RAZPRAVE   IN   C L A N K il
Irena Stramljič Breznik
Pedagoška fakulteta v Mariboru
UDK 811.163.6'373.72
Komunikacijski ali sporočanj ski frazemi
O V tem prispevku bodo obravnavani nekateri frazemi, katerih smisel je vezan na praktično rabo v točno določenih okoliščinah sporočanja. Ker zanje veljajo določena pravila rabe, ki so za uporabnika zavezujoča, saj temeljijo na določenih razmerjih, materialnih in moralnih vrednotah kake skupnosti, se z njihovo obravnavo dotikamo pragmatičnega vidika frazeologije.
Pragmatična vloga frazemov je v slovenski frazeološki literaturi še dokaj neobdelano področje, čeprav je E. Kržišnik v članku iz leta 1988' že opozorila, da je v opisu pomenske razlage nekaterih frazemov v SSKJ namesto slovarskega pomena zaznamovana pragmatična funkcija, in to ponazorila z zgledoma: iz kože te bom dal 'izraža veliko jezo, nezadovoljstvo, ogorčenje'; (vzemi) pamet v roko 'izraža opozorilo, opomin, ohrabritev'.
Izraz pragmatični frazemi pa je ista avtorica uporabila tudi v svoji disertaciji,^ v kateri je na podlagi tam citiranih avtorjev, zlasti nemških frazeologov, imenovano skupino frazemov opredelila kot tiste, »pri katerih o denotativnem pomenu skoraj ali sploh ni več mogoče govoriti; od pomenskega opisa pri njih ostaja predvsem opis konotativnih oz. pragmatičnih pomenskih sestavin in zato so lahko opisani samo s pragmatičnimi kategorijami.«
1.0 Zdi se, da so prav slednji frazemi zbudili raziskovalno pozornost mnogih frazeologov vsaj do te mere, da jih upoštevajo kot posebno omembe vredno frazeološko skupino. Tako je Fleischer^ v prikazu nemške sodobne frazeologije upošteval več klasifikacij različnih avtorjev in ena izmed njih je tudi taka, ki razmejuje poimenovalne (nominalne) od komunikacijskih formul (kommunikative Formeln). Obema skupinama frazemov je lahko skupna stavčna, predikacijska struktura. Zapolnjeno predikacijsko sintagmo lahko pri poimenovalnih ponazorimo npr. s frazemi, katerih pomen je umreti:" dnevi so komu šteti 'kmalu bo umrl', Bog je poklical koga pred sodni stol 'je umrl', zadnja ura je odbila komu ipd.; prav tako, kot lahko ta nastopa tudi pri skupini komunikacijskih, npr.: Piši me v uho. Hudič naj ga vzame. Bog daj srečo. Toda ob tej skupni strukturni značihiosti je med obema skupinama gotovo več bistvenih razlik:
a) poimenovalni frazemi poimenujejo predmetnost, pojave, dejanja ali stanja, opravljajo torej enake vloge kot besede, zato so razvrstljivi v frazeološke besedne vrste — pri komunikacijskih je taka delitev nemogoča;
' E. Kržišnik (1987/88). Frazeološko gradivo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Slava 2/2, 158-159.
^ E. Kržišnik (1994). Slovenski glagolski frazemi (ob primeru frazemov govorjenja). Disertacija. Ljubljana, 163-166.
^ W. Fleischer (1997). Phraseologie der deutschen Gegenwartssprache. Tübingen, 123-130.
" I. Stramljič Breznik (1999). Frazemi s pomenom 'umreti' v SSKJ. Prispevki iz slovenskega besedoslovja. Maribor, 264-283.
191
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 5
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
b) komunikacijski imajo trdno eksplicitno stavčno strukturo, sicer z možnostjo časovnih, spolskih ali drugih modifikacij: Vtem grmu tiči/je tičal zajec. —Bodi pameten/pametna; le redko je struktura tudi implicitna, kot v naslednjem primeru: Roko na srce, kjer je opuščen povedkov del Dam/daj roko na srce;
c) tudi pomen stavčnih komunikacijskih frazemov se vselej interpretira s stavčnim, nikoli besednim ustreznikom: Imam te poln kufer 'tvoje ravnanje, govorjenje, obnašanje je zame nesprejemljivo; presedaš mi';
č) če imajo poimenovalni frazemi vselej lahko določljiv in znan pomen, se ta pri komunikacijskih včasih spreminja glede na okoliščino uporabe, npr:
- izraža dvom, negotovost: Sam bog ve, če je tako.
- izraža podkrepitev trditve: Sam bog ve, da tega nisem storil.
Včasih pomen spremeni že intonacija, npr.:
- zavrnitev: Daj no mir, to so le čenče! Daj no mir, še tega je treba!
- začudenje, neverjetnost: Oženil da se je, daj no mir?!
d) glede na stopnjo prenesenega pomena pa je pri komunikacijskih mogoče ločiti take, ki imajo popolnoma (Naj stane, kar hoče 'pod vsakim pogojem'), delno {To je pa višek 'izjava, s katero se izreka negodovanje ob neizpolnjeni zahtevi') ali pa sploh ne prenesen pomen {Jaz sem za 'izreka se pripravljenost za sodelovanje').
/./ Klasifikacija, ki jo predlaga Burger,' izhaja prav tako iz njegovega razumevanja frazeologije v širšem smislu (tj. frazeološko ni samo tisto, kar je idiomatizirano), razmejevalna pa mu je vloga, ki jo frazemi imajo v komunikaciji. Na podlagi omenjenega merila loči tri skupine frazemov: 1) referencialne, ki označujejo predmetnost, dejanja, pojme iz resničnega ali umišljenega sveta {sedeti na ušesih); 2) strukturne, ki vzpostavljajo v jeziku kohezijo {glede na, z ozirom na ...); in 3) komunikacijske, ki imajo določeno vlogo v sporočanju {menim, da I po moje). Za slednje je prej uporabljal izraz pragmatični frazemi, sedaj pa za to skupino prevzema bolj ali manj ustaljeno in uporabljano poimenovanje rutinske formule (Routineformel), ki je kot izraz priročen in v nemščini enobeseden. V nadaljevanju je podrobneje predstavil le referencialne. Ti so spet dveh vrst: a) nominalni, ki so vselej besednozvezni in pri katerih ohranja pomenskost kot merilo za njihovo razvrstitev v tri skupine: idiomatizirane {iti na limanice), delno idiomatizirane {molčati kot grob) in neidiomatizirane frazeme oz. kolokacije {dnevna soba);'' b) propozicijske pa je razvrstil v trdne stavčne frazeme {kamen se je komu odvalil od srca) in frazeme, ki so kot stavki že besedilo, znotraj njih pa obravnava pregovore {Rana ura, zlata ura.) in obrabljene zveze — puhlice (Gemeinplätze: Kar se mora, se mora. — Samo enkrat se živi.). Strukturnim se ne posveča, ker predstavljajo manjšo in manj zanimivo frazeološko skupino, komunikacijskih pa več ne omenja oz. šele pri rutinskih formulah neposredno poudarja njihovo komunikacijsko vlogo.
1.2 Komunikacijska vloga frazemov prav tako ni prezrta v češki frazeologiji,'' ki izhaja iz znane predpostavke, da imajo frazemi kot jezikovni znaki denotativni pomen, hkrati pa je zlasti pri nekaterih izrazit še pomen, ki ga določajo okoliščine rabe. Frazemi se s tega vidika kažejo kot jezikovna sredstva, povezana z določenimi splošnimi stereotipnimi situacijami. Ustaljena jezikovna reakcija je rezultat družbeno in generacijsko ponavljalne in ponovljive situacije, v kateri se vselej izrabljajo enaka in karakteristična jezikovna sredstva, s katerimi govoreči hvali, negoduje, se jezi ah poudarja. Prav na podlagi razmerja med tvorcem, sprejemnikom, okoliščinami in temo
' H. Burger (1998). Phraseologie. Eine Einführung am Beispiel des Deutschen. Berlin, 35-40. ^  Primeri so avtoričini in veljajo kot ponazorilo.
J. Filipec, F. Čermak (1985). Češka lexikologie. Praga, 229-235.
192
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 5
RAZPRAVE   IN   ČLANKI!
sporočanja je Čermak prisojevalne oz. stavčne frazeme razvrstil v štiri velike skupine (vokativno oz. pozivno, tematsko oz. tvarinsko, medijsko oz. prenosniško in situacijsko oz. okoliščinsko) * s podtipi tako, da frazemi ubesedujejo naslednja razmerja:
a) tvorec — naslovnik,
b) tvorec — tema,
c) tvorec — sredstvo sporazumevanja č) tvorec — okoliščine.'
1.3 Omenjena teoretiča spozanja so zato upoštevana tudi v češkem frazeološkem slovarju,'" v katerem je poudarjeno, da se vloga in pomen dela frazemov lahko določata le v njihovem razmerju do uporabnika. Pragmatična vrednost frazema je lahko prisotna implicitno ali eksplicitno, včasih pa se osamosvoji do te mere, da se frazem začne uporabljati predvsem kot sredstvo, namenjeno točno določeni, konkretni sporazumevalni vlogi, in dobi vrednost formule, prisotne v vsakdanjem sporazumevanju. Kot primer se navaja frazem (v slovenjeni obliki) odnesti komu spanje, ki je smiseln in funkcionalen le v konkretnem govornem dejanju, s katerim zadržimo obiskovalca na daljšem obisku: Sedite, da nam ne odnesete spanja. Prav zaradi tega je v omenjenem slovarju posebej dodana še informacija o govornem dejanju, pri katerem se tak frazem realizira.
2.0 Iz tega kratkega pregleda je mogoče ugotoviti, da omenjeni avtorji na podlagi dveh meril, skladenjskega (stavčna ali nestavčna enota) ter vloge frazema v komunikaciji, določajo tudi posebno skupino, ki pa jo neenotno poimenujejo kot komunikacijski frazemi ali formule, rutinske formule ali pragmatični frazemi, obrabljene zveze oz. puhlice.
Poleg terminološke različnosti je opazen še neenoten pomenski kriterij, pri čemer Fleischer upošteva, da so taki frazemi lahko v celoti, delno ali pa sploh ne pomensko preneseni; prav tako Burger, le da iz njihovega območja izključuje pozdrave in druge vljudnostne jezikovne izraze, medtem ko jih Čermak spet vključuje.
Vsakršna obravnava tovrstnih frazemov v slovenščini zahteva torej najprej natančno terminološko in nato tudi vsebinsko opredelitev. Če izhajamo iz poimenovalne tradicije, potem nam ostaja izraz pragmatični frazemi, kot ga je uvedla E. Kržišnik. Toda tuji sodobni frazeološki raziskovalci v zadnjem času dajejo prednost izrazu komunikacijske formule/frazemi. Za slovenske terminološke potrebe bi torej bilo smiselno sloveniti komunikacijo, ki pa v našem jezikoslovnem izrazju ni enoumno uporabljena, saj zanjo nastopata dve ustreznici: sporočanje" in sporazumevanje.'^ Zastavlja se torej vprašanje, ali so to sporočanjski ah sporazumevalni frazemi. Velja poudariti, da se tujki komunikacija, komunike načeloma prevajata s sporočanjem oz. sporočilom,i^ zato je smiselno pri tem ostati. Iz načelnih razlogov (navezovanje na tujo poimenovalno tradicijo in enoumnost izraza v domačem prostoru) v naslovu ohranjam dvojno poimenovanje komunikacijski ali sporočanjski.
Drugi del poimenovanja se nanaša na formulo, katere slovenska ustreznica je lahko obrazec v pomenu 'predpisano ali ustaljeno besedilo za določene namene'. Tako pristanemo pri pol- ali v celoti slovenjeni besedni zvezi komunikacijski ali sporočanjski obrazci in jo uporabljamo kot širok
Domači sinonimni izrazi so dodani v skladu z uveljavljanimi ustreznopodročnimi izrazi J. Toporišiča. '  Op. 3, 234.
'" Slovnik češke frazeologie a idiomatiky. Vyrazy slovesne A-P. Praga, 1994, 21-23.
'' J. Toporišič (1992). Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana, 85.
'^ M. Bešter, M. Križaj Ortar idr. (1999). Na pragu besedila 1. Ljubljana.
'^ F. Verbinc (1997). Slovar tujk. Ljubljana, 362.
M. Kalin Golob (1999/2000). Limonadnica, odbiratelj in drugo komunikološko izrazje. JiS 45/5, 187-194.
193
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 5
RAZPRAVE   IN   ČLANKI]
zbirni pojem za vse, kar je v komunikaciji z jezikovnega stališča ustaljeno in ne nujno — kot je bilo omenjeno zlasti v točkah 1.1 in 1.2 — v celoti pomensko preneseno.
2.1 Pomen komunikacijskih obrazcev lahko opazujemo namreč z dveh vidikov. Najprej se lahko sprašujemo o njihovem pomenu v razmerju do okoliščin sporočanja, kar bi ustrezalo komunikacijski pomenskosti. Drugi vidik pa omogoča opazovanje njihove notranje, sestavinske pomenskosti, pri čemer smo pozorni na stopnjo pomenske prepoznavnosti posameznih oz. stopnjo pomenske zlitosti vseh sestavin. Poglejmo najprej slednje.
Če je določena stopnja pomenske zlitosti sestavin tisti kriterij, ki je sploh pogoj za to, da besedno zvezo prepoznamo kot frazem,^'* potem je prav tako ta ista stopnja pomenske zlitosti kriterij za ločevanje frazeoloških komunikacijskih obrazcev od običajnih vljudnostnih obrazcev, katerih pomen je še tudi sestavinsko prepoznaven.
Del komunikacijskih frazeoloških obrazcev je torej stavčnih in takih, ki imajo prenesen pomen, so skratka frazemi, zato jih lahko imenujemo komunikacijski ali sporočanjski frazemi in prispevek prav njim namenja vso pozornost. Iz navedenih primerov, npr. Pojdi se solit 'izraža odklanjanje, zavračanje' — Kri mu bom puščal... 'izraža veliko jezo' — Vem, kam pes taco moli 'izraža vednost o tem, kaj je skrivni namen govorjenja, ravnanja kake osebe' je razvidno, da so v celoti izgubih denotativni pomen, zato vselej nastopajo v stavčni oz. besedilni obliki in niso pretvorljivi v slovarsko enoto, ker sicer pride do razpada frazeološkega pomena {Piši me v uho. Bog te nesi. V zid se zaleti: *pisati koga v uho; *nese koga bog; *zaleteti se v zid.)
Komunikacijskim frazemom se včasih približujejo običajni nominalni frazemi, katerih denotativni pomen je ohranjen, vendar je pri njih izraziteje določena okoliščina rabe. Temu bi ustrezal naslednji zgled: Če ne prideš, ti zavijem vrat. Tvorec odsvetuje naslovniku, da bi ga ta skušal izneveriti, saj mu v tem primeru grozi s smrtjo. Ohranjen denotativni pomen frazema 'usmrtiti' je torej tesno povezan še z okoliščino rabe, ker hkrati deluje kot grožnja, ki prisiljuje. Zaradi trdnega predmetnega pomena so taki frazemi pretvorljivi v slovarsko obliko, ne da bi se pri tem izgubila njihova pomenskost {zaviti komu vrat).
Drugo skupino komunikacijskih obrazcev pa določa konkretnost pomena in ustaljenost v obliki in okoliščinah rabe, npr. pri seznanjanju, nagovarjanju: Oprostite, da si vas drznem vprašati. — Oprostite, da vas nadlegujem. —Ali ste tako prijazni in ... —Ali vam lahko pomagam? ipd., kjer lahko samo ugibamo, ah gre za resnično govorčevo obzirnost, prijaznost in pripravljenost komu pomagati ali pa zgolj za njegovo leporečje.
Slednje ponazorimo še v grafu.
3.0 Pri Slovencih predstavlja doslej najpopolnejši in najobsežnejši zbir frazemov Slovar slovenskega knjižnega jezika.'^ Čeprav to ni frazeološki slovar, je njegova posebnost v tem, da uvaja t. i. frazeološko gnezdo, v katerem naj bi bilo zbrano vse poimenovanju ustrezno gradivo.^*
^* E. Kržišnik (1994). Frazeologija kot izražanje v »podobah«. Pouk slovenščine malo drugače. Trzin, 94.
Slovar slovenskega knjižnega jezika z Odzadnjim slovarjem slovenskega jezika in Besediščem slovenskega jezika z oblikoslovnimi podatki. Elektronska izdaja na CL)-ROM-u. Ljubljana, 1998.
194
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 5
RAZPRAVE   IN   CLANK li
Kljub upravičenim kritikam slovarjevih pomanjkljivosti glede prikaza frazemov pa nas vendarle prijetno preseneča tudi dejstvo, da nekatere razlage frazeoloških pomenov vključujejo prav opise okoliščin njihove rabe. Te lahko razberemo že, če ustrezno selektivno beremo gesla, ki v pomenskih razlagah vključujejo ključne izraze: izraža, kot podkrepitev, kot vljudnostna fraza, s čimer pa seveda ne trdimo, da so z omenjeno izbiro v celoti zajeti prav vsi ustrezni frazemi.Vsekakor pa je tako zbranih zgledov toliko, da se je pri njihovi predstavitvi dobro omejiti.
3.1 Za prepoznavanje komunikacijskih frazemov je temeljnega pomena, da imajo:
a) vrednotenjsko vlogo (izražajo pozitiven ali negativen odnos govorečega do koga ali česa),
b) vezani so na točno določena govorna dejanja, s katerimi se večinoma posredno (načeloma z vljudnostjo, taktom, obzirnostjo) dosegajo določeni cilji.'''
Takšno klasifikacijo nedvomno potijuje posredno tudi slovarski prikaz, in sicer tako, da je pri večini gesel kot poseben pomen izpostavljena medmetna raba, v njenem okviru pa je predstavljen ustrezni frazem, ki mu je dodana še vrednotenjska vloga. Prav uvrstitev frazema v okviru medmetne rabe določenega gesla pa analogno po definiciji, da so medmeti in (členki) leksemi, katerih dénotât je govorno dejanje,'* omogoča sklepanje, da so torej tudi tovrstni frazemi tisti, ki imajo pomen govornih dejanj. Za zgled navedimo geslo mir. Šesti pomen tega gesla se uvaja takole: 6. v medmetni rabi, v zvezi daj(te) (no) mir 'izraža začudenje, zavrnitev'.
3.2 Omenjeno je že bilo, da tovrstnih zgledov v SSKJ ni samo veliko, ampak so tudi strukturno zelo pestri. Zato se pojavlja več možnosti njihove delitve.
Prva delitev bi bila mogoča na podlagi predmetno- oz. nepredmetnopomenskih sestavin frazema. Takoj je namreč mogoče ločiti skupino, v kateri kot glavne sestavine nastopajo nepredmetnopomenske in zaimenske sestavine, ki v veliki meri pripadajo t. i. členkovnim reklom," npr.:
— izraža zavrnitev, obžalovanje, naveličanost: Kaj še! — Kje neki! — Kaj tisto! ipd.
Drugo skupino pa predstavljajo frazemi s predmetnopomenskimi sestavinami, v okviru katerih je mogoče ločiti take, ki imajo besednozvezno, od takih, ki imajo stavčno strukturo. Nekaj primerov za besednozvezno strukturo, npr.:
— izraža začudenje, navdušenje: Ljubi bog, ali je to mogoče?
— izraža nejevoljo, nestrpnost:
Kod si hodil, za boga svetega/milega?
— izraža strah, vznemirjenje:
O bog/moj bog, kaj bo iz tega?
V tej skupini t. i. medmetnih frazemov^" pogosto nastopajo imena, povezana z biblijskim izročilom; tako poleg Bog še Jezus, nazarenski, Marija, hudiman ipd. Znano je, da so frazemi s tovrstnimi sestavinami zelo pogosti v vseh slovanskih jezikih. Primerjalno med ruščino in hrvaščino je zastopanost sestavin bog in vrag predstavila Ž. Fink.^' Ugotovila je, da sestavini predstavljata dva
'* Vse prednosti in potnanjldjivosti SSKJ z vidika njegovega prikaza frazecloškega gradiva prinaša članek E. Kržišnik, citiran v op. 1.
'^ R. Zadravec-Pešec (1994). Pragmatično jezikoslovje.Temeljni pojmi. Ljubljana, 52-53.
'* A. Vidovič Muha (2000). Čas v besedi (Tipologija leksikalne večpomenskosti). 36. SSJLK. Ljubljana, 87.
" J. Toporišič (1973/74). K izrazju in pojmovanju slovenske frazeologije. JiS. Ljubljana, 273-279. J. Toporišič (1996). Slovenski jezik in sporočanje 2. Maribor, 87.
20 Op. 9, 86.
195
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 5
RAZPRAVE   IN   CLANKIi
nasprotna pojma dobrega in zlega. Del frazemov se je že tako desemantiziral, da se sestavini lahko medsebojno tudi zamenjata brez pomenske spremembe, npr. bog/vrag vedip del frazemov pa ohranja njun osnovni pomen in zamenljivost ni mogoča. Prav stopnja desemantizacije ji predstavlja temeljno merilo za pisanje sestavin z veliko oz. malo začetnico. To bi bil primeren kriterij tudi za pisanje vseh tovrstnih frazemov z lastnoimensko sestavino v slovenščini.
Potrebno je še opozoriti, da slovar pri nekaterih tovrstnih stavčnih frazemih kaže na dve možnosti zapisa, in sicer večbesedno oz. enobesedno, npr. bog daj : bogdaj, bog pomagaj : bogpomagaj, podobno še bogve, bogzna, bogsigavedi ipd., kar kaže na dejstvo, da se je okrepila njihova medmetna funkcija do te stopnje, da se je stavek preoblikoval v sklopno medmetno besedno vrsto. Kot stavčni frazemi bodo upoštevani tudi taki dvojni primeri.
3.3 V nadaljevanju nas bodo posebej zanimali frazemi, ki se uporabljajo v znanih in določenih okoliščinah sporočanja in ki imajo stavčno strukturo, tj. zapolnjeno osebkovo in povedkovo mesto. Stavek se v slovenskem jezikoslovju povezuje s pojmom povedi, ki je skladenjska enota v vlogi besedila, njena najtipičnejša oblika pa je prav enostavčna glagolska (prostostavčna) ali neglagolska.2^ Omemba te povezave je umestna zaradi tega, ker nas opozarja na pomemben vidik: tudi komunikacijski stavčni frazemi so namreč prav tako zaokrožena besedila, le da so ta že vnaprej znana in določena za tipično okoliščino sporočanja, skratka so konvencionalizirana. Zato je mogoče izpeljati sklep, da ti lahko opravljajo vse oz. večino vlog, kot jih opravlja besedilo, tj. prikazovalno, razodevalno, pozivno, govomostikovno, lepotno in ojezikovno.^"* Pri tem je gotovo, da pri tistih, ki samo govore o tipičnih govornih dejanjih in torej nimajo neposrednega denotativnega pomena, vsekakor ni tipična prikazovalna, namenjena prenosu stvarnega obvestila o izbrani temi, prav tako tudi ne lepotna vloga, kjer je pozornost usmerjena na jezikovne lastnosti besedilne zgradbe.
Tu pa se dotikamo še drugega že omenjenega pomenskega vidika tovrstnih frazemov, kije povezan z njihovo temeljno vlogo in vrednostjo v komunikaciji, po čemer so tudi poimenovani.
4.0 Prikazan bo izbor zbranega gradiva komunikacijskih frazemov s stavčno strukturo po Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Pri dehtvi so upoštevane že izpostavljene štiri skupine frazemov po Čermaku, ki izhajo iz razmerja tvorec in okoliščine sporočanja.
4.1 Tvorec — naslovnik
Frazemi te skupine v glavnem lahko opravljajo tri vloge.
4.1.1 Vrednotenjsko, ker z njimi tvorec naslovnika vrednoti s potrditvijo, priznanjem:25 To pa ni od muh. — Raca na vodi, ta pa zna.
Pogostejši so zgledi, ko naslovnikova stališča zavrača, graja tako, da izraža:
— nezanimanje, neprizadetost, celo opomin ali zavrnitev:
To se te ne tiče. — Ti bom že dal. — Bodi no pametenl-tna, ... — Imej pamet. — Kar misli si, ... — Daj no mir, ... — Mater, si težek/smotan. — Imam te poln kufer.^
^' Ž. Fink (1996). Ruski hrvatski frazemi s komponentama bog, vrag (davo). Filologija 27. Zagreb, 17-24.
Za slovenščino najdemo celo četvemo zamenljivost: hog/vragfpes/šent vedi, od kod se je vzel.
J. Toporišič (1992). Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana, 199 in 309-310.
^* J. Toporišič (2000). Slovenska slovnica. Maribor, 724-725.
^ Za večjo jasnost je včasih dodano še sobesedilo v pokončnem zapisu.
Zadnja primera kažeta, da so taki frazemi pogosto prvine govorjenega jezika, združene celo s tipičnim medmetom. Zato ni čudno, da jih SSKJ, verjetno zaradi omejenega izbora besedil, niti ne prinaša.
196
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 5
RAZPRAVE  IN   ČLANKU
— ironizira naslovnika:
Ali si (mi) pameten. — Vsako tele ima svoje vesele. — To, pa še zlato uro, ali ne.
— mu prepušča odgovornost: Na tebi je, kako ...
— izraža nad njim nejevoljo, nestrpnost, odkrito sovraštvo:
Kaj pa govoriš, bog te je dal. — Pojdi že, bog te nesi. — Pojdi vragu/hudiču v rit. — Piši me v uho (rit). — Ali boš kar naprej počival, bog te nima rad. — V zid se zaleti. — Vrag te pocitraj. — Hudič naj ga vzame/pobere. — Da bi ga hudič. — Iz kože te bom dal. — Pojdi tja, kjer ni muh. — Kri mu bom puščal, ko pride. — Nosi vas vrag, kako ste sitni. — Da bi te satan/spak/šent. — Ti spak, ti.
— Hudič ga je obsedel — Strela naj ga udari. — Da bi ga strela. — Niti na konec (na kraj) pameti mi ne pride, da ... — To je pa višek. — Misli, da je bog ve kaj. — Če bi mogel, bi ga v žUci vode utopil
— se od njega distancira:
Požvižgam se na ves svet. — Maram za vse to kot za lanski sneg.
4.1.2 Govomostikovno, ko tvorec z določenimi frazemi vzpostavlja ali pa samo ohranja zvezo med seboj in naslovnikom, in to s
— pozdravom:
Dober večer, bog daj!
— izraženo željo:
Bog daj srečo, zdravje. —Bog (te) živi! Bog ji/mu daj dobro/nebesa. —Blagor ti/mu/jim, da si/je/so zdrav/i.
4.1.3 Zagotovljalno, ker se tvorec prikazuje tako, da skuša naslovnika z zagotavljanjem prepričati o svoji verodostojnosti. To dokazuje
— s priseganjem in sklicevanjem na kaj:
Govoril bom resnico, tako mi bog pomagaj. — O njem ne vem nič slabega, bog varuj. — Bog mi je priča, da ne lažem. — M hudič, da tega ne bi spravil v red. — Zgodilo se je, kot sem povedal, tako mi vere. — Vse je tako res, kot sem tukaj. — Glavo dam/stavim, da je tako. — Pri moji duši da ... — Naj se mi jezik posuši, če ... — Ne pustim, pa če me obesiš. — Gremo, če se pes obesi.
— Naj oslepim, če ... — Hudič naj me pocitra, če ... — Glavo stran, če ... — Saj nisem trčen, da ... — Naj me strela/bog ubije, če ... — Glavo zastavim, da ... — Naj bom papež, če ... — Naj se pes obesi, če ... — Naj me koklja brcne, če ... — To je gotovo kot bog v nebesih.
— s priznanjem krivde: Fant, sem ga polomil.
— z iskrenim obžalovanjem:
Pri nas ni vse v redu, bogu bodi potoženo.
— v izrazu kaže svojo odločnost:
Tako bo (kot sem rekel), pa mirna Bosna.
4.2 Tvorec — tema
Tu bi bilo mogoče govoriti o frazemih, ki ubesedujejo govorcev odnos do teme. Tvorec sporoča, da povedano razume, izraža prepričanost ali dvom o resničnosti povedanega:
— izraža zadovoljnost pri dognanju, domisleku: Taka je ta stvar. — Počasi mi postaja jasno.
— dvom, negotovost:
Sam bog ve, če je rea — Bog vedi, ali je tako. — Če bog da, se bo kmalu vedelo.
— ugotovitev:
Vse gre po istem, starem kopitu.
197
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 5
RAZPRAVE   IN   ČLANKI!
— izraža informiranost o izbrani temi: Jemljem na znanje.
— izraža možnost uresničitve: Za las je manjkalo.
4.3 Tvorec—prenosnik
V to skupino sodijo frazemi, ki ubesedujejo način govorjenja," in sicer glede na to, ali je:
— kaj težko povedati:
Na tem si jezik zlomiš. — Ne gre mi z jezika. — Imam na koncu jezika.
— govorec se vljudno vključuje v pogovor: Prosim za besedo.
— govorec se strinja s povedanim: Da, prava je ta.
4.4 Tvorec — okoliščine
V tej skupini se večinoma pojavljajo primeri nefrazeoloških komunikacijskih obrazcev, ki se izrekajo pri seznanjanju, navideznem ugovarjanju, ponujanju, oproščanju^" {Oprostite, da sem tako drzen, s kom imam čast govoriti? — Drago mi je. — Me veseli, da sem vas spoznal. — Ljubo mi je. — Dovolite, da se najprej predstavim. — Prijetno mi je/veseli me, da vas spet vidim.) in pri njih ni opaziti pomenske prenesenosti. S frazeološkim jih druži edinole dejstvo, da gre za ustaljenost, saj prikazujejo sporazumevalne obrazce, ki bi jih moral vsebovati vsak dvojezični slovar, ki želi predstaviti jezik v komunikaciji.
Se manj primemo bi bilo tukaj omenjati zastarele zveze, ki govore o nekoč drugačnih družbenih okoliščinah, npr: Sluga pokorni, pokorno javljam, ali take, ki so vezane zlasti na pisni prenosnik, saj gre za stalne obrazce, s katerimi se zaključujejo nekatera pisana besedila, kot so pisma, odgovori na vabila ipd: Čast mi je sporočiti vam, ... — Z veseljem se bomo odzvali vašemu prijaznemu vabilu.
— Za vašo prijaznost se vam že vnaprej zahvaljujemo. — Z odličnim spoštovanjem ... — Vljudno prosim za odgovor. — Prosimo za razumevanje ipd.
Tako nam v tej skupini ostaja le manjše število zgledov s prenesenim pomenom, ki jih govorec uporablja za različne govorne položaje, kot so
— povabilo:
Sedite, da nam ne odnesete spanja. — Kar razkomodite se.
— razumevanje novih okoliščin: To je pa druga pesem.
— omejenost izbire glede na okohščine:
Tu ne pomaga več nobena maža. — Bog je dal, Bog je vzel.
— spoznanje o težavnosti položaja: No, zdaj smo pa tam.
— ugotovitev ugodnih okoliščin za kaj: Zrak je čist.
" Obsežen spisek pomensko skupinjenih frazemov govorjenja najdemo v disertaciji E. Kržišnik, op. 2, 168-174. ^ Fleischer jih imenuje Phraseoschablonen, op. 3, 130-134.
198
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 5
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
Sklep
Pragmatična vloga frazemov v slovenski frazeološki literaturi še ni bila natančno obdelana, pa ne zato, ker bi ta skupina frazemov še ne bila opažena, marveč zato, ker je teoretično težko določljiva. O tem pričajo različne klasifikacije tudi čeških in nemških avtorjev, iz česar izhaja, da bi bilo smiselno stavčne komunikacijske obrazce na podlagi pomenske prenesenosti deliti v dve skupini, in sicer na frazeološke in nefrazeološke. Nefrazeološko skupino obrazcev pa bi bilo morda ustrezno poimenovati vljudnostni obrazci, SSKJ uporablja izraz vljudnostna fraza. Od frazeoloških jih ločuje konkretnost pomena, k vzporedni omembi pa sili njihova ustaljenost v obliki in okoliščinah rabe pri sporočanju.
Ob koncu je potrebno dodati, da je bilo tukaj zbrano gradivo povzeto po SSKJ, ki po svoji naravi ne more biti niti izčrpen niti zadosten vir za tovrstno raziskavo. Že na tem mestu se čisto slučajno vsiljuje zgled Ne me basat, ki sodi v obravnavano kategorijo frazemov, pa ga slovar seveda ne prinaša, čeprav je to povsem vsakdanja sestavina v pogovoru mladih, torej slengizem. Zato je jasno, da bi bila za celovitejšo predstavitev tega področja nujna uporaba besedilnega korpusa Fida; ta pa je, žal, nedostopen.
Sicer pa zanimivo, a hkrati ne vselej metodološko lahko oprijemljivo področje s tukaj omejenim popisom frazemov spodbuja njihovo nadaljnje besedilno podprto raziskovanje. Prispevek namreč samo odpira vprašanje klasifikacije, v celoti pa pušča ob strani njihove strukturne (npr. opazno pogosti velelniki, členek naj, vloga naklonskih glagolov ...) in stilne lastnosti.
199
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 5
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
Irena Stramljič Breznik
UDK811.163.6'373.72
SUMMARY
COMMUNICATIVE PHRASEMES
European phraseologists noticed at a relatively early stage that phrasemes fall into two groups. One group comprises phrasemes with denotative meaning, the other those whose meaning is limited to typical speech acts. However, various methods used to determine a definitive delimitation between the two groups have introduced different categorisation criteria, with resulting difference in categorisation.
The method for categorisation of the communicative phrasemes found in the Dictionary of the Standard Slovene Literary Language is founded on the premise that every language has such communicative patterns and that they differ in whether they are phraséologie (the meaning of their constituents is opaque) or not (they only have a fixed literal meaning). A possible typology is also sug-
gested on the basis of the producer's relationship towards the addressee, the theme, the medium of communication, and other circumstances in a communicative act.
Such categorisation is not simple nor unproblematic, esp. in the case of phrasemes whose meaning may change depending on the context. A major difficulty in this categorisation is determining whether all such communicative patterns are indeed idiomatic. It is easy to fall victim to the pitfall of classifying as idiomatic also entities that are not phraseiologic, but merely collocational. However, the degree of idiomaticity does not seem to be regarded as a problem in foreign literature on phraseology, whose leading criterion of phrasemes is regular occurrence in fixed combinations in communication. j
200
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 46, 2000/01, št. 5