Za našo pečjo
Piše Grabnošolec
III.                            (Konec.)
'"pretji večer so pripovedovali dedek zopet: ¦*¦      Nekoč mi je povedala mati  o Milanu še to-Ie mojstrsko delo, ki ga izpelje le tisti, ki se vadi v ob-vladovanju samegasebe.
Popoldne, ko je prišel Milan iz šole, je čital nekaj časa knjigo, ki so mu jo posodili gospod učitelj iz šolarske knjižnice. Čisto nova je bila, ker je še komaj izšla. Bil je pa že čas za kuhanje večerje in Milan je moral nanositi drv in premoga. Pustil je brž knjigo na mestu, kjer je sestra navadno pletla, kvačkala in šivala. Mina pride z ročnim delom v sobo in najde knjigo na tistera kraju. Popade jo jeza, kajti to je bil njen prostor, kamor drugi niso smeli devati svojih reči. Pograbi knjigo ter jo trešči z vso silo za vrata, da se je precej poškodovala. Ta bip je pa vstopil Milan, ki je opravil svoje delo, in je videl, kaj se je zgodilo. Pa kaj je bilo? Gotovo si mislite: odkar ,svet stoji, je žalibog tako, da se vrača milo za drago, zmerjanje, krik, pretep, pravi sodnji dan je ob takih prilikah. In tisti, ki zmaga, misli, da je dovršil nekaj velikega, pravo mojstrsko delo. »Po-šteno sem mu povrnil,« se navadno hvali tak junak. Milanu je bil pa vsak tak zgled stare zgodovine pre-dolgočasen. Ni mu bilo všeč, ko je slišal tolikokrat o maščevalnostih in o povračevanju hudega s hudim. Zato tega tudi ni hotel ponavljati. — Molče jc stopil v kot za vrata h knjigi, jo pobožal in pogledal, kje je poškodovana, pa jo položil na določeno mesto ter rekel Mini: »Oprosti, ljuba sestra, da sem bil tako pozabljiv in neroden, da sem položil knjigo na tvoje mesto. Hotel sem materi pomagat, pa sem jo pozabil djati drugam . ..« Mina je sedela ob oknu bojaželjna, pripravljena na najhujše, ter je z bliskajočimi očmi zrla na bratca. Nabranih jc imela že celo kopico »najgorkejših«, da dodobra opsuje užaljenega zani-karneža. Tudi kozarca vode, ki je stal slučajno na
58
oknu, se je v pričakovanem boju nameravala poslu-žiti. In tedaj jo je Milanovo vedenje popolnoma oma-milo. Kri ji je zalila mlado lice. Jezik ji je bil zavezan — ni bila zmožna primernega odgovora. Toda nekaj novega in dobrega bo storila tudi ona v bodoče; prej ali slej — kajti eno mojstrsko delo izvablja drugo.
Kdo pa je bil zopet silno vesel in srečen? Se-veda Milan in ž njim še mati, ki je opazovala iz so-sednje sobe ves dogodek in v srcu blagoslavljala zlato srce svojega otroka.