Sodobna slovenska poezija Vrtinci Spoznanje Rodiš se v zasuku, pripet na spiralo popkovine, še slep za barve, a vrtinčaste gmote luči s takšno nujo Sodobnost 2005 I 1117 Začetki V sobi spi otrok, zaprte veke oblika nepopisanih men, na mlečnih spojih kapilar se napajajo slike. Za neprosojnim čelom dremotna ptica misli spleta votek za gnezdo spomina. Celost bo razpolovil pretin v besede in tišino, na eni polovici nečke za gosto snov sveta, na drugi uta za mrmot sinjine. Mirtam Drev Domačija Miriam Drev: Domačija ovijejo tvojo belo nagoto, da krikneš in nevidni pesek zraka ti napolni žile. Par človeških rok te utrga, ki si prišel, radodarni sad globine; zibelki dlani ti na obalah novega sveta na vlažni kožnati muslin za vedno vtisneta podpis dvojine. Pozaba V iztisu obrata, se z glavo navzdol prekucneš v sfero z mahom in skalovjem pokrite krogle na vreteno, vse po merah in v drvenju. V pozabo gre vrtoglavica, ko si drsel na toboganu sile v snovne dimenzije. Ob stene žil udarja neprebrana arhaična pisava, vrtinec tukajšnjega razgradi prvotni odtis. r Sodobnost 2005 I 1118 Miriam Drev: Domačija Harmonija Leži starka v zadnji sobi z nadihom jabolčne rdečice na licih vročično z njo domuje deklica, kuha ji kosilo. Obiskujem ju, moji ljubi v hiši mater in hčera. Razvajeni prasket plamenov v peči, na zabojniku za premog, z nasutjem porcelanastih razpok, pestujem temine; v vrtu skala ure, hruška, iz odvrženega ploda zasajena, srka hladni prstan zore. Domačija Na pragu nasmehljana, njene roke darežljivo ujčkajo v dlaneh srebrne balince; diši, razsipna, po peki, medu, po pepelu. Vse je raztrosila iz pleteža trebuha, moko, žar, šepet. Oblika je, zasidrana na vhodu, pod žlebičem ust Sodobnost 2005 I 1119 I. Miriam Drev: Domačija ranljiv pečat poljuba. Samo izbrani sme v naročje njene hiše, kjer mesi kruh; stoje v prehodu med zavetjem in med vetrom vsiljivcu oddrobi korak. Prva lupina, kjer zoriš, skrinja v valujočem mulju z dna morja, ti še v stanju mimikrije. Potem zacviliš, tiho kot visoka radijska frekvenca. Materina hiša, oreh, ki ga stres. Zalovalka V nočeh pobeša glavo na kolena s prsti, prepletenimi v temi, oblika sive skale, nenagovorljiva, nejeverno tipa rane žil pod kožo. Čez dan polaga drva, greje vodo, stopi v klet po premog, s kazalcem riše sled ledenih rož na šipi, po kosilu posedi ob kavi. A ko je jutro daleč, jo pod trebuhom, Sodobnost 2005 I 1120 II. Miriam Drev: Domačija kjerjevčasu kot planet porajala celine, stisne pest spomina; okostje ji zašklepeta, zobata žaga v glavi na trske cepi po imenu njene mrtve. Veter spet visoko dvigne trhle trave, zvoke smeha, zbledelega v odmeve. Samo še v njej so pričevanja o rojstvih s toliko obrazi kot ima skrivnosti smrt. V sebi Nalij mi sonca v kozarec, zastrto s krili temnih rek, v prebujanju iz krožnih sanj; kako postaja močna psihična napetost, esenca vztrepeta za čelom, dan se podaljšuje. Vse tisto, kar sem preseljena v samopozabo, doživljala ob pozni uri, položena v tanke snope svoje nočne sape, je v vlečki moje sence. Sodobnost 2005 I 1121 Miriam Drev: Domačija Trajnost Po ekliptiki samote drsi zemlja po osončju, plovilo z bilijoni oči in unikatno geografijo, v svojem drobu, ladji znotraj ladje, hrani zbirko naplavin in nekaj lave; vv puščave nosi kot pas, pritrjen z zaponko oaze, v suhi svit brez zraka in brez konca; s pisavo ledeniških špic pošilja kode v eter. Na površju pozibava veter v krinolinah krošenj spočenja drobna bitja, ki jim v žile toči kri iz zarje in svoja prevelika hrepenenja. Ob zahodu Med srčnima utripoma polje časa, trenutki, polni živopisanega resja, mi žvižgajo okrog ušes. Na robu potk za sabo, vestna gozdarica, polagam iz dračja v rosne butare povezane odštevke. Sodobnost 2005 I 1122