Oton Župančič: Jerale prvo poglavje. 127 Oton Župančič: Jerale prvo poglavje. J rišel je k Jerali hudič: „0, dober večer, Jerala! Nocoj sva takole brez prič, nocoj bova kaj počebljala." In sedel je na kanape in zvil si je cigareto; Jerala je gledal pred se in mislil: „Prokleto, prokleto!" Ker Jerala ni rad imel z duhovi opravka nikoli, in kadar je med-nje zašel, še vselej so ga poboli. „Povej mi, Jerala, povej: kaj misliš o naši mladini? Ali čakaš od vrelih idej rešitve domovini? Ali misliš, da s starimi še za silo lahko se izhaja? Ta in oni slepari mi še, skrpucala za novo prodaja. In — kaj sodiš ti pravzaprav o umetnosti, Jerala? Lej — ti si človek zdrav: kam nagiblje se tvoja hvala? Odkod naj vrvi ji pritok idej? Iz zemlje? Iz neba? Ali svoj najslajši sok iz duše globoko sreba? In milijon-trpin, ki roke žuljave steza v svetlobo iz temin — ali res prevelika je peza? 128 Oton Župančič: Jerale prvo poglavje. In — kako in zakaj in odkod, in kam se pleto te niti? In kje je prava pot, in kam želimo priti?" Visoko vzbočil je hudič svoj temni govor, pa spet ga usločil je, kot most za največji tovor. A Jerala je bil pretežak in ni mogel do drugega brega, pred njim migota le mrak, kakor daleč oko mu sega. Pa Jerali je bilo kot da so vsi možgani mu z ovsem nagosto preostrim nasejani. A hudič ga vlačil je skoz čudne labirinte in v glavo mu tlačil je metafizične kljukaste finte. Naposled pa je dospel po svoji vegasti črti — sam Bog bi ostrmel — do smotrov umetne obrti. „A mladi hočejo, glej, naj še miza idejo izraža . . . Kako, če pa prazna je! Fej, saj to je največja blamaža! " In z bičem je znamenje dal — Jeralo je zaščemelo za levim ušesom — iz tal se dvoje hudičkov je vzelo. ¦:m Oton Župančič: Jerale prvo poglavje. 129 Bila sta rdeča živo po celem telesu, čez rebra imela sta proge samo — tako na primer kot zebra. In majhna bila sta oba; Jerala je mislil: „Kar v špirit, pa z njima križem sveta si slave in mošnje širit!" In prvi se drugemu vzpel je na rame, pa drugemu prvi — Jerala je mislil: „Sto strel! Kot v cirkusu po vrvi!" Tako sta priplezala v vis, pred hudičem na mizi stojita: »Gospodar, česa želiš?" „„Tu — mizo mi pogrnita!"" In spet se zvozlata na tla drug po drugem lepo se spuščaje — Jerala je mislil: „Na! To je nekaj za naše kraje!" In potem: — je-li res ali sen? — iz mističnega lonca sta vlekla in vlekla ven brez kraja in brez konca. Naj pevec drug, bi dejal, vam srečo popisuje: pijače — za cel bakanal, jedi — kot da cesar piruje. „Na, pij zdaj, Jerala, in jej, in bodi dobre volje, ker, ljubi Jerala moj, glej, vsak dan se prasec ne kolje! »Ljubljanski Zvon" 3. XXXI. 1911. 10 130 Oton Zupančič: Jerale prvo poglavje. Jerala — pokonci glavo! Ne bom ti govoril kot preje; zdaj vidiš, razumeš lahko skrivnosti namizne ideje!" In Jerala je jedel in pil in bil je dobre volje in se je veselil, da hudič ga več v čelo ne kolje. V Jerali se vzdramil je duh: »Umetnost? — Mladih bitve? — Pod nosom prvi puh nikoli še skrhal ni britve! Kaj? — Kdo je demokrat? Mi nočemo prepira! Politika — pojdi spat! Kdor je moder, vse prezira!" Še tega in onega tam hudič mu je nalival: „Premisli — to tvoj je hram!" in s starino mu je napival . . . Ne sije to dan nad goro, ne sije čez trate in holmce — Jerali skoz grlo samo v želodec je sinilo solnce. „0 hudič predragi moj, zapojva Hej Slovani! še zaplesal nocoj bi s teboj, a glej — telo mi brani." Takrat pa je vstal hudič in vzrasel pod strop kakor smreka, in švignil po zraku je bič, da groza popade človeka. Oton Župančič: Jerale prvo poglavje. 131 „Velika nocojšnja je noč! Jerala — čutiš peroti? Jerala — slutiš moč? Čuješ klic na tajne poti?" „Velika nocojšnja je noč! Hudič — ču — čutim peroti! Hudič — slu — slutim moč! v Cujem klic na tajne poti!" »Poglej v zrcalo to! Kaj vidiš?" — „„Zemljo in morje."" „In?" — „,.Polnoči nebo plapola čez daljno obzorje."" „In?" — „„Zbrani so ljudje kot k slavnosti veliki in spevi v noč kipe in kade se žrtveniki."" „In?" — „„Ob morju mladenič stoji in roke k zvezdam širi, in proti njemu hiti devica po vsemirji."" »Resnično, Jerala, moj sin, zdaj zrl si v dušo mlado in videl si nje globin hrepenenje in naslado. Pogrezni zdaj v duh se svoj, Jerala!"-------„„Kaj?"" — „Zlezi vase!" „„Ne morem . . . niti z glavoj ... pretesno, hudič, ne da se!"" „Naprej, Jerala, naprej!" Pa z bičem ga ošine, in v količine, o glej Jerala si lastne izgine . . . Oton Župančič: Jerale prvo poglavje. „Jerala, sedaj si oglej notranjosti globino! Kaj vidiš, Jerala, povej!" Jerala (od znotraj): „»Praznino."" »Resnično, Jerala, sin moj, resnično si govoril; in je-li temno?" — „„0 joj! sem ni še dan zazoril."" »Jerala, zdaj boš potopljen tak dolgo med temami, da bo tak lep tvoj sen, da mene in tebe omami." „„Dovolj, hudič! Nikar! Zdaj videl sem tvoje talente: jaz bil bi duševni car, ko bi vlekel od njih le procente."" „Jerala — ne žužnjaj! To bila ni pustna šala! Zamisli se v položaj: sanj hočem od tebe, Jerala!" Hudič je govoril tako oficijalno in resno, da Jerali je prišlo krog vrata in srca tesno. In kakor bi treščilo vanj, tako je podrlo Jeralo: „Hudič, premisli — star panj — pa bi cvetje iz njega pognalo ?" A hudič mirno je stal in ni se več oglasil; Jerala se je vdal in je sanje v duši kvasil. Oton Župančič: Jerale prvo poglavje. 133 Da, Jerala izmišlja si sen, poln zvezd, morja in zore, študira ga ven in ven, izštudirati ga ne more. Pa gnete vso dolgo ga noč; še z zvezdami se ukvarja, že krila povesi mu moč: „Ah, kje je še morje in zarja!" Proti jutru na morje je šel, a obup ga za lase je zgrabil: zdaj zvezde že vse je imel, a prižgati jih je pozabil . . . Tak plaval za svojim je snom in brodil po morji, po nebi, i prorok Jona i som — oboje v eni osebi . . . A zunaj dan stoji kot grm goreči na gori; nebo vse plameni, in bliska užgano se v zori. v Skrjanček nad ravan se žvrgole poganja, potok žubori čez plan, rakita vsa rosna sanja . . . Že črednik Pišiklin je k ustom rog nastavil, napihnil že lica — in . . . kaj ni glasu ven spravil? Razprl je oči: črn lok neba je žarenje razločil — rog čredniku pal je iz rok: hudič je v zarjo skočil.