Sošolci.
Povest. Spisal dr. Fr. De tel a. (Dalje.)
pravili Ivana, da je sam začel iskati Zore, previdno od začetka, kakor da bi ne vedel prav, ali bi jo srečal rad ali nerad, potem vedno trdovratneje. R iskanje je bilo brez uspeha; Ivan je začel poizvedovati in se obrnil na prijatelja, komisarja Josipa Narobeta.
„V Ljubljani je ni več, dragi moj," je razlagal Josip, ko sta se izprehajala nekega večera po drevoredu. „Kam da je izginila, tega pa jaz tudi ne vem in še brat Janko ne; sicer bi ne bil že parkrat vprašal mene."
„R\i sta si vidva z Jankom zopet dobra?" „Jaz pa Janko? Kakor pes in mačka. Janko je zloben in nevaren človek in popolnoma propadel. Parkrat mi ga je že pripeljal policaj, ker je razgrajal po ulicah. Koliko sem mu prigovarjal jaz, da naj se vendar spomni svojih staršev, svoje sestre, naj ne dela sramote svojim sošolcem! Ali misliš, da sem ga genil? Stare grešnike so že pretresle moje besede, da so se jokali; Janko se mi je smejal v obraz, češ, da je to sramota, da ga ne pustimo v miru peti slovenskih pesmi, in da dela ravno on kot pisatelj svojim sošolcem največjo čast. Premisli! On imenuje to petje, ko je tako kričal, da so drli ljudje vkup, in on pisatelj, ko se mu tako trese roka, da podpiše komaj svoje ime! Rekel sem mu, kako hudo mi je,
53
XI.
van Balant je bil zopet prestavljen v Ljubljano. Čudno se mu je zdelo, da ni v treh mesecih, kar je bil na svojem novem mestu, nikdar  srečal Zore.  Iskal je seveda ni;  a
.__. tudi  umikal se ji ni.  Morda se ga ogiblje
H sedaj   ona.   Toda   s   kakšnim   razlogom?
Razžaljenega bi se smel čutiti kvečjemu on, ker ga je ona zavrnila. R njega ni zabolela zavrnitev čisto nič; celo prijetno ga je bila iznenadila, ker je rešila mučno zadevo zadovoljivo na obe strani. Oglašalo se je v Ivanovem srcu samo še samoljubje z vprašanjem, zakaj da je zavrnila Zora ponudbo, ki je bila mnogo ugodnejša za njo ko za njega. Da se niti uboga šivilja ne meni zanj, tega ni mogel verjeti; čim dalje pa je razmišljal to uganko, tem bolj se je manjšala v njegovih očeh požrtvovalnost, ki se je bila odklonila tako gladko, tem višjo ceno je dobivalo to, česar ni dosegel. Sramovati se je začel domišljavosti, ki se mu je bila laskala z mislijo, da Zora komaj čaka njegove besede, da mu prihaja kar sama naproti. Kako odločno je bila v resnici pokazala vrata njegovi ničemurnosti! Napol zavedna nagnjenost, ki so jo budili spomini mladih let, in domišljava trma,  ki jo je bil zbudil odpor, sta pri-