskih neprilik od decembra 1973 do sep-
tembra 1974. lieta. Ta dekret je biu potrieban, da bi dali oškodovanim kumetam pomuoč an podpuoro iz solidarnostnega sklada.
U videmski provinci so priznali kot oškodovane od tuče, slane, snega an nevihte u dneh 3. an 4. marca, 17. an 25. aprila, 15., 27. an 29 junija, 15. an 18. julija, 8., 10., 11. an 27. avgusta an 4. septembra 1974. teli komuni:
Aquileia, Ahten (Attimis), Čedad (Cividale, Coseano, Dignano, Fagagna, Brdo (Lu severa), Manzano, Marti-gnacco, Moimacco, Moruz-zo, Muzzana del Turgnano, Pagnacco, Pasian di Prato, Pocenia Povoletto, Reana del Roiale, Remanzacco, Sv. Lenart, Špietar, San Vito d Fagagna, Talmassons, čenta (Tarčent), Terzo di Aquileia, Tavorjana, ( Torreano di Cividale, Videm severovzhodna cona), Ampezzo, Forni di Sopra, Enemonzo, Sau-ris an Socchieve.
U deželnem komunikatu piše, da imajo interesenti cajt, da napravijo prošnjo na kompetentne Inšpektorate za kumetijstvo, da bi dobili pomuoč od solidarnostnega sklada, 60 dni, od 8. oktobra do prihodnjega 7. decembra.
Dekret predsednika Dežele, Comellija, priznava tudi, da so bli oškodovani od vremenskih neprilik preteklega 3. an 4. septembra industrijski, trgovski an artigianski obiekti, a od usieh naših komunu štiejejo samuo špietar.
Tudi gospodarji industrijskih, trgovskih an artigian-skih obiektu lahko napravijo prošnjo za pomuoč od solidarnostnega sklada.
sassa.
SE	ÌA.
ŠTCVliLD jEOAcO SC vCt/A
Ah Živjet MAN
Koliko sena so pojedle krave iz tega senika?