Leto V. (Vol.) V. Februarij, 1913. Stev. (No.) 2. V/%'-- •A37?;:"> ' - L > Izdajajo Slovenski frančiškani. —Published by Franciscan Fathers. P0 odloku kardinala JOHN FARLEY-ja je "Ave Maria" cerkven list in družba Sv. Rafaela cerkveno pripoznanain priporočena. * ★ $ Zdrava Maria . . . * F. Ks. MEŠKO. ★ * * V daljavi žari nebo, tam solnce k pokoju gre, žanjice z njive gredo, njih spev valovi čez polje: Zdrava Marija. . .! Večerni moj spev pa je vzdih : Ko nagne se žitja mi dan, naj zadnji moj b >de dih pozdrav plamtečc udari: Zdrava Marija Ugaša nebo in temni... Kot slišal bi pesen dev, iz line se zvon oglasi in poje v mrak sladki svoj spev: Zdrava Marija. . -K******************************* ★ ★ * In zopet je tu ... ! i * ★ In zopet je tu namreč (isti sveti, tisti resni, sicer vsakoletni, vendar vedno novi postni čas, čas pokore, čas resnega premišljevanja, čas, ko se naj katolik zatopi bolj resno v sebe samega. In zopet je tu,-tista resna, pretresujo-ča sreda, ko svečenik, inašnik Gospodov, pristopa pred oltar v višnjevem plašču, blagoslovi s svojo posvečeno roko pepel in potem potresa čela mladih in starih, boga tih inrevnih in govori nad njimi — smr- tno obsodbo! "Prah si in v prah se boš povrnil!'' Da, človek, samo prah si in nič drugega ! Iz prsti je vzeto tvoje telo. Ta prah ostane nekaj let skupaj v obliki tvojega telesa. Toda samo nekaj malo let! Potem pa.... ? O, potem pa se mora spremeniti nazaj v to, iz česar je vzet! O, glej, človek, še telo, katero imaš ni tvoja last ga imaš samo posojenega iz zemlje za nekaj let! Zakaj? Zato da temu prahu služiš? Zato, da temu prahu da ješ, cesar si želi? ko si ga vendar dobil le na posodo? Ko bi to bilo, tedaj bi moral služiti svojemu orodju? Ti, tvoj rozum, tvoja duša, bi morala služiti prahu, stvari, katerega sta dobila v najem!? — Pomisli, ali more biti to res? O, človek, samo kratek je čas tvojega življenja! Malo, malo je dnij, katere moreš imenovati svoje! In čas, koliko je pa tvojega? Preteklost je bila, toraj ni več tvoja! Odšla je mimo tebe! Prihodnjost je negotova. Ali pride, ali pa ne pride!— Kaj pa sedanjost? Katera sedanjost pa' Zdajle? Sedanjost, ko pišem te besede? Saj v tem, ko sem mislil, da imam sedanjost in da je sedanjost moja, je že odšla. Kar izmuzala se je, da sam nisem vedel kdaj! Trenutek — "sedaj" — pride, toda v ravno te istem trenutku — že iii več sedanjost — je že odšel! Ali imaš tedaj čas? Nič nimaš! Preteklost je bila, prihodnost je negotova, sedanjost je pa tako kratka, da je ni. Eno imaš! Dušo imaš! To je tvoje. Ne to si ti, pra,v ti! In to je, kar tebe dela "Ti". Ne telo, ne tvoje stvari, ne tvoje bivanje, ampak tvoja duša v tebi, to je tvoj "Ti". In vendar, kdo je gospodar v tebi? Morda tvoje telo? Morda tvoje strasti? Morda prah? Zdrav razum, tvoja duša mora molčat? Sv. postni čas je zopet tu! Memento homo...." Ne poslučaj samo duhovnika! Sebe poslušaj in tu boš najjasneje zvedel, kdo si, zakaj si, od kod si in kam greš! O, le pridi, le pridi sveti čas, čas pokore! Le pridi, le pridi, saj te potrebujem! O, sv. čas! Le pridi z vso svojo res-nobo in svetostjo in stopi pred me resno in odločno. Stri v meni gospodarstvo mojega najemnika, mojega „prahu" in pomagaj mi da zmagam "Jaz". Sužnjost je nekaj strašnega, najstrašneje pa še sužnjost "prahu" in "mesa"! "Memento homo. ... !" Tu zopet je tu.... ! Hvala Bogu, da je tu, sv. postni čas! **j****** X-**** *+*X»M-* * + ★ Naročnikom. i t * *****+++ Z veseljem sporočamo našim dragim naročnikom, da se število naše vojske vedno veča in sicer letošnje leto tako hitro, kakor do sedaj še nikoli popreje. To nas jako veseli! Naši stari naročniki hitijo obnavljati naročnino in velik del nam pošilja enega novega! To je prav! Take naročnike mi hočemo! Ne kakih mevž, ki se ustraši, ako kak socijalist le kihne, ki se sramuje položiti dobro besedo za katoliški tisk, ki se boji delovati za dobro stvar! Katolik mora biti odločen, ali pa katolik ni! Ne sanjo, potegniti se za vero, ako jo kdo napada, n<> samo delati za napredek katoliške misli, je dolžnost vsakega katolika, ampak, če treba tudi umreti. Milijoni so položili glavo pod rabeljnov meč, raje, kakor da bi le za pičičo odstopili od svoje vere? Kaj se bo- mo mi strašili malo žrtve, malo truda, zl-i besede kakega propalega človeka?!* Zato, dragi nam naročniki, jako smo zadovoljni z Vami in smo veseli, da naše odločne besede v listu niso zastonj in ne padajo na trda tla. Kar na delo in sicer na marljivo delo, in sicer na odločno delo za katoliško miselj in za katoliško prepričanje in za katoliški tisk. Se ta mesec, dragi naročniki, na delo! Mesec februar mora pot rojit i naše število, kaj ne, da smemo upati 1? Brat je na delo, ker resni so dnovi! Nihče ne sme spati! Zaspanec in strahopetec sta naša sovražnika, kakor vsi nasprotniki ! Največ nam škodujejo! Zato pa naj dejo nam Bog blagoslovi! "Ave Maria". i----- a ★ £ | Watomilka. | 2. STRAŠNA NOČ. Pri večernji onega dne, ko sta bila Indijanca pri Lablancu, se je gospodar pohvalil, kako dobro kupčijo je sklenil z njima, kako krasnih kož sta mu prodala, za katere bo stržil lepe svote denarja. Potem se pa nihče ni več zmenil za ta dogodek. Saj je bil čisto navaden in vsakdanji, kdo bi torej mislil nanj. Drugi dan je šlo zopet vse po starem tiru in navadah na farmi. Lablanc je /. najstarejšim sinom pridno podiral gozd, da bi razširil svoja polja, ter tako več pridelal in tako več prodal. Sekirni udarci so odmevali daleč po gozdu in zdaj pa zdaj je zaječalo podsekano stoletno drevo in z šumom padlo na tla za vedno. Stoletna smreka, ki je kljubovala bezšte-vilnim viharjem, je morala pasti pod o-stro sekiro Lablancovo. V nekaterih naselbinah so naseljenci gozd kar zažgali in ogenj jim je zelo olajšal delo, kajti suho dračje in trhla drevesa, suhi mah je kaj rad gorel. Tudi Lablancu ni bil neznan ta način obdelovanja. Toda kedo bi si upal zažgati gozd tukaj kjer so človeška bivališča sredi gozda? Z gozdom bi zgorele tudi vse naselbine. Tako ni preostalo Lablancu drugega nego prijeti za sekiro in si tako polagoma trebiti gozd in širiti rodovito polje. Mati Lablanc je bila resna žena, je malo govorila, pač pa veliko mislila. S svojo modro previdnostjo je bila svojemu možu desna roka in zanesljiv svetovalec v vseh zadevah. Zato ni čudno, ako jo je mož tako visoko čislal in tudi ljubil. Zgovorna Marija je zato na velik del svojih številnih vprašanj dobila le odgovor "alun", "ves", "No". "Kaj ne, mama, da me bodeš peljala drugo leto v veliko mesto, kjer so železnice in lepe prodajalne?" " Ahm". "Kaj ne, da mi bodeš kupila lepo pun-čiko in lep voziček". "Ahm". "Ali bodeš atu tudi kaj kupila?" "No". "Zakaj pa ne? Jaz mu bodem pa kaj lepega prinesla". "Yes". "Mama, kedaj bodemo pa zopet šli k maši?" "Kmalu". "Mama, zakaj pa nismo bližje cerkve, da bi šli lahko vsako nedelju v cerkev?" "Ne vem". "Mama, ko bodem jaz velika, pa ne bom tukaj. Jaz bom šla raje tja, kjer je več ljudi". Še le pri tem vprašanju se je mati zavedla, da jo otrok sprašuje. Misli v glavi so se oprijele tego zadnjega vprašanja. "Saj bi res bilo bolje, da bi se preselili kam bljižje ljudi", si je tudi sama zaželela. In tako je šel pogovor, oziroma vprašanja, celo dopoldne. Prešla sta tudi naslednja dva dni. Četrto noč po tem, bilo je nekako polnoč ura, pa Lablanea prebudi velik krik. Prestrašen plane pokoncu. "Up! Up! Up Up... !" Groza ga je spreletela! "To je indijanski bojni klic". Hitro se za silo obleče, prebudi sinove in celo družino. Toda predno so bili po koncu, lezli so že Indijanci čez ograjo na vseh straneh ter tekli proti hiši... Malo minut, in posvetilo se je v hlevu, kmalu na to v skednju, — Indijanci so zažgali poslepje. Prestrašena Lablancova družina se je postavila med okna in streljali so ven na Indijance. Da bi si kedo upal ven in spustil v zrak rudeč raket, dogovorjen klic sosedov na pomoč, bilo je prepozno. Ogenj se je z velikansko naglico razširil na vsa poslopja in veliki kosi goreče slame so padali na hišo, kjer se je prestrašena družina borila za življenje. "Streha gori!" Zavpije prestrašena žena v vrhnjem nadstropju in pribeži doli. "Hiša gori, kaj sedaj?" "Pojdimo ven in se skušajmo rešiti vsaj nekateri, s tem da streljamo vsak na eno stran." "Da, edino upanje na rešitev je v begu", pravi Lablane." Ženske v sredo, na straneh možje in planimo ven in streljamo vsak na svojo stran". In planili so ven! Kakih dvajset pušk je začelo pokati, ko so stopili na piano. Indijanci so za- gnali grozen kx*ik in navalili na bežeče z tomahowky in pušicami. Ko so dospeli Lablancovi do ograje, padlo je več kot polovico možkih in več dekel. Pri ograji si bili pobiti Se ostali. Mati je padla z razbito glavo na smrtno prestrašeno hčerko Marijo, ki je strahu omedlela . Indijancev je padlo veliko več in veliko jih je bilo obstreljenih. Požgali so vsa poslopja. Živino in kar so mogli iz goreče hiše še rešiti, so pokradli in kakor hitro so prišli, tako li+tro so tudi odšli in odvedli seboj oropane stvari. * i | Spoznaj samega sebe! i * Fr. Angeli k. * Ko so enkrat vprašali Talesa, enega izmed sedmerih grških modrijanov, katere izmed vseh umetnosti se človek najtežje nauči, je odgovoril. "Spozna-nanja samega sebe, ker se lastna ljubezen vedno ustavlja temu spoznanju". Znano je, da je bil na Apolonovem tempeljnu v Delfih na Grškem napis: „Spoznaj samega sebe". To je bilo prvo in najvažnejše, kar je zaklieal ta malik slehernemu, ki ga je prišel vprašat za prihod -njost. Znal bi pa kdo reči: Ni li mnogo drugih reči, ki so veliko bolj važne in ki bi še prej spadale na pročelje tempeljna? N. pr. : "Ljubi svojega bljižnega" ali premagaj sam sebe?" Zakaj so ravno spoznanje samega izbrali za najbolj modro in najbolj važno reč? Gotovo le zato, ker človek ne more niti svojega bljižnega ljubiti, niti premagovati samega sebe, če ne spozna samega sebe. Tudi svetniki zelo priporočajo spoznanje samega sebe in enoglasno uče, da je to najvišja in najkoristnejša vseh znanosti, ki so jih kedaj ljudje izmislili in iznašli. "Ljudje pravi sv. Avguštin, "cenijo vede, ki nas poučujejo o nebeških in zemeljskih stvareli, xvezdoslovje, matematiko i t. d., toda spoznanje samega sebe je višja in bolj koristna veda, ko vse drnge". V resnici za človeka ni nič bolj važno in zveličavno, kakor, da spozna svoja lastna nagnjenja, svoje dobre in slabe lastnosti. "Če bi sebe videl, o človek", pravi Gospod "bi se sebi gnjusil in meni dopadel. Ker pa sam sebe ne poznaš, si sebi ljub in meni zopern". Pravo spoznanja samega sel,t je najtežja umetnost. Bog je človeku tu'esii > oči tako vstvaril, da vse vidijo izven sebe, samo sebe ne. Mi čutimo sicr, da je sramota, če človek sam sebe ne pozna in spoznamo, da je to neobhodno potrebno, če se hočemo poboljšati. Pa vendar bežimo sami pred seboj in se bojimo truda m napora, ki ga zahteva spoznanje samega sebe. Mi obžaljujemo, kakor je dobro pri pomnil nek mislec, pa vendar, nočemo tega storiti. Vzrok temu je, ker imamo predobro mnenje o samem sebi, in zato ne maramo spoznati svoje duhovne bede in •slabosti. Sram nas je, da bi ne dopadli samemu sebi in mi delamo, kakor grda ženska, ki se ne upa pogledati v ogledalo, da ne bi videla resnice. Kako pa vendar moremo najboljše spoznati samega sebe? Na to vprašanje je kaj lepo odgovoril nek pobožen samo-tar, ko ga je eden njegovih učencev vpra ,š;il o tej reči, "Da prav spoznaš samega sebe", je odvrnil častitljivi starček, "ravnaj se po tem le pravilu: Poglej gori, poglej doli, poglej na stran, poglej nazaj!" Pogledaj najprej gori, proti nebu in misli : 0 Bog, ki kraljuješ v nebesih, kdo si ti in kdo sem jaz! Kako vzvišen si ti, kako ubog grešnik sem jaz! Gospod, pre-ženi s svojo lučjo temo moje duše! Poglej doli, v globočino svojega srca! Pazi posebno na svojo glavno napako. Dokler te ne veš, je zastonj ves tvoj trud, da bi se poboljšal. Kdor neve, zoper katerega sovražnika se mora prav za prav bojevati, ta se bojuje slepo, ter tako lehko celo samemu sebi škoduje, namesto da bi uničil sovražnika, ki skrivaj toliko varneje dela, da bi te pogubil. Pogledaj rja stran, na druge ljudi! Kaj vidiš tukaj? Grešne ljudi, vsak človek ima svoje napake. Ali misliš, da si ti angelj prost vsakega greha? Ako rečemo, "da greha nimamo", pravi sveto pismo, "sami sebe zapeljujemo in resnice ni v nas". Poglej nazaj! Spomni se bratovskega opominjevanja svojih prijateljev, na grenko grajo svojili sovražnikov. Ti ti povedo, kaj si in kakšen bi moral biti. Resnične so besede sv. Avguština: "Kakor Človeka pokvarijo prilizujoči prijatelji, tako ga poboljšajo prepirljivi sovražniki'. Le če tako delamo, bomo postali v umetnosti, ki so jo že stari pogani spoznali in smatrali za največjo: Spoznaj samega sebe ! Pravo spoznanje samega sebe nam pc, prinaša seboj tudi mnogo dobrega in koristnega. Ono je edino in neobhodno potrebno sredstvo, po katerem človek najlažje spozna svojo popolno odvisnost od Boga in svoje neizmerno uboštvo, ter tako pride do prave ponižnosti srca. Spoznanje samega sebe, je pa tudi najboljša pot, če hočemo priti do spoznja in ljubezni do Boga. Če pokažemo nasprotja skupaj, se pokažejo v toliko močnejši luči. Bela barva n. pr. se nikdar bolje ne vidi, kaker če jo postavimo poleg črne. Ravno tako nasprotje je mod Bogom in človekom. Koliker bolj človek spozna, da nima sam iz sebe nič druzega kakor uboštvo in greh, toliko jasnejše bo poznal božjo dobroto in usmiljenost, ki se toliko poniža, da tako ničvredno stvar ljubi. To so kaj dobro spoznali tudi svetniki. Oni so ravno z spoznanjem samega sebe dosegli toliko spoznanje in tako iskreno ljubezen do Boga. Sv. Avguštin je navadno tako molil: "O Bog, daj da spoznam Tebe, daj da spoznam samega sebe!" In sv. oče Frančišek je cele noči prebdel v molitvi in je pri tem vedno ponavljal: Kdo si ti, o Bog, in kdo sem jaz! Spoznanje samega sebe podeli človeku tudi moč in srčnost za vse dobro. Kdor samega sebe spozna, da sam iz sebe nima nič, na kar bi se mogel opirati, stavi zato vse svoje upanje v Boga in govori z učenikora narodov: "Vse premorem v Njem, ki me močnega dela". Nikar nas naj torej ne bo sram priznati svoje slabosti, saj so to storili radi največji in najučenejši ljude na svetu. Čim več so vedeli in čim bolj so jih ljudje poviševali, tem bolj so spoznali, da niso nič in ravno s tem razodeli najvišjo modrost. "Največ in najbolje zna", pravi Tomaž Kempčan, "kdor sam sebe prav spozna in prezira". llvala lastne vesti je več vredna, kot hvala vseh ljudij. Prav je, da druge učiš, a ne tirjaj od njih, česar sam ne storiš. Naj ti ne bo na tem, za kakoršncga te kedo ima, temveč na tem, kakšen da si. Kar kdo drugim stori, zasluži, da se tudi njemu isto zgodi. Bolje je, da se nam norci smejejo, kakor pa da bi se pametni ljudje nad nami jokali. Tisti, ki sebe hvali, pa druge graja, j^ slabši od drugih. Velik nerodnež se tudi ob majhno stvar spodtakne. Najneumnejši se imajo za najmodrejšv * * | Smrt "staremu človeku!" t *. t V nekem samostanu je imel predstojnik navado pri vsakem nagovoru na svoje redovne sobrate povdarjati, kako potrebno je, da redovnik odločno napove vojsko svojim slabim strastem in poželjenju, da odločno napove boj "staremu človeku" in njegovi mesenosti. V samostanu so imeli uposljenega starega človeka, Tomaža po imenu, ki je stanoval za samostanom v mali hišici s svoje ženo. Skrbeti je moral za vrt in za snago po samostanu, za to je pa dobival prosto stanovanje in iz vrta zelenjavo in vsega, kar je potreboval za kuhinjo. Pogosto je videl, kako se patri shajajo v kapelico in tam dolgo časa ostajajo. „Patri so jako ljubeznjivi" se je večkrat pohvalil proti svoji ženki, "in vsi so mi jako naklonjeni. Res, boljše službe ne bi bil mogel dobiti, kakor jo imam tu-_kaj. Tudi k delu me preveč ne priganjajo. Samo nekaj se mi čudno zdi. Vsake štirinajst dni v petek zvečer se snidejo v kapelici in ne puste nobenega hlapca blizu. Iz kapelice pridejo pa vedno vsi resni in zamišljeni. Že večkrat sem spraševal, kaj imajo, pa mi nočejo povedati." "Stari, bi pa enkrat šel skrivaj blizu in kje posluškal, kaj govore pri teh shodih", svetovala mu je žena. "Tudi jaz bi rada ^vedela! Biti mora nekaj posebnega!" Bilo je petek po tem pogovoru. Zopet je zvečer zapel samostanski zvon in vsi-redovniki so odšli v kapelico. Velike so bile skušnjave, s katerimi se je moral boriti ubogi Tomaž. Ali naj gre poslušat k vratom? — Ne, to bi ne bilo lepo! Vendar bi pa t ako rad vedel, kaj se godi v kapeli. Nekaj časa se je boril, slednjič ga premaga radovednost in skrivaj, po prstih, se zmuza k vratom in nastaVi uho na ključavnico ter posluša. Vsi so bili tilio. Le predstojnikov glas je slišal. "Bratje, kaj še odlašamo? Še nocoj pojdimo na delo! Žrtvujmo starega človeka in sicer kar neusmiljeno in odločno! — Sicer se bo ta naš "stari človek" zvijal in prosil usmiljenja! Iznašel bo vse mogoče izgovore ,samo da bi se ga usmilili in mu še dalje pustili gospodovati tu v nas! — Vendar, bratje, bodimo brez srca! Ne po-slušajino njegovega glasu! Uničen mora biti, drugače ne bomo našli tukaj miru! In sicer uničiti ga moramo popolnoma! Zakaj dokler bo v naši bližini, nam bo vedno nevaren. Kolikrat smo že sklenili, da ga ne bomo v prihoduje več poslušali! Kolikrat sm,o mu že smrt sklenili' In vendar, zakaj mu pustimo še dalje prostora v nas? Zato, uničimo ga in živeli bomo v miru in zadovoljnosti v Bogu.. Gospod nam bo poplačal to veliko delo s svoje posebno milostjo redovne zadovoljnosti. Samo ta "stari človek" mora biti uničen!' • Tomažu je vroče prihajalo, ko je čul te strašne besede! Saj je vendar on, Tomaž, edini ' stari človek"' v hiši! Za drugega on ne ve. "Proč, proč, hitro proč, dokler je še čas" — in hitel je ven iz samostana. — "Beživa, beživa, ljuba žena, hitro beživa, drugače sva zgubljena! .loj, joj! To je grozno!" "Za božjo voljo, kaj pa je?" planila je po koncu prestrašila žena! "Beživa! Ubiti me hočejo!" "Kdo? Povej no!" "Kdo bi si misli? Na videz tako sveti možje, pa so zmožni tolike hudobije! Grozno, grozno! Beživa, beživa!" "Povej 110, kaj pa je? Kdo te bo umoril? Kateri sveti možje?" "Patri!" — "Patri? Umoriti? Tebe? .Tnz te ne razumem!" Počasi je žena izvlekla iz prestrašenega Tomaža vse, kaj se je zgodilo! "da je šel posluškovat, kakor mu je svetovala žena, da je slišal, da so patri sklenili "starega človeka" uničiti in sicer še nocoj, da drugega "starega človeka" ni v samostanu, kakor on, da jo toraj vse to veljalo le njemu, edinemu "staremu človeku" v hiši. "Joj, joj! To je grozno!" pridružila se mu je žena in skupaj sta javkala in tarnala in hitela spravljati skupaj, kar je bilo kolikor toliko vrednega, da bi takoj nemudoma odšla iz samostanske hiše še pred nočjo. Skoraj je bilo vse pripravljeno za beg, ko se začujejo zunaj glasovi in koraki!— Patri so prihajali. "Joj, Pomagajte! Policija! So že tukaj! Brž ven! Ven!" in planila sta ob* preplašena iz sobe. Toda bilo je že prepozno ! Hišna vrata so se ravno odprla in [Sv. Metod Slovenska apostola. Ta kipa, katera je naredila International Statuary Co. v Millwaukee Wise, za slovensko cerkev sv.^ttrila in Metoda v Sheboygan Wise. Co. nam je "Co" brezplačno posodila v natisek za "Ave Maria" za kar se ji tem potom zahvaljujemo in jo slovenskim župnijam priporočamo. predstojnik in še dva brata sta ustopila v hišo! "Tomaž ali niste slišali zvona, ko smo Vas že dvakrat klicali?" "Pomagajte, pomagajte!" zakričala sta preplašena stara in zbežala nazaj v sobo, prepričana, da je sedajle prišla za nju zadnja ura. "Kaj pa je Tomaž, "vpraša predstojnik sam v strahu, kaj se je zgodilo?" "Policija! Pomagajte! Pomagajte!— Proč! Sram Vas bodi! Hinavci ste vsi sku paj! Sedaj pa že vem, kaj ste! Vse sem slišal! Morivci! Pamagajte! Pomagajte!" in kričala sta naprej vsak v svojem kotu. Dobro, da je bila hišica bolj zunaj mesta, drugače bi ljudje skupaj leteli gledat, kaj se je zgodilo. "Pomirite se vendar, Tomaž, in povejte mirno, kaj se je zgodilo"! pravi predstojnik in skuša pomiriti prestrašena zakonska. "Ali se je Vama zmešalo?" "O, da bi bilo raje to, kakor pa da nas mislite tako neusmiljeno pobiti!" Ko je videl Tomaž, da redovniki noben nima orožja v rokah, dobil je pogum! "Da, da! Le delajte se nevednega! — Vse sem slišal! Bil sem pri vratih in sem poslušal, kaj ste nocoj sklepali s svojmi brati.. Čul sem dobro, kako ste pozivali vse, naj mene "starega človeka" še nocoj uničijo! — Zakaj ste tako hinavski!? Ko bi bili le malo usmiljeni, povedali bi mi 7. lepa , ako se me želite znebiti, ne pa sklepati kako bi me ubili, da bi se me na tak način znebili! Sram Vas bodi! — Žena, pojdi, kar pojdiva!" — in hotela sta oditi. "Jaz Vas ne razumem", pravi predstojnik, ki ni vedel ali bi se smejal ali kaj. "Povejte razložno, kaj je! Kdo Vas hoče ubiti še nocoj ? "Vi!" " Jaaaz?" "Da, da, Vi in nihče drugi! Jaz sem dobro slišal, ko ste rekli: Nničiti moramo "starega človeka", drugače ne bo nikdar miru !Dokler bo ,stari človek' blizu nas, nam bo vedno nevaren! Komu sem bil še do sedaj nevaren? Komu? Povejte mi!" Sedaj še le je predstojnik spoznal, za kaj se gre! Vsem trem redovnikom je ušel glasen smeh in šli so povedat v samostan, kaj se je zgodilo. Seveda smeha ni bilo ne konca ne kraja. Ubogega Tomaža so počasi prepričali, da je narobe razumel, da je "stari človek" v nas telo. s svojimi poželjenji in strastmi. Malo težko je bilo to delo prepričati oba stara, da se jima ni treba bati, vendar šlo je pa le. Ko je spoznal ubogi Tomaž kako je bil hudo kaznjevan za svoje prisluškovanje pri vratih in za svojo radovednost, obrnil se je nejevoljen k svoji ženi, češ: "Samo ti si vsega tega uzrok! Ko bi mi ti ne svetovala iti poslušat pa bi ne bilo tega. Ženske ste pa resa samo skušnjavo 1" Počasi se je pomiril in sklenil, da nikdar več ne bode prisluškoval! Vzgledi imajo veliko moč, dobri nas dvigajo kviško, slabi nas vlečejo k tlom. Xe poslušaj one, ki le učijo, temveč one, ki te prav učijo. Kar nespametni grajajo, je pametno, kar pa hvalijo, je neumno. Kar se hitro razgrejc, se hitro s hlad i. Nevednež tudi iz dobrega namena mav-sikaj slabega stori. I Naši "ta rdeči." | 2. VRSTA NAŠIH SLOVENSKIH SOCIJALISTOW. •Janez je bil dober gospodar v starem kraju. Le malo rad ga je pil. Ko je prišel ,ein v Ameriko je moral stanovati pri nekem poljskem salonerju, kateri pa ni maral stanovalcev, ako so se ogibali gostilniške sobe. "Kaj bi se bal kozareeka pive. Saj si trpel zanj! Le privošči si ga", je večkrat povdarjal svojim "bordarjem". Tako je Janez velik del svojega časa preživel v salonu pri "pul table"—igralni mizi in pa pri "bari". Žeja je seveda postajala vedno večja in vedno več je bilo treba "mokrote", da jo je bilo mogoče pogasiti — navadil se je pitja. Kolikor bolj se je pa Janez navajal pijači, toliko nemarnejši je bil v verskih stvareh, vedno manj in manj ga je bilo vi deti v cerkvi. Tako je slednjič prišel do tiste "lepe" navade nekaterih slovenskih in drugih vernikov, da gredo v cerkev le na svete čase, na Božič, na Velikanoč in pa na cvetno nedeljo po palmo. Zlasti se mu je pa cerkev zamerila, koga je nekoč dobil irski gospod župnik kraja in ga prav odločno posvaril radi pijančevanja. Kmala na to je bil še krstni boter sinčeku svojega prijatelja, pa je malo manjkalo, da ga strogi irski gospod niso zapodili iz cerkve, "češ pijancev in slabih katolikov ne smem pustiti za botre." "Le kaj f. . .mar gre, če ga jaz pijem! Seveda on bi rad moje dolarje! Duhovniki so sami oderuhi!" se je hudoval. 0(1 tedaj pa je Janez postal odločen aocijalist. "Živijo socijalizem" je rad povdarjal, zlasti kadar ga je imel malo v glavi. — "Doli z klerikalci! Doli z f... ! ki na« odirajo !" je navdušeno klical. Glejte drugo vrsto naših ta ' rdečih"! Udajanje pijači, udajanje strastem — če kak duhovnik naj povzdigne nad njim svoj svareči glas — in slovenski socijalist je narejem. "Klerikalna sužnost" ne dovoli svobode mišljenja, ne dovoljuje pijančevanja, dela za zmernost. — Ako si jaz ob sobotah hočem privoščiti malo več, pa mi ti črnogledi na dovolijo! Ubogemu delavcu ne privoščjo niti ene vesele ure, ko se mor napiti in malo poveseleti in v pijači vto-piti svoje vsakdanje skrbi. Zato proč s klerikalizmom! proč s temo! Živel socijalizem! Da, velik del naših slovenskih socija-listov razume socijalizem v tem, da sme prosto streči svojim strastem, živeti grdo, udajati se mesenosti, udajati se pijančevanju, to jim je prostost vesti! Ubog slovenski trpin je trpljenja in težkega dela navajen izza mladih dnij. Zato si ne more misliti življenja brez trpljenja. Po rudnikih, po tovarnah opravlja najtežja dela. Amerikanski delavec bi za nobeno ceno ne šel k temu delu. Naš človek je pa vesel, da ga dobi. Ni čuda, da pride zvečer domov smrtno urujen, da čuti potrebo par požirkor krepilne pijače, zlasti kjer še vode ni dobre. Ako si ga zmerno privošči, prav nič mu ne škodi, kar naj si ga privošči. Toda ko bi vedel mero! Utrujenost ga naredi nekako neobčutnega in siromak sam ne ve kdaj, napije se enkrat, napije se drugič in tako se počasi navadi — in postane pijanec. Ako bi se zvesto držal svoje vere, ako bi hodil k sv. spovedi, ako bi hodil k pridigam, ako bi prebiral dobre knjige in liste, našel bi tukaj moralne opore, da bi se ustavil nezmernosti in užival pijača zmerno. Delavec, ki ostane stanoviten v veri, res tudi lahko zajde toda s pomočjo vere premaga poželenje po nezmernem pitju. Pri spovedi dobi resnega posvarila, pri pridigah dobiva trdnih sklepov, pri sv. obhajilu dobiva milost od zgoraj in to ga drži na srednji zlati cesti zmer n osti. s(t •AVE MARIA" Februarij, 191'8. Toda sedaj pride slab list, pride ta-kozvani sicijalistovski agitator in ga ščuva proti veri, proti duhovniku, češ, "ne pustita ti veselja i t: d." in to je kakor nalašč za njegovo omahljivost. Skušnjava veliku, priložnosti dosti, žeja ve- dno večja, denarja tudi na manjka, le edin zadržek bi bil — "far", spoved, cerkev. Na, to pa ravno pravi socijalist, da je vse skupaj nič. Boga ni, vere ni, večnosti ni! "Hura"! pravi skušeni trpin, "kakor Februarij,- 191.1. "AVE MARIA" 31 nalašč za me! le pijmo ga!" in voz se zatrkola po klancu navzdolj v strast, me-senost in pijančevanje. In konec. ... ? Saj ga vsakdo sam ve! Da, vidite, tako razume velik del slo venskih takozvanih socijalistov socijali-zem in to, edino to pospešuje, da se re» med našimi slovenskimi delavci — trpini socijalizem širi. Z njim se pa pa širi pijančevanje, razuzdanost in posiroveloit. Ko bi narod res pojmoval nauk socija- f ii=i n L I<=>| U 0 Daj mi, Jezus, da žalujem! lUln O, vi vsi, ki greste po potu, postojte in poglejte, če je kaka bolečina, kakor je moja. O kaj sem ti storil, ljudstvo moje, zdaj povej, da tako žališ Srce moje? lizrna, ko bi se ujemu prišteval les zato, ker veruje v socijalistovske nauke, bi naj že bilo. Toda, tako pa naš socijalizem ni nič druzega kot moralno propadanje slovenskega delavstva. Za to pa jemljete grozno odgovornost na se, vi, zapeljani razširjevalci socijali zma! Ali morda ni tako? Preglejte, in proučite vrste svojih pristašev! šeštejte mej njimi prepričane socijaliste, ki bi poznali socijalizem in zato verovali v njega! Mislim, da bojo v to prsti ene roke zadostovali. Da, ako pregledate Vaše vrste in bi imeli le trohico usmiljenja z ubogim slovenskim delavstvom ko bi imeli le košček človeškega srca v prsih, pa bi se Vam smililo slovensko delavstvo in bi ga tako neusmiljeno ne tirali v moralno, časno in večno pogubo, da, pa bi ga ne pehali v žrelo strasti, kakor je mesenost, pijančevanje, podivjanost i t. d. Da, ko bi imeli le malo sramu, zakriti bi morali spričo tega svoj obraz sramote in sram bi Vas moralo biti, da ste zmožni svojega sobrata in svojega sotrpina tako brezčutno, tako brezsrčno pehati v gorje in sieer v najhujše gorje. Najhujši kapitalisti toliko ne izkoriščajo ubogili proletarcev, kakor jih Vi, ki se delate njihove prijatelje! Delavstvo je treba najprej moralno dvigniti, treba mu dati zvišenih idej, treba ga vzdigniti nad mesenost, nad pijančevanje, treba ga oprostiti golih strasti, potem bo zmožno sprejeti na se boj proti kapitalizmu, ker le tako bo moglo upati na zmago. Ako pa drži v eni roki bombo, v drugi pa steklenico "viške" — ako nastopa t zmozganin telesom, z tresočo roko, — st bo pa vsak prezirljivo obrnil od njega, češ: "Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti!" i Največje zlo! * * Katero je največje zlo mej našimi slovenskimi Amerikanei? Kdo ugane to u-ganjko? — Zlo med našim ljudslvom je nesrečna pijača, pivo, še bolj pa ' viška!" Veliko zlo je, ker nimajo vse naselbine slovenskega duhovnika, ki bi ga rabile! Zlo je, ker nismo edini! Zlo je, ker se tolikanj dela zoper vero in zoper vse, kar je svetega! Zlo je seveda socijalizem, ki se je razširil po naših naselbinah! Vse to je zlo! Prav imate! — Toda jaz vprašam, kaj je največje zlo? — Dobro bom pa jaz povedel! Čujte! i%Tjajvečje zlo in največja rak rana ua našem izšeljeništvu je to, da zakonski možje doma pustijo svoje žene in sami odidejo v tujino. To je največje zlo! Vsa druga zla človeka velikrat nasrečnega narede! To zlo, pa skoraj vedno! Zakonska dva sta si prisegla pred oltarjem, da bosta celo življenje skupaj /ivela, v križih in težavah, t žalostnih in srečnih dnevih! Če bo eden lačen, lačna bosta oba, ako bo eden strgan, strgana bosta oba, ako bo eden imel v obilju vsega, imela bosta oba. Vedno bosta skupaj, do smrti, dokler mrtvaška kosa ne bo prerezala vezi zakonske ljubezni in zvetobe. * Toda, naenkrat pade možu v glavo, da bo šel v Ameriko! "Ti, Micka, v Ameriko Kreni!'' "Kaj ti je pa to v glavo padlo?" "Saj vidiš, dolga imamo vedno več! Ne kaže drugače!" "Pa greš sam?" in prestrašena verna žena pogleda v oči svojemu možu. "Sain! Saj ne bom šel za dolgo!" In res gre sam, žena pa doma ostane! O, da, ako hodi slovenski misijonar po naselbinah in gleda delovanj*, življenje in mišljenje mnogih teh pol fantov, kako ga srce boli! Kaliko tisoč in tisoč zakonskih vezi je bilo že zrahljanih, koliko tisoč iu tisoč jih je ž« potrgalo. ker je bila razdalja prevelika in predolgo easa. Tako je postala nesrečna ne ena oseba, ampak cele družine. Zato je bil jako umesten predlog nekega " congressman'' V Washingtonu, ki je predlagal naj se vsakega naseljenca strogo izpraša glede njegove žene in družine! Gotovo bi bilo jako umestno, ako bi se glede tega postave še poostrile! Pa ne samo za može je to zelo slabo! Morda še večkrat je to slabo za ženo! Mož ženi pošilja denar domov, žena si pa rada privošči. In koliko zla je že povzročilo doma v starem kraju tak razdeljen zakon! Tega ni treba povdarjati! Vsakdanja skušnja kaže dovolj žalostnih slučajev. Zato, slovenski mož! Nikar sam v A-meriko! Zato slovenska žena, nikar nie pusti moža samega v tujino! Ali oba, ali pa nobeden ! Božja previdnost. * B. Angelik, of m. ★ 1. Vse pride od zgoraj. Nek imeniten angleški velikaš se je hotel prepeljati iz Irskega na Angleško. Rayno, ko je hotel stopiti na ladijo je pa del in si je zlomil noge. Njegovi prijatelji so ga obžalovali in pomilovali, on je pa rekel: "To je gotovo meni v korist! Vse pride od zgoraj!" Prašali so ga, kako more biti dobro, če si kdo nogo zlomi in kako mu more to koristiti? Na to odgovori pobožni grof: "To božja previdnost bolje e, kot jaz! Jaz ostanem pri tem, da je za me koristno, da sem si nogo zlomil." Kmalu se je pokazalo, kako prav j'3 imel. On je ostal na Irskem radi tega, la-dija se je odpeljala in potopila. Vsi, ki so bili na njej, so se potopili. Zlomljena no-j*a je toraj grofu rešila življenje. Iz tega lahko spoznamo, kako resnične so besede sv. Pavla: "Vemo pa, da njim, ki Boga ljubijo, vse k dobremu pomaga." Zares, vse pride od zgoraj! Bog je svet vstvaril in ga neprenehoma ohranjuje in vlada. Velik je Bog v svoji vsemogočnosti! Vse, kar hoče, stori, le s svojo voljo. Če pogledamo egiptovske piramide, cerkev sv. Petra v Rimu in vse druge veličastne stavbe, tedaj pač občudujemo človeško moč in umetnost. Toda, koliko milijonov rok, se je moralo truditi, koliko najraznovrstnejšega orodja je bilo treba, predno je bilo vse to dovršeno! Koliko ljudi je bilo treba že zato, da so spravili skupaj vse potrebno ka- menje in pesek. Imamo li mi ka.j uzroka biti na to ponosni? Prav nič ne! Pridi človek in poglej si druzega zidarskega mojstra! Temelj, na kateremje naredil zemljo s hribi in dolinami, z jezeri in morjem, veličastno nebo s soln-eem in luno, ter milijoni raznih zvezd, je zopet — nič! On ne potrebuje nobenih delavcev, nobenega orodja, brez vsakega truda, v enem trenutku je vse storil! On je rekel in bilo je to storjeno. On je ukazni in bilo je ustvarjeno! ' Po pravici je toraj rekel sv. Avguštin: ' O Vsemogočni, Tvoja vsemogočna roka je vedno ista! Ustvarila je v nebesih angelje in na zemlji črviče! Ona ni v njih nič bolj veličastna, ,v teh ne ponižana, ker kakor ni mogla nobena druga roka ustvariti angelja, tako ne more tudi nobena druga roka ustvariti najmanjšega lista na drevesu. Vsemogočna je Tvoja roka, o Gospod! Njej je vse na enak način mogoče!" Isti Hog, ki je svet ustvaril, ga tudi ohranjuje in sicer tako dolgo dokler on hoče. Če arhitekt zida hišo in gre proč, tedaj ostane hiša nepokvarjena. Druga reč pa je s svetom. Ako bi Bog le en trenotek odtegnil svojo roko, bi se celo vesoljstvo spremenilo zopet v nič! To je tudi čislo umljivo. Arhitekt da hiši le obliko, pravi znan pisatelj Vetzel, gradiva mu pa ne da, kajti to je že o Hoga ustvarjeno. Neobdelano je siecr. tod-i nase sprejme vsako obliko. Kaj druzega je pa s poslopjem celega sveta, Bog mu ni dal samo oblike, ampak je ustvaril tudi gradivo. Kakor je toraj svet iz nič nastal, tako bi se tudi sam po sebi povrnii zopet v nič, če bi ga božja roka ne podpirala. Skala ostane na hribu, dokler ima dovolj podpore. Kakor hitro izpere dež pesek in ji omaje temelj, takoj se zvali vsijtd zakona težnosti z velikim hruščem v dolino. Ravno taka je s svetom in z vsem, kar je na svetu. Sam iz sebe ni svet, ni, nobena stvar nič in v nič bi se povrnila, ko bi Bog samo za en trenutek odtegnil od nje svojo podpirajočo roko. "Kako b' moglo kaj obstati, ako bi Ti ne hotel." pravi sveto pismo. Če toraj še bije naše srce, če še stoje gore in sije sleherni dan solnce, se to zgodi edino za to, ker Bog nosi vse z be sedo svoje moči. Smo li že katenkrat to premislili? Smo se li že kdaj Bogu zahvalili, da nas ni pustil umreti v naših grehih? Se li zahvalimo zjutraj Bogu, da nam je podaril še en dan? In zvečer, da nas še ni doletela smrt? Če resno premislimo te resnice, se bomo li tedaj upali žaliti svojega Boga in Ohranitelja? Žaliti Njega, ki lahko sleherni trenotek od nas odtegne svojo roko in nas pahne v pekel? Mislimo si moža, čigar stegnjena roka drži otročiča nad prepadom, če ga le za en trenotek spusti iz roke, tedaj se bo razbil v prepadu. Se bo li ta otrok upal mo/.a, kiga drži, zasmehovati in zaliti? V ravno taki nevarnosti smo mi. Naše življenje je odvisno od božje volje, kakor na niti nas drži njegova roka nad prepadom. Če jo le za hip odmakne, je po nas in če smo mogoče v slami smrtnega greha, smo pahnjeni za vedno tja, kjer je jok škripanje s sobmi. Sv. Efrem je bil sin kmetškiii stari-šev. Že od mladosti je lepo krščansko ži-. vel. Le v časih so mu prišli dvomi glede božje previdnosti. Mnoge reči namreč so se 11111 zdele samo slučajne. Na svojem po tovanju je prišel k nekemu ovčjemu pastirju, pri katerem je prenočil. Po noči so prišli volkovi in raztrgali in deloma razgrnili vso čredo. Pastir pa vsega tega ni zapazil, ker je bil pijan. Ko so toraj prišli lastniki ovac in jih našli niso prijeli so pastirja in Efrema ter ju zaprli. V ravno isto ječo sta pa prišla še dva po nedolžnem obsojena jetnika. Enega so dolžili prešestva, drugega umora. Tu se prikaže Efremu v sanjah neki mož in mu reče: "Trpi udano, spoznal boš božjo previdnost! Premisli ti svoje življenje in vprašaj tudi druge jetnike in videl boš, da se Vam ne godi krivica!" Ko se Efrem zbudi in premišljuje, se spomni greha svoje mladosti. Iz razposajenosti namreč je pognal nekdaj kravo ubogega moža vT gozd, kjer je poginila. Ko pove to svojima tovarišema, mu tudi ta dva razodeneta svoje pregrehe. Ta, ki so ga dolžili prešetva, je iz zanikerno-sti pustil nekoga "vtoniti, oni je pa za denar krivo pričal. Zdaj so pripeljali v ječo tudi one može, za katere je Efremov tovariš krivo pričal. Iz tega so vsi spoz nali, da so bili sicer nedolžni glede teh pregreh, katerih so bili odolženi, da so pa mogli trpeti kazen za prejšnje zmote. Prve tri jetnike so izpustili, druge pa usmrtili. Po oprostitvi prikazal se je oni mož še enkrat Efremu in mu rekel: "Pojdi domov in delaj pokoro za svoje grehe." — Bodi prepričan, da Božje oko vse vidi in vlada. 2. Oče naš, kateri si v nebesih. . Oče naš, kateri si v nebesih, tako molimo v najkrasnejši molitvici, katero nas je učil Gospod sam, v "Očenašu." V nebesih j ti naš oče! Ta miselj je tolažila svetnike božje v vseh okoliščinah njihovega življenja. Svetemu očaku Frančišku je oče odrekel vsako dedščino, ker je zoper njegovo voljo stopil v duhovski stan, in je vse svoje premoženje razdelil mej uboge. Zaradi tega pa naš svetnik prav nič ni bil pobit, ampak je veselo rekel: "Ker nimam več zemeljskega očeta, sedaj toliko zaupljivej-še rečem. "Oče naš, kateri si v nebesih!" V nebesih toraj imamo očeta. Kolika tolažba je to za nas! Kako zaupno toraj lahko pogledamo priti liebesom, od kar je Jezus postal naš brat in nas s tem storil otroke nebeškega Očeta. Saj nas je Kristus sam opozoril na veliko skrb in ljubezen nebeškega očeta do nas. Iz mnogih zgledov naj navedem le enega! "Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli, tudi ne za svoje telo, kaj boste oblačili! Ali ni življenje več, kakor jed in telo več, kakor oblačilo? Poglejte ptice pod nebom, ki ne sejejo in ne žanjejo in ne spravljajo v žitnice in Vaš nebeški Oče jiii živi Poglejte lilije na polji kako rastejo! Ne delajo in ne predejo, pa Vam povem, da še Salomoni v vsi svoji časti ni bil tako oblečen, kakor ena iz njih! Ne skrbite tedaj,kaj bomo jedli in kaj bomo pili, ali s čim se bomo oblačili, vsaj ve vaš Oče nebeški, da vsega tega potrebujete!" Se li more pri takih besedah najti človek, ki bi obupaval? Ne, kristjan moj! Le poglej proti nebesom in zaupaj na Boga! Na milijone in milijone rastlin je na svetu! Bog skrbi za vse! Vsaki daje potrebnega solnca in dežja, hrano in rast, da lako dobe obliko in barvo, ki je primerna njihovi vrsti. Bog skrbi dalje za živino. Po naukih naravoslovcev je samo žuželk nad serem in sedemdeset tisoč vrst. In vse te hočejo vsaki dan kosilo in kako različen okus imajo! Ene hočejo imeti to, druge zopet kaj drugega. Za vse skrbi ljubi Bog! Toda kaj počno v mrzli zimi? Tudi tu je preskrbljeno, da ne poginejo lakote. Nekatere po zimi spe, druge dobe gorkejšo obleko in so tako ustvarjene, da tudi pod snegom najdejo hrano, druge si že po letu preskrbe potrebne hrane, spet druge odidejo v gorkejše kraje. Nimajo koledarja, pa vendar vedo, kedaj je čas, da odptujejo. Ore se niso nikdar učile zemljepisja in vendar najdejo pravo pot. I'osebno pa Bog skrbi za človeka, naj imenitnejše bitje na zemlji. V skrbeh si zaradi hrane. Malo si pridelal, zaslužek je slab, družina pa mnogoštevilna. Stori, kar je rekel Gospod: "Iščite najpoprej božjega kraljestva in njegove pravice in vse to Vam bo pri vrženo." Xa Grinlandskem ni lesa, hiš ni mogoče zidati. Mraz je strašen, da celo morie zamrzne in zima traja devet mesecev. S čim se ljudje tam pač oblačijo ?Glej, Bog je dal belemu medvedu, ki je tam doma, gorek kožuh, s katerim se človek oblači. Njegov kožuh je tako gorak, kakor je zima mrzla. Zaupaj toraj, kristjan moj, trdno na Boga, On je dober do ljudij. Seveda ne smemo rok križem držati in čakati, da bi nam pečeni golobje leteli v usta ! Ne ! Kajti v načrtu božje previdnosti je, da delamo in se trudimo za svoj kruh. Bog ni dal človeku zastonj razuma in zmožnosti za delo in če mi storimo svojo dolžnost, tedaj bo Bog gotovo tudi za nas skrbel. Župnik Borger je v Parizu pridigal o božji previdnosti. Nekaj dni pozneje je prišel neki mož v stanovanje in mu je rekel : "Vaša pridiga v nedeljo je bila zelo lepa, pa vendar ne morem verovati na previdnost božjo. Jaz sem mizar, imam ženo in tri otroke. Vsi smo pošteni in delamo pridno in radi. Vsljed goljufije nekega dolžnika pa me vseeno čaka beraška palica. Konec tega meseca moram nekaj plačati, kar pa ne moreni storiti. Drugega pa tudi nobenega ne poznam, da bi mogel pomagati. Miselj na sramoto, ki me čaka, je uzrok, da sem sit življenja. Duhovnik na to odpre predal, vzame svoto denarja in ga izroči mizarju z besedami: "Tu imate sto frankov. Bogata gospa mi jih je včeraj izročila za uboge. Ni li to božja previdnost?" Bog pa slednjič tudi vse vodi k cilju, za katerega je svet ustvaril, namreč v svojo čast in blagor ljudem! On je najvičji Gospod in ima vse v svoji roki. On vse urejuje y naravi in človeškem življenju. Nič se ne more odtegniti roki božji. Nič se ne zgodi brez njegovega pripuščenja! Vse je le božja naredba. In kako dobro je, da neskončno modri Bog vse vodi in vlada! Kakšna zmešnjava bi nastala, ko bi ljudje dobili oblast v roke ! C'e bi Bog le za par dni dal ljudem oblast čez vreme. Tedaj bi lončar hotel imeti solnce, da bi ložje lonce sušil, vrtnar dežja, za svoje zelenjavo, krovec bi hotel vihar, da bi s popravami streh imel kaj dela. In če bi bil steklar gospodar; tedaj bi moralo najmanj kamenje deževati. Iz tega lahko spoznamo kako dobro je, da Bog vse urejuje. U Vi ste se gotovo dogovorili... Jsr>od doktor, kaj naj storim proti temu? — Popolnoma jednostavno Ne uživajte nobene stvari, ki draži človeško kri, he alokhola, ne kave ne čaja. — Kaj, kave ne? — Nikakor! Kave ne smele! Morda sem pretrd z Vami? —O gospod doktor, kako sem Vam hvaležna, da mi tako prav svetujete in Vam popolnoma zaupani Vi ne veste., kako se znam jaz premagcati in zatajevati, ako treba. Tretje dejanje. (Drugi dan po veliki noči zvoni Mrs Kovač vsa vesela na vralui svoje prija teljice). Ravno prav si prišla, draga prija teljica. Danes smo se malo zakasnili s kavo, jo boš še ti lahko takoj z nami ča šico vzela. — Hvala ti, draga moja. Jaz kave že dolgo več ne pijem. - Ti, da ne piješ več kave? Gospod doktor mi je zabranil, ker kava zelo razdražuje živce, saj veš, kako sem jaz vedno nervozna. Moš vzela pa saj malo čaja z uaini. Ta ne škodi. Tudi čaja ne pijem iz istega razlogu- Veš kaj, to pa ni lepo od tebe! Draga moja, kar človek mora storili, to mora in ni nobenega vprašanja. A kaj bi ti rekla, ako bi ti jaz povedala, da že od pepelnicc ne jem ne mesa ne pjem ne kave, ne čaja, da jem samo malo mesa vsaki drugi dan in da vstajam vsaki dan za dve uri bolj zgodaj ! — Toraj si se tako postila cel štirideset danjski post? Jaz, postila? Jaz se postiti ne 1110 rem. Jaz se le točno držim .zdravnikovih prepisov, malo mleka zjutraj, zvečer samo malo jedil, a mesa nikdar zvečer. — Tako si živela od pepelnice? — Da, in od tedaj se izvrstno počutim. — Da, to vidim na tebi. Tako izvrstno še nikoli nisi izgledala, kakor izgledaš sedaj. In glej, ti si strožje držala štiride setdanjski post, kakor pa je ukazano od cerkve. — Res? misliš? — Seveda! Ti si se postila še ob nedel jah, ko vendar ni ukazano. — Toraj pa ni tako težko držati post! Četrto denjaje. (Vrata se odpro in v sobo stopi g. doktor.) — Kako sem srečen ! Vse sem dobil sku pa j in mi me bo treba iti k vsaki posebej. — Toda ena izmej njih se ravno jezi na Vas! Veste, gospod doktor, da niste ravno lepo z menoj ravnali? — Kaj mislite s tem reči, Mrs. Kovač? — Gotove ste se vi na pepelnico, ko sem bila pri Vas, preje dogovorili z go spodom župnikom, da ste me tako prisi lili k postu. - O nikakor! Toda jaz ne morem za I o, ako se cerkvena postna postava popolnoma zlaga s zdravniško vedo in nalaga post osebam, katerim malo zatajevenja ne škodi. Znani francoski pisatelj Abbe Segur je na stara leta oslepel. Radi tega ni smel več maševati. Voljno je prenašal 1a križ in se ni pritoževal nad božjo Previdnostjo. Toda silno je pogrešal presvete daritve sv. maše. Tudi mu je bilo silno težko ko ni mogel velikrat po cele dneve ven iz hiše, da bi šel v cerkev pred Presveti Zakrament obiskat Jezusa in se z njim malo pogovorit. O času velikega romanja Francozov v Rim, vzel ga je nek prijatelj seboj. Mil je tako srečen, da je bil sprejet tudi v avdijenco k sv. Očetu, ki je — Toraj ste Vi naredili samo nekaj, kar se slučajno zlaga s cerkvenimi zapovedmi ? — Da! In kolika sreča za ljudi, ko bi se vsi, ki so zdravi držali teh pravil. Ko se je nabralo po telesu preveč krvi in soka vsljed zimske hrane, treba spomladi rabiti dvojno sredstvo, da se tim zlim po sledicam odpomore. Zdrževanje od mesa in zelo urejeno življenje in hrane je jedina pomoč. Postna postava katoliške cerkve pa kakor nalašč tej potrebi odpomore in predpisuje naredbe, katerih najmodrejši zdravnik ne bi mogel modrejše predpisat', Duša in telo imata pri tem obilno korist. Kar se pa tiče oseb, ki težko delajo in potrebujejo vendar-krepilne hrane; tem se pa itak ni treba postiti. — Čujete, gospod doktor, Vi govorite, kakor bi bili kak duhovnik. —Da. Toda priznati Vam moram, da nisem katolik .Toda govorim kakor zdravnik z dolgoletno skušnjo. Morda drugi zdravniki ne govore tako. Toda uverjeni bodite, da mislijo vsi enako. — Res? —Da. Jaz imam pa navado, da to, kar mislim, tudi povem. (Gospa Kovač se je od tedaj vsako leto postila in ni nikdar več gospoda župnika prosila nobenih polajšav.) slepega duhovnika silno ljubeznjivo in sočutno sprejel. Slednjič se ojunači sle pi duhovnik in prosi sv. Očeta dovoljenja, da bi smel imeti Presveti Zakrament v svojem stanovanju, kjer bi ga mogel obiskovati kadar bi hotel. Sv. Oče so mu rekli: "Radi bi ti to dovolili, toda, to je nekaj nenavadnega in se težko dovoli". Poteze na obrazu slepca so se zgubančile 11 videlo se mu je, da ga je 1a odgovor globoko potrl. Očetu ni ušlo to in milo so pogledali v te mrtve oči duhovnika, ki je oslepel le radi preobilnega dela O □ □ "Ad Consolationem!" □ 0 [c o v pisanju sv. knjig. Solza jim je kanila iz oči, zato so ljubeznjivo rekli "Sit tibi a d eonsolationem" •— "Naj ti bode v tolažbo!" Prišedši domov postavil si je v svojem stanovanju mal altarček s tabernakelj-iiom, na katerega je dal zapisati besede: „A<1 eonsolationem!" — "V tolažbo". Tu je potem premolil cele ure in našel v s,voji bedi tolažbe in pomoči. "V tolažbo", tako moralo biti napisano na vseh naših tabernakeljnih! "V tolažbo", tako bi moralo biti napi-kom Eve je postavljen Tabernakelj v žu-pni cerkvi! "V tolažbo" nam stiskanim človeškim srcem biva v tabernakeljnu naš mili in dobri Jezus, dan in noč, noč in dan, zaprt, kakor v ječi in nas čaka in nas vabi k sebi • "O, vi vsi, ki se trudite in ste obteženi, zakaj ne pridete k meni, da Vas bom po-krepčal in potolažil?". Človeško stiskano srce! Tudi tebi, prav tebi veljajo te besede! Tudi za te, prav na te čaka in ima že pripravljeno tolažbo, na te čaka in ima že pripravljeno tolabo pomoč! Zakaj ne greš tja? Ako bi ti kak tvoj dobri prijatelj rekel : Kadar koli boš v stiski za denar, pridi k meni, pa ti bom rad pomagal. Kako z veseljem bi tedaj ti v vsaki stiski hitel k temu prijatelju in ga prosil pomoči. In ako bi bil v stiski in bi ne hotel iti k njemu, bi ti vsak rekel lahko: Prav mu je, naj le trpi, zakaj je pa tako neumen, da ne gre k svojemu prijatelju, ki bi mu rad pomagal! Enako velja tebi! Imaš dobrega Prijatelja, ki te ljubeznjivo zagotavlja, da ti bo vselej pomagal, kadarkoli boš v stiski, kadar koli boš v težavah. Poslušaj ta glas, pojdi k Jezusu ! ! Pomen 40 -urne pobožnosti. i | Rev. J. T. (Dalje.) * Ali ni tedaj Vsem jasno, da brez Boga ne moremo ničesar storiti!? Ali moremo tedaj zadovoljiti trpina brez vere, brez Boga? Nikdar ne, Bog, ali bolje vera, živa vera v Boga, ne otežuje dela, pač pa ga olajšuje, oslajuje, ga stori bolj lahkega, uspešnega! Brez vere, prijatelj, ne boš bolj bogat, ne boš več zaslužil, ne boš imel krajšega delavnega časa, ne vsega tega ne bode, pač pa boš vedno bolj nezadovoljen. Brez Boga ni sreče, ni zadovoljnosti! In vera naj ne bi mogla rešiti povoljno tako težkega delavskega vprašanja? Ali je sv. Peter, potem ko je vrgel mrežo na besedo Jezusovo, delal tudi zastonj ? Ali ti, kristjan, ako si dober katoliški kristjan, zato morda težje prenašaš vsakdanje delo, kot pa tvoj brezverni ali saj neverni tovariš? Ne, gotovo ne. Vem, tla te teži delo da te mučijo skrbi za vsakdanji kruh sebi in svoji družini, a pred vsem tem te vselej povsod spremlja trdna vera, da ti po tem težkem delu zašije boljša bodočnost, sreč- na večnost. Ti dobro veš, da si popotnik na zemlji, da ti šele potuješ proti svoji pravi domačiji. To je, kar ti daje moč in pogum tudi pri še tako trdem, mučnem delu. "Naj bode volja božja, saj trpljenje ne bode vedno trpelo ker po vsem tem pride večno veselje... " Kaj misliš, dr. prijatelj, kdo te navdaja s takimi mislimi, kdo li daje moč in pogum, da si pripravljen jvolj 110 prenašati vse težave svojega stanu?. . . Sv. vera, pred vsem pa Jezus Kr., ki se združuje s teboj v zakramentu sv. R. T. Že pok. papež Leon XIII. je upeljal po katoliškemu svetu tako imenovana evharis tična zborovanja, ki se obhajajo vsako leto na različnih krajih, in h katerim se zbirajo katoličani vsega sveta. Tak shod selje obhajal lani na Dunaju... Kakšen namen pa imajo ta zborovanja? Na kratko lahko rečemo, vsi zborovalci najsibodo poleni cerkveni knezi, duhovni, posvetni ve-likaši, ali navadno priprosto ljudstvo, so kakor sv. Peter, ki je odgovoril Jezusu na njegovo vprašanje," ali me hočete tudi vi zapustiti?" odgovoril "Gospod, kam naj gremo, ti imaš besede večnega življenja." Da, okoli Jezusa se zbirajo, da mu očitno pokažejo svojo ljubezen. . . Kar se je tedaj godilo v Kafarnaumu, ko so mnogi Jezusa zapustili, mnogi pa z apostoli ž njim ostali, tako tudi sedaj mnogi Jezusa zapuščajo, drugi se ga tembolj tesno oklepajo, da se ob Jezusovi ljubezni naslajajo, da se uče ga tem bolj ljubiti. Toda, po kaj pa smo šli tako daleč, kaj ni slovesnost 40-urne pobožnosti tudi nekak evharisti-čen shod, kjer se zbirajo dobri katoliški kristjani, da počaste Jezusa v najsvetejšem zakramentu? Ali se niste tudi vi zbrali, da Jezusa očitno počastite te dneve češčenja? S kakim namenom pa se tukaj zbirate te dneve očitnega češčenja? Počastiti Jezusa Kristusa v zakramentu sv. T. R., zadostiti mu za vsa strašna razžal-jenja,ki mu ga provzročajo brezverni kristjani, in končno, da se žnjini sklenete pri sv. obhajilu za nadalni boj, dušni in telesni... O, kar je Jezus govoril nekdaj v Ku-farnaumu judovski množici, to velja tudi z p nas vse, saj je naš božji, ali recimo naš evharistični Zveločar vse to, kar je obljubil leto poneje tudi spolnil, ko je v resnici pripravil za nas svojo nebeško večerjo. "Vze- mite in jejte," te njegove besede veljajo tudi za nas vse, da, slišimo jih danes ^'vzemite in jejte" in "jaz ostanem z vami vse dni do konca sveta." Naj li dvomimo o resničnosti njegovih besedi? Nikakor ne! Pre pričani smo, da je sam zatrdil rekoč: "Nebo in zemlja bota prešla, moje besede ne bodo prešle!".. . Zato pa hodimo po poti, ktero nam je sam pokazal, rekoč: "Ja sem pot, resnica in življenje." Bati se nam ni treba, ker to pot življenja nam sam Jezus Kristus razsvitljuje, pot do nebeškega Očeta, do večnega Boga. Apostol Filip bi rad videl nekdaj Očeta, a kaj mu odgovori Jezus Kristus? "Kdor mene vidi, vidi Oče ta." Kje pa najdemo Jezusa? "Jaz ostanem z vami vse1 dni do konca sveta." Kje tedaj ga najdemo? Vidiš, dr. kristjan, on di nad tabernakeljnoni ga vidiš, največkrat pa zaprtega v tabernakeljnu, v skromni podobi kruha, toda le z očmi sv. vere. Tako imaš, kristjan, natančno označeno pot, po kateri imaš hoditi do gotovega zveličanja. Ali znaš, dr. kristijau, kdaj se katoliški kristijan pokaže res značajne-ga katoličana? Takrat, ko ga vidimo pri obhajilni mizi. Zato pa,"poskusite in prepričajte se, kako sladak je Gospod," ne 1> sedaj, ampak vedno, kadar ga vredno sprejmete pri sv. obhajilu... NOVE "Pot v nebesa" ali življenje udov tretjega reda sv. Frančiška S., ki med svetom živijo. Ta znana, splošno priljubljena molitvena knjiga za tretjerednike je izšla ravnokar v novem šestem natisu. Molitve-nik je spisal O. Nikolaj Meznarič, posebna prednost te izdaje je izredno priročna oblika, ki se odlikuje preko vseh prej čn ji h izdaj. Molitvenih je spopolnjen glede najnovejših določb sv. stolice in bodo torej ;>. redniki segli splošno po njem, ker je edina povsem zanesljiva in popolna molitvena knjiga za tretjerednike v slovenskem jeziku. Kljub izredno prikupljivi zunanji opremi in velikim dobavnim stroškom se prodajna cena za molitvenik ni dvignila in znaša za rudečo obrezo 50c., za zlato obre- zo 75c., šagrin, zlata obrezo $1.20. Knjigo jo založile "Katoliška Bukvama" v Ljub ljani. Ker pozna ta molitvenik že skoro vsak slovenski tretjerednik, ni treba na tem mestu natančneje opisovati, njegove krasne in vzvišene vsebine. Družbenik Marijin. (Izdalo škofijsko vodstvo Marijinih družb). Cena knjigi vezani v platno z rdečo obrezo 50c., z zlat«) obrezo 65e., vezani v fin šagrin z zlato obr. HOc. Za Avstrijo list izhaja v ljubljani. Odgovorni urednik Fran Rus.