Doneski k studiju slovenske avbe.
Dr. Stanko V u r n i k.
1. Uvod.
Pod pritiskom nivelizirajoče moderne civilizacije in novega
praktičnega materializma so nekako sredi preteklega stoletja
začele tudi pri nas v Sloveniji izumirati in so do osemdesetih,
devetdesetih let izumrle slovenske tako zvane narodne noše.
Obleka Evropejca je z malimi izjemami dobila enotno, konven*
cionalno formo, na kateri ni nič fantastičnega in prosto orna;^
mentalnega več. Ob smrti teh noš šele so se — baš romantiki
so bili to — ljudje zavedli njih lepote in so jim v svoji navdu=^
šenosti podmaknili oni nacionalni pomen, ki ga te »narodne
noše« ponekod uživajo še danes (glej Korytkov oklic leta 1838.
v lUyr. Blattu!), takrat šele se je vzbudil interes inteligence za
dotlej toli zaničevano kmečko in ljudsko umetnost ter folklor.
Takrat so se začele studirati narodne noše in popisovati, kakor
da naj se vsaj literarno še ohrani potomcem odsev njih lepote,
odtlej velja tudi slovenska avba še vedno za nekak specifično
slovenski kos naše narodne noše in uživa pri vsaki priliki Iju^
beznivo pažnjo in nebroj poizkusov poznamo, da bi si moderne
Slovenke zopet opasale sklepanec, si odele franžasto vijoličasto
in zlato ruto in pokrile zlato avbo. Žal, moderni okus morda ne
prenese več dve sto let starih noš poznega baroka in rokokoja
in tako moremo smatrati, da avba nima več prihodnosti, vendar
pa zasluži pozornost etnografa in onega, ki se hoče popečati
z našo ljudsko umetnostjo, saj je vendar lep košček našega
narodnega blaga baš v bogastvu avb in njih zlato ornamentiranih
formov.
2. Kdaj se pojavijo pri nas prve avbe?
Redki stari in moderni literarni viri nas vedejo pri studiju
ženskih kmečkih pokrival na Slovenskem celo v XIII. stoletje
nazaj.  Tako popisuje  tedaj  Ulrich Lichtensteinski  Štajerkin
42 Dr. Stanko Vurnik:
šapelj, tako popisuje Francesco di Toppo leta 1334. nošo žen iz
Kranjske, ki so nosile na glavi »belo, strnjeno ruto, ki visi po
hrbtu in del tega zakriva«.
Šapelj in pečo, ki jo prvi navaja Toppo in ki jo moramo
imenovati najstarejše znano slovensko kmečko pokrivalo, sle*
dimo pri Slovenkah odtlej vseskozi do srede druge polovice
XIX. stoletja. Primož Trubar jo omenja leta 1562. v predgovoru
k hrvatski prestavi novega testamenta, ko govori o zapadnih
in srednjih Kranjicah, ki da se oblačijo sicer povsem »auf
teutsch, allein dass die Weiber tragen besondere lange Schleier
am Kopf«, podrobno opisuje slovenske peče XVII. stoletja
Valvasor v svoji Ehre des Herzogthums Krain — pravnikjer
pa se do druge polovice XVIII. stoletja še ne
omenja a vb a, o kateri nam je govoriti v naslednjem. In
tudi slike noš še iz prve polovice XVIII. stoletja, n. pr. v
Metzinger j evem ali Jelovškovem delu ali n. pr. votivna slika
iz cerkve na Bregu pri Kranju iz 1. 1717. kažejo le peče na glavah
naših žen in deklet in šele na freskah iz 1. .1760. se pojavi pri
nas avba in izza 1. 1780. imamo o njej več poročil in slik.
Tako opisuje Hermann v svoji, leta 1783. izdani knjigi
Reisen durch Oesterreich kranjsko avbo, Hacquet ziljsko in
kranjsko avbo v svoji Oryctographiji ter v Beschreibung der
Wenden, Illyrier und Slaven, Marko Pohlin v svoji Bibliotheca
Carnioliae in jo navaja v svojem Besedishu že 1. 1781. Omenja
jo tudi Linhart 1. 1799. v svojem Versuch einer Geschichte von
Krain, na prvi strani Vodnikovih Kuharskih bukev je naslikana
1. 1799., v cerkvi na Veseli Gori na Dolenjskem je že žena z avbo
naslikana 1. 1760. in etnografski muzej v Ljubljani ima dokolenski
portret žene z avbo iz leta 1785.
Tako bi sklepah na podlagi ohranjenih nam podatkov, da
so se prve avbe pojavile pri nas v šestdesetih letih XVIII. sto«
letja in da so začele izumirati nekako v štiridesetih letih XIX. in
do osemdesetih, devetdesetih let izumrle.
Vendar jih hočejo nekateri iz neznanih vzrokov že poprej
imeti pri nas udomačene. Tako sem našel v muzejski zbirki
pod avbami tablico: Avbe, 1770—1840, dalje trdi dr. Walter
Schmid v Slovanu 1906, str. 169, da so se pojavljale že od srede
XVIII. stoletja dalje, dr. Fran Kotnik trdi v Našem domu,
XVIII pri popisovanju mežiških noš, da sega »tudi gorenjska
Doneski k studiju slovenske avbe.
43
avba preko XVIII. stol. nazaj« in dr. Jos. Mantuani piše v Dom
in Svetu 1908, str. 326, da je bila slovenska noša z avbo, ki jo
Pohlin koncem XVIII. stol. omenja, tedaj »že kakih sto let
stara«, kar se pravi pomakniti najstarejšo slovensko avbo v konec
XVII. stoletja.
Nikakih vzrokov nimamo za to, da bi začetek avb postavili
pred šestdeseta leta XVIII. stol., kakor se to dela in čemur
je najbrž vzrok zamenjavanje naše kmečke s staro rene«
sančno meščansko avbo, ki se v Sloveniji pojavi dosti prej ko
kmečka, o kateri nam je tu govor. Sledimo jo to meščansko avbo
že na freskah koncem XV. stol. in redoma na freskah XVI. stol.,
v več variantah na freskah pri Sv. Primožu nad Kamnikom, iz
leta 1580./90. pa so se nam take avbe še ohranile (si. 1., 2.). To
SI. 1.
SI. 2.
SO avbe, ki so se dobile v protestantskih grobovih v Golčah
na Štajerskem in ki jih hrani celjski muzej. Dr. Walter Schmid
jih v Slovanu 1906, str. 169, takole popisuje: »Malo pokrivalo je
v sredini vezeno z zlatimi nitkami, precejšen rob je ostal črn:
najbolj sorodne so jim avbe, katere so nosila gorenjska dekleta
podkorenske doline okoli Kranjske gore.« Dr. F. Stele popisuje
v Freskah u crkvi sv. Primoža kod Kamnika, Beograd 1925,
str. 150, nekaj vrst meščanskih avb iz XVI. stol., ki se pojavljajo
pri nas po nemškem vzorcu že koncem XV. stol. v različnih
oblikah in ponehavajo proti koncu stoletja. Stilizirane meščanske
avbe nosijo na glavah na naših baročnih lesenih oltarjih na
kmetih včasih tudi skulpirane angelske glavice iz konca XVII.
stol. (n. pr. na Jezerskem).
44
Dr. Stanko Vurnik:
Če ostro ločimo meščanski, importirani tip avbe renesanse
in našo kmečko avbo XV11I. stol., ki sta si tako različni,^ po*
stanek avbe ne bomo datirali prej ko v sredo druge polovice
XVIII. stoletja.
3. Najstarejše avbe in razvoj avb.
Najstarejše slovenske kmečke avbe ¦ iz druge polovice
XVIII. stol. popisujejo Hermann, Pohlin in Hacquet. ohranjena
nam je njihova oblika pa tudi na imenovanih slikah iz let 1760.,
1785 in 1799. Po prvem so bile najstarejše avbe »gemeiniglich
aus schwarzseidenem Zeug, mit weissen Spitzen garniert« (sl. 3.),
Sl. 3.
Sl. 4.
Sl. 5.
kar da sklepati na tip stare zavijače s svilenim formom. Podobno
popisuje ziljsko avbo Hacquet vi svoji knjigi Abbildung und
Beschreibung der suedwest- und oestlichen Wenden, Illyrer
und Slaven (Leipzig 1801) na star. 17: »Den Kopf bedeckt bey
den Weibern eine weite hinten etwas abhaengende Art Haube,
die aus einem langen Streif gebildet und rueckwaerts zusammen*
gebunden wird. Oft ist eine solche Haube mit einem schwarzen
Queerband verziert. An dem Rand zum Gesicht ist eine breite
Spitze, oder ein gefaltener Streif Linnen angebracht, der tief in
das Gesicht geht.« (Sl. 4.) Zopet podobnost s tipom bohinjske
zavijače, ki je narejena iz trikotnega kosa platna in ima na pasu,
ki ovije obraz, vezen svilen form. Kranjsko avbo (sl. 5.) popisuje
1 Meščanska avba XVIII. stol., ki se je v mestih in pri plemenitaših rabila
v istem času kakor kmečka, je bistveno drugačna. Glej avbe na portretih
Valvasorjeve soroščine v Narodnem muzeju v Ljubljani.
Doneski k studiju slovenske avbe.
45
Hacquet na str. 36. o. c. takole: »Viele aber (namreč Maedchen)
und die Weiber alle, tragen eine leinene Haube, dass man von den
Haaren nichts zu sehen bekommt. An dieser Haube ist eine
breite Spitze in vielen kleinen Falten, queer ueber den Scheitel
gelegt. Diese Spitzen werden im Lande, besonders aber ausser^
ordentlich viel in dem Bergwerke Hydria gemacht, so dass noch
ein ziemlicher Handel damit ausser Land getrieben wird. Es
sind freylich keine Bruessler Spitzen, aber doch weiss und fein
genug um ihren Endzweck zu entsprechen. Queer ueber diese
Spitze geht eine goldene Borde, Band, oder andere Stickerey,
welches dass ganze sehr erhebt. Die Weiber tragen ueber eine
solche Haube, die ohne Zierde ist, ein weisses Kopftuch (Pezha)
auch die Maedchen bev ueblem Wetter und Sonnenschein.«
Sl. 6,
Sl. 7.
Sl. 8.
Takšne bi bile najstarejše avbe. Gre v bistvu za čipkast pas
na kosu platna, ki se zadaj zaveže in pritrdi k lasem, na tem
pasu je prišit »form«, zlato vezen ali svilnat tako, da gledajo
drobne čipke na vseh štirih, daljših in ožjih straneh izpod njega
kot drobno guban robček. To je avba brez vrha (»kape«).
Ziljska stara avba po Hacquetu še ni podobna gotovo pozneje
nastalim mežiško-koroškim ali kranjskogorskim, marveč starim
gorenjskim. Vse tri opisane kažejo na bistveno isti tip, gori
opisan. Hacquet ima v svojem o. c. dvoje slik naših ženskih noš
z avbami, Ziljanko in Kranjico (Gorenjko) in prav podobna je
avba na glavi žene, katere portret hrani etnografski muzej v
Ljubljani in ki je nastal spričo letnice na sliki 1. 1785. (sl. 6.). Na
vseh teh slikah je videti na glavah le črn, zlat, vezen »form«,
46
Dr. Stanko Vurnik:
izpod katerega gledajo drobne, v ozke navpične, na ožjih straneh
vodoravne gubice nabrane, poškrobane čipke kot rob. Taka
stara slovenska avba še ni imela vrha, ki se je v okrogli ali
grebenasti obliki razvil gotovo šele pozneje, najbrže proti koncu
stoletja, marveč je morala imeti zadaj kos blaga kot dno, to
blago se je ali zavezalo okrog kite aH pa je služilo kako drugače
pritrditvi. Avba na sliki iz 1. 1785. je spodaj (na zadnji strani
pod vratom) zavezana z rdečo pentljo. Kako so takšne, najsta*
rejše popisane avbe zgledale zadaj ali od strani, si moremo
najbrž pojasniti z dosti mlajše slike iz Goldenstein-Korytkove
zbirke. Tam nahajamo na tabli VIII kmečko nošo iz Bohinja na
Gorenjskem. Bohinjka ima prav tako avbo, kakor jo popisujeta
Hacquet in Hermann ter jo s sprednje strani kažejo slike iz
Sl. 9.
Sl. 10.
1. 1785., 1760. in 1799., prikazana pa je s profilne desne strani
in daje točen vpogled v nje »mehaniko« zadaj (sl. 7.). Gre zopet
za form, topot iz najbrže zlatega brokata s svilnato uvezenimi
rožami, pod njim že omenjeno čipkasto gubanje, zadaj pa belo
platno ali sifon ali kontenina, ki pokriva ves zadnji del glave
in je spodaj zavezana okrog po hrbtu padajoče kite in še pri*
trjena z modrim trakom.
Tako moremo sklepati, da so bile najstarejše avbe podobne
zavijačam oziroma naravnost zavijače, in da je tip avbe z vrhom,
grebenastim ali ploskookroglim poznejši. Etnografski muzej v
Ljubljani hrani nekaj podobnih starih avb-zavijač. Postavim
št. inv. 222, nabavljena 1. 1897., je nizka avba s formom iz črne
svile, s čipkasto, na robovih gubano belo podlago; zadaj se
zaveže z majhnima trikotastima rogljema, 'dno je iz tankega
belega platna in podolž gubano; št. inv. 223, ki je prav po*
Doneski k studiju slovenske avbe.
47
dobna nizka avba, pa ima beloplatnen form in na njem črno
vezenino v stilu srede XVIII. stoletja; št. inv. 225, s črnožame*
tastim formom z uvezeniimi rdečimi, zelenimi in rumenimi svil*
natimi rožami in robno borduro iz zlate spirale; št. inv. 226
s črnožametastim, modrosvileno in zlatoobrobijenim formom ter
nageljni iz srebrnega vezenja; št. inv. 227 (nabavljena iz Bo«
hinja leta 1896.) s črnožametastim formom, navpično modro*
progastim, z vrtnicami prevezenim ter rdečim trakom; št.
inv. 228 z zlatobrokatnim formom z uvezenimi belordečezelenimi
vrtnicami, spiralnim robom iz rdeče svile in rdečim trakom.
Sl. 11.
Sl. 12.
Ta najstarejši tip avbe-zavijače pa je kmalu dobil drugačno
obliko. Izpremenila se je oblika poprej enostavnega ploskega dna
in se vzboknila v košat vrh kolobarjastoploske ali vzbokle gre*
benaste oblike. Vrh ima dosti večji premer od forma, ki ovija
glavo, tako da ga obdaja zadaj kakor gloriola. Obenem se te
poznejše avbe ne zavezujejo več zadaj, marveč dobe trdno
lupino iz lepenke ali trdo prešitega platna, ki se enostavno po*
vezne na glavo, ostala pa je še svilena pentlja, ki maha po hrbtu
od avbe in je koncem razvoja avbe samo še čisto dekorativnega
pomena, ker se z njo avba sploh ne zavezuje več. Ljubljanski
etnografski muzej hrani celo vrsto avb iz let 1770/80 do skoro
konca XIX. stol. v svoji zbirki. V tej se nahajajo avbe vseh
razvojnih faz: stare zavijačne avbe, take avbe s širokim vrhom,
ki se spodaj še zavezujejo in take, ki imajo pentljo le kot okrasni
privesek prišito.
48
Dr. Stanko Vurnik:
Kdaj so avbe dobile širok vrh, nam morda pojasni Marko
Pohlin, ki piše v svoji Kranjski Kroniki koncem XVI11. stoletja
o avbah, ki so bile platnene, dobro nabrane in lepe, čez sredo
ločene... kar bi kazalo na to, da so se vrhaste avbe pojavile
še pred začetkom XIX. stoletja. Takšne čez sredo ločene avbe
so namreč že vrhaste, to je, imajo vrh v sredi polpreklan, z jar*
kasto vdolbino (glej Langusovo sliko Kranjice v razstavni dvo*
lani etnografskega muzeja v Ljubljani!).
Sl. 13.
Sl. 14.
Razne vrste avb in njih razširjenost.
In potem so se avbe, ko so dobile tako razvito obliko, opre*
vieille v več pogledih. Poleg avb in zavijač so ostale na glavah
¦deklet še peče in šapelj (kakor poje še Vodnik začetkom
XIX. stol.: »nje šapelj iglice, nje modere je zlat«), poleg
vrhaste avbe je ostala še zavijača, ki se je rabila posebno v
Bohinju in okolici, po drugod na gornjem Gorenjskem pa so
Jo nosile ženske v delavnik namesto nedeljske visoke avbe.
Tako kaže Goldensteinova zbirka slik slovenskih noš iz pred
srede XIX. stol. na sliki VIII pri Bohinjki še staro zavijačo (sl. 7.),
pa že z brokatnim formom, ki ga A. Sič po W. Schmidu v svojem
manuskriptu Avbe datira v 1. 1820. do 1830., dalje na sliki kra*
kovske noše (sl. 8.) že docela razvito avbo visoke oblike z bo*
hotnim, nabranim vrhom in široko dekorativno pentljo iz svile*
nega traku z mavričasto barvanimi podolžnimi progami in
vtkanimi barvastimi šopki vrtnic. Drugačno pokrivalo kaže slika
trnovske noše (sl. 9.). Tam naslikana Trnovčanka ima na glavi
Doneski k studiju slovenske avbe.
49
avbo-zavijačo s črnovezenim formom, izza katerega gleda obi=
čajno beločipkasto gubanje, čez to avbo pa je poveznjena še
peča z ohlapnim vozlom pod vratom —- že pri Hacquetu smo
srečali to kombinacijo avbe in peče za žene. Četrta slika iz
Goldsteinove zbirke, ki kaže tudi avbo, je slika noše iz ljub*
Ijanske okolice (sl. 10.). Tam slikana ženska ima na glavi kosmato,
valjasto kapo-avbo, vrhu katere je zavezana še zobastoobrob*
Ijena peča tako, da ima vozel vrhu glave, petelinčkova roglja pa
gledata proti levi in desni. Vse te oblike, ki se javljajo v svoji
Sl. 15.
Sl. 16.
raznolikosti, čimbolj napreduje čas proti sredi stoletja, kažejo
na stalno diferencijacijo prvotne oblike avbe. Etnografski muzej
v Ljubljani hrani v zbirki pod št. inv. 232 in 233 še gorenjski
tip kožuhovinaste avbe (sl. 11.), obrobljene z mandrovino, ta ima
obliko približno moške športne čepice s širokim z mandrovino
obšitim ščitkom in okrogloploskim vrhom. Dalje so v zbirki zlate
avbe (sl. 12.), ki imajo navadno črnožametast form in na njem
zlato vezenino, dno pa je tako drobno pokrito z bleščicami, da
žameta izpod vezenine spfoh ni videti. Dalje avbe s srebrno- ali
zlatobrokatnim formom, s črnosvilenim ali vzorčastosvilenim
formom, s ploskookroglim ali grebenastim vrhom, narejenim iz
50
Dr. Stanko Vurnik:
tankega platna ali tenčice in tula, vedno podolž gubanim, z rož*
natim blagom ali taftom ali perkalom podloženim. Avbe so se
opredelile pa tudi z ozirom na namen.
Ločimo poleg zlatih še ženitovanjske avbe (sl. 13.) s širokim
srebrno- ali zlatobrokatnim formom, v katerega so vezeni razno*
barveni šopki svilnatih vrtnic, ki imajo zgoraj med formom in
vrhom vrsto rdečesvilenih pentljic, nad sredo forma na vrhu pa
šopek rožmarina ali suhih cvetHc. Poleg ženitovanj skih avb so
se rabile tudi žalne avbe (žalne zavijače) (sl. 14.) s črnosvilenim
in črnovezenim formom, često je bila ta vezenina v črnem zlato
ali srebrno obrobljena.
Sl. 17.
Sl. 18.
Vsa ta raznolikost avb v začetku XIX. stoletja z dominant*
nim tipom razvite zlate, visoke avbe se še pomnoži z razvojem
avbnih oblik, ki so lokalnega pomena.
Tako poroča A. Sič v citiranem rokopisu Avbe, da je tip
avbe z okrogloploskim vrhom značilen za blejsko okolico, ostale
grebenaste avbe pa so se splošno nosile po Gorenjskem. Tip
zavijače, trioglate platnene krpe, ki ima na čelnem robu 6 do
8 cm širok brokatast ali vzorčnosvilen form, je postal neka bo*
hinjska posebnost (sl. 15.), v Javorniškem rovtu so se nosile
zavijače z belovezenim formom v italijanski tehniki punto tirato
(sl. 16.). Poleg teh tipov ločimo še kofoško-podkorenski tip avbe
(sl. 17.), ki se nekam bistveno loči od gorenjske visoke avbe
s formom in vrhom.
51
Doneski k studiju slovenske avbe.
To so polkroglaste avbice brez forma in vrha, narejene iz
stisnjene in podložene, prešite črne svile, zadaj je štirioglat
ornament, navadno v zlati vezenini,^ pod njim je privezana črna
pentlja z dolgimi trakovi. Koroške avbe iz mežiške doline spa«
dajo semkaj: v zaglavju imajo našit štirikoten kos črnega žameta,
v kateri so filigransko precizno uvezeni geometrični ornamen«
talni motivi. Koroško-mežiškim, kakršne popisuje dr. F. Kotnik
v našem Domu XVIII, so prav slične avbe iz mejoče podko*
renske doline in okolice Kranjske gore. Po ustnem zatrdilu
g. Ante Gabra iz Škofje Loke so se take avbe nosile poredkoma
Sl. 19.
celo v škofjeloški okolici. Korošice so nosile poleg opisane me=
žiške avbe ali po bavarskotirolskem vzorcu »šentviškega« klo*
buka tudi »linško« zlato avbo (sl. 18.), ki je tudi brez forma in
vrha, polkroglasta, povsem z zlatom prevezena, z bleščicami po«
krita avba, ki ima na tilniku še eno polkroglasto vdolbino za lase.
Mežiško-podkorenske avbe so bile narejene nekajkrati tudi iz
zlatega brokata z barvastimi vrtnicami uvezanega, ob čelnem
robu je bila napeta v pasu črna tenčica, pritrjena z žico (sl. 19.).
Razširjenost slovenske avbe.
N Štajerskem so se tudi nosile avbe. Po poročilu F. Hubada
v Oesterreichische Monarchie in Wort und Bild, Wien, 1890,
^ Dr. Fr. Kotnik navaja v »Našem Domu« XVIII, str. 201, terminologijo:
Zadnji del avbe se imenuje »zadnjek«, ornament sam pa »zlat«.
4»
52 Dr. Stanko Vurnik:
V Savinjski dolini, so tam »žene nosile o praznikih velike, na*
pram zadaj razširjene avbe, s srebrom aH zlatom vezene, ob
delavnikih pa so nosile manjše«. Nosile so se redkeje tudi v
Zg. Ložnici pri Slovenski Bistrici (Sič). Po sHki treh narodno
kostumiranih Štajercev, ki so jo izdali »Almbrüder« v Grazu in
ki je v posesti etnografskega muzeja v Ljubljani ter ima tiskan
napis »Sulzbach-Sannthal«, so tudi v Solčavi nosile ženske avbe,
prav slične kranjskim, visokim in zlatim. Neka slika iz 1. 1830.
do 1840. z nadpisom Sannthal, tudi v posesti etnografskega mu*
žeja v Ljubljani, kaže takisto kmetico z brokatno in zlatoobrob*
Ijeno avbo, čez katero je prevezana še peča, čez to pa je po*
veznjen še širokokrajen klobuk.
Kako daleč je bila razširjena slovenska avba, ni še povsem
razjasnjeno. Zdi se, da je bila najbolj ukoreninjena na Gorenj*
skem in v Savinjski dolini,^ kakor meni v »Zgodovini slovenskega
naroda« na str. 1066 tudi dr. Jos. Gruden. Na Belokranjskem ne
poznajo avb, če izvzamemo jaljbe, ki pa so že etnografski pre*
hodni element, ki kaže v vzhodnoevropski stil in nimajo zveze
z gorenjsko avbo. Dolenjke so nekako do Stične ali Višnje gore
redkeje kakor Gorenjke nosile avbe, ki so veljale kot import
iz alpske Slovenije, rajši in splošno so Dolenjke nosile peče. Na
Primorskem, Notranjskem in Goriškem ter v tržaški okolici se
avbe niso nosile.
Form, njega vezena ornamentika in stil, važen donos k zgodo«
vini slovenske ljudske umetnosti.
Form, čelnik avbe — rajši rabimo ljudski izraz,^ čeprav je
tujka, pa je etnografski pristen — je bistvena in najstarejša,
tipična sestavina slovenske avbe, njega vezena ornamentika in
nje razvoj predstavlja važno panogo domače ljudske umetnosti
in dobršen kos njenega razvoja v XVIII. in XIX. stoletju.
Formi so navadno široki od 8—12, redko do 14 cm, dolgi
od 37—46 cm. Podloženi so, kakor smo že rekli, s čipkami (to
so stare, drobnoluknjičave idrijske čipke), ki gledajo izpod forma
^ Dr. Fr. Kotnik trdi v »Našem Domu« 1. XVIII., str. 201, da so se nosile
tudi okrog Celja in v Teharjih.
^ Besedo »form« sem izključno čul vedno na Gorenjskem. Etnografski
muzej hrani form iz 1. 1836., ki ima zadaj napis: »Ta furem sem dobila v
dal 1. 1836.«
Doneski k studiju slovenske avbe. 53
na vseh štirih straneh kot drobno gubanje (se doseže z lesenim,
zobčastim modelom v obliki stiskalnice aH pa z železnimi kle*
ščami, podobnimi onim za kodranje las). Podšiti so s platnom,
nekajkrati tudi z lepenko. Najstarejše avbe imajo najširši rob
čipk okrog forma, mlajše kažejo ta rob le še kot rudiment.
Ločimo srebrno- in zlatobrokatne forme, prazne in vezene,
ter vzorčaste svilene forme (avbe žalujke in zavijače), belovezene
forme (bele zavijače iz Boh. Kovta v tehniki punto tirato), črno«
žametaste forme in zlate forme, ki pa so največkrat tudi pod«
loženi s črnim žametom, pa tako gosto vezeni in posuti s flindrci
(kov. bleščice), da se žametasto dno često ne vidi izpod vezenja.
Prazni, vzorčasti in srebrno- ali zlatobrokatni formi nimajo
vezenine. Ostanejo nam vezeni formi, ki so ali črnosvileni, ali
črnožametasti ali pa zlati.
Kako so vezilje vezle te forme, popisuje A. Sič v manu«
skriptu »Avbe« takole:
»V okvir, narejen nalašč za vezenje avbnih čel, so z močno
nitjo napele kos domačega platna iste velikosti kakor čelo,
čezenj so prisile črn baržun. Nanj so pripele z redkimi vbodi
osnovo za okraske, vezene z zlatom. Te osnovne oblike so
prvotno izrezovale iz tankih listov, narejenih iz bukove gobe.
Pozneje so te osnove izrezovale iz tankega usnja aH kar iz na«
vadne, tanke lepenke. Kadar so hotele štediti zlato, so vezle
z zlatom tako, da je bila z njim pokrita le površina osnove. Na
spodnjem delu osnove so vezenje izvrševale z belo nitjo, s katero
so torej zlato nit pritrjevale na zgornjo ploskev osnove.
Čela so vezle vezilje, ki so se bavile s takim vezenjem, vezle
pa so jih tudi kmečke žene in dekleta same.«
In tako preidemo k ornamentiki forma. Dr. Walter Schmid
govori o tej točki v Slovanu 1906, str. 170 (Kranjska narodna
umetnost na dunajski razstavi): »Kakor vsa druga obleka, je
imela tudi avba svojo modo, ki je v okraskih sledila iz daljave
izpremembam splošne mode in okusa. Široki rob avbe, zvan
oblika (»form«) avbe, vezen na posebni pripravi, je bil za časa
cesarja Karla VI. in cesarice Marije Terezije, ko je vladal bogati
barok, obilno nakičen. Sukneno dno je bilo docela pokrito
z zlatom, na njem je bil našit zlat, večkrat s srebrom in kamenčki
premešan, bohotno plastičen okras v raznih motivih. Ornament
je rezljan iz drevesne gobe in pokrit z zlatim vezenjem. Pri«
ljubljen motiv je srce, okoli katerega se ovija ornament klasja
54
Dr. Stanko Vurnik:
(srčasta avba, avba s klasjem), klasje se večkrat pobaroči in
razpase v podobo gosenice (gosenčasta oblika). Ko mine doba
velike cesarice, premeni tudi avba svojo obliko. V lažjih oblikah,
v katerih se na črnem žametastem dnu blešči zlat našiv, se
razodeva duh rokokoja in empira. Kot motiv služijo srce, tički,
cvetke, vejice, lično stilizirane in razdeljene med zlatimi kolo*
barčki. Kras obHke postaja sploh individualnejši. Poleg zlata se
rabi v večji meri srebro in raznobarvna svila, ornamenti so
nekako aplicirani, oblika postaja vedno bolj pisana, namesto
črnega žameta prihaja v navado dno v svetlih, posebno modrih
Sl. 20.
barvah, v prvi polovici 19. stoletja pa brokat, ki je le redko našit
z zlatom.«
Prof. A. Sič piše o tem v svojem, že parkrat citiranem roko*
pisu »Avbe«:
»Vsi okraski so bili povzeti iz rastlinstva, pa tudi iz žival*
stva. Iz rastlinstva so povzele nagelj, rožmarin, planike, vrhove
mačice, grozde, žitno klasje i. dr. Žitno klasje so pozneje pre*
obrazovale v obliko gosenic; te oblike imenujejo še danes »gose*
niče«. Uporabljale so za okrasek tudi tipično srce in križ. Poleg,
teh pa so pogosto in zgolj iz patriotizma kot okrasek sprejemale
avstrijskega orla.
Vsi okraski so bili okusno stilizirani. Osrčja cvetov, rožne
popke, mačice, žitno klasje in srca so podlagale z bombažem,
ki so ga prevlekle s tanko tkanino, da je bilo vse to podobno
Doneski k studiju slovenske avbe. 55 j
blazinicam. Te blazinice so pošile z zlatimi bleščicami in z bise«
rom podobnimi srebrnimi kapicami (folijami), ki so bile kroglaste
ali podolgovate. Všivale pa so v okraske tudi raznobarvne
kamenčke (steklene bisere). Včasih pa so prevezavale oblike
tudi s srebrnimi zvitki (bouilloni). Ves ornament se je po čelu
razvijal simetrično od srede na levo in na desno. Navadno je
bil obšit z zlato nitjo (frise).«
Tako viri. Etnografski muzej v Ljubljani hrani pod štev. inv.
166. tako leseno okvirjasto pripravo za vezenje formov (sl. 20.),
kakršno popisuje zgoraj A. Sič. Na okvirju je, kakor razvidno
iz slike, napet kos platna, na njem je prišit črn žamet za form
z izrezljano osnovo, ki je že napol prevezena z zlato nitjo, ki
se je vdevala tudi s kleklji, kakršen je pripravi priložen. V mu*
zejski razstavi se nahaja tudi tablica z vzorci iz drevesne gobe.
Sl. 21.
I
Kar se tiče ornamentalnih sestavin, ki jih najdemo na
formih, so te znatno bogatejše, kakor jih navajata Šmid in Sič,
ki ne omenjata njih simboličnega pomena, ki igra toliko vlogo
v ljudski umetnosti. Kar se tiče stila formovih ornamentov, so
po opažanju dr. Šmida precej zadeta in dajejo možnost datiranja
avb po stilu ornamentike.
Praznih črnih in vzorčnosvilenih formov ne bomo podrob*
neje popisovali, zlato- in srebrnobrokatni so narejeni iz impor*
tiranega (Češka, Tirolska) blaga, ki ima strojno uvezene šopke
vrtnic v rdeči, zeleni, modri, rumeni svili. Ostanejo nam še zlato*
vezeni formi zlatih avb in črne vezenine na žalnih avbah, če
predpostavljamo znani stil v punto tirato na italijanski način
vezenih belih zavijač iz Rovta, že gori omenjenih.
Najstarejši formi bi bili po Šmidu »baročno bohotno pla*
stični, bogato nakičeni«. Slika žene z avbo iz 1. 1785., ki smo jo
gori omenjali, kaže povsem zlat form z goseničastimi vijačami.
56 Dr. Staako Vurnik:
Eden izmed najstarejših formov (sl. 21.), kar jih hrani zbirka etno*
grafskega muzeja v Ljubljani, je tak: V sredi je na kratkem peclju,
ki pošilja v levo in desno vejico z bunčico, rozeta z jedrom in
dvema oklepaj očima, zaokroženima, kumaram podobnima bla*
zinicama, okrog vsega tega devet polkroglic s kamenčki. Levo
in desno sta simetrični flanki prav taki rozeti, pa brez kamenčkov
v polkroglicah, prostor med rozetami je izpolnjen z diagonalno
uvezenimi vejicami z listjem.
Idealno simetričen ornament torej (idealizem), ornamentalne
sestavine so abstraktne, čeprav naravi povzete, pa tako zelo
abstraktno-idealno stilizirane, da jim ne najdeš individualne
primere v naturi: jeli so te rozete povzete po vrtnici in kakšno
listje predstavlja to listje?
Sl. 22.
Drug star zlat form, datirali bi ga kakor prvega v konec
XVIII. stol., ima v sredi že »venček« (»krancelj«), ki se odtlej
skoro tipično drži v sredi forma (sl. 22.). Četverorogljato rozeto v
sredi oklepa spodaj križajoča se vitica, iz katere raste na zunanji
strani osem zrn (»popki«); levo in desno od srede po ena petero*
rogljata rozeta z zrnom v sredi in pecljem, med rozetami so
diagonalno postavljene gosenice (pozn obar očna lepotna linija S)
tako, da se srednji dve naklanjata proti vrhu in končni dve na*
spodaj. Če bi jih zvezali, bi dale troje zavojev ornamentalne
vijače, ki je za poznobaročno srednjeevropsko ornamentiko tako
zelo tipična bodisi kot robna bor dura bodisi kot vodilna linija
ornamenta. Na tretjem izmed formov (sl. 23.) je vijača že taka
vodilna linija vsega formovega ornamenta. Od venčka v sredi, ki
oklepa tri popke, gresta v levo in desno po dve vijači (»vejica«),
k ista v vdolbinah izpolnjeni z rozetami — tip srednjeevropskega
Doneski k studiju slovenske avbe. 57
ornamentalnega motiva poznega baroka. V bistvu gre torej pri
teh najstarejših, še baročno občutenih formih za abstraktno
idealen stil, ki se očituje v podrobnostih v abstraktnih rastlinskih,
tako zelo idealiziranih motivih, v kompoziciji pa v močno po*
vdarjeni sredini z motivično odgovarjajočma flankama, ter v
zvezanosti vseh sestavin z vijačnim motivom. Vezenina je zelo
debela, da dopušča plastičen vtis s senco in lučjo, pa tako gosta
in bogata, da dno forma ni vidno.
To bi bili najstarejši formi, po Šmidu »baročni«, datirali bi
jih v konec XVIII. in začetek XIX. stoletja. V XIX. stol. v prvi
polovici vladajo po Šmidu od 1820—1830 zlatobrokatni formi
poleg zlatih. Pojavljati pa se začno tedaj in vedno češče proti
sredi in v drugi polovici stoletja formi drugačnega stila, ki jih
Sl. 23.
Šmid imenuje »lahkotno rokokojske in empirske«. Gotovo so ti
formi stilno mlajši od gori popisanih.
Etnografski muzej hrani za ta stil med dr. tipičen form
s tremi enakimi venčki (sl. 24.), ki so na zgoraj odprti, v sredi
vsakega je po dvoje ozko skupaj stisnjenih src s plamenimi zublji,
med njima pa krona s križcem. Ta motiv se javlja v prvi polovici
XIX. stol. skoro splošno. Form je črnožametast, le še narahlo
posut s flindrci, da je že videti med njimi črno dno baržuna;
kranclji niso več tako tesno zvezani med seboj v enoten orna*
mentalen organizem kakor v baročnih formih; kompozicija se
je zrahljala, patetične natrpanosti ornamentalnih členov ni več.
Če pogledamo drug podoben form iz druge četrtine XIX. stol.
(sl. 25.): V sredini zopet tipični venček s srcema in krono s križ*
cem, ob straneh po ena cvetna vejica z dvema profilnima, enim
frontalnim cvetom, ki še vedno sicer ni točno individualiziran
(planika? vrtnica? marjetica?), pa je že odločno cvetličen motiv,
dosti bolj kakor idealne, skoro abstraktno geometrične rozete
58
Dr. Stanko Vurnik:
koncem XVIII. stol. Poleg na koncu še po ena vejica z listi in
popki (»mačice«). Plastika pojema, forme so lažje in tanjše, orna?
mentika je zelo rahlo nasuta na črni form — od poprejšnjega,
trdnega arhitektonskega kompozicionalnega organizma ni več
sledu, le simetrija je še ostala. Izprememba torej je mnogostran«
ska, stil ornamentike je v drugi četrtini XIX. stol. doživel pre«
membo kakor »velika umetnost«, ki se je, sicer že dosti prej,
izprevrgla iz patetičnega, košatega baroka v lahkogrivi, dekora*
tivnolahki rokoko. Na tretjem formu v tej vrsti je zopet venček
v sredi (sl. 26.), ob straneh sta po dva rožička (rog obilja?
antika?) z nageljni. Odslej se množe motivi grozdja, vrtnic,
fuksij, zvončić, najčešči je nagelj, ki kaže veselje človeka XIX.
Sl. 24.
stol. nad naravo, izza baroka nanovo odkrito. In kakor so se
slike na panjevih končnicah izprevrgle v snovi, kompoziciji in
stilu tačas iz baroka s samimi oblaki, glorijami in svetniki, v novi,
naturalistični stil humornega žanra iz kmečkega, zakonskega,
lovskega življenja, pojenjajo sredi stoletja križci in se zruši
i idealna simetrija kompozicije često. Na neki avbi iz zbirke
etnografskega muzeja najdemo na formu nageljnove vejice, ki se
vrste z motivom petelinčka (sl. 27.) — čisto posveten motiv.
Forme so vedno tanjše, gracijoznejše in lažje, plastika pojema
z natrpanostjo, ornament učinkuje poslej i koloristično s tem,
da se meša srebrno in zlato vezenje na črnem polju. Formi dobe,
čim poznejši so, tem rajši barvaste podlage.
Dominira pa v drugi pol. XIX. stol. črnožametast form
z zlatim nageljnovim vezenjem in prosto simetrično kompo*
žicij o.
V XVIII. stol. in še v XIX. se pojavlja na formih še drug
izrazen motiv:  dvoglavi orel (sl. 28.).  Nekoliko razširjeno je
Doneski k studiju slovenske avbe. 59
mnenje, da pomeni tak orel »patriotično misel« našega kmečkega
umetnika; k temu treba reči, da je dvoglavi orel že izza Rim*
Ijanov dalje priljubljen ornamentalen motiv v vsej srednji
Evropi in celo Rusiji; da se na Slovenskem nahaja v XVII. sto*
letju na naslonjalih stolov (znani alpski srčasti stoli), v XVIII. na
pečnicah, pečeh, prtih, ključavnicah, panjevih končnicah, pipah
iz biserne matice, maj olikah itd. Tako hrani ljubljanski etno*
grafski muzej avbe inv. št. 208., 215., na katerih formu (začetek
XIX. stol.) se vrste trije orli med oglatimi štirikratnimi rozetami,
avbi št. 207 in 219, na katerih je spiralna vodilna linija vzela
v vdolbine stilizirane orle, hrani dalje črnožametast form s tremi
flindrčastimi orli med štirimi kifeljčastimi gosenicami, zlat form
s tremi orli med nageljnovim vitičevjem in avbo z zlatim formom,
tremi orli med nageljni.
Sl. 25.
To bi bil stil formove ornamentike in njega mena, ki se je
izvršila od zadnje četrtine XVIII. stol. do konca druge četrtine
XIX. stoletja. Če resumiramo: Najprej čisto abstraktno-idealne
rozete na bohotno plastičnih, povsem zlatih formih, kompozicija
centralna, s povdarjeno sredo, vezana, forme težke.
Pozneje naturalizem v motivih, manj plastično pojmovanih,
lahke in tanke forme na črnem dnu, kompozicija sicer še prosto
simetrična, pa ne več strogo vezana. (Razlika: sl. 29.)
Prvega stila avbe se datirajo od 1780 do nekako 1820, dru*
gega od 1820 do 1880. Zlatobrokatne avbe je postavil dr. W. Šmid
v o. c. v leta 1820.—1830.
Kdo je avbe nosil?
Po Hacquetu so nosile avbe žene in nekatere deklice (»Viele
aber [namreč »Mädchen«] und die Weiber alle...«). Po Schmidu
60
Dr. Stanko Vurnik:
O. C. str. 170. so nosile avbe »žene in dekleta ob nedeljah in
praznikih, zlasti pa pri porokah; pri zadnjeimenovani priliki je
bila njih noša v nekaterih krajih omejena; v poljanski dolini so
jih nosile le nevesta, družica in teta«. A. Sič piše v o. c. »Avbe«:
»Avbe so nosile le žene, na svatbah pa tudi nevesta, družica in
teta. Koder se dekle omoži, pravijo še dandanes: ,Prišla je pod
avbo'.«
Provenienca avbe.
Če bi hoteli slovenski avbi iskati mater v tujini, bi gotovo
iskali originala v alpski srednji Evropi, s katero je usoda naše
severozapadne Slovenije, ki edina se ponaša z avbo, tako tesno
kulturelno in ljudsko umetnostno, etnografski zvezana. Prav
podobne avbe ne dobimo nikjer; deloma je avbi s ploskim vrhom
Sl. 26.
podoben bavarsko-švabski ali vzhodnješvicarski šapelj. Tega je
pa skoro samo vrh in od forma le rudiment, zatorej ga je težko
spraviti v kombinacijo z našo avbo, če vemo, da se je ta razvila
iz zavijače brez vrha. Dr. Walter Schmid piše v »Carnioli« 1909,
str. 42., da so zanesli avbe sredi XVIII. stoletja najbrž iz Ba*
varskega preko Tirolske in Gornje Avstrije. Dr. J. Gruden pravi
v »Zgodovini slov. naroda« str. 1066, namigujoč na nemško ime
avbe (Haube), da »vse kaže, da je avba prišla z Bavarskega v
naše dežele«. A. Sič piše v o. c.: »Avbe niso nastale pri nas,
marveč se je njihova raba zanesla k nam bržkone iz Bavarske.«
Stojimo torej pred vprašanjem, ali se je prvotna zavijača
pod bavarskim šaplja vplivom razvila v visoko, vrhasto avbo ali
pa se je razvila samolastno. Bavarski vplivi na Slovenijo niso
izključeni, samolasten razvoj pa tudi ne. Tako ostane vprašanje
odprto, bavarski vpliv glede avb pa le domneva.
Doneski k studiju slovenske avbe.
51
Če pregledamo zgodovino zapadnoevropskih noš na pr. pri-
Fr. Hottenrothu (Trachten der Völker), najdemo na tabeli 48., ki
kaže nemške noše v prvi tretjini XVI. stol., prvo podobnost
z našo avbo. Ženska št. 7. ima tam bel čelnik, ki oklepa obraz,
zadaj pa nabran vrh, vse iz iste bele tkanine, zdi se pa, da je
spričo dejstva, da ima žena z isto tkanino ovit tudi vrat, to le
umetno zavezana peča in ne avba. Ženska št. 10. ima pač že
pristno belo avbo na glavi. Ta ima čelnik liki ščitek in napram
zadaj razširjen, podolžno guban vrh, od katerega vise spodaj po
hrbtu pentlje. Zelo podobna je tej avbi št. 17., ki je podana
v pogledu od zadaj. Približno podobne so 11., 12. in 21. Tudi
tabla 57., na kateri so upodobljene nizozemske in holandske noše
v XV. stol., kaže v sl. 14. in 4. podobnost z našo avbo, kombi*
nacijo forma in renestančne svitkaste, turbanske avbe. Tudi pri
Sl. 27.
Sl. 28.
Italijanih XV. in Francozih XVI. stol. dobimo podobnosti, čeprav
manjše kot na severu. Tabla 85. kaže na sl. 16. žensko, ki ima na
glavi naši zavijači podobno pokrivalo, sl. 3. na tabli 86. (dekla)
kaže avbi z vrhom podobno varianto, pravcato zlato, majhno
avbo pa kaže tabla 88., št. 12. (deklica iz Benetk). Za golške avbe
najdemo podobnost tab. 109. Nemci 2. pol. XVI. stol. 14.—20.,
posebno 17 (Pfalz, Meissen, Frankfurt).
To so stare renesančne avbe, ki si v mestu potem do XX. stol.
ne najdejo več analogij, zato jih podrobneje ne moremo upo*
števati. Nekateri (F. Kotnik) mislijo, da je gorenjsko*južnošta*
jerska slovenska avba XVIII. stol. rustificiran odmev meščanske
avbe iz renesanse, da se je šele po dvesto letih zaplodila iz mesta
na deželo in se tam pokmetila. Veliko vzrokov to trditi nimamo.
Kmetice XVIII. stol. v mestu svojega časa niso mogle videti
62
Dr. Stanko Vurnik:
avb, da bi bile pa avbe nekako v temni podzavesti živele »v duši«
ali »krvi« žensk iz XVI. do XVIII. stol., je pa vraža, kakršnih
je zgodovinski metarijalizem celo vrsto podrobnih zagrešil, hoteč
si vse na svetu razložiti le iz »razvoja«.
Najverjetnejša je kombinacija, kakor smo jo poizkusili
z dokazi podpreti v odstavku »Najstarejše avbe in razvoj avb«,
namreč, da je avba nastala preko zavijačnega tipa v pompozni
tip avbe z grebenastim ali krožnikastim vrhom. Kaj ji je poma*
galo do te oblike in pod katerimi vplivi se je avba razvila v to
obliko, nam literarni viri ne povedo. Če je oblika avbe potrebo*
vala za svoj razvoj kakih vplivov, si moremo te razlagati le iz
Sl. 29.
alpsko=nemiške soseščine, predvsem iz kulturno višje razvite in
prometno ozko navezane nam bavarsko-švabske Nemčije in
Vzhodne Švice. Slovenska noša za življenja avb kaže več po*
dobnosti z bavarsko*švabsko, tako kaže moška gorenjska noša
irhaste hlače, bele nogavice, baržunast telovnik s kroglastimi,
debelimi srebrnimi gumbi, pravtako kakor švabske noše iz Wald*
seeja, Prachtelfingena, EUwangena, Calva... (glej Deutsche
Volkskunst V.: Schwaben, von Karl Gröber, München, Delfin
Verlag 1925, slike 128., 131., 133., 134.). In ženska noša Gorenjke
s širokim »nafavdanim« krilom iz svile, izpreminjajočim se pred*
pašnikom, spenzarjem in svileno franžasto ruto okrog vratu je
Doneski k studiju slovenske avbe.
63
zelo podobna oni švabski iz Schwarzwalda, Waldsee j a, Biberacha
in Luppheima (glej o. c. sl. 128., 129., 130.).
Če pogledamo dalje skupnosti naše in bavarsko « švabske
ljudske umetnosti v ornamentalnih sestavinah na vezeninah
(vrtnica, vijača, orel, monograma IHS in MARIA itd.), skrinjah,
slike na steklo, arhitekturo z visečini, rezljanimi »ganki«, kmečko
plastiko z modeh za »mali kruhek«, stole z orlovimi naslanjali,
profile kmečkosrokokojskega pohišja itd., nas spričo ozkih kul«
turnih vezi, ki so vedno sklepale alpske dežele, ne bodo začudili
tudi našim avbam podobni tvori na Švabskem in Bavarskem.
Sl. 30.
Citirana knjiga kaže v slikah 146. in 147. gornje*švabske kolesaste
avbe (Radhauben) iz zlatega vezenja in srebrnih čipk, na slikah
128. in 130. take avbe na glavah žensk iz Waldseeja, Biberacha
in Luppheima. Te avbe obstoje iz zelo ozkega, morda 3—4 cm
širokega forma in ogromnega kolesa, čisto ploskega, ki je na tak
form prišit zadaj, vse skupaj se pritrdi na zadnje teme s širokimi
svilnatimi trakovi. Podobnosti z našo avbo so v formu in krož*
nikastem vrhu, v tem, da se avba priveze na glavo s svilnato
pentljo, ki maha po hrbtu, razlike pa v majhnosti švabskega
forma, ogromnosti kolesa, ki je iz trde snovi in ves zlato vezen;
64
Dr. Stanko Vurnik:
dočim švabski form po neznatnosti skoro ne igra vloge, je naš
glavno, faktično pokrivalo, ki ovije vso glavo in mu velja glavna
dekorativna pažnja, pri Švabicah pa nasprotno, kolesu.
Nedvomno pa je bavarsko-švabskega izvora koroško-pod«
korenski tip, ki ga dobimo v Oberpfalzu na Bavarskem (Deutsche
Volkskunst IV., Bayern, Hans Karlinger, München 1925, slika
Sl. 31.
108.) ali na Švabskem v okolici Günzburga in EUwangena (D. V.
Schwaben o. c, sl. 150., 152.).
Če se ozremo po ostalih nemških nošah od 1. 1600. dalje,
najdemo v Sachsen-Altenburgu okrog 1. 1700. nevestino kapo
»Hormt«, ki obstoji iz trdega rdečega forma z našitimi tremi
srebrnimi rozetami (Hottenroth Fr., Handbuch der deutschen
Tracht, Stuttgart 1891, str. 719, fig. 2). Sredi XVII. stol. so nosile
Doneski k studiju slovenske avbe.
65
žene v Hanauu in Kolnu nad čelo poveznjen, s čipkami obrob«
Ijen form, v sredini ozek (o. c. str. 740, fig. 4, 8), pokrivalo je
domalega podobno naši prvotni avbi zavijačnega tipa, ki se
pojavi stoletje pozneje (sl. 32 desno). Med Nemkami druge pol.
XVIII. stol. je bila razširjena tudi oprijemajoča avba s svilenim
formom, ki je imel ožji stranici zaokroženi in bil obdan s čip«
kastim gubanjem (o. c. str. 830, tab. 25, fig. 12). Med 1. 1795. in
1800. so Nemke za klasicistične noše nosile (sl. 32 levo) tudi
avbam s čelniki podobne kape (o. c. str. 840, fig. 1, 2, 9, str. 853,
Sl. 32.
fig. 5, 8, 11, 12), ki sicer nimajo bistvenega vpliva več na našo
obliko avbe, ki je že vsaj 35 let poprej formirana. Zelo podobni
so naši avbi tudi nemški damski klobuki iz let 1800.—1815., o. c.
navaja na str. 871. v fig. 3, 4, zelo našim grebenastim avbam
podobna pokrivala. Severne Nemke so zač. XIX. stol. nosile celo
formaste avbe (sl. 30) s široko pentljo, padajočo na hrbet (o. c.
str. 947, fig. 1, 5, 6, 9, 10, 13, 19, 20). Na Bavarskem v Kemptenu
in Franknu so v zač. XIX. stol. nosile žene avbe z ali brez forma,
pa s pahljačasto grebenico, ki je štrlela s temena navzgor, po«
dobno tudi v okolici Mosla, Würthemberga in Badna  (o. c.
66
Dr. Stanko Vurnik:
Str. 955, fig. 4, 22, 17, 24, str. 957, fig. 9, 10). Podkorenskim ali
koroškim podobne avbe so se v Nemčiji nosile kot gladko opri*
jemajoče, trde, svilnate avbice, često z ločnim izrezkom ob
ušesih, s katerim spominjajo na obliko stuart^e avbe, vsepovsod
izza XVI. stol. (sl. 33 desno).
Presenetljiva je tudi podobnost slovenske avbe s — fran«
cosko kmečko avbo XVIII. in XIX. stol. Okrog 1. 1794. so se
v provincah Francije nosile avbe z belim ali rdečim čelnikom in
belim krožnikastim nastavkom na temenu. Bile so baš tako po*
ložene na glavo kot naše (glej A. Racinet, Geschichte des Ko*
Sl. 33.
stüms, Berhn 1888, Bd. V.). Pravcato našo avbo so nosile kme*
tiče v St. Germain-Sombronu, Arrondissement Issoire (Puy de
Dôme), kakor jih navaja Racinet o. c, namreč bel, trd form in
širok, krožnikast nastavek (vrh) (sl. 33 levo). Avbe iz muselina,
s čipkasto obrobljenimi čelniki in previsečim, kljunasto zakriv*
Ijenim, belim grebenom, prav tako nagubanim kakor pri nas
(sl. 31), so v Franciji nosile v prvi pol. XIX. stol. tudi v Bordeauxu
in okolici (Racinet, o. c), avbe s čebulastim vrhom v okolici
Doneski k studiju slovenske avbe. 67
Dieppeja in PoUeta, dalje v arr. Chateaulinu, Quimperju in La
Feuilléju v Bretagni,
Dovolj torej primerov za podobnost s slo*
vensko avbo, čebisevprašaliponjenemizvoru.
J e 1 i s e j e »r a z v i 1 a« iz katerega gori opisanega
tipa — se absolutno neda več dognati. Gotovo
pa je avba značilen kos našekmečkorokokoj*
ske ali poz n ob ar očne noše; etnografski je ne*
kaj specifično z a p a d n j- a š k e g a. Absolutno ori*
ginalna ni; vendar se loči i od nemških in fran*
coskih avb zlahka kot »slovenska avba«, kot
individuum \r krogu zapadnih oblik avb.
Résumé:
L' auteur fixe pour date de la premiere apparition des coiffes
(avba) des paysannes en Slovénie les années 1760; elles étaient
en usage pour les femmes et jeunes mariées dans la Carinthie
méridionale, dans la Carniole occidentale et centrale et dans
la Styrie méridionale jusqu' a 1840/50, et leur usage ne cessa
tout a fait qu' a la fin du siecle. Le type original de la coiffe
était la façon de la »zavij ača« qui s' est développée a la fin du
XVIir^ siecle en type a sommet arrondi ou crénelé, et s'est
différenciée jusqu' a 1830/40 en type de Carinthie-Podkoren et
type de Haute-Carniole Styrie-méridionale, avec les variantes:
coiffes (avba) et »zavijača« basses, hautes, arrondies, crénelées,
de marriage, de deuil, de velours, d'or et de brocart. Plus loin
l'auteur systématise le développement du style de l'ornemen*
tation du bandeau du front (form) en phase baroque et roccoco
(1760—1810/20) et roccoco-empire (1810/20—40/50, resp. 1900), et
discute la provenance des coiffes. Les coiffes originales, les
»zavijače«, sont une formation slovene plus originale, tandis que
le type de Carinthie-Podkoren tire son origine de V influence
de la coiffe bavaroise-souabe; mais quant en type de la haute
coiffe d'or au sommet crénelé en dépit de sa ressemblance avec
la »Radhaube« bavaroise-souabe et avec la coiffe bretonne, il
n' est pas nécessaire qu' il soit né de l'influence étrangere
diréctemment. Les coiffes Slovenes sont de leur façon entre les
coiffes occidentales d'un originalité individuelle.