M                                                    Književna poročila.                                                    x
—  in vsi  ti   ljudje  nam   doneso   svojo  modrost  in  bodo   «modernizirali»  naše grajansko življenje.
Na dolgo in široko je razloženo politično detinstvo naše države; poudarjena je vsaka tudi najmanjša malenkost, vse to pa ravno obremenjuje celo poglavje: v ti veliki množici podrobnosti se čitatelju gubi glavna nit, tako da od «samih dreves ne vidi gozda». (Konec prih.)                                              Dr. A. Gavazzi.
V. V. Jankovič: Ivan Mandušin. Portre novela. Beograd. Izdanje knjižare Gece Kona. 1922. 210 str.
Iz preobilice najraznoličnejših povesti, novel in romanov, ki se sedaj po* javljajo na knjižnem polju, moram pričujočo «portre*novelo» imenovati — prvo* vrstno izjemo. Kakor na liriko in dramo, tako vplivajo najnovejše struje tudi na epiko in romanopisci se zatekajo k najbizarnejšim načinom, po katerih «ob* ¦ delujejo» temu primerno, včasih docela nezmiselno vsebino, le da bi se s svoja hiperoriginalnostjo obdržali vsaj nekaj mesecev na površju.
V tem oziru pa je Jankovičevo delo docela nasprotno. O kaki prenapetosti in radiotelegrafski mrzličnosti sloga še govora ni, dasi prikazuje avtor raz* burkano življenje povojne mlade generacije. Ta novela, ki bi jo tudi lahko nazval povest, močno spominja na romane velikih ruskih realistov, osobito na Dostojevskega. Nikakih mističnih fraz in lažnivih kozmičnosti, ki dandanes za* strupljajo dve tretjini leposlovja, temveč vsaka stran je docela izraz velikega pripovednega umetnika.
Vse dejanje se večinoma odigrava v dialogih, na sestankih prijateljev, kjer se seznanimo z bohemom Martičem, slikarjem Ivanovičem, cinikom in nihilistorn Grkovičem, večnim romarjem Teodorovičem in drugimi, z igralko Belo in skrivnostno Jeleno. Glavna oseba, na katero je pisatelj osredotočil vso svojo pažnjo, je Ivan Mandušin, ki trpi, kakor vsi ostali, na osobiti bolezni duševnega suženjstva. Tega duševnega suženjstva se zavedajo šele zdaj, ko je po strašni vojni padla ostudna krinka materij alizma, ki se je vtihotapil tudi v umetnost pod lažnivo podobo poezije, a je bil le pobarvano poželjenje mesa. In zdaj se je začel oglašati duh in ta osvobojajoči se duh vznemirja s svojim strašnim ječanjem vse te ljudi, ki se vijejo kot nemočni pritlikavci v viharni borbi mesa in duše. Sijajno je prikazana pojavljajoča se «velika revolucija — osvoboditev Duše»; skozi vso knjigo se oglaša krik kozmičnega zakona, ki uravnava vse človeško življenje, večnega — E t o s a.
Zato je ta knjiga v polni meri moderna, nastala v sedanjosti in je ne le za sedanjost, temveč brez dvoma tako veren spomenik našega časa tudi za bodoč* nost, kot so za polpreteklo dobo romani Niels Lvhne, Madarne Bovarv, Očetje in sinovi i. dr.
Z ozirom na vse te prednosti Jankovičevega dela moram knjigo samo naj* topleje pohvaliti in le obžalujem, da Slovenci še nimamo romana, ki bi slično prikazal do najglobljih globin življenje naše generacije ter razkril nje duševnost v vsej goloti.                                                                                              Miran Jarc.
Robert d' Humieres: Knjiga o lepoti. Mladi pesnik filozof je obelodanil pred vojno v Mercure de France članek o katoliškem preporodu. L. 1915. pa mu je izstrelek prestrigel nit življenja. Njegovo slovstveno zapuščino je izdal znani slovanoljub Camille Mauclair pod gornjim naslovom. D' Humieres spaja modrost in moralo v lepoto; posebno rad je navajal Flaubertovo geslo: «Lepota je višja pravičnost«. V češčenju Lepote vidi jutrišnjo vero, češ, ona nas tolaži v težavah in trpljenju, streže himeram in je vredna upov. Že Schopenhauer je bil zaslutil to možnost. A pota do tja so negotova. Z nasmeškom ste morda
—   58    —
y.
Književna poročila.
X
sledili Haecklovim napovedim bodočih monističnih maš. Vendar človeštvo ne bo nikdar izhajalo brez templjev: neutrudno stavi nove hrame. Umetnost, ki jo Bergson imenuje «neposrednejše videnje resničnosti)), je obenem izrazita reli? gijozna vizija. Neumljivo bo nekdaj človeku, kako sta se mogla črtiti božan* skost in krasota.
Najbolj jedrovite strani te knjige so tiste, kjer d' Humieres, iščoč novi zmisel smrti, priznava svojo vero v neomejeno razširjenje Bitja v po^meseni dobi ter razmotriva «ta grozni pas, ki se razprostira od poslednjega vztrepeta kreature, iztrgane zemlji, pa do njene popolne absorpcije in neštete nove oži* vetve  v  monizmu.   Sedaj   pozna  zadnje  tajne   svojega  verovanja.«
G. Mauclair, ki smatra izgubo tega pisatelja poleg Remyja de Gourmont tekom svetovnega pokolja kot najbolj nenadomestljivo za francosko knjištvo, je uvodoma razbral skupek d' Humieresovega mišljenja: Indski monizem, po katerem je snov «pojav energije«, edina tvar, ki jo venomer prekvaša želja, silna stanična težnja proti združitvi in zavesti, ta zamisel ga vodi do tega, da zanikuje nepoznatno, da se vsega nadeja od vede, ki bo pretvorila morale, pre= novila dolžnosti, razširila obzorja, usposobila človeka, prisvojiti si dedičnost, ustvariti logično tip nadčloveka, pognati svoje potomstvo očiščeno in vsega* vedno na osvojitev božanstva, ki ni za nami, ob našem početku, in nam ne stavi mej, ampak je pred nami ter nas čaka, umikaje se vsevdilj v prihodnost. A. D.
Miroslav Krleža: Magvar kiralvi honved novela — Kr. ug. domobranska novela je nekak lirski fragment iz cikla «Hrvatski Bog Mars», ki ga je znani M.Krleža pisal že med vojno, takrat, «kada su Evropom vladala tri božanstva: kasarna, biblija i sifilis». Novela se neusmiljeno norčuje navidezno z avstro? Ogrskim vojaškim službovnikom in njegovimi učitelji, ali v resnici biča militari = zem sploh in preklinja disciplino in  vojaški red.
Jezik se prilagaja vojaškemu vežbališču; samo tako bi se morda dali raz? umeti izrazi: krapfn, frajla, kasafrajla, lakcipele, glacerukavice, štimung (m. sp.), puškohvat (se. Gewehrgriff), strojozmika, pasovati, štram, vatropostav (se. Feuer* stellung), klapovati, vatroboj   (se. Feuerkampf) itd.
Novela obsega 146 strani in je pisana zelo spretno in drastično. Nje dejanje se godi od sedmih do enajstih dopoldne in je izliv strašne jeze na militarizem.
Druge cene, mislim, knjiga nima.                                                  Ivan Zoreč.
Dr. Josip Tičar: Boj nalezljivim boleznim. Zbirke političnih, gospodarskih in socijalnih spisov X. zvezek. Založila Tiskovna zadruga v Ljubljani 1922. S 17 sli« kami in 4 tablami v barvnem tisku. Str. 155.
Povojni čas pomeni tudi za našo poljudno zdravstveno literaturo novo dobo. Zdravniški stan se temeljito otresa naziranja nekdanjih padarjev, češ, da poljudno pisane zdravstvene knjige nič ne koristijo narodu, ker se iz njih nikdo ne more naučiti zdraviti svoje bolezni, pač pa pospešujejo mazaštvo in čarovnijo «šintaric» in drugih starih bab, ter da vsled tega ljudstvu več škodujejo nego koristijo, prakso padarjev pa samo ovirajo, in da se mora torej vsaka poljudno , pisana zdravstvena knjiga le obsojati. Imeli so stari padarji za en del brez dvoma prav. Saj če čitamo kake stare «bukve» o zdravniški umetnosti, pisane za lajike, in kadar še danes povsod srečujemo med narodom vse polno živih vraž in babjih ver na pasjo mast in konjsko govno, ki so jih take stare «bukve» nekdaj z vnemo propagirale, se ne čudimo averziji naših kolegov prednikov do popularne medicinske literature. Še na današnjem knjižnem trgu srečavamo epigone te vrste «bukev». Epigoni načelnih nasprotnikov poljudne  zdravstvene
—   59    —