Kmetijsko vprašanje v Avstriji. (Govor gosp. prof. dr. Ivana Pohl-a na socijalnem shodu.) (Konec.) Kaj pa še povzročujejo mnogovrstni nebrojni stroji, ki pripravljajo tako hitro in po tako nizki ceni pridelke vsake vrste! Ali more navadni delavec z delom svojih rok slediti brez lastne škode in zgube tako brzim, nedohitljivim korakom sedanjega razvijanja obrtnije, tovarniške obrtnije. Nikakor, nikdar in nikjer, naj še dela tako marljivo noč in dan, s tovarnami ne more korakati naprej, pač pa mu lastno delo malo nese, komaj njega samega preživi, in kje je družina? Z obrtnijo razvija se ob jednem trgovina; že v najbolj skrito vasico vodi tržna cesta. Ondotni pridelki se seveda po najnižji ceiji skupljujejo in tovarniški izdelki se kmečkeipu Ijudstvu vsiljujejo. In kako zapeljivi so ti umetalni izdelki iz tovarn in mest za priprosto 'ljudstvo! Na ta način rastle so kmečke potrebe .od dne do dne; stvari, o katerih prej še sanjal ni, zdijo se inu dandanes nujno, neobhodno potrebne. Pri vsem tem,p'a je goljufan Ie — kmet, le on trpi škodo. Obrtniki ift trgovci polnijo si žepe in mošnif tiT živiin fjosnnsko na rartm kmeta, katerega spravljajo s posestva tako dolgo in tako prebrisano, dokler ga ne spravijo. Le malokedaj se ve priprost, neizkušen kmetič s takimi zatiralci kmečkega blagostanja prav obračati, le prepogostokrat jim zapade, vlovi se v njihovih zanjkah. Ne le materijelno ali gmotno, tudi duševno premotijo te nove naredbe premnogega kmeta, ker mu vsilijo zmešane, nekristjanske nazore o človeškem življenju in o človeSki družbi. Spremenili so se tudi nazori o vladanju in o državi. Državno vprašanje prej ni imelo toliko pomena, kakor dandanes. Potrebe in stroški države pomnožili so se izdatno. Če se pri vladanju vpelje kaj novega, treba je novih organov, novih zastopnikov, novih, večjih gmotnih pomočkov, višjih stroškov. Od leta do leta pomnožujejo se iz teh vzrokov državni stroški. Leta 1862. n. pr. je znašal proračun državnih dohodkov in stroškov za celo Avstrijo 494 milj. gold., a lani samo za tostranske kronovine 610 milj. In kdo občuti vse to bolj, kakor kmet, ki mora debele davke odrajtovati ? Tako je prišlo, da je naravno gospodarstvo do cela izginilo, da se je človeško delovanje za obstanek jelo deliti med najrazličnejše ude človeške družbe. Nikdo si dandanes ne more sam pripraviti vsega, kar potrebuje. Mora se le na celo vrsto drugih Ijudij obrniti, da mu napravi ta to, oni ono. In vendar življenje priprostega kmeta zavoljo tega ni ugodnejše, ložje, pač pa revnejše, težje. Gospodarstvo se je moralo v vsakem oziru prenoviti, časovnim razmeram na ljubo prekrojiti. Tu ne vodi kmeta več njegova lastna potreba, kakor nekdaj, ne, zdaj ga ima v kleščah železna, neizprosljiva sila. Svoje gospodarjenje mora tako uravnati, da dobi v roko denarja, več ko ga more. A to za kmečko naravo nikakor ni primerno. Priprost gospodar na deželi se ne more pri svojem gospodarstvu ravnati na številke, da bi se škode in zgube varoval, ne, on gospodari, kakor mu njegov priprosti razum in občutek veli. Dokler ne zasledujejo kmeta zviti lisjaki, velja mu njegovo naravno gospodarstvo popolnoma. A brž ko se začne okoli njega novo življenje, mora tudi on hitro svoje gospodarstvo preustrojiti. Če se dela nova cesta, nova tovarna, nova železnica ali karkoli novega, občuti to vsa okolica na daleč okrog, seveda v žepu. Druga nezgoda je nadalje to, da se je urinila med kmete, ki prodajajo svoje pridelke, med delavce, ki oddajajo svoje izdelke in pa med one, kateri vse to porabljajo • in zbirajo, da se je urinila med nje cela vrsta prekupcev (mašetarjev). Teh hoče vsak masten dobiček imeti, in kdo trpi škodo? Nihče drugi, kakor borni kmet. Kako bi na ta način prišel gospodar do poštene svote, s katero bi si vsaj nekoliko opomogel ? Kar proda, mora pod pravo vrednost, po nizki ceni oddati. Kako naj pa živi? Skušnja kaže, da so kmetje vsled tega prisiljeni, od svojega zemljišča kos za kosom prodajati, da pridejo do denarja, ali pa — kar je še huje — delajo dolgove. Tako pride gospodar v obeh slučajih ob svoje posestvo, ker upniki so tako rekoč pravi posestniki kmetije, kajti pred zgubo varuje jih postava sama. Kaj so pa nasledki tega gospodarjenja? Številke, katere sem v začetku govora navel, pričajo o žalostnih nasledkih sedanjega kmečkega stanja. Dospel sem do tega, s čemur sem svoj govor pričel, ali končati ga ne morem drugače, kakor da pritrdim občni trditvi: K m e t j e dandanes velik siromak! — (Opomnja. Drugi govor istega profesorja na socijalnem shodu, kako bi se dalo kmetu pomagati, objavimo v nekaterih tednih.)