35
Glavni urednik Marjan Horvat
Odgovorni urednik Ciril Brajer________
Telefon: 313-942
i
l)
Naročnina in prodaja:	ii
321-255	'
ii
Telefaks: 311-956
časopis slovenskih delavcev šsžsfSžšSL
Ljubljana, 27. julija 1995, št. 35, letnik 54, cena 210 SIT
Odkar smo državljani dobili demokracijo, se je vse zelo spremenilo. Državljani(ke) smo pričakovali, da bo še boljše kot v socializmu, toda ni tako, zato smo bridko razočarani. Kapitalizem nam je prinesel žalost in obup. Odpuščenih je nad 100.000 delavcev v industriji, 10.500 delavcev v kmetijstvu, 5.500 delavcev v gozdarstvu, 4.800 v trgovini in več kot 2.000 v gostinstvu. Desettisoče državljanov, ki so pričakovali boljši jutri v demokraciji, pa so dobili brco po tridesetih in več letih dela. Delavci in njihove družine so postali socialni podpiranci. Tisti, ki ne dobijo nič, pa so reveži, berači.
Ko smo se opredeljevali za samostojno Slovenijo, se nismo opredelili za tujo veleposest in cerkveni fevdalizem. Cerkvena gospoda, duhovščina bo največji veleposestnik v Sloveniji, državljani pa uboga tlačanska raja. Tisti državljani, ki imajo danes še zaposlitev, po več mesecev ne dobijo plač, delodajalci, izkoriščevalci pa bogatijo na delavskih hrbtih. Delavci so danes nezaščiteni. Obupanci imenujejo demokracijo Pepelka. Ali ni ustvarjalcem demokracije nič nerodno ali jih ni nič sram, da so državljane pahnili v takšno obupno stanje, da človeka tak oboli, v ko vse to opazuje. Kapitalizem v svetu kronično spremljajo brezposelnost in berači. Bomo postali dežela hlapcev, dekel, viničarjev, dninarjev, pastirjev, sužnjev, brezdomcev, beračev?
Ida Opresnik, Kotnica 3, Celje
Prof, dr. Rado Bohinc v intervjuju 7a Panoramo:
Notranje lastništvo se je pojavilo v najbolj grobo organizirani kapitalistični državi, v ZDA, za blažitev nasprotij med delom in kapitalom
			
			
u,M,,,im•• Mjan	m«* w«u»			
TE, sreda 14°°
Kot nam je povedal Gregor Miklič, so pripravljalni pogovori med sindikati o spremembah plačne politike pokazali, daje mogoče delodajalske in sindikalne predloge sprememb strniti.
Najboljša rešitev bi bila, da bi podjetja namesto izhodiščnih plač, za izračun mase plač po kolektivi pogodbi uporabila kar osnovne plače iz pogodb o zaposlitvi.
Druga varianta pa bi izplačevalcem omogočila, da bi v izračunu plačne mase upoštevali dejansko opravljene ure z dodatki za nadure in delo ob dela prostih dnevih.
Predlogi delodajalcev naj bi bili podlaga za odločanje na sejah eko-nomsko-socialnega sveta o zahtevkih konkretnih podjetij za povečanje dovoljene mase plač. Predstavniki sindikatov ocenjujejo, da bi na ta način lahko zadovoljivo rešili probleme v zvezi z izplačili v veliki večini podjetij.
UPOR SUŽNJEV
Politično nezrelo dejanje 49 poslancev
(komentar Cirila Ribičiča na 2. strani)


i P, U T rifmi	' m
| ;	-u-ti 'LJl
C	^
Zmot(a)ni
poslanci
Nekaj je zdaj povsem jasno. Imamo takšne poslance kot smo jih izvolili ali pa so nam jih stranke postavile prek nacionalnih list. Se zdaleč si ne zasluzimo takšnih delaholikov v parlamentu, ki dobesedno “izgorevajo ” na svojih delovnih mestih. In da bi jim nekako povrnili izgubljeno energijo pri poslanskem delu, bo že treba kaj postoriti zanje. Prihodnjič na volitvah! Sami so se nam dali v zobe, njih devetinštirideset, s predlogom zakona o privilegijih pri njihovem upokojevanju in odpravninah. Včasih smo v našem časniku uporabljali za tovrstne hotenja naših vrlih poslancev sintagmo “svinje pri koritu ”. V današnji DE in v njeni prilogi Panorami se je kar nekaj piscev (ne)posredno lotili razčlenjevanja “akcije 49 poslancev” Če se ob tem zamislimo o stiskah delavcev in drugih državljanov in državljank Slovenije, kar prav lahko razberete iz naših zapisov, potlej več ni moč najti ustrezne besede za njihovo (ne)početje.
X__________________J
v	v v
v
DAVKOPLAČEVALČEV ALI...?
Franci Gerbec, predsednik upravnega odbora o stavki:	Drago Gajzer, predsednik stavkovnega odbora pa:
“Stavkamo, ker še nismo dobili četrtine regresa za letni dopust. Za to izplačilo smo se z vodstvom podjetja dogovorili, da bo izvedeno najkasneje do 21. julija.
Zaradi regresa smo pristali na zamik junijske plače. Nespoštovanje dogovora o izplačilu regresa je preseglo mejo delavskega potrpljenja. Tam je v zadnjih letih preživel veliko stavk. Nekatere so bile zelo dolgotrajne, vendar nobena ni imela usodnih posledic.”
Več o stavki v Tamu na 4. strani.
“Stavka nima realne podlage, pomeni le dokazovanje moči predsednika stavkovnega odbora. Stavka lahko skupaj z nekaterimi drugimi potezami privede Tam do zloma. Firma v Tamovem položaju ne bi nikjer v svetu izplačala niti tolarja iz naslova regresa. Človek dobi občutek, da jim ni do dela in da bi raje prešli na socialno blagajno. Njihovo ravnanje ruši zaupanje udeležencev pri sanaciji. Tisti, ki svoje interese postavljajo nad oživitev proizvodnje, postavljajo sanacijo Tama pod velik vprašaj.”
E
27. julija 1995
DRUGA PLAT
Upor sužnjev
Politično nezrelo dejanje 49. poslancev
Piše: dr. Ciril Ribičič
Res je, da javnost že dalj časa pozorno in kritično spremlja naše delovanje. In ravno zato si po vsakodnevnem stresanju primitivizma in vsestranskih neslanosti, v katerih prednjačijo Poljšak, Geržina in Hvalica, po neprepričljivih obstrukcijah opozicijskih strank in vladne SKD, po nepotrebnih zapletih s širokim tolmačenjem imunitete, po večkratnih poskusih zviševanja poslanskih plač in drugih za javnost nesprejemljivih potezah, ne bi smeli zadati novega samomorilnega udarca s predlogom sprememb zakona o poslancih. To je pika na i, ki ima v javnosti magičen učinek kot mesečina, ki Prešernovemu popotniku v Afriki odkrije, kaj se dogaja okrog njega: “Nebo odpre se, luna da svečavo; Tam vidi gnezditi strupene gade, In tam brlog, kjer ima tigra mlade, Vzdigvati vidi Leva jezno glavo...” Marsikdo si upravičeno misli: “Sedaj končno vidimo kakšni poslanci v resnici ste! Gre vam le zase, za lasten žep, namesto da bi si prizadevali za pravno in socialno državo in blagostanje državljank in državljanov." Če avtorji sopodpisniki predloga tega niso vedeli, bi mogli in morali vedeti, da bo njihova akcija poslanske privilegije ponovno spravila na prve časopisne strani. Saj ne morejo biti zares prepričani, da je njihov predlog do te mere upravičen in sprejemljiv, nameni pa pošteni in plemeniti, da bodo sprejeti z navdušenjem. Ali pa vendarle mislijo tako, saj si drugače ne bi upali s prstom kazati na novinarje, ki so kot lunin sij, razkrili njihove namene in naj bi bili zato krivi njihove nepopularnosti. Žalostno. Še posebej, ker podpisniki skupaj s svojim uničujejo tudi ugled vseh drugih poslank in poslancev, ki predloga nismo želeli podpisati, in celega parlamenta.
Ukinitev nacionalnih list je podpisalo kakšnih dvajset od devetinštiridesetih (49) poslank in poslan-
cev, ki predlagajo zakon o poslancih. V prvem in drugem primeru ne gre za strankarsko pobudo. Nasprotno, vodstvom parlamentarnih in drugih strank sta oba predloga odveč. Prvi zato, ker hoče odvzeti strankam pravico, da za “ljudske ” poslance vsilijo kandidate, ki jih ljudje ne želijo izvoliti. (Doslej je samo ZLSD izrecno podprla ta predlog, za kar si zasluži vse čestitke.) Drugi predlog pa je vsaki resni stranki zoprn vsaj iz treh razlogov: prvič zato, ker poslanci z ugodnimi možnostmi upokojitve ne bodo hoteli ponovno kandidirati, čeprav bi stranka to od njih pričakovala, drugič zato, ker se s krepitvijo (ekonomske) moči in samostojnosti poslanci osvobajajo vsemogočnega vpliva strank in tretjič zato, ker je predlog nepopularen in zmanjšuje volilne možnosti stranki, ki bi ga podprla. Najbolj nervozno so reagirale in najbolj ostro ukorile svoje poslance stranke, ki imajo največje ambicije na naslednjih volitvah. Njihova kritika pa bi bila bolj prepričljiva, če bi obenem podprle ukinitev nacionalnih list. Ni ga namreč večjega privilegija, kot je pravica stranke, da določa, kdo bo postal poslanec mimo volje volivcev.
Do obeh predlogov so stranke torej močno rezervirane. To jima je skupno. Obstajajo pa tudi bistvene razlike med njima. Do njih pridemo, če se vprašamo, kaj en in drug predlog pomenita z vidika ljudi, volivcev, delavcev. Odprava nacionalnih list omejuje pooblastila strank in povečuje vpliv volilcev, volitve postanejo z njo tvegane, negotove za vse kandidate. Predlog zakona o poslancih pa poskuša okrepiti materialni položaj poslanca tako, da bi bil izvzet iz pravil, ki veljajo za druge zaposlene, da bi imel zagotovljeno mirno in bogato bodočnost za primer, da ne bo ponovno izvoljen. Postati poslanec in zaživeti, je geslo , ki ponazarja privilegiran položaj poslancev, ki ga prinaša najnovejši predlog. Glede na predlagane odpravnine je izvolitev za poslanca mogoče primerjati le še z glavnim zadetkom na loteriji. Smo ljudski poslanci v državnem zboru zato, da odločamo o usodi države in njenega ljudstva, ali zato, da rešujemo svoje cehovske probleme, si zagotavljamo socialno varno starost ali kapital za podjetništvo na stara leta? Ali ni za socialno državo, kar naj bi Slovenija bila, edino sprejemljivo načelo, da naj poslanci vplivajo na izboljšanje svojega položaja tako, da izboljšujejo splošni materialni in socialni položaj državljank in državljanov! ? Čim bolje bo šlo vsem zaposlenim, tem
bolje bo šlo poslancem. In obratno: čim bolj stabilen in gotov je položaj poslancev, tem več je možnosti, da se bodo požvižgali na težave prebivalstva, ki ga predstavljajo.
Intenzivno in neskončno več razmišljajo poslanci o svojem položaju kot o položaju drugih zaposlenih. Sicer ne bi en sam poslanec predlagal zakon o najnižji in najvišji plači zaposlenih (Miloš Pavlica), kar 49 pa zakona o poslancih, ampak bi bilo obratno.
Mali ljudje, navadni delavci, ki niso zadovoljni s svojim položajem, plačo, pogoji za upokojitev in še s čim (če pustimo tokrat ob strani še veliko težji položaj nezaposlenih), se lahko sindikalno organizirajo, se pogajajo z delodajalci, če ne gre, organizirajo stavke, pišejo pisma in peticije svojim poslancem ali protestirajo, v skrajni sili tudi pred parlamentom. Parlamentarci pa mislijo, da lahko za reševanje svojega socialnega položaja po svoji podobi in potrebah oblikujejo zakonodajo in obremenjujejo proračun. Vsaj predlog, ki ga je podpisalo 49 poslancev, očitno izhaja iz takšnega pojmovanja parlamentarne funkcije, ko v obrazložitvi pravi, da temelji na “specifičnosti funkcije poslanca v Državnem zboru, ki sama po sebi ni v nasprotju niti z načelom enakosti, niti z načelom, da je Republika Slovenija pravna država”. Vidim le dve možni razlagi: ali gre za popoln nesporazum o tem, kaj naj bi bila poslanska funkcija ali pa gre za sramotno zlorabo te funkcije.
Obstajajo razlogi za spremembo zakona o poslancih. Tako ne gre prikrivati, da je treba zapolniti vrzel, ki je nastala z odločbo ustavnega sodišča o razveljavitvi pogojev za poslansko upokojevanje. Res je tudi, da so nekateri poslanci v manj ugodnem položaju: tisti, ki nadomeščajo ministre, in vsi, ki se, zakonskemu zagotovilu navkljub ne bodo mogli vrniti na prejšnja delovna mesta. (Kolega Miloš Pavlica se na primer lahko obriše pod nosom za kakršnokoli službo v številnih podjetjih, katerih direktorji so besni nanj, ker si je drznil predlagati omejevanje najvišjih plač.) Tudi ni sporno, da je postalo opravljanje poslanske funkcije 'v Sloveniji neprijetno opravilo, interes družbe pa ostaja, da bi bili na naslednjih volitvah izvoljeni za poslance najbolj sposobni in ugledni ljudje. Poleg tega je neprijetno za poslanca, če se med potekom njegove mandatne dobe spreminjajo pogoji, ki so veljali, ko se je odločal o kandidaturi za to funkcijo. Toda nič od tega se z vloženim predlogom ne rešuje! Nasprotno, ugled poslancev in parlamenta se dodatno zma-
njšujejo, upravičeno ogorčenje javnosti pa bo tudi otežilo in zavleklo reševanje teh problemov. Zato je vložitev predloga zakona o poslancih politično nezrelo dejanje. Kot je nezrelo tudi Geržinovo sklicevanje na predhodno usklajevanje rešitev z ustavnimi sodniki, za katere naj bi veljali isti privilegiji kot za poslance.
Gibanju za povečanje poslanskih privilegijev se ni priključilo 40 poslank in poslancev. To so: Tone Anderlič, Roberto Battelli, Ljerka Bizilj, dr. France Bučar, Polonca Dobrajc, Brane Eržen, Stane Frim, Benjamin Henigman, Ivo Hvalica, dr. Mateja Kožuh-Novak, Janez Kocijančič, Štefan Kociper, Janez Kopač, Jožef Kopše, Bojan Korošec, dr. Lev Kreft, Rafael Kužnik, Sašo Lap, Jože Lenič, Mihaela Logar, Miroslav Mozetič, Borut Pahor, Miloš Pavlica, Breda Pečan, Anton Peršak, Lojze Peterle, Janez Podobnik, Marjan Podobnik, Ignac Polajnar, Marijan Poljšak, Vika Potočnik, Miran Potrč, Maria Pozsonec, Jana Primožič, Ciril Pucko, dr. Jože Pučnik, dr. Ciril Ribičič, Danica Simšič, Drago Šiftar, Jožef Školč. Igor Bavčar pa je svoj podpis umaknil še pred objavo predloga v Poročevalcu. Nežno karikirano bi lahko dejali, da je predlog v skupini poslancev potekal takole: Poslanec A je premlad in zato predlaga ukinitev starostne meje, poslanec B ima premalo pokojninske dobe in predlaga njeno skrajšanje, poslanec C je v parlamentu že tretji mandat in zahteva, da se to upošteva, poslanka Č je še tako mlada, da ne izpolnjuje niti minimalnih pogojev in predlaga odpravnino, poslanec D nadomešča ministra in terja zase enak položaj kot ga imajo ostali poslanci, Poslanec E je komaj dobro prišel v parlament in predlaga, da zadostuje dveletno opravljanje poslanske funkcije, poslanec F je že upokojen in predlaga, da vse stroške upokojevanja poslancev nosi proračun in ne pokojninski sklad, poslanec G je bolj redko na sejah in predlaga, da se mu zaradi odsotnosti ne sme zmanjšati plača več kot za polovico, itd. Čisto tako morda ni bilo, vseeno pa je očitno, da je zakon o poslancih najmanj primeren, da se pripravlja v parlamentu.
Enostaven je moj odgovor na vprašanje, kaj storiti. Umakniti velja predlog zakona o poslancih, da bo lahko vlada pripravila svojega. Takšnega, da ga bomo lahko brez rdečice na obrazu obravnavali na javni seji in ga po sprejemu ne bo treba objavljati v kakšnem tajnem uradnem listu, ki bi ga ustanovili za ta primer.
Ponovne zahteve po privilegijih
Je že tako, da je bog ustvaril brado najprej sebi in šele nato drugim. Kako nesebični so naši poslanci, se je ponovno dokazalo z novim predlogom zakona o poslancih. Ni jim mar, kako živijo navadni smrtniki, ki so dan na dan priče tranzicije in ki še kako dobro vedo, kaj je stečaj, neredno izplačilo plač, presežek delovne sile, kronična nezaposlenost...
Do sedaj je okrog 450.000 upokojencev, ZPIS je pred bankrotom, proračun RS ima primanjkljaj, ki ga bodo zakrpali novi premoženjski davki naslednje leto. Po eni strani vlada predlaga kasnejše upokojevanje za navadne smrtnike, po drugi strani pa dovoljuje privilegirancem v MNZ, MO in sedaj verjetno tudi parlamentarcem predčasne upokojitve. Tako se dogaja, da prvilegiran-ci že s starostjo nekaj čez 30 let uživajo sadove “svojega dela ”. Čim pa se upokojijo, pa si preskrbijo dodatne vire preživljanja in tako ponovno s svojimi privilegiji jemljejo kruh mladim ljudem.
V	TV tedniku je neki anketiranec dobro povedal, da je podpisal izjavo zato, ker s svojo izobrazbo in s starostjo preko 40 let ne misli stati v vrsti z drugimi mladimi kadri na zavodu za zaposlovanje. Verjetno so se poslanci zbali, da nimajo ustreznih pogojev za delo v EU. V parlamentu odločajo o bodočem življenju mladih ljudi, jim postavljajo evropske kriterije, sami pa zase zahtevajo privilegije. Čas bi že bil, da narod voli predvsem mlade ljudi, ki bodo o svoji usodi odločali sami, ne pa da jim recepte predpisujejo “odpisani” kadri, zakaj vsi ti privilegiranci ne bi imeli enakih možnosti, da dokažejo, kako so sposobni sami preživeti v EU, saj vemo, kako si prizadevajo, da bi nas pripeljali na smetišče evropskega kapitalizma.
Neki časopis je zapisal, da vrhunski strokovnjaki v Rusiji zaslužijo od 10 do 40 dolarjev torej manj kat pometači cest, tako da so mnogi prisiljeni pobirati krompir itd... Ne vem, kako se godi našim vrhunskim strokovnjakom, vem pa, da si nekateri napol pismeni želijo izboriti dosmrtno rento za preživljanje za svoje poslanstvo v imenu ljudstva.
V	bivšem sistemu smo imeli rdeče pri-
vilegirance, sedaj pa hoče imeti ta status že vsak, ki je “zlorabil” voljo volivcev. Vladi predlagam, naj z odpravo privilegijev v MNZ, MO in DZ pokaže, da je še vedno vredna zaupanja svojega naroda.
Andrej Grampovčan ml., Plešičeva 35, Ljubljana
»Ubogi« predstavniki ljudstva
Ali vas kaj bolijo oči? Če vas bolijo, ste bili prav gotovo deležni peska, s katerim nas zasipajo naši vrli parlamentarci. Levi in desni, »turbo« levi in »turno« desni takoj »poenotijo stališča«, ko gre za njihove privilegije. Seveda gospod Zmago Jelinčič utemeljuje privilegije z »odgovornostjo« in »napornim delom« poslanca. Gospod Jelinčič, vljudno vas prosim, da slovenski raji, kamor sodim tudi sam, pojasnite, komu ste za svoje delo odgovorni in s čim ter kdo vas sili v »garaške« poslanske klopi, ki so med »vašo prisotnostjo« tudi prazne. zakaj si na primer ne izberete »mnogo lažje« delo rudarja ali voznika tovornjaka. Ti imajo »privilegiran« beni-ficiran staž. Voznik tovornjaka za svoj spodrsljaj, s katerim povzroči nesrečo, recimo zaradi preutrujenosti, sodno kazensko in materialno odgovarja. Komu ste za svoje spodrsljaje, ki jih je nešteto in jih še bo, odgovarjali Vi?
Gospod Jelinčič je v svoji izjavi »Danes v parlamentu« dne 20. 7.1995 rekel, da poslanci nimajo zasebnega življenja in da so v parlamentu cele dneve. Naj vam osvetlim moje delo, ki sem ga opravljal pred leti, ko sem bil voznik tovornjaka pri koprski Intereuropi. Vozil sem na relaciji Bugojno-Leer (to je majhno mestece ob Baltišekm morju). V enem mesecu sva s sovoznikom prevozila 21.000 km ter opravila okrog 450 delovnih ur, to je 15 ur na koledarski (ne delovni) dan. Za to delo sva dobila 3,5 delavske plače skupaj z dinarskimi dnevnicami in 750 DEM. Pa še »privilegij« v obliki benefikacije, ki je za ta mesec »znašala« celih 5 (pet) dni.
Torej, če je slovenski poslanec v parlamentu 15 ur na delovni dan (o čemer pa dvomim), znaša to 330 ur mesečno. Če se upokoji z 48. letom, moral pa bi se s 63-tim, znaša njegova (poslanska) benefikacija 3 leta in 2 meseca na poslansko leto. Torej, gospodje, odgovor, prosim!
Kar pa se zasebnega življenja tiče, vam moram povedati, da mi je v tistem času brada zrasla za 3 cm, prej ko sem videl ženo in otroka.
Le nekaj besed glede iskanja novega delovnega mesta po izteku mandata. Za
navadno rajo, ki vam polni korita, so zavodi za zaposlovanje oz. popularno imenovani »sončna uprava«. Zakaj se tudi za vas »prevzvišeni« ne bi potrudili?
P.S.: Koliko poslancev, ki so upokojeni, honorarno dela? Izziv za novinarje?!
Ivo Leban
Človek-voda
Ali nas čaka velika žeja?
Zagotavljanje pitne vode postaja vse bolj ključno za preživetje človeštva. Če se bo vsesplošen razvoj nadaljeval z dosedanjo hitrostjo, bo leta 2025 tri milijarde od skupno osem milijard ljudi na Zemlji trpelo pomanjkanje vode. V mnogih predelih sveta bodo nihanja zaloga vode vzrok političnih prepirov, ali drugače povedano, naslednje vojne se bodo borile za podtalnice, reke in je-
zera. PopulationAction International je izdal knjigo Sustaining Water and Po-pulation, ki nas opominja na zanimiva dejstva.
Na našem planetu, katerega dve tretjini površine pokriva voda, iluzija o preobilju vode prekriva dejstvo, da je pitne vode vedno manj. Sedemdeset odstotkov sladke vode je vezano v polarnih kupolah in ledenikih. Novi načini pridobivanja vode ne bodo zmogli slediti naraščanju števila prebivalcev. Za pridobivanje pitne vode iz morja je potrebno veliko energije in za večino ostaja predrago in nedosegljivo. Dandanes ni na razpolago več pitne vode kot pred dva tisoč leti, ko je bilo Zemljanov manj kot tri odstotke od današnjih 5,7 milijarde. Rast prebivalstva v naslednjih dvajsetih letih bo z vprašanji zagotavljanja zadostne količine pitne vode soočila najmanj dva ducata držav in nekaj sto tisoč ljudi. Že danes morajo v nekaterih predelih Afrike dne-
vno prepešačiti več kilometrov za osnovno družinsko potrebo po vodi. Ob sušah v Indiji vlada z železnico prevaža vodo v notranje predele dežele.
Univerzalnih rešitev ni, kajti pitna voda po našem planetu je neenakomerno razporejena. Medtem, ko imajo severni predeli, kot npr. Švedska, zadostno količino vode vse leto in se nekateri predeli v monsunskem času dobesedno utapljajo, imajo drugi predeli vse leto komaj kaj padavin. Nekatere države, kot Bocvana, uvažajo hrano, da bi varčevale z vodo, ki bi bila potrebna za namakanje polj. Savdova Arabija pa spet neutrudno črpa svoje fosilne zaloge za zalivanje žitnih polj, katerih žito potem prodaja za petino cene na svetovnem tržišču. Če bodo s tem nadaljevali, si bodo v nekaj letih izčrpali vso vodno zalogo.
Na svetovni konferenci v Riu de Ja-nieru leta 1992 se je 178 držav strinjalo, da moramo ohraniti zaloge vode. V
ozadju avtorji knjige vidijo predvsem izhod, kako preprečiti vojne v prihodnosti. Poleg osveščenosti in odgovornega odnosa do vode pa vidijo avtorji omenjene raziskave tudi srednjeročno strategijo planiranja družine, da bi se izognili kolapsu v naslednjih desetletjih.
Tudi v Sloveniji smo prišli do točke, ko se moramo vprašati, koliko izvirov pitne vode še imamo.
Glede populacijske strategije za sonaravni razvoj v Sloveniji zaradi nizke natalitete Slovenci nehote že prispevamo (lahko bi jo kvečjemu še zvišali), vprašanje pa je če se zavedamo naravnega bogastva, ki ga imamo. Nam je dano, a naš modri planet, tak kot je sedaj, ni dokončen in neskončen (ob velikih idejah o prestrukturiranju gospodarstva in okoljevarstveni politiki). Pomislimo na to vsakič, ko pustimo teči vodo v prazno, pa naj bo pri umivanju zob ali pranju avta.
Dr. Evita Leskovšek
E£
T časopis slovenskih 'j delavcev
Delavska enotnost je bila ustanovljena 20. novembra 1942 • DE- glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije • Izdaja ČZP Enotnost, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 279 • Direktor in glavni urednik: Marjan Horvat, tel. 313 942,132 61 92, faks 311 956 • Odgovorni urednik: Ciril Bajer, tel. 131 61 63, 313 942 • Časopis urejajo: Marija Frančeškin (Življenjska razpotja), Ivo Kuljaj (Ravbarkomanda, Najpomembnejša stran), Damjan Križnik (Sindikalni zaupnik), Franček Kavčič (Sindikati), Boris Rugelj (Na tržnem prepihu), Andrej Ulaga (Kažipot), Igor Žitnik (Kultura, šolstvo), Bora Zlobec (lektorica), Brane Bombač (oblikovalec), Sašo Bernardi (fotograf) in Jožica Anžel (tajnica), tel. 313942,131 61 63 • Naročnina: 321 255 • Založba in marketing: 321 255 • Posamezna številka stane 210 SIT • Žiro račun: 50101 -603-^16834 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 6, Ljubljana • Časopisni svet: Jernej Jeršan, Edo Kavčič, Alojz Omejc, Dušan Semolič, Ciril Urek, Mira Videčnik.
0	1	|1	27. julija 1995	^	V ŽARIŠČU
Kmetje orjejo državno zemljo - obiskali smo jih na Ptujskem polju	Medved je Se dodal, da bi kmetje suadu za kme-
w	9 w	m	tijska zemljišča, ki ima v lasti vso donedavna družbe-
no zemljo, bili pripravljeni plačevati najemnino za čas, dokler jim lastnine ne vrnejo v last in posest, samo naj jo dodeli v obdelavo njim. Ponudbo so skladu poslali prav te dni.
Podobno ponudbo so Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov poslali tudi kmetje iz Levanjcev, ki so preorali 32 hektarjev kombinatovih njiv aprila letos. Janez Žampa, v starem režimu vzoren kmet, na čigar
vodja skupnosti starostnega zavarovanja kmetov in skupščine zdravstvenega zavarovanja kmetov. Leta 1990 je bil izvoljen za poslanca v družbenopolitični zbor prve demokratično izvoljene skupščine. Zdaj ga imajo za vodjo »upornih« denacionalizacijskih upravičencev iz Levanjcev. Sam to odločno zanika: »Na teh devetih kmetijah je zdaj mlada generacija, odločna in so se kar sami odločili, potem ko nobena naša dotedanja zahteva ali prošnja ni bila sprejeta ali uslišana, ko je tudi sestanek s pravosodno ministrico in ministrom za kmetijstvo zvodenel in ni prišlo do pogovora z Drnovškom. Pa so se kar potihoma odločili, se 17. aprila zbrali in šli orat in sejat na pravkar požete njive kombinata. Niso delali nikakršne škode! Sam sem šel zraven, ko sem malo razmislil, pa si dejal -mejdun, ne morem jih pustiti same, če bodo na grmadi goreli, pa naj še jaz... Kar se tiče odmere parcele -fantje so skušali biti kar najbolj natančni, toda merili
kmetijo je oblast vodila visoke goste iz tujine kazat uspešnost socialističnega podeželja, je bil svoj čas tudi
V
Kombinatovi kombajni žanjejo pšenico. Ali se za njimi pripravljajo novi denacionalizacijski upravičenci, da bodo po svoje pospešili mletje sodnih mlinov?
POSTOPKOV NA KMEČKI NAČIN
Danes, ko to pišem, je torek, 25. julija. To poudarjam, ker se utegne do konca tega tedna, ko bo časopis pri bralcih, na poljih Kmetijskega kombinata Ptuj še kaj zgoditi, kljub temu da so kmetje iz vasi Levanjci in Dragonja zatrdili, da so že preorali, kolikor so nameravali. Lahko bi se za preoravanje kombinatovih njiv odločili kmetje razlaščenci še iz katere vasi iz cirkovške ali lovrenške fare. V teh krajih je bilo v letih 1953 in 1954 odvzete največ kuiaške zemlje. Lahko bi prišlo do nikomur ljubega spopada med kombinatovimi varnostniki in kmeti, ki bi lahko neslu-teno vplival na razvoj dogodkov.
Pretekli četrtek, ko smo se podili po Ptujskem polju za kmeti, orači državne zemlje, je bil vroč dan. Štorklje so se leno spreletavale ali se prestopale po stmiščih že požetih pšeničnih polj. Na dvorišču Kmetijskega • kombinata Ptuj so se zbrali varnostniki zasebnega varovalnega podjetja Protect iz Maribora, njihov šef se je dogovarjal z direktorjem Kmetijstva KK Ptuj d.o.o., dr. Mihaelom Ledinekom o obsegu, trajanju in načinu varovanja kombinatove posesti. V Dragonji vasi pri Cirkovcih so se kmetje pripravljali, da bodo naslednjega dne preorali še nekaj hektaijev kombinatovih njiv, tistih, za katere sodijo, da bi jih država in kombinat že morala vrniti prvotnim lastnikom, leta 1954 razlaščenim kmetom iz te vasi. Zganila seje tudi pravosodna oblast v Ljubljani: poštarji so prav ta dan prinesli »prizadetim« stranem poziv, da je narok za razpravo na sodišču o motenju posesti kombinata v primeru »Levanjci« skrajšan za en mesec - na 25. avgust letos.
V bližini Levanjcev - na polovici poti med Ptujem in Lenartom, je aprila letos devet kmetov iz te vasi, denacionalizacijskih upravičencev, preoralo 32 hektarjev kombinatovih njiv in jih zasejalo s koruzo. Kombinat je o zadevi obvestil tožilstvo, le-ta^pa je sporočilo, da spor sodi med civilne tožbe. Razprava, določena za 13. julij, je bila predložena na 25. september letos. Zdaj je na pobudo pravosodnega ministrstva razpisan krajši narok. Kot da bi se oblast odločila, da ji je samovoljne kmečke uporabe zakona o denacionalizaciji dovolj.
Jemanje »pravice« v svoje roke so si doslej privoščili kmetje v Jareninskem Dolu, Komendi, Domžalah, Levanjcih in pred dnevi v Dragonji vasi. Maks Medved, vodja deseterice kmetov iz Dragonje vasi, ki jim mora država vrniti zemljo in ki so si pravico do pred štirimi desetletji zaplenjene zemlje vzeli pred dnevi sami, nam je povedal, da je »njihovo početje šele začetek, da so v vaseh cirkovške in lovrenške fare še številni kmetje, ki so bili prizadeti zaradi nacionalizacije, in da bo to šlo dalje«.
Država mora vrniti kmetom in cerkvi prek 24.000 hektaijev njiv in travnikov (zahtevkov je 20.777) in 58.500 hektarjev gozdov. Samo KK Ptuj je bil deležen petstopetdesetih zahtevkov za vrnitev skupno preko 1.100 hektaijev njiv in travnikov od skoraj 4.000, kolikor jih ima v najemu pri Skladu za kmetijska zemljišča. Kaj bi nastalo iz pravne države in demokracije, če bi se samo še del denacionalizacijskih upravičencev poslužil enakega načina za vračanje odvzete posesti kot kmetje iz omenjenih krajev?
Maks Medved, obrtnik, čebelar, kmet (vrstni red je izbral sam), je sin denacionalizacijske upravičenke, ki ji država mora vrniti okoli deset hektaijev, vendar v drugi vasi. Je član upravnega odbora Društva razlaščencev občine Ptuj in z denacionalizacijskimi upravičenci iz Dragonje vasi sodeluje le kot član tega odbora. O pravičnem početju kmetov razlaščencev ne podvomi niti za hip.
»Obsojajo nas tisti, ki stvari ne razumejo,« pravi. »Gre za nered pri denacionalizacijskih postopkih, za vse ovire, za politično nepripravljenost države, da se to uredi. Mi nastopamo proti temu in upamo, da bomo denacionalizacijo pospešili. Pravnomočnih odločb je tako malo, da se vidi, da ta oblast ni pripravljena izvajati zakona.«
Podobno je menil tudi direktor Kmetijstva KK Ptuj d. o. o. Mihael Ledinek, namreč da država ni pripravljena urejati teh zadev. Vendar je med obema stališčema ogromna razlika. Ledineka smo povprašali za mnenje o odnosu policije (ki je bojda izjavila, da ne bo več registrirala novih primerov nedovoljenega oranja državne zemlje) in odnosu sodstva (sodišče je preložilo razpravo o motenju posesti na jesen). Ledinek je odgovoril: »V glavnem je tak odnos posledica politične klime, popuščanja kmečkemu lobiju na vseh straneh. Politiki, pa ne samo krščanski, računajo pač na njihove glasove na volitvah. Se pa čudim tej državi. Ne samo, da kot pravna država dopušča takšno motenje posesti. S svojo neodločnostjo spravlja zaposlene v kombinatu v podrejen položaj, čeprav prispevajo v državno blagajno precej več kot kmet s svojim davkom na katastrski dohodek.«
Medveda vprašamo, ali je vrnitev te zemlje, teh 19 hektarjev, eksistenčno pomembna za razlaščence. Odločno potrdi in pojasni, da imajo nekateri kmetje
Dr. Mihael Ledinek: Politiki popuščajo kmečkemu lobiju na vseh koncih, računajoč na njihove glasove na prihodnjih volitvah.
zdaj v najemu zemljo, ki je od kmetij oddaljena tudi po dvajset kilometrov. Doda še, da KK Ptuj sploh noče plačevati najemnine za zemljo tistim kmetom, ki so prejeli pravnomočne odločbe o vrnitvi zemlje. Kombinat torej že dve leti obdeluje to zemljo na črno. Iz Dragonje vasi imajoštirje kmetje pravnomočno odločbo za vračilo štirih hektarjev.
»Vsega skupaj so kmetom iz te vasi nacionalizirali 15 hektarjev in minulo soboto smo preorali deset hektarjev pri lipi ob cesti Ptuj-Pragersko pri vasi Cirko-vci, tudi tiste štiri, ki bi jih morali dobiti kmetje s pravnomočnimi odločbami in ne devetnajst, kot so
poročali časopisi,« pripoveduje Medved. »Tu smo orali zato, ker je prav ta zemlja bila naša pred nacionalizacijo. Pred dvema dnevoma smo zorali še preostalih
Janez Žampa: Kako predeti nacionalizirano zemljo iz državnih v kmečke roke?
pet hektarjev in zasejali oljno repico za zeleni podor. Zemlje smo zorali, kolikor je je naše in niti ara več. Za nas je stvar končana, ves proces pa najbrž šele začet. Tod okoli je še veliko prizadetih kmetov...«
Med našim obiskom se je Maks Medved nameri kombinata, da najame profesionalne varnostnike za varovanje polj, sladko smejal.
»Le kako nas bodo ustavili? Menda ja ne z orožjem! Če se dogovorimo, gremo lahko hkrati s tristo trak-toiji orat na kombinatove njive na najrazličnejše konce. Ni dovolj varnostnikov, da bi nas ustavili, če se sami nočemo!«
so ponoči... Kljub temu nismo preorali več, kot nam pripada, 29 hektaijev iz naslova kmetijskega maksimuma in še tri hektaije iz naslova vaške gmajne. Zasejali pa smo koruzo na 25 hektarjih.«
Podobno sodi Medved o svoji vlogi kolovodje dragonjskih kmetov, češ, da nimajo nobenega voditelja, da gre vse spontano.
Zampa nam je o ponudbi skladu povedal, da so kmetje iz Levanjcev pripravljeni plačevati najemnino komurkoli, četudi tudi kombinatu, dokler ne bodo dobili zemlje v last in posest. Tudi KK Ptuj so poslali ponudbo, da bi jim povrnili stroške za zimsko oranje na zemlji, ki so si jo prilastili. Zdaj čakajo na odgo-
Maks Medved: Kmete obsojajo samo tisti, ki stvari ne razumejo. Mi bi radi čim hitreje samo tisto zemljo in toliko, kolikor nam je po denacionalizacijskem zakonu pripada.
vor, so pa odločeni v vsakem primeru pridelek s tistih 25 hektarjev pobrati. Tu ne bo popuščanja!
Ko smo kasneje pri KK Ptuj po telefonu preverjali Medvedov podatek o štirih pravnomočnih odločbah o vrnitvi zemlje (na obisku smo bili že pred srečanjem z Medvedom), je dr. Ledinek priznal, da Kombinat pri tem ni deloval ustrezno. Pravna služba ima v rokah sicer samo dve pravnomočni odločbi o vračilu vsega 1,66 hektarja zemljišča, bi se pa kombinat kajpak lahko dogovoril o plačevanju najemnine za zemljo, če je že ne želi predati v posest in uporabo pravim lastnikom pred potekom zakonskega roka konec leta 1997. Zakaj je kombinat tako neroden, pa dr. Ledinek ne ve... Medved je k temu dodal, da v kombinatu lažejo, da je zdaj že pet pravnomočnih odločb o vrnitvi zemlje dragonjskim kmetom. Direktor Kmetijstva d.o.o. je še omenil, da je Medved dobil nadomestno parcelo, veliko 3,7 hektarja, v zameno za tisto, ki jo je upravičen dobiti od države...
Poseben problem pri tej »povleci-potegni« igri so zaposleni na kombinatu. Sto šestdeset jih dela na Kmetijstvu d.o.o., ki se po reorganizaciji KK Ptuj od prvega maja letos ukvarja samo še s poljedelstvom in živinorejo, medtem ko so trajne nasade, se pravi vinograde in sadovnjake s skupno površino 160 hektarjev oddali v najem svojim bivšim zaposlenim delavcem. Ko bo kombinat moral do konca leta 1997 oddati vso nacionalizirano zemljo, skupaj okoli 1.100 hektarjev od skoraj 3.900, bo po besedah direktoija kmetijstva dr. Mihaela Ledineka 60 do 70 delavcev odveč. Hudič je tudi, da je kombinat v minulih dvajsetih letih veliko vložil v izboljšanje kakovosti tal in rodnost zemljišča 3.300 hektarjev.
»Pridelava pšenice, krmnih in industrijskih rastlin se bo po koncu denacionalizacijskega postopka skrčila za tretjino,« pravi Ledinek. Ustrezno temu se bo moral zmanjšati tudi stalež živine, zlasti vzreje.«
Kaj bo z ljudmi? Odgovor je skomig z rameni, kaj več je nabrže ta hip težko odgovoriti.
Boris Rugelj
Varnostniki mariborskega Protecta čakajo pred KK Ptuj na dogovor o obsegu, času in načinu varovanja kombinatove posesti.
27. julij 1995
1
1
s:*
1
m
m
m
i
i
m
S
I
1
1
m
m
m
m
m
1
ss
iSŠ
S
Sindikalna lista
Prvi del
1.	Dnevnice
-	cela dnevnica (nad 12 do vključno 24 ur odsotnosti)
-	polovična dnevnica (nad 8 do 12. uri odsotnosti)
-	znižana dnevnica (od 6 do 8 ur, če se potovanje začne dve uri pred začetkom delovnega časa in konča dve uri po njem)
2.	Kilometrina (od 7. 6. 95 dalje)
3.	Ločeno življenje
4.	Prenočišče - Povračilo stroškov prenočevanja do višine zneska po predloženem računu, ki ga odobri delodajalec
5.	Regres za prehrano
Drugi del
julij 1995 SIT
3.500
1.750
1.218
23,00
40.098
10.315
V v
V drugem delu objavljamo povprečno plačo za obdobje marec-maj 95 kot osnovno za uveljavljanje pravic iz neposredne skupne porabe. Povprečna plača v peteklih treh mesecih v gospodarstvu Slovenije znaša 66.215 SIT
Jubilejne nagrade
-	za 10 let
-	za 20 let
-	za 30 let
Nagrada ob upokojitvi Solidarnostne pomoči
FRUCTAL Sl ISCE DRUGO MINISTRSTVO
Vir: Zavod RS za statistiko
33.107.00
49.661.00
66.215.00 198.645,00
66.215,00
Strokovna služba ZSSS
II
Tri leta po najhujši krizi je Fructal znova na nogah. Lanskoletni dobiček čaka na odločitev novih lastnikov. Položaj bi bil še boljši, če državni zbor lani ne bi uvedel trošarine na alkohol. Letošnjo uspešnost pa ogroža kar kmetijsko ministrstvo, ki je nedavno objavilo dve uredbi o dodatnih taksah na uvoz breskev in breskove kaše. Ker bi nove začasne davščine dohodek Fructala zmanjšale za več kot 50 milijonov tolarjev, je direktorica Cvetana Rijavec iskala pomoč celo pri predsedniku vlade, sindikat podjetja pa je protestiral pri ministru Jožetu Ostercu. Ker se državna uprava boji le kričečih množic, se fructalovci obračajo na širšo javnost. Če vse to ne bo zaleglo, bomo morali razmisliti tudi o zaostritvi, pravi Zdenka Cerkvenik, predsednica Svobodnega sidnikata v Fructalu.
1
1
m
m
$8
88:
m
m
m
m.
«
i
88
'm
m
m
x:x
8S
M
88:
88
88:
gg
KAJ DELAJO
»amihličlfih iwihn»lh lil_____" miiiioi isimi pum) f
			
			
Sindikat lesarstva
88
m
Ig:
Siv
M
88
M
8:8
Sindikat lesarstva Slovenije SINLES ni kriv, da Kolektivna pogodba dejavnosti še ni podpisana
Prvo kolektivno pogodbo za našo dejavnost smo podpisali leta 1991, bili smo med prvimi. Velja še danes, čeprav jo je že zdavnaj povozil čas. Zakaj? Edino lesarji se nismo mogli sporazumeti o novi, prenovljeni pogodbi, ki pa je bila nujna zaradi sprememb zakona o delovnih razmerjih in splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo.
Konec leta 1392 so nam »delodajalci« prek svojega Združenja za lesarstvo sporočili, da pogodbo odpovedujejo z 31. 3. 1993, ne da bi predlagali pogajanja o novi pogodbi. Še več. Odpovedi kolektivne pogodbe niso niti objavili. V SINLES-u smo jih takoj opozorili, da gre za nezaslišano in nespametno početje in predlagali takojšnja nova pogajanja.
Konec leta 1993 je do pogajanj prišlo, vendar so bila po treh sestankih prekinjena, saj je postalo jasno, da delodajalci z nami vodijo dialog zgolj s ciljem znižati dotedanje pravice delavcev, na kar v sindikatu nismo pristali. V letu 1994 se je število tistih, ki so končno spoznali, da potrebujemo panožno pogodbo, povečalo do te mere, da je takratni izvršilni odbor Združenja lesarstva sprejel sklep o imenovanju pogajalske skupine oziroma da se v letu 1993 prekinjena pogajanja nadaljujejo s t. i. četrtim krogom. Dne 17. 6. 1994 sta se sestali obe pogajalski skupini na eni strani GZS - Združenje lesarstva Slovenije in Združenje delodajalcev Slovenije - Sekcija za lesarstvo, na drugi strani ZSSS - SINLES, Sindikat lesarstva KNSS in Sindikat PERGAM.
V petek, 21. 4. 1995, sta pogajalski skupini na 18. seji končali pogajanja s predlogom organom vseh pogajalcev za soglasje in podpis kolektivne pogodbe.
Dne 25. 5. 1995 je izvršni odbor Združenja lesarstva Slovenije pogodbo umaknil z dnevnega reda in jo obsodil za nesprejemljivo. S tem je izrekel nezaupnico svoji pogajalski skupini, in dobesedno »pljunil« na enoletno delo štirinajstih ljudi (v obeh skupinah). Sklenili so, da naj večja podjeta lesarstva do 5. 7. 1995 pripravijo pripombe, čeprav so bili pogajalci prav iz teh podjetij. Ko so bile pripombe zbrane, smo v sindikatih 23. 6. 1995 pristali na 19. krog pogajanj. Na njih smo skupaj ocenili, da 20 pripomb iz podjetij ni možno upoštevati, ker so predlagali manj, kot daje zakon. Deset pripomb smo ponovno uskladili oz. upoštevali in znova predlagali podpis. Vmes so delodajalci imenovali novo pogajalsko skupino.
Dne 28. 6. 1995 je bila 1. seja upravnega odbora GZS - Združenja za lesarstvo Slovenije. Na njej člani sploh niso vedeli, o čem naj razpravljajo, domnevamo, da kolektivne pogodbe sploh niso prebrali. Zahtevali so obrazložitev razlik (predvsem materialnih) med splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo in kolektivno pogodbo za lesarstvo. Ponovni sestanek naj bi bil 4. 7. 1995, vendar so ga kasneje predstavili na 3. 7. 1995, ker je isti dan zasedala tudi strateška panožna skupina. Na seji te skupine so sekretarja SINLES-a obvestili o dogovoru, da bi se lahko v petek, 7. 7. 1995, dokončno dogovorili o kolektivni pogodbi dejavnosti. Tega sestanka smo se udeležili Vedlin, Ferčec in Zadel z delojemalske strani ter Tomšič - direktor Javorja Pivke in predsednik upravnega odbora - Združenja lesarstva z delodajalske strani.
Predstavniki sindikata smo sogovornike prepričevali, da pripravljena kolektivna pogodba ne pomeni nadstandarda nad SKPg, temveč ureja vsa tista poglavja, na ureditev katerih napotuje že SKPg, in da je med specifikami možno najti le tri razlike, ki pomenijo več v primerjavi SKPg in drugimi panogami, in to: nadurno delo 50 %, nočno delo 40 %,
prevoz na delo 90 % javnega prevoza.
Vse te razlike so bile uveljavljene že s prvo pogodbo.
Iz vsega povedanega je jasno, da želijo delodajalci s svojo taktiko znižati pravice iz kolektivne pogodbe, ki so v praksi že dolgo potrjene.
Po sestanku dne 4. 7. 1995 je bilo dogovorjeno, da nam delodajalci sporočijo odločitev za podpis do 13. 7. 1995. Dne 14. 7. 1995 so nam na urgenco sporočili, da lahko naslednje sporočilo pričakujemo 19. 7. 1995. Tega dne pa smo izvedeli, da je Tomšič na dopustu, da so na dopustu tudi drugi direktorji in da naj vsa stvar počaka do jeseni.
Podobne izkušnje smo imeli že pri podpisovanju prve lesarske pogodbe, saj smo na podpis čakali 8 mesecev. Izvršni odbor SINLES-a je že 5. 6. 1995 ocenil obnašanje delodajalcev in jih opozoril na posledice nepodpisa panožne pogodbe. Ker se v sindikatu zavedamo, da brez panožne pogodbe ostaja skoraj v vseh podjetjih (nekatera imajo podjetniške pogodbe) vrzel glede ureditve pravic delavcev in da tega ni možno več tolerirati, smo se odločili, da bomo pravico delavcev do kolektivne pogodbe dejavnosti pričeli uveljavljati tudi prek inšpekcije za delo in sodišč. Morda bo pa potem jasno, zakaj je panožna pogodba potrebna.
Sindikalne zaupnike in posamezne člane Sindikata lesarstva Slovenije pozivamo, naj na naš naslov do meseca septembra pošljejo plačilne liste, pogodbe o zaposlitvi, izjave o pripravljenosti za iztožbo premalo izplačanih (neizplačanih) plač in drugih pravic, kakršnekoli druge dokaze o kršitvah pravic, da bomo lahko v Vašem imenu vodili postopke zoper kršitelje.
Hkrati nam sporočite, ali ste za to, da svojo pravico branimo s splošno stavko.	Za SINLES:
I
I
I
1
:::
1
I
Š8
S8
S:-:
I
1
i
Pogovor z direktorico, predsednico sindikata in nekaterimi sindikalnimi zaupniki pa je razkril še nekatere dosežke in probleme kolektiva, ki bo letos oktobra obeležil svojo petdesetletnico. »Praznovali bomo z novimi delovnimi zmagami, kljub temu pa skromno,« pravi Cvetana Rijavec. »Odprli bomo nov obrat za proizvodnjo marmelade, dobili bomo standard ISO 9001, tudi olastninjeni bomo že. Ponosni smo na minulih 50 let, razvoj je bil vseskozi pravilen. Za sedanji Fructal so zaslužni prav vsi moji predhodniki, začenši z Ovnom.
Največji kapital je v ljudeh
Na sedanji položaj sem prišla leta 1992, ko je dokončno razpadel, jugoslovanski trg in ko je bila kriza najhujša. Takoj smo vedeli, da več ne bomo imeli velikega trga v veliki državi. Imeli smo srečo, da so nekateri naši ključni proizvodi, zlasti sadni sokovi, že ustrezali standardom razvitih trgov. Srečo smo imeli tudi zato, ker smo pravočasno in po mehki metodi odpustili 325 delavcev, za katere nam je država primaknila precej denarja. Naš naj večji kapital pa so bili ljudje, ki so zaradi pripadnosti Fructalu stopili skupaj. V ljudeh, ki so takrat veliko potrpeli, je bilo tudi veliko trme. Zaradi vsega tega smo danes znova na konju.
V enem letu smo zamenjali skoraj vse dobavitelje, namesto v Bosni, Srbiji in Hrvaški smo začeli kupovati v Italiji, Madžarski, Češki in Španiji. Zahodnjaki so sprva na nas gledali kot na vzhodnoevropsko podjetje, ko so nas spoznali, pa so videli, da tja ne spadamo.
Čakamo na drugo soglasje za program lastninjenja. Tudi mi smo otvoritveno bilanco morali popraviti za toliko, kolikor smo zaradi nizkih plač delavcem dodali iz dobička za leto 1991. Zaposleni bomo 26-odstotni lastnik, večinski lastnik pa bo dr-
žava. Nekaj več kot šest odstotkov Fructala bomo odkupili po metodi notranjega odkupa. Lastninjenje pa mi gre na živce, ker so Fructal ustvarili zaposleni brez zunanje pomoči, zdaj pa neki mladci, spoznala sem jih ob iskanju papirjev, trdijo, da je vse njihovo. Naše plače so na ravni kolektivne pogodbe in približno na povprečju gospodarstva. V sindikatu, v Fructalu imamo le enega, pravijo, da so prejšnja leta nekateri delavci dobivali manj, kot bi jim pripa-dalo. Izplačila bomo še enkrat preračunali, morebitno razliko do stoodstotnih plač pa bomo
Cvetana Rijavec: Pritisk sindikata na plače je stalen, kako naj potem nanj gledam le lepo.
upoštevali pri lastninjenju. Za zaposlene v Fructalu pripravljamo novo kolektivno pogodbo.
Tarifni del ne bo bistveno ugodnejši od kolektivne pogodbe za našo dejavnost, za nekatere druge ugodnosti pa se bomo verjetno dogovorili. Čeprav na nekatera zelo življenjska vprašanja gledamo zelo različno in smo na kratek rok na nasprotnih straneh, moramo pri odločanju gledati tudi na dolgoročne interese in o njih doseči soglasje. Zato smo vseskozi investirali, vrednosti družbenega kapitala nismo zmanjšali.
Še naprej razmišljam socialistično
Olastninili bomo tudi 31 počitniških objektov, imamo še naprej družbeno prehrano, za katero delavci prispevajo po 30 tolarjev. Nobenega koraka nazaj še nismo naredili, verjetno še naprej razmišljam po socialistično, čeprav moje ravnanje delavci občutijo drugače.
Večkrat slišim trditve o previsokih plačah zaposlenih. Kar zadeva Fructal, lahko rečem le, da stroški dela niso nizki. Predstavljajo namreč 21 odstotkov naših stroškov, v primerjavi z zahodnimi konkurenti je to veliko. Bolj kot plače pa so problem visoki stroški države, ki še naraščajo.
Zakonska določba o najnižjih plačah je bila potrebna, le za vse naj velja enako, tudi za zasebna podjetja. Problem je le v tem, da je zakon zamrznil neko stanje, ki slabim podjetjem omogoča, da imajo še naprej boljše plače kot dobra. Omejitev najvišjih
88:
8:8:
88
88
II
88
88
88
88
88
88
E
x::v
p:£*
jijjjjj:
X;X;
rVV.-:
vlvv
ŠSj
•iv:-::
•:§:•:•
v* vi
PRIMERJAVA NEKATERIH ELEMENTOV PO
KOLEKTIVNIH POGODBAH DEJAVNOSTI
ELEMENT		K elridmlndus,	S Industrijo	KP ZA		PREDLOG KP za lesarstvo
l.	Števio tar. raz.	I-IX	I-DC (26 plač.raz)	i-dc	I-DC	I-DC
2	ReiaL razmer.	1:3.10	1:3,0	1:3,0	1:3.0	1:3.0
3.	Izhodišč, plača Ul/95	42.821 SIT (SKP-g +0,8%)	42.474 - 46.721 SIT(SKP-g + 0%, + 5%, + 10%)	42.474 SIT (SKP-g+0%)	41.175 SIT (SKP-g+5%)	42.474 SIT (SKP-g+0%)
4.	Motno znižanje Izhodišč, plač	-5%	-0%	-5%	-10%	-5%
5.	Dodatki:					
	-izmensko delo	10%	10%	10%	10%	10%
	-prkeinitev 1 uro i	15%		15%	r	L5%	 20%	"	15%	1	15%	
	-prekinitev 2 uri	20%	20%		20%	l	20%
	-nočno delo	50%	30%	30%	50%	40%
	-nadurno delo	50%	30%	30%	50%	50%
	-težki pogoji	1-3%	2-3%	2-4%	2-5%	1%
6.	Nadomestka:				r	1 			
	-dopust itd.	100%	100%	100%	100%	100%
	-bolniška	T 80% (85%)		80%	^ 80%	80% | 80%	
	-čakanje na delo	70% (100%)	70% (80%)	70%	70%	70%
7.	Odpravnine presežki	50% brutio plače za 1 leto delovne dobe	50%	50%	50%	50%
8.	•Jubilej.nagrade	50-75-100%	60-80-100%	50-75-100%	50-75-100%	50-75-100%
9.	Odpravnine ob upokojitvi	3 netto plače g-RS (ali delavca)	3 netto plače g-RS	3 netto plače g-RS	3 netto plače g-RS	3 netto plače g-RS (ali delavca)
10.	Soldarnost	l-2bto plači g-RS	3 neto plače g-RS	1 neto plača g-RS	1 neto plača g-RS	1 neto plača g-RS
11.	Regres zaletni dopust	70-100%bto g-RS	70-100%bto g-RS	70-100%bto g-RS	60-100%bto g-RS	SKP-g (70-100%)
12.	Regres prehr.	SKP-g	SKP-g	SKP-g	SKP-g	SKP-g
13.	Prevoz na delo	min.80% JP	min.60% JP	min.60% JP	min.60% JP	ntin.90% JP
14.	Teren-dodatek	akt podjetja	akt podjetja	75% cele dnev.	določi OU	20% cele dnev.
15.	Inovadje	10% ekon.koristi	3% let.gosp.koris.	3% let.gosp.koris.	ni določeno	3%let.čist.gos.kor
16.	Plača Iz dobtč.	akt podjetja	akt podjetja	akt podjetja	akt podjetja	akt podjetja
17.	Delovni čas	40 ur	40 ur	42 ur	40 ur	40 ur
18.	Letni dopust:					
	-minimum	 -delovna doba		20dni_		 akt podjetja	18 dni	18 dni _ _ akt podjetja	20 dni	18 dni
			akt podjetja		2-12 dni	1-9 dni
	-jtogojijdela	+	do 3 dni	4.	a& podjetja	aH podjetja _ _ -zahtevno^ dela	1	do 4 dni	1 _ _akt podjetja	1 __akt podjetja _ _ -zdravst. stanje T	1-5 dni	j akt podjetja [ akt podjetja				_ _aklj)odjetja	1	akt podjetja	 _ _ akjjgodjetja	1	L?_dm	 akt podjetja	,	akt podjetja	
I
i
85
i
i
8
8
I
S
Si
Si
1
I
1
Marjan Ferčec, sekretar
vX*v•XvXvXvXvX*X*XvXvX*X*XvXvX*******'***********"*****'**,','*",***,’***'***',‘*','*'*'*"*’,'**’*vv.*.-.-, '•-.-.-.•.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.v.'.v.-. ;%•;•;%•;•;•.•.♦.•.•
Podatke pripravil: Marjan Ferčec
• Pogodba za Trgovsko dejavnost še ni usklajena s TP SKP-g/95!
::88::8::::888::88888888;:::::88888888:x$::x8888888:::g88:::i8:;888^:x5:::::::;:i8::>$g:::::::::8:8ii::f
V*V*V»X*V»X»X»X«X»X*X»X*X»X*X*X*X»X*X»X*X«X»X*X,X»X*X»X#X*X,X,X*X,X,X*X*X*X*X,X,X*X,X,X,X*X,X*XvX*X,X*XvX*****«*»********* *
I
I
VLADA
ODLAGJ
PLAČNE
Seja ekonomsko-socialnega
tedna, je pokazala, da bi vlad8, dogovora o plačni politiki, ki5 omenjene listine. Odločitev 0 J prihodnji teden, ko naj bi pre<U ljili s podatki.
V prejšnji številki DE predloge Svobodnih sindikat in Združenja delodajalcev ^ opisali. Zato tokrat poročamo o razpravi in sklepih ekon0 sko-socialnega sveta. Predme, Svobodnih sindikatov je DuS\J Semolič utemeljil s položaj podjetij, ki so lani poslov81 slabo, letos pa so poslovne zultate bistveno popravila. u ■ lavci teh podjetij so revolti!8 ker kljub temu prejemajo P*8 J pod ravnijo kolektivne pogod ■ jj Semolič je opozoril, da so sia . kati pri podpisovanju dogov o plačni politiki računali tudi kolektivne pogodbe dejavno ki naj bi bile podpisane še v P vem polletju. Do podpisa pa P njegovih besedah ni prišlo, k se delodajalci niso želeli p°8j jati o ceni dela, ampak le o z zevanju pravic delavcev. Sem lič je menil, da bi popravki govora o plačah koristili t n neto izvoznikom, za katere sprejeti posebni vladni ukrep1.
■mm
-•-•-•-•-•-•-•-•-•-•-v-v.v.v.v.».v.v.«.v.«.v. v.*, v. v.v.».v.v.v.v.v.\v.v.v.v.v.v.v.v.\\v.
Prof, dr. Rado Bohinc. minister za znanost in tehnologijo, pred štirimi leti med ustanovitelji Socialnodemokratske unije in danes predsednik sveta
in namestnik predsednika ZLSD, v našem klepetu utemeljuje nujo po socialnodemokratski razvojni usmeritvi Slovenije
NOTRANJE LASTNIŠTVO SE .1E PO.|AVHO V NAJB0LI GROBO ORGANIZIRANI KAPITALISTIČNI DRŽAVI.
V ZDA, ZA BLAŽITEV NASPROTI! MED
DELOM IN KAPITALOM
»Ločnica med socialdemokratsko gospodarsko paradigmo in med liberalno, lahko rečemo tudi udarno liberalistično, je, daje za socialdemokrate blaginja državljanov pomembnejša od rasti profitov. Cilj gospodarskega socialdemokratskega programaje namreč trajno naraščanje življenjske ravniinpa, da Slovenija postane v svet odprta, gospodarsko konkurenčna, pa tudi socialno pravična dežela. Kako ta cilj doseči? Mi gradimo gospodarsko prihodnost na silah dela in znanja in trdimo, daje prednost Slovenije evropsko primerljiva raven tehničnega, poslovnega in raziskovalnega znanja, inovativnost naših ljudi, podjetnosti in pridnost naših ljudi in ne nazadnje delavske tradicije\ lahko bi rekli osveščen delavec in na drugi strani usposobljen menedžment.«
Zakaj postajajo PID-i nervozni!
NEKATERI BODO MALO ŠOLO
DELNIČARSTVA PLACAUZ MINUUMDELOM
«Nervozoje povečala tudi Agencija za trg vrednostnih papirjev, kije sredi tekme spremenila pravila igre in družbam prepovedala obračunavati provizijo za certifikate, kijih še niso spremenile v delnice podjetij. S tem je prisilila zlasti manjše družbe, za katerimi stojijo kapitalsko šibkejši ustanovitelji, k naglemu vnovčevanju certifikatov, in če smo nekoliko patetični, tako izzvala njihovo delovanje, ki ni povsem v skladu z interesi njihovih delničarjev.«
Kdo in z.akaj spreminja zgodovino: kakšne so lahko posledice avtorjev tez o državljanski vojni
DA SE NEBI
POJAVU
OKUPATOR.
KI BI V DEŽELI PROGLASIL SVOJ NASTOP ZA
Naš ocenjevalec slovenske politične scene daje PALEC DOL poslancu SDSS
zaradi njegove nagnjenosti k hitrim ocenam in obtožbam, včasih pa se spusti na raven parlamentarne klepetulje;
PALEC DOL ministrici
lV'1 fi I	!' L
ker od poslanca Hvalice ne zahteva konkretnih dokazov za trditve o podkupljenih sodnikih.
V prihodnji številki Panorame bomo objavili intervju z Jožetom Smoletom, novinarjem. nekdanjim diplomatom in družbenopolitičnim delavcem, v katerem med drugim kategorično trdi:
»MILANKUČAN
MBILNIMR KOMUNIST!«
DRŽAVLJANSKO VOJNO PREK SVOJIH MARIONET
»Ne smemo pa pozabiti na tiste, ki so zavrgli osnovni narodni interes in se zavestno povezali z okupatorjem in tudi manj zavedne pripravljali za izdajalsko pot. To predvsem zaradi tega, ker je v našem narodnem prostoru bila vendarle ena sama trpeča, krvaveča, preganjana inboreča se Slovenija s svojimi partizani in aktivisti OF protimočnejšemu okupatorju, kije zločinsko opravljal svojo uničevalno obrt s pomočjo starih slovenskih politikov in zapeljanih mladih ljudi, ki so se mu udinjali pod pritiskom cerkvenih dogmatikov, ki sobesno sovražili komunizem, niso pa dovolj Rubili svojega naroda in domovine.«
foivafc/ izgubljajo moč
Nekaj misli in dogodkov z zadnjega srečanja med slovenskim in hrvaškim predstavnikom vlade si velja zapomniti.
Hrvaški premier Nikica Valentič je dejal, da na obeh straneh obstajajo ljudje, ki sicer izzivajo, a izgubljajo moč, dr. Drnovšek pa je optimistično napovedal, da so stališča toliko približali, da do incidentov ne more priti.
Oba predsednika vlad sta po pisaiju mariborskega Večera največ pozornosti namenila pogovorom o meji, predvsem v Piranskem zalivu. Pri tem vprašaiju je bil dosežen določen napredek. »Prepričan sem, da bomo, potem ko bomo rešili vprašapje Piranskega zaliva, lahko rešili tudi ostala odprta vpraša-pja,« je dejal dr. Janez Drnovšek. Predsednik hrvaške vlade Valentise pa j e povedal, da sta nerešeni vprašapji med državama pravzaprav samo dve: Piranski zaliv in dolgovi bivše Ljubljanske banke. Obe pa sta tako zapleteni, da rešitve po pjegovem mnenju ni mogoče najti čez noč. Ne vidi pa nobenega razloga, da bi se odnosi med državama slabšali. Valentič upa, da bodo vse odprte probleme rešili še v času mandata pjegove vlade.
Poročevalci Dnevnika so zapisali, daje dr. Drnovšek dejal, da ima Hrvaška veliko morje, Slovenija pa samo Piranski zaliv, kije še naprej temeljni interes Republike Slovenije, zato vlada izhaja iz režima, kije veljal v trenutku osamosvojitve. Tega Valentič ni želel komentirati, dejal pa je, da bi vsaka prejudicirana rešitev odpeljala državi še dlje od rešitve problema.
Škoda, da predsednika vlad nista določneje povedala, ali bosta obe vladi urejapje posameznih odprtih slovensko-hrvaških vprašapj še naprej pogojevali z urejapjem najbolj spornih - recimo meje v Piranskem zalivu in dolgov ljubljanske banke hrvaškim varčevalcem. Prav vztrajapje pri reševapju zadev v paketu, kije bilo doslej (z različno intenziteto) značilno za obe strani, seje pokazalo za neučinkovito.
Samo naivni lahko mislijo, da bo bližajoči se čas volitev na Hrvaškem in v Sloveniji (na Hrvaškem naj bi bile volitve že na pomlad prihodpje leto) olajšal slovensko-hrvaško sporazumevanj e. Čeprav hrvaški premier Nikica Valentise optimistično govori, da »izzivalci« na eni in drugi strani izgubljajo moč, je takšne (nove) izzive prav pred volitvami treba pričakovati tako v Sloveniji kot na Hrvaškem. Zato bo še toliko pomembneje, če bo obema vladama v medsebojnih odnosih uspelo ohraniti sedapje dobro pogajalsko razpoloženje in če zares ne bosta nasedali na vsako provokacijo. Nekdo je zapisal, da hrvaška in slovenska vlada ne moreta preprečiti in nadzirati ekscesov in ekstremnih stališč na eni in na drugi strani, lahko pa zmanjšata pjihov vpliv in pomen, če bosta znali ljudem dopovedati, »da Slovenja ne zahteva nič takega, česar doslej ne bi imela, in da Hrvaška ne daje ničesar, kar bi bilo pjeno«.
Kai daie Slovenim
Komentator Republike se ne more »načuditi« velikodušni slovenski potezi »dobre volje v zvezi z nuklearko«. Slovenska Stranje privolila, da bo lastnica samo polovičnega deleža nuklearke, »čeprav je bil pjen pogajalski predlog 60-odstotni delež v njeno korist«. Komentator ugotavlja, daje Slovenja prvotno Hrvaški nameravala ponuditi le 30-odstotni delež. »Zdaj je morda na vrsti Hrvaška, ki bi si lahko ob obilici svoje obale v zamepjavo za podaijeno polovico nuklearke prenehala lastiti Piranski zaliv«, piše komentator Republike. Glede tega bi bilo vendarle dobro vedeti (in upoštevati), da Slovenja ničesar ne poklanja, ker delitev 50 : 50 pri nuklearni elektrarni v Krškem samo vzpostavlja (oziroma ohraija) starje, kakršno j e bilo pogodbeno vzpostavjeno ob skupnem slovensko-hrvaškem financiraiju gradije nuklearne elektrarne. Tega očitno ne ve (ali noče vedeti) tudi predsednik Slovenske nacionalne stranke Zmago Jelinčič, kije v izjavi za javnost zapisal, da »poslanska skupina Slovenske nacionalne stranke najostreje protestira proti nedržavotvorni in negospodarni odločitvi slovenske vlade, da Hrvatom podari 50-odstotni delež v jedrski elektrarni v Krškem...«
Opomin za Jelinčiča
Predsedujoči v odboru državnega zbora za mednarodno politiko je poslanca in liderja Slovenske nacionalne stranke Zmaga Jelinčiča pretekli četrtek opozoril na »nizko kulturno raven ijegove razprave« (Dnevnik, 21. jul ja 1995). Jelinčič je ob obravnavaiju slovensko-hrvaških odnosov predsedniku slovenske vlade in zunanjemu ministru očital, »da hodita na žbriefinge’ k Valentiaeu in Graniaeu in proti slovenskim interesom uresničujeta ijune zahteve«.
Jelinčiča v ijegovih zahtevah, da bi se začeli s Hrvaško pogovaijati s povsem novih pozi-c j in da bi bilo treba skleniti nov meddržavni sporazum, s katerim bi nehali vejati vsi sta-
ri sporazumi ter drugi akti med nekdarjima republikama, poslanci drugih strank niso podprli.
Jelinčičeva zahteva seveda tudi pomeni, da bi se morala Slovenja odpovedati svoji zavezi, ki jo je dala ob osamosvojitvi, po kateri meja, določena med nekdarjima republikama SFRJ, postane meja med samostojnima državama. Sploh pa bi bilo postav jaije no-veh teritorialnih zahtev, za kar se v bistvu zavzema Jelinčič, nevarna slovenska avantura. Seveda je pri tem izjema Piranski zaliv, kjer morska meja med Slovenjo in Hrvaško v nekdaiji Jugoslav ji sploh ni bila določena.
Pojasnila in mojk
Ob gladovni stavki Darka Zupana je Janez Janša, predsednik Socialdemokratske stranke Slovenje jasno namignil, da gre za dobro organizirano akcjo (proti rjemu) s čudnimi političnimi ozadji in da bo treba v zvezi s tem še marsikaj razjasniti. Tako je predsedniku države Milanu Kučanu in ministrici za pravosodje Meti Zupančič postavil javno vprašanje v zvezi z Zupanovim osebnim in političnim prjateljem Adolfom Štormanom. Janšo je zanimalo, kdaj (in zakaj) je predsednik Kučan osebno sprejel na pogovor Darka Zupana, ki naj bi interveniral za izpustitev Štormana iz zapora, in kdo j e odločil o predčasni izpustitvi Štormana iz zapora.
Iz urada predsednika republike so sporočili, da predsednik republike Darka Zupana nikoli »ni osebno sprejel na razgovor. Kot predstavnik Republikanske zveze pa je bil Darko Zupan med udeleženci pogovora predsednika republike Milana Kučana s predstavniki vseh zunajparlamentarnih strank, ki so ga sklicali na pobudo teh strank 24. decembra 1992.« Dnevnik paje neuradno iz krogov blizu predsednika zvedel, da naj bi Zupan Milana Kučana res povprašal o možnostih za Štormanovo izpustitev, vendar naj bi mu predsednik republike dejal, da to ni v njegovi pristojnosti. Ministrica za pravosodje Meta Zupančič paje pojasnila, daje Adolfa Štormana pogojno odpustila s prestajanja zaporne kazni komis ja za pogojni odpust pri ministrstvu za pravosodje 8. decembra 1993. S tem pojasnilom Janša ni bil zadovoljen in j e še dodatno zahteval pojasnilo, kateri razlogi so vodili komis jo pri takšni ijeni odločitvi, prav tako pa ga zanima poimenska sestava komis je.
Po vsem tem Janševem insistiraiju pri pojasnilih bi lahko kdo dejal, da Janša pač zahteva javne odgovore in red. Vendar pa ni enako dosleden, ko gre za vprašanja, zastavljena njemu, in za njegova pojasnila. Tako mariborski Večer piše, daje J anša »prvič omenil podjetje Drug Impex na tiskovni konferenci 23. julja 1993 ob odkritju orožja na mariborskem letališču, in sicer kot mednarodno podjetje, registrirano na Dunaju, v katerem naj bi bila slovenski in skrbski kapital. To podjetje naj bi že pred tem ponujalo orožje v prodajo različnim kupcem, način transporta pa naj bi bil močno podoben tistemu na mariborskem letališču. S strani podjetja seje prvi oglasil prav Darko Zupan, kije zatrdil, da Drugi Impex z Dunaja nikakor ni slovensko-srbsko podjetje, temveč je v ijem izkjučno avstr jski kapital. Veleijsko predstavništvo, katerega direktorje bil Zupan, je bilo registrirano kot samostojno podjetje v mešani avstrjsko-slovenski.lasti. Veleijsko podjetje naj ne bi nikoli ponujalo naprodaj orožja ali streliva, pač paje enkrat ponudilo ministrstvu za obrambo stalno preskrbo z vojaškim o jem zveze Nato. Podobno izjavo je dal tudi Gerhard Schilcher, eden od direktorjev dunajskega Drug Impexa. Janša je pozneje v vso zadevo vpletel še Marka Bulca, češ daje bil posrednik pri ponudbi omenjenega dunajskega podjetja obrambnemu ministrstvu za dobavo oborožitve in vojaške opreme iz vzhodnoevropskih držav pod krinko dobave hrane (da bi se izognili embargu). Bulc je to demantiral s pojasnilom, daje vse, kar je imel s tem podjetjem, zgolj neka nerealizirana ponudba margarine in pozneje še omenjenega o ja za čiščeije orodja.
Od vsega skupaj paje najbolj zanimivo, da Janša vseh naštetih navedb in sumov nikoli več ni ponovil, ne pojasnil, ne demantiral, pa tudi noben preiskovalni organ ni v zvezi s preiskavo orožarske afere nikoli omeijal nobenega dela Drug Impexa. Iz tega je mogoče sklepati, da so bili Janševi javno izrečeni sumi brez podlage in daje torej s tem dunajskemu podjetju in ijegovemu veleijskemu predstavništvu povzročil vsaj moralno škodo.«
Odsvetovana »naglica«
V odboru državnega zbora za mednarodne odnose so pripravili izjavo v zvezi z naj novejšimi razmerami v Bosni in Hercegovini. Lahko bi rekli - končno, saj je prav neveijet-no, s kakšno »nevtralnostjo« sprem jamo v Slovenji dogajaija v naši neposredni bližini. Vendar paje bilo tudi to za nekatere nacionalistično obarvane poslance »prezgodaj« in
so zato odsvetovali »naglico«. Poslanci niso bili enotni tudi glede »ostrine« dokumenta. Izjava je v svoji končni verz ji bleda, splošna in neprecizna, kot da poslanci ne bi vedeli, kaj se ta čas (julja 1995) dogaja v Bosni in Hercegovini in kakšni ukrepi mednarodne skupnosti bi bili predvsem pomembni in nujni. Med drugim so zapisali, »da bi si morala mednarodna skupnost prizadevati za ohranitev BiH v mejah, v katerih je bila diplomatsko priznana« . Samo prizadevati? Ali ne bi bila njena dolžnost, da z vsemi sredstvi zagotovi spoš-tovarje teh meja in da končno boj razvidno (tudi vojaško) ukrepa proti tistim, ki arogantno že od samega začetka z vojaško silo negirajo vse principe mednarodnega pravnega reda. Ali Slovenja za reševaije balkanske krize res ne zna ali noče ponuditi nič konkretnejšega?
Kompromis-prednost
V parlamentu se nadajujejo prepiri in blokade. Z obravnavo tako imenovanih zgodovinskih tem se uprizarja lov na čarovnice, nabirajo poceni politične točke. Nenehne polarizacije onemogočajo zbliževanje in usklajevanje stališč. Iskanje kompromisa se zdi enako izdajstvu. Alije zgolj nakjučje, da nas je pred nedavnim ameriški kongresnik slovenskega rodu James L. Oberstar posebej opozarjal, da se moramo (v parlamentu) »naučiti« sklepati kompromise. »Ne dovolite, da bi vaše politične stranke postale nekakšna kopja zahodnoevropskih, ki so tako žzapete’, kot rečemo, tako obsedene z lastno ideologjo, da od nje niso priprav jene odstopiti niti za ped. Slovenci ste tradicionalno pragmatični, zelo praktični - prenesite to odliko še v politiko. Ne dopustite, da bi politična okostenelost ogrozila vašo rast in razvoj. V očeh sveta je Slovenja nenehno pod mikroskopom - vse, kar počnete doma, naj se vam zdi še tako obrobno, je zunaj videti precej večje. Pogosta trenja v vašem parlamentu se zdjo precej resnejša, usodnejša. Nikar se ne pustite zmamiti v past, v kakršno so se ujele Ital ja, Po-jska, Madžarska..., kjer so politične stranke postale nekakšen prisilni jopič, kakršnega j e zelo težko sleči... Naša diplomacja večino pozornosti namenja predvsem tako ali drugače problematičnim državam.Slovenija pa ni problematična. Razen seveda, kar zadeva vaša, žal, precej pogosta prerekanja v parlamentu...«
(Samo)popravljanje
poslancev
Posamezni poslanci LDS, ZLSSD, SLS, SND, SDSS, SNS so pretres jivo »enotni« predlagali, da bi za poslance in funkcionarje (znova) vzpostavili ugodnosti pri upokojevanju in ob izteku mandata. Predlog spremembe zakona o poslancih - kot piše "Večer - določa, da bi poslanec, ki po koncu mandata ostane brez dela, še tri mesece prejemal plačo, to pa bi lahko podaljšal največ za eno leto... Po novem starostna meja za upokojevaije poslancev spet ne bi bila določena, pravico do upokojitve pa bi imeli že z 20 leti delovne dobe, če so bili v parlamentu dva mandata, s 25 leti, če so v parlamentu en mandat, in s 30 leti delovne dobe, če so v parlamentu maij kot en mandat... Poslanci naj bi imeli tudi pravico do odpravnine, tisti z dvema mandatoma celo do 20 tisoč mark.
Samo judje, ki so odtrgani od živjenja in ki brez kakršnihkoli predsodkov znižujejo plače drugih, denimo direktorjem, so lahko mislili, da bo takšno urejaije njihovega socialnega statusa minilo brez javnih pretresov. Seveda je nastal škandal. In nekateri so spet pretresljivi v svojem (samo)kritiziraiju in zatijevaiju, da pravzaprav niso vedeli, za kaj gre. Edini, ki se lahko z mirno vestjo pokaže javnosti, je Tone Peršak s poslansko skupino Demokratske stranke. Demokrati preprosto niso podpisah pobude, ker se jim je zdela »pre-razkošna« in nerealna. Krščanski demokrati se posipajo s pepelom in ponavljajo, da niso za tako velike privilegije, ampak za razumno urejaije statusa poslancev. Nekaj posipanja je tudi na levici, čeprav so nekateri poslanci iz te skupine poskušali pojasniti, zakaj misijo, daje treba urediti položaj poslancev po izteku mandata. Poslanec Liberalne demokrac je Igor Bavčarje svoj podpis »potegnil nazaj«. Janševa Socialdemokratska stranka j e napisala ostro izjavo priti nekaterim žnesprejemljivim’ poslanskim privile-gjem in gmotnim koristim »vladajočega sloja«, čeprav s tem ni mogla skriti, daje med predlagate ji privilegjev tudi ijen Vitodrag Pukl. To je vsekakor čudno, ker je Janša še pred kratkim zagotavjal, da so v ijegovi stranki »najboj pošteni jucje«, in zato niti ni pomembno, ali seje za »privilegje« določal brez vednosti stranke...
Zdajšije zgražaije posameznih strank in posameznih poslancev nad lastnim početjem ni nič drugega kot sprenevedanje. Zaradi tega je pa že bojši Zmago Jelinčič, ki pravi, da bi predlog s poslanskimi pokojninami itd. podpisal še enkrat.
Janševa vlada - v senci
Janša je tudi v svojem zadnjem intervjuju v Delu napovedal zmago svoje stranke in strank »slovenske pomladi« na prihodijih parlamentarnih volitvah. Čeprav se Janša zaveda, da bo tudi prihodnja vlada nujno koalicijska,je za »lastne potrebe« sestavil nekakšno vlado v senci kar iz svojih kadrov. Podrobnosti o vseh »članih« vlade niso znane, zato Mladina v svoji zadnji številki ugiba, kdo vse bi jo lahko sestavjal. Premier naj bi bil Janez Janša, zunaiji minister Marcel Koprol, za obrambnega ministra sta verjetno kandidata Tone Krkovič in Franci Žnidaršič, no-traiji minister naj bi bil dr. Miha Brejc, minister za pravosocje Mitja Deisinger, ministrica za finance Romana Logar, minister za gospodarstvo Marjan Vidmar, minister za ekonomske odnose dr. Jože Zagožen, minister za kulturo Aleksander Zorn ah Jože Snoj itd.
Sbvenski šport-nagajanje
Na Bledu imajo zaplete s poroko leta, na katero bodo prišli svati iz sedmih držav. Komentatorka Dela piše, da bi premožna mladoporočenca rada sklenila zakonsko zvezo v vili Bled in ne v enem izmed treh drugih, sicer doslej formalno predvidenih blejskih prostorov za poroke. Blejski župan Golc, ki se, kot piše Delo, skupaj z občinskim svetom trudi, da bi blejskemu turizmu čim bolj pomagal, je bil takoj za to, zapletlo pa seje pri upravni enoti v Radovljici, kije trmasto zavrnila posebno vlogo s priporočilom občine in ni dovolila, da bi bila poroka na drugi lokaciji.
Blejski župan Vinko Golc meni, da so z negativno vlogo prizadete pravice in koristi občine. Zaradi tega so na Bledu zaprosili za ukrepanje za upravne zadeve pristojnega notranjega ministra Andreja Štera.
Blejski primer je samo še ena zgodba več o medsebojnem slovenskem nagajaiju, o ponavljajočih se zapletih med na novo nastalimi občinami in prav tako novimi upravnimi enotami. Namesto da bi z vsakim novim dnem dokazovali, daje mlada in majhna samostojna slovenska država med drugim tudi funkcionalna in učinkovita, z veliko usklajenostjo in kooperativnostjo državnih organov in javnih služb na vseh področjih, se dogaja nekaj povsem drugega. Veliki in mali slovenski šefi svoje pomembnosti ne potrjujejo z medsebojnim sodelovanjem, ampak z medsebojnim nagajanjem in primitivnim demonstriranjem, kdo je pomembnejši, kdo ima večjo moč. Pri prepovedani blejski poroki gre zagotovo predvsem za merjenje moči med županom in upravno enoto, ki škodi tako lokalnim, blejskim kot širšim slovenskim gospodarskim interesom. Namesto da bi tako župan kot upravno vodstvo na Bledu in v Radovljici trepetalo nad usodo blejskega turizma, ki se mu tudi letos slabo piše, in iskali vedno nove ideje in rešitve za privabljanje gostov in za povečanje turističnega dohodka, v nesmiselnih in nerazumljivih upravnih vojnah uničujejo tudi tisto, kar jim drugi ponujajo in prinašajo kot novost, kot možnost dobrega trženja in dobre reklame. Na sporno poroko bi namreč prišli poslovneži iz sedmih držav in to bi bil dodatni, brezplačni vidik propagiranja Bleda.
Kako je mogoče, da so interesi nekega župana in nekega vodstva upravne enote tako diametralno nasprotni? Alije vodstvo upravne enote s svojo direktno navezo na državo in na Ljubljano, s svojo plačo, kij o dobiva iz Ljubljane iz državnega proračuna, tako odtrgano od lokalnih interesov in problemov, da mu jev njegovi birokratski zadrtosti in prepotentnosti povsem vseeno, kaj se dogaja v njegovi neposredni okolici, da mu ni mar, ah turizem na Bledu uspeva ah propada? Takšni logiki bi se morali upreti tudi tako, da bi država v konkretnem primeru zamenjala tistega, kije neposredno odgovoren za nepotreben blejski zaplet. Če bomo tako nadaljevali, nam grozi, da se bomo medsebojno vse boj zapletah in uničevali. Še zlasti, ker to ni edini primer nesmiselnega in nerazumljivega ukrepanja, nesposobnosti, da bi medsebojno usklajevali posamezne žeje in potrebe. Na Bledu in v Bohiiju so očitno brez sodelovanja s turističnim gospodarstvom in brez vsestranskega tehtaija razlogov za in proti, uve Javili tako ekstremno visoke parkirnine, ki dobesedno odgarjajo goste. To že povsem zaznavno in dodatno ogroža poslovni uspeh letošije turistične sezone. Država, ki se sicer na veliko razglaša za turistično, je za vso Slovenjo sprejela odlok, po katerem naj bi v nase Jenih krajih - kateri kraj pa to ni - zapirali gostilne in druge gostinske lokale že ob desetih zvečer, da ne bi kalili miru. Ta odlok zdaj po različnih krajih Slovenje na različne načine popra-vjajo in izigravajo. Ah nam je vse to potrebno? Se ne znamo prej dogovoriti? Predvsem pa se bomo morali - ne samo v turizmu -odločiti, ah hočemo mir ah denar. Ah hočemo medsebojno sodelovaije ah medsebojne prepire? Si bomo medsebojno pomagali ah čedaje bolj nagajali?
Pripravil: J■

Prof. dr. Rado Bohinc, minister za znanost in tehnolosiio. vred štirimi leti med ustanovitelii Socialnodemokratske uniie in danes predsednik sveta		
in namestnik predsednika ZLSD. v našem klepetu utemeliuie mio do socialnodemokratski razvojni usmeritvi Sloveniie	NAIBOLI	
NOTRANJE LASTNIŠTVO SE .IE POJAVILO V ]		
GROBO ORGANIZIRANI KAPITALISTIČNI DRŽAV]		[,
V ZDA, ZA BLAŽITEV NASPROTLT MED DELOM IN
KAPITALOM
Doživljamo otroško dobo pluralne družbe • V socialnodemokratski Sloveniji razlike med plačami ne bi smele presegati razmerja 1:10 •
Za socialne demokrate je značilna državotvornost
•	Največlja šibkost države se danes kaže na davčnem področju in v finančnem sistemu • Nasprotujemo stapljanju centrov moči v paradržavnih institucijah z vrhovi političnih strank • Smo za novo pogodbo med generacijami
•	Socialnodemokratska opciia ie razbila bipolarnost med klerikalci in liberalci • Kaj mislimo s: polkmet. ne hvala • Čebinska zavest se ie udejanjila v OF. v nacionalni vojski in slovenski državi
Panorama: Dr. Bohinc, v zadnjem času ste se precej ukvarjali z vprašanjem, ki obremenjuje Slovenjo, vsaj vnjenempolitičnem smislu. Kaj je to in kaj naj bi bila socialnodemokra taka Slovenija ?
Bohinc: Najprej o tem, kje se nahajamo. Splošne ocene političnih analitikov so, da je v postsocialističnih državah, vključno s Slovenijo, politična slika premaknjena v desno, da imamo opravka z nacionalnimi in zgodovinskimi radikalizmi v tem smislu, vse kar je bilo, je bilo slabo. Radikalizem v smislu preloma s preteklostjo. Lahko bi rekli, da tudi v novi demokraciji ni vse zlasto, kar se sveti. Nosilci politike vse boij poskušajo jahati na kapitalu in na civilnih in družbenih gibanjih, ki na novo nastajajo. Svoje politične nasprotnike spotikajo z draženjem nacionalnih in verskih čustev. Afe-raštvoje model premagovanja političnih konkurentov. Morda še to: strankarski interesi so še vedno v ospredju in pri mnogokaterem vprašanju se pokaže, da so pred nacionalnimi in državnimi interesi. V takih razmerah je politično mnogo boj vnovčj iv negativni program kot pa pozitivne opcije, strategije za naslednje daljše obdobje. Ne glede na to smo se mi odločili, da si mora Slovenija postaviti program socialdemokratske Slovenije.Slovenija, ki smo jo ustvarili kot samostojno državo, Slovenija, kije vendarle pri koncu političnega in lastninskega preporoda, Slovenija v razmerah spremenjenega političnega zemljevida Evrope in globalnih razmerij med gospodarskimi in političnimi silami. In ne nazadnje: Slovenija na prehodu v tretje tisočletje v razmerah globalne in informacijske povezanosti Evrope in sveta in skokovitega tehnološkega napredka. V teh razmerah je Slovenija pred odgovori na nekaj temeljnih vprašanj njene vizije. Prvo vprašanje je, kako najti pot med neizbežno odprtostjo v svet in odvisnostjo od sveta, drugo, kako se integrirati v Evropo in hkrati ohraniti svojo ozemeljsko, kulturno, politično, pa tudi gospodarsko samobitnost, in tretje, kako pospeševati gospodarski razvoj in hkrati zagotavljati socialno varnost ljudi. Odgovore na ta vprašanja da lahko samo socialdemokratska Slovenija, Slovenija, ki ima vizijo, ki temelji na socialdemokratskih kriterijih urejenosti družbe.
Panorama: Iz česa naj bi ta vizija prihodnjega razvoja Slovenije izhajala ?
Bohinc: Ta socialdemokratska načela so znana. To so načela svobode, miru, pravičnosti, solidarnosti in enakopravnosti. Tu zraven je zagotovo načelo ekološke zavesti, načelo socialne blaginje, kar pomeni ne velikih razlik med ljudmi. Sem sodi tudi gospodarska rast, ki temelji na kakovosti, znanju, na razmahu podjetništva in seveda na socialno trdnem položaju ljudi. Eden od ciljev, ki si ga zastavljamo, je, da bi ljudje v Sloveniji uživali življenjski standard na ravni razvitih držav Evropske unije, da bi živeli v miru in dobrososedskih odnosih in da bi vzpostavljali partnerska razmerja z državami znotraj Evropske unije. Zanimiv je cilj oziroma usmeritev, da razlike med plačami v takšni Sloveniji naj ne bi presegale razmerja 1 : 10 in da bi delavec dobro živel od svojega zaslužka iz rednega dela. Slovenija, v kateri bodo upokojenci, invalidi, bolni, nosečnice in otroci uživali temeljno socialno varnost in zaščito in kjer bo brezplačna osnovna zdravstvena oskrba ter varstvo in šolarje otrok.
Panorama: To je torej vizija, to bo cilji. Kako do tega priti, pa je seveda zelo pomembna zgodba in tudi ne kratkoročna, posebej ne na ekonomskem področju. Na ekonomskem področju se sedaj srečujemo s tako imenovanim »japijevstvom«, divjim liberalizmom itn. Kakšna naj bi bila ekonomija socialdemokratske Slovenije?
Bohinc: Mi smo v temeljnem delu programa zapisali, daje socialdemokracija za nas proces vzpostavljanja družbe, v kateri delo dobiva moč nasproti kapitalu in v katerem se udejanjajo vrednote solidarnosti. V ekonomskem programu pa navajamo, da socialdemokrati razvijamo gospodarsko trdno in socialno pravično Slovenjo, kot državo blaginje za vse državljanke in državljane. Ločnica med socialdemokratsko gospodarsko paradigmo in med liberalno, je, da je za socialdemokrate blaginja državljanov pomembnejša od rasti profitov. Cilj gospodarskega socialdemokratskega programa je namreč trajno naraščanje življenjske ravni in pa, da Slovenja postane v svet odprta, gospodarsko konkurenčna, ter socialno pravična dežela. Kako ta cij doseči? Mi gradimo gospodarsko prihodnost na silah dela in znanja. Trdimo, daje prednost Slovenje evropsko primerjiva raven tehničnega, poslovnega in raziskovalnega znanja, inovativnost naših judi, podjetnost in pridnost naših judi in ne nazadnje delavske tradic je, lahko bi rekli osveščen delavec in na drugi strani usposob jen menedžment. Predvsem nam gre za kakovostno rast, ki temeji na znanju, sodobnih tehnologjah, sodobnih storitvah, ki nastajajo znotraj informac jske družbe, ne pa na velikih količinah ter na energetsko zahtevnih in ekološko spornih industrjah. Izrecno nasprotij emo izkjučno profitnim in vulgarnoliberalis-tičnim kriterjem narodnogospodarskega pa tudi podjetniškega usmerjanja. Tu se opredeljujemo takole: varovanje človekovega zdravja, živjerjska raven judi, delavcev, socialni položaj in pa tudi splošen kulturni razvoj, vse to niso le omejitve kapitalista, ampak so za nas sestavina socialdemokratske gospodarske logike oziroma razvojne paradigme. Vse to je namreč pri gospodarski ra-
“Namreč strankarska ideološka vezanost znanosti po naravi stvari poseže v temeljna načela, na katerih je znanost kot sistem zgrajena, to je objektivnost, dvom, verodostojnost, in to pomeni moralni razpad tako znanosti kot politike. V Sloveniji politizacija znanosti ni uspela kljub nekaterim poizkusom. ”
čunici potrebno upoštevati. To naslanjamo na znano teorjo o lastnini kot družbeni funkcji. Ta teorja pravi, da lastnina obvezije, lastnina kot teme j gospodarske pobude obvezije, in to k takšni uporabi, da je le-ta v splošno korist. Položaj delavca znotraj te paradigme je aktiven. Delavec je dejavnik v razmerah ekonomske demokrac je, skratka sodeluje v procesih, ni zgoj produkcjski tvorec oziroma strošek. Lahko pa je tudi, kot vemo, lastnik delnic podjetja.
Panorama: Ta program, o katerem govorite, nastaja na neki ravni, kije za Slovenijo glede na področje zaposlenosti, glede na nestabilno rast gospodarstva v Evropi in tudi glede na izgubaše zelo problematična.
Bohinc: V gospodarskem delu programa izrecno poudarjamo, da se mora rast gospodarske deja-
vnosti, in tej smo priča v Slovenji, izraziti predvsem pri povečanju zaposlenosti, obetamo si nastajanje novih malih in srednjih pocjet j kot ene od poti dodatnega zaposlovanja, na drugi strani pa socialno in gospodarsko odgovornega prestrukturiranja velikih podjetj. In to naj bi postopno spravilo brezposelnost v Slovenji v evropske okvire. Mislim, da seje že pokazalo, da evforja repriva-
tizacje in denacionalizac je, ki je zajela ne samo Slovenjo, ampak tudi Evropo, ne more biti končni cij in edino gibalo gospodarskega napredka v razmerah zasebnolastninsko organizirane družbe. Potrebe so spodbude aktivnega razvoja. Za Slovenjo kot številčno in količinsko majhno državo je bistveno, da razvja kakovostne dejavnike razvoja in to je tisto, kar večkrat poudarjam: znarje, teh-nologja, vlaganje v raziskovanje in razvoj. Mislim, daje pomembno tudi,tole: Slovenja bo v Evropi takrat, kadar bo odprav j en njen tehnološki zaostanek za evropskimi tehnološkimi velesilami, in ko se bomo vanjo gospodarsko pa tudi kulturno vkjučevali kot partnerji, ko bomo del Evrope kot globalne informac jske družbe, kot je koncepc ja prihodnje Evrope. V tej zvezi se naslanjamo na naslednje izhodišče: pospešena vlaganja v znanje intehnologjo morajo vzpostaviti takšne tehnološke pogoje proizvodnje, da bomo sposobni zadovojevati evropske standarde, evropske tehnične predpise, ne nazaduje evropske civilizac jske standarde. Šele tedaj, in ne ko bo oprav jena poteza peresa na takšnem ali drugačnem evropskem sporazumu, bomo Slovenci del evropske civilizac je. Če se vrnem na prihodnjo družbo, na postindustr jsko družbo, na družbo visoke tehnološke oprem jenosti in položaj delavca v tej družbi, mislim, daje kjučno razumeti, da v takšnih razmerah tradicionalni mezdni odnos izginja, namreč odnos, povezan s hierarhjo moči in kapitala nad delom, kar je razsežnost zasebnolastninsko organizirane družbe. V takšni družbi mezdni odnos postopno nadomešča partnerstvo dela in kapitala za kakovosten razvoj. Morda veja posebej poudariti to, da so si sodobna teoretična spoznanja o prihodnjem razvoju edina, da razvoj novih tehnologj ne odprav ja delovnih mest, ni usmerjen zoper delavca, tako kot je to vejalo v časih, ko se je pojavil tako imenovani ludizem, ampak prav nasprotno. Tehnološki napredek ustvarja, omogoča, spodbuja nove potrebe, povezane z novimi tehnološkimi, predvsem novimi informa-cjskimi in komunikac jskimi možnostmi, kot je delo
in učenje na dajavo, kot j e zdravjeije na dajavo, kot je zadovo jevarje kulturnih in zabavnih potreb na dajavo, kot j e nenazadnje elektronska izmenjava podatkov, multimedia. Vse to, kar ustvarja nove možnosti, spodbuja tudi industr jo za nove naložbe v zadovojevaije takšnih potreb, in to je seveda povezano z novimi delovnimi mesti, in sicer z delovnimi mesti, ki so ne samo visoko produktivna, ampak so hkrati po znanju zahtevna. Zato je prihodnost našega delavca ob taki viz ji Slovenje še kako pomembno povezana z usposab jaijem, s tako imenovanim doživjenskim izobraževanjem, skratka z usmeritvjo po vedno novem znanju.
Panorama: Glede odnosa kapitala in dela in tega, da ob tem nebo tako hude hierarhije, nas zanima, koliko je paradigma notranjega lastništva pri tem lahko izziv za lašje preseganje zasebnolastninskih interesov? Bohinc: Notranje lastništvo seje pojavilo v najboj grobo urejeni kapitalistični državi, to je v Ameriki, kot način, ki blaži notranja naravna nasprotja in pritiske med delom in kapitalom. To je del naravnega razvoja kapitalistično organizirane družbe. Tudi za Slovenji, organizirano na zasebnolastninskih teme jih, ki vejalo, daje notranje lastništvo nekaj pozitivnega v smislu odpravjarja teh napetosti. V razmerah, v katerih smo, ko so vsi jucje dobili certifikate in s tem možnost postati lastniki, mislim, da moramo s takšno značilnostjo lastniških struktur naših pocjet j vsekakor računati. Panorama: To je torej lahko sredstvo za premagovanje antagonizmov med delom in kapitalom?
Bohinc: Da, toje nesporno, to seje izkazalo že drugje, daje to način blažitve teh pritiskov. Nenazadnje pa se je izkazalo tudi, da se delavci med seboj slej ali prej diferencirajo na tiste, ki željo ostati lastniki in aktivni tudi v tem smislu sodelovali pri upravjarju v podjetju, in na tiste, kijih to ne zanima, delnico prodajo in se ne ukvaijajo z donosi na kapital.
Panorama: Vloga države vvseh teh procesih, predvsem na ekonomskem področju, je vsaj v prehodnem obdobju nespornopomembna.
Toda mi se danes srečujemo z razmerami, da si vrhovi strank lastijo podjetja, še posebej pa prihaja do zlizanostijavnih podjetij in ustanov z vrhovi strank. Kakšna naj bo vloga državnega aparata v socialdemokratski opciji?
Bohinc: Največjo šibkost danes vidimo na davčnem področju ter ve (ne)urejenosti finančnega sistemaCbančništvo, zavarovalništvo in trg kapitala. Tu zaostajamo boj, kot bi to ob koncu tranzi-cje ustrezalo. Od tod pojav “tranzic jskega” bogatenja peščice judi in satrankarskega obvladovanja dela gospodarstva. Za nas socialdemokrate, pa tudi v osjem smislu za stranko Združeno listo socialdemokratov,je značilna državotvornost, državotvorna zavest. To je tudi sicer slovenska tradic ja. Državotvorna zavest seje oblikovala tudi kot protest na eni strani proti tujcem, na drugi strani pa kot protest zoper živjerje v občestvih, kot je na primer Cerkev, kije v slovenski zgodovini večkrat dominirala nad državo. Mimogrede naj povem, da je za nas ločitev Cerkve od države pogoj za stabilnost slovenske družbe, pa tudi za stabilnost države. Kar zadeva državo, še tole: mi smo jo opredelili kot nujno potrebno zaudejaijarje socialdemokratskih vrednot. Kar pa zadeva državo v gospodarstvu, pa mora na eni strani vzpostaviti trdne pogoje, v katerih se lahko razvja podjetništvo, poslovna pobuda; na drugi strani mora zagotoviti gospodarsko infrastrukturo - energetsko, predvsem pa infor-macjskokomunikacjsko - na ravni, ki bo omogočala stalno poslovno in kulturno komunikacjo s svetom; na tretji strani mora država s pravnim sistemom zavarovati, postaviti omejitve povsem liberalnega upravjarja lastnine, oziroma omejitve, kijih postav j a vsakokratna ideološka paradigma. In če govorimo o socialdemokratski paradigmi, so te omejitve za varovarje človekovega živjerja in Nadaljevanje na naslednji strani
“Želimo biti prepričljivi glede tega, daje Slovenija že doslej bila pretežno socialdemokratska in da izhajamo iz prepričanja, da bo taksna tudi v prihodnje. Obstaja pa še drug pomemben razlog: ta pa je vezan na samo stranko. Morda vas bo presenetilo, pa vendarle Združena lista je ena od mlajših strank v slovenskem političnem prostoru. To je za tiste, ki nam stalno lepijo neke zgodovinske etikete in živijo od tega ter si skušajo kovati poceni politični kapital na račun bivših komunistov in vključenosti v našo stranko, čeprav imajo prav oni še več takšnih v svojih strankah. To je stranka, kije nastala pred dvema letoma z združitvijo treh strank.”
Nadaljevanje s prejšnje strani
zdravja ter njegov trden socialni položaj na eni strani, na drugi strani blaginja kot prednost pred profiti in na tretji strani zavarovanje okolja, narave, razmer, v katerih ljudje živimo, lahko bi se reklo preprečitev, da bi se zadolževali na račun prihodnjih generacij.
Panorama: Nekje je bila zapisana vaša opredelitev do javnih zavodovih podjetij, da bo v bistvu v funkciji države, da jih je treba tudi privatizirati oziroma dati v upravljanje privatnim podjetjem, da bodo poslovali po tržnih zakonitostih, in to se pri nas dogaja. Zaradi tega pa so okrnjene bistvene funkcije, npr. v zdravstvu in šolstvu se nam ruši sistem prav zato, ker država nima nobenega nadzora nad temi javni mi institucijami.
Bohinc: Če govorimo o javnih podjetjih, ta pa ne delujejo v zdravstvu in šolstvu, ampak v tako imenovani gospodarski infrastrukturi, kot je promet, zveze in energetika, potem je naš političen odnos do tega opredeljen s tem, da nasprotujemo stapljanju centrov tovrstne moči, ki nastajajo tako v velikih infrastrukturnih podjetjih kot npr. v bankah, zavarovalnicah z vrhovi politike. To je vse boj žal, slovenska značilnost, da si željo stranke fevdovsko polastiti in porazdeliti vplive na teh različnih področjih in na ta način obvladujejo legitimne politične institucje. To je tisto, kar želimo socialdemokrati preprečiti, ker to štejemo za odklon od načel parlamentarno urejene, pravne in demokratične države. Drugo pa je vprašaije na socialnem področju. Tu ugotavjamo, da seje prejšnji sistem, kije bil naslorjen na popolno avtonomjo izvajalcev in uporabnikov različnih vrst storitev s socialnega področja in tudi področja izobraževanja, znanosti in kulture, zrušil prej, kot je nastal nov sistem na teme jih, ki ustrezajo zasebnolastninsko organizi-
“Strankarski interesi so še vedno v ospredju in pri mnogokaterem vprašanju se pokaže, da so pred nacionalnimi in državnimi interesi. V takih razmerah je politično mnogo bolj vnovčjiv negativni program kot pa pozitivne opcje, strategije za nasledijo daljše obdobje. Ne glede na to smo se mi odločili, da si mora Slovenja postaviti program socialdemokratske Slovenje.”
rani družbi. To je na eni strani ne samo pretreslo družbo do te mere, daje bila nesposobna zagota-vjati enako raven na teh področjih kot poprej, ampak je tudi v mnogokaterem pogledu poseglo v položaj človeka, delavca, uporabnika zdravstvene, socialne, izobraževalne in kakršnekoli druge storitve. Zavzemamo se za trden sistem na tem področju, za sistem mešane blaginje z vkjučevaijem različnih filantropičnih institucj, ki pa jih mora država ne samo legitimizirati, ampak tudi finančno podpirati.
Panorama: Zdaj smo v obdobju socialnega razlikovanja, revščina raste, čeprav je programsko to drugače opredeljeno, predvsem pa očitno tudi vobodbju težav, kijih povzroča medgeneracijski konflikt, predvsem na področju pokojninskega zavarovanja.
Bohinc: Mi smo se opredelili za novo pogodbo med generacjami. Za nas so starejši jučje generacja, v kateri so nakopičene izkušije in znaije, pa tudi prispevek k ravni živjerja novo nastajajočih ge-neracj, in se zavzemamo za nujno partnerstvo generacj za zagotavjarje človeka vrednih, na opra-v j enem delu temeječih tovrstnih podmen. Sicer pa v socialnem programu izrecno govorimo o tem, da je naš cilj doseči evropsko kakovost živjerja, izhajajočo iz evropske socialne listine, ki sicer tudi v Evropi ni povsod udejanjena. Udejaijena je v državah, ki vodjo socialdemokratsko usmerjeno politiko na načelih vzajemnosti in solidarnosti, politiko enakih možnosti, politiko socialnega partnerstva. Izhajamo iz ocene, da se je ta politika v preteklosti v Slovenji uvejavjala. Tudi sicer smo na mnogih področjih ponosni na dosežke, predvsem na socialnem področju, dosežke tako imenovane prejšnje družbe. Tuje ta politika bila uveja-vjena z organiziranimi pritiski demokratične slovenske levice, sindikatov, upokojencev, zveze družin, zveze pr jate jev mladine, ženskih, študentskih in podobnih civilnodružbenih skupin. Ta politika seje že v preteklosti mnogokje izkazala za politiko, ki se razvojno izplača.
Panorama: V bistvu je u temeljevanje socialnodemokra tske politike na Slovenskem lahko problematično. Prvič zato, ker je bila to v določeni meri politika a vstromarksistična, po drugi strani pa je prišlo do preloma med socialdemokracijo in kasneje komunistično partijo. Kljub vsemu pa pred drugo svetovno vojno, ko j e nastala KPS močne socialdemokratske stranke na Slovenskem ni bilo. Zanima nas, na čem se da utemeljiti ta zadeva glede na slovensko zgodovino. Janševi socialni demokrati so na kongresu jemali predvsem Cankarja kot bistvenega socialdemokrata na Slovenskem in ga tudi citira v svojih govorih in programu.
Bohinc: Za Cankarja je že prejšija politika menila in ni niči novega ni, daje bil socialdemokrat. Kar pa zadeva nas, s ponosom gradimo svojo prihodnost na vseh dosedarjih dosežkih slovenskega naroda. Zlasti v 20. stoletju je socialdemokracja pri teh dosežkih tvorno in odločilno sodelovala. Svojo identiteto črpamo iz slovenske in evropske socialdemokratske misli 19. in 20. stoletja. Resje,
daje socialdemokratska opcja zgodovinsko razbila takratno bipolarnost na klerikalce in liberalce in nekako pripejala v politični prostor tedaj odri-ijene delavce in tudi levo usmerjeno inteligenco. To je poslanstvo socialdemokrac je tedaj in tudi še danes. Mi se v programu zavestno naslanjamo na levičarska gibaija, tudi na socialistično gibaije iz dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja, predvsem pa sem uvrščamo gibanje krščanskih socialistov. Za rjih je značilno, da so že tedaj znali potegniti ločnico med klerikalizmom in iskreno vero in pa med pravičnostjo in zatiranjem, med fašizmom in demokrac jo ter med okupatorjem in narodnoosvobodilnim bojem. Za nas je sodelovanje v antifašistični koalicji nekaj, na kar moramo biti Slovenci ponosni, saj smo že tedaj kot del Evrope sodelovali pri graditvi povojne svetovne ureditve.
In v tej zvezi se oziramo tudi na Zvezo komunistov in pa Komunistično partijo Slovenje, o katerih govorimo, da nista bili klasični komunistični stranki in daje Čebinski kongres pokazal tedanjo visoko nacionalno in socialno zavest organizac je. Ta zavest seje udejaijila v Osvobodilni fronti, nacionalni vojski in slovenski državi in zagotovo je bila v tistem času Komunistična part j a Slovenije povezovalna sila vseh domoljubnih in naprednih sil. Na drugi strani pa se ostro pridružvjemo kritiki bojševizma in se odpovedujemo stalinizmu, čeprav smo mnenja, da je, predvsem v zadnjih desetletjih socialistično gibaije v Slovenji to miselnost in prakso nekako že preraslo. Vendar po drugi strani lahko ugotovimo, da v slovenski politiki bo jševizem danes še ni povsem izkoreninjen. Dodal bi še tole: socialdemokratsko gibaije je bilo v vsej tej stoletni zgodovini razmeroma enotno, kar zadeva liberalni kapitalizem in nasprotovaija tej opcji. Glede mnogih drugih vprašarj pa seje zgodovinsko razdvajalo, in kot je znano, je razdvojeno tudi danes.
Panorama: Ta vaša socialdemokratska vizija se nekako kosa z drugo socialdemokratsko opcijo na Slovenskem, ki temelji v bistvu (tudi po oceni Dimitrija Rupla) na zanikanju vrednot NOB in na cenenem populizmu. Bohinc: Med Združeno listo socialdemokratov in Socialdemokratsko stranko Slovenje so velike razlike, to je znano. Vendar še tako velike razlike v politiki na dolgi rok niso nepremost jive. Mi smo v program zapisali opredelitev, da se bomo zavzemali za krepitev in enotno delovarje vseh socialdemokratsko opredeljenih judi v Slovenji, kjerkoli in kakorkoli dehjejo, če res delujejo socialdemokratsko. Naše temejno vodilo ali kriterj za razmejitev, ali delujejo socialdemokratsko ali ne, je prav ta naš program. Program bo teme j za razlikovanje med tistimi, ki se razglašajo za socialdemokrate, in med tistimi, ki resnično tako misijo in politično delvjejo. Dodajamo pa seveda že sedaj, da je socialdemokracja nezdružljiva s populizmom kot ceneno, demagoško politično metodologjo, pa tudi s klerikalizmom kot zlorabo verskih čustev v politične namene.
Panorama: Tu imate dobro ločnico oziroma jasno opredelitev do klerikalizma in do Cerkve oz. nastopanja Cerkve v družbi.
Bohinc: Ta opredelitev ni za nas nič novega. Gre ža to, da štejemo klerikalizem za uporabo verskih čustev, verskih organizacij v politične namene, kar je nezdružjivo z demokratično družbo in nespre-jemjivo. Kar zadeva Cerkev, sem povedal, daje za nas to civilnodružbena organizac ja, ki mora biti ločena od države. Seveda pa gojimo vse spoštovarje do venjočih judi in strpen odnos do njih. Še več: nam se zdi to povsem običajno, človeško opredeljevanje, ki ima bogate tradic je. Posebej smo zapisali to, da ločitev Cerkve od države za nas ni nekaj, kar bi imelo opraviti s socialističnim gibarjem do religje in vernih judi, ampak z urejenostjo demokratične, pluralne, parlamentarne družbe. Ali pa recimo, da se šele z ločitvjo Cerkve od države lahko vzpostavi držav janska zavest kot pripadnost državi oziroma državi, ki ne razlikuje državjanov po pripadnosti tej ah oni cerkvi ali skupini. Šele takšna država je usposobjena služiti vsem držav janom insevrjej vsi državjani prepoznavajo kot politična bitja.
Panorama: Neverjetno velikpoudarek v programu dajete kulturi, razvoju pridobivanja znanj, pa tudi ekologiji in regionalnemu razvoju, kjer je zelo jasno poudarjena vloga kmetijstva in podeželja, kmetovih polkmetov, česar do sedaj nima opredeljenega nobena stranka.
Bohinc: Morda je res posebnost našega programa, da je v ijem poudarjen tako razvoj znanj in kulture, zaradi značilnosti trenutka pa tudi kme-tjstva in ekologije, da so to posebna poglavja in da so to področja, kij im programsko nameijamo pravzaprav središčno pozornost ob tistih, ki so tradicionalna za socialdemokratske programe, to paje gospodarstvo, sociala in teoretični teme ji. To je del našega prispevka za vizijo socialdemokratske Slovenije. Ker če želimo kot majhna družba ohran-niti svojo kulturno in nacionalno identiteto in samobitnost ter če želimo dosegati blagirjo, kije na ravni večjih in razvitejših družb, moramo pospešeno raz v j ati duhovno ustvarjalnost svojih judi, to pomeni, razv jati mora znanja in kulturna udejstvovanja. Mi smo celo sprejeli opredelitev, daje pravica do kulture ena od temejnih človekovih
pravic, in utegne priti celo do ustavne pobude za uvrstitev te pravice med teme j ne ustavne pravice.
Panorama: Kar je za slovenski narod zelo
pomembno...
Bohinc: Veijetno ne kaže izgub jati besed, koliko zgodovinskih dokazov imamo za to, da seje slovenski narod pravzaprav ohranil zaradi tega, in uživa ugled v materialno mnogo boj razviti Evropi po zaslugi svoje bogate duhovne ustvarjalnosti, kulturne dediščine, velikih mož, kijih imamo v naši zgodovini na področju kulture in znanosti. Naša opredelitev je, daje znanost in raziskovalno dejavnost treba vrniti znanstvenikom in raziskovalcem injih ne z državno prisilo, ampak s spodbudo usmeriti v raziskovalno podporo uresničevarju tehnološkega razvoja in krepitvi nacionalne identitete, skratka uresničevarju nacionalnih cijev. Če država utirja razvoj znanj, prej ali slej pride do spre-vrženja, do moralnega propada, značilnega po usmerjanju znanosti po političnih merilih.
Panorama: Ali mislite tu na krizni menedžmet
predavatelja?
Bohinc: To prepuščam tistim, ki ubirajo takšno raven političnega dialoga, ki po mojem mnenju ni vreden resnega razgovora. Namreč strankarska ideološka vezanost znanosti po naravi stvari poseže v temejna načela, na katerih je znanost kot sistem zgrajena, to je objektivnost, dvom, verodostojnost, in to pomeni moralni razpad tako znanosti kot politike. V Slovenji politizacja znanosti ni uspela kjub nekaterim poizkusom. Moja ocena je, daje pojav politizac je omejen na nekaj posamičnih nezadovo jnežev, ki praviloma zaradi svoje dvom-jive znanstvene kakovosti niso dosegli željenih ciljev na usta j ene načine. Žal se želi del politike krčevito držati pridobjenih pozicj tudi v znanosti. Mislim predvsem na podržavjeno znanost po odpravi SIS-ov in v tej zvezi neodgovorno zavlačevanje zakonskega projekta, ki smo ga pripravili na ministrstvu; mislim na zakon o organiziranju in financiranju znanosti in tehnologje; projekt, ki utira pot prav avtonom ji znanosti. Lahko bi rekel, da slovenska znanost danes, kjub ijeni nesporni evropski in svetovni veljavi- to svet vsak dan priznava, vendarle še ni dovoj v polno oporo slovenskemu razvoju. Politiki se zanjo ne zanimajo, ker ni dnevnopolitično dovoj vnovčjiva, znanstveniki se ne znajo prodati v tem smislu, da ne znajo ponuditi svojih znanj v oporo nacionalnim ci jem tako na tehnološkem kot na kulturnem civilizac jskem področju. To bomo lahko dosegli le v razmerah, ko bo znanost delovala znotraj civilnodružbenih institucj, ko ne bo državno kontrolirana, ko ne bo prisijevana na različne načine.In naš program in usmeritev, ki sem jo uvodoma citiral: znanost vrniti znanstvenikom, je pravzaprav na teh izhodiščih.
Panorama: Vprašanje delavec-kmet in odnos
dokmetijstva?
Bohinc: Mi smo v program drzno zapisali tele besede: polkmet - ne, hvala! Kmet naj kmetuje, delavec naj dostojno živi od svojega dela. Za slovenske razmere drzno zato, ker vemo, daje naša značilnost prav to dvojno zagotavjaije sredstev
za živjeije. Vendar bo treba na dajši rok znotraj Evrope v katero vstopamo, seveda tudi s kmet jsko politiko delavcu,ne samo zagotoviti človeka dostojno živjeije in zaslužek samo od ijegovega dela, da mu ne bo treba gospodariti tudi popoldne na svojem majhnem koščku zemje, ampak tudi kmetu zagotoviti takšne pogoje, tako kar zadeva velikost kmetje, davčno politiko in agrarno politiko nasploh, da bo lahko proizvajal na ravni evropske produktivnosti. Zavedamo se izjemno pomembnega problema, ki nastopi prav za naše kmet jstvo v razmerah slovenske vkjučenosti v polnopravno članstvo v Evrope. Zato smo že sedaj napisali, da Evropa trka na vrata tudi kar zadeva kmet j stvo. Pričakati jo moramo priprav jeni. Produktivnost kmetijstva mora biti enaka kot v Evropski unji zato moramo do polnopravnega članstva v Evropsko unji, izvesti agrarno reformo. To terja tudi nujno vzporedno vodenje socialne politike, sicer pa so cilji na tem področju kombinac ja ekosocialnega in tržnega modela, primerna posestna struktura, ohranitev podežeja in seveda ključni cilj:zagotovitev stoodstotne povprečne samooskrbe s hrano, od česar pa smo žal vse dje. V času SIS-ov smo imeli
87% oskrbo, sedaj pa le 65%. Zadrugamje potrebno dati večji pomen.
Panorama: Agrarna reforma -kaj mislite s tem?
Bohinc: Gre predvsem za reformo posestne strukture in reformo na področju davčne politike. Gre za vzpostavitev takšnih proizvajalnih pogojev, da se bo lahko dosegala produktivnost, kot je v Evropi. To pomeni administrativne, pravne, gospodarsko politične pogoje, primer jive s tistimi v deželah s podobno naravno sestavo, kot je Slovenja, npr. Avstr ji..
Panorama: Ali socialdemokrati vidite Slovenijo kot državo regij?
Bohinc: To je naša znana opredelitev. V tem poglavju smo na prvo mesto zapisali, da nasprotujemo centralizac ji Slovenje in v tem okviru razdrobitvi in razlastitvi občin. Mi bomo še naprej uvejavjali policentrični razvoj na vseh področjih, tako kulturnem, znanstvenem, gospodarskem in splošno razvojnih. Uvejavjali bomo regionaliza-cjo in storili vse, da bo v Slovenji prišlo do usta-navjarja pokrajin.
Panorama: Se bodo na ta program lahko »prilepile« tudi regionalne stranke?
Bohinc: V razmerah regionalne metodologije usmerjanja slovenskega razvoja bodo vse boj izgirjali motivi za nastajanje regionalnih strank. Panorama: Še vprašanje o socialnem partnerstvu. Srečujemo se s sindikalnim pluralizmomin v nekem smislu nelegitimnostjo. Kako opredeljujete te odnose ? Bohinc: Odveč nam je napisati, da mora to potekati med legitimnimi partneiji, ker se to samo po sebi razume. Sicer pa smo opredelili naš odnos do sindikatov. Zapisali smo, da so sindikati del socialdemokratskega gibanja, vendar imajo znotraj tega gibanja popolno samostojnost. Menim pa, da smo socialdemokrati toliko boj odgovorni za delovanje socialnega partnerstva, zato si zadajamo naloge pri izgradnji sistema socialnega partnerstva in tudi za posredovaije sindikalnih zahtev v strankarski in parlamentarni sistem, skratka v sistem institucj. Panorama: Programe socialdemokratske stranke delajo dolgo časa. To ni enkrat za vselej dan program, tudi ta ne. Zakaj pravzaprav program socialnodemokratske Slovenije?
Bohinc: Razloga sta dva. Prvega sem opredelil na začetku: to je naš prispevek, torej prispevek slovenskih socialdemokratov k viz ji socialdemokratske Slovenije. Želimo povedati, kakšna j e naša predstava o tem, kako naj v Slovenji živ jo jučje v prihodrjem obdobju.
Želimo biti prepričjivi glede tega, daje Slovenja že doslej bila pretežno socialdemokratska in da izhajamo iz prepričarja, da bo takšna tudi v priho-dije. Obstaja pa še drug pomemben razlog: ta paje vezan na samo stranko. Morda vas bo presenetilo, pa vendarle Združena listaje ena od mlajših strank v slovenskem političnem prostoru. To je za tiste, ki nam stalno lepjo neke zgodovinske etikete in živ jo od tega ter si skušajo kovati poceni politični kapital na račun bivših komunistov in rjihove vkjučenosti v našo stranko. To je stranka, kije nastala pred dvema letoma z združitvjo treh strank. Dve izmed teh sta nastali po prelomu devetdesetega leta, to je Socialdemokratska unja in Delavska stranka. Tretja, Stranka demokratične prenove, bivša Zveza komunistov Slovenije, ki ima bogato in raznoliko, za mnogokoga, tudi za nas, v marsičem kontraverzno preteklost, ki pa ima vendarle, pokazati tudi veliko pozitivnega današrjim rodovom. To kar želimo, kar zadeva stranke, sporočiti v programu, je, kakšen je odnos te novonastale stranke do tradic j in dediščine, ki sojo v Združeno listo prinesle vanjo združene stranke, predvsem stranka z daleč najbogatejšo dediščino in tradic jo, to je Stranka demokratične prenove. Programje torej priložnost, da v drugem, tretjem letu delovanja Združene liste kot nove socialdemokratske stranke, kije nastala na slovenskem političnem nebu, potem ko smo preboleli »ošpice« reform in vnašanja večstrankarske demokracije, na novo opredelimo odnos do številnih tudi politično občut jivih vprašanj v preteklosti. To kar je v uvodu zapisano kot izhodišče našega delaje, da Združena lista, to je zapisano tudi v združitvenem dokumentu, ni izključni politični naslednik nobene od združujočih se strank. To pomeni, daje Združena lista nova politična tvorba , da ni izkjučni naslednik niti SDP, kar nam željo tisti, ki nam ne željo dobro, venomer očitati, niti drugih strank. Prav odtod pobuda za strateški ideološki dokument, ki bo na novo opredelil odnos tega članstva, ki danes tvori Združeno listo socialnih demokratov, ki še zdaleč ni enako, kot je bilo članstvo SDP. Skratka, to je priložnost za novo vrednoterje demokra-c je v slovenskih razmerah, to je priložnost za programski pogled novonastale stranke, z zornega kota vseh treh populacij iz prejšijih strank, ki so se sedaj znašle v eni stranki. In nenazadn bo to prispevek tudi k programski konsolidac ji oz. preverjanju po dveh, treh letih, kdo smo slovenski socialdemokrati, ki smo v Združeni listi socialdemokratov.
Maijsui Horvat
“Mi se v programu zavestno naslanjamo na levičarska gibanja, tudi na socialistično gibanje iz dvajsetih in tridesetih let SO. stoletja, predvsem pa sem uvrščamo gibanje krščanskih socialistov. Za njih je značilno, da so že tedaj znali potegniti ločnico med klerikalizmom in iskreno vero in pa med pravičnostjo in zatiranjem, med fašizmom in demokracjo ter med okupatorjem in narodnoosvobodilnim bojem. Za nas je sodelovanje v antifašistični koalicji nekaj, na kar moramo biti Slovenci ponosni, sej smo že tedaj kot del Evrope sodelovali pri graditvi povojne svetovne ureditve. ”
27. julija 1995
Piše: Martin Ivanič
NKHVAIF.7N0
LJUDSTVO
Izvolili smo poslance, nismo pa uredili njihovega statusa. Jože Jagodnik je bistro ugotovil, da smo rekli a, ne pa tudi b. In vse kaže, da nas imajo poslanci res za takšne osle, da mislimo, kako njihovega položaja ni potrebno zakonsko urediti. Prav nasprotno/ Mislimo, da gaje treba urediti, in sicer zelo jasno, brezpravne megle in dvoumnosti, ki bi jih poslanci prejkone zlorabljali. Doslej so nas izučili, da so tudi oni čisto navadni ljudje, ki so prišli na svoje sedanje položaje predvsem po spletu naključij in kombinacij, nikakor pa ne zaradi kakšnih posebnih kreposti, recimo altruizma, vzvišenosti nad denarjem ali česa tretjega, še bolj idealističnega.
Seveda jim prav nič ne očitamo, da so povsem navadni ljudje in da hočejo imeti urejen status, dobre plače, malodane nacionalne penzije in bajeslovne odpravnine. Očitamo pa jim za-govednopokvarjenost, s katero si prizadevajo do teh poslastic priti. Najprej pade v oči njihovo bebljanje, da smo sijih državljani izbrali, jih domala sredi spanca vrgli pokonci in jih poklicali na barikade demokracije. Nič kaj dosti sijih nismo izbrah, temveč so nam jih stranke ponudile kot izbiro slabih med slabimi, dobršen del poslancev pa so skrpali po načelu nekakšnih ostankov glasov in nacionalnih list, zavoljo česar najdemo v parlamentu primerke rase, ki nimajo z
vojo večine volilcevpopolnoma nobene zveze. Pri tem so hudo prekršili tudi pisano določilo, da bo vsaka volilna enota imela (v interesu formalne enakopravnosti - vsekakor ne dejanske že zavoljo različnih sposobnosti poslancev!) po 11 poslancev.
Drugi izraz poslanske potuhnjene poniglavostije povsemja-sno dejstvo, da poslanci niti kolektivno niti skupinsko niti posamič niso ne odgovarjali in ne občutili prav nobene odgovornosti za posledice svojih (ne)-odločitev, tisto simbolično kaznovanje neopravičenih izostankov s sej državnega zbora in njegovih delovnih teles pa je navadno licemerje. Pri posledicah dela poslancev gre lahko, kot je znano, za neznanske gmotne ali politične učinke, in sicer tako v primeru sprejetja slabih odločitev kot tudi v primeru nesprejetja ključnih manjkajočih odločitev.
Tretji izraz poslanske nemarnosti (govorim samo o zadevi njihovega statusa v obliki plač, upokojitev in odpravnin) pa je način in trenutek, ki so ga izbrali za ponovni poskus. (Že prej bi se moral zavoljo posplošene uporabe izraza poslanci “zavarovati” z opozorilom, da imamo med njimi tudi nekaj poslank, predvsem pa, da ne gre prav za vse poslance, toda sedanji dvomljivi zakonski predlog je podpisalo nekaj več kot 68% izvojencev! S spoštova-
njem in zadoščenjem pa omenjamo izjeme, kot so Danica Simšič, Tone Peršak in drugi.)
Kogar ni spomin namenoma zapustil, se bo spomnil, da so naši vrli deputati podoben poskus že uzakonili in da seje po njem nekaj verižnikov spretno zavihtelo med “ogrožene” pen-zioniste. Revolt javnosti, z novinarji vredl, je botroval spremembi predpisa na podlagi ocene ustavnega sodišča, da so nekatere določbe zakonsko dvom-jive.
Nadajevanje postopkaje bilo v prvi fazi normalno: v okviru državnega zbora je delovna skupina dobila nalogo, naj se v zadevo poglobi analitično in naj ponudi strokovno in zakonsko sprejemjive rešitve. Ponujene “opoje ” pa nekaterim poslanskim mandarinom očitno niso bile po okusu, saj nadaljevanja postopka, če gre verjeti Simčičevi kot čalnici delovne skupine, sploh večni bilo. Kaže, da strokovno in zakonsko utemeljene rešitve niso potešile potencialnih pričakovanj, zato je med poslanci po daljšem mora-torju zakrožilo besedilo zadevnega zakonskega predloga, ki - spet z besedami Simčičeve -bistveno odstopa od razmišlanj delovne skupine in ki je daleč od zmernosti in spodobnosti. S podpisi gaje podprlo kar 49 poslancev. Če pa skušate ugotoviti, kdo je predlagatej tega asketskega akta, boste presenečeni dognali, da so naši poslanci nenavadno skromni in da ni res, da bi se hoteli posta-vljati s predlogi in pobudami, ki jih vlagajo v postopek. Ugotovili pa boste še nekaj! To je zanesji-vo edini primer, kjer so Slovenci “po svojih poslancih” dosegli spravo. Nobenega prepira in nobenih obtožb na linji koali-cja-opozicja. Nasprotniki so (morda z izjemo Demokratske stranke) individualisti, vendar
ni bilo slišati za noben travmatičen napad opozicjskega besnila kot npr. ob izredni seji o ropu stoletja (meni se zdi rop tisočletja, le da so krivci stari in novi oblastniki, čeprav me skušajo eni in drugi prepričati, da kradejo in gojufajo samo oni drugi).
Tako smo torej v dopustniškem mrtvilu, ko vsem skupaj jermeni že padajo, priča novemu poskusu hitre in diskretne zakonodajalske diver-zje. In seveda ne gre toliko za to, da bi bili naši častivredni poslanci povsem naivni. V glavnem jim je jasno, da bo tudi ta poskus deležen revolta nehvaležnega judstva, ki je že pozabilo, da so bili poslanci od njega samega izbrani, da nimajo nobenega živjenja, da so silno izpostavjeni (čemu le, saj kakšne tenkovestnosti še niso dokazali!) in tako naprej bla, bla, bla. Poslancem je jasno predvsem to, da bi bil sprejem predlaganih zakonskih rešitev priložnost, da se jih spet nekaj spravi k dobri in relativno zgodnji penzji, izdatna odpravnina pa bi vse skupaj le še polepšala. Jasno, potem bi zakon že spet verjetno padel, a gospoda, ki ve, da nikoli več ne bo lovila rib v sodu, bi bila medtem verjetno že preskrbljena.
Ne bom moraliziral in se čudil, kako da ne protestira tistih nekaj poslancev, kijih toliko poznam, da bi upal resno govoriti o njihovi častivrednosti. Verjetno bi mi tudi oni hiteli pojasnjevati nujnost ureditve poslanskega statusa. Jaz pa ponavljam, da ga je treba zares urediti, da ne bomo plačevali (v zapravljenem času in denarju) vsaki poslanski garnituri posebej. Trdno verjamem, da bo ogorčenje javnosti v kali pokopalo tudi ta poskus poslanske pohlepne objestnosti. Vsak od Hjih pa seveda lahko kadarkoli odstopi.
Piše: Jože Smole
HIR0S1MA
Letošnji spomin na 6. avgust 1945. bo obeležen z množičnimi protesti proti najavljenim jedrskim poskusom na otokih Muru-roa. Do zdaj so obletnice atomskega bombnega napada na Hirošimo in Nagasaki, ki je ubil preko 150.000 ljudi, obeleževale v glavnem mirovniške organizacije. Letos se jim bodo pridružili parlamenti in vlade številnih držav. To seje pokazalo že v Evropskem parlamentu, ko je polovica poslancev dobesedno izžvižgala francoskega predsednika Chiraca.
Japonski premier Tomiči Mu-rajama je izjavil: “Francija je izdala države, ki so se odpovedale jedrskemu orodju. To je vsega obžalovanja vredno Njegova izjava o izdajstvu je točna.
Po dolgoletnih pogajanjihje bilo pred nekaj meseci doseženo trajno podaljšanje mednarodnega sporazuma o neširjenju jedrskega orožja. Podpisalo gaje 170 držav.
Temeljni pogoj za ta podpis pa je bila natančna obveza ZDA, Velike Britanije, Francije, Rusije in Kitajske, da bodo za vedno prenehale izvajati poskusi z jedrskim orožjem. Formalnopravno je sicerres, da bo ta dogovor začel vejati v začetku prihodnjega leta. Bilo pa je povsem normalno pričakovati njegovo takojšnje izvajanje.
Jacques Chirac je v predvolilni kampanji objubjal Francozom bistveno zmanjšanje velike nezaposlenosti. Glede tega ni storil še ničesar. Prvo pomembno odločitev pa je sprejel na področju na-dajnjega oboroževanja. Njegov predhodnik socialist Mitterand ni dovolil novih poskusov z jedrskim orožjem, čeprav je vojaški vrh nenehno pritiska nanj. Čutil je moralno obveznost do svetovne skupnosti in se zavzemal za pospeševanje splošnega razoroževa-nja, zlasti po propadu sovjetskega vojaško-pohtičnega bloka.
Novi predsednik Chirac očitno hoče demonstrirati veliko vojaško moč Franc je. Vprašanje je, proti komu. Ali proti Nemčji, ki je gospodarsko močnejša od Franc je? Ali naj bi si Franc ja z izpopolnjevanjem jedrskega orožja zagotovila vodilno vlogo v Evropski unji? Ali naj bi z razkazovanjem svojega jedrskega vojaškega potenciala dala vedeti svojim bivšim afriškim kolonijam, da bo še naprej zagotavja-la svojo dejansko nadvlado nad njimi?
Chiracova nepreklicna odločitev o izvedbi devetih jedrskih poskusov v Polinezji bo imela hude posledice za svetovno skupnost. Ne smemo zanemariti podatka, da so med dvanajstimi državami, ki niso podpisale mednarodnega sporazuma o trajnem neširjenju jedrskega orožja,. Izrael, Brazilja, Kuba, Indja, Pakistan in Združeni arabski emirati. Vse te države imajo zmogjivosti za proizvodnjo atomskih bomb in drugih vrst jedrskega orožja. Irak, Iran in Severna Koreja se tudi niso odrekle že jam za jedrsko oborožitev.
Kjub delnemu zmanjšanjuje-drskega orožja po razpadu Sovjetske zveze, gaje še vedno zelo veliko. Do voj za “nekajkratno uničenje sveta ”, kot s prispodobo pogosto omenjajo strokovnjaki. O tem prepričjivo govor jo
podatki o številu raket z jedrskimi konicami; v Rus ji jih je 10.100, v ZDA 8.500, v Fran-cji 482, na Kitajskem 284 in v Veliki Britaniji 234. Prav tako ni zanemarjivo število strateških letal za prenos atomskih bomb; v ZDA Jih je 3.528, vRu-sji 1.410, na Kitajskem 150, v Veliki Britanji 100 in v Fran-cji 80.
Ameriški tisk kot posebno nevarnost omenja slabo zaščitenost skladiščjedrskega orožja in plutonija v Rus ji. Nenehno opozarja na možnost, da se teroristi doko-pjejo do plutonja. Že z dvema kovčkoma jedrskega eksploziva bi lahko povročili katastrofalno razdejanje velikega dela New Yorka.
V središču Hirošimeje spomenik, na katerem piše: “PROSIMO: NIKDAR VEČ!”. Sedanjega predsednika Franc je Chiraca to pretres jivo opozorilo očitno ne gane.
Ob petdeseti obletnici prvega atomskega napada in ob načrtovanih francoskih poskusih zje-drskegim orožjem bi se spodobilo, da bi se tudi naš državni zbor in naša vlada s posebnimi dokumenti pridružila mednarodnim akcijam za jedrsko razorožitev. Tudi vodstva političnih strank bi lahko kaj rekla. In ne nazadnje, tudi Zveza svobodnih sindikatov.
Piše: Drago Kuhar
EKUMENSKOST
BIVANJA
Fragmentarno, predvsem pa enostrano in zgoj sebi v korist premik jevanje o ekumenizmu je zelo škodjivo početje, ki lahko danes med Slovenci delije celo usodno razdvajalno, ker se bo med narodom razvnel prepir o drobnarjah in majjpomembnostih, posamezne institucje pa se bodo dičile s svojo lažno in kratkoročno blagodejnostjo, blaženostjo in blagodar-nostjo. Zlasti se bodo najprej s svojo iažnostjo vsestrano okoristile, za tem pa je tako ali tako potrebna tolažba. In ta bo sprenevedava in mašniško ter govorantsko lažjiva, lahko pa tudi boleče pragmatična, tako da med možnostjo preživetja in bolehnostjo živjeija ne bo zapaziti nobene ločnice. Ekumenizem tako tostraniti, da se bo njegova zemejskost do skrajnih meja opredmetila, in tako dejansko
objektivizirati, da pri niti eni sami stvari ne bo več mogoče opaziti čisto jasne notranjosti, je prav gotovo zlonamerno ne-bivarjsko pretiravanje, kije tako skrajnostno, da svoje fatalnosti ne more več prikriti; skriti pa tako ah tako ne, če se organizira in registrira kot institucja. Ekumenskost bivanja zaide na tako stran pot, da kvarno koristoljubni liberalizem in dog-matičnoodvisnostni religionizem zgubita vsakršni razumski kompas eksistence in človeškost ži-vetja dejansko ostane brez tal pod nogami, tako da biva le kot na-mišjeno so-bivanje in so-žitje. Pravzaprav je zgoj paradigmatična so-odvisnost, v kateri se človek najprej odtujuje samemu sebi, potem pa še vsemu tistemu in ostalemu drugemu, ki mu radi pravimo bivajočni smisel in priročna
prepoznavnost, saj vsezadobi enkratno in nezamenljivo vesoljnost. Kadarkoli in kjerkoli nanese beseda na ekumenskost bivanja, se moramo zavedati, da brez dejanske prisotnosti človekove osebnosti in stvarnega zagledanja tiste notranjosti, ki v sebi živi bistvo bivajočega in bivanja, ni možna njegova vsestrana svobodna in enakopravna ter enakovredna eksistenca. Kriza ekumenske misli in ekumenskega gibanjaje danes zelo globoka, ker je razumljena skorajda skrajno fragmentarno in enostrano, predvsem pa že kar klinično egoističnokoristojubno. Ekumenizem je lahko živ le, če človek svojo vest in zavest jasno oblikuje in vsebini, spremirja in dopolnjuje, pravzaprav tako preobrazile, da se v samem bivanju vzpostavja tak dialog, ki najprej individualizira posameznika, nato pa še občestvo oziroma narod kot celoto. Ko se dovoj močno zakorenini ekumenska zavednost, je preprosteje razumeti celotnost in celovitost živjenja, ker si postanemo bližji in se opazujemo v svoji izvornosti in izvirnosti, skorajda v sami avtohtonosti in neodtijitve-ni avtonomnosti. Posebno pozornost oziroma premislek j e potrebno posvetiti duhovnemu ekumenizmu, ah kot mu mnogi pravjo notranjemu ekumenizmu, saj je
življenjsko vezan na človekovo posameznost. Na takšno bivanje, ki individualizira tako človeškost kot osebnost bivajočega Zemjana. Dobro seje zavedati, daje ekumenskost skoraj v vsej svoji bivajoč-nosti, vendar brez biti in bistva, zašla preveč v religioznost rimo-katoliške cerkvene institucional-nosti, saj sijo Sveti sedež skorajda v celoti prisvaja in jo skrajno absolutizira tako daleč v nesmisel, da se totalitarnosti in oblastnosti ne da več prikriti, ker svoboda, izbira, opredeljenost, spoznanjem prepričanje izgubjajo svoj eksistencialni smisel. Današnjega človeka že kar samo khče notranje spreobrnjenje, saj hrepenenje po živjenjski m svetovnonazorski edinosti se lahko poraja m zori le iz prenovjenega duha, duhovnosti, ah kar cele človekove duše, vendar ne tako, da bi edmost postala in bila razumljena kot enakost, ampak naj biva kot podobnost m razhčnost, kot samozavedanje msamospoznavanje, nepakotsa-mozatajevarje zaradi nekega vnaprej izvojenega svetniškega samoljubja m velikodušja. Kristjani bodo našli svojo pravo, prvo, staro krščanskost, če bodo živeli čim dlje od rimokatolištva, ker edmo tako se lahko vrnejo nazaj k Besedi Bi-blje m k evangelijskemu živjenju, torej k ekumenskosti bivanja.
arena
Piše: Boža Gloda
Ivo Hvalica
Poslanec SDSS Ivo Hvalica je zagotovo med najaktivnejšimi in najbuč-nejšimi v državnem zbora. Toda to v konkretnem primeru še ni tudi kakšna " razvidna kvaliteta. Tako kot ni kakšen poseben dosežek to, daje imel pred	,
meseci najdaljšo razpravo v zgodovini slovenskega parlamenta. Če poslanec Hvalica misli, daje poseb-
OBTOŽEVALE
na zasluga nenehno govoričenje in neprepričljivo blefiranje, da se razume na vsa področja (na igralništvo in na promet, na rope stoletja in na socialo, na visoko politiko in na diplomacijo, na intrige in demagogijo), potem je s svojim početjem lahko zadovoljen.
Seveda bi bilo zanimivo vedeti, v kolikšni meri je takšen Hvalica odsev samega sebe, koliko pa zgoy orodje in izvajalec volje in navodil svojega vodje. Je njegova nagnjenost k hitrim ocenam in obtožbam (brez dokazov) zgolj posledica njegovih deformacij ali pa morda sestavni del, stalnica politike stranke, kiji pripada? Pravzaprav je včasih v svoji vlogi celo pretresljiv, ko pada na raven nepopravljive parlamentarne klepetulje, ki s svojimi traktati utruja druge poslance. Sicer pa to ni najhujše. Poslanci naj kar trpjjo, če se mu ne znajo ustrezno postaviti nasproti. Huje je, ker kar naprej vznemirja javnost. Zadpjič je govoril o slovenskem ropu stoletja, ki nima primere ne v Italiji ne v Angliji. Vendar pa teh svojih srhljivih in dramatičnih trditev ni utemeljil in dokazal z ničimer, kar bi bilo kolikor toliko otipljivo. To pa je približno tako, kot če bi kdo nenadoma začel vpiti, daje Hvalica velika... Ko so pred nekaj dnevi v parlamentu razpravljali o novem zakonu o prometni varnosti, je Hvalica kot pravi zastopnik »zatiranih« nasprotoval predvidenim kaznim za prometne prekrške, češ da so previsoke in da ogrožajo ljudi z najnižjimi plačami. Seveda se s takšnim svojim stališčem ni postavil na stran »revežev«, ampak tistih, ki so s svojim neodgovornim ravnanjem na cestah naši potencialni ubijalci.
Meta Zupančič
Pravosodna ministrica Meta Zupančič je dala z nekaterimi svojimi potezami slutiti, daje pri svojem delu odločna in na-IS čelna ter da ne spreminja kar tako svojih pogledov in odločitev. Na zadnje pripovedi poslanca Iva Hvalice o »podkupljenih sodnikih, ki naj bi bili krivi,
NEODLOČNA
da še noben postopek zaradi oškodovanja družbene lastnine ni pravnomočno končan« (Dnevnik, 22. julija 1995), pa je reagirala mlačno, neodločno, nezainteresirano. V nekem intervjuju je dejala, da so »takšne pavšalne trditve, kot jih je navedel poslanec Ivo Hvalica, najmanj neprimerne, saj je namig o podkupljivosti tako resna obdolžitev, da bi zarjo moral imeti dokaze. V tem primeru bi bilo možno in nujno sprožiti kazenski postopek zoper sodnika, ki je podkupnino sprejel.« Meta Zupančič je še dejala, da iz podatkov, ki jih ima na voljo ministrstvo za pravosodje, ne izhaja, da bi v zadnjem desetletju kateri izmed sodnikov prejemal podkupnino. »Če bi se to zgodilo, bi zoper njega sprožili kazenski postopek, jemanje podkupnine pa je tudi razlog za sodnikovo razrešitev.«
Zakaj ministrica Zupančičeva (ali kak drug državni organ) uradno ne zahteva od poslanca Hvalice konkretne dokaze za trditve o podkupljenih sodnikih? V boju proti podkupovanju bi morali učinkovito sodelovati tako opozicija kot vladajoče stranke. Poslanec Hvalica zasluži javno priznanje, če bi se pokazalo, da so njegova opozorila točna. Sicer pa bi morali v naši državi poskrbeti tudi za ustrezno diskvalificiranje in sankcioniranje vseh tistih, ki kar tako širijo neresnične in namišljene alarmantne trditve in obdolžitve. V konkretnem primeru bi torej Hvalica moral svoje trditve dokazati ah pa preklicati. Sicer se bo vsa Slovenija spremenila v veliko obrekovalnico. Odziv ministrice Mete Zupančič zaradi tega še zdaleč ni bil ustrezen.
Kdo in zakaj spreminja zgodovino: kakšne so lahko posledice avtorjev tez o državljanski vojni
DA SE NE BI POJAVU OKUPATOR. KT RT V PF,ŽET I PROGLASIL SVOJ NASTOP ZA DRŽAVLJANSKO
Politični mojstri izbirajo čudne poti, da bi utemeljili osnove m spravo • Zgodovina zgodovinarja domobranstva Borisa Mlakarja • Neverjetna preproščina bivšega domobranca A. Drobniča • Nesprejemljivi poizkusi delitve Slovenije v času voine na pokrajine • Primerjave med švansko državljansko voino in Slovenijo niso ustrezne * V nasprotju s cerkvenim učenjem ie. ko kdo pregreho in izdajstvo dviga nad resnico in vest
Prizadevanje za spreminjanje preteklosti, kije povezana z OP in partizanstvom, so na višku. Čim več umazanije pripisati tistemu času, ga proglasiti za čas brezpravja in komunistična enoumja in mu odreči veličino, povezano za napori velikih zaveznikov v spopadu z nacizmom, to so značilnosti taktike, ki seje poslužujejo branilci domobranstva. Zavedajo se, daje trenutno politično ozračje dokiy naklonjeno njihovim prizadevanjem, ie posebno, ker jim v teh prizadevanjih pomagajo tudi tisti, ki si lastijo za uspeh v naporih za osamosvajanje Slovenije v letih 1990/1991 in ki bi želeli z desetdnevnim spopadom z JLA v celoti zamenjati spomin na štiriletno krvavo, vendar za Slovence pomembno osvobodilno borbo zoper fašizem (namesto da bi svoj uspeh povezovali z moralno-političnimi in vojaškimi dosežki NOB in na njih gradili). Trenutno so jim naklonjene tudi tiste politične stranke, ki to izrecno poudarjajo v svojih programih. Koristi jim pa tudi dejstvo, da mnoge pomembne položaje v javni in državni upravi zavzemajo njihovi pristaši.
Ko skušajo zagovorniki domobranstva tudi teoretično utemeljiti svoj prav, se predvsem sklicujejo na že dolga leta ponavljano trditev o državljanski vojni v Sloveniji. Na to trditev so se v zadijem času osredotočili številni napori politikov, nekaterih zgodovinarjev in predvsem predstavnikov ljubljanske škofije, ki se zavedajo, da bi z znanstveno, strokovno in politično potrditvijo tega dejstva končno pridobili pravico, da se enakopravno s partizani in drugimi pristaši OF zavzemajo za popolno izenačenje borcev na obeh straneh, za priznanje enakih pravic tudi tistim, ki so nastopali pod zaščito okupatorja in so obremenjeni s prisego nemškim okupatorjem.
Zato velja o tem vprašanju, o državljanski vojni v pogojih osvobodilne borbe (in seveda okupacije), še in še razpravljati, da ne bi z zlorabo teoretičnih dognanj pristajali na nekaj, kar je v slovenskem primeru (če bi sprejeli po domobrancih vsiljevano trditev) prav gotovo skregano z resnico in nevarno za moralno podobo slovenskega naroda.
Politični mojstri, pa tudi nekateri zgodovinarji, obsedeni z željo po spravi, izbirajo kaj čudne poti, da bi utemeljili osnove za spravo med Slovenci. Ko ugotavljajo, da sedanje generacije politično niso sposobne, zrele ali pripravljene na spravo (četudi je med vsemi, ki se kakorkoli javno oglašajo zarjo, povsem jasno, daje sprava danes edina pot v zdravo prihodnost), jo željo ponovno (prvi poizkusi so nastajali, ko je prvič padla beseda o spravi) vsiliti generac jam, ki so na svojih plečih nosile strahote druge svetovne vojne. Da pa bi bile osnove za tako spravo sprejemjivejše (vsaj za širšo javnost in marj poučene), poizkušajo z vsemi argumenti vsiliti za čas druge svetovne vojne v Slovenji izkjučno le državjansko vojno. Zato naj bi se partizani in domobranci takrat borili le za oblast in oboji da so kolaborirali z zunarjimi silami. Zato jim ne bo težko to priznati (tako razmišjajo ti mojstri), sesti za skupno mizo, si podati roke in s svojo, danes že kar primerno starostjo pričeti ustvarjati novo, skupno in srečnejšo prihodnost slovenskim judem.
Kakšna ironja! Ali pa je to morda le igrana naivnost, morda premetenost ah pa zloba, če ne celo še kaj hujšega? Kot da takrat ni bilo osvobodilne borbe, ne okupatorja in ne izdajstva! Le mladostni prenapeteži, zagreti za ideale svojih vodite jev, so se po mnerju s spravo obsedenih popravjalcev zgodovine borih za oblast - eni za komunistično, drugi za cerkveno oziroma klerikalno. Okupacje in okupatorja kot da ni bilo! In naj se sedaj le najde kdo, ki tega ne bo verjeli Naj se kdo poizkuša sklicevati na svoje herojstvo v spopadih z okupatorjem in rjegovo vojsko, na herojstvo v bojih padlih, zaradi ideje izgnanih in zaprtih, na težave v sovražno vojsko mobiliziranih in še kaj! Naj kdo samo poizkuša trditi, da so se težave dogajale po zaslugi klerikalnih in cerkvenih politikov! Krivi so le komunisti in bila je držav jamska vojna, pa pikal
Teoretiki politikantstva gonijo svoje
Nič ne pomaga, da so teoretiki, ki se pečajo z družbenimi dogajarji, že davno ugotovili, kakšni so pogoji za priznarje kakega spopada za državjansko vojno. Ne pomaga, da so svetovno znani pisci o tem objav j ali pomembna dela (npr. angleški profesor Martin Blinkhorn o držav jamski vojni v Špa-nji), da so to počeli naši domači pisci (npr. Draga Ahačič: Osvobodilna ah držav jamska vojna? V kiji-gi dokazuje, da v Sloveniji v času druge svetovne vojne ni mogla biti državjanska vojna), daje zgodovinar Janko Pleterski v številnih člankih in na .simpoz jih to razčistil, itd.
Politikantstvo pač gre svojo pot in stokrat pona-vja že dokazano neresnico (o državjanski vojni), da bi končno postala resnica. Nada jija zahteva je še, naj bi to bila osnova slovenske zgodovine za tisti čas, ne pa to, kar so napisali mnogi udeleženci osvobodilne vojne (politike pri tem ne moti, da bo potrebna tudi nova teorja o držav janski vojni za primere, ko bodo morda podobni slovenskim).
Resje, da nekateri zgodovinarji iz žeje, da bi bili »pravični na obe strani«, hote ah tudi nehote prispevajo k šiijerju neresnice. Tako npr. zgodovinar Boris Mlakar piše zgodovino domobranstva. To je prav, še posebno, če bi v ijej pokazal vso resnico o vzvodih, ki so vodih do posledic, kijih predstav ja pojav domobranstva in ki imajo svoje korenine že v predvojnem prizadevaiju tako klerikalnih kot tudi liberalnih politikov. Kot tak bi bil pomemben prispevek za slovensko zgodovinopisje. Če pa bo glavni namen pisarja opravičevati domobranstvo in delovarje predvojnih slovenskih politikov v vojnem času ter naprtiti odgovornost za to rjihovo delovaije (med vojno pod okrijem okupatorja) predvsem Osvobodilni fronti in partizanom, potem je to prizadevarje prav gotovo v nasprotju z iska-rjem resnice o zgodovinski preteklosti. Trditev, da je bila v Slovenji državjanska vojna oz. rjeni zametki kaže, daje vendarle prvenstvena žeja Mlakarja izenačiti dve strani, ki sta imeli povsem različni vlogi v drugi svetovni vojni. To prav gotovo ni prispevek k razčlščevarju zgodovine niti prava osnova za spravo. K takim zakjučkom in dvomom navajajo izjave, kijih daje pisec o svojem delu.
Tako npr. pravi: »...druga svetovna vojna je bila pri nas - v to sem vedno boj prepričan - tudi državjanska vojna, spopad dveh političnih skupin za oblast in naravo prihodrje družbe...« (B. Mlakar, intervju, Dnevnik, 27. 5. 1995).
Pisec to izjav ja, ne da bi se spuščal v oceno razpoloženja ogromne večine Slovencev, ki so se brez razmisleka odločali za odpor proti okupatorju, prav gotovo pa, razen morda nekaj izjem, nihče od rjih za oblast in zato za državjansko vojno! B. Mlakar pravi tudi: »Krivdo za državjansko vojno nosita obe strani. Obe sta moralno, pohtično, ideološko krivi. Revolucionarna stran nosi večji del krivde za sprožitev državjanske vojne, za to je dajala več povodov.« (isti intervju). In daje: »...Protirevolucionarna stran seje obnašala preveč samoobrambno... NOB pa je seveda nesporno dejstvo ne glede na pohtično ideološko izrabjanje... tudi domobranci so prezebali in trpeli lakoto (ah res in kje?)... vodstvo protirevolucionarnega tabora sije prizadevalo vzpostaviti predvojno starje...« (isti intervju).
B. Mlakar skuša z izjavo, da raziskuje slovensko domobranstvo, tudi vnaprej napovedati, da bo to v bistvu ijegova rehabilitac ja. S kritiko zgodovinopisja, ki daje bilo doslej krivično do poražencev, žeh vzpostaviti nekakšno ravnotežje med »re-volucjo in protirevoluc jo« (kar j e zarj brez ugovora prisotno v času druge svetovne vojne). Z državjansko vojno pa opravičuje delovaije domobranstva (zanimivo, da govori, daje bilatudidržavjan-ska vojna, ne pove pa, kaj je bila sicer).
Drug, v slovenski javnosti z raznimi nastopi še posebno prisoten zagovornik državjanske vojne je bivši domobranec (po lastni izjavi) slovenski tožilec A. Drobnič. On pravi (revja Tretji dan - v areni časa):»... šlo je za državjansko vojno in je bil vojni nasprotnik samo druga stran v državi... niso pa napadali (domobranci) ne Sovjetov in niso bili v vojnem staiju z angleško in ameriško vojsko...« Res neverjetna preproščina. In tej »nedolžnosti« bo morda kdo še verjeli In vendar gre za strahotno spre-
nevedaije in zavajarje! Morda se domobranci res niso borili zoper angleško vojsko neposredno (če ne štejem ujetih in pobitih angleških pilotov), toda kot zapriseženi Hitlerjevi vojaki so bili v vojni tudi z Angleži in Amerikanci, ker se je z rjimi (z Angleži) bojeval Hitler, kije plačeval domobrance kot pomočnike v tem spopadu. In ta »druga stran v državi« ni bil kdorkoli. Bila je partizanska vojska kot zaveznica Angležev, Amerikancev in Rdeče armade. Prav zaradi tega v Slovenji ni mogla potekati državjanska vojna, temveč prav tako spopad velikih zaveznikov z nacistično vojsko, pod pogoji in na način, ki je ustrezal starju na tem področju in je bil samo še otežen zaradi pomoči, ki jo je domobranstvo nudilo okupatorju.
Zagovornikov trditve, daje bila v Slovenji državjanska vojna, je seveda še več. Mnogi, ki bi radi odrejali zgodovino po svojih žejah, se ogrevajo zaijo. Tako npr. postavja to trditev dr. France Bučar (Delo, 3. 6. 1995: »Pospravi«), kije dosegel višek v svoji oceni, ko je kot prvi predsednik slovenskega parlamenta po osamosvojitvi Slovenje razglasil, »daje s tem konec državjanske vojne«.
Povsod so bili partizani, le domobranci so bili v ljubljanski pokrajini
Nesprejemjivi so v teh zvezi tudi poizkusi delitve Slovenje v času vojne na pokrajine, ki da so imele različno usodo (kar skušajo uvejaviti tudi nekateri zgodovinaiji). Na Štajerskem in Primorskem da ni bilo državjanske vojne, pač pa j e bila v ljub jamski pokrajini. Dejstvo pa je, da sije OF od vsega začetka prizadevala povezati vse kraje Slovenje (in je v tem tudi uspela), tudi tiste, ki niso bili v mejah stare Jugoslavje, v skupni osvobodilni boj. Povsod je bila enaka organizac ja in povsod so bili partizani. Le domobranci so bili predvsem v Ijubjanski pokrajini, kjer je bila zaije predvsem
zagreta katoliška duhovščina in ker je bila tu Lju-bjana kot kuhinja spletk in prizadevanj starih politikov. Na drugih področjih pa ali duhovščine in starih politikov ni bilo, ker so bili izse jeni (Štajerska), ah pa je duhovščina podpirala OF (Primorska) inje to onemogočalo pomembnejše pojave domobranstva. Zato je le težko sprejeti ugotovitve (naj navedem le enega pisca): »... vojna v Ijubjanski pokrajini je dobivala vedno boj prvine državjanske vojne... Odkar sta nemški okupator in protikomunistični tabor v Ljubjani septembra 1943 ustanovila slovensko domobranstvo, so se na Do-leijskem in Notranjskem okrepile prvine državjanske vojne.« (Dr. Tone Ferenc, ob razstavi ob 50-let-nici 2. svetovne vojne).
Ohrabreni po raznih zgodovinaijih in politikih, ki nastopajo z zahtevo po prevrednotenju pretekle zgodovine, se že nekaj let oglašajo tudi pisci pisem bralcev (in to predvsem iz domobranskih vrst), da bi dah svoj prispevek k trditvam o državjanski vojni in o komunistični OF (pisci zavestno prezrejo, da antikomunizem za poštenega državjana ne more biti ne izgovor in ne opravičilo za izdajo).
Tragično pri vsem tej je dejstvo, da pisci pisem pri iskaiju argumentov, podeseterjajo napake, ki da so jih zagrešili partizani (bila je vojna, bilo je sovraštvo in maščevalnost, zato pa tudi napake, ki pa niso najpomembnejši del osvobodilne borbe v primeri z žrtvami, kijih je dal slovenski narod), povsem pa minimizirajo zločinstva bele garde in domobranstva, ki so z vsemi silami skušah uničevati partizansko vojaško moč in pohtično dejavnost OF, da bi se s tem prikupili okupatorju, kijih je cenil le po številu pobitih partizanov in aktivistov OF, ne pa zaradi ijihove idejne usmeritve (ki je bila tudi za okupatorje le izdajstvo).
Španska vojna je bila državljanska vojna
Španski spopad v letih 1936-39je res bila državljanska vojna, saj sta si stali nasproti »dve Španiji«, ki sta se borili za oblast (britanski profesor M. Mlinkhorn). V Sloveniji pa je bilo ljudstvo, ki seje borilo za nacionalno svobodo inje bil okupator, ki je užival pomoč precejšnjega števila starih politikov. Ti so z zločinskim pritiskom na verska čustva mladih ijudi prisilili večje število mladih Slovencev k vstopu v službo okupatorju. Pri tem je odigravala pomembno vlogo Katoliška cerkev s svojim štabom klerikov (posebno v ljubljanski pokrajini). Katoliška cerkev (Rožman) in klerikalni politiki (Že-bot, Erlich) so že takoj (27. 4. 1941) obtožili (in obsodili) OF, daje komunistična, ne glede na to, da so bili komunisti v začetku odpora številčno v manjšini. V skladu s to obtožbo so takoj pričeli dvojno aktivnost. Prva, okrepljena propaganda s pisano besedo (dnevni tisk, letaki, navidez tajne okrožnice duhovništvu), je takoj zajela vso dostopno Slovenjo inje pomenila trajen pritisk na vernike (predvsem pridige in okrožnice škofa Rožmana). Druga, organiziranje vojaškega odpora zoper OF, je sicer prav tako pričela takoj (glej spomine C. Žebo-ta) in šele naknadno (leta 1942) v sodelovanju z okupatorjem (najprej z Italjani, kasneje z Nemci). Bila pa je v začetku pritajena in previdna, ker je vse njih presenetil nepričakovan razmah OF (leta 1941) in moč partizanstva ter pripadnost množic OF v nadajevaiju odpora (1942). Ko so domobranci javno nastopih (1942), so bili v okupatorski službi, v ijej vzdrževani in plačani. Zato tudi niso bili sposobni, da bi predstavljali samostojno stran v kaki bitki za oblast. Bili so le privesek okupatorju in so se tudi z njim ob koncu vojne umaknili ter skupno z ijim delili usodo poraza. Niti v enem sa-
mem trenutku niso predstav jah kake samostojne strani v spopadu znotraj države. Zato tudi ni ne političnih, ne zgodovinskih in ne materialnih osnov za zagovaijarje državjanske vojne v Slovenji, če zagovorniki domobranstva to željo ah ne. Ostaja osvobodilna borba in kolaborac ja, tako kot to veja tudi za druge evropske države, kjer to odprto priznavajo in ne dovolj o kolaborantom, da bi prevzemali kakršnokoli funkcjo v ijihovem javnem živ-jeiju. odločno pa vodjo bitko za spravo med da-našijimi nosilci pohtičnega, gospodarskega in kulturnega živjeija, kot najvišji interes vzpostav jarja Nove Evrope. Prav tako pa menjo, da prava resnica o preteklosti (še posebno o drugi svetovni vojni) lahko pomembno prispeva k uspešnemu reševaiju današrjih problemov.
Pomoč velesil v državjanski vojni v Spanji (Nem-čja, Italja, Sovjetska zveza), četudi je večkrat odločilno vplivala na trenutne vojaške rešitve (avio-ni Francu v Maroku, nemško bombardiraije Guer-nice) je globalno vendarle bila zanemarjiva. Še točneje, odločilen je bil vsekakor razpored moči v strankah in politične igre teh strank znotraj same Spanje. Z rjimi so se razdelile v dva tabora in se na svojih položajih utijevale in uničevale. V Slovenji takih dveh taborov ni bilo. S^j je bil nosilec druge strani, zoper katero so se borih partizani in OF, edino okupator. Pod ijegovim okrijem in z ijego-vo pomočjo pa so se priprav j ah domobranci na bratomorni boj, ki (zaradi okupatoijeve oblasti in sodelovaija z njo) v nobenem trenutku ni mogel privzeti značilnosti državjanske vojne!
Tudi dejstvo, da so katoliški nosilci politike sodelovaija s Hitlerjem proglasih domobrance pet dni pred nemško kapitulacjo za slovensko narodno vojsko in za anglo-ameriške zaveznike, ni prav nič spremenilo ijihove vloge v drugi svetovni vojni. Ostali so pomočniki okupatorja in s svojim dejarjem niso poštah druga stran, ki bi po odhodu okupatorja pričela v Slovenji državjansko vojno. To še posebno, ker so skupno z okupatoijem in še vedno pod rjegovo zaščito pobegnili iz slovenske dežele.
Konec okupacije bi bile možnosti za državljansko vojno, če...
Ko vse to poudaijam, pa seveda ne mislim, da veja stalno obnav jati, celo poglab jati ah prenašati na mlade generac j e težka nasprotja, ki so v času druge svetovne vojne razdvajala slovenski narod. Nasprotno, tiste čase je treba prepustiti raziskovalcem, jih sicer dati pravo ceno in mesto v slovenski zgodovini, da jih ne bi prekrila pozaba in morda pri nekaterih današrjih politikih vzbudila žejo, da jih ponove. Ohrarjati pa veja v spominu vse tisto, na kar smo lahko kot svobodo juben narod ponosni in kar tudi svet prizna kot vehčastno epopejo malega naroda. To pa ostaja naša osvobodilna borba z OF na čelu.
Vse to, o čemer govorim, moramo načelno razčistiti, da se ne bi nekoč pojavil okupator, ki bi v kaki deželi z nekaj izdajalci proglasil svoj nastop za državjansko vojno in bi, če bi uspel, svoje marionete uvejavil kot novo oblast, ki bi zmagovito obračunala s tistimi, ki niso imeli dovoj moči, da bi okupatorja pregnali. Toda okupacja ne more in ne sme biti nikdar priznana kot pričetek državjanske vojne. Lahko pa je in celo nujna je osvobodila borba. Konec okupacje, če bi bilo več nosilcev odpora, pa lahko pripeje do državjanske vojne, če ni dovoj modrosti med vodite ji odpora. Čas okupacje je prevsem čas reševarja narodne časti, ne pa čas bitke za oblast. Kdor je tako skušal izkoristiti trenutek okupacje, je moral doživeti večinski narodni odpor, in to bo vejalo tudi za vsak poizkus v bodočnosti.
Prav zaradi vsega tega naj ob zakjučku opozorim le še na nekaj dejstev, ki pa vendarle zahtevajo temejitejši razmislek. To veja še posebno za tiste, ki skušajo z vsemi silami spreminjati zgodovino! Če bi bila v Slovenji res državjanska vojna, ne bi poraz Hitlerja pomenil tudi njenega konca, temveč bi se šele takrat (ker bi bili domobranci razbremenjeni nemškega varstva) nadajevala in razplamtela z vso silovitostjo, seveda, če bi domobranci in ijihovi voditeji čutih dovoj moralne moči in poguma, da prevzamejo nase vso odgovornost za tako dejanje! Dejstvo pa je tudi, da domobranci in njihovi duhovni vocje ne bi bežah, če se ne bi zave-
“Ne smemo pa pozabiti na tiste, M so zavrgli osnovni narodni in teras in se zavestno povezali z okupatorjem in tudi manj zavedne pripravljali za izdajalsko pot. To predvsem zaradi tega, ker je v našem narodnem prostoru bila vendarle ena sama trpeča, krvaveča, preganjana in boreča se Slovenija s svojimi partizani in aktivisti OF proti močnejšemu okupatorju, ki Je zločinsko opravljal svojo uničevalno obrt s pomočjo starih slovenskih politikov in zapeljanih mladih ljudi, ki so se mu udinjali pod pritiskom cerkvenih dogmatikov, ki so besno sovražili komunizem, niso pa dovolj ljubili svojega naroda in domovine
dali, da so s porazom Hitlerja izgubili vojno tudi onil
Dalje, ko govorimo o preteklosti, je predvsem pomembno, da je ne skušamo spreminjati po današnjih željah in potrebah, da je ne pozabimo, da o njej skušamo govoriti čim objektivneje in da vendarle tudi priznamo, da so bili na obeh straneh ljudje, ki so iz prepričanja opravljali odrejene jim naloge, in da so bili na domobranski strani tudi taki, ki so bili v opravljanje nalog prisiljeni. Ne smemo pa pozabiti na tiste, ki so zavrgli osnovni narodni interes in se zavestno povezali z okupatorjem in tudi manj zavedne pripravljali za izdajalsko pot. To predvsem zaradi tega, ker je v našem narodnem prostoru bila vendarle ena sama trpeča, krvaveča, preganjana in boreča se Slovenija s svojimi partizani in aktivisti OF proti močnejšemu okupatorju, kije zločinsko opravljal svojo uničevalno obrt s pomočjo starih slovenskih politikov in zapeljanih mladih ljudi, ki so se mu udinjali pod pritiskom cerkvenih dogmatikov, ki so besno sovražili komunizem, niso pa dovolj ljubili svojega naroda in domovine.
Danes bi želeli biti nekdanji nosilci kolaboracije predstavniki druge strani v državljanski vojni. Zahtevajo, da bi jim priznali stanje in odnose, kot so bili v Španiji v času državljanske vojne, da bi tako pridobili moralno pravico do enake ocene, kot velja v svetu za delovanje in pogum partizanskih borcev. In vendar ne more ne želja nekdanjih sodelavcev z okupatorjem, ne skupščinska beseda in ne prizadevanje nekaterih političnih strank, pa tudi ne vodstvo Katoliške cerkve, spremeniti značaja težke in žrtev polne osvobodilne borbe v nekaj, kar svet sicer prizna za državljansko vojno. To pa prav gotovo po nikakršnih kriterijih ne more veljati za Slovenijo, pa tudi ne kot zametek ali kot poizkus zanjo! Slovenski delež v drugi svetovni vojni ostaja zaradi pomembnega prispevka partizanstva tudi za sedanjost in bodočnost častno
opravljena naloga v osvobodilni borbi, ki jo je uspešno vodila OF!
Ostaja nam upravičena zahteva, da je treba zgodovinska dejstva priznati (tudi rdečo zvezdo in njen pomen za slovensko svobodoljubje), ne nadaljevati sovraštva in iskati izgovorov za napačne odločitve (jemanje pravic partizanom in aktivistom OF), pa tudi ne pozabiti, kar j e predstavljalo tragični del slovenske zgodovine. Prav tako j e nesprejemljivo, ko nekateri vztrajajo na državljanski vojni, da bi imel večjo Politično in moralno težo izvensodni (če je to res) poboj vrnjenih domobrancev. Značilno je, da raziskovalci tega primera sploh ne upoštevajo, da to ni bilo več v času osvobodilne borbe in da niti ne vedo, koliko je bilo dejanskih žrtev, koliko sodnih odločitev, koliko izpuščenih in koliko res domobrancev. Komisiji, kito raziskuje, je najpomembneje ugotoviti, kdo je dal nalog za poboj in do vse je vedel zanj • Dokler pa temeljnih stvari ne bodo raziskali, bo seveda tudi sama resnica kaj še-Pava, pa tudi poizkusi, da bi Umazali partizane, ne bodo Uspeli. Prav gotovo pa je želja vseh, tudi tistih, ki j ih j e pojav domobranstva navdal s sovraštvom, da se rešijo vsi s humanostjo in spominom povezani problemi, ne glede na to, kdaj in kdo bo po obstoječih doku-
mentih, doma in pri zaveznikih, ugotovil pravo resnico o številu in drugih elementih, povezanih z vrnjenimi sodelavci okupatorja.
Razmislek o tezi, da sta se obe strani borili za oblast
Dopustimo, da velja trditev, da sta se obe strani borili za oblast, ena, da jo pridobi, druga, dajo ohrani. In vendar njun spopad, ki ga upravičeno lahko poimenujemo bratomorni boj, ni bila državljanska vojna. Saj, če bi zmagala druga stran (domobranci), bi to bila zmaga okupatorja, s katerim je bila ta stran življensko povezana. Zmaga okupatorja pa bi pomenila tudi konec ne le svobode slovenskega naroda, temveč tudi konec njega samega kot naroda, le zmaga partizanov in OF je bila lahko rezultat pristnih vseljudskih prizadevanj in zato kot rezultat osvobodilne borbe - in ne državljanske vojne - tudi edina moralna in zato od mednarodne demokratične javnosti tudi priznana!
Katoliški cerkvi in političnim oblastnikom, ki so svoje strankarstvo gradili na poudarjanju svoje verske pripadnosti, je bila in je še danes krilatica o državljanski vojni in obrambi vere neobhodna, da bi v očeh in zavesti tisočev slovenskih vernikov opravičili sodelovanje z okupatorjem, vohunsko vlogo, ki sojo opravljali duhovniki (predvsem ljubljanske škofije) po farah, in še posebno krvoločno pobijanje borcev in aktivistov, ki so ga opravljali domobranski vojščaki. In vendar so cerkveni koncili ponovno poudarjali, da vere ni mogoče »ne braniti in ne vsiljevati z orožjem«, prav tako pa so poudarjali, da je vest človeka močnejša od avtoritete (glej papež Janez Pavel II: Prestopiti prag upapja). Vse to, predvsem po zaslugi ljubljanske škofije, za Slovence v drugi svetovni' vojni naj ne bi veljalo?
Zato danes, ko so si opomogli od posledic slabe vesti predstavniki domobranstva vsiljujejo novo resnico o preteklosti, ki
naj bi dala polno zadoščenje domobranstvu, umazala pa partizane in politiko OF. Toda prav to je tudi v nasprotju s cerkvenim učenjem, ker pregreho in izdajstvo dviga nad resnico in vest ter daje lažno zadovoljstvo vsem, ki bi želeli zgrešeno pot v preteklosti danes proglašati za novo in pravo slovensko zgodovino. Ne pošten slovenski človek in tudi ne demokratični zunanji svet take nove (potvorjene) resnice ne bo sprejel Ostaja tudi za bodočnost dejstvo, daje državljanska vojna le tedaj, ko se politična skupina, ki želi oblast, upre skupini na oblasti. Resje, v Sloveniji smo se leta 1941 uprli oblasti. Toda ne oblasti klerikalcev in liberalcev ali cerkve, ker te oblasti po prihodu okupatorja ni bilo več, pač pa smo se uprli oblasti tega okupatorja, ki nam je povsem protipravno želel odvzeti svobodo indostojan-stvo človeka. Če so mu pri tem bivši oblastniki s Katoliško cek-tvjjo na čelu(Rožman) pomagali, jih to še ne opravičuje, da bi bratomorno borbo, ki sojo s svojim dejapjem povzročili, proglasili za dražavljansko vojno in si s tem prilastili pravico, da danes po svojih predstavnikih skušajo spreminjati zgodovino ter tako predvsedm umazati poštena in pravična prizadevanja partizanov.
Zoran Polič
Zakaj postajajo PID-i nervozni!
NEKATERI BODO MALO ŠOLO DELNIČARSTVA PLAČALI _______Z MINULIM DELOM
Letošnjijulij se glede lastninskega preoblikovanja slovenskih podjetij od lanskega razlikuje predvsem po tem, da so letošnji osrednji poletni privatizacijski dogodki najbrž že za nami. Odigrali so se v državnem zboru in na parketu Ljubljanske borze. Pred letom dni pasmo bili, vsaj kar zadeva privatizacijo, priča uvodu v eno najuspešnejših reklamnim obdobij slovenske televizije. In če za lani velja, da so si središče naše medijske pozornosti izborile družbe za upravljanje, ki so nas prijazno vabile, naj investicijskim družbam (skladom), kijih zastopajo, zaupamo svoj certifikat ter skupaj z njimi stopimo v obdobje, ko bomo iz sa-moupravljalcev vsi poštah kapitalisti, a za letos lahko rečemo, da si bomo julijsko privatizacijsko vročico zapomnili predvsem po poslanskih obračunavanjih v zvezi z domnevnimi privatizacijskimi nepravilnostmi in po tretji (a kot nekateri pravijo, prvi resni) dražbi, ki jo je organiziral Sklad za razvoj.
Tisti, ki nam ni preostalo drugega, kot da smo svoj certifikat vložili v eno od številnih pooblaščenih investicijskih družb (PID) z bolj ali manj zvenečim imenom, lahko danes že nekoliko vidimo, za kakšno investicijsko politiko se je odločila naša “izbranka”. Čeprav so investicijske družbe doslej za nakup delnic podjetij, ki jih je ponujal Sklad za razvoj, porabile v povprečju le nekaj manj kot 10 odstotkov zbranih certifikatov, je vendarle že jasno, da se njihovi obnašalni vzorci razlikujejo. Ene so pripravljene ponpjene delnice bolj preplačati, druge manj. Ene se odločajo predvsem za nakupe več manjših svežnjev delnic, druge raje posegajo po večjih. Ene skušajo zbrane certifikate karseda hitro spremeniti v delnice podjetij, ki so naprodaj, druge so pri tem bolj zadržane. Kljub navedenim razlikam pa imajo vse družbe - velike in male, drzne in manj drzne, zveneče in manj zveneče - eno pomembno skupno lastnost. Nije namreč družbe, ki svojih delničarjev (torej tistih, ki so vanjo vložili svoje certifikate) ne bi skušala prepričati, da s svojimi odločitvami deluje zgolj v njihovem interesu in da je prav pjena investicijska politika tista, kije v danem trenutku najustreznejša.
Morda ni odveč spomniti, da imamo državljani, ki smo svoje certifikate zamepjali za delnice pooblaščenih investicijskih družb, prav preko teh družb teoretično posredni dostop do delnic slehernega slovenskega podjetja, ki seje ali pa se še bo olastninilo v skladu z zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij. Ne gre namreč pozabiti, da morajo vsa podjetja - ne glede na izbrano metodo lastnipjepja - 20 odstotkov svojih delnic prenesti na Sklad Republike Slovenije za razvoj, od tega sklada pa lahko potem najavnih dražbah delnice odkupujejo pooblaščene investicijske družbe. Če koga zanima, koliko in seveda predvsem kaj je doslej
že kupila investicijska družba, ki ima med svojim premoženjem tudi njegov certifikat, pa ne ve, kam naj se obrne, bo še najpreprosteje, če stopi do prve knjižnice in zaprosi za enega od dnevnih časopisov, ki so izšli 8. decembra lani in 9. marca ter 11. julija letos. Gre za datume, ki predstavljajo “dan zatem” - zatem namreč, ko so se odvile vse dosedapje dražbe Sklada za razvoj. Pogled na tabelo o tem, katere delnice in po kolikšni ceni je Sklad prodajal ter kaj in za koliko so investicijske družbe tudi dejansko kupile, nam bo razkril ne le obnašanje naše
le majhen odstotek od vrednosti doselj zbranih certifikatov, ki že presega 310 milijard. Nič nenavadnega zato ni. da postajajo družbe nervozne, ker lastninjenje podjetij poteka prepočasi. Ponudba delnic je zaradi zamujanja privatizacijskih postopkov majhna, povpraševanje po pjih na strani investicijskih družb, ki želijo čim hitreje pričeti normalno delovati, pa veliko. Nervozo je povečala tudi Agencija za trg vrednostnih papipjev, kije sredi tekme spremenila pravila igre in družbam prepovedala obračunavati provizijo za certifikate, kijih še niso spre-
Nervozo je povečala tudi Agencija za trg vrednostnih papirjev, iti Je sredi tekme
za
manjše družbe, za katerimi stojijo kapitalsko šibkejši ustanovitelji, k naglemu vnovčevanju certifikatov, in če smo nekoliko patetični, tako izzvala njihovo delovanje, ki ni povsem v skladu z interesi njihovih delničarjev.___________
“izbranke”, pač pa tudi delovanje njene konkurence. Sodba je seveda stvar posameznikove presoje, nobenega dvoma pa ni, da bo enim investicijska politika izbrane družbe bolj po volji in drugim mapj.
Sklad za razvoj je doslej prodal delnice 218 podjetij; 53 podjetij je nove lastnike dobilo na prvi dražbi, 93 na drugi in 72 na tretji. Prvi dve dražbi sta bolj spominjali na gentlemanski dogovor kupcev - investicijskih družb, ki so združile svoje sile v skupnem nastopu proti prodajalcu Skladu za razvoj (družbe šoto zanikale, kar pa je glede na veljavna pravila igre tudi razumljivo), zaradi česar so bile končne cene kupljenih delnic bolj ali ma-pj enake izklicnim. Na julijski dražbi pa je bilo te idile konec. Cene nekaterih paketov delnic so vrtoglavo naraščale in v silovitem (in včasih povsem nerazumljivem) licitiranju dosegle tudi več kot trikratno vrednost. Tako je zvezdo tretje dražbe - Gospodarski vestnik - sklad prodal s faktorejm 3,6 glede na izklicno ceno, kar je doslej rekord njegovih dražb. Vendar pa je bilo to podjetje preplačano “le” za slabih 76 milijonov tolarjev, medtem ko so bili npr. trjje paketi delnic poletja Kompas MTS s skupno izklicno ceno okrog 815 milijonov tolarjev, prodani za več kot 2,2 milijarde tolarjev, s faktorji 2,5, 2,8 in 3,0. Po prvi dražbi seje govorilo predvsem o tem, da ni bil prodan paket Lekovih delnic in po drugi o tem, katere družbe in s kakšnimi deleži so postale novi lastniki Leka, po tretji dražbi dvignilo pa je največ prahu predvsem nepričakovano (ali pa tudi ne?) navijanje cen. Razlogov za takšno obnašapje investicijskih družb je seveda več.
Investicijske družbe so na dosedapjih treh dražbah porabile le dobrih 25 milijard certifikatskih tolarjev, kar je
menile v delnice podjetij. S tem je prisilila zlasti manjše družbe, za katerimi stojijo kapitalsko šibkejši ustanovitelji, k naglemu vnovčevanju certifikatov, in če smo nekoliko patetični, tako izzvala pjihovo delo vapj e, ki ni povsem v skladu z interesi njihovih delničarjev. Zgodba pa ima še eno plat medalje. Javna skrivnost je že, da se nekatere družbe prizadevajo predvsem za nakup delnic določenih podjetij, ki so se lastninila po sistemu notranjega odkupa, pri tem pa se z menedžment teh počjetj že vnaprej dogovorijo za hiter * “povratni” odkup delnic, s čimer seveda rešujejo predvsem probleme lastne likvidnosti in materialnega položaja zaposlenih v družbah, dolgoročne interese lastnih delničarjev pa puščajo ob strani. In končno ne gre zanemariti tudi dejstva, da nekatere družbe, ki postajajo novi lastniki olastnini en ih no-
djetj, že prihajajo v konflikt z notranjimi delničarji (bodisi glede delitve dobička za lansko leto bodisi celo nerazdeljenega dobička za leto 1993), kar verjetno prav tako ni v skladu z interesom dolgoročnega maksimiranja donosov teh podjetj in s tem tudi donosov samih družb.
Zaloga še nevnovčenih certifikatov investicijskih družb je torej velika. Na nakup delnic čaka še skoraj 300 milijard certifikatov. Upoštevaje dejstvo, da je država izdala lastninske certifikate v vrednosti 563 milijard, je pričakovati tudi, da se bodo nekateri državljani do konca leta, ko imajo še čas razmisliti o tem, kam vložiti svoj certifikati odločili in ga prinesli v eno od družb, ki jim še ponpjajo to možnost, kar bo povpraševanje družb po delnicah po<yety le še poveča-
lo.	Če bo tudi na naslednjih dražbah skladova ponudba delnic tako skromna kot doslej, se bodo težave investicijskih družb le še stopnjevale, interesi njihovih delničarjev pa bodo vse bolj ogroženi. Resnici na ljubo je treba seveda povedati, da od delnic, kijih bomo pridobili s certifikati, vloženimi v investicijske družbe, ne gre pričakovati visokih donosov, v začetku pa morda celo nobenih. Prav tako se ne kaže slepiti, da bi katerikoli lastnik delnic, pridobljenih na temelju certifikata, imel resnično možnost vplivati na upravljalne posamezne investicijske družbe. Vendar pa je dejstvo tudi to, da bodo ene družbe bolj spoštovale interese delničarjev in druge manj. Nekatere bodo šle tudi po vodi navzdol in certifikati, vloženi vanje, bodo za drobne vlagatelje zgolj zgrešena naložba. Ker pa vsaka šola nekaj stane, najbrž tudi slabe začetne izkušpje v poslovanju z delnicami ne bodo odveč. V naj slabšem primeru bomo malo šolo delničarstva plačali z minulim delom, priznanim s pridobljenim lastninskim certifikatom, kar nam bo, če nič drugega, vsaj v pouk, da investiranje le ni preprosta stvar, predvsem pa, daje vedno povezano tudi s tveganjem.
čAs
Vsak teden pregled najpomembnejših dogajanj v politiki, gospodarstvu in sindikatih skozi pisanje slovenskih časnikov na 64 straneh A5 formata
Kako pišejo različni časopisi o istih dogodkih?
•	Informacije, komentarji, intervjuji, polemike, mnenja, predlogi, kritike
•	Kratko, udarno
Naročilnica
Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4 nepreklicno naročam(o) _____izvod(ov) PUBLIKACIJE ČAS (Mesečna naročnina 2000 SIT)
Naročeno pošljite na naslov:.
Ulica, poštna štev., kraj:.
Ime in priimek podpisnika:. Naročeno dne:_____________
Podpis naročnika
1.	Račun bomo plačali v zakonitem roku
2.	Kot ind. naročniku mi pošljite po povzetju
Eno od osredryih vprašanj tačas pri nas je, ali je Slovenija z vso svojo malodane prepo-rodovsko mrzlico v resnici kozmopolitska dežela ali pa ostaja kljub vsemu bizarna predalpska pokrajina, mrtvi rokav svetovnega veletoka, katerega šumepje se sicer sliši, a pjegovi valovi pa niti ob najhpjših poplavah ne prodro do stoječih voda, kjer so se zato zaredili vsakovrstni paglavci, ki v velikem toku ne bi imeli kaj iskati. In prav zaradi teh paglavcev se vse bolj vsiljuje sklep, da se kača usodnosti vrača k lastnemu repu.
V vsem tem demokratičnem obdobju je bilo pravzaprav navkljub seriji velikopoteznih nacionalnih saiy Slovencev posajeno malo očitno uspešnega, kar bi pognalo prave korenine. Problem morda ni toliko v (ne)-uspešnosti tranzicijskih reform, ker pjihov (ne)uspeh še sploh ni znan; gre bolj za to, da dnevna politika ne more in ne more konkretizirati idealov, zaradi katerih j e bilo gibanje za demokracijo sploh zmagovito. Drama naše današpje družbe torej ni toliko v tem, kaj in kako se je kaj zgodilo, temveč v tistem, kar se ni zgodilo. Čeprav bi se moglo in moralo
ritarno oblast, neomejen kapitalistični razvoj in vztrajali, da bi solidarnost med vsemi družbenimi razredi v “proletarski državi” omogočila maksimalizacijo ustvarjalnih energjj države. Čeprav so imeli skromno podporo med izobraženim srednjim razredom, so si utrdili pomembne stike in vpliv med konservativnimi politiki, katoliki in poslovneži. In čeprav so bili politično popolnoma na desni, so interes med temi vzbujali z elementi levice.
Tudi sindikalizem je zavračal politično delovapje prek strank in seje raje odločal za revolucionarni sindikalizem s strategijo, po kateri sindikat ne bi bil zgolj gibalo revolucije, ampak tudi temelj novega družbenega reda. Ker so bili sindikalni voditelji prepričani, da ne more niti levica niti delavstvo doseči sprememb, in da vzrok bolezni v državi ni kapitalizem (za katerega so do tedaj menili, da ni dovolj razvit), ampak politični razred, šo sklepali, da je treba liberalno oblast strmoglaviti z revolucijo vseh “produktivnih sil”, vključno s proletariatom in podjetniškim srednjim razredom. To stališče
tem, daje preziral vse okoli sebe in da se ni hotel identificirati s političnim sistemom in političnim razredom. Glavna tarča sovraštva, zaradi katerega je postal socialist, je bil maloštevilni vladajoči razred liberalne države, pa tudi kapitalistični sistem, njegov cilj pa sprememba tega stanja, ki ga je želela večina njegovih socialističnih kolegov. Toda vmes je prišla vojna. Po njenem koncu so se začeli vzpenjati socialisti, in socialistični odpadnik veliki vodja seje znašel na margi-ni političnega življenja. Toda tam ni ostal dolgo.
Začel se je težak politični boj. Težko je na kratko opisati, kaj je naraščajoče število pristašev velikega vodje pričakovalo od svojega gibanja. Za nekatere je v zdolgočasenem in nehvaležnem povojnem času ponujal vznemi-ijanje in neke vrste zaščito. Za politično bolj osveščene je pomenil nadaljevanje vojne v času miru, sovražniki države pa so sedaj postali socialistični in liberalni izdajalci. Še številnejšim je novo gibanje obljubljalo, da bo nova elita, po sestavi pretežno srednjega razreda, strmoglavila utrjeno liberalno vladajočo kasto. In tako je sledil poizkus pohoda na glavno mesto države, ki pa se je po svoji množičnosti izjalovil. Mehurček gibanja bi takrat po vsej verjetnosti počil. Toda napako je
očitno storila oblast, ki tega pohoda ni skušala preprečiti, čeprav do njega tudi dejansko fizično ni prišlo. Oblast seje vdala v usodo neizogibnega vstopa gibanja v vlado. Toda veliki vodja se ni hotel pridružiti nobeni vladi, ki bije ne vodil sam, in tako so ga nagradili s položajem ministrskega predsednika (brez vidnega uspeha na volitvah). In šele nato je prišlo do pohoda na glavno mesto.
S temi zgodovinskimi opazkami ne želim zmanjševati pomena patriotske in “zaslugar-ske” proletarskosti nekaterih naših političnih veljakov. Bolj je opozorilo, daje potrebno ustavljati nekatere konje, ki drvijo po isti poti kot zgoraj opisana zgodovinska zgodba. Kajti še kako se strujam z Orwellovo oceno komunizma, ki pravi: “Ni res, da je šel komunizem kot družbena prestrukturacija predaleč. Sploh ni šel dovolj dolgo dovolj daleč.” In podobno se lahko zgodi pri nas danes. Šele nekaj let je od tega, ko smo se odločili za drugačno pot, pa so nekateri že strastno nervozni. In to samo zato, ker niso vedno pri mizi, kjer se deli pogača. Tudi njihov čas bo prišel, le strpni morajo biti. Še vedno namreč drži star pregovor: “Kdor prekinja, ne pozna dovolj veliko besed materinega jezika in to praznino na ta način maši.” Isto lahko veja v politiki: “Kdor je nestrpen, napadalen, lažniv in histerizira množice, čuti pomanjkanje znanja in sposobnosti za upravljanje države.”
Sultan
zgoditi. Tu pa se seveda zastavlja vprašanje, kaj je vzrok za to.
Morda bo teh nekaj mojih opazk, ki pomenijo skok v preteklost, dober pripomoček za razmišljanje in odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje.
Nekatere zadnje poteze skrajno desnega populizma so pri nas v zadnjem času vzbudile hudo nasprotovanje. Toda ijegovi občudovalci, predvsem z desnega političnega spektra ga imajo za spontan izbruh domoljubne energije, ki naj bi na naslednjih nacionalnih volitvah zamenjala zablode parlamentarnega liberalizma in grožnje levice z učinkovitostjo, socialno pravičnostjo, solidarnostjo in nacionalnim ponosom. Za mnoge nasprotnike slovenskega populizma z vsemogočnim vodjem na čelu so ti cilji plitvi ali pa jih sploh ni: bistvo tega populizma vidijo v političnem huliganstvu, dokler je še v opoziciji, in v represiji, ko če bi prišel na oblast. Toda stvari le niso tako preproste. Ta populizem je delno morda res posledica tranzicijskega obdobja, vendar ne samo tega. Populizem za uspeh potrebuje določeno družbe-no-ekonomsko okolje, tako kot za prevzem oblasti potrebuje politični vakuum.
In za ilustracijo si pomagajmo z zgodovinskim dejstvom, kritiko liberalizma v naši sosednji državi pred več kot sedemdesetimi leti. V tej državi so nacionalisti s pripisovanjem gospodarske zaostalosti in skromnega mednarodnega položaja, slabostim in korupciji v njenem političnem razredu, bistvenim napakam liberalizma zagovarjali avto-
se je sicer razlikovalo od nacionalistov, toda obojim je bilo skupno nasprotovanje liberalizmu in socializmu, karjihje povezalo in pomagalo ustvariti nov izem z velikim F.
Še bolj zanimiv je bil veliki vodja tega izma z velikim F. Po dolgih letih tavanja je našel svoj pravi poklic kot levičaski novinar in kasneje kot urednik socialističnega časopisa in kot sekretar kar velike mestne socialistične organizacije. Tu si je ustvaril tudi državni ugled kot vodilni govornik radikalnega dela stranke in bil eden od akterjev, ki so poskrbeli za zasuk stranke v levo. Toda kasneje je bliskovito spremenil stališče do vojaške intervencije na začetku prve svetovne vojne in zato moral odstopiti kot urednik, nato pa so ga izključili iz stranke. Njegovi zavezniki pri zagovarjanju intervencije so nato postali revolucionarni sindikalisti, radikalni republikanci in desničarski nacionalisti: nenavadna koalicija. Zakaj je socialist in internacion-alist popolnoma nepričakovano postal zagovornik domoljubne vojne, bo ostala za večno skrivnost. Nemara je ključ njegove politične kariere mogoče najti v
Rusi so za Srbe. Razlog: ker jih združile pravoslavna vera. Ker so Rusi za Srbe, so tudi Amerikanci za Srbe. Razlog: ne splača se jim biti proti Rusom, Rusov je vseeno preveč. Zakaj bi Evropejci bili proti Ame-rikancem in Rusom? Torej je jasno, da so za Miloševiča. Tudi če iz taktičnih razlogov razlagajo, kako ga bodo bombardira-
li.
Problematičen je Haris Si-lajdžič. Meni, da so Evropejci in Amerikanci na pjegovi strani. Meni, da naj pomagajo republiki Bosni. Ne moremo dvomiti, da celo Evropejci in Amerikanci imajo neka načela. Najbrž bi celo pomagali Bosni. Vendar, da bi se zamerili Rusiji? Ne, to pa ne.
Tako ostanejo Bosancem samo Turki in nekateri drugi muslimani. Ti se potem na demonstracijahjezjjo na Butrosa Butrosa Galija. In na koncu izjavijo, da ne bodo več spoštovali embarga na uvoz orožja. Zakaj pa so ga do zdaj?
Če Srbi, ob tem da imajo v de-setmiljjonski državi tri milijone muslimanov, lahko premagajo, razbijejo in deloma preženejo z ozemlja dva milijona bosanskih muslimanov, potem je jasno, da lahko premagajo tudi kakšen drug dvomilijonski narod. Za začetek Albance na Kosovu. Potem pa še kakšnega drugega.
No, ne ravno zdaj, ampak kdaj kasneje.
Seveda ne kar sami od sebe,* ampak če jih bodo podpirali Rusi.
Tu se mi kar samo do sebe vsiljuje vprašanje, kakšna je razlika med Slovenijo in Čečenijo.
Čečenija ima (je imela?) nekaj več prebivalcev kot Slovenija, tri milijone, Grozni je imel nekaj več prebivalcev kot Ijubljana, kakih štiri sto tisoč, no, Čečenija se pogaja o samostojnosti. Vendar šele po grozljivi vojni in medtem ko Rusija vztrajno ponavlja, da samostojnost za Čečenijo ne pride v poštev.
Rusov in Srbov se torej ne rešiš samih od sebe. Samostojnost za majhne narode ni nekaj samo po sebi razumljivega.
Lahko ugibamo: seje Slove-nijauspešno osamosvojila zato, ker je bilo potrebno Slovence ločiti od Hrvatov, Hrvate od Bosancev in na ta način Srbom olajšati osvajanja, ali pa so Slovenijo in Hrvaško podprli sosedje Nemčija, Avstrija, Italija, Vatikan v upanju, da bo od novonastalih držav mogoče kaj konkretnega iztržiti. Čečenija se pač ne more osamosvojiti, ker ne meji na Italijo in Avstrijo in ker ni katoliška.
Kdor se ne more osamosvojiti, mu preostane še borba za osamosvojitev.
Če smo zelo hudobni, lahko rečemo, daje zrno resnice v srbski propagandi in se ne more-
Franček Rudolf:
Praktični fundamentalizem
Zavezniki
mo ubraniti vtisa, da imajo glavne zasluge za uspešnost srbskih osvajanj v Bosni ravno osamosvojeni Slovenci in Hrvati in neosamosvojeni Kosovski Albanci na drugi strani.
Države se združujejo, če pač narodnostna ali verska pripadnost zadostujeta, da se gre nekdo borit za svoje brate, kakorkoli že te brate pojmuje.
Haris Silajdžič domneva, da naj bi se Amerikanci, Angleži, Francozi in Nemci, sploh sile OZN, borili za Bosance.
Če se že Srbi iz Jugoslavije za Srbe iz Bosne in Srbe iz Krajine.
Po isti logiki bi lahko pričakoval, da se bodo Slovenci borili za Hrvate in Hrvati in Slovenci za Bosance... Pri tem nas preseneti neprijetna misel, da se ta hip morda Bosanci borijo namesto Hrvatov in da se zna pokazati, kako so se Bosanci in Hrvati vseeno borili namesto Slovencev. Če Srbija postopoma premaga Bosno in Hrvaško in napade še Slovenijo, se bomo
potem Slovenci borili proti Srbom in obenem za osvoboditev Hrvatov in Bošnjakov izpod Srbov?
Kdaj se samostojna država spremeni v kopico enklav?
Ko naleti na sosednjo državo, ki je iz kakršnihkoli razlogov bolj kompaktna in vzdržljiva kot ona sama.
Dobro, svetu vladajo velesile. Kot je rekel francoski predsednik Chirac: “Država, ki nima atomske bombe, ni čisto samostojna.”
Zunanja politika vsake države je uperjena v zagotavljanje čimvečjega števila držav, posebno še močnih držav, ki bodo iz najrazličnejših interesov držale z njo, ne pa z njenimi sovražniki. Če gre za samostojnost male države, je še posebaj kritično: Bosni in Čečeniji zaenkrat ni uspelo. Sloveniji pa, upajmo,
je-
Ko pa se vprašujem za vsako posamezno državo na našem planetu, zakaj naj bi bila za sa-
mostojno in neodvisno Slovenijo, me zaskrbi naslednje:
Velike države imajo lahko posebne delne razloge za samostojnost te ali one majhne države. Zanesljivo je boljše imeti za sosede marjše države kot pa večje. Obenem pa je takoj jasno, da na svetu v odločilnih trenutkih pride do spopada med nekoliko širšimi sklopi zaveznikov. In da zato velike države mnogoboji cenijo prijateljstva ali vsaj nevtralnosti velikih in močnih držav kot pa manjših in neznatnejših.
Mučenje prebivalcev Sarajeva je predvsem pat pozicija odnosov med Združenimi državami, Rusijo, Evropo in islamskim svetom.
Vsaki od vpletenih držav bolj ugaja, da svet govori o Sarajevu, ne pa o Iraku in Sada-mu Huseinu, ne pa o Čečeniji in ne o Alžiru. In ne o Turčiji in Kurdih.
Srbi zagotavljajo Rusom, Združenim državam, Evropi in islamu točno tisto, kar vsi ti vpleteni potrebpjejo: trajno vojno žarišče, nenavadni bosanski Libanon, trajno brezizhodno situacijo. Ki pač koristi Miloševiču za reševanje in prikrivanje lastnih notranjih nasprotij. Drugim pa tudi.
Kaos v Bosni neprestano zagotavlja Evropi in Ameriki varljivo prepričanje, da lahko islam tudi izgublja.
Zagotavlja tudi še bolj varljivo prepričanje, daje rusko-sr-bski pravoslavni svet zaposlen z lokalnimi vojnami. (Tako kot je bil desetletja dolgo v Afganistanu.)
In ne nazadpj e: da so Evropska unija in Združene države še sposobne karkoli razreševati. Tako kot j e to uspevalo velesilam vse dvajseto stoletje.
Slovenska zunanja politika se obnaša, kot daje Slovenija še vedno na varnem v Titovi Jugoslaviji, v vodilni državi neuvrščenih, državi, ki ji je Tito spretno zagotavljal zaveznike kalibra Indija, Egipt, Indonezija, Kuba... In je za neodvisnost zadostovala retorika.
Haris Silajdžič nam je lahko nazoren primer politika, ki ne loči med načelnimi, začasnimi in pravimi zavezniki.
Srbi imajo - iz kakršnihkoli razlogov že - če že ne pravih, pa vsaj koristne zaveznike.
Slovenci bi lahko našli zaveznike samo v majhnih samostojnih državah majhnih narodov. Takih ni veliko. Ne v Evropi, ne kje drugje.
Vendar vsaj poizkusiti bi se splačalo.
Ker na koncu se bomo morali povprašati, ah vojna v Bosni in na robovih Hrvaške res sama, po sebi že zagotavlja tudi trajen mir v Sloveniji.



RUŠENJE TAMA, OKORIŠČANJE Z DENARJEM DAVKOPLAČEVALCEV ALI...?_______________________
Zaposleni v dveh Tamovih družbah so v petek, 21, julija ustavili delo, v ponedeljek so se jim pridružili še delavci preostalih družb. Prav za ta dan smo se s predsednikom upravnega odbora tega podjetja Francijem Gerbcem dogovoril za pogovor o poteku sanacije in nekaterih spremljajočih problemih. Toda v za pogovor predvidenem času je naš sogovornik klical na različne naslove in iskal soglasje za izplačilo regresa. Upnike s sivega trga, ki so tega dne vložili dva akcepta za svoje terjatve, pa je prepričeval, naj jih umaknejo. Stavko je ocenil takole:
»Stavka nima realne pod- lavce Tama seznanil s problemi, ki naj bi bili rešeni do omenjenega datuma. Gre za aneks k Tamovi kolektivni pogodbi, dogovor o poravnavi zapadlih anuitet iz naslova administrativnih prepovedi, dogovor o listinah za manj izplačane plače in dogovor o poravnavi drugih stroškov, ki so jih delavci imeli pri opravljanju dela. Za ta spisek problemov pa Gerbec pravi, da gre za lep kup zadev, ki jih ni mogoče rešiti v tako kratkem roku. Za listine za manj izplačane plače bodo zahtevali še dodatno mnenje državnega sekretarja za privatizacijo Antona Ropa.
dač pa je zgrešena v celoti. S delavskim svetom, junija smo zvolili novega, sem sklenila pogodbo, po kateri mi pripada pet Povprečnih plač. Individualno Pogodbo ima deset zaposlenih.
Direktorji bi morali skrbeti za zadovoljne delavce
Mislim, da je sindikat v podjetju potreben zlasti zaradi notranjega ravnotežja. Mislim da bi direktorji, ne glede na sindikat, morali skrbeti za normalno plačane in zadovoljne delavce. Kadar sindikat postavlja nerealne zahteve glede plač, nanj ne gledam z naklonjenostjo. Ker ocenjujejo, da se Fructalovi rezultati izboljšujejo, pa so takšne zahteve sindikalna stalnica.
Sprašujete me, kako se pogovarjam s predsednico sindikata, ki je bila prej moja kolegica. Mislim, da si vse poveva naravnost, vedno povem, kaj mislim in ču-
vamo v Celiču, ki stoji skoraj pomšena blizu Tuzle in tudi z obratom iz vojvodinskega Iriga. Vlade, ki sprejema ukrepe brez našega sodelovanja, ne potrebujemo. V njej so ljudje, ki gledajo le na kratkoročne politične interese odvisne od volitev, se jezi Cvetana Rijavec.
Zdenka Cerkvenik, predsednica sindikata in sindikalni zaupniki pa dodajajo, da zaradi nizke kupne moči s plačo ni zadovoljen nihče. Veliko zaposlenih je razporejenih v tretji in četrti tarifni razred. Sindikat skuša delati zelo strokovno, mlačnosti pa članstvo noče prenašati. Sindikat je po mnenju Cerkvenikove deloval zelo strpno. Če leta 1992 delavci ne bi imeli razumevanja za položaj podjetja, bi ga mogoče potopili. O vseh zadevah se pogovarjajo le na podlagi potrebnih listin. Ljudje so leta in leta molčali, zdaj ko so rezultati vidni, pa je dmgače. Potrebno strokovno pomoč dobivajo pri Bogdanu
I
8
I
I
I
1
!
:X:
š
8
£
£
£
£
KAJ DELAJO

iiai||,it»;a|f||| mthnvih
® ^viniDi	uiiu u

iiaiiiiii
r ■/ Sindikat kovinske sKei/ in elektroindustrije
Zdenka Cerkvenik (prva z desne): Ljudje so leta in leta molčali, zdaj je d-ugače.
tim. Če se zmotim, se tudi opravičim; če bi vztrajala na napakah, bi več avtoritete izgubila kot pridobila«. Cvetana Rijavec je k vsemu temu dodala še več pritožb na račun kmetijskega ministrstva in vlade, ki pojasnjujejo, zakaj se je osebno odločila, da Fmctal več ne bo spadal pod navedeno ministrstvo. Uvedba trošarine je proizvodnjo žganih pijač, ki je bila organizirana v ljubljanskem Alku, zmanjšala za polovico. Letos uvedene takse na uvoz nujno potrebnih breskev, ki domačim proizvajalcem ne konkurirajo, lahko povzročijo podobne težave. Vlada pa je odgovorna tudi za neurejene odnose s Hrvaško, kamor Fructal proda desetino svoje proizvodnje. Podjetje v Makedoniji pa je brez dela, ker je bila za našo zunanjo politiko Pomembnejša Grčija. Fructal pa ohranja povezanost s svojo to-
. Godniču na območni organizaciji ZSSS. Za pripravo podjetniške kolektivne pogodbe bodo uporabili tudi razmišljanja lije Jurančiča, objavljena v DE. Te dni bodo imenovali svojo pogajalsko skupino. Največja posebnost sidnikata Fructala pa je mnenje, da se ne more izogniti problemom pomanjkanja dela. Ker bi letošnje takse na breskve lahko prepolovile enega od najboljših programov so se samoiniciativno odločili za opozorilno pismo ministru Ostercu. Svoje ravnanje utemeljujejo tudi s povezanostjo v Sindikat delavcev kmetijstva, živilske in tobačne industrije Slovenije. Pravijo, da so se znotraj tega sindikata vedno obnašali soli-iamo do zaposlenih v kmetijskih zadrugah, zato pri breskvah pričakujejo podporo svojih tolegov.
Franček Kavčič
I
I
I
I

AENKRAT
SPREMEMBE
POLITIKE
L. a; ki je bila konec prejšnjega ! .J.r®ie zavrnila predloge sprememb teni Pfec*l°žila dva od podpisnikov pologih sprememb je odložena na Satelji sprememb predloge uteme-
Predloge delodajalcev je obrazložila Majda Kocmur. Po njenih besedah je treba pomagati številnim podjetjem, ki delavcev ne morejo dovolj stimulirati za opravljeno delo. Predloge delodajalcev je podprl predsednik obrtne zbornice Miha Grah, ki Pa je dodal, da nekatere zahteve, ki jih postavljajo sindikati, na Primer za različne sklade in povečanje dopusta, nimajo zakonske podlage.
Tudi Alenka Orel iz KNSS je menila, da je treba pomagati podjetjem, ki so letos izboljšala poslovne rezultate. Zavzela se je zlasti za neomejenost plač v podjetjih, ki izvažajo več kot 70 odstotkov svoje proizvodnje. Opozorila je tudi na podjetja, ki norme zvišujejo, da bi lahko zniževala plače.
Po teh utemeljitvah so se oglasi11 predstavniki vlade. Pred-tavnica vladinega zavoda za
makroekonomske analize je za začetek povedala, da so se v primerjavi z lanskim letom, plače letos povečale za več kot tri odstotke. Vsako odstopanje od plačne politike, bi po njenih besedah povzročilo pošastne neskladnosti sprejete politike na številnih področjih, na primer pri pokojninah ih tudi pri drugih socialnih pravicah. Če bi sedanji položaj lahko prebrodili brez sprememb, bi po njenem mnenju prišli v mirnejše obdobje. Metka Štoka Debevc z ministrstva za delo pa je menila, da nihče nima podatkov, ki bi dokazovali potrebnost sprememb. Menila je tudi, da ponekod plačne politike ne tolmačijo pravilno in da zato zahtevajo spremembe, ki sploh niso potrebne. Igor Klinar iz vladnega kabineta pa je menil, da je treba razpravo o morebitnih spremembah plačne politike odložiti na jesen. Svoje mnenje je utemeljil z vsebino socialnega sporazuma za letošnje leto, ki ima številne cilje, in te je treba doseči. Menil je, da je povišanje plač zelo tvegano dejanje, ki bi lahko ogrozilo letošnjo nizko inflacijo. Denarja iz proračuna pa izvoz-

l
I
I
lage, pomeni le dokazovanje moči predsednika stavkovnega odbora in ni skladna z zakonom, saj se je začela le dva dneva po napovedi. Stavka lahko skupaj z nekaterimi potezami drugih udeležencev sanacije privede Tam do zloma. Ko se z dobavitelji repromate-riala pogovarjamo o podaljšanju roka za plačilo obveznosti, nam očitajo, da gre delavcem Tama bistveno boljše kot njihovim.
Firma v Tamovem položaju ne bi nikjer v svetu izplačala niti tolarja iz naslova regresa. Stavko so najavili v sredo, 19. julija. Tega dne je zasedal tudi upravni odbor. Med sejo je državni sekretar Vlado Dimov-ski vprašal predstavnika obeh sindikatov, ali so z dogovorom o izplačilu četrtine regresa v gotovini odstranjeni vzroki za stavko, četudi bo denar morebiti izplačan z dvodnevno zamudo. Oba sta pritrdila. Na petkovem nadaljevanju seje pa sta povedala, da se je stavka začela divje, sindikat pa se je postavil na njeno čelo le zaradi boljše organiziranosti.
Delavci Tama prejemajo plače v rednem roku, tudi druge ugodnosti so skladne s posebnim sporazumom, ki so ga z bivšo upravo sindikati podpisali lansko leto. Človek dobi občutek, da jim ni do dela in da bi raje prešli na socialno blagajno. Njihovo ravnanje ruši zaupanje udeležencev pri sanaciji. Tisti, ki svoje interese postavljajo nad oživitev proizvodnje, postavljajo sanacijo Tama pod velik vprašaj. V Tamu se grdo izsiljuje. Ne vem še, kdo je kreator, vem pa, da je Gajzer reprezentant.«
Drago Gajzer, predsednik stavkovnega odbora in Skei podjetja pa je medtem na tiskovni konferenci povedal:
»Stavkamo, ker še nismo dobili četrtine regresa za letni dopust. Za to izplačilo smo se z vodstvom podjetja dogovorili, da bo izvedeno najkasneje do 21. julija. Zaradi regresa smo pristali na zamik junijske plače na zadnje dni julija. Stavkali bomo do izplačila regresa. Skei si je z vodstvgm Tama vseskozi prizadeval za kompromisne rešitve, ki jih mora zagovarjati pred delavci. Nespoštovanje dogovora o izplačilu regresa pa je preseglo mejo delavskega potrpljenja.«
Gerbčeva ocena stavke je zelo povezana s pismom, ki mu ga je tistega dne poslal Drago Gajzer. V njem ga prosi, naj s svojo avtoriteto zagotovi rešitev oziroma dogovor o rešitvah do 10. avgusta. Takšno ravnanje bi po Gajzerjevem mnenju pripomoglo k preklicu stavke. Hkrati je Gajzer de-
K vsemu temu pa dodajmo še dve opozorili Francija Gerbca, ki kažeta na dramatičnost položaja v Tamu. Njegova tržna vrednost je ocenjena le na 11 milijonov mark. Izguba, ustvarjena v preteklih letih, ni pokrita. Tamove obveznosti so le preložene, nihče od upnikov se še ni odločil o svojih terjatvah. Drugo Gerbčevo opozorilo pa zadeva upnike s sivega trga: Interkon-trakt, Evrokonsulting in Termin, ki so denar posojali tudi z več kot šestdesetodstotno obrestno mero. Omenil je tudi Denoro, ki je z denarjem neznanega izvora odkupila za 10 milijonov mark Tamovih terjatev s štiridesetodstotnim diskontom. Kar v dveh omenjenih firmah pa naj bi bil udeležen znani mariborski profesor, ki je bil tudi član prejšnjega upravnega odbora Tama. Če smo Gerbca prav razumeli, bo tem upnikom predlagal, naj svoje terjatve vnovčijo v več obrokih. Proučil pa bo tudi možnost razveljavitve pogodb z njimi, saj so za Tam škodljive.
Tam ima po mnenju Francija Gerbca perspektivo zlasti zaradi proizvodnje kakovostnih avtobusov, specialnih vozil, namenske proizvodnje in motorjev. Preverjanja so pokazala možnost letne prodaje v vrednosti 400 milijonov mark. Državni zbor je verjetno prav zaradi takšnih možnosti sprejel zakon o sanaciji Tama, na podoben način so takšnim podjetjem pomagale tudi druge države v Evropi in tudi ZDA.
Stavko so organizatorji končali v torek, 25. julija ob 15. uri, takoj po izplačilu regresa. Na njeno pravo in dokončno oceno bo treba še počakati. Drago Gajzer nam je ob njenem zaključku povedal le, da je Tam v zadnjih letih preživel veliko stavk. Nekatere so bile zelo dolgotrajne, vendar nobena ni imela usodnih posledic, na katere opozarja Franci Gerbec. Franček Kavčič
£
I
i
i
i
I
i
I
£$:
Sii:
$:$: x:X:
*:$:
x:>>
;:vX
Si:-: *:*: •x*x
m
•x*x
:-Xv
M
x-x-
m 88 S£
IZHODIŠČNE PLAČE JULIJ-SEPTEMBER 1995
V skladu z 58. členom Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. 1. RS, št. 12/91 in 71/94) podpisniki kolektivne pogodbe dejavnosti skupno objavljamo izhodiščne bruto plače za mesec julij, avgust in september 1995:
Tarifni
Izhodiščne
razred	Zahtevnostna skupina	Relativno razmerje	bruto plače v SIT
I.	enostavna dela	1,00	42.821
II.	manj zahtevna dela	1,12	47.960
III.	srednje zahtevna dela	1,25	53.526
IV.	zahtevna dela	1,45	62.090
V.	bolj zahtevna dela	1,60	68.514
VI.	zelo zahtevna dela	1,90	81.360
VII.	visoko zahtevna dela	2,25	96.347
vin.	najbolj zahtevna dela	2,60	111.335
IX.	izjemno pomembna najbolj		
	zahtevna dela	3,10	132.745
Sindikat kmetijstva in živilske industrije
Izhodiščne plače julij-september 1995
Na podlagi 2. točke 2. odstavka Navodila o načinu izračuna izhodiščnih plač za leto 1995 (Ur. 1. št. 3/95) so izhodiščne plače za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije za julij-september 1995 po tarifnih razredih takšne:
>:£:
Tarifni razredi	Zahtevnostna skupina	Izhodiščna bruto plača v SIT za polni delovni čas JULIJ - SEPTEMBER 1995	gg: gg: SS:
I.	enostavna dela	43.026	
II.	manj zahtevna dela	47.330	
III.	srednje zahtevna dela	52.920	
IV.	zahtevna dela	58.946	:-Xv
V. VI.	bolj zahtevna dela zelo zahtevna de'°.	66.821 79.596	8S;: £8 vX;:
VII.	visoko zahtevna dela	90.356	
VIII.	najbolj zahtevna dela	107.564	
IX.	izjemno pomembna dela	129.07?	m
Jovo Labanac, sekretar
» območnih organizacijah
Zasavje
8
£
1
Delamo s polno paro
Člani kolektiva Steklarne Hrastnik so končno dočakali težko zasluženi kolektivni dopust, ki bo letos trajal pet tednov. Njihove počitniške zmogljivosti na Belem križu in v Bohinju bodo vseskozi polno zasedene.
V največjih firmah in podjetjih v Zasavju - TKI Hrastnik, Rudnikih Zagorje, Trbovlje in Hrastnik, Cementarni, SGP Zasavju, IGM Zagorju, Siporexu Kisovec in TET Trbovlje delajo v teh »vročih pasjih dneh« s polno paro. Njihovo usodo še vedno delimo tudi zaposleni v Območni organizaciji ZSSS Zasavje.
Zaposleni v ETI Elektroelementu Izlake pa so v teh dneh na dvotedenskem kolektivnem dopustu.
Pri skoraj vseh večjih zasavskih firmah tudi letos ostajajo neizkoriš-£ čeni počitniški domovi v Crikvenici, na Rabu in Malem Lošinju, saj kljub odločnim zahtevam našega sindikata še vedno niso urejeni odnosi s Hrvaško.
jij:	Svojo jezo naslavljajo na slovensko oblast, ki nič ne naredi, da bi se to
za delavce nadvse pomembno vprašanje rešilo s Hrvaško.
Po večmesečnih pripravah in aktivnostih sindikata v firmi ETI Elek-troelement Izlake so v sodelovanju z Območnim odborom SKEI Zasavje izpeljali postopke za izvolitev sveta delavcev. Vanj so bili izvoljeni: $:• Martina Bokal, Franc Čebin, Danilo Hudomalj, Aleš Klopčič, Kristina Kočar, Janez Lap, Branko Medija, Aleksandra Povhe, Peter Ručigaj, Berta Smrekar, Marija Smrkolj, Metka Šumlak in Drago Ule.
Na prvi seji so za svojega predsednika izvolili Danila Hudomlja, za njegovega namestnika pa Janeza Lapa. Svet delavcev je sprejel poslov-nik o svojem delu, izpeljal potrebna imenovanja in obravnaval dogovor •iji; o načinu sodelovanja delavcev pri upravljanju. Ciril Urek, sekretar
||
•X:X
x*x*
X:X:
11
M
•x*x
i
i
m
:X:X
>*x
X;$:
:x:x
w:»
x:x:
x:::::
x-x:
>x-x
>Xv
;X*i*i;
ŠIŠ!
:x:x
•X*
x-:
S:
I
£
£
:x:
£
£
£
£
niki ne bi smeli uporabiti za povečanje plač.
Po prvem krogu razprav je Dušan Rebolj iz Pergama ugotovil, da je njegov sindikat odstopil od dogovora o plačah prav zaradi posledic, o katerih so pred njim govorili razpravljalci. Boris Mazalin iz Konfederacije 90 pa je menil, da se dogovor o plačah nanaša le na povprečja, položaj v posameznih podjetjih pa zahteva takojšnje spremembe dogovora. Mazalin je opozoril tudi na kasnitev ukrepov v korist izvoznikov, ki zato nimajo denarja niti za plače na ravni sprejetega dogovora o plačah. Njegov kolega Slobodan Ra-dujko pa je opozoril, da vlada uničuje gospodarstvo, banke pa bo, na račun gospodarstva, sani-
rala v petih letih namesto v petnajstih.
Zatem so predstavniki vlade, izstopala je zlasti Metka Štoka Debevc, skušali predlagateljem dokazati še nestrokovnost predlaganih sprememb. Ministrica Klinarjeva je kmalu zatem razpravo zaključila in predlagateljem sprememb predlagala, naj svoje predloge čimprej utemeljijo. Izrazila je bojazen, da bodo olajšave za delitev prebile vse okvire letošnje politike na ekonomskem področju.
Partnerji so se sporazumeli o pripravljalnih sestankih, ki naj bi bili še v tednu pred koncem julija. Nadaljevanje razprave na seji ekonomsko-social-nega sveta pa je napovedano za 28. julij.	Franček Kavčič
£
m
1
is
I
*x
£
*x
£!
❖X
£
:£
£
£
I
£
£
£
£
£
NOVA BROŠURA
PLAČE ’95
Vsebina:
-	SOCIALNI SPORAZUM ZA LETO 1995
-	TARIFNA PRILOGA K SPLOŠNI KOLEKTIVNI POGODBI ZA GOSPODARSTVO ZA LETO 1995
-	DOGOVOR O POLITIKI PLAČ IN DRUGIH PREJEMKOV ZAPOSLENIH V GOSPODARSTVU
-	KOMENTATORJI TARIFNE PRILOGE, SOCIALNEGA SPORAZUMA IN DOGOVORA O POLITIKI PLAČ
-	NAPOTILA SINDIKALNIM ZAUPNIKOM
PRIROČNIK LAHKO PO CENI 945 SIT (VKLJUČNO Z DAVKOM) NAROČITE NA NASLOV ČZP ENOTNOST, LJUBLJANA, DALMATINOVA 4, TELEFONI; 321-255, 1310-033, 1335-255.
NAROČILNICA ............
Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, nepreklicno naročamo _________izvod(ov) Plače ’95
>f
Naslov:.
Ulica, poštna št., kraj:.
Ime in priimek podpisnika:. Naročeno, dne:____________
1.	račun bomo plačali v zakonitem roku
2.	kot ind. naročniku mi pošljite po povzetju
podpis naročnika
£8
£8
1
•XX
v:-:-:
:?:§
::5:x
xx-
gg
x:::::
x*::
m
m
•x:x
x:x:
•x-x
:x$
x*x-
W:
:-x*
i
K£i
E
£8
£8
M
S£
X\v.
8£
-.S®
Anketna in registrirana brezposelnost v Sloveniji
ALI JE STATISTIKA LAZ ALI NE
Piše: Lučka B6hm
O statistiki velja od bistroumne ugotovitve angleškega državnika Winstona Churchilla pred mnogimi desetletji: “So tri stopnje laži: laž, prekleta laž in statistika.” Izjava seveda ne drži za statistične podatke, ki so zbrani na vsesplošnih popisih, v katerih se popiše prav vsak posameznik, hiša, podjetje - ali kar se pač že popisuje. Ker pa so takšni popisi hudo draga in dolgotrajna stvar, se največkrat zadovoljimo z manj dragimi in hitrejšimi statističnimi metodami vzorcev, ki pa nam kljub temu z visoko zanesljivostjo povedo tisto, kar nas zanima. Vedeti pa moramo, kako se taki statistični podatki pravilno berejo. Če jih ne znamo brati, se ti seveda brž spremenijo v laži, preklete laži.
Gorenjev osemmilijonti pralni stroj WA 915 XN Noblesse s 1500 obrati centrifuge
OSEM MILIJONOV STROJEV
Zavod Republike Slovenije za statistiko nam je sredi julija že tretje leto zapovrstjo predstavil rezultate majske ankete o delovni sili v Sloveniji. Anketa, pripravljena po metodologiji Evropske unije, je za slovenske razmere še vedno novost in reakcije novinarjev in javnosti kažejo, da je marsikdo še ne zna uporabljati. Zbeganost zaradi dveh povsem različnih, a enako uradnih podatkov o slovenski stopnji brezposelnosti se marsikje še ni polegla. Ali torej brezposelnost v Sloveniji znaša visokih 13,4 odstotkov, kot nam za maj 1995 sporoča Republiški zavod za zaposlovanje, ali res samo 7,4 odstotka, kot za maj 1995 ugotavlja Zavod RS za statistiko?
Resnica je tretja: enako pravilna sta oba podatka, a vsak od njiju
pove nekaj povsem drugega. Odpovedati se ne kaže ne prvemu ne drugemu, oba pa velja uporabljati na pravilen način.
13,7-odstotna stopnja brezposelnosti nam pove, kolikšna je registrirana brezposelnost glede na to, koliko ljudi išče delo preko zavodov za zaposlovanje. Zelo pomemben podatek!
7,4-odstotna stopnja brezposelnosti pa nam pove, kolikšna je anketna brezposelnost glede na to, koliko ljudi je bilo brez plačanega dela in je iskalo zaposlitev v vzorcu 25.000 ljudi, ki so jih v maju 1995 o tem povprašali. Nič manj pomemben podatek! Pove nam, koliko ljudi izmed 25.000-ih v
vzorcu zajetih je v resnici iskalo delo. Pove tudi, koliko ljudi je v resnici delalo za denar, ne glede na to, da so bili uradno prijavljeni kot brezposelni, kot upokojenci, kot zaposleni, kot šolajoči se itd. Plačano delo zajema tako delavce v delovnem razmerju, delodajalce
in samozaposlene, pogodbeno delo, delo po avtorski pogodbi, delo za neposredno plačilo in celo neplačano delo družinskih članov na družinski kmetiji, v družinski obrti ali v družinskem podjetju. Ne pove pa nam ta podatek, ali so tisti ljudje, ki so imeli v maju sicer plačano delo, v resnici zaslužili
dovolj, da so imeli za življenje.
Strokovnjaki statističnega zavoda znajo zakonitosti, ki jih je anketa ugotovila med 25.000 Slovenci, posplošiti na celotno prebivalstvo naše države. Marsikaj je seveda odvisno od tega, koliko srečno roko so imeli pri sestavi vzorca 25.000
anketirancev. Toda tudi na Slovenskem ni neznana znanost sestavljanja reprezentativnih vzorcev za statistične raziskave.
Ministrica za delo Rina Klinarjeva je na predstavitvi rezultatov ankete sijala od zadovoljstva. Anketa je še bolj kot registrski podatki potrdila, da gre v Sloveniji
tako pri zaposlenosti kot pri brezposelnosti prebivalstva na bolje. Celo zahtevni statistični testi brez sence dvoma potrjujejo, da se je anketna brezposelnost v povprečju od lani krepko zmanjšala z 9,0 odstotka na 7,4 odstotka! Pri tem ne gre zgolj za uradniško čiščenje registrov brezposelnih. Gre za dejansko povečanje števila ljudi, ki imajo plačano delo!
Anketa seveda prinaša pomembne podatke ne le o slovenski brezposelnosti, ampak tudi o slovenski zaposlenosti. Tudi pri slednji so anketno pridobljeni podatki ugodnejši od registrskih. Anketna zaposlenost in delovna aktivnost slovenskega prebivalstva je od lani zrasla. Registrirano število zaposlenih pa se je v preteklih 12 mesecih še naprej zmanjševalo. Toda anketna stopnja delovne aktivnosti (odstotek delovno aktivnega prebivalstva v delovno sposobnem prebivalstvu) je maja 1994 znašala 52,4 odstotka, v maju 1995 pa že 55,3 odstotka! Ocena 1994je bila, daje bilo takrat delovno aktivnih (vsi s plačanim delom) 851.000 ljudi. Ocena 1995 pove, daje bilo V maju 1995 takih kar 882.000 ljudi.
Primerjava registrskih in anketnih podatkov o zaposlenosti in delovni aktivnosti najbrž pomeni, da je v Sloveniji žal veliko črnega plačanega dela, od katerega se ne plačajo davki in prispevki za socialno zavarovanje. In tega bi morala delovna inšpekcija v okviru ministrstva za delo preganjati, saj ogroža dolgoročno socialno varnost prebivalstva. Rezultati ankete bi torej ministrici za delo morali poleg zadovoljstva povzročati tudi skrbi.
(Nadaljevanje prihodnjič)
Osemnajstega julija letos so v Gorenju Gospodinjskih aparatih izdelali osemmilijonti pralni stroj. Leta 1965, ko sojih začeli izdelovati, in naslednje leto so se še učili in bolj uvajali proizvodnjo. Tako so jih prvo leto naredili manj, kakor 57oo in tudi drugo leto ne veliko več. Toda že leta 1968 so jih naredili skoraj 88.000. Izdelovali so jih po italijanski licenci. Skoraj takoj so jih tudi izvažali, saj so to bili sodobni supera-vtomati. Štiri leta kasneje sojih izdelali že skoraj 362.000, največ v vseh tridesetih letih proizvodnje pa leta 1984 -skoraj 400.000. Kaj kmalu so opustili licenčno proizvodnjo in prešli na lastne razvojne dosežke.
Danes je Gorenje po velikosti osmi evropski izdelovalec velikih strojev bele tehnike (sem sodijo pralni, pomivalni stroji, sušilni stroji za perilo, štedilniki, hladilniki in zamrzovalniki). Po evropskih merilih za kakovost pralnih strojev (poraba vode, energije, praška, kakovost pranja, hrupnost, trajnost, videz) so Gorenjevi pralni stroji generacije 95 v
širšem vrhu, v posameznih lastnostih pa celo v najožjem kakovostnem vrhu. Gorenje Gospodinjski aparati tudi veliko vlaga v razvoj izdelkov in tudi proizvodno tehnologijo. Brez tega danes ne bi več moglo konkurirati 115 trgu, na katerem je lani doseglo pri pralnih strojih dveodstotni delež, namerava pa ga povečati na triodstotnega. Gorenje prodaja pralne stroje v 36 državah po vsem svetu, na slovenskem trgu pa jih proda toliko, da jih zanj naredi v enem dnevu. Tako je pred časom generalni direktor Jože Stanič ponazoril pomen slovenskega trga za Gorenje in kajpak potrebo, da se zaradi tega enakovredno kosajo s konkurenco na svetovnem trgu.
Prednost Gorenja pri tem je relativna majhnost njegove proizvodnje v primerjavi s svetovnimi giganti med izdelovalci bele tehnike in zato tudi njegova sposobnost hitrega prilagajanja novim trendom tako v novih zahtevah po varovanju okolja kot tudi glede oblikovanja izdelkov.
H. J.
nam G brezposelnosti v Sloveniji
Stopnje brezposelnosti - primerjava anketnih podatkov z registrskimi podatki, 1993,1994 in 1995
» stopnja registrirane brezposelnosti —— stopnja anketne brezposelnosti

Boiza sindikalnega turizma
BORZNO SPOROČILO ŠTEVILKA 29
ATRIS - BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA, Ljubljana, Dalmatinova 4, sprejema ponudbe prostih počitniških možnosti, posreduje proste zmogljivosti, organizira zamenjavo, nakup ali prodajo počitniških objektov, stanovanj, bungalovov, prikolic in drugih možnosti.
Pišite nam ali telefonirajte na 061/131 00 33, int. 384, 385 061/326-982 ali 322-975; naš telefaks je 061/326-982 ali 317-298, žiro račun 50101 -601 -92077 - Atris.
Poslovni čas za stranke vsak delovnik od 9. do 15.30 ure.
A.	POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI , KI VAM JIH NUDIMO
1.	ZDRAVILIŠČE ROGAŠKA - polni penzion v dvoposteljni sobi 4.500 tolarjev v hotelu Boč. Poseben cenik za zdravniške storitve: program hujšanja, anti-stres program, gastro program, program za diabetike. Cene v agenciji.
2.	ROGAŠKA SLATINA-privatni penzion, čajna kuhinja, tri sobe in apartma, lasten bazen, parkovna ureditev vrta. Cena 16 DEM na osebo, turistična taksa ni vključena. Otroci do 12. leta imajo 30 % popusta.
3.	VRSNO, gostišče GREGORČIČ - dvoposteljne sobe, sedemdnevni paketi, cena polpenziona 3.300 tolarjev, polnega pa 3.600 tolarjev.
4.	VELIKE BLOKE - počitniški dom s 105 ležišči, štiriposteljne sobe . Prosti termini v juliju in avgustu. Cena polnega penziona je 25 DEM. Popusti za skupine.
5.	SLIVNIŠKO POHORJE - počitniška hišica s tremi spalnicami za do 6 oseb. Cena dnevnega najema 45 DEM . Pokličite po tel. 062 227 771, int. 251.
6.	SAVUDRIJA - ZAMBRATIJA - apartmajske hišice: dve spalnici, wc, tuš. Polpenzion ali penzion. Cene v sezoni 45 DEM - polpenzion je 5 DEM cenejši.
7.	POREČ
paviljoni BELEVUE- dvoposteljne sobe, polpenzion 45 DEM. apartmaji LANTERNA
-	najem apartmaja za 4 osebe, dve spalnici, kuhinja, kopalnica, cena 112 DEM.
-	najem apartmaja za 6 oseb, tri spalnice, kuhinja, kopalnici, terase. Cena 148 DEM..
HOTEL NEPTUN - dvoposteljne sobe, polpenzion. Cena 65 DEM na osebo.
APARTMAJI LUNA - dnevni najem za 3 osebe 104 DEM, za 4 osebe pa 113 DEM.
HOTELTAMARIS - polpenzion, bivanje v dvoposteljni sobi, hotel visoke B kategorije. Cene do 25.8.72 DEM.
8.	LUCIJA PRI PORTOROŽU - dvosobno stanovanje, opremljeno za 5 oseb. Termini po 20.8.: 7 ali 10 dni. Cena 100 DEM na dan.
9.	ANKARAN - dvosobno stanovanje za 5 oseb, termini po 24. 8. Cena 74 DEM na dan.
10.	FIESA - tri- ali štiriposteljne sobe s kopalnico. Polpenzion 48 DEM na osebo, penzion pa 56 DEM na osebo, otroci do 10. leta imajo 30 % popusta.
11.	CRES - ZAGLAV - dve garsonjeri za štiri osebe v času do 30.8. Cena dnevnega najema 74 DEM.
12.	DUGA UVALA - garsonjeri za 4 osebe, prosti termini do 15. 9. Cena dnevnega najema je 72 DEM.
13.	NOVIGRAD - trisobno stanovanje, možnost bivanja za 5 oseb. Termini po 26.8., po 65 DEM.
14.	NOVIGRAD - dvo- in triposteljne sobe, najem od 5 dni naprej, skupno 15 ležišč. Cena nočitve 14 DEM.
15.	NEREZINE - samostojni apartmaji za 4 osebe, termini od 19.8. do 27. 8. in v septembru. Cena 78 DEM. Možnost dodatnega ležišča 12 DEM.
16.	BLED - HOTEL JELOVICA - dvo- in triposteljne sobe, polpenzion 68 DEM, doplačilo za polni penzion 12 DEM. Popusti: otroci do 2 let gratis, od 2 do 12 let 30% popusta.
17.	ROGLA - garsonjera oz. dvosobno stanovanje 55 oz. 65 DEM dnevno.
18.	KOPE - garsonjera za 4 osebe, cena 52 DEM dnevno.
19.	KRANJSKA GORA - garsonjere za 4 osebe, posamezni termini v vsem obdobju poletnih dopustov, cena dnevnega najema 65 DEM. Stanovanje za 6 oseb 72 DEM.
20.	FIESA - počitniški dom za ca. 100 oseb, prosto po 15. 9., možnost za šolo v naravi.
21.	RADOVLJICA - počitniški dom za ca. 40 oseb, dvoposteljne sobe, polpenzion 3.950 SIT, možnost za šolo v naravi.
22.	KRANJSKA GORA - PENZION SATURN - nad jezerom Jasna, dvo-, triali štiriposteljne sobe, twc, polpenzion 39 DEM. Informacije po telefonu 064/ 881-800.
POSEBNO UGODNA PONUDBA NA POREŠKI RIVIERI
HOTELTAMARIS: do 25. avgusta izredne cene, dvoposteljne sobe, polpenzion 56 DEM.
HOTEL LUNA: dvoposteljne sobe, polpenzion. Do 25. avgusta cena 43 DEM.
HOTELI BRULO: Diamant, Rubin, Kristal ugodna ponudba velja do 5.8., dvoposteljne sobe, polpenzion.Cena za odrasle je 43 DEM, za otroke od 2. do 12. leta pa 25 DEM.
POREČ -TENIŠKA ŠOLA: učenje tenisa z vso strokovno tehnično opremo, zdravniškimi in fizioterapevtskimi storitvami, video snemanje iger. POOBLAŠČENE AGENCIJE: Mladi turist, Come 2 us.
POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI JIH POTREBUJEMO
1.	Počitniške hišice v Čatežu, Atomskih toplicah ali Moravskih toplicah, Banovcih, Ptujskih toplicah, Rogli, Krvavcu, Kaninu, Bohinju ali Kranjski Gori za vsa obdobja.
2.	Lastnike počitniških domov v slovenskem Primorju ali v hrvaški Istri, ki bi dali objekte v najem, vabimo, naj nam posredujejo ponudbe tudiže za 1996. leto.
B.	SINDIKALNI IZLETI
Sindikalne organizacije ali kar tako oblikovane skupine vabimo, naj nam posredujejo svoježelje za družabni ali strokovni izlet ali potovanje doma ali v tujino. Možnost plačila v 2 obrokih.
1. BUDIMPEŠTA - tridnevni izlet za vikend ali pa kar tako za skupine 40 do 50 oseb. Avtobusni izlet v Budimpešto, ogled znamenitosti madžarske prestolnice, poldnevni obisk tipične kmetije v madžarski stepi z družabnim delom
izleta, tretji dan na povratku v Ljubljano ali v kraj, od koder je skupina, kosilo v čardi. Cena 245 DEM, plačljivo v dveh obrokih.
2.	ENODNEVNI IZLET PO BELI KRAJINI preko Muljave in Žužemberka, obisk metliške kleti, naselja Adlešiči, kosilo na poznani kmetiji pri ŠKALO-VIH v Cerovcu. Idealno za 45 oseb.
3.	OTOČEC - posebni programi oddiha in rekreacije. Teniška igrišča, jahanje,
maksimalno 40 oseb. Za sindikalne skupine oblikujemo poseben program. Cena izleta s piknikom je 3.000 tolarjev na osebo.
5. MUENCHEN - OKTOBERFEST od 22.9. do 1.10. Praznik piva v bavarski prestolnici. Dvodnevni obisk, nočitev v hotelu visoke kategorije, cena 188 DEM. Za skupine od 40 do 50 oseb oblikujemo program po želji gostov.
C.	ORGANIZACIJA SEMINARJEV
Posebna ponudba ATRISA in Hotela KOMPAS v Bohinju. Organiziramo eno- ali večdnevne seminarje za 15 do 70 udeležencev. Cena penziona 4.350 tolarjev. Tehnična oprema je zagotovljena.
D.	SEJMI IN STROKOVNA POTOVANJA
1.	FRANKFURT - AVTOMOBILSKI SALON - IAA - tridnevni ogled, potovanje z avionom. Odhod 18.9., cena 1.090 DEM.
2.	UTRECHT - SECURITV - sejem varnosti in zaščite - petdnevni program z ogledom Amsterdama, nočitve z zajtrkom, prevozi, ogledi. Odhod 1.10., cena 1.395 DEM.
3.	MILANO - sejmi mode - MILANOVENDEMODA IN MODIT 95 - tridnevni ogled, avtobusni prevoz, nočitvi z zajtrkom, ogledi. Odhod 5.10., cena 380 DEM.
4.	CHICAGO - sejem tiskarstva - GRAF EXPO - šestdnevno potovanje, tri dni ogledov sejma, nočitve, avionski polet iz Celovca. Odhod 7.10. Cena 1.380 USD. Potreben je ameriški vizum.
5.	LAS VEGAS - največji računalniški sejem na svetu. Sedemdnevni program, nočitve, sejemski program. Odhod 12.11., cena 1.485 USD.
E.	NAJEM KONGRESNIH ŠOTOROV- velikost 800 m2, cena 9.20 DEM/m2. Kličite 061/741-466.
ROCK KONCERT ROLLING STONES 1. 8., Zeltvveg, Avstrija. Prijave zbira Ideal turist, Koper, tel.: 066/ 38-608.
Informacija gostom Atrisa
PLAČILNI POGOJI: Ob potrditvi rezervacije zahtevamo plačilo 40% celotnega zneska. Pri odpovedi nad 20 dni pred odhodom za že rezerviran termin zaračunamo stroške poslovanja in druge stroške; najmanjši znesek stroškov odpovedi je 4.000 tolarjev, pri krajši odpovedi zaračunamo stroške in 30% celotnega zneska.Cene veljajo le za že v celoti plačane aranžmaje, če se te ne spreminjajo za več kot 7%. Po plačilu gostje prejmejo našo napotnico. V primeru, da naše napotnice ne prejmete 7 dni pred odhodom, nas nujno pokličite.
Pri posebnih akcijah z znižano ceno aranžmajev je potrebno takojšnje 10% plačilo, ki se obravnava kot kavcija, ob odpovedi se znesek ne vrača. Programe v tujini obravnavamo v skladu s splošnimi navodili potovalne agencije, ki je organizator potovanja, in jih gostje prejmejo ob prijavi. Prijava je sprejeta, ko je vplačanih 30% cene aranžmaja. Reklamacije v skladu s turističnimi uzancami rešujemo sporazumno.
ATRIS je povsod, kjerkoli ste.	Metod Zalar, direktor borze
čolnarjenje, gorska kolesa, ribolov, rafting, plavanje, plesne zabave in igralnica. 4. ANKARAN, STRUNJAN, PIRAN - ribji piknik, ura vožnje z ribiško barko,
*
27. julija 1995
ŽIVLJENJSKA RAZPOTJA
Dosedanje analize pokojninskega sistema so pokazale, da bi morala država pod svoje okrilje prevzeti plačevanje raznih socialnih varovalk. Znano je, da se iz pokojninske blagajne pokriva marsikaj, kar ne sodi v pokojninski sistem. Gre za kopico prispevkov, ki so socialne narave (varstveni dodatek k pokojninam, dodatek za pomoč in postrežbo, kmečke pokojnine, dodatek za rekreacijo). Vse te socialne varovalke obsegajo približno četrtino vseh izdatkov pokojninske blagajne, čeprav gre za posebne pravice, ki bi jih moral poravnati proračun. Za te socialne varovalke zavod za letos načrtuje porabo več kot 21 milijard tolarjev, to pa je že skoraj še enkrat več od načrtovanega primanjkljaja.
Skratka, državi je uspelo večino socialnih odgovornosti in stanovskih ugodnosti, ki so si jih priborile posamezne skupine, pre-
POKOJNINSKA BLAGAJNA SE PRAZNI
Pokojninska blagajna se čedalje bolj prazni. To kažejo že šestmesečni finančni rezultati republiškega zavoda za pokojninsko zavarovanje, ki je »pridelal« skoraj devet milijard tolarjev izgube. Do konca leta pa naj bi izguba dosegla že 12 milijard tolarjev in je ne bodo mogli pokriti z rezervnim skladom.
»Ni se bati zloma pokojninskega sistema, tega si ne bi mogla privoščiti nobena država, kaj šele naša,« meni Janez Prijatelj, direktor ZPIZ-a. A likvidnostne težave zavoda so resne. Letošnjo izgubo so napovedovali že lansko jesen, toda država doslej ni ukrenila ničesar za ublažitev finančne stiske zavoda, ki se bo prihodnje leto še poglobila.
Vzrokov za izgubo je več. Gre za neustrezno razmerje med aktivnim prebivalstvom in upokojenci, za velik obseg pokojninskih pravic, ki jih s sedanjo prispevno stopnjo (31 odstotkov) ni več moč pokriti. Glavni razlog za izgubo pa so številni zakoni in odloki, s katerimi vlada nekaterim podjetjem dovoljuje odlog plačila prispevkov, denimo Slovenskim železnicam, Tamu, Slovenskim železarnam. Če bi država njihove obveznosti pokrila iz proračuna, bi ZPIZ v letošnjih šestih mesecih posloval pozitivno, saj je odloženih in neplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje že za okoli 13 milijard tolarjev.
ZPIZ opozarja tudi na vse večje izmikanje plačilu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Značilno predvsem za nekatera zasebna podjetja, ki zavodu skupaj dolgujejo pet milijard in pol tolarjev. Veliko dolgujejo tudi podjetja, ki ne izplačujejo niti plač, kaj šele prispevkov. Takih je bilo maja v Sloveniji okrog dva tisoč.
Na zavodu pripravljajo načrt, kako bi sami izterjali prispevke, če pa to ne bi bilo možno, da bi vsaj nadzirali njihovo izterjavo. S podobnimi težavami se ubadajo tudi na Zavodu za zdravstveno zavarovanje, kjer skupni dolg zavezancev v zasebnem in družbenem sektorju znaša skoraj šest milijard tolarjev. To pomeni, da na področju plačevanja prispevkov kraljuje popolna anarhija. Vlada
pa, namesto da bi organizirala učinkovito izterjavo prispevkov, razmišlja o novih davkih.
In tu je še dolg države ZPIZ-u, kije veliko večji od načrtovane izgube. Giblje se okrog 20 milijard tolarjev, ki jih vlada namerava izplačevati zavodu v štirih letih, in to brez obresti. Nič čudnega torej, da pokojninski zavod tone v izgubah.
Ob naštetih podatkih se vsiljuje pomisel, da država načrtno potiska ZPIZ v rdeče številke, da bi najširšo slovensko javnost prepričala o nujnosti sprememb pokojninskega sistema, o katerih se že dalj^časa govori.
Zdaj zaposlena generacija se bo upokojevala po strožjih merilih
Javm protest
Na predsedstvo Sveta Zveze svobodnih sindikatov Slovenije telefonirajo Številne delavke in delavci ter izražajo svoje ogorčenje in protest zaradi predlaganih rešitev v spremembah in dopolnitvah zakona o poslancih. Zahtevajo, naj poslanci Državnega zbora RS kot izvoljeni predstavniki ljudstva delijo usodo ljudstva tudi v življenju, ne samo v besedah.
Nove spremembe in dopolnitve zakona o poslancih še zmeraj omogočajo zelo ugodne privilegije. Poslanci, ki se izgovarjajo, da jim bo po preteku mandata težko najti službo, naj se zamislijo nad tem, kaj se dogaja z delavkami in delavci, ko gre podjetje v stečaj: ostanejo na cesti in po več let ne morejo dobiti dela. Tildi oni so izgubili stik z novostmi v poklicu, ki so ga opravljali. Ob tem pa so največkrat kaznovani še s tem, da ne dobijo odpravnin ali pa so izjemno nizke v primerjavi s tistimi, ki so poslancem zagotovljene v vsakem primeru.
Še posebej je za delavke in delavce nerazumljivo, kako si bodo poslanke in poslanci omogočili hitro in lahkotno upokojevanje, da o višini pokojnin niti ne govorimo. Na drugi strani pa so poslanke in poslanci podaljšali delovno dobo in onemogočili upokojevanje delavkam in delavcem, ki že imajo 35 oziroma 40 let delovne dobe. Povrh vsega pa bo zaradi pomanjkanja finančnih sredstev za pokojnine predčasno upokojevanje poslank in poslancev dodatno obremenilo že tako obremenjene davkoplačevalce.
Zato zahtevamo od poslancev Državnega zbora RS, naj ob obravnavi sprememb in dopolnitev zakona o poslancih oziroma urejanju novega statusa resno pretehtajo, ali se jim za zagotovitev tako visokih privilegijev zase in za vsako ceno splača še bolj omajati že tako majhen ugled, ki ga imajo med državljani Republike Slovenije. Nazadnje bodo njihove odločitve vplivale tudi na delo Državnega zbora RS v prihodnjem mandatu!
mag. Dušan Semolič, predsednik ZSSS
tožiti na bremena zaposlenih in delodajalcev. Tem ugodnostim pa še ni videti konca. Ena takšnih je tudi zadnja poslanska pobuda za sprejetje zakona o predčasni upokojitvi poslancev z mastnimi odpravninami.
Po drugi strani pa naj bi nova pokojninska zakonodaja (nanjo lahko računamo šele po volitvah) še podaljšala starostno mejo za upokojitev, odpravila možnost izbire desetih najugodnejših let za določitev pokojnine, izenačila moško in žensko pokojninsko dobo...
Zato bi morala država pred kakršnokoli pokojninsko reformo najprej naliti čistega vina in pokojninski sistem očistiti socialnih postavk in raznih privilegijev, ki so se jih posamezne skupine že priborile ali si jih hočejo.
M. F.
POSTILJAJO
V času, ko se v Sloveniji neupravičeno večajo socialne razlike, ko so pogoji upokojevanja za navadne državljane vse ostrejši, je skupina 49 poslancev vložila v parlamentarni postopek predlog za spremembo zako- , na, po katerem se bodo poslanci lahko že prihodnje leto nadvse ugodno upokojevali in izplačevali visoke odpravnine, češ da podobne privilegije poslancev poznajo tudi druge države zahodne Evrope. Koliko denarja bo šlo v te namene iz žepov davkoplačevalcev, pa poslancev ne zanima.
Bolj pomembno je to, da je do prihodnjih volitev Ig še dobro leto in je zdaj že zadnji čas, da zase poskrbijo, da si mehko postiljajo za čas, ko j morda ne bodo več poslanci.
Predlog zakona, ki naj bi ga sprejeli po hitrem postopku, predvideva še bolj radodarne privilegije upokojevanja, kot jih je sprejela skupščina leta 1992, ustavno sodišče pa kasneje razveljavilo. Po razveljavljenem določilu bi se poslanci lahko upokojili s 25 leti delovne dobe, starostna meja pa ni bila določena.
Tudi po novem predlogu starostna meja ni določena, pravico do predčasne upokojitve pa bi imeli poslanci že z 20 leti delovne dobe, če so , bili v parlamentu dva mandata, torej 8 let. S 25 leti delovne dobe se lahko upokojijo tisti, ki so bili v parlamentu en mandat, 30 let delovne pa morajo imeti tisti z manj kot enim mandatom, to je z vsaj dvema letoma.
Tudi ostali predlagani privilegiji niso od muh. Če poslanec ob koncu poslanskega mandata ostane brez službe in predloži ustrezno potrdilo, ima pravico prejemati poslansko plačo še najmanj tri mesece in največ dve leti. V tem času je tudi socialno zavarovan. Če ima v tem času pravico do letnega dopusta, mu pripada tudi regres.	j
Poslanci, ki ne bi izpolnjevali pogojev za upokojitev in ne bi našli ustrezne zaposlitve, ko se jim mandat izteče, bi imeli pravico do odpravnine. Poslanci z manj kot eno mandatno dobo bi tako dobili okoli 5.000 mark, tisti z enim mandatom 10.000 mark in tisti, ki so bili v parlamentu vsaj dva mandata, 20.000 mark odpravnine. Nekateri opozarjajo, da so tako visoke odpravnine le pesek v oči in jih v resnici nameravajo znižati, da bo preostali del zakona šel laže »skozi«.
Tudi primerjave z avstrijsko in nemško ureditvijo ne zdržijo. Ustavno sodišče je namreč lani zapisalo, da nemška in avstrijska ureditev pri privilegijih izhajata iz dolgoletnega opravljanja poslanske funkcije (ena najmanj 10 in druga najmanj 8 let), hkrati pa postavljata še starostni pogoj 55 oziroma 65 let.
Skratka, poslanski privilegiji predčasnega upokojevanja štrlijo daleč iz sedanjih določil veljavne pokojninske zakonodaje. Po pokojninskem zakonu je polna pokojninska doba za moške 40 let, za ženske pa 35 let. K temu je treba dodati še starostni pogoj, ki ga je novi pokojninski zakon podaljšal za tri leta, tako da znaša 58 let za ženske in 63 let za moške. To pomeni, da morajo navadni državljani, ki so se zgodaj zaposlili, delati 43 oziroma 38 -9 let, preden lahko začnejo uživati pokojnino.
Tudi odpravnine so večidel pičle. Po kolektivni pogodbi znašajo v gospodarstvu 3 povprečne neto plače v gospodarstvu ali pa 3 povprečne neto plače delavca, če je to zanj ugodneje. V negospodarstvu pa dosega odpravnina eno povprečno plačo za 5 let delovne dobe. Povprečna odpravnina v gospodarstvu se zdaj giblje okrog 200 tisoč tolarjev, v negospodarstvu pa nekoliko višja. Delavci so prikrajšani, ker jim podjetja pogosto ne izplačujejo odpravnine v celoti ali pa je sploh ne izplačajo.
Tudi dokup delovne dobe postaja vse dražji: eno leto delovne dobe velja ta hip že več kot tri tisoč nemških mark. Poleg tega se v bližnji prihodnosti obetajo spremembe pokojninske zakonodaje, ki bo še zaostrila pogoje upokojevanja za navadne smrtnike.
Z novimi dopolnitvami zakona naj bi po mnenju 49 poslancev zapolnili dosedanjo »pravno praznino«, ki je nastala po razveljavitvi ustavnega sodišča. Sedanji zakon naj bi veljal za vse funkcionarje v državi, torej tudi za ministre, predsednika vlade, sodnike, ustavne sodnike itd.
To se dogaja v času, ko so isti poslanci rast plač z zakonom omejili, ne oziraje se na Evropo, ko napovedujejo nove davke, ko zeva v blagajni pokojninskega zavoda devetmilijardna izguba, ki jo bo treba pokriti seveda spet iz žepov davkoplačevalcev. Poslanci očitno živijo zunaj takšnih vsakdanjih skrbi, dvignjeni nad ljudstvom, ki ga zastopajo.
Marija Frančeškin
Pletilstvo in tekstilna galanterija Fočič Feri s. p.
Pot na Hreše 25, 61260 Lj. Polje
tel. nc 061/481-845, fax 061/481:945, tel. 061/481-707, mobitel 0609 615249
Pri nas lahko dobite:
majice
pajke, kolesarske hlače
različne komplete dekl. fantovske, otroške
pletenine: jope, topi, puloverje, komplete...
Vse našteto lahko dobite takoj v maloprodaji in veleprodaji
fs/U*
Z
Humoreska
-	Ha, zdaj pa bo odklenkalo divjakom na cesti! smo sporočili stalnemu omizju bifeja Bližnja srečanja posebne sorte, ki mu je seveda načeloval tovariš Neposredni proizvajalec raznih strok, sedeč za šankom, na katerem se je lesketala velika čaša zarosenega piva.
»A mislite na novi zakon o cestnem prometu?« je vprašal.
-	No, tudi to. Ampak bolj smo imeli v mislih nove elektronske radarje, ki kjerkoli, torej tudi na več sto metrov, nezgrešljivo ugotovijo, kdo je vozil prehitro.
»Ja ampak še vedno bo kljub novim radarjem treba delati cestne zasede. Torej bodo morali policisti vseeno biti na cesti.«
-	Že, že. Ampak zdaj bo to enostavneje.
»Pa tudi dražje. Sem slišal, da so ti novi radarji hudimano dragi, kar okrog 10.000 mark eden.«
-	Pa ja ne boste tarnali zaradi te cene. Če bomo s tem prihranili le eno življenje, se bo vseh dvajset elektronskih radarjev, kolikor jih je dobila naša policija, izplačalo.
»Se strinjam, ampak nikdar pa ne bomo izvedeli, kdaj točno bodo s tem radarjem rešili tisto eno življenje.«
-	Vi kot da imate nekaj proti temu, da bi bile naše ceste varnejše?
»Oh, tega pa mi le ne morete pripisati. Pač pa mislim, da naši prometni policaji še niso izrabili vseh cenejših možnosti, da bi prepričali Slovence, naj vozijo počasneje.«
-	In kako naj bi to storili!? Imate vi recept?
»Povedal vam bom resnično prigodo izpred kakšnih dvajsetih let. V neko našo prometno zasedo je padel neki švicarski voznik. Ker je moral plačati, je
bil tako besen, daje avto obrnil nazaj in kakšnega pol kilometra niže ob cesti z mahanjem voznike opozarjal, daje na cesti zaseda. Policisti, takrat so slišali še na ime miličniki, so bili nemalo presenečeni, ker so nenadoma vsi vozili po predpisih. Ko po kakšni uri niso nič kasirali, so le pogledali malce niže in zagledali mahajočega Švicarja. In kaj mislite, da so mu storili'?«
-	Jasno, da so ga kaznovali!
»Uganili ste, čeprav ne vem, zakaj naj bi to bilo “jasno”. Jaz mislim, da bi ga morali nagraditi, ker je učinkovito skrbel za varnost prometa.«
-	Ja, ampak policisti so zato stali na cesti brez pomena.
»Točno! Ni nujno, da so policisti na cesti. Važno je, da vozniki mislijo, da so! Torej ste zdaj razumeli, da niso izkoriščene vse možnosti. Takšna solidarnostna opozorila bi policisti lahko usmerili v svoj prid. Skratka gre za nekakšen prometni jiujitsu.«
-	Ne vem, kaj ste hoteli povedati s to prigodo in kaj ima to opraviti z jiu jitsujem?
»Pa naj vam razložim drugače. Ste se že kdaj peljali po cesti in vam je nasproti pripeljal sodržavljan in vam poblisnil z lučmi?«
-	Ja! Navadno se tako vozniki opozarjajo na policijsko zasedo.
»No vidite. Če bi naši policisti namesto dragih radarjev na cesto poslali miličnike v civilu in civilnih avtomobilih, ki bi nasproti vozečim udeležencem v prometu pobliskavali z lučmi, bi ti udeleženci mislili, da jih opozarjajo na zasedo, kaj ne!? In bi vozili počasi. In ker zasede dolgo časa ne bi bilo, bi vozili pravilno dolgo časa...«
-	Ha, ali vi mislite, da so naši šoferji tako trapasti!? To bi se kmalu razvedelo in nihče se ne bi več oziral na pobliskavanje...
»Kaj pa če bi policaji sem ter tja vseeno postavili kakšno zasedo?«
-	Torej bi le morali delati na cesti?
»Niti ne pretirano. Dovolj bi bilo, da bi sem ter tja stal ob cesti kakšen mo-dro-bel avto, s policajem ali brez...«
-	Ampak to bi povsem podrlo ustaljeni red na naših cestah.
»Če je to red, kar je zdaj na naših cestah, zakaj pa si potem policija omišlja nove aparate in zakaj potem uvajamo strožje zakone?«
Bogo Sajovic
Horoskop
Bolje je
Tvorec italijanskega fašizma Benito Mussolini (rojen 29. julija 1883) je bil v mladih letih socialistično usmeijen učitelj. Kmalu pa seje začel ukvarjati samo s politiko in bil glavni urednik glasila socialistov “Avanti”. Nasprotoval je italijanskemu imperializmu in organiziral demonstracije, ki naj bi preprečile pošiljanje kolonialnih čet v Afriko. Med prvo svetovno vojno pa je prišlo do njegovega političnega preobrata. Postal je goreč nacionalist, odšel je na fronto in bil ranjen. Po vojni je postal zopet urednik, vendar tokrat nacionalističnega časopisa. Organiziral je pol vojaške odrede in leta 1922 organiziral z njimi pohod na Rim, kar mu je prineslo mesto predsednika vlade. Čeprav je bila Italija monarhija, je v njej praktično vladal Mussolini. Cenzura, močna policija in preganjanje političnih nasprotnikov so utrdili njegov položaj. Njegov največji uspeh je bila normalizacija stikov med Italijo in Vatikanom. V zunanji politiki je začel graditi nov rimski imperij. Začel je z osvajanjem Etiopije, podpiral generala Franca med špansko državljansko vojno,
osvojil je Albanijo. Čeprav je bil nemški zaveznik, je med drugo svetovno vojno cincal in se vanjo vključil šele takrat, ko je bila Francija potolčena in so se Britanci umaknili na svoj otok. Ker njegova vojska ni osvojila ničesar, je želel za zeleno mizo dobiti ogromno ozemlja od poražene Francije, a mu Hitler tega ni dovolil. Obrnil se je proti Grčiji, pa so Grki Italijane izgnali in še celo ogrožali Albanijo. Položaj je rešil šele nemški napad na Jugoslavijo in Grčijo in Italiji omogočil pridobiti nekaj ozemlja. Tudi v Severni Afriki je Italijane rešila (vsaj začasno) nemška intervencija. Po stalnih vojaških polomih in velikanskih izgubah, izgubi Severne Afrike in invaziji na južno Italijo je veliki fašistični svet skušal rešiti, kar se je še dalo, in Mussolinija odstavil. Kralj je njihov sklep potrdil. Mussolinija so iz pripora rešili esesovski padalci. Prepeljali so ga v severno Italijo, kjer je ustanovil nekakšno državo, bolje rečeno nemški protektorat, ki ga razen Nemčije tudi ni priznala nobena druga država. Mussolini je želel še vedno igrati močnega moža, “izdajalce”, ki so ga odstavili, je dal postreliti (med njimi lastnega zeta). Poraz Nemčije, ki se je približeval, pa je pomenil konec tudi njegove države. Poiskusil je pobegniti, vendar so ga odkrili in 28. aprila 1945 ustrelili.
Nekoč je šel diktator inkognito v kino. V dvorano je sedel v temi, pred filmom pa so zavrteli filmske novice. Vsi v kinu so vstali in vzklikali diktatorju, le Mussolini je sedel. Njegov sosed gaje takrat potrepljal po rami in dejal:
»Bolje bo, da vstanete. Saj vsi mislimo tako, a nevarno je to pokazati.«
Deni
DELAVSKA
ENOTNOST
ARMENSKI
SKLADATELJ
(A«m)
OBDELAVA POUA Z MOTIKO
SLOVENSKI
GEOLOG
ANTON
DERMOTA
KITAJSKO
VELEMESTO
ANGLEŠKI
ADMIRAL
NELSON
STARO-
GRŠKI
JUNAK
NERAZ-
SEKANKOS
DEBLA
KONIČAST
BORILNI
MEČ
INDIJSKA ZVEZNA DRŽ.
VULKAN
NA
F1UPIMH
STADION V NIŠU
SLOVENSKI
PISATELJ
(hran)
OČESNA
ŽILNICA
MAKEDONSK
PESNIK
(Kodo)
VRSTA
PELIKANA
JAN
NERUDA
DOMAČIJA
KNJIŽNA
POLICA
ZVEZNA DRŽAVA V MALEZIJI
KAMNITO ORODJE IZ NEOUT1KA
PRIPRAVIL
SALOMONOV
UGANKAR
MAKSU
GORKI
AVTOR;
BORUT
LEVEC
OBŽALO-
VANJE
PRVOTNO
IME
RIMSKEGA
CESARJA
AVGUSTA
VRSTA
VELIKE
SALAME
NEM. AVTO. KONSTRUKT.
(Gcflietol ANGLEŠKO PIVO
KAČJI
GLAS
GOROVJE VINDUI
ANGLEŠKI FIZIK (Francis)
SLOVAŠKA LUKA OB DONAVI
PRITOK
MOZELE
OBALA,
OBREŽJE
SREBRNO BELA KOVINA
MESTO V INDIJI (Benares)
NEMŠKI
MEŠČANSKI
FILOZOF
(Georg)
STROKOVNJAK ZA OKOLJE
GLAVNO
MESTO
SLOVAŠKE
SPREMLJE-
VALKA
GROMA
PODEZEL-
SKO
NASELJE
LUD0LF0V0
ŠTEVILO
ASTAT
NAGRADNA
KRIŽANKA
PRIPRAVA
ZA
STISKANJE
POVABLJENEC NA POROKI
PREROKBA
DEL
KMEČKEGA
VOZA
POSTOPNO ZADRŽEVANJE TEMPA V GLASBI
PESNIK, KI PIŠE PESMI PO VZORU ANAKREONA
CARL
JUNG
TELUR
NIZOZEMSKI
SLIKAR
(Aertvander)
MAGNEZIJ
IGRALKA
FONDA
ANGLEŠKA
PEVKA
(Shaena)
LOVRO
KUHAR
LETNI GOZD-Nl POSEK
SMERVMO-DERNI UMET.
VEČJE
NASELJE
ANTIČNA DEŽELA OB ČRNEM MORJU
RažšTaVNa
PLOŠČA
KITAJSKA
UTEŽNA
MERA
TUJE MOŠKO IME
ZDRAVILNA
GORSKA
RASTUNA
STOLETJE,
VEK
FRANCOSKI
PISATELJ
(Gerard)
OLIVERA
KATARINA
SMUČARSKA TEKAČICA SMETANI NA
NENASIČEN
OGLJIKO-
VODIK
ZORANA
ZEMLJA
NEODIM
VPITJE
DEL
ROKE
Nagradna križanka št. 35
Rešeno križanko nam pošljite do 8. avgusta 1995 na naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, p.p. 479 na dopisnici ali v pismu s pripisom Nagradna križanka št. 45.
Nagrade so: 5.000, 3.000 in 2.000 tolarjev
Rešitev nagradne križanke št. 32
STARI, SMALTA, TRNOVSKI GOZD, RAK, ATAL, ČAR, OGABNOST, IRA, LJERKA, KOCKAR, BANDA, JANŠA, KARIBl, NOGE, VT, ORIZA-BA, LAŽ, BERIO, SANI, ANTIMATERIJA, MN, LET, ENS, AROLAS,
AZIJA, LI, BRIT, KT, ČER, GVANAKO, LOK, KRIOLIT, NARKOMANI, AKADEMIČARKA, ARAN, ANA, ENKALON, NEON
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 32:
Anica Jordan, Ganglova 1, 68330 Metlika,
Anica Selak, Novomeška 12, 68310 Šentjernej
Mojca Komac, Kidričeva 5, 65270 Ajdovščina
Nagrade bomo poslali po pošti
Križanko pripravil
SALOMONOV
UGANKAR
■Trrw~~r^
Ponavljajoča se skrunjenja spominskih obeležij, enkrat »padlim za svobodo«, drugič »žrtvam komunizma«, pa naj jih zagrešijo ljudje kakršnegakoli že ideološkega, verskega ali strankarskega prepričanja, so nepietetna, nekulturna, vandalska dejanja. Zato bi se spodobilo, da bi policija storilcem kolikor moč naglo stopila na prste, pa jih kaj prida vneto niti ne išče, ali pa ni usposobljena za odkrivanje takšnega, z ideološkimi motivi prežetega početja. Vsaj tako je možno sklepati ob dejstvu, daje bilo v času »slovenske pomladi« (predvsem v letih Demosove vladavine) oskrunjeno večje število spominskih znamenj o dogodkih v osvobodilnem boju zoper okupatorje ali znamenj na grobiščih in grobovih borcev in drugih udeležencev NOB, in so borčevske organizacije sleherni primer skrunjenja takoj prijavile pristojnim organom (beri: policiji), ki pa storilce le redkokdaj odkrijejo. Tudi tistega ali tistih, ki so se s sprejem in kljukastimi križi lotili spominskih obeležij na prostoru nekdanjega koncentracijskega taborišča pod Ljubeljem, še niso...
Pred dnevi se je nekdo (ali pa jih je bilo več) z razpršilcem in kljukastimi križi lotil tudi spominskih obeležij pri grobišču Pod Krenom v Kočevskem Rogu. Za zdaj so storilci, kolje o tem za javnost zapisal Maijan Lampret, župnik iz Kočevja, »še neznanci«, tako kot so »neznanci« tudi mnogi drugi ali pa isti, še neodkriti storilci, ki po Sloveniji z barvnimi razpršilci »delajo« kljukaste križe. Kljub temu pa si župnik iz Kočevja ni mogel kaj, da bi policiji jasno ne namignil, kje naj storilce išče. V Delu, Slovencu in Družini je med stavki o strahotah povojnega boljševiškega teroija, nanje takole s prstom pokazal: »Sodeč po dveh napisih (s črnim razpršilcem) v naučeni stari srbohrvaščini, so to storili slovenski borci za svobodo oziroma njihovi somišljeniki in neonacisti.« Zatem je izrazil naslednjo preroško napoved: »Antikristi, ki so za sebe in morda še za koga drugega svoje delo v Rogu solidno opravili, želijo s pričujočim dejanjem preprečiti tudi gradnjo kapelice. Vprašanje pa je, ali jim bo država Slovenija nasedla.« In še takole poklical na pomoč borčevsko organizacijo: »Pa tudi ZZB NOV je poklicana, da neonacistična dejanja obsoja in preprečuje, saj ima za to več sredstev kot druge organizacije.« Ni pa povedal, od kod mu podatek, da ima borčevska organizacija denar tudi za uresničevanje takšnih nalog, za katere je pristojna edino policija (če res živimo v kolikor toliko »pravni državi«).
Na potezi je torej spet Andrej Šter, naš notranji minister. Če policije prijave borčevske organizacije o kljukastih križih na spominskih obeležjih niso zaposlile, upajmo, dajo bo župnikova, saj je krog možnih osumljencev močno zožila. Moti le to: »borci in kljukasti križi«, je slišati nostalgično, nekako »ne gre skupaj«.
Sicer pa tudi »policisti - specialci« in »rop v Celovcu« ne gre skupaj, pa se je vendarle zgodilo.
Ves čas astronomske plače, zdaj pa še dota?
Republiški zavod za zaposlovanje je javnosti pravkar sporočil, daje v Sloveniji še vedno prijavljenih 116.384 brezposelnih oseb, proti koncu meseca težko čaka poštarja nad 450.000 upokojencev, industrija se duši v dolgovih in propada, itd.... Vendar vse to naših vrlih poslancev ne moti prehudo. Zase je treba poskrbeti, ko je za to še čas, a čas za to je, ko še lahko sam odločaš, koliko je vredno tvoje (poslansko) delo: nenehno listanje po kupih papirja, pritiskanje na »sivo tipko«, kot to predlaga predsednik državnega zbora, odhajanje iz glavne dvorane slovenskega parlamenta, če »našemu predlogu« slabo kaže... Zdaj, ko trkajo na vrata nove volitve, pa je zadnja priložnost, da »pomislimo« na lastni blagor, si mislijo, če že drugim ni več možno veliko pomagati.
In tako skupina 49 poslancev predlaga, naj državni zbor sprejme nekakšen
zakon o odpravnini, ugodnosti zanje pri upokojevanju, skratka, o nekakšni »doti«, ki da jim pripada zaradi štiriletnega »trpljenja« v korist volivcev. O tem, kaj vse predlagajo, piše zadnje dni celotno slovensko časopisje, najbolj naravnost pa Slovenske novice 24. 7. pod naslovom Naši poslanci so vse bolj lakomni. Podnaslov takole dopolnjuje to trditev: »Pokojnine poslancev, ki bi se upokojili pod posebnimi pogoji, bi lahko znašale 240.000 tolaijev in več -V “pokojninski blagajni” predstavlja delež izjemnih pokojnin že zdaj kar 21 odstotkov - Vse poslanske nesramnosti v letih demokracije - Spisek poslanskih ugodnosti je dolg kotjara kača, izvoljenci ljudstva pa objokujejo svoje delo od jutra do noči - Nekateri pos(t)lanci podatke o svojem bogastvu skrivajo - Se ponavljajo “stari, dobri časi revolucije”?«
Kakorkoli že obračamo spisek teh predlogov (in zahtev), povedal bo, da so bili »stari, dobri časi revolucije« prava revščina v primerjavi s sedanjimi »demokratičnimi«. Opozicija ima kar naprej na jeziku le kakšnih deset ali nekaj več imen nekdanjih »revolucionarjev«, ki prejemajo izjemne pokojnine. Vsi Slovenci jih znamo že na pamet. Predvsem pa propagandisti strank »slovenske pomladi«. Zdaj pa so tu nova imena, ki sijih bo potrebno šele zapomniti, če naj bodo kdaj godna za politično rabo. Iz vseh strank so ti gospodje, predlagatelji privilegijev za poslance. Zapomnili si vas bomo!
Milan si ne upa pred Janeza
Kaj vse ni Janez Janša že počel, da bi predsednika države ne privabil v dvoboj, »iz oči v oči«, pred TV kamerami. V zadnjem času je celo seštel, kolikokrat v zadnjih letih je Sobotna priloga Dela odprla svoje strani izzivanemu (jasno, Milanu Kučanu) in kolikokrat njemu (jasno, Janezu Janši) in se hudo razjezil - tako zelo, daje Janko Lorenci končno le pristal na razgovor (22. 7. letos). In si, kajpak, vzel pravico, da ga vodi, kar pa Janezu Janši ni bilo pogodu, saj mu je izvabil kar precej premalo premišljenih (v glavnem nedokazanih) trditev. Za sklepni del pogovora jima je celo zmanjkalo časa, pa sta ga opravila pisno.
Oglejmo si vprašanje novinaija in del odgovora Janeza Janše:
Janko Lorenci: »Mislim torej, da ste na Kongresnem trgu spretno ponižali Kučana in svoje politične nasprotnike. Morali so vstati tako rekoč na vaš ukaz, pred vami. In v tisti evforiji in užitku in komandiranju vas je zaneslo in ste še vsem drugim pri tv rekli, naj vstanejo.«
Janez Janša: »Jaz menim, da vi druge preveč sodite ali po sebi ali po svojih političnih prijateljih. Vsaj iz nekaterih vaših dosedanjih vprašanj bi lahko sklepal, da uživate, ko skušate ponižati sogovornika, ki ne misli tako kot vi. Predvsem pa skušate s to svojo trditvijo nekako zakriti ali omiliti veliko napako g. Milana Kučana, ki kot predsednik države ni predlagal minute molka v počastitev spomina na padle, čeprav smo to vsi pričakovali... Glede vaših trditev o mojih mislih, evforiji, ponižanju in poveljevanju pa sodim, daje bilo v vaših vprašanjih v tem intervjuju veliko več negativnih vrednostnih sodb, kot pa jih je v vseh vprašanjih, ki ste jih dosedaj zastavili g. Milanu Kučanu v številnih intervjujih. V intervjuju ima tisti, ki sprašuje, bele figure in vodi igro. Mene ne moti, če ste kot novinar politično opredeljeni in sem vedno pripravljen odgovarjati na kakršnakoli vprašanja. Prav tako sem se vedno pripravljen javno soočiti npr. z g. Milanom Kučanom pred tv gledalci, vendar se on temu kljub poskusom novinarjev že več let izmika. Moti pa me, če se jasno politična opredelitev skriva za lažnim nadstrankarstvom ali neodvisnim novinarstvom.«
Je pa hudo korajžen, ta naš Janez Janša! Ne izziva kar naprej na »besedni dvoboj« pred TV kamerami le Milana Kučana, predsednika države: rad bi se spopadel, pred očmi javnosti, kajpak, povrh še z vsemi novinarji, ki ga nočejo spraševati tistega, kar bi rad ljudem povedal (vedno eno in isto). In tako lahko zdaj spet pričakujemo izjavo predstavnikov Društva za demokratizacijo javnih glasil, vendar tokrat ne takšno, ki bi svetovala TV hiši, naj Janeza Janše ne vabi na razgovore (kot se je zgodilo s »primerom Spomenka Hribar«), temveč, naj Milana Kučana le nekako prisili, da se bo končno srečal in pogovarjal z Janezom Janšo.
Janko Špiček