Leto VIII. Ljubljana, za september 1913. Št. 17. in 18. OBČIIMA UPRAVA GLASILO „KMETSKE ŽUPANSKE ZVEZE". IZDAJATELJ IN LASTNIK: „KMETSKA ŽUPANSKA ZVEZA". Izhaja dvakrat na mesec, ter stane celoletno 6 kron, polletno pa 3 krone. Dopise je pošiljati uredništvu „0bčinske Uprave" v Ljubljani. — Rokopisi se ne vračajo. Odgovorni urednik: Dr. Vladislav Pegan. Posamezna številka 30 vinarjev. Naročnino in oglase sprejema upravništvo »Občinske Uprave" v Ljubljani. Cena oglasom je za dvostopno petitno vrsto 20 vinarjev, večkratno inseriranje po dogovoru. Postopanje županov pri deželnozborskih volitvah. Volitve za mesta in trge, za kmetske občine in za splošni volilni razred razpiše c. kr. deželni predsednik v uradnem deželnem časniku »Laibacher Zeitung" in z lepaki po tistih občinah, ki tvorijo volilni okraj. Volilski imeniki. A. Volilski razred kmetskih občin oziroma mest in trgov. Volilske imenike za splošni volilski razred in volilski razred kmetskih občin oziroma mest in trgov sestavijo župani po krajevnih občinah. V ta namen dobe župani od c. kr. okrajnih glavarstev vse potrebne tiskovine. Sestaviti je dvoje vrst volilnih imenikov, eno za splošni volilski razred, drugo pa za volilski razred kmetskih občin oziroma mest in trgov. Pri sestavljanju volilskih imenikov za volilski razred kmetskih občin kakor tudi mest in trgov je vzeti za podlago imenike občinskih volilcev, ki so bili pri zadnji volitvi občinskega zastopa veljavno popravljeni. V tem volilskem razredu volijo namreč vsi samopravni avstrijski državljani moškega spola, ki so dopolnili 24. leto starosti, niso niti izvzeti niti izključeni od volilne pravice in imajo po občinskem redu pravico voliti občinski zastop v prvem ali drugem razredu brez ozira na njihov davek, (četudi plačujejo samo par vinarjev dokladam podvrženega davka), od onih pa, ki imajo pravico voliti občinski zastop v tretjem razredu — samo tisti, ki plačujejo vsaj 8 kron državnega direktnega davka. Pri volilcih v volilskem razredu kmetskih občin kakor tudi mest in trgov, se ni ozirati na njihovo redno stanovališče; če so torej vpisani v imeniku občinskih volilcev, imajo pravico voliti v volilskem razredu kmetskih občin oziroma mest in trgov, četudi zunaj občine redno stanujejo. Iz imenikov občinskih volilcev je torej črtati: 1. ženske osebe; 2. juridične osebe, (družbe, društva, korporacije, zavode itd.); 3. osebe, ki so občani tudi drugih občin na Kranjskem in imajo v kaki izmed teh drugih občin svoje redno stanovališče, odnosno če nimajo nikjer na Kranjskem rednega stanovališča, pa plačujejo v kaki drugi občini na Kranjskem več direktnega davka; 4. iz tretjega razreda vse one, ki plačujejo manj kot 8 kron direktnega davka; 5. slednjič je črtati vse one, ki so od zadnjih občinskih volitev zgubili volilno pravico, nasprotno pa na novo vpisati vse one, ki so volilno pravico ta čas pridobili. B. Splošni volilski razred. V imenik volilcev splošnega volilskega razreda je sprejeti vsako osebo moškega spola, ki je spolnila 24. leto svoje dobe, ki ima avstrijsko državljanstvo, ni niti izvzeta, niti izključena od volilne pravice — kakor kasneje navedeno, — in ima v občini na dan, ko se razpiše volitev, vsaj eno leto svoje stanovališče. Na davek, ki ga morda plačuje, se ni ozirati v tem volilskem razredu. C. Ureditev volilskih imenikov. Oboje volilske imenike splošnega volilskega razreda in volilskega razreda kmetskih občin, oziroma mest in trgov, je sestaviti takoj, ko prejmejo župani tiskovine od c. kr. okrajnih glavarstev, in jih urediti po abecednem redu. Napravijo naj se v treh izvodih, od katerih naj se po en izvod takoj pošlje c. kr. okrajnemu glavarstvu v pregled. Ko vrne c. kr. okrajno glavarstvo volilske imenike, je te razgrniti v občinskem uradu vsakemu na vpogled. Istočasno je objaviti to razgrnitev z dostavkom, da se smejo zoper imenik vlagati ugovori tekom 8 dni, pričenjajočem se z dnevom izvršene objave. Po en izvod vsakega volilskega imenika mora župan potem predložiti c. kr. okrajnemu glavarstvu. Volilna pravica. Splošni predpogoji za aktivno volilno pravico v vse te volilske razrede so: 1. Avstrijsko državljanstvo. 2. Samopravnost. Izvzeti so torej vsi, ki so pod očetovsko ali varuško oblastjo ali pa pod kuratelo. 3. Moški spol. 4. Dopolnjeno 24. leto starosti. Izvzeti od volilne pravice so: Aktivno službujoči častniki, vojaški duhovniki, gažisti brez činovnega razreda, moštvo oborožene sile, oziroma orožništva. Aktivno službujoči uradniki oborožene sile lahko volijo, pa ne morejo biti voljeni. Izključene od volilske pravice so osebe, ki so bile obsojene na kazen radi kakega hudodelstva ali pa prestopka po tatvini, nezvestobi, ali po deležnosti teh prestopkov, ali vsled goljufije. Razen tega so izključeni tudi oni, ki so bili kaznovani zaradi prestopka zakona z dne 26. januarja 1907, drž. zak. št. 18, v varstvo volilne svobode v državni ali deželni zbor, ako še ni poteklo že 6 let od dneva prestane kazni. Volilci smejo svojo volilno pravico v vseh navedenih volilskih razredih spolnjevati samo osebno, tedaj ne po pooblaščencu. Kdor ima volilsko pravico v volilskem razredu mest in trgov, ne sme voliti v volilskem razredu kmetskih občin. Občan več občin izvršuje svojo volilsko pravico samo v občini svojega rednega stanovališča, in če v nobeni občini na Kranjskem nima rednega stanovališča — pa tam, kjer plačuje največ direktnega davka. Volilna pravica v volilskih razredih mest in trgov ter kmetskih občin ne izključuje volilne pravice v splošnem volilskem razredu, to je, kdor voli v volilskem razredu kmetskih občin oziroma mest in trgov, voli tudi v splošnem volilskem razredu. Ugovori. Zoper volilske imenike smejo tisti, ki imajo pravico voliti v dotični volilni skupini, pri županu ustno ali pismeno vlagati ugovore o tem, da so se v volilski imenik vpisale osebe, ki nimajo pravice, ali da so se iz njega izpustile take osebe, ki imajo pravico voliti. Župan mora v treh dneh ugovore predložiti c. kr. okrajnemu glavarstvu v rešitev. Opozoritev. Z ozirom na kratek čas, ki je odmerjen za pripravo volitev, se županstva nujno opozarjajo, da sestavijo volilne imenike zanesljivo v treh dneh, ko dobe tiskovine od okrajnega glavarstva. V posameznih slučajih je pripravljeno uredništvo „Občinske Uprave" poskrbeti za pisarniško pomoč, seveda pod pogojem, da plačajo županstva tozadevne gotove stroške. Zakoni in predpisi za orožništvo. § 670. V kolikor oblastvo od orožništva ne zahteva posebnih službenih opravil, mora to patrulirati po okraju, kakor ga razdeli službeno oblastvo sporazumno s poveljstvom oddelka. To službeno opravilo se mora izvrševati po potrebi brez ozira na dan, noč in vreme. Počitki med 10. uro zvečer in 4. uro zjutraj so dovoljeni le, v kolikor to dopuščajo varnostne razmere. Patrulja mora pri navadnih razmerah obstojati iz enega moža in le, če varnost to zahteva, n. pr. v nevarnih krajih, kjer se je bati nasilnosti, in po noči, se more porabiti za patrulo dva in po okolnostih tudi več orožnikov. Za službo določen orožnik, ali če je za to določeno istočasno več orožnikov — njihov vodja, je odgovoren za izvršitev prejetega povelja. Kot splošno pravilo ima veljati, da mora vsak orožnik približno eno tretjino, postajni poveljnik kakor tudi vsak namestnik okrajnega orožniškega poveljnika približno eno petino, in okrajni orožniški poveljnik vsaj eno šestino svojega službenega časa prebiti v zunanji službi. § 68. Pri navadnih pohodih, ali če gre za izsleditev ravnokar izvršenega hudodelstva, se more orožniku le približno označiti smer, kamor naj gre, ker spozna pot šele iz raznih okoliščin in znamenj, ki jih opazi spotoma, po kateri mora hoditi. Te pohode mora izvrševati z veliko pazljivostjo na vse strani. Paziti mora na vsak hrup, kričanje ali vpitje na pomoč ter se mora po okolnostih podati na dotično mesto. Preiskovati mora gozdove, soteske, peščene in gramozne jame ter druga skrivališča ter pri povratku praviloma izbrati vselej drugo pot. Pri teh ») Popravljeno po določilih okrožnice z dne 30. decembra 1903., št. 53070/XX, (ukazni list za c. kr. orožništvo št. 1 iz leta 1904. pohodih ne sme hoditi po glavnih cestah in potih, ampak mora poiskati stranska pota, steze in semtertja tudi popolnoma neobhojena mesta. Posebno pridno mora pa patrulirati po nevarnih cestah in pokrajinah. § 69. Ako orožnik kaj zapazi, kar se mu zdi sumljivo, in če svoje stvari ni popolnoma gotov, potem zahteva previdnost, da se postavi za nekaj časa kolikor mogoče blizu in neopaženo, in to kar se godi, toliko časa opazuje, dokler se popolnoma ne prepriča o stvarnem položaju Razume se pa samo po sebi, da mora orožnik, če gre za slučaj, pri katerem bi nastala vsled odlašanja kaka nevarnost, takoj nastopiti, da škodo ali nevarnost, ki komu preti, odvrne ali vsaj zmanjša. Sploh je pa dolžnost orožnika, v vseh slučajih biti pri opazovanju skrajno previden. Na eni strani mora opustiti vsako prenaglenje, na drugi strani pa zopet natančno porabiti trenutek, ko mora poseči vmes. Presoditi mora hladnokrvno vse glavne in stranske okoliščine, ker so njegove navedbe sodnim oblastvom potrebne za natančno poizvedbo in obrazložitev stvarnega položaja. § 70. Orožnik mora pri svojih pohodih paziti posebno na posamezno ležeče hiše in slaboglasne krčme. Pozvati mora tujce, ki jih tamkaj najde, v kolikor se mu iz kakega postavnega vzroka zde sumljivi, da mu pokažejo izkaze, ter jih more po okolnostih tudi prijeti. Ravnotako se mora prepričati v prenočiščih, v kolikor so ta obvezana voditi knjige za tujce, če se te knjige pravilno vodijo. Osebe, za katerih aretiranje ni dan noben postavni vzrok, ki se pa orožniku na podlagi izdanih tiralic ali sicer zde sumljive, se morajo privesti do bližnjega oblastva, da tam izkažejo svojo identiteto, (istovetnost). Pri tem mora orožnik vtakniti bajonet v nožnico in sploh opustiti vse, kar za varstvo uvedbe prepeljave ni neobhodno potrebno in kar bi moglo žaliti osebo, o kateri se pozneje eventuelno izkaže, da je nesumljiva. Sploh je pa strogo razločevati med privedbo in spremljanjem (eskortiranjem). Osebe, ki jo je privesti pred oblastvo, se ne sme vkleniti, in v slučaju, da skuša pobegniti, se proti nji ne sme rabiti orožja. Tudi se ji mora dovoliti, da se na svoje stroške pelje z vozom, z železnico ali par-nikom. Sploh se njene osebne prostosti ne sme omejevati bolj, nego je za dosego namena neobhodno potrebno. Ako je oseba, ki se jo ima privesti pred oblastvo in ki se je prvotno branila pokazati svojo legitimacijo (izkaznico), voljna to med potjo storiti, in ako se izkaže na način, ki izključuje vsak dvom ali če odpade povod za privedbo vsled izjav zanesljivih prič, potem se jo mora izpustiti. Če se pa nasprotno izkaže, da je dan kak povod za aretacijo, potem se jo mora aretirati. § 71. Glede potnikov, na katere naleti orožnik na svojih pohodih, se mora držati predpisov o tujski policiji. V kolikor ne obstoje posebne naredbe, varujejo splošni policijski predpisi o potnih listih prosto gibanje v monarhiji; ne sme se torej zahtevati od potnikov, najsi-bodo kakoršnegakoli stanu, ako ni sum vtemeljen, da bi pokazali svoje potne izkaznice. § 72. V vsakem okrožju deželnega orožniškega poveljstva so določiti gotova znamenja, po katerih se morejo orožniki tudi na daljavo spoznati. Ta znamenja služijo v prvi vrsti za to, da se posameznim orožnikom ali orožniškemu oddelku, ki je v zunanji službi, zagotovi podpora orožnikov ali patrulje, ki bi bili v bližini Ta znamenja obstoje v dogovorjenem klicu ali žvižgu, in le v najskrajnejšem slučaju v strelu. Razume se samoposebi, da mora vsak orožnik, ki zasliši tako znamenje, hiteti takoj na mesto, od koder je začuje. § 73. Ce je treba kako osebo privesti pred sodnijo ali če se jo mora aretirati, je dotično privedbeno odnosno zaporno povelje izročiti postajnemu poveljniku, ki mora potem na zadnji strani povelja zapisati ime onega orožnika, ki mu je poverjena izvršitev privedbe oziroma aretacije, in zato skrbeti, da se ta privedba odnosno aretacija natančno izvrši. Ako je poverjena ta privedba ali aretacija več orožnikom, potem se morajo navesti imena vseh za to določenih orožnikov, ime poveljnika je pa označiti posebe. Le kjer bi vsled odlašanja očividno nastala nevarnost, morejo v to poklicana c. kr. politična in sodnijska oblastva odnosno njih načelniki oziroma namestniki, kakor tudi delegirani (pooblaščeni) uradniki tudi samo ustno vsakega orožnika pozvati, da izvrši aretacijo in orožnik je zavezan temu pozivu takoj zadostiti, naknadno pa o tem poročati svojemu poveljniku. V vseh slučajih je aretiranca brez odlašanja in neposredno izročiti oblastvu, kateremu je o tem ustno ali pismeno poročati. (§ 7. orožniškega zakona ter §§ 30., 34. do 45. službene inštrukcije). § 74. Če se mora v zmislu § 177. kazenskega pravdnega reda (§ 49. službene inštrukcije) aretirati odnosno začasno zapreti kako osebo, ki je v kakem javnem uradu ali v kaki javni službi, in če se mora v svrho varovanja javne varnosti ali drugih javnih interesov odrediti namestovanje za časa njene odsotnosti, ali če gre za tako aretacijo uslužbencev železnic in parnikov, potem delavcev v rudnikih, plavžih in fužinah, dalje oseb, ki so v državni ali občinski zdravstveni službi ali oseb, ki so v javni ali zasebni gozdarski službi, potem se mora njih neposredni predstojnik o tem takoj in v kolikor ni proti temu posebnih pomislekov, obvestiti še pred izvršitvijo aretacije in se mora ukreniti le, kar se zdi, da je potrebno za preprečitev bega. Ce pa so proti začasni obvestitvi predstojnika kači posebni pomisleki, ker bi na primer ne bilo mogoče preprečiti bega, odstranitev sledov hudodelstva, njegove izvršitve ali ponovitve itd., potem se mora sicer aretacija izvršiti, predstojnika je pa o tem kar najprej mogoče obvestiti. Če bi bilo nevarno odpeljati aretiranca z njegovega službenega mesta, na primer kakega železniškega čuvaja, potem je z odvedbo počakati toliko časa, dokler se ne preskrbi za primerno namestovanje. § 75. Ce orožništvo naleti pri naročeni mu aretaciji kake osebe na nepričakovane ovire, na primer, če dotična oseba, ki se jo ima aretirati pravi, da je bolna, ali da ni sposobna za prepeljavo, ali če nastopijo drugi zadržki, potem je o tem takoj poročati postajnemu poveljniku in odnosno tudi oblastvu, ki je odredilo aretacijo, med tem pa potom varnostnega oblastva skrbeti za to, da je oseba, ki se jo ima aretirati in njena okolica zadosti zavarovana. (Dalje.) Občine in novi cestni zakon. (Dr. Ign. Rutar.) Razmerje občin glede javnih potov in cest in dolžnost glede njih vzdrževanja sta po novem cestnem zakonu precej izpremenjena. Razlika obstoji v naslednjem. Po starem cestnem zakonu je morala občina skrbeti samo za občinske ceste in občinske poti. Kar se ni moglo proglasiti za občinsko pot po § 4. tega zakona, se je moralo smatrati za „zasebno pot" po § 6. te postave. Zasebna pota pa so bila v tem določilu izrecno izvzeta iz območja cestnega zakona. Vsaka odredba županstva ali občinskega odbora, ki se je tikala takih „zasebnih potov", se je morala vsled tega zaradi inkompetence občinskih oblastev razveljaviti, ker ta oblastva postavno niso bila niti poklicana niti upravičena glede teh potov izdajati kakoršnesibodi odredbe. Oskrbovanje in vzdrževanje zasebnih potov je bilo izključno le stvar prizadetih udeležencev. Da ta cestni zakon ni poznal med »občinskimi poti" in med »zasebnimi poti" nobene medvrste potov, je bil za praktične potrebe vsakdanjega življenja velik nedostatek. Kajti mnogo potov je, ki kažejo gotove znake javnosti, tako da niso le izključno zasebni, katerih pa vendar ni mogoče proglasiti občinskim potom, ker ne kažejo vseh zato potrebnih znakov in torej ne odgovarjajo vsem v zakonu predpisanim postavnim zahtevam. Glede takih potov je bila v starem cestnem zakonu vrzel, katere izpolnitev so zahtevale dejanske razmere v življenju. Temu nedostatku je odpomogel novi cestni zakon, ki je uvrstil med javne ceste in pota poleg občinskih cest in občinskih potov tudi še vaška pota in gospodarska pota. Javne ne erarske ceste in pota uvršča ta novi zakon v sledeče razrede cest in potov: 1. deželne ceste I. in II. vrste, 2. občinske ceste in občinska pota, 3. vaška pota, 4. gospodarska pota, 5. železniške dovozne ceste. Občinam je naložena dolžnost graditi in vzdrževati izmed navedenih cest in potov občinske ceste in občinska pofa, vaška pota in gospodarska pota. Teh troje vrst potov bo predmet naslednje razprave. I. Znaki občinskih, vaških in gospodarskih potov. Prvo vprašanje je, po katerih postavnih znakih se razlikujejo občinska, vaška in gospodarska pota med seboj in katera in kakšna dejstva so merodajna, da se kaka pot uvrsti v enega izmed navedenih treh razredov potij in cest. Novi cestni zakon označuje občinske ceste in občinska pota tako-le: „§ 3. Občinske ceste in občinska pota so one javne ceste in javna pota, ki vežejo večja ozemlja v občini sami ali posredujejo zvezo s posebno važnimi cestami ali s sosednimi občinami." Pred vsem je potrebno, da je pot ali cesta javna. O javnosti ali nejavnosti kakega pota ali ceste imajo odločati avtonomna oblastva (občinski in deželni odbor). Važen argument je vsekako vedno vpis v zemljiški knjigi. Sicer pa je javna vsaka pot, katere ima vsakdo pravico se posluževati za navadno uporabo. Javnost poti pa še ne zadošča za značaj občinske poti, ampak za to je treba tudi še, da je pot važnejša prometna zveza v občini in da se razmeroma v občini mnogo rabi. Potemtakem je med občinske ceste in med občinska pota uvrstiti one ceste in pota v občini, ki služijo kot občilo celi občini ali vsaj pretežni večini občine bodisi za promet znotraj občine, bodisi kot zveza občine na zunaj. Obseg in pomen tega postavnega določila v novem cestnem zakonu je približno tisti, kakor ga je imel § 4. starega cestnega zakona glede občinskih cest in občinskih potov. Za vaška pota je ustanovljeno v § 4 novega cestnega zakona sledeče postavno določilo: „§ 4. Vaška pota so ona javna pota ki vežejo posamezne vasi med seboj ali z državnimi, deželnimi cestami, občinskimi cestami ali občinskimi poti, železnicami, jezeri, rekami, potoki ali sploh takimi predmeti, ki morajo biti dostopni vsem ali več vaščanom." Med vaška pota je uvrstiti tedaj taka pota, ki imajo za posamezne vasi tak pomen, kakor po gorenjih izvajanjih občinska pota za celo občino. Vaška pota so potemtakem pota, ki služijo vsem vaščanom ali vsaj pretežni večini vaščanov ene vasi kot prometno občilo znotraj vasi ali kot zveza na zunaj. Gospod a-rska pota so končno v cestnem zakonu označena naslednje: „§ 5. Javna gospodarska pota so ona pota, po katerih sme hoditi in jih uporabljati vsakdo, v kolikor gre za krajevno-običajni promet, a so za javni in splošni promet le majhnega pomena in koristijo pretežno p o sam ni m osebam ali posamnim delom občine. Med gospodarska pota spadajo posebno tudi poljska in gozdna pota, ako niso zasebna last (§ 72. občinskega reda, § 494. obč. državlj. zakona)." Semkaj bo uvrstiti torej javna pota najnižje vrste, katera v pretežni meri služijo samo posameznim osebam ali krajevnim delom, po katerih pa se v splošnem ne vrši javen promet in ki jih vendar že z ozirom na vpis v zemljiški knjigi ne kaže prepustiti v izključno last osebam, ki jih neposredno rabijo. Po teh postavno ustanovljenih znakih je presojati posamezne javne ceste in poti, kadar gre za njih uvrstitev v posamezne po zakonu določene vrste javnih cest in potov. II. Uvrstitev javnih potov in cest med občinska vaška ali gospodarska pota. Kdo in kako ima izvršiti to uvrstitev? Odgovor na ta vprašanja dajeta §§ 11. in 35. novega cestnega zakona. Razločevati imamo med prvo uvrstitvijo, katera se mora izvršiti na podlagi novega cestnega zakona tekom enega leta po njegovi razglasitvi in pa med poznejšimi uvrstitvami. Posebno važna je seveda prva uvrstitev in vsled tega ima zakon glede nje posebna določila, katerih bistvena vsebina je sledeča: V vsaki občini se mora sestaviti tekom enega leta po razglasitvi novega cestnega zakona poseben seznam cest in potov, v katerega se morajo sprejeti: 1. vse občinske ceste in občinska pota, 2. vsa vaška pota, 3. vsa gospodarska pota, katera se nahajajo v občini. Ta prvi seznam mora napraviti županstvo s pomočjo nepristranskih veščakov in uporabljajoč kata-stralne mape. Kot nepristranskih veščakov se bode županstvom posluževati najbolje zanesljivih občanov, kateri dobro poznajo razmere v občini ali vsaj v gotovih delih občine. Ko bo seznam sestavljen, ga mora županstvo nepretrgoma 60 dni v občinskem uradu razgrniti vsakomur na vpogled. Razpoložitev na vpogled mora županstvo na običajni način po občini objaviti (oklicati pred cerkvijo in nabiti na občinski tabli). V določenem roku 60 dni je vsak udeleženec upravičen ugovarjati zaradi tega, ker se je izpustila ali vpisala kaka občinska cesta ali kaka druga javna pot ali ker se je uvrstila v napačno kategorijo (vrsto). Pismeno vložene ugovore mora županstvo zbirati, ustno priglašene pa sprejeti na zapisnik, da jih predloži v rešitev občinskemu odboru. Po preteku 60 dnevnega roka mora županstvo napravljeni seznam in vse ugovore proti njemu predložiti v sklepanje občinskemu odboru. Ta ima pred vsem pretresti vse priglašene ugovore in razsoditi o njih, potem pa skleniti, da sestavljeni seznam ali primerno izpremeni ali pa odobri brez izpremembe. Dotični sklep občinskega odbora mora županstvo zopet na gori omenjeni način razglasiti po občini in skozi 4 tedne razgrniti na vpogled. V tem roku je zopet vsakemu udeležencu, kakor zgoraj, na voljo dano pritožiti se zoper sklep občinskega odbora in sicer pri županstvu, katero mora potem vložene pritožbe predložiti deželnemu odboru, ki razsodi v zadnji stopnji. Ako je potekel rok 4 tednov po razglasitvi sklepa občinskega odbora, ne da bi se bila vložila kakšna pritožba, ali ako je deželni odbor v zadnji stopnji že razsodil, potem mora županstvo seznam končno urediti, ga še enkrat na zgoraj omenjeni način razglasiti in potem v enem izvodu predložiti deželnem odboru. Tako izgotovljeni seznam služi za podlago sklepanja o vseh vprašanjih glede vzdrževanja dotičnih cest in potov in plačevanja vzdrževalnih stroškov. Županstvo ga mora imeti skrbno v razvidnosti. Poznejše na pravno-obvezni način izvršene izpremembe se morajo vpisati v seznam in naznaniti deželnemu odboru, da jih tudi ta vpiše v svoj seznam. Poznejše uvrstitve javnih potov in cest se lahko tičejo ali uvrstitve novih potov ali pa izpremembe pri že obstoječih potih. Take izpremembe se izvršijo vsled sklepov občinskega odbora po zmislu § 35., točki 1. in 4. nove cestne postave. Po teh določilih pristoji občinskemu odboru razsojati, v katero izmed prej naštetih troje vrst javnih potov spada kakšna cesta ali pot, uvrstiti katero obstoječo gospodarsko ali vaško pot v prvo višjo vrsto ter sklepati o opustitvi obstoječih občinskih cest, občinskih potov, vaških ali gospodarskih potov. Proti tozadevnim sklepom občinskega odbora bode seveda tudi vselej dopustna pritožba na deželni odbor, vendar pa ne v posebnem roku 4 tednov, katerega kot izjemo za prvo uvrstitev določa § 11. cestne postave, ampak v navadnem, sicer zoper sklepe občinskega odbora veljavnem, 14 dnevnem pritožbenem roku. Pripomniti treba še končno, da bo za sklepe . občinskega odbora, da se kaka javna pot opusti, potrebno še posebno odobrilo deželnega odbora, (§ 35., točka 4. nove cestne postave). III. Pokritje stroškov za občinska, vaška in gospodarska pota. Pri pokritju stroškov moramo razločevati redno pokritje in izredno pokritje. A. Redno pokritje. a) Za občinske ceste in občinska pota. Novi cestni zakon določa v § 15., da je navadno vsaka občina dolžna skrbeti za to, da se v njenem ozemlju redno grade in vzdržujejo potrebne občinske ceste in občinska pota, mostovi in brvi na njih. Naprava in vzdrževanje občinskih cest in občinskih potov, mostov in brvi, je notranja občinska stvar, t. j. skupno breme cele občine, ki mora enakomerno zadeti vse občane. Za preskrbo tozadevnih denarnih dajatev in naturalnih del veljajo določila občinskega reda. Občini je po § 73. občinskega reda na voljo dano, graditi in vzdrževati občinska pota v lastni režiji in v ta namen pobirati primerno občinsko doklado ali pa skleniti v to svrho občinsko tlako, katero je seveda po zmislu občinskega reda sorazmerno porazdeliti med vse občane. V tem pogledu določa še izrecno § 35., točka 2. novega cestnega zakona, da zlasti pristoji občinskemu odboru, v občini porazdeljevati denarne dejatve in na-turalna dela, ki zadevajo občino. Ako občinska cesta ali občinska pot dela mejo med dvema občinama, sta navadno dolžni delati in vzdrževati dotično cesto ali pot obe občini skupaj in po enakih delih. Ravno tisto velja tudi glede naprave in vzdrževanja mostov in brvi, držečih čez vode in jarke, ki delajo mejo. Za napravo in vzdrževanje občinskih cest in občinskih potov ali stavb na njih (mostov itd.) se podeljujejo tudi prispevki iz deželnega zaklada posebno tedaj, ako se ozemlja dotične občine ne dotika nobena deželna cesta. Za take prispevke dovoljuje deželni zbor v deželnem proračunu poseben kredit, iz katerega podeljuje deželni odbor v okvirju razpoložljivih sredstev v posameznih slučajih občinam prispevke. Ravnotako pa sme tudi cestni okrajni odbor dajati za občinske ceste in občinska pota in njihove naprave prispevke in podpore, v kolikor to pripušča cestni okrajni zaklad. V dosego takih prispevkov in podpor mora občina vložiti primerno utemeljene prošnje na dotična oblastva. b) Za vaška pota. Stroške za napravo in vzdrževanje vaških potov morajo po določilu § 19. novega cestnega zakona trpeti kraji, ki jih rabijo. V ozira vrednih slučajih naj prispeva k tem stroškom občina. Kdo da je dolžan napravljati in vzdrževati vaška pota in kako in koliko naj prispeva k tem stroškom, o tem odloča po določilih občinskega reda občinski odbor in prizivnim potom deželni odbor. Porazdelitev denarnih prispevkov, ki jih morajo dajati prebivalci kakega kraja, se mora izvršiti praviloma z ozirom na določila občinskega reda z dokladami k dokladam podvrženim direktnim davkom, kateri so predpisani posestnikom dotičnega kraja od zemljišč, poslopij in obrtnih podjetij. Za porazdelitev naturalnih del (tlake) je tudi zmiselno vporabljati določila občinskega reda. c) Za gospodarska pota. Stroške za napravo in vzdrževanje javnih gospodarskih potov nosijo po predpisu § 20. novega cestnega zakona v prvi vrsti oni, katerim so zlasti namenjena za vporabo. V ozira vrednih slučajih naj prispeva k stroškom po razmerju splošne javne vporabe dotičnega pota občina, v katere ozemlju taka gospodarska pota leže. O tem, kdo da je dolžan napravljati in vzdrževati taka pota in kdo in koliko naj prispeva k stroškom, odloča občinski odbor in prizivnim potom deželni odbor, kakor glede vaških potov. Iz obrazloženih postavnih predpisov sledi potemtakem, da bo posamezni posestnik v občini moral eventualno prispevati k vzdrževanju treh vrst potov. Kot občan bo moral popravljati svoj delež občinskih potov, za katere mora skrbeti cela občina. Kot vaščana ga bo zadelo vzdrževanje njegovega deleža vaških potov, katere bo morala delati posamezna vas za-se. Kot udeležen gospodar pa bo moral končno popravljati tudi gospodarska pota, katerih vzdrževanje je naloženo prizadetim osebam, ki tista pota rabijo. To so načela in postavni predpisi, ki veljajo za redno vzdrževanje javnih potov in za redno pokritje tozadevnih stroškov. Za gotove slučaje pa določa zakon izjeme, ki stopijo na mesto teh splošnih predpisov, in te izjemne določbe hočemo označiti kot »izredno pokritje". B. Izredno pokritje. Pri tem je pred vsem pripomniti, da tozadevna izjemna določila veljajo enakomerno za vsa javna pota in da v tem oziru ni nobene razlike med občinskimi, vaškimi in gospodarskimi poti. Ta izjemna določila je razdeliti v dva oddelka. 1. Pokritje stroškov iz posebnih pravnih naslovov. Novi cestni zakon določa v § 21. da ostanejo v veljavi za vsako vrsto cest iz posebnih pravnih naslovov izvirajoče dolžnosti glede popolnega ali delnega ■vzdrževanja posameznih cestnih kosov in mostov. Semkaj bo prištevati zlasti morda tu pa tam obstoječo zasebno pravno obvezo kakega posameznika, da mora vzdrževati kako pot. Dalje pa spadajo semkaj takozvani »posebni skladi". Cestni zakon označuje kot posebne sklade iz sklenjenih pogodb ali pravomočnih razsodb med občinami, ali med občino in posameznimi kraji izvirajoče posebne dolžnosti glede vzdrževanja cest in potov. V kolikor taki skladi za vzdrževanje posameznih občinskih cest in občinskih potov (ali tudi drugačnih javnih potov) že obstoje, naj ostanejo še nadalje. Ako se razmere izpremene, se lahko predrugačijo ali odpravijo tudi taki skladi; (§ 15. tretji odstavek). O izpremembah ali odpravi teh posebnih skladov odloča deželni odbor; (§ 25. točka 2.). Posebni skladi pa se morejo tudi na novo ustanoviti. V cestnem zakonu so navedeni naslednji tozadevni slučaji: a) Kadar služijo občinske ceste in občinska pota potrebam več občin, se smejo za napravo in vzdrževanje teh cest ter stavb na njih na novo ustanoviti po razmerju prometa in uporabe posebni skladi tudi tedaj, ako se nahaja dotična cesta ali stavba samo v eni občini; (§ 15. četrti odstavek). b) Ako rabi kako cesto ali pot, ki meji med dvema občinama, posebno ena občina, ustanovi se zanjo lahko poseben sklad; (§ 16. prvi odstavek). Ravno tisto velja tudi glede naprave in vzdrževanja mostov in brvi, držečih čez vode in jarke, ki delajo mejo; (§ 16. drugi odstavek). c) Tudi glede naprave in vzdrževanja takih mostov, ki leže sicer v ozemlju ene občine, rabi jih pa navadno v večji meri sosedna občina, se sme na zahtevo udeležene občine izreči, da je sosedna občina dolžna do prispevka; (§ 17. prvi odstavek). V vseh teh slučajih ustanovitve posebnega sklada je najprej poizkusiti, da se občine med seboj pogode, koliko bo vsaka prispevala k stroškom. Še le ako se medsebojni dogovor ne da doseči, razsodi o prispevkih deželni odbor. Ravno ta določila veljajo tudi glede posebnih skladov za vaška in gospodarska pota. Razlika je samo v tem, da pri njih stopijo na mesto občine, kot vzdrževanju podvrženi zavezanci dotični vaščani, oziroma prizadeti gospodarji. 2. Izredni prispevek za posebno porabo. Glede tega velja § 22. novega cestnega zakona, ki tako-le določa: »Kdor ima z lastnimi ali najetimi vozovi toliko tovorne vožnje po občinskih cestah in občinskih potih ali mostovih, po vaških in gospodarskih potih, na katerih ni mitnic, da ž njo dokazno povzroča znatno višje stroške za vzdržavanje, se sme pritegniti k posebnemu prispevanju za vzdrževanje ali popravo dotične ceste, poti ali mostu. Ta prispevek je vpoštevaje vse okolnosti po prostem prevdarku tako določiti, da so ž njim posebni stroški, ki jih povzroča izredna vpo-raba, čeloma ali deloma pokriti. Prispevek se določi po dogovoru. Ako se pa pri občinskih cestah in občinskih potih, vaških in gospodarskih potih ne doseže tak dogovor, določi končno visokost prispevka deželni odbor, pravično in temeljito vpoštevaje dotične razmere. Pri strankah, ki prispevajo za vzdrževanje dotične ceste že vsled obstoječega sklada, ozirati se je na te dajatve pri določitvi izrednega prispevka." Ta izredni prispevek za posebno porabo bo obstajal navadno v denarnem znesku. Potom dogovora se morda lahko zedini tudi na to, da zavezanec prevzame določen del poprave pota ali ceste. Kadar se zahteva izredni prispevek za posebno porabo cest in potov, treba imeti pred očmi, da je ta prispevek izreden in da ga je odrajtovati samo za posebno porabo. Ne gre ga tedaj zahtevati za vsako še tako malenkostno večjo vporabo (n. pr. če kak posestnik izvozi kako leto nekaj več voz lesa iz gozda), ampak vporaba mora biti posebna, za običajni promet po dotični poti izredna in nenavadna, tako da povzroči večje vzdrževalne stroške, kateri razmeroma presegajo sicer navadne stroške za vzdrževanje in popravo. Kot izredni prispevek je zahtevati tedaj one posebne stroške, katere je povzročila posebna vporaba. Da se ti pravilno določijo, se mora vedno ozirati tudi na običajno „domačo vporabo", kateri dotična pot sicer služi, primerjati domačo in posebno vporabo ter na ta način določiti stroške, ki jih je prištevati na račun ene ali druge. Ako treba vpoštevati v posameznih slučajih tudi še kake druge okolnosti, se mora ozirati tudi na te. Določi se izredni prispevek pred vsem potom dogovora med občino in dotičnimi strankami. Še le če je dogovor nemogoč, je zadevo predložiti deželnemu odboru, da izda tozadevno razsodbo. Pripomniti je še končno, da mora plačati stroške, ki nastanejo vsled potrebnih poizvedb deželnega odbora,' dotična stranka, ki v stvari propade. Odločbe deželne vlade o pritožbah proti občinskim volitvam. 1. Za pravilnost volitve ni na noben način pogoj, da člani volilne komisije najprej glasujejo. Glasujejo torej lahko med volitvijo ali pa tudi ob sklepu volitve. V dotični odločbi pravi c. kr. deželna vlada na zadevno pritožbo, češ da je predsednik volilne komisije volil v nasprotju z določili § 23. obč. volil, reda kot zastopnik več korporacij šele ob sklepu oddajanja glasovnic, da je ta ugovor neutemeljen. Pač ima — pravi c. kr. deželna vlada — § 23. obč. volil, reda določilo, da naj oddajo člani volilne komisije svoje glasovnice ob početku volilnega dejanja, vendar pa ne more biti posledica opustitve tega predpisa ničnost volilnega dejanja. Ta predpis navedenega paragrafa ima izključno le namen, olajšati članom volilne komisije njihovo uradno poslovanje in jim omo- gočiti, da ne bodo z lastnim volilnim dejanjem ovirani pri izvrševanju svojih dolžnosti. 2. V Ameriki, bivajoči volilni upravičenci izvršujejo svojo volilno pravico po pooblaščencih. Deželna vlada odloča v tem slučaju: Nadaljni ugovor, češ da se je pripustilo pooblaščenca I. D. k glasovanju, četudi niso bili dani za to postavni predpogoji, — je neutemeljen. Po 3. točki § 4. obč. volil, reda izvršujejo lahko posestniki, ki imajo v občini zemljišče ali izvršujejo ondi obrtno podjetje, svojo volilno pravico takrat po kakem pooblaščencu, če bivajo v kaki drugi občini - Ugotoviti je bilo treba, če je I. D. ob času izpodbijane volitve v resnici bival v kaki drugi občini Glasom izvršenih poizvedb se je izselil dotični v januarju 1912 radi zaslužka v Ameriko in biva od takrat v W. kot delavec in si s tem služi za življenske potrebščine. — Cas, kdaj se namerava I. D. vrniti v domovino, je nedoločen. Vsled tega se mora smatrati za dokazano, da je imel I. D. ob času izpodbijane volitve svoje bivališče to je središče svojega gospodarskega pridobitka - v Ameriki, torej izven občine H. Zato je bil v zmislu preje navedenega postavnega določila upravičen, izvrševati svojo volilno pravico potom pooblastila. ' 3. Za okrajni cestni odbor (sedaj: cestni okrajni odbor) voli načelnik cestnega odbora brez kakega pooblastila. Deželna vlada izvaja k temu v dotični odločbi na pritožbo: Nadalje se ugovarja, da je volil za cestni odbor na V. njegov načelnik brez pooblastila. Tudi ta ugovor je neutemeljen. - Po § 6. obč. volil, reda izvršujejo korporacije, društva in družbe svojo volilno pravico po onih osebah, ki jih imajo po obstoječih postavnih ali društvenih določilih na zunaj zastopati. — Ker ima po § 40. zakona z dne 28. julija 1889, dež. zak. št. 17 (sedaj po § 33:3 novega cestnega zakona z dne 21. februarja 1912, dež. zak. št. 22 ^iz leta 1913) — okrajni cestni odbor na zunaj zastopati njegov načelnik, se v tem, da se je pripustil k glasovanju načelnik dotičnega cestnega odbora brez pooblastila, ne more uvideti kaka protipostavnost. 4. Če je izmed soposestnikov, ki imajo skupno le en glas, eden ali več iz kakega postavnega razloga izključen od volilne pravice, sme izvrševati volilno pravico tudi en sam soposestnik. Pritožniki so ugovarjali, ker se je volilo za tri soposestnike s pooblastilom, katero je podpisal le eden izmed njih, dalje da je za dvoje soposestnikov le eden podpisal pooblastilo. C. kr. deželna vlada pravi: Vsi soposestniki davku podvrženega posestva imajo po § 7. obč. vol. reda volilno pravico, vendar imajo vsi skupaj le en glas. Ce zgubi volilno pravico en soposestnik dotičnega posestva bodisi vsled smrti, vsled kazenske obsodbe ali vsled kakršnegakoli si bodi drugega vzroka, ki iz- ključuje volilno pravico, oziroma možnost jo izvrševati, sledi iz tega le, da je odpadla s tem omejitev volilne pravice drugih soposestnikov, nikakor pa ne, da bi bila uničena na ta način volilna pravica preostalih soposestnikov. V enem (prvem) slučaju so trije soposestniki še mladoletni, torej po § 1. in 2. aj izvzeti od izvrševanja aktivne volilne pravice. V drugem slučaju pa je en soposestnik umrl pred volitvijo. Okolnost, da so trije soposestniki (vsled mlado-letnosti) izvzeti od aktive volilne pravice, ne more učinkovati, da bi preostali soposestnik zgubil svojo volilno pravico, ampak ima le za posledico, da izvršuje ta volilno pravico za davku podvrženo posestvo sam. Navedeno velja tudi za drugi slučaj, v kterem je omejitev volilne pravice odpadla vsled smrti enega soposestnika. Pripustitev drugega k izvrševanju v svojstvu kot soposestniku mu pristoječe volilne pravice se torej ne more izpodbijati. Zato so se morali tozadevni ugovori zavrniti kot neutemeljeni. 5. Pooblastilo za izvrševanje volilne pravice za skupno p-osestvo upravičencev je veljavno, če je podpisano od solastnikov-upravičen cev, ki imajo večino deležev. Dotično posestvo je last 23 posestnikov z 40 deleži. Pooblastilo je podpisalo 13 posestnikov s 24 deleži. Izdalo se je torej pooblastilo za izvrševanje volilne pravice z večino glasov po deležih, vsled česar se pripustitvi pooblaščencev k volitvi na podlagi tega pooblastila z ozirom na določbo § 7., II. odst. obč. vol. reda ne more oporekati in je bilo torej na to oprti ugovor zavrniti. 6. Kjer ni za oskrbovanje vaškega po-sestva posebnega gospodarskega odbora, se mora smatrati v zmislu zadevnih določil občinskega reda (§ 30.ff \n § 49. ff) kot postavni zastopnik dotičnih vasi oziroma tem vasem lastnega premoženja vsakokratni občinski zastop z občinskim predstojnikom (županom) na čelu. 7. Po § 21., zadnji odstavek obč. volilnega reda se mora oddajanje glasov skleniti ob določeni uri in se smejo po tem času pripustiti k glasovanju le še oni volilci, ki so prišli še pred potekom določene zaključne ure v volilni lokal, ali pa neposredno pred ta lokal. Okolnost, da je bil kdo navzoč v volilnem lokalu že popred, predno je prišla ura zaključka, ne more priti temu v korist; kajti če je zapustil volilni lokal prostovoljno in iz lastnega nagiba, se more pripustiti k volitvi v zmislu preje navedenega zakonitega določila potem, če se vrne kasneje, le v tem slučaju, ako se vrne v volilni lokal pravočasno, to je še pred določeno uro zaključka. 8. Načelnik »Kmetijskega društva - ne more kot tak voliti za društvo brez pooblastila načelstv a. Društvo zastopa na zunaj v zmislu pravil »načelstv.o", (ne načelnik). — Vsled tega je bila pripustitev načelnika k glasovanju v imenu društva brez pismenega pooblastila društvenega načelstva po določbah (v zmislu) §§ 6. in 25. obč. volil, reda nedopustna. 9. Predsednik krajnega šolskega sveta ne more voliti za šolo kot tak brez pooblastila. Po I. odstavku ob času izpodbijane volitve še veljavnega zakona z dne 9. marca 1879, dež. zak. št. 13 gre zastopstvo šolske občine v vseh šole se tikajočih pravnih zadevah krajnemu šolskemu svetu v celoti, (§ 4. naved. zak.). — Potemtakem predsednik krajnega šolskega sveta za svojo osebo sam ni upravičen šolo na zunaj zastopati. Vsled tega se v zmislu § 6. obč. vol. reda brez pooblastila krajnega šolskega sveta ne more pripustiti k volitvi. 10. Pooblastila, s kojimi se voli za cerkve in mežnarije, so brez podpisa cerkvenega predstojnika ( župnika) neveljavna. Po § 1. navodila za oskrbovanje cerkvenega premoženja v ljubljanski škofiji ima oskrbovati cerkveno premoženje posestnik nadarbine skupno s cerkvenimi ključarji, ki jih postavi knezoškofijski ordinarijat ali za to pooblaščeni dekan. Iz tega sledi v zvezi z določbami § 6. obč. volil, reda, da cerkveni ključarji brez cerkvenega predstojnika niso upravičeni izvrševati volilne pravice, ki pristoji za cerkveno premoženje, oziroma da niso upravičeni sami za izvrševanje te volilne pravice postaviti pooblaščenca. Določitev maksimalnih mesnih cen na stojnicah. (Razsodba upravnega sodišča z dne 4. maja 1910, št. 4509.) Obrtni red: Določilo § 51. obrtnega reda o maksimalnih tarifih, ki jih določi deželno oblastvo, ne ovira opravičene občine, da ne bi na imejitelje tržnih stojnic po določilih tržnega reda z odpovedjo dotičnih prostorov vplivala, da se drže gotovih določenih cen. Gustav Klaus v Gradcu (odvetnik dr. Henrik Posener v Gradcu) proti trgovinskemu ministrstvu (minister, podtajnik baron Haan) v zadevi odpovedi tržne stojnice. Pritožba se kot neutemeljena zavrne. Razlogi. Občinski svet deželnega glavnega mesta Gradca je dne 11. maja 1904 storil sledeči sklep: Mesarji, ki imajo svoje prodajalne prostore v najemu na javnih tržnih prostorih so zavezani, dokler obstojajo mesne cene po mesnicah v dosedanji višini, prodajati volovsko meso za 12 vin., kravje in bikovo meso ter meso mlade živine pa za 16 v. pri kilogramu pod maksimalnim tarifom, ki je veljaven za prodajanje mesa vseh treh vrst po mesnicah, vendar pa tako, da maksimalne cene na stojnicah ne presegajo dvojne nakupne cene žive vage, ki jo tržni komisarijat uradno določi. Določitev cene za pljučno pečenko in bržolo se pa prepušča vsakemu posamezniku. Sklicuje se na ta sklep je graški mestni svet odpovedal pritožniku prostor, ki ga je imel najetega na cesarja Jožefa trgu, ker je prodajal meso po višjih cenah, kakor je bilo to dopustno po sklepu občinskega sveta. Proti tej odredbi je vložil Gustav Klaus pritožbo na obrtne oblasti, v kateri je povdarjal, da ta odredba ni zakonita s stališča obrtnopravnih določil. Obrtne oblasti, in sicer namestništvo v Gradcu in ministrstvo notranjih zadev so to pritožbo prvotno zavrnile in sicer zaradi nedostatne kompetence (pristojnosti) obrtnih oblastij. Dotična razsodba ministrstva notranjih zadev z dne 15. januarja 1907, št. 55.917 iz 1. 1906. je bila pa s tusodno razsodbo z dne 22. oktobra 1907, št. 9458 iz 1. 1907. razveljavljena, pri čemer je bil sodni dvor pravnega naziranja, da gre tukaj za spor glede uporabljanja določil obrtnega reda in na podlagi tega izdanih določil tržnega reda, in da so torej v zmislu § 141. obrtnega reda obrtne oblasti poklicane razsojati o tej pritožbi. Nato so obrtne oblasti v stvari razsodile, in sicer je najprej štajersko namestništvo odklonilo zahtevo Gustava Klausa za razveljavljene odredbe mestnega sveta glede odpovedi tržnega stojnega prostora, ker se s to odredbo niso kršila obrtnopostavna določila. V utemeljitev svoje razsodbe se je namestništvo sklicevalo na to, da ne gre tukaj za absolutno, ampak samo za relativno, za gotovo vrsto prodajalcev izdano naredbo in da zadevno določilo tudi ne obsega nobenih imperativnih (ukaznih) predpisov, ampak je bilo izdano samo kot pogoj za prepustitev oziroma za nadaljno pustitev prodajnih prostorov na tržiščih. Za izdajo takih pogojev pri oddajanju prostorov na javnih trgih se mora pa občino z ozirom na njeno lastninsko pravico do javnih cestnih zemljišč in prodajnih prostorov smatrati za opravičeno in se s tem ne krši § 51. obrtnega reda. Pa tudi tržno-pravni predpisi obrtnega reda se niso kršili, ker tržno-pravna določila obrtnega reda ne izključujejo, da se ne bi pri oddajanju tržnega prostora stavil pogoj glede cene za blago, ki se bo na tem prostoru prodajalo, in tak pogoj tudi ne nasprotuje tržnemu redu, ker ta (v § 4.) prepušča dovolitev za postavljanje prodajnih lop in šotorov na tržnih prostorih mestnemu svetu, ne da bi pri tem predpisoval kakoršnokoli omejitev, in v § 9. točka 4. mestni svet opravičuje, da sme v javnem interesu dotične prostore odpovedati. Trgovinsko ministrstvo je to razsodbo potrdilo z utemeljitvijo, da se z izpodbijano odredbo mestnega sveta niso kršila obrtnopravna določila, da je bila ta odredba v javnem interesu utemeljena in torej po § 9., odstavek 4. tržnega reda za deželno glavno mesto Gradec dopustna. Upravno sodišče je pri rešitvi pritožbe Gustava Klausa sledeče uvaževalo: Zahteva pritožbe, da naj obrtna oblast zadevno odredbo mestnega sveta zaradi tega razveljavi, ker sklep občinskega sveta iz 1. 1904., na katerega se dotična odredba naslanja, določa maksimalni tarif za prodajo mesa, taka naredba je pa po § 51. obrtnega reda pridržana deželnemu oblastvu in je torej sklep občinskega sveta, ker je s tem občina prekoračila svoj delokrog, pravno neveljaven, se je izkazala kot neutemeljena. Sodni dvor dotičnemu sklepu občinskega sveta ni mogel pripisovati takega pomena. Ta sklep se ne more niti po obliki niti po vsebini smatrati kot določitev maksimalnega tarifa v zmislu § 51. obrtnega reda, ker ga ni smatrati niti kot splošno za vse mesarje in prodajalce mesa v občinskem ozemlju obvezno niti kot obrtnopolicijsko naredbo, katere pre-kršitev se kaznuje po določilih obrtnega reda. Dotič-nikom, ki se ne bi pokoravali ukazu občine, se niso zažugale obrtne kazni, ampak samo odpoved dotičnih tržnih prostorov. Sklep občinskega sveta je torej tolmačiti v tem zmislu, da je občina, v katere delokrog spada gotovo tudi skrb za preskrbljenje prebivalstva z dobrimi in cenenimi živili, sklenila vplivati na določitev cene važnega živila. V tem zmislu je torej sklenila, z ozirom na § 9., točka 4. svojega po c. kr. na-mestništvu dne 4. aprila 1899., pod št. 7727 odobrenega tržnega reda, po katerem je mestni svet upravičen, odpovedati graškim obrtnikom v najem oddane prostorna trgih z živili, če je to ležeče v javnem interesu, z izvrševanjem te odpovedne pravice v interesu splošnosti vplivati na to, da cena mesu ne bo višja, kakor je pa po vsakokratnih tržnih razmerah opravičena. Kot imejiteljica tržne pravice je bila občina izvršuje tržni red potemtakem vsekako opravičena storiti tak sklep, ga naznaniti prizadetim in proti upornim najemnikom tržnih prostorov tudi v resnici postopati z zažugano odpovedjo. Organizacija občinskih uslužbencev na Goriškem na delu za ureditev občinskih uradov. Iz Goriškega. (Prejeli smo sledeči dopis, ki ga objavljamo v celoti.) Dne 5. avgusta 1.1. se je vršil v Gorici ustanovni občni zbor društva občinskih uradnikov in nameščencev na Goriškem. Po 21/2 letnem trudapolnem delu se je vendar enkrat ustanovilo to za občinske tajnike in nameščence prepotrebno društvo, ki ima namen organizirati vse občinske uslužbence v eno skupino in delati na to, da se njih ugled poveča in zboljšajo njih gmotne razmere. Danes so v naši deželi pri županstvih nameščeni občinski uslužbenci jako na slabem stališču, brez stalnosti v službi, odvisni le od strankarske volje in milosti. Glavna naloga društva bode, da si občinski uslužbenci izvojujejo stalnost v službi, kakor tudi da se ustanovijo poučni tečaji za njih naobrazbo, kar bode v blagor njim samim in vsem občinam v naši deželi. Kako more občinski uslužbenec, ki je nameščen le začasno, izvrševati z veseljem svojo službo, ker mu ni zagotovljena nobena bodočnost. Vsled tega je večina občinskih uradov tako zanemarjenih, da se mora ustrašiti in zbežati, ako pride veščak v tak urad. Pri več županstvih komaj da vodijo opravilni zapisnik in še ta ni vezan, in tudi ne sešit, temveč na raztresenih polah. — Kaj je pa z občinskim knjigovodstvom? Tega se sploh ne pozna, izvzemši nekatere občine. — Tu pa tam si kak župan vodi blagajniško knjigo (štraco), iz katere sestavlja občinski tajnik konec leta letni račun, na več krajih pa še tega ni, ampak se račun sestavlja na pamet, zapišejo se dohodki in stroški, kakor jih narekuje župan, kar se spominja, da je prejel in izdal. Potem ni čuda, da pride vsled takega knjigovodstva dotični župan po dokončani dobi županovanja v zagato in velikokrat v občutno škodo, ker novoizvoljeno starešinstvo da pregledati po dežel, računarju vse račune njegovega županovanja. Končno sledi iz tega celo pravda, katero seveda tudi župan izgubi, ker sam sebi ne verjame, da ima občini plačati. Temu krivo je le slabo občinsko knjigovodstvo, in tudi to, ker nima župan občinskega denarja popolnoma ločenega od svojega; kjer se vleče doba županovanja 10 in več let, ni mogoče vsled zastarelosti natančno pregledati računov, tam ima občina večkrat ogromno škodo. Največje zlo in poguba v gospodarskem oziru je občinam, kjer ne pozna občinski tajnik novega domovinskega zakona. Koliko domačinov iz vsake občine naše dežele biva izven svoje domovne občine v drugih krajih naše države in dežele, ne samo 10 let in več prostovoljno in nepretrgano, temuč celo od svojega rojstva dalje 30 do 50 let starosti. Ondi, kjer biva, se je rodil, tam je preživel že srednjo starost in pustil tam vse svoje mlade moči, ves svoj zaslužek in končno tudi zdravje. Konec vsega tega je, da ga mora v bolnišnici vzdrževati njegova domovna občina, ki ga najbrž še ne pozna. Ali ni to neopravičeno? Res da je pri več občinah temu krivo starešinstvo samo, ker ne da sposobnemu tajniku na razpolago sredstev, da bi mogel to preiskati in ugotoviti. Duša celega občinskega poslovanja je vendar in vedno le dober občinski tajnik. Kjer ima občina dobrega in veščega občinskega tajnika, tam je lahko vesel župan, ker gotovo mirno in brez skrbi spi, tembolj pa dotična občina, ker ima ž njim zagotovljene največje gospodarske koristi. To bi morala državna in deželna uprava že zdavno priznati. Dosedaj so to priznali s potrditvijo novih občinskih redov, deželni zbori: Bu-kovinski, Češki, Dalmatinski, Istrski in Predarelski. Trdno upamo, da bode temu gotovo sledil tudi naš novi deželni zbor. Odbor. Vprašanja in odgovori. 126. Gospod I. K. v S t. t. Vprašanje: Na neko vprašanje v zadevi občinskih doklad od kongrue sem prejel odgovor, ki mi ni povsem jasen; v dotičnem odgovoru se namreč loči občinska doklada od kongrue in občinska doklada od nadarbine. — Zakon imenuje prvo. Jaz pa mislim, da sta oba pojma istovetna. — Znesek čisti donos zemljišča t. j. torej nadarbina — je v fasiji v kongrui. Potemtakem bi nadarbine ne zadevale občinske doklade. Kaj pa tlaka, občinski ubogi i. dr.? Je-li to spada k občinski dokladi? Stvar je zanimiva in važna. Nikjer — kolikor jaz vem — se nadarbinarji ne silijo k tem stvarem. Zato Vas prosim, da zadevo točno proučite in jo sprožite v „Občinski Upravi". Istotako mežnarija — kam spada ta? Odgovor: Oglejmo si najpopred judikaturo upravnega sodišča. 1. Važna je predvsem razsodba z dne 28. marca 1890, št. 1008, Budw. 5229 (slučaj na Tirolskem), ki pravi: „Od priklad (t.'j. dolžnosti plačevanja priklad, „Umlagepflicht") so oproščeni le oni dohodki duhovniških beneficij, ki tvorijo bistven (integrujoč) del dotacije dušnega pastirja" — torej oni dohodki, ki se mu vštevajo v kongruo. 2. Druga razsodba (— tudi slučaj na Tirolskem —) z dne 26. aprila 1889, št. 1518, Budw. 4652 pa pravi: „Določilo občinskega reda, da ni plačevati občinskih priklad od dohodkov župnih beneficij, v kolikor ne presegajo kongrue, se z zakonom o kongrui z dne 19. aprila 1885 (drž. zak. št. 47) ni spremenilo." Nadaljne razsodbe so: 3. „Pri odločbah glede oprostitve dohodkov iz beneficij od občinskih priklad je vzeti za podlago po državi ugotovljen dohodek iz kongrue." — (Razsodba 12. oktobra 1895, št. 4814; Budw. 8894.) 4. „Pod dohodkom dušnega pastirja se razume skupni dohodek, ki gre dušnemu pastirju iz naslova njegovega uradnega delovanja iz kakoršnega koli vira, (prispevek iz verskega zaklada)." (Razsodba 20. novembra 1896, št. 6178; Budw. 10.111.) 5. „Od zemljiškega in hišnega davka kake župne nadarbine se sme pobirati občinska priklada (doklada) le takrat in v toliko, kolikor skupni dohodek presega postavno določeno kongruo beneficijata;" ( dušnega pastirja, ki ima užitek dohodkov.) — (Razsodba 29. marca 1899, št. 2086, Budw. 12.670; in 11. aprila 1899, št. 2395/6, Budw. 12.701/2). 6. „Ker gre v zmislu § ... občinskega reda predvsem za ugotovitev, če prejema dušni pastir k dopolnitvi kongrue kak prispevek iz verskega zaklada, in ker nastopi oprostitev od priklad le, če je dan ta pogoj, je treba........pri uveljavljanju pravice do oprostitve vselej ugotoviti, če dohodek nadarbin-skega posestva, ako se mu prišteje plača, — presega kongruo......" (Razsodba 7. maja 1908, št. 2990; Budw. 5953 >1.) Dalje navajamo še to-le: 7. „Oprostitev dušnih pastirjev od občinskih priklad ni odvisna od tega, da bi moral biti dušni pastir nastavljen v oni občini, v kteri leži davku podvrženi objekt (predmet)." (Razsodba 22. marca 1893, št. 1073; Budw. 7159; enako: 2. junija 1898, št. 2940; Budw. 11.783.) Glede pristojnosti odločevati o prošnjah za oprostitev pa je razsodilo c. kr. upravno sodišče: 8. „0 prošnjah za oprostitev od občinskih priklad ima v prvi stopnji odločevati občinski zastop; če se ne drži inštančna pot, je to bistvena pomanj- kljivost postopanja." (Razsodba z dne 25. septembra 1899, št. 1386; Budw. 13.138.) Tako upravno sodišče. Vsi občinski redi imajo približno enaka določila glede oprostitve dušnih pastirjev od občinskih priklad od kongrue, — n. pr. kranjski v § 75:2), štajerski v S '1, o) itd. Ker so torej postavni, v kongruo vštevni dohodki tudi oni od nadarbinskih posestev, v kolikor ne presegajo v postavi normirane minimalne vsote, sledi iz tega, da gre oproščenje od občinskih doki a d tudi od vseh onih dohodkov, ki jih prejema dušni pastir iz nadarbinskih posestev, v kolikor tvorijo ti dohodki del kongrue. Kar se tiče tlake, opozarjamo na odgovor pod st. 84 na strani 95 „0bčinske Uprave" leta 1911 — Ponavljamo ga še enkrat. — Po § 73:3 občinskega reda (za Kranjsko) spada tudi tlaka med občinske priklade. — Kakor gre torej dušnim pastirjem oprostitev od občinskih priklad glede kongrue v denarju, tako je naravna posledica, da jim gre oprostitev od tlake, v kolikor bi jih utegnila zadeti z ozirom na nadarbinska posestva. — Enako velja — samoobsebi umevno — tudi glede oskrbovanja ubožcev. V kolikor gre pri ubožni oskrbi za denarne prispevke, obstoji oprostitev od priklad itak že v kongrui sami; oskrbe od hiše do hiše pa so nadarbinska posestva ravno tako prosta, kakor tlake in od vseh drugih občinskih priklad; (§ 75., prvi odstavek občinskega reda za Kranjsko). Ravno to mora veljati tudi za mežnarije, seveda pod pogojem, da so te del nadarbinskih posestev. Glede postopanja zaradi oprostitve priklad Vas opozarjamo na zadnje navedeno razsodbo upravnega sodišča (pod 8.). 8 127. Ga. M. F. v S p. Š. Vprašanje: Tu živi mati z več mladoletnimi otroci. Oče še živi, biva pa zaradi zaslužka izven občine, večkrat tudi v kaki drugi deželi ali državi, kakor pač nanese delo — Pripomnim, da oče ni avstrijski državljan. — Ker pa stanuje cela rodbina — mati z mladoletnimi otroci nepretrgoma, t. j. nad 10 let v občini, je vložila mati na občinski odbor prošnjo za sprejem v občinsko zvezo, oziroma za zasiguranje sprejema v občinsko zvezo njenih mladoletnih otrok. — To prošnjo je občinski odbor odklonil. — Kaj je storiti za pridobitev domovinstva v tukajšni občini? Odgovor: Predvsem Vas moramo opozoriti, da mora v vseh stvareh domovinstva vlagati prošnje oče, ker žena in otroci (ti do svoje polnoletnosti) sledijo v domo-vinstvu možu oziroma očetu. — Oče pa mora prositi za-se in v svojem imenu. Iz tega razvidite, da mati ni bila upravičena v svojem imenu vložiti prošnje, zlasti pa ne samo ža sprejem otrok. Vsled tega Vam je odprta samo ta pot, da povzročite z novo, pravilno prošnjo novo rešitev, to se pravi: oče naj vloži novo prošnjo na občinski odbor, v kateri naj prosi, da se mu prizna zagotovilo, da se sprejme v domovinsko zvezo občine v zmislu § 5. domovinskega zakona z dne 5. decembra 1896, drž. zak. št. 222. Z ozirom na to, da biva Vaša rodbina stalno v občini že nad 10 let, ne more ničesar na tem spremeniti okolnost, da hodi oče po svetu za zaslužkom, ker s tem ni izražen njegov namen, se stalno naseliti v kakem drugem kraju, ampak obdržati svoje bivališče v sedanji občini, kamor se vrača k svoji rodbini. , . ,.Ak0 so toreJ' dani tj Pogoji, potem se občina bivališča ne bo mogla protiviti, izdati zagotovilo za sprejem v občinsko zvezo. Pravica zahtevati to zagotovilo je vte-meljena v § 5. novele k domovinskemu zakonu z dne 5. decembra 1896, drž. zak št 222 — pod enakim pogojem, kakor je to določeno za dosego domovinstva vsled 10 letnega bivanja (8 2) Oče ima tedaj vsled 10 letnega bivanja v občini ze pridobljeno (p ri p o ses t vo va n o) pravico za to, da se mu zagotovi sprejem v domovinsko ZVČZ,0- -r v je naše mnenJ'e> da je občinski odbor odklonil prošnjo edino le vsled tega, ker ni bila pravilna (v obliki), in pa seveda, ker jo je vložila mati ki ni bila v to upravičena. Ako torej vloži novo prošnjo oce, in jo bo občinski odbor tudi tedaj odklonil, potem bo moral (zopet oče) vložiti v postavnem pritožbenem roku pritožbo na c. kr. okrajno glavarstvo, oziroma pozneje na deželno vlado in ministrstvo notranjih zadev; enako tudi, če bi občina ne rešila prošnje v 6 mesecih; (§ 6. navedenega domov zakona). — Toliko v razlagi zakona samega. Ozrimo se še na judikaturo c. kr. upravnega sodišča, ki se je že večkrat pečalo s to zadevo. ovo, \ razsodbi z dne 11. junija 1904, št. 6333, Budw. lil4 A. je to sodišče čisto določno izreklo, da ima vsak inozemec pod pogoji, ki se zahtevajo za dosego domovinstva (10 letno bivanje, samopravnost, izključitev od ubožne oskrbe), pravico zahtevati zagotovitev sprejema v domovinsko zvezo. V nekem drugem slučaju je šlo za to, od katerega dneva nadalje šteje doba priposestvovanja. Takrat je razsodilo c. kr. upravno sodišče z razsodbo z dne 15. junija 1904, št. 6443, Budw. 2735 A., da velja za inozemce enako kakor za domačine začetni dan, s kterim se prične doba priposestvovanja, 1. januar 1891 in ne dan razglasitve postave z dne 5 decembra 1896. V nadaljnem slučaju je razsodilo c. kr. upravno sodišče z razsodbo z dne 1. februarja 1909, št 1690 iz 1908, Budw. 6497 (A.), da posest avstrijskega državljanstva tekom cele lOletne dobe bivanja ni potrebna za pravico po § 2. novele k domovinskemu zakonu (iz leta 1896.). To se pravi: Če biva kdo v kakem kraju 10 let ne da bi bil ves čas avstrijski državljan, ampak dobi državljanstvo še-Ie tekom te desetletne dobe, mu gre enaka pravica za sprejem v domovinsko zvezo občine bivališča, kakor če bi bil vseh 10 let avstrijski državljan. Kakor vidite, upošteva tako domovinski zakon kakor tudi judikatura upravnega sodišča vseskoz tujce (inozemce) poleg domačinov enako pri določilih 8 2 kakor § 5. ^ Važna je tudi ta-le razsodba upravnega sodišča: „Ce se je zagotovil sprejem v domovinsko zvezo za slučaj, da se zadobi državljanstvo, nastopi takoj z dosego državljanstva tudi dosega domovinske pravice v dotični občini." — (Razsodba z dne 17. oktobra 1895 št. 4881; Budw. 8911.) Iz navedenega lahko dohite vse, kar potrebujete za sestavo pravilne prošnje. 128. Gospod J. L. v K. g. Vprašanje: Ali je županstvo dolžno poslati davčni oblasti zglasilno knjigo za tujce, iz ktere dobi potem kontrolo nad oddajalci poletnih stanovanj letoviščarjem ? Župan je mnenja, da se vodi knjiga za tujce iz policijskih ozirov, ne pa kot podlaga za davčni pritisk, pod kterim posebno trpi tukajšnja občina. Odlok je podpisan od davčnega komisarja. Odgovor: Če je davčno oblastvo (davčni referat c. kr. okrajnega glavarstva) dalo ukaz županstvu, da predloži dotično zglasilno knjigo, se je zgodilo to najbrž na podlagi § 207. zakona z dne 25. oktobra 1896, drž. zak. št. 220, po kterem so župani dolžni sodelovati pri poizvedbah za odmero osebnih davkov in morajo izvrševati naročila davčnih oblastev. — Tu se ne da nič storili. Sodelovanje županstev se lahko zahteva v vsakem oziru. Tako je n. pr. razsodilo c. kr. upravno sodiče, da so davčna oblastva po postavi upravičena, naročiti zbiranje hišnih in stanovanjskih izkazov (list) po županih ( županstvih). — (Razsodba z dne 30. decembra 1899, št. 13.579 (adm. del.) 129. Županstvo Borovnica. Vprašanje: Tukajšnje županstvo namerava izdati na gostilničarje v občini okrožnico glede policijske ure, namreč, da mora vsak gostilničar izposlovati od županstva potrebno dovoljenje, ako namerava imeti svojo gostilno odprto čez policijsko uro. — Vsled tega prosi županstvo pojasnila, na kakšni podlagi oziroma v kakem zmislu bi se napravila omenjena okrožnica? Odgovor: Kar se tiče izdajanja licenc, da smejo biti gostilne odprte čez policijsko uro, je naše mnenje, da za enkrat ne kaže izdajati kakih odredb, dokler ni rešeno sporno vprašanje med deželnim odborom in c. kr. deželno vlado glede tozadevne kompetence, če namreč gre pravica izdajati taka dovoljenja krajevno-policijskemu oblastvu, t. j. županstvu, ali pa obrtnemu oblastvu. Pač pa je naše mnenje, naj se vsak prestopek (če je odprta gostilna čez policijsko uro brez dovoljenja) naznani c. kr. okrajnemu glavarstvu, da uvede kazensko postopanje, županstvo pa naj iztirja občinsko takso. Nikake ovire pa ni, da županstvo to naznani gostilničarjem, oziroma to javno razglasi. Glede dovoljenja za godbene in plesne prireditve pa je stvar druga. Tu postopa županstvo v lastnem delokrogu in ima pravico opozoriti gostilničarje, da morajo popred prositi za dovoljenje, ker bo sicer postopalo županstvo proti njim po določbah dekreta dvorne pisarne z dne 12. maja 1827; (glej „Občinsko Upravo" št. 4 iz leta 1912.) V to svrho se lahko razpošlje gostilničarjem posebna okrožnica, zadostuje pa tudi javen razglas, — v vsakem slučaju s pristavkom, da mora gostilničar plačati postavne pristojbine (kolke in občinske takse), in sicer tudi takrat, če se je vršila prireditev brez dovoljenja. — Tudi se morajo plačati občinske takse naknadno, če je bila gostilna brez dovoljenja odprta čez policijsko uro. 130. Gospod F. L. v C. Vprašanje: Koroški deželni odbor je izdal lansko leto v soglasju s finančno direkcijo okrožnico županstvom, kako je treba shranjevati spise pri občinah. Tam je odrejeno, da se morajo hraniti navadni spisi in računske priloge 6 let, važnejši spisi pa 30 let. — Ali ne obstoji morda tudi za Kranjsko kako slično pravilo? Odgovor: Od strani deželnega odbora kaka tozadevna splošna odredba dosedaj še ni bila izdana, pač pa smo poizvedeli, da se pripravlja, in da se bo tudi sporazumno s c. kr. deželno vlado in finančnim ravnateljstvom v kratkem izdala. Dokler ne izide tozadevna odredba, naj županstva sploh shranijo vse spise, zlasti pa račune in priloge. 131. Gospod F. Č. na V. Vprašanje: Župan je predlagal pri zadnji seji, da se plača mežnarju za naprej gotovo vsoto (10 K) v denarju, dočitn je prejemal dosedaj poleg denarnega zneska od vsake hišne številke po en polič pšenice, ali pa letno po 32 vinarjev. — Mežnar je s tem nekako prikrajšan na svoji plači. — Vsled tega vprašam: Ali je sploh veljaven tak sklep občinskega odbora, zlasti ker ni bil vabljen k dotični seji niti župnik niti mežnar, ter se tudi nobenega o tem ni izrečno obvestilo, ne pred sejo, ne po seji? — Ali more občinski odbor pri takih dvostranskih pogodbah, kot je ta plača, kar svojevoljno postopati, sklepati in plačo poljubno spreminjati, zlasti če ni za to nobenega pravega povoda? Ali ne velja nasprotno tudi v taki zadevi, kot je ta plača, da se morajo naturalne dajatve vedno jemati v poštev po resničnih cenah, kot jasno govori § 168., IV. pogl. zakona z dne 25. oktobra 1896, drž. zak. št. 220, torej tudi v denarju odškodovati po resnični ceni, ne pa po oni, ki se jim ravno poljubi določiti jo. Ali ne kaže pritožiti se radi tega na si. deželni odbor, da ta sklep razveljavi in županstvu dopove, da se taka plača, obstoječa že nad 70 let. ne da kar tja v en dan spreminjati. Kaj je sploh storiti v danem slučaju? Odgovor: Ker zastopa občinski odbor tudi farno občino, mu pač pristoji tudi pravica sklepati o plači cerkvenih nižjih uslužbencev, ampak o veljavnosti sklepov ima odločevati politično oblastvo, ne deželni odbor. Ker gre tu za bero, torej gotovo za ustanovljeno dajatev, ki zadeva celo farno občino, se obrnite glede rešitve spora na c. kr. okrajno glavarstvo, ker je to oblastvo kompetentno razsojati o tem po zakonu z dne 7. maja 1854, drž. zak. št. 50, (§ 55.). — Da je dana pristojnost političnega oblastva odločevati v tem slučaju, ni dvoma, ker ima dajati bero — kakor razvidimo iz Vašega vprašanja — cela farna občina. V izogib nadaljnim sporom in pritožbam Vam svetujemo, da prosite obenem za postavno ureditev odnosno odkup bere; (deželni zakon za Kranjsko z dne 13. junija 1882, dež. zak. št. 1 ex 1886 in zakon z dne 25. januarja 1896, dež. zak. št. 8). — Določila zakona o osebnih davkih iz 1. 1896, drž. zak. št. 220 glede resničnih cen po našem mnenju tu ne pridejo v poštev. Priporočamo Vam, da prečitate članek „Bera" iz peresa c. kr. okr. komisarja dr. pl. Andrejke v št. 10/11 »Slovenskega Pravnika" iz leta 1912. 132. Županstvo „B". Vprašanje: Kdaj se bode občinam izplačal na-nje odpadajoči del deželne naklade (davščin) od prirastka na vrednost nepremičnin ? Odgovor: Na Vaše in razna druga tozadevna vprašanja odgovarjamo, da se bo izplačeval občinam pripadajoči del omenjenih davščin šele potem, ko se zaključi letni račun in napravi obračun po § 27, zakona z dne 4. junija 1912, dež. zak. št. 34. O tem smo se informirali na pristojnem mestu in pozvedeli to-le: Županstva pač žele dobiti čimpreje prispevke teh davščin, ne gredo pa nadzorništvu deželnih naklad pri poizvedbah itd. na roko, kakor je njihova dolžnost. Zato naj bodo županstva točna pri pojasnilih, ki se zahtevajo. 133. Županstvo ..B". Vprašanje: Tukajšnje županstvo ima terjati večji znesek na prispevkih za stvarne šolske potrebščine za leta 1899 do 1905. C. kr. okrajni šolski svet je razsodil že z razsodbo z dne 18. maja 1907, da je sosedna občina dolžna plačati dotični znesek. Toda ta se je pritožila na višje mesto. — Qd tega časa je poteklo 6 let toda rešitve še danes ni. Tudi so brezvspešna vprašanja in prošnje za ureditev in rešitev zadeve. — Prosimo pojasnila: Kaj naj vendar stori podpisano županstvo, da se pospeši rešitev tako stare zadeve? Odgovor: V resnici zelo čudno, da po tolikih letih še vedno ni rešitve. — Ampak izsiliti je občina ne more. Edina pot je prositi in prositi za rešitev. V to svrho bi bilo umestno, da bi šel morda župan in še kak član občinskega odbora ali krajnega šolskega sveta osebno k c. kr. deželnemu šolskemu svetu in po potrebi tudi k deželnemu predsedniku, da ondi še ustno poprosijo za pospešitev rešitve. Popred pa se je treba natančno informirati o stanju zadeve pri c. kr. okrajnem šolskem svetu. Morda bi bilo umestno, da se obrnete tudi na deželni odbor s prošnjo, da posreduje v zadevi. 134. Tržko-občinski urad Ljubno. (Štaj.) Vprašanje: Prosimo pojasnila v sledečem slučaju: Tuuradno se je zglasil uradnik c. kr. finančnega oblastva in je zahteval v pregled spise; (kolkovna revizija). Občinski predstojnik pa se je uprl reviziji ter izjavil, da ne pusti tako dolgo uradnih spisov nikomur pregledati, dokler ne dobi navodila od višje oblasti in smatra te preglede kot kršenje avtonomnih pravic občine. — Ker se nam je reklo, da se nas bo v to prisililo in event. kaznovalo, prosimo pojasnila: Kako se naj upiramo, da dosežemo vspeh? Prosimo tudi pojasnila, ali bodemo morali mi ali pa stranke, ki se jim je nakazalo razne zneske do 70 K potom nakaznic (brez pobotnic), plačati kazen v slučaju, da bodemo primorani pripustiti revizijo? Odgovor: V raznih letnikih »Občinske Uprave" dobite vsestranska navodila v zadevi kolkovnih revizij po finančnih organih. — Mi ne moremo vsega ponavljati, kar je že priobčil naš list; zato želimo, naj bi cenjeni vpraše-valci bolj rabili »indeks" in brali tudi starejše letnike. Z ozirom na Vaš gori navedeni slučaj moramo predvsem pripomniti, da izvrševanje kolkovne revizije ni smatrati za kršenje občinske avtonomije, ker je ta revizija postavno zaukazana; (§ 97. pristojbinskega zakona z dne 9. februarja 1850, drž. zak. št. 50). — Pač pa obstoje — ravno v varstvo avtonomije iz- jemne določbe glede gotovih občinskih spisov, ki niso podvrženi kolkovni reviziji. Ponavljamo tu še enkrat razsodbo c. kr upravnega sodišča z dne 18. septembra 1900, št 14 504 ki se glasi: »Pravica za revizijo kolkov pri občinskih uradih se ne razteza na one spise, ki se tičejo prostega upravljanja občinskega premoženja." Iz tega sledi, da finančni organi (kolkovni revizorji) nimajo pravice zahtevati, da se jim pred-loze v pregled občinski računi, tudi ne priloge (pobotnice), ki so po judikaturi upravnega sodišča samega le bistven del računov. Na kak način naj bi se prisilil župan, da bi moral dati na vpogled tudi one spise, ki se tičejo prostega upravljanja občinskega premoženja, nam ie vsprico navedene razsodbe upravnega sodišča ne-umevno. — Ce bi hotel nastopiti kak finančni organ nasproti županu morda na način, ki bi utegnil župana zaliti ali sploh z nedopustnim vedenjem, naj ga župan mirno, a odločno opozori, da si pridrži naznaniti zadevo na višje oblastvo. O kaznovanju župana, ki se drzi svoje pravice, pa ne more biti govora. Seveda ne bo treba ne županstvu ne strankam plačevati kakih kazni radi nekolkovanih nakaznic ker teh kolkovni revizor po gorenjem navodilu itak ne dobi v pregled. Končno opozarjamo, da je še vedno v veljavi ™ZP'S 5" kr" finalnega ministrstva z dne 24. decembra 1895 st. 56.797, ki določa, da mora biti pri mestih večjih trgih in občinah z večjim gospodarskim (premoženjskim) delokrogom povodom kolkovni'; revizij navzoč uradnik političnega oblastva, to pa zato da sPlse> kl zadevajo prosto upravljanje občinskega premoženja od drugih spisov. — Tudi to intervencijo imate pravico zahtevati. 135. Županstvo Št. J. Vprašanje: Prosimo pojasnila na sledeča vprašanja: 1. Kje se dobodo glasovnice za volitev gospodarskega odbora? 2. Kdo naj po končani volitvi hrani volilne spise? 3. Kdo naj skliče gospodarski odbor k volitvi načelnika? 4. Kdaj naj izvoljeni člani v roke segaje županu obljubijo, da bodejo vse po postavi in pravilno izvrševali? Ali naj se taka zaobljuba izvrši takoj, ko so člani izvoljeni, ali potem, ko je že izvoljen načelnik gospodarskega odbora. Odgovor: K 1. Iz določb 3. točke zakona z dne 1. avgusta 1912 dež. zak. št. 49 razvidite čisto jasno, da se ima vršiti volitev gospodarskega odbora prav po tistih določbah občinskega volilnega reda, kakor volitev občinskega odbora. Glasovnice dopošlje torej županstvu deželni odbor. K 2. V zmislu določil ravno te točke (predpred-zadnji odstavek) ima z ozirom na § 32., I. odstavek občinskega volilnega reda župan shraniti vse spise, ki se tičejo volitve. K 3. Volitev načelnika gospodarskega odbora vodi —, torej tudi skliče člane k volitvi po letih najstarejši član gospodarskega odbora. Tudi to je popolnoma natančno določeno v zakonu samem; (predzadnji odstavek 3. točke preje navedenega zakona). K 4. V ravno tej točki je obseženo določilo glede vlaganja pritožb. — Dokler ne poteče v § 43. a) ob- črnskega volilnega reda določena pritožbena doba, in pa v slučaju, da se je vložila pritožba, — dokler ta ni rešena, toliko časa volitev ne postane pravomočna. Če torej proti volitvi ni vložena nobena pritožba, se izvrši zaobljuba po preteku 8 dni, v slučaju pritožbe pa takrat, ko je ta končno veljavno rešena; — razume se samoobsebi, da še le po volitvi načelnika gospodarskega odbora. K sklepu Vam pa priporočamo, da pazno preberete zakon o gospodarskih odborih, ker tega določbe vspričo jasnosti po našem mnenju ne potrebujejo posebnega tolmačenja. 136. Gospod A. L. v J. Vprašanje: V naši občini imamo 47 let staro osebo ženskega spola, ki je umobolna, poleg tega pa hudobna in po-hujšljivega vedenja. Bila je tudi že večkrat sodnijski kaznovana. Delati noče, le od občine zahteva stanovanje in obleko. Zadnjo je že dosedaj dobivala, le stanovanja še ne. Sedaj je začela zelo nagajati in se celo pretepavati z ljudmi v občini; delati noče nič, akoravno je zdrava. Kadar se vjezi, ako ne doseže, kar zahteva, zmerja sosede in z grdimi besedami pohujšuje mladino. Sploh je tudi nevarna in se je bati, da bi kje ne zažgala, kar je že obetala. Prosimo torej za svet, kaj nam je storiti ž njo. Ali bi se mogoče oddala brez stroškov za občino v prisilno delavnico ali v norišnico? Bojimo se nesreče. Odgovor: Za ženske na Kranjskem ni prisilne delavnice ali poboljševalnice, ampak bi se morala oddati dotična oseba v žensko prisilno delavnico v Lankovicah pri Gradcu na Štajerskem. To bi pa vsekako ne šlo brez stroškov; poleg tega je še vprašanje, če bi bila sprejeta, ker pravite, da je umobolna. — Najbolje storite, če se obrnete sami naravnost na imenovani zavod in prosite za pojasnila. Seveda morate opisati, v kakšnem stanju umobolnosti je dotična oseba, ker so umobolni vsled postavnih predpisov izključeni od sprejema v take zavode. — Dobro bi bilo, če preskrbite zdravniško spričevalo. Če je pa ženska v toliko umobolna, da bi spadala v blaznico, potem morate pač poskusiti zadnje. Županstvo itak ve, kako mu je postopati v tem slučaju. Stroški za blaznico ne zadenejo občine, ampak bi jih plačal deželni zaklad, če nima dotična ženska nobenih sorodnikov, ki bi bili po postavi dolžni jih plačati. 137. Županstvo Šm. na P. (Štaj.) Vprašanje: V tukajšnji občini je hribovit kraj V. V ta kraj \r