*** m£*š> *» i&m * Ni d fe* ' *m jfU'4 hg $8$ &mm £**& !Za KJxfr mm mm mtm. m?tjm *» a*s * u Iff.*? if» *&»* % 3§§i iiiž» &(&& SVOBODNA SLOVENIJA LETO (ANO) LVI (50) Štev. (Ns) 37 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 18 de septiembre - 18. septembra 1997 TINE VIVOD Neizmeren smisel žrtev Iz govora ob spominu na generala Leona Rupnika, dr. Lovra Hacina in sodelavce, 7. septembra 1997 Stojimo pred spomenikom junakov ob novi obletnici obsodbe in smrti gen. Leona Rupnika, dr. Hacina in ob njih dolge vrste Procesov, ki so zaznamovali pričetke komunističnega totalitarizma v Sloveniji. Narodnih vprašanj in odgovorov nanje ter ustreznih slovenskih narodnih programov je bilo več, čeprav je vsaka generacija Slovencev mislila, da je tisto vprašanje, na katero je morala sama odgovoriti, tudi edino. Najprej je bilo vprašanje slovenščine kot bogoslužnega jezika, potem književnega in šolskega. Nato geslo Zedinjene Slovenije kot upravne enote vseh Slovencev, vendar pod Habsburško ali Karadžordže-vičevo dinastijo. Šele tik pred - in med - drugo svetovno vojno se je izoblikovala ideja o slovenski državi. Slutnjo te ideje vsebuje Prešernova Pesem o slovenskem prevzemu oblasti in časti. Ideja o samoodločbi naroda in narodni državi je med drugo svetovno vojno hitro vzniknila in prav tako hitro zamrla. Potem, ko so slovensko vojsko bodisi Pobili bodisi razorožili, je konec; zamisli o slovenski samostojnosti, zapečatila jo je Ustavna doktrina totalitarne države in priložnost je bila zamujena. Šele v osemdesetih letih je nastalo v Sloveniji novo narodno gibanje, za njim pa v°jna za slovensko državo. Zgodba slovenskega naroda je Cankar-)evega Jerneja privedla do tiste tragične in v bistvu pesimistične posplošitve o slovenskem značaju: „Za, hlapce rojeni, za hi, apce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevan- ji- Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ljen biča vajen in željan". Isti pisec je svojim slovenskim bralcem sporočil še neko drugo izkušnjo, tokrat preko Petra Klepca: „Ker Peter Klepec je sanjal, sanjal o moči... tako lepe in sladke so bile podobe, da bilo ga je strah, če bi se te sanje nenadoma uresničile in jih ne bi bilo več. Pa če bi trdega dela ne bilo ne trpljenja ne ponižanosti ne bridkosti - od kod bi bile sanje?" Cankar, ki se je ob hlapcu Jerneju motil, je imel ob Petru Klepcu prav. Če si sami ne bomo pomagali, bodo ostale razmere in razmerja, v katerih živimo, enake, ali vsaj podobne kot so bile vsa leta in desetletja. Danes se spominjamo ljudi, ki so v najhujših časih slovenske zgodovine sprejeli odgovorno službo za narod. Vedeli so, da kar koli bo storjenega, bo imelo hud odmev in gotovo neprijeten položaj. Laže bi bilo umakniti se in ne sprejeti ali ne prevzeti mesta, službe, odgovornosti. Danes se spominjamo oseb, ki se niso umikale pred izzivom svojega časa, temveč so izziv sprejele in poskušale v danih okoliščinah reševati položaj po močeh in svoji vesti. Spominjamo se ljudi, s katerimi so komunisti zaključili dobo krvavih procesov med junijem 45 in septembrom 46, od Velikonjevega do Rupnikovega procesa. Z njimi je totalitarno razbesnela revolucionarna oblast hotela uničiti slovenski vojaški in politični sloj. Rupnik, Hacin in sodelavci so gotovo izpričali, da je smisel življenja z vero in upanjem v boljšo prihodnost naroda mogoče najti dobesedno do zadnjega trenutka, do zadnjega diha pred smrtjo. Pa čeprav ponižanje, čeprav kruta smrt. Z lastnim življenjem so to dokazali. Vedeli so, kaj jih čaka. Zvestoba, zavest in ponos do konca! Danes govorimo ob robovih roških jam, ob breznih in jarkih. Vemo, da tam počivajo fantje. Odkrivamo plošče in postavljamo znamenja v. njihov spomin. Bili smo na krajih kjer trohnijo še danes njihove kosti. Vsaj za kraj vemo. Kje pa je Rupnikov, Hacinov, Peterli- POKLON PRED SPOMENIKOM W vekomaj, zato ker je. hrbet skriv- V nedeljo 7. septembra se je v cerkvi Marije Pomagaj ob 9,30 zbralo na povabilo Vestnika in Tabora precejšnje število ljudi k sv. maši, katero je daroval msgr. Jože Guštin v spomin na gen. Leona Rupnika in dr. L. Hacina in njunih sodelavcev. Po končani sv. maši so se udeleženci zbrali pred spomenikom, posvečenem spominu domobrancev in ostalih žrtev komunistične revolucije v Sloveniji, kjer sta predenj Slavko Urbančič in Ivan Korošec, strešini Vestnika in Tabora, položila venec rdečih nageljev, nakar je padlim in ubitim v spomin govoril prof. Tine Vivod. Njegov govor objavljamo zgoraj. ff Trojček" odslej »dvojček"? Srečanje treh predsednikov pomladnih strank (Slovenske ljudske stranke, Socialdemokratske stranke Slovenije in Slovenskih krščanskih demokratov) v gostilni Pečarič na Vrhovcih 11. septembra hi bilo uspešno. Ljudska stranka ni podpisala sporazuma o skupnem nastopu na predsedniških volitvah; podpisali so ga le socialdemokrati in krščanski demokrati. Marjan Podobnik je napovedal nov sestanek in dejal, da možnost skupnega nastopa na volitvah še ni dokončno pokopana. Izrazil je razočaranje nad pristopom in rezultati dogovorov predvsem zato, ker je predsednik SDS vztrajal pri precej grobih obtožbah o njihovem kandidatu in vodstvu. SLS želi za skupnega kandidata osebo, ki ima glede na objektivna merila realno največ možnosti za uspeh na predsedniških volitvah. Predsednik SKD pa da se je zavzemal za nestrankarskega človeka izven krogov vrhov političnih strank. Lojze Peterle je dejal, da ima pogovore za neuspešne, ker sta sporazum podpisala le s predsednikom socialdemokratov. Sporazum je tako rekoč tak, kot ga je pripravila SLS. „Dobil sem vtis, da' SLS ne želi nov, Vizjakov, Križev in drugih rodoljubov grob? V preteklosti ni nič nepreklicno izgubljenega, ampak je vse nepreklicno spravljeno in ohranjeno. Brezpogojna vera v brezpogojen smisel vseh dejanj, predvsem pa neizmeren smisel žrtev lahko spremeni polom v junaško zmagoslavje. Da je to mogoče, je dokazal kmet, ki je v svetopisemskih časih živel nekje v Palestini. Imel je kašče dobesedno prazne. Bil je zgaran, lačen in poražen. In vendar je Habakuk v brezpogojnem zaupanju v dokončnem smislu in brezpogojni veri v neskončno bitje zapel svojo znano zmagoslavno himno: „Smokva sicer ne cvete, na vinski trti ni grozdja; pridelek olive je odpovedal in polja ne dajo hrane; ni več drobnice v stajah, v hlevih ni več živine. Vendar se bom veselil v Gospodu, radoval se bom v Bogu, svojem Rešitelju". Danes se spominjamo Slovencev, ki ne bodo pozabljeni in katerih imena blestijo na straneh slovenske še ne napisane zgodovine. In tako je prav! temeljitega usklajevanja. To podjetje bi bila pripravljena podpreti samo, če je kandidat njen, kot sem razumel. Sporazum je še vedno odprt za SLS, če bi želela podpisati lastni sporazum. S tem podpisom sta dve stranki že povezani, tretja pa ima možnost, da se mu priključi. Če bi imeli tehtne pripombe na to, kar je SLS sama predlagala, se še kaj lahko spremeni." Če ne pride do dogovora, je najverjetnejša možnost, da bosta SKD in SDS na volitvah nastopili s skupnim kandidatom, je dejal Peterle. Kljub vztrajanju novinarjev ni povedal, katerega nestrankarskega kandidata ima v mislih. Ponovil je le, da ni iz strankarskih vrst in da ima veliko večje možnosti kot kandidat iz katere koli od ■ treh strank. „Ustreza vsem merilom, je mož bolj znastvene sfere. Je tudi že nekoliko zrelejših let in je mož, ki ga ni mogoče spraševati neprijetnih vprašanj." Na vprašanje, ali je skupni predsedniški kandidat Andrej Bajuk, je Peterle dejal, da je imel omenjeni „vso našo podporo, vendar ga po solo potezi SLS, ki je šla sama urejati z njim zadeve, razumem, da ne gre v vsakršno igro." Bajukovo predavanje na študijskih dnevih v Dragi, v katerem je obdelal našo gospodarsko situacijo, absolutno govori o človeku, ki ve, kaj je državi potrebno, je menil Peterle. Tudi Janez Janša je opozoril, da predsednik SLS ni podpisal besedila, ki ga je njegova stranka sama predlagala. Glede Podobnikovega očitka, da ni podpisal sporazuma zaradi Janševih obtožb na račun kandidata Janeza Podobnika, je prvak socialdemokratov dejal, da sporazum ne govori o imenih. Sicer pa so po Janševih besedah od volitev naprej soočeni s posebno metodo delovanja ljudske stranke -izsiljevanjem za podpis, pogoj za to pa je bil takrat mandatarsko mesto za Marjana Podobnika in mesto predsednika državnega zbora za Janeza Podobnika. V koalicijski pogodbi je SLS dobila vse, kar je zahtevala, kljub temu pa jo je enostransko prekršila z vstopom v koalicijo z LDS, s čimer je prevarala tudi svoje volivce. Danes Janez Podobnik ne more zmagati na volitvah, ker njegov nastop ne more pridobiti vseh tistih volivcev, ki so glasovali za stranke slovenske pomladi, saj si je vodstvo ljudske stranke s svojimi dejanji ustvarilo zamero ne samo volivcev SDS in SKD, ampak tudi SLS. Buenos Aires, 15. septembra 1997 ZEDINJENA SLOVENIJA Spoštovani gospod nadškof in metropolit dr. FRANC RODE! V imenu društva Zedinjena Slovenija, osrednje organizacije slovenske politične emigracije v Argentini, Vam izrekamo vso podporo in solidarnost z Vašimi stališči in jasnimi besedami, ko izpolnjujete težko a lepo nalogo oznanjevanja božjega in naravnega zakona slovenskemu ljudstvu. V naših molitvah prosimo Vsemogočnega, naj Vam da moči za stati in obstati v Vaši odgovorni službi. V upanju na skorajšnje snidenje, Vas spoštljivo pozdravljamo! za Društvo ZEDINJENA SLOVENIJA Marjan Loboda, predsednik IZJAVA SLOVENSKIH KRŠČANSKIH DEMOKRATOV Ob napadih na ljubljanskega škofa in na katoliško Cerkev, ki so se zadnje čase vrstili na straneh dnevnega tiska, ki je še vedno odvisen od ljudi, ki so skozi pol stoletja skušali po navodilih komunistične partije ljudstvu krojiti pamet, izrekamo Slovenski krščanski demokrati predvsem svoje ogorčenje. Ti napadi, ki so očividno vodeni iz enega samega idejnega središča, so zloraba monopolnega položaja, ki ga imajo v naših medijih še vedno pristaši nekdanjega totalitarizma. Tak položaj, kot smo poudarili že večkrat, ni v skladu z demokratičnimi pravili politične igre Zdi se, da hočejo stare sile pokazati, da ohranjajo in celo večajo svojo nedotakljivost. Prepričani smo, da se pri tem močno motijo, kajti če jih v marsikakem primeru res ne dosega roka še vedno pristranskih sodnih oblasti, jih že sodi javno mnenje. Slovenski krščanski demokrati čutimo ob tej dogodkih dolžnost, da izrečemo predstavniku slovenske katoliške cerkve nadškofu dr. Francu Rodetu svojo solidarnost in obžalujemo, da se je del slovenskega časnikarstva spustil na raven, ki jo vsak pošten demokrat zavrača. inž. Jernej Dobovšek predsednik SKD Argentina in Južna Amerika prof. Tine Vivod podpredsednik SKD SDS - ARGENTINA Iskreno pozdravlja nadškofa in ljubljanskega metropolita dr. FRANCETA RODETA Čestitamo Vam, gospod nadškof in metropolit, za Vašo odločnost v obrambi slovenske Cerkve, tolikokrat zapostavljene, klevetane in preganjane; v obrambi demokracije in prave svobode, pol stoletja poteptano in v obsodbi sramotnega 55. člena slovenske ustave - uzakonjenega zločina umorov nerojenih otrok! Ponosni smo na Vas, naš vladika - naše gore list in prosimo Boga, da bi Vas vedno spremljal v Vaši težki, odgovorni misijonski službi in prizadevanju za vrnitev Slovenije Kristusu! Prisrčno pozdravljeni! Odbor SDS - Argentina Buenos Aires, na praznik Marijinega rojstva, 1997 I Tone Mizerit IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI Zgodilo se je VOLITVE BODO 23* NOVEMBRA Predsednik DZ Janez Podobnik je za 23. november letos razpisal volitve predsednika republike, volitve 40 članov državnega sveta pa bodo v sredo in četrtek, 26. in 27. novembra. Od kandidatov so znani Milan Kučan in štirje predstavniki nepomembnih strančic, o kandidatu pomladnih strank pa še ni soglasja. NE BO KANDIDIRAL Predsednik državnega zbora Janez Podobnik je 13. septembra sporočil, da ne bo kandidiral na letošnjih predsedniških volitvah. Izjavil je med drugim, da je „v zadnjih tednih doživljal nerazumljive, grobe in neutemeljene napade, predvsem s strani predsednika SDS Janeza Janše, .„ zato ne vidim nobenega smisla svoje kandidature." Ne ve se še, ali bo SLS predložila drugega kandidata. IZSELJENCI BOMO VOLILI Po sporočilu našega poslanca Marjana Schiffrerja 16. septembra bomo Slovenci v izseljenstvu lahko volili predsednika države, sicer pa še po pošti kot doslej. Ustavno sodišče je pristalo na pritožbo, ki jo je leta 1996 predložila SKD, da se zakon prilagodi izvedljivim terminom za volitve. Istočasno je Marjan Schiffrer zaprosil Republiško volilno komisijo za volilne sezname. v Sloveniji O NASLEDSTVU JUGOSLAVIJE Mednarodni posrednik pri razpravi o nasledstvu po nekdanji Jugoslaviji sir Arthur Watts je 5. septembra začel dvostransko posvetovanje s petimi pogajalskimi delegacijami. Vodja slovenske delegacije dr. Miran Mejak je mnenja, da bi bilo mogoče sorazmerno kmalu doseči napredek z delitvijo nekaj veleposlaništev in rezidenc (štirih v Evropi in štirih drugje) med vse naslednice, vendar temu delegacija ZRJ še nasprotuje. Tudi zadnji VVatt-sov predlog govori le o „državah" in ne o „državah naslednicah", Slovenija pa bo vztrajala, da je treba govoriti o petih naslednicah. Pogoj za delitev veleposlaništev je seveda podpisan memorandum o nasledstvu. Baje Watts namerava ob decem-berskem srečanju predstaviti tak predlog. PETERLE O PRORAČUNU Na novinarski konferenci je Peterle dejal, da je po predstavitvi proračuna v parlamentu očitno, da ta ne vsebuje reform ter resne gospodarske in socialne politike, pač pa zgolj rešuje zadrege koalicijskih LDS in SLS. Peterle je naredil analizo govora premiera Janeza Drnovška ob predstavitvi proračuna. V njem je 45 stavkov o tem, kaj bi bilo dobro, 40 trditev, kako je pri nas, 10 napovedi, kaj pričakujejo, da se bo ali bi se lahko zgodilo, pet Nad. na 6. str. Morda sem že kdaj omenjal občasno željo argentinskega prebivalstva, da bi bile razne volitve vsaj vsak mesec. Tako bi vedno živeli v najlepšem svetu, nenehno bi nam urejali mesta, izglajali ceste, nas ,,snubili" in nam poviševali plače in pokojnine. Jasno, ni mogoče, da bi bile volitve neprestano. Zato pa je bolj zanimivo vsaki dve leti gledati napore vlade, ki se trudi, da bi si pridobila simpatije raznih družbenih slojev. Kadar teče voda v grlo, se človek oprime vsake slamice. IZ KATEREGA ŽEPA Vsi vemo da je lahko obljubiti, a težko izpolniti. V tem ima predsednik Menem že ogromno izkušenj. Od tistega „salaria-zo" iz leta 1989, pa do sedanjih obljub povišanja učiteljskih plač in najnižjih pokojnin je preteklo mnogo vode pod mostom. Zato se vsi zavedajo, da ni več mesta za igrajčkanje, da bo treba obljube vsaj to pot izpolniti, ker do leta 1999 je komaj korak in če vladi uspe še sedanji sunek, a potem ne izpolni obljub, bodo predsedniške volitve čez dve leti lahko usodne. Vladni kandidati po svoje delajo, kar morejo, a vidno je, da je šef kampanje in glavni propagandist predsednik sam. Prostovoljno je vzel na svoje rame glavno težo kampanje. Od tu razne obljube, iz tega pa izhajajo tudi vse težave. Kajti znova je našel najhujšo opozicijo v lastnem krogu. Gospodarski minister se trmasto upira vsakršni povišici, za katero bi moral odpreti skrinjo in uporabiti denarce, katerim so predvideni drugi cilji. Zato je Roque Femadez nastopil tako besno, ko jo ministrica za vzgojo Susana Decibe napovedala povišico učiteljskih plač. To povišico, ki naj dosega 20 odstotkov, je nato objavil sam predsednik Menem, enako kot tudi vsoto 50 pesov vsakemu upokojencu, ki prejema minimalno penzijo (150 pesov). Jasno, vse te povišice bodo stopile v veljavo šele s 1. januarjem prihodnjega leta. Nič zato, da bo le držalo; tako so si mislili tisti, ki naj bi se s tem okoristili. Seveda, takoj se je porodilo vprašanje, kje bo vlada dobila potrebna denarna sredstva za ta izplačila. Da je bila nejasnost še večja, je prav te dni vlada poslala v kongres zakonski osnutek o proračunu in tam niso našli predvidenih fondov za te povišice. Razvnela se je huda debata, nakar je vlada dokazala, da je predvidevala te povišice. Postalo je vse jasno, a marsikdo je pričel resno dvomiti, če bo sploh kdaj videl kak peso povišice. Zadeva je namreč taka: proračun je narejen na podlagi pogajanj in soglasja z Mednarodnim denarnim fondom. Ta sporazum predvideva, da naj leta 1998 država poveča davčno nabirko kar za 3.000 milijonov dolarjev. In sedaj proračun upošteva, da bo vse, kar bo država nabrala preko omenjenega previška (torej preko tistih treh tisočakov), šlo v fond za učitelje in upokojence. Ker pa večina opazovalcev sploh dvomi, da bi tiste tri tisočake mogli doseči, je enostaven zaključek, da ne bo denarja ne za učitelje ne za upokojence. Potem se je pokazalo, da so tudi neka zunanja posojila, ki so namenjena v vzgojni fond. Del denarja za učiteljske plače bi lahko izšel iz tega posojila. A to je le začasna rešitev. Kaj težko je verjeti, da bi Mednarodni fond ali kaka druga ustanova kar naprej posojali denar za višje učiteljske plače. Položaj je torej hudo zapleten, gospodarski minister pa vztraja, da v tekočem proračunu ni mogoče spremeniti ničesar, da je treba stroške še znižati, ne pa povišati. Svoj prav ima, ker državna bilanca postaja zaskrbljivo deficitna, zunanjetr-govska bilanca je rdeča, da kar'gori, in številke ne kažejo dobro kljub nenehni rasti domačega gospodarstva. Da pa je ministrova skrb še večja (in tudi skrb mednarodnih organov), je prav včeraj opozoril UNCTAD, gospodarski organ Združenih narodov, da je izredno nevarno stanje gospodarske rasti v državah z visokim zunanjim dolgom. To lahko pripelje do eksplozivnega stanja. Vrnimo se k vladi. Ogrožajoče ankete in nuja zmage jo silita v nenehne obljube. Le čas bo pokazal, kako te obljube odmevajo v družbi, a doslej ni zaznati optimizma. BOG ME REŠI PRIJATELJEV... ...ker sovražnikov se bom že rešil sam. Ta izrek so si nenehno ponavljali pretekli teden razni voditelji opozicionalne povezave. Mislili pa so na bivšega predsednika Alfonsina, ki je neke vrste „oče" Povezave; čeprav je vsa ta leta bojkotiral možnost soglasja med radikali in solidarno fronto. In kaj je storil Alfonsin? Najprej je trdil, da se Povezava bori proti sedanjemu gospodarskemu modelu. To pa je izrekel prav v trenutku, ko je opozicionalnim voditeljem uspelo prepričati razne skupi' ne podjetnikov in tudi volilno maso, da bodo spoštovali model in konvertibilnost/ le da bodo vsemu dali bolj socialno lice-Ni treba še posebej poudarjati, kako kruto je vlada izrabila te Alfonsinove besede. Potem pa je prišlo do tajnega sestanka med Alfonsinom in nekateAmi vladnimi fukncionarji, vključno s koordinacijskim ministrom. Za ta sestanek so tako radikali kot frentisti izvedeli iz časnikarskih noviC/ ki so najprej krožile podtalno, potem pa že javno. Razumljivo je, da ni bilo nikomur všeč to zadržanje, in dejansko ni prave razlage za Alfonsinovo početje. In vendar je razumevanje teh zapletov važno, da bomo prav sodili prihodnji razvoj argentinske politike. Prihajamo namreč do razhodišča, na katerem se bo izvedla neka generacijska zamenjava. Menem ne more ponovno kandidirati za predsednika, a bi rad. Alfonsinu se prav tako cedijo sline po ponovnem predsedni-štvu. To je sicer formalno možno, praktično predaleč. Eden in drug pa sta zvita lisjaka in grenita življenje tistim, ki jih nameravajo nadomestiti. Menem je kot zli duh za Duhaldeja; Alfonsin kot mora za De la Ruo, Alvareza in še koga drugega. A sedanje početje enega in drugega ni le otroška igra. V ozadju so stvari, "ki jih ne vidimo jasno, a ki si jih vsak razlaga p° svoje, pravilno ali zmotno. Le za kratko omembo, čeprav to spada že na področje politične fantazije. A je zanimivo vsaj kot branje. Ko so radikali in frentisti sklenili povezavo, je Duhalde v ožjem krogu takoj obtožil Alfonsina, da 'f v to pristal le zpto, da škodi njemu. Ce namreč Povezava zmaga v provinci Buenos Aires, bo Duhaldejeva predsedniška kandidatura postavljena na kocko. In gU" verer ne njore pozabiti, da mu je Alfonsif vsled pakta v Olivosu že enkrat prekrižal pot do predsedništva. Recimo, da im3 Duhalde prav in da Alfonsin v soglasju 2 Menemom hoče zadati hud udarec guvernerju. A naekrat se zave, da je lahko ta udarec tako hud, da bi podrl tudi Mene" ma, sedaj in za bodoče. Zato prične z raznimi izjavami bojkotirati Povezavo, k3' tero je sam rodil in podprl. Tako je postal neke vrste veliki elektor, ki ima moč, da pokaže s palcem gori ali doli in podpis marsikateri tajni pakt, ki bi mu odprl pot do predsedniškega stolčka leta 1999. Kajne, da je ta opis zanimiv kot nape1 roman? Da, a večkrat sem že slišal trditev, da resničnost prekaša fantazijo. Borci se upirajo spomeniku sprave Mestni svet v Slovenj Gradcu na Štajerskem je leta 1995 na pobudo svetnikov imenoval komisijo za povojne poboje in medvojne nedokumentirane izginitve ljudi na območju občine Slovenj Gradec. Komisija s tem imenom, vodi jo predsednik Boris Marčič, je imela nalogo, pripraviti seznam vseh justificiranih v občini Slovenj Gradec. Pozneje je svet na predlog komisije sprejel še sklep o postavitvi spomenika, v katerega naj bi vklesali imena, petnice rojstva in smrti z razvrstitvijo: „pa-dli nemški mobiliziranci", „usmrčeni med vojno," „usmrčeni po vojni." Na spomenik naj bi zapisali še Župančičevo besedilo: