Ljubljanski Zvon
MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN FROSVETO.
Štev. 12.           V Ljubljani, dne 1. decembra 1910.          Leto XXX.
Refleksi.
Anton Debeljak:
Elegija.
V nočeh jesenskih teh, ki dajejo skrbem potuho, v temino gosto zrem in gluho.
Zavest se zazrla mi je v dušo, da vse je laž, da vse preneha Imel sem ga nekoč, ki je lagal, rekoč:
„Na gugalnici bujnega vetra
se zibljejo rujnega listja cekini.
Jesen ti nudi sedaj: Na, brate,
potrudi se, daj, poberi te zlate." . . . Zdaj vem, to je sled rje, ki napada lesove; čim trje v kovinskih je barvah bukev blestela, tem grje rjavi in rdi —: ko da gledam kresove plamteti iz dalje!
Jesenska setev.
vJsem podkev, ko veliki srebrniki,
v solncu se srebri pred plugom prek rebri.
Pergamen plesniv je polje valoveče,
lemež lista čezenj brazde rjaveče.
Ko da prigori se solnce vsakokrat,
plug vzblesti se na ogonih kakor zlat . . .
»Ljubljanski Zvon" 12. XXX. 1910.                                                                                     45
706
Anton Debeljak: Dva Človeka. —
V nočni vihri.
Zdaj čez plodno prst se kroži kmetu polna grst, dim pšenice se megli mu iz desnice, roka tone v vrečko, ko da vleče srečko —
v
Zdrava, zemlja zlata! Cez mesecev devet mati bodi — saj ni bati se klevet.
Dva. človeka..
:L<
na vdrta v hrama trdi tlak: kot s cvetnih čaš dehti sladak aroma, puhti iz duše prošnja, k nebu roma in križa se ovija — šibek slak.
Luč Večna ti je solnce, večno medlo.
Nikoli nič srca ti ni razjedlo,
ni sol solza, ni strast, ni sreče plamen . . .
V prirodi blodi prosti moj korak in todi stalno sem doma — brez doma. Moj delež včasi gosti mrak je dvoma in večkrat še radosti žar gorak.
Jaz pijem solnce-mak, napoj omamen. Če bliskov bič vihti se nad teboj, srce, dokler si prosto, se ne boj!
"V  nočni  vihri.
.l^ot da iz večnosti se je strdila,
svet gosta ovila je noč.
Izbljula daljava je divjo pošast,
z obzorja zre glava nevidna v doline,
in kadar odpre se ji silnega žrela propast,
svetloba krvava razgrne čez kraje se črne,
da v njej se utrne oko ti za hip in vtonejo luči v vaseh.
In kadar odpre svoj pogled, blisk šine v brezdanje temine. Ko z repom zamahne po tleh, vztrepeče v drobovje kremeno gorovje. Iz brezna krvavega žrela se trgajo