Prvo berilo in prva slovnica za drugi razred 4- in taednili ljudskih šol. Sestavila A. H azinger in A. Z u m e r ljudska učitelja. Tretji popravljeni natis. Z odlokom visokega c. kr. ministerstva za bogočastje in uk z dne 28. maja 1887, št. 10.319, je ta knjiga pripuščena za poučno rabo na 4- in 5razrednih ljudskih šolah. Cena vezani knjigi 2 4 k r. V Ljubljani. Tiskala in založila «Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bambergs. 1890. Predgovor. Berilo je prav tako urejeno, kakor nazorni nauk v najinem abecedniku za slovenske ljudske šole, in ob- seza 17 oddelkov po abecedniku in 18. oddelek „Domovina". Nazorne vaje so tako razširjene, da se opirajo na nazorne vaje abecednikove. Učitelj ima torej pri vsaki nazorni vaji otroke opozoriti na tvarino, katera je obravnavana v abecedniku. Slovnica obseza ob kratkem vso tvarino po učnem redu za drugo šolsko leto. Pri nalogah sva se posebno ozirala na šole, v katerih se poučuje po oddelkih. Urejene so torej tudi za posredni pouk. Zdelovati se morejo samo ustno, ali ustno in pismeno. Večinoma se naslanjajo na berila. Mnogo nalog učitelj tudi po svoji potrebi more izpustiti ali druge pridejati. Spisatelja. i. Šola. Mladi smo. Mlad človek še malo ve. Treba je, da se izuči. Mnogo lepega in koristnega se učimo od ljubih starišev; največ dobrega se pa učimo v šoli. Gospod učitelj nas uče brati, pisati, računiti, risati, peti, telovaditi. Dekleta se še uče plesti, šivati in drugih ročnih del. Učimo se, kako se nam je vesti v šoli, cerkvi, doma in zunaj. Mnogo nam gospod učitelj pripovedujejo, da je priroda lepa, da so živali in rastline koristne. Opominjajo nas, naj se radi imamo in drag druzemu pomagamo, posebno pa, da ljubimo dobrotljive stariše. Uče nas, naj smo hvaležni dobrotnikom in naj spoštujemo stare ljudi. Duhovnik nas uče spoznavati Boga in nas pripravljajo za vredno sprejemanje svetih zakramentov. Da se moremo uspešno učiti, ne zamujamo šole in jo redno obiskujemo. Pri uku smo poslušni in storimo le to, kar nam gospod učitelj v vele. Šolske priprave imamo vedno čedne in i v redu. Zamazane knjige in pisanke nikomur ne dopadajo. — Po končanem uku hodimo mirno domov. Po poti se lepo vedemo. Otroci bogatih in ubogih starišev — vsi so jednaki, vsi se morejo veliko dobrega naučiti. Pridne, uljudne in hvaležne otroke ima Bog in vsak človek rad. Lenih, neuljudnih in nehvaležnih otrok nikdo ne mara. Kdor se v mladosti izuči, Ta se za starost oskrbi. 2. Šolske postave. 1.) Hodi v šolo redno, mirno in o pravem času! 2.) Bodi čedno in spodobno oblečen! 3.) Nosi s seboj samo potrebne reči in priprave! 4.) Vse svoje prednike in učitelje uljudno pozdravljaj, spoštuj jih in bodi jim pokoren! 5.) V šoli hodi tiho in mirno na odkazani prostor in ne poškoduj ničesar! 6.) Pri uku glej na učitelja in na delo; bodi pazen, govori samo, kadar si vprašan in vselej lepo-glasno in pravilno! 7.) Govori resnico, bodi pošten, miroljuben in postrežen! 8.) Hodi mirno iz šole in nikjer ne razgrajaj! 9.) Svoje naloge izdeluj pridno in o pravem času! 10.) Čislaj božja dela v prirodi in ne trpinči nobene živali! 3. Pridna Rozika. Pridno Roziko so hoteli mati doma imeti, da bi jim kaj pomagala. Rozika pa je žalostna. Jokaje pravi materi: «Drugi otroci se bodo učili, jaz pa zaostanem. Drugi bodo veliko znali, jaz pa ne.» Potem prime mater za roko in pravi: «Ljuba mati moja! lepo vas prosim, pustite me, naj grem v šolo. Saj pridem iz šole hitro domov in bodem potlej tem pridnejša.« Mati ji prijazno reko: «Le pojdi, ljuba moja! ker se tako rada učiš; zato mi bodeš potlej tem bolj pomagala. Vidim, da se v šoli več naučiš, kakor mi doma pomagaš.» — Tako pridni otroci prosijo in radi hodijo v šolo, doma pa lepo ubogajo. 4. Pred šolo. l. 2. Tebi kliče, večni Oče, Zbranih olročičev krog, Blagoslovi, prosi vroče, Ga pri uku, mili Bog. Srca naša Ti pripravi, Um razjasni in spomin, Rasli bi v modrosti pravi Kakor Jezus, božji sin. 5. Po šoli. l. 2. Večno slavo Ti pojemo, Z nami naj Te vse časti; Lepe uke v srcih hrani, Nam po njih živeti daj, Hvalo Tebi vsi dajemo Za vse, kar smo slišali. Vedno Ti nam stoj na strani In nas pelji v sveti raj. 6. Človek. Najimenitnejša stvar božja na svetu je človek. Ustvaril ga je Bog po svoji podobi in ga postavil gospodarja vsem stvarem. Dal mn je dušo in telo. Duša je nevidna in neumrjoča. Z dušo mislimo in razločujemo pravo od nepravega. Imamo um, pamet in prosto voljo. Telo je vidno in umrjoče. Deli telesa so: • Y glava, trup in udje. Život pokriva koža. Da ohranimo život snažen in zdrav, umivamo si vsak dan glavo in roke; po letu se večkrat kopij emo. Pod kožo je meso, ki veže ude telesa in jim daje moči. Meso je prirasteno kostem. Kaj vidimo na glavi? Naštejte dele trupa! V trupu je srce, pluča, želodec in dr ob. Srce pretaka kri po vsem telesi. Kri teče po žilah in redi telo. Kadar človek umrje, zastane mu kri in srce več ne bije. Pluča čistijo kri. S pluči dihamo. Da si ne poškodujemo pluč, varujemo se prehlajenja in ne pijemo mrzle vode, ako nam je vroče. Želodec in drob prebavljata živež. Prevročih jedil ne jemo, da si ne pokvarimo želodca. Roke so nam ustvarjene za delo. Imamo dve roki, desnico in levico. Roke se drže trupa v ramah. Kateri so deli roke? Roke gibljemo v rami, komolci in zapestji. Pokažite dlan, pest! Kako se imenujejo prsti? Prsti imajo na konci nohte. Nespodobno jez rokami glavo podpirati. Roke imamo vedno snažne in nohte obrezane. Noge nosijo život. Kateri so deli noge? Kje se giblje noga? Noge posebno po zimi varujemo mraza in mokrote. Kadar telovadimo, krepimo si roke, noge in ves život. Vid. Nebo je modro. Solnce je rmeno. Trava je zelena. Sneg je bel. Kri je rdeča. Oglje je črno. Oblak je siv. Lisica je rjava. — Gora je visoka; hrib je nizek. Polje je široko; dolina je ozka. Morje je veliko; jezero je majhno. Njiva je dolga; vrt je kratek. Kocka je voglata; krogla je okrogla. Z očmi vidimo, kakšne so reči; imamo vid. Vidimo tudi preljube stariše, brate in sestre, dobrotnike in prijatelje. Kaj vidimo v šoli. doma, na polji, v gozdu in na nebu? Oko je ljubi dar božji. Postavljeno je med trde kosti', da se ne oškoduje. Trepalnice zapirajo oči. Vejice jih varujejo prahu. Obrvi odvračajo pot, ki po čelu teče. Ako mi pade kaj v oko, pritečejo solze in je izinijejo. Oko hočemo vedno varovati. 0 mraku in na solnci ne beremo; tudi ne zremo v solnce in luč. Vsak dan si umivamo oko in ves obraz. Sluh. Mati govore. Deklica poje. Dete se joka. Deček se smeje. — Pes laje. Mačka mijavka. Kaj delajo konj, krava in druge domače živali? Kaj delajo ptice? — Zvon klenka. Ura bije. Puška poka. Grom bobni. Potok šumlja. Z ušesi slišimo — imamo sluh Tudi uho je dobro obvarovano, da se ne oškoduje. Zunanje uho imenujemo uhelj. Skozi uhelj gre glas v notranje uho. Ušesa si snažimo in jih varujemo prehudega poka, da si ohranimo dober sluh. Kdor ne sliši, gluh je. Glušec tudi ne more govoriti — nem je. Vonj (voh). Roža diši. Katere cvetice lepo diše? Hren je hud. Tudi česen udari v nos. Z nosom vohamo; imamo vonj (voh). Nos je sredi obraza. Ima dve nosnici, med njima pa hripelj. Skozi nosnice tudi dihamo. Ce se prehladimo, zamaši se nam nos, imamo nahod. Ce smo nahodni, radi kihamo. Nos ne sme nesnažen biti. S čim si ga čistimo? Nespodobno je, prst v nos vtikati. Ukus. Pelin je grenak. Hruška je sladka. Zelje je kislo. Sol je slana. Pečenka je ukusna. Z jezikom ukušamo jedi. Imamo ukus. Jezik je v ustih. Usta zapiramo z ustni (ustnicami). Ako odpremo ustni, pokažejo se zobje. Zobje tiče v zgornji in spodnji čeljusti. Zobje razkosajo jedila, da jih moremo použiti. Zobe si umivamo, da jih ohranimo zdrave. Trdih rečij, kakor lešnikov in orehov, ne grizemo. Nad jezikom je nebo. Za jezikom je goltanec. Po njem pride hrana v želodec. Z jezikom pa tudi govorimo. Tip (čut). Nož je oster. Sivanka je šilasta. Miza je gladka, Skorja je hrapava. Moka je suha. Dežnik je moker. Krajcar je majhen. Cetrtak je velik. Nit je tenka. Vrv je debela. Volna je mehka. Kamen je trd. To spoznamo s tipom. Tipljemo najbolje s prsti. Ce se zbodem ali urežem, boli me. Ogenj je vroč; peče me. Voda je mrzla; hladi me. Peč je gorka; greje me. Po letu mi je vroče, po zimi me zebe. To čutimo po vsem telesi. Po vsem telesi imamo čut; nohti in lasje ne čutijo. Z očmi vidimo. Z ušesi slišimo. Z nosom vonjamo. Z jezikom ukušamo, S prsti tipamo in po vsem telesi čutimo. Zdrav človek ima petero čutov: vid, sluh, vonj, ukus in tip (čut). 7. Spoštuj starost. Prerok Elizej je prebival v Jerihi. Od tod je šel jedenkrat v Betel, kjer so molili zlato tele. Otroci mu pridejo iz mesta naproti, zasmehujejo ga in vpijejo, rekčč: «Pojdi gori, plešec, pojdi gori, plešec!» Elizej se k njim obrne in jim žuga v Gospodovem imenu. Kar neutegoma iz gozda planeta dva medveda in jih raztrgata dva in štirideset. 8. Telovadska. 1. 2. Hajd na noge, le v korak! Boben poje: trom, trbm,trom! Čvrsto stopa korenjak. Kliče svoje: trom, ti, rom! V vrsti redni vojna grd Brzo dalje čez polje, In razlega petje se: Gozd, ravnine in gore! Kura! Hura! 3. Pojmo srčno vsi na glas: Naš je mladi, zlati čas! In veselo in gorko Srce bije nam zvesto! Hura! A. Perne. 9. Odmev. Nekega dne skače Blažek po zeleni loki in zavpije: «Ho, hop!» Iz bližnjega gozda oglasi se mu ravno tako: «Ho, hop!» Blažek se temu čudi in zakliče: «He, hej!» — «He, hej!» mu zadoni iz gozda nazaj. Blažek zavpije: «Zakaj me oponašaš?» — «Zakaj me oponašaš ?» odmeva iz gozda. Blažek čem dalje bolj kriči in se huduje. Vsaka beseda pa se mu povrača iz gozda. Misli, da se drug deček ž njim šali Maščeval bi se rad. Po vsem gozdu ga išče, pa ne najde nikogar. Doma toži svoji materi, da ga je hudobni deček v gozdu zelo žalil z grdimi besedami. Mati pa pravijo: «Blažek, sedaj si sam sebe tožil. Nič druzega nisi slišal, nego odmev svojih besed. Ako bi bil klical prijazne besede v gozd, prijazne besede bi bil tudi iz gozda slišal.» Da bodo drugi ljudje s tebtfj prijazni, bodi tudi ti ž njimi prijazen. 10. Želod in buča. Kmetič leži pod hrastom in premišljuje buče-vino, ki raste poleg njega. Kar začne z glavo odki-movati, rekoč: «Tega ne umem, da ona majhna bučevina rodi tolik in tako težak sad, močan in velik hrast pa tako malovreden sadek. Ko bi bil jaz svet ustvaril, bil bi to gotovo drugače naredil. Hrast bi rodil velike in težke buče, bučevina pa drobne želodke. Res bi ga bilo veselje videti.» Komaj to izreče, potegne veter in odtrga želod s hrasta. Pade mu ravno na nos. Tako ga udari, da se mu kri pocedi. «0 joj!» zavpije ves oplašen, «sedaj sem pa gorko dobil za svojo modrost. Ako bi bila to buča, razbila bi mi bila glavo.» Kar Bog naredi, Vse prav stori. h. Jed in pijača. i. Da je moči človeku živeti, potrebuje živeža, to je: jedi in pijače. Jed in pijača mora biti vedno zdrava in tečna, da ga krepi. Največ živeža dobivamo s polja. Na polji raste žito, kakor: pšenica, rž, ječmen, ajda, proso, koruza. Malinar zmelje žito v moko. Kakšna je pšenična, ržena, ajdova in turšična moka? Iz moke pečejo mati kruh in kuhajo žgance, sok in druge močnate jedi. Iz ječmena naredi malinar v stopah ječmenček (ričet), iz prosa pa kašo. Na polji raste tudi krompir, repa in korenje. Iz tujih dežel dobivamo riž. Na vrtu, ki ga imamo pri hiši, raste so-čivje in druga zelenjad. Leča, grah in fižol so tečna jed. K mesu jemo solato, špinačo, zelje, vihrovt, kolerabe in peso. V juho se devlje peteršilj in drobnjak. Tudi čebula, česen, hren in redkev zrastejo na vrtu. Katera vrtna drevesa nam dajejo sadje? Najtečnejša jed je meso. Katere domače živali nam koristijo z mesom? Imamo torej goveje, drobnično, prašičje meso in kuretino. Kaj je divjačina? Mes6 jemo kuhano, pečeno ali prekajeno. Krava, koza in ovca nam dajejo mleko. ' Mleko je sladko ali kislo. Na mleku se nabira smetana. Iz smetane se mecle maslo. Planinar dela iz mleka sir. 0 postu ne jemo mesa, a jemo ribe, rake in žabe. Prav tečna jed so jajca. 0 veliki noči nam mati obročijo piruhe. Juhi in drugim jedilom pridevajo se začimbe, kakor: sol, sladkor, poper, cimet, muškatov oreh i. dr. 2. Voda je najpotrebnejša in najzdravejša pijača. Po solnčnatih goricah raste vinska trta. Iz grozdja se ožema mošt. Sčiščen mošt je rmeno ali rdeče vino. Pivar dela iz ječmena in hmelja pivo (ol). Vino in pivo ugaja odraslim ljudem, toda mora se zmerno piti. Žganje je škodljiva pijača. Pijače se hranijo v sodih. Kakšne mere imamo za pijače, za žito in moko? Iz tujih krajev dobivamo kavo in čaj. 12. Pobožni sinek. Oče so svoje otroke vselej lepo učili. Skrbeli so, da bi bila vsa hiša dobra in poštena. Pred jedjo in po jedi so vselej sami molili naprej. Ko se je Tonček uže naučil moliti, prosil je jedenkrat sam očeta, da bi njemu pustili naprej moliti pred jedjč in po jedi. «Veseli' me,» djali so oče, «da si se uže naučil moliti. Le rad moli in bodi vedno dober, da te bo ljubi Bog rad imel. Veselila ga bo tvoja molitev.» Nekega dne pridejo strijc iz daljnega kraja in kosijo ž njimi. Pred obedom Tonček lepo vzdigne ročici proti nebesom in prav pobožno moli. Ko strij-ček to vidijo, zelo so ganeni in rek6 mu prijazno: «Nu, Tonček, to je prav, tako je lepo! Veseli me, da tako mlad uže znaš tako lepo moliti. Taki otroci so vsem všeč. Pobožne otroke ima ljubi Bog rad in jih kliče k sebi. Moj Tonček! bodi vedno tak; vsi te bodemo radi imeli in Bog ti bode dal srečo!» Tonček je ostal vedno pobožen deček, bil je dober mladenič in vse svoje žive dni pošten človek pred Bogom in ljudmi. Rad ubogaj, lepo moli, Žal ne bode ti nikoli! 13. Dobra večerja. Izbirčna Metka pravi opoludne pri jedi: «Ječ-menček pa ni dober, ne bom ga jedla ne!» Žlico položi na mizo. Mati pa rek6: «Zdaj ne morem dru-zega kuhati; le čakaj, za večerjo ti hočem boljšega napraviti.» Popoludne gre Metka z materjo na njivo krompir kopat. Tam ga mora rušiti in devati v vreče do solčnega zahoda. Ko prideta domov, dajo ji mati večerjo. Metka zajme in pravi: «To je pa dobra jed, ta mi gre v slast!* Pojedla je je polno skledico. Matiji smehljaje reko: «To je tisti ječmenček, ki si ga opoludne pustila. Ker si pa vse popoludne pridno delala, pojedla si ga zdaj slastno.« 14. Pred jedjo. O Bog! to vse nam daješ Ti, Kar vsaki dan nas preživi: Dodeli, da nam to jedilo Po Tvoji volji bo teknilo! 15. Po jedi. O Bog! s pijačo in jedj6 Nahranil si nas milostno! Za vse, kar roka Tvoja dala, Naj bo prisrčna zdaj Ti hvala. 16. Mrzli studenec. Nekega poletnega dne je šel Martinek na polje. Vroče je bilo. Lice mu gori. Silno ga začne žejati. V lepi senci pod hrastom najde hladen studenček. Voda je bila čista ko ribje ok6 in mrzla ko led. Naglo se je Martinek napije; ali slab poslane, toliko, da ne omedli. Slab prileze domov in zboli prav nevarno. «Joj, kdo bi mislil, da je v tem studenci tako hud strup!» zdihuje bolan na postelji. Oče pa pravijo: «Čisti studenec ni kar nič kriv tvoje bolezni, ampak tvoja neprevidnost, ker si se ves pregret naglo napil mrzle vode.» IV. i7. Obleka. Zimskega dne prileti vrabec na šolsko okno. Tužno zre v sobo. Vsi otroci se ozro na okno. Učitelj reko: «Vidite vrabca, kako rad bi prišel na gorko! Vi se lahko pogrejete v gorki izbi. Zunaj vas gorka obleka varuje mraza. Ptički imajo perje, druge živali dlako, a vendar o hudi zimi nimajo gorke izbe; veliko trpe in večkrat tudi od mraza poginejo, ako-ravno jim jeseni zraste gorkejše perje in gor-kejša dlaka. Tudi ljudje so po zimi drugače opravljeni, kakor po letu. Kakšna je zimska, kakšna poletna obleka? > Francek: «Po zimi hodimo v gorki, volnati, po letu v lahki, platneni obleki.» Učitelj: «Iz česa je gorka zimska obleka, Jurij ? » Jurij: «Nogavice in rokavice so iz volne, ki jo dobivamo od ovce.» Učitelj: «Da! Ovco ostrižemo. Iz volne napredejo predice niti. Iz nitij se pleto nogavice. Suknar dela iz volne sukno. Katera obleka se dela iz sukna ?» Lovro: «Iz sukna dela krojač: suknje, telovnike, hlače in plašče. Tudi ženska oblačila so iz sukna.» Učitelj: «Iz česa se pa dela platnena obleka, Milica ?» Milica: «Platnena obleka se dela iz platna.» Učitelj: «Kje pa mati dobe platno ?» Milica: «Platno jim naredi tkalec. Oče sejejo spomladi lan. Lan populimo, glavice mu osmučemo in ga po travniku razgrnemo. Ko je vležan, vzdignemo ga. Terice ga v sušilnicah posuše in s trlico oterč. Predivo mati in dekle spredejo v zimskih večerih na kolovratu v prejo. Mati je belijo na solnci.» Učitelj: «Prav si povedala! Katera obleka se pa dela iz platna, Jerica ?» Jerica: «Iz belega platna dela šivilja: srajce, spodnje hlače, predpasnike, rjuhe, prte in blazine. Iz barvanega platna pa se dela vrlina obleka.» Učitelj: «Pregovor pravi: ,Bolj ko bo pridna po zimi predica, delj bo rožljala pod palcem petfca.' Platno je kaj cenjen domač pridelek. Pa tudi iz drugih snovi se dela obleka. Robci, katere imate dekleta po letu na glavi, so iz bombaža. Bombaž je tuj pridelek. Gospe nosijo drago svilnato obleko. Kdo dela klobuke in obuvalo, Matijček?» Matijček: «Klobuke dela klobučar iz klobučine. Škornje in črevlje izdeluje črevljar iz usnja. Strojar ustroji iz volovskih, telečjih in svinjskih kož usnje.» Učitelj: «Kdo izdeluje irhovino in krzno?» Matijček: «To pripravlja krznar iz kozjih in ovčjih kož.» Učitelj: «Vsaka obleka je lepa, da le ni raztrgana in nesnažna. Najmanjša luknjica se mora hitro zakrpati. Varujte obleko! Ne hodite nepotrebno po blatu in prahu; ne plezajte po plotih in po drevji!» 18. Ovca in bučela. Bučela: «Imaš li večjega dobrotnika od mene?* Človek: «Da, imam ga!» Bučela: «Koga pa?» Človek: «Ovco; kajti njena volna mi je potrebna, tvoj med pa le prijeten. Vrhu tega mi daje ovca radovoljno svojo volno; če mi pa ti daješ svoj med, vedno se mi je bati tvojega žela.» 19. Lepa suknja. Jurijče je vedno lenobo pasel. Učil se ni nič, in tudi znal ni nič. Oblekel je lepo suknjico, pa ošabno po vasi letal in se skazoval. Še v šoli se je ponašal s svojo lepo suknjo. Otroci so ga obstopili in radovedno gledali; Jurijče pa se je zaničljivo na nje oziral. Učitelj ga pokličejo: «Jurijče, na noge! povej, kar znaš!» Jurijče pa se ni učil nič in tudi ni vedel nič; karkoli je zinil, vse je bilo neumno. Sram ga je začelo biti, in spoznal je Jurijče, da sama lepa suknja nič ne pomaga, če Jurijče nič ne v6, če Jurijče nič ne zna. Samo lepo oblačilo Te ne bo častilo; Pridnost, modra glava, To je prava slava. 20. Leni Jakec. Jakec rad mizar postal bi, Oblic je nadležen; Dimnikar na to postal bi, Posel ta ni nežen. Jakec rad rudar postal bi, Klanjati se neče; Jakec mlinar rad postal bi, A teže ga vreče. Jakec tkalec rad postal bi, Posel ta je oster; Prejo strga, komaj začne, Ko spodi ga mojster. Jakec, Jakec, misli to, Kaj s teboj še nekdaj bo! Jakec rad ključar postal bi, Oglji so prežami; Jakec rad črevljar postal bi, Črevljev njemu mar ni. Jakec rad krojač postal bi, A šivanka vbada; Jakec rad steklar postal bi, Toda steklo vpada. Jakec knjigovez postal bi, Kleja duh je oster; Komaj začne, že od dela Prepodi ga mojster. Jakec, Jakec, misli to, Kaj s teboj še nekdaj bo! Jakec mnogo še pričel je, A končal ničesa. V tem postal že siv in vel je, Slabost ga pretresa. Jakec ima glavo prazno, A skrbij obilo; Jakec toži, britko toži, Jakec vzdiše milo : «Če bi jaz bil v dobi mladi Se učil pokoren, Ne bi bil tako neumen, Ne tako uboren! Oh, sedaj pač verjem to, Da iz mene nič ne bo!» Poslovenil A. Funlek, 2j. Stanovanje. Hiša je naše stanovanje. Varuje nas dežja, hudega vremena, snega in mraza. Bogati ljudje imajo velike in lepo zidane hiše; kmečke hiše so manjše in nekatere tudi lesene. Kateri so deli hiše? Kadar smo doma, bivamo največ v izbi. V izbi jemo, delamo in po noči spimo. Kateri so deli izbe ? V izbi ima vsaka oprava svoj prostor. V kuhinji kuhajo mati na ognjišči zajutrek, obed (kosilo) in večerjo. Katera je kuhinjska oprava? Klet je navadno v zemlji, da ostane po zimi gorka in po letu hladna. V klet spravljajo mati živež, kakor: krompir, repo, korenje, zelje in sadje. Na policah so jabolka in drugo sadje. Gostilničar ima v kleti pijače. Nad pohištvom je prostorno podstrešje. Gori so žitnice in skrinje. Hiša je pokrita s streho. Streha je iz slame, desek, opeke ali škrlov. Dimnik, ki moli iz strehe, vodi dim iz kuhinje kvišku. Na velikih hišah vidimo strelovod. 22. Tašica. Tašica prileti zimskega dne na okno kmečke liiše, kakor da bi rada na gorko prišla. Kmetic ji odpre okno. Tu pobira drobtinice, ki padajo z mize. Otroci imajo ptička prav radi. Zima mine. Kmetic odpre okno in mali gost odleti v bližnji gozd. Tam si naredi gnezdo in veselo prepeva. Zopet se vrne zima. Z njo pa se vrne tudi tašica h kmetiču, in glej! — s seboj pripelje samico. Družina kmetičeva ju je jako vesela. Zivalici sta prav domači. Otroci reko: ,,Ptička nas gledata, kakor bi nam hotela kaj povedatiOče pa odgovore: ,,Ko bi jima bilo moči govoriti, rekla bi: Zaupanje vzbuja zaupanje in ljubezen zopet ljubezen." 23. Tašici v slovo. Zapoj, zapoj, oj ptiček moj, mi pesem še enkrat, prej ko zletiš in poletiš zeleni gaj iskat. Vso zimo sva skup bivala — in zdaj me zapustiš; iz kraja v kraj, tu ni tvoj raj, drugam si poželiš. Zapoj, zapoj, oj ptiček moj, mi pesem še enkrat in tebe ko tu več ne bo — šel v log te bom iskat. A. Perne. 24. Red nas varuje škode. Sabinka je imela svojo izbico, pa nikoli ni pospravljala svojih rečij. Vse je križem ležalo. Mati jo zaradi tega večkrat opominjajo, pa jih ne sluša. Neko nedeljo popoludne se Sabinka lepo pražnje obleče in z doma odpravlja. Soseda ji prinese polno skledico debelih, črnih črešenj. Na mizi in po oknih je bilo oblačil vse polno. Sabinka postavi črešnje na stolec in gre z materjo v vas. Zvečer uže v temi pride domov. Naglo sede, pa — od strahu zakričf. KaJ pa ji je? Ravno na skledico je bila sedla in črešnje pomečkala. Mati prihite z lučjo. Kaj pa vidijo? Črešnjev sok se cedf po stolci; lepo belo Sa-binkino krilo pa je tako črnordeče, da je ne more več obleči. «Sedaj vidiš,» djali so mati, «kako je treba devati vsako reč na svoj kraj. Naj te škoda uči reda!» 25. Angelj budi. 1. 2. Z mano zjutraj rano Angelj me pokrije, Vstane angelj moj, Ko se noč stori, Hodi vedno z mano In ko dan zašije Vedno je z menoj. Zopet me zbudi. 3. Angelj me varuje Zvesto dan in noč; Kak me zveseljuje Božja ta pomoč. Fr. Končan. VI. Družina. 26. Jutro. Nekega poletnega dne so pregledovali učitelj v šoli domače naloge. Vsi učenci so jih lepo spisali, posebno lično pa Jožek. Pohvalili so ga in vprašali: «Kdaj si pa spisal nalogo, da je tako skrbno izdelana?» Jožek: «Danes zjutraj. Mati me vsako jutro zgodaj pokličejo, ker grem zvečer kmalu spat.» Učitelj: «Rana ura, zlata ura. Zjutraj je telo in duša krepka. Najlaže se učite zjutraj. Ali vsako jutro zgodaj vstajaš ?» Jožek: «Da, vsako jutro. Oče in mati vstaneta prva in pokličeta vso družino, samo mojega malega bratca in sestrico pustita delj časa spati.» Učitelj: «Kaj pa dela družina tako zgodaj?» Jožek: «Ko se oblečemo, umijemo in molimo, gre vsak na svoje delo. Mati kuhajo kosilo. Moja odrasla sestra pospravi po izbi. Oče in večji brat gresta k živini. Hlapec popravlja vozove, in dekla gre krave mlest. Kmalu je zajutrek na mizi. Po jedi gre vse po opravkih, jaz pa v šolo. Ded in babica, ki uže ne moreta delati, ostaneta doma za varuha.» Učitelj: «To je lepo. Mlad navadil si se uže priden biti. Vem, da ostaneš tak, ker sta-riši vedno dajejo lep vzgled. Otroci, posnemajte marljivega Jožka! Vsi bodete srečni in ljudje vas bodo spoštovali.» 27, Starček in smrt. Ubog starček je nesel težko breme drv iz gozda domov. Pot je bil dolg, on pa že ves slab. Truden in zelč nevoljen vrže breme na tla in kliče smrti, da bi ga rešila iz tacega nadležnega življenja. Komaj to izgovori, uže smrt pri njem stoji' in ga vpraša: «Kaj hočeš ?» Prestrašen starček pa odgovori: «Prosim te, ljuba žena, bodi mi tako dobra in pomagaj mi zadeti to breme zopet na hrbet!» 28. Koga l. Koga ljubim, vprašaš me? Starše, brate in sestre, Ljubim tudi vse ljudi, Ker me Bog tako uči. ljubim. 2. Koga ljubim, vprašaš me? Moje naj srce pove: Ljubim da čez vse Bog&, Bolj (kot starše, bližnjega! J. Tomšič. vn. Cerkev. 29. Praznik sv. Rešnjega telesa. Na delopust sv. Rešnjega telesa prideta Rezika in Pavlek vesela iz šole domov. Mati ju na pragu čakajo in vele: «Danes pojdeta na polje nabirat cvetic za jutranji praznik!» Rezika: «Prav rada. Tudi gospod učitelj so nam rekli, naj gremo cvetic trgat, da jih bodemo jutri trosile pri obhodu.» Pavlek: «Nam dečkom pa so rekli, naj naberemo zelenih vej, s katerimi naj okna in pot olepšamo.» Mati: «Oče so uže zjutraj šli s hlapcem v gozd. Ona pripeljeta zelenih vej, da jih postavimo ob hiši in cesti.» Rezika: «Pri cerkvi in znamenjih, kjer bodo blagoslovi, stoje uže mlaji z lepimi venci ozaljšani. Cerkovnik ves dan snaži in lepša oltarje v cerkvi. Postavil je uže bandera in nebo, pod katerim bodo gospod župnik nesli sv. Reš-nje telo. Pojdi, bratec, da prej prideva domov!» Na večer prideta domov. Rezika prinese poln pletarček lepih cvetic, Pavlek pa butaro zelenih vejic. Kmalu so bila vsa okna ozalj-šana. Pred hišo je stala ravna vrsta mlajev, ki so jih oče s hlapcem postavili. Rezika: «Mati, jutri zjutraj naju zgodaj pokličite, da z bratcem ne mudiva. Gospod učitelj so nam opisovali ves obhod in nam povedali, kako se moramo pri obhodu vesti. Vsak šolar mora imeti s seboj molitvene buk- vice, iz katerih bodemo peli pesem o sv. Reš-njem telesu. Ko zapojo zvonovi, pojdemo v parih pred cerkev.» Pavlek: «Mi dečki pojdemo prvi za ban-derom, deklice pa pred sv. Rešnjim telesom.» Rezika: «Nekoliko deklic bode belo oblečenih. Te bodo trosile cvetice po poti. Za sv. Rešnjim telesom pojdejo pevci in vsi farani. Pri štirih znamenjih se ustavimo in počakamo blagoslova. Potem pojdemo v cerkev, ki bode vsa razsvetljena. Tam zapojemo še hvalno pesem in odidemo zopet dom6v.» Oče: «Le pokažita z lepim vedenjem, da ubogata svoje predstojnike. Bogu in faranom bode to všeč.» 30. Pesem pri obhodu. Trosimo cvetice in vence lepe, Ker Jezus, Zveličar med nami zdaj gre. Pa tudi darujmo mu rož'ce srca, Naj vsak mu nedolžnost obljubi in da. O Jezus premili! ozri se na nas, Ti srečno nas vodi življenja ves čas! Naj čednosti rož'ce nam vedno cveto, In daj, da odprejo nam rajsko nebo! 31. Zvonček. Potnik hodi po stezici, Po domovji hrepeni': Zvonček poje na gorici, Čuj, večernico zvoni. In popotnik se odkrije In posluša mili glas: «Zvonček ljubi, zvonček dragi! Ti k pokoju vabiš nas. Sladko spite! vsem zapoješ, Skrb, težave odpodiš; Kdaj tud' moj'mu srcu, zvonček, Ti k počitku zazvoniš ?» j. Biic. 32. Zvon na poti. Otrok je bil, ki nikdar ni V nedeljo hodil k maši, In kadar zval je zvon ljudi, Tedaj je bil na paši. De mati mu: „Pozivlje zvon V cerkveni hram glasno te, In če ne greš, naenkrat on Prišel bo jezen po-te." Na to otrok: „Kako le bi Prikimal zvon po mene?" In že, kot šel iz šole bi, Na trate gre zelene. Ne klenka, klenka v linah zvon, Plašili pač so mati! A strah in groza! — zadaj on Čez njive kolovrati. Otrok od straha samega Ihteč, kot v sanjah bega, Da hudi zvon ne vzame ga In da ne skrije v se ga. Cez polje, trate in steze, Cez hrib in cesto belo Hiti, beži, kot veter grd V cerkveni hram, v kapelo. In kadar na Gospodov dan Zvon zopet se razlega, Tedaj ne čaka, da čez plan Prišel bi spet po njega. Po Goethe-ji — A. Funtek. viii. Vas. 33. Požar. Skalarjev mali Marko in Tinče sta dobila žveplenke. Sla sta za skedenj in jih prižigala. Nanosila sta slame in jo užgala. Kako všečno se jima zdi, ko dim vedno više sega. Kar se prime plamen slamnate strehe. Gost dim se vali iz strehe, in po vsi vasi se začuje glas: «GorI, gori!» V zvoniku bije plat zvona. Ljudje privro iz hiš. «Pri Skalarji gori!» vpije župan. Kdor more pomagati, hiti na pogorišče. Možje pri-vlečejo dolge železne mačke in lestvice. Žene prihite s polnimi škafi vode. Iskre visoko švigajo in prete sosednim poslopjem. Zupan veli: «Na strehe z vodo! Odprite hleve in svinjake in izpustite živino ven!» Vse se zgodi. Bližnje strehe so polne ljudij. Komaj živino odžen6 iz hleva, kar zagrmi ostrešje in vse poslopje je v ognji. Iz bližnje vasi pridrdrajo vozovi z vod6 in brizgalnico. «Rešeni smo!» rekč vaščani, ko vidijo, kako obilo brizgalnica meče vodo po strehah. Kar potegne veter in zapali še Skalar-jevo hišo. V hipu je streha v plamenu. Brizgalnica dela na vse moči! — a vse zaman. Iz hiše vlačijo skrinje, omare, postelje, obleko in vso opravo na vrt. Kar odneso, rešeno je. Hlev, poln sena in otave, pogori do tal. Od hiše ostane le zidovje. Vse je uničil ogenj. Sadno drevje na dvorišči je osmojeno in se bržkone posuši. Skalarjevi obupno gledajo po ostalih razvalinah. Zupan pristopi k Skalarjevim in jih tolaži: «Velika nesreča vas je zadela; kaj ne, vaščani? pomagali bodemo Skalarju, vsak po svoji moči. K nam greste danes spat, sosedje bodo pa za živino skrbeli. Jutri gremo uže v gozd po les.» Vsi Skalarju prostovoljno obljubijo pomoči. Tesarji, mizar, zidarji in kovač obljubiio pogorelcu, da bodo brezplačno pomagali staviti novo pohištvo. Sočutje vaščanov je Skalarjeve genilo in s solznimi očmi so se jim zahvaljevali. Otroci, ne igrajte se z ognjem! 34. Veseli pastir. Zakrivljeno palico v roki, za trakom pa šopek cvetic, ko kralj po planini visoki pohajam za tropom ovčic. Saj tukaj na solnčni višavi le sam sem, le sam gospodar, zivejem po pameti zdravi, za muhe mi ljudske ni mar. Nikomur tu nisem na poti, na poti ni meni nikdo; kdo čisto veselje mi moti, kdo moti življenje mirno ? Nikdar ne zmrači se mi čelo, nikdar ne stemne se oči, in pojem in ukam veselo, da z gore v goro se glasi. Naj drugi okoli po sveti si iščejo slave, blaga, jaz hočem na gori živeti, tu sreča, tu mir je doma. Za čredico krotko popeval bom pesmice svoje sladke, dolincem glasno razodeval, kar polni mi srečno sred. Ne, palice svoje ovčarske za žezlo kraljevo ne dam, in rajši, ko krone cesarske, cvetice na glavi imam! S. Gregorčič. 35. Mejnik. Vrban je stanoval v čedni hiši sredi med zelenimi vrti in lepim rodovitnim drevjem. Sosedov travnik je bil takoj zraven. Brezvestni Vrban hoče svoj prostor raztegniti v njegov travnik ter premakne mejnik. Drugi dan zleze Vrban po lestvici na črešnjo, da bi si natrgal črešenj. Komaj je bil na vrhu, izpodrkne mu lestvica. On pade doli, ravno na mejni kamen in si zlomi vrat. Ko bi Vrban ne bil premeknil kamena, na sami travi bi se morda ne bil ubil. Hudobnež s pregreho zanko si snuje, Katera gotovo ga hudo kaznuje. 36. Ptičje gnezdo. Na vrtu sem našel ptičje gnezdo. Veselo sem šel po očeta in jim rekel: «Poglejte majhno gnezdeče in v njem tri pikasta jajčeca; ali jih smem vzeti in se ž njimi igrati?» Oče pa so rekli: «Ne, Cene! pusti jih, kmalu boš užival še večje veselje.» Ubogal sem. Drugo jutro sem šel zopet gledat v gnezdeče in videl sem štiri jajčeca. Povedal sem to očetu, a oče so rekli: «Pusti gnezdeče štirinajst dni; potem hočem sam s teb(5j tija iti.» Štirinajst dni je preteklo. Ko prideva z očetom zopet h gnezdu, kaj vidiva? — štiri gole ptičke. Kljunčke so odpirali in prosili hrane. Z očetom sva stopila na stran. Kmalu je priletela starka. Grvička je prinesla v kljunu in je mladiče pitala ž njim. Oče so mi rekli: «Vidiš, ako bi bil ti takrat pobral jajčeca, ne imel bi zdaj toliko veselja.» Vsak dan sem šel h gnezdu. Mladiči so postajali vedno večji in so naposled izleteli. Letos pa so zopet prišli nazaj in so zopet gnezdili.» 37. Kovač. 1. 2. Poslušam kovača, Ki kladvo obrača, Ko tolče, se krega, Da daleč se zlega: Bunkati, bunkati Noč ino dan. Pri vroči tam peči, Kjer ogenj žareči Železo raztaja, Kovač tam razsaja: Bunkati, bunkati Močni ropot, 3. 4. In meh pa zapiše, Vse iskre pobriše, Kovač pa pritiska, Zdaj enkrat počije, Pa pride nedelja, Kovačeva želja! Da križem se bliska: Bunkati bunkati Jeklo trd6. Veselja kaj vžije: Bunkati, bunkali Kladvo pa v kraj, A. Pernž. 38. Mesto. Mesto je večje od vasi. Hiše so vse zidane in z opeko ali škrlom pokrite. Zunaj so lepo ozaljšane in imajo po več nadstropij. V vasi stoje hiše raztresene; v mestu pa so v dolgih vrstah jedna poleg druge. Med hišami so široke ulice in ceste. Vsaka ulica ima svoje ime. Po ulicah so svetilnice, da je zvečer mesto razsvetljeno. V vaseh so ceste in pota posute, v mestih pa imajo kameniten tlak, da hitro odteka deževnica in da se laže hodi in vozi. Večje prostore v mestih imenujemo trge. Na trgu so prodajalnice, kjer kupci prodajajo blagč za obleko, živež in druge potrebe. Na trgu je mestna hiša, kjer biva mestni župan. Ob tržnih dnevih je trg poln kmečkih ljudij, ki pripeljejo ali prines6 v mesto prodajat: mleko, maslo, sadje, zelenjad, žito in druge poljske pridelke. 0 semnji pa so postavljene na trgih lesene prodajalnice, v katerih prodaja svoje pridelke: usnjar, črevljar, steklar, lončar, klepar, vožar, nožar, klobučar, žeb-ljar, sedlar, ključaničar, suknar, urar, mizar, 3 kolar, slamnikar. Tudi drugi rokodelci so v mestu, kakor: pekar, brivec, pivar, sodar, bukvovez, krtačar, strugar, mesar, zlatar, rokavičar, krznar, zidar, milar, krojač, kovač, dimnikar, tesar. Ti rokodelci so mojstri. Mojster ima pomagače in rokodelske učence. V mestu je navadno po več cerkva in več šolskih, poslopij. Za bolnike je bolnica in lekarna. Vojaki so v vojašnicah. Prav lepe in velike hiše so palače. V takih stanuje imenitna gospoda, knezi, grofi, baroni in drugi premožni ljudje. V mestu je mnogo gostilnic, kjer ostajajo tujci. Razven kupcev in rokodelcev je tu še mnogo drugih ljudij, kakor so: umetniki, učitelji, uradniki, duhovniki, zdravniki in drugi meščani. V mesto drži več cest, ob katerih so nasajeni drevoredi. 39. Kaj bode iz šolarjev? «Jaz bodem vrtnar,» pravi Lipek, ko je ljudsko šolo dovršil. «Pač je lepo, med dišečimi cveticami delati!» Oče so ga dali vrtnarstva učit. Lipek pa kmalu domov pride in toži, da se mora vedno po zemlji plaziti, tako, da ga bole križ in koleni. «Kaj pa hočeš biti?» vprašajo ga oče. «Lovec bodem. Po zelenih logih hoditi, to je veselje!» Dajo ga lovcu za učenca, a kmalu pritoži domov, da mu jutranja sapa dobro ne de in da mu je zrak preoster. «Kaj pa bodeš?» vprašajo ga zopet oče. «Ribič bodem! Kraj bistrega potoka hoditi, v lahkem čolniči se voziti in polne mreže rib iz vode zajemati, to je veselo!» Pa tudi tega dela se Lipek hitro naveliča. Mokrota se mu ne prilega. Poslednjič se Lipek loti kuharstva. Misli si: Kuharju mora vrtnar, lovec in ribič nositi, tudi ni kuhar nikoli brez dobrih jedij. A zopet domčv pritoži, rekčč: «Vse bi bilo dobro, da bi le ognja ne bilo!* Zdaj oče Lipka ostro posvare, rekčč: «Zate tedaj nobena služba ni. Če ni zate ne zemlja, ne zrak, ne voda, ne ogenj, bodeš moral iti na oni svet službe iskat. Ali ne veš, da ima vsak stan svoje veselje, pa tudi svoje trpljenje. Srečen je le tisti, ki je zadovoljen s tem, kar mu da Bog.» Po Slomšku. Uganka. Kateri rokodelci hodijo rakovo pol ? X. 40. Domače živali. i. Pes je najzvestejša domača žival. On je različne barve; je bel, črn, siv, rjav ali lisast. Zobje so ostri. Oči so dobre. Voh je tenak. Pes je buden, ubogljiv in radoučen. Živi ob ostankih naše hrane; najljubše mu je meso. 3* Doma varuje hišo. Vsacega tujca naznanja z lajanjem. Pastirju pomaga pasti čredo. Mesarju goni teleta. Lovcu usledi in priganja divjino. Človeku je zvest tovariš in ga povsod spremlja. Gorje temu, kdor bi žalil njegovega gospodarja. Psov ne smemo dražiti. Stekel pes je nevaren ljudem in živalim. Ne dražite psov! 2. Mačka je laskava in potuhnena žival. Nje život je dolg in vitek. Glava je okrogla. 0k6 je svetlo. Očesna punčica je podolgasta. Uho je kratko. Dlaka je kratka in mehka. Rep je dolg. Nohti so ostri. Mačka je sladkosnedna. Rada liže mleko. Meso, slanina, klobase ji kaj dobro diše. Mačka lovi miši in podgane, zato je jako koristna. Brani se s kremplji. Mlade mačke se rade igrajo. Mačka je jako čedna žival; vedno se umiva in čedi. Rada se za pečjo greje. 3. Vol, krava in tele je govedo. Vol ima veliko glavo. Na glavi nosi močne roge. Vrat je debel. Život je raznesen. Na močnih nogah ima po dva parklja. Na konci repa ima čop. Po letu ga gonimo na pašo, po zimi mu kla-demo mrvo. Živež prežvekuje. Vol vleče voz in plug. Krava nam daje mleko, iz katerega se dela maslo in sir. Govedo nam daje tečnega mesa. Kožo stroji strojar v usnje. 4. Konj je lepe in visoke rasti. Glava mu je dolga. Oči so bistre. Ušesa so kratka in gibka. Vrat je dolg. Na vratu je kodrasta griva. Truplo je zalito. Dlaka je gladka. Rep je žim-nat. Noge so tanke in skočne. Na vsaki nogi ima po jedno kopito. Konj pozna svojega gospodarja. Je ubogljiv, razumen, pomnjiv in pogumen. Zrebe je kaj živahno. Konj vleče voz, nosi jezdeca in tovore. Koža se tudi stroji. Manjši od konja je sivi osel. 5. Ovca je krotka in potrpežljiva žival. Pokrita je z belo ali črno volno. Oven ima zvite roge. Noge so šibke in imajo po dva parklja. Ovce se pasejo v velikih čredah. Po zimi se krmijo z mrvo in s posušenim listovjem. Ovce prištevamo prežvekovalkam. Največji dobiček je volna. Tudi mes6 je ukusno. Iz ovčjega mleka se dela sir. Koža se rabi za kožuhovino, mehove in za krzno. Jagnje je segava in skočna žival. Kura je domača ptica. Ptice imajo perje, po dve nogi in perutnici. S kljunom pobirajo hrano. Petelin ima na glavi rdeč greben in na nogah ostroge. Kokoš nese jajca. Koklja izvali piščeta. Brani jih pogumno sovražnikov. Kuretina nam daje tečno meso in jajca za živež, mehko perje pa za blazine. 7. Pes laje. Mačka mijavka. Krava muka. Konj hrže. Osel riga. Ovca beketa. Koza me-keče. Prašič kruli. Kokdš kokodače. Petelin poje. Gos gaga. Gol6b gruli. Pav vpije. 41. Domače živali. Psiček laje: hov, hov, hov! Jutri pojdem spet na lov, Na gorice po srnice, In po zajce, po lisice, Po volkove in volčiče, Po medvede, medvediče. Puške bodo pokale, Zveri v gozdu jokale. Psiček laje: hov, hov, hov! Jutri pojdem spet na lov. Mačka mjavka: drdrmav! Jedna miška sedem krav. Miška teče: tek, tek, tek! Jaz jo gonim: pek, pek, pek! Miška zlomi si nogo, Jazjoprimem, — v usta ž njo ! Dve na zaj'trek, dve v kosilo, Tri k večerji — ni obilo. Mačka mjavka: drdrmav! Jedna miška sedem krav! Koza vpije: mekeke! Vse gorice zelene; Kje sta kozel in kožica ? IJa ne pride volk, volčiča, Volk, volčiča « dudeldu », Ki živita brez domu! Volk za grmom, sivi tat, Plane kozi, skok! za vrat. Koza vpije: mekeke! Volk me stisnil je v zobe. Krava v senci ruče: mdv! Jaz bi rada sla domov. Čaka mene tele v hlevi, A predolgo je do drevi. Volek modro govori: Telek naj še potrpi, Da pastirček « ruriro » V rog zatrobi nam glasno. Krava v senci ruče: mov! Jaz bi rada šla domov. Konjič vriska: ihaha! Dobro biti je doma: Sena dosti, ovsa dosti, Nič ne vemo, kdo se posti; Ali kadar popotujem, Popotujem in cestujem, Kola vozim, sedlo nosim, Lačen hodim, slame prosim. Konjič vriska: ihaha! Dobt 'o biti je doma. pr | 42. Volk in jagnje. Volk gre k studencu pit. Tam ugleda jagnje, katero pije veliko niže od njega. Naglo se volk zadere nanj, rek(5č: «Zakaj mi kališ vodo?« Jagnje: «Kako to, ljubi volk? jaz pijem spodaj, ti pa zgoraj; saj ne teče voda v breg!» Volk: ^Sedaj je ravno pol leta, kar si me ti obrekovalo!» Jagnje: «Kako? takrat me še ni bilo na svetu.> Volk: «Bil je pa tvoj oče ali tvoja mati.* Potem volk skoči na jagnje in je raztrga. Močnejšemu vselej obvelja; ne prepiraj se ž njim. 43. Lakomni pes. Fes izmakne kos mesa, Ž njim čez vodo se poda, In ko čez-njo gre, se ve da Sebe tudi v nji zagleda. Kakor on, taiste glave. Tiste barve in postave, Kakor on, sestradan ves, Takšen plava v vodi pes. Ali kar največ velja: V gobci nese kos mesa! — «Oj ti bratec v vodi čisti, Kaj, če meni kdsec tisti Dal bi, da imel bi dva?» To si pravi v mislih Muren, A potem po mesu uren Plane, da enkr&t vesel Kosov dveh bi se najel. — Kaj bi dalje še povedal? To samo, da željno gledal Muren je na sred val6v, Kjer je zginil kos — njegov! Ti pa, dragi moj tovariš, Fazi, da se ne prevariš, Kadar ni. zadosti to ti, Kar I i daje Bog v dobroti. __A. Funtek. 44. Vrt. Komaj je sneg skopnel, uže se prične delo na vrtu. Prst po gredicah vrtnar pognoji in preko pije. Potlej seje ali sadi različno povrtnino (zelenjad), kakor: zelje, solato, špinačo, kolerabe, redkev, fižol, grah, kumare, čebulo, česen, drobnjak, peteršilj. V druge gredice sadi ali seje mnogovrstne vrtne cvetice: tulipane, narcise, potonike, lilije, nageljne, vijolice, mačehe in druge. Več rastlin, katere ima čez zimo v gorki hišici, presaja. Duhteče rože, vinsko trto, grozdjiče, malinjak in drugo grmovje osnaži in obreze. Sadno drevje osnaži goseničnih gnezd, poreže suhe veje in ostrga razpokano skorjo. Mala drevesca, katera je iz peček vzredil, sedaj cepi in presaja. Kmalu privabi gorko solnce iz posejanega semena rastline. 0 hladnih pomladanskih nočeh se boji vrtnar za svoje nežne rastline; pokriva jih s slamo. Kadar primanjkuje mokrote, priliva rastlinam. Drevje in grmovje je tudi uže ozelenelo. Vrt je v najlepši krasoti. Vse cvete. Katere vrtne cvetice najpred cveto? Katere lepo diše? Katere ne duhte? Katera so vrtna drevesa ? 45. Bučelica. Bučelica prileti in sede na cvetico. Mali Ivan jo vidi in pravi: «Ljuba bučelica, povčj mi, kaj delaš ves dan?» Bučelica: «To ti hočem povedati. Jaz stanujem v majhni leseni hišici. To hišico imenujejo ljudje panj. Za ranega jutra letam od cvetice do cvetice in iščem cvetičnega prahu. Nosim ga na nogah domtfv. Tu delam iz njega vosek. Z voskom si zidam majhne celice. Kadar imam jedno narejeno, zopet odletlm na cvetice in srkam med iz cvetičnih čašic. Med nosim domčv in napolnim celice. Kadar je jedna polna, zidam si drugo. Tako delajo vse moje sestrice. Jeseni pride mož z velikim nožem in nam poreže vse satovje. Vosek proda svečarju, kateri iz njega dela sveče. Med kupijo vaša mati za potice in kolače.» Ivan: «Spominjam se, da je medena potica najslajša.» 46. Senica. Aleš reče svoji sestri Minki: «Vidiš jo lepo senico na jablani, kmalu jo bo-dem imel \» Hitro spleza na drev<5, nastavi ptičnico, gre zopet doli in se skrije s svojo sestro za grmovje ter pogleduje za senico. Senica gre kmalu v ptičnico in se ujame. Aleš je bil mahoma zopet na jablani. Ko pa hoče senico vzeti iz ptičnice, nagne se in pade s ptičnico vred z drevesa. Senica uide, in Aleš si ob grčo rani roko do krvavega. Minka: «0 ti ubogi bratec! zdaj vender ne boš več plezal za senico po drevesu. Malo, malo ti je manjkalo, da si nisi zlomil roke ali noge, ali pa še huje se poškodoval.» Aleš: «Nič ne de, zato še ne odjenjam. Vender zastčnj bi se trudil, ker senica ne bo šla več v ptičnico, kamor se je bila uže jedenkrat ujela.» Minka: «Če je res tako, je senica mnogo mo-drejša od tebe. Ona ne gre več tija, kjer se ji nevarno zdi. Ti pa si ravnokar padel in se udaril, in si komaj ušel še večji nesreči; pa nič ne maraš in si zopet upaš iti v novo nevarnost.» 47. Trije metulji. Bili so nekdaj trije metulji — bel, rdeč in rmen. Veselo so letali od cvetice do cvetice in se igrali v solnčnem svitu. Kar prične deževati. Napotijo se domčv, a vrata so bila zaprta. Drugod si iščejo zavetja, da bi jih dež ne premočil. — Zdaj prilete do pisanega tulipana. «Odpri nam,» ogovore lepo cvetico, «mokri bodemo; prosimo te, da se smemo v tvojih perotih poskriti.» Tulipan pa jim odgovori: «Rdečega in rmenega vzamem pod svojo streho, a belega ne maram.» Rdeči in rmeni pa mu odgovorita: «Ako nečeš vseh treh, tudi midva ne greva k tebi v zavetje; svojega tovariša ne pustiva samega.« Napotijo se dalje. Bolj in bolj je deževalo. Metulji prihite do bele lilije. «Odpri nam krila, da ne bomo premočeni in da mraza ne poginemo,» prosijo belo cvetico. Bela lilija pa je voljna, le belega v varstvo vzeti, ker je bil njene barve. A beli neče popustiti svojih tovarišev in vsi žalostno odlete. Solnčece pa je slišalo, kako so vsi trije zložni. Upre se v temne oblake in prodre do livad. Zopet sije prijazno. Metulji se kmalu posuše in ogrejejo. Veselo zopet letajo po livadah od cvetice do cvetice. Šele zvečer, ko so bili uže utrujeni, odleti vsak v svoje domovanje spat. 47. Zajec. V zelnik je hodil zajec na zelje; praznika ni se bal, ni nedelje. Kmetic ga nekdaj v zelniku vgleda, ravno ko mlado glavo objeda. Hudega neče sedaj mu storiti, le ga pokara, več ne hoditi. Zajec ne sluša tega svarila, škoda če dalje večja je bila. Drugič grozi mu kmetič ostreje, puško pokaže mu izza meje. Zajec ne jenja delati škode. Misli, odpuščal vedno mu bode. Tretjič za mejo kmetič ga čaka, zajec predrzno v zelnik priskaka. Poči zdaj puška, zajec naš pade, ker ni opustil grešne navade. Brat mu pa reče izza grmiča: „Mar bi bil pustil zelje kmetica." Fr. s. Cimperman. Uganka. Kam gre zajec, ko je jedno leto star? 49. Polje in travnik. Okoli mest, trgov in vasij se razprostirajo polja in travniki. Na polji so njive. Med njivami so poljski potje in meje. Polje in travnik obdeluje kmet. Ta zvozi z gnojišča na polje in travnik gnoj, da zemlja bolje obrodi. Orač potrebuje razno orodje, kakor: plug, brano, sejalnico. Plug ima nož in lemež, s katerima reže in preobrača zemljo. Na razorano njivo vseje žito in je z brano prevleče. Kmalu seme kali in polje ozeleni. Tu raste rž, pšenica, ječmen, oves, proso, lan, repa in korenje. Koruza in krompir se sadi. Ko je žito uže nekoliko vzrastlo, oplevejo je plevice. Po letu žito dozori in postane rmeno. Polno klasje se uklanja. Zdaj pridejo ženjice in je požanjejo in povežejo v snope. Pod srpom podira Se klasje ljubo, Zaman se upira In maje z glavo. Kjer je stalo popred bogato žitno klasje, je sedaj strnišče. Snopovje se v kozolci posuši. Mlatiči je s cepi na skednji omlatijo. Zrnje se očisti slame, res in plev. Očiščeno žito se shranja v žitnice. Na prazne njive seje kmet po letu ajdo in repo. Jeseni sejano žito ostane čez zimo na njivi; to je ozimina. Spomladi sejano žito pa je j aro. 50. Setev. Sneg belin Iz višin Naletava na polje; Brani jih, Hrani jih Kali nežne in mlade. Sneg beži, Strn moli K višku cvetičje drobno, A klasje Klanja se — -Dete, stori ti tako! J. Cimperman. 51. Košnja. O času košnje kosci za rana vstanejo. Na ramo vzemo sklepano koso in si opašejo vodir. Veselo odrinejo na senožeti. Tam se razvrste in urno kose. Rosna trava s cveticami vred pada pod ostro koso. Preden solnce pride izza gora, uže je velik kos travnika pokošen. Grabljevke pograbijo pokošeno travo v ograbke. Ograbke večkrat obrnejo, da se trava hitreje posuši. Suho travo imenujemo seno in otavo. Sen6 se naloži na voz in poveže z vrvmi in žrdjo. Senen voz se pelje domčv. 52. Kosec. 1. 2. Za pasom dve osli Zelena senožet In cutarico, In trate ravne Pa koso na ramo Me vabijo k sebi In hajd! na goro! Na hladne vrM. 3. 4. Pred solneem že klepljem Voziček nalagam, In brusim koso: Poženem domu, Po travi jo sučem Zapojem, zavriskam: Z nevtrudno roko. Oj, hvala Bogu! M. Vilhar. 53. Pismo. ffieefajp da ^t&afat/tž t/? cd/t d dede? de /udt mene; tk,- /ec/ . dem .• ^e/eeMtbe^ dmaitztbe-; de/ntmtbej t?? /sr/ves/z/t de -/?e/tbe not/t>de Č^Ato ■me sAt ft/f^evrz mz ^-a^e -naduh?/. t/Ozi ft/f^aiZ /f&eein r^F'me //nenv- vr/ftr /r/ ft&fitdsr/s, /&M ae-??? v dv/s dAdrs/a Je / - A// 54. Modra miška. Miška iz luknjice prileze. Kar ugleda nastavljeno past! Misli si: «0ho! vidiš jo past! Zviti ljudje! dve deščici nastavijo. Na zgornjo nalože kamenja. V sredo med deščici pa nataknejo košček slanine, da bi jaz ukusila slanino, izprožila past in se ujela. Pa miši smo modrejše, kakor ljudje. Me dobro poznamo take zvijače. Ne boste me ujeli ne! — Pa povohati dobro slanino vender smem; nosek še ne more iz-prožiti pasti. Slanino pa kaj rada duham.» Miška smukne v past. Varno povoha slanino. Past je prav mehko nastavljena. Ko se miška slanine dotakne, lop! past zagrmi in miška — mrtva ležf. Kdor nevarnost ljubi, pogubi se. 55. Pastirja. Martinek in Blažek sta na polji krave pasla. Martinek pravi Blažku: «Zakuriva in krompir peciva! Jaz bodem tukaj iz plota izruval kolec in zakuril, ti pa pojdi na sosedovo njivo in nakoplji krompirja. Djala ga bodeva peč in se potlej ž njim prav dobro gostila.» Blažek pa je bil pošten deček in pravi Martinku: «Ni prav, če kaj vzameva ; ljubi Bog naju vidi! Ne, tega nečem storiti! Bajši grem od tebe in bodem sam pasel svoje krave.» Martinek spozna svoj pregrešek, obžaluje ga in se poboljša. Spomnil se je besed, ki jih je večkrat slišal v šoli: «Nikoli ne smeš kaj slabega storiti, Bogu nikjer ne moreš nič zakriti!» XIII. Gozd. 56. Kaj dobivamo iz gozda. V gozd zahaja mnogokrat mož v zeleni suknji s puško na rami. Mnogokrat kaj prinese iz gozda: zajca, srno, jazbeca, ježa, lisico, kuno, veverico, celo jelena, volka, medveda in divjega petelina. Kdo je ta mož? Lovec strelja gozdne živali s puško. Nekatere teh živalij nam dajejo dobro divjačino. Lisica, volk in medved so zveri. V gozd pa hodijo tudi možje s sekiro in žago. Ti so drvarji. V gozdu posekajo smreke, jelke, bore, bukve, hraste, lipe, topole, breze in druga gozdna drevesa. Posekana drevesa razžagajo v drva za kurjavo. Druga tesarji otešejo v bruna za tesarska dela. Neotesana debla se zvozijo na žago. Žagar jih razreže v deske. Veje in ostanke porabi ogljar v kope za oglje. Leskov grm daje obroče za sode in obilo lešnikov. Ubogi ljudje si nabirajo v gozdu za kurjavo suhih, odpadlih vej. Nabirajo tudi užitne gobe, ukusne rdeče jagode, borovnice in maline, katere nosijo v mesto prodajat. — Naštejte gozdna, — vrtna drevesa! Katera so listnata, katera iglasta drevesa? Kaj daje kmetovalcu listnato drevje? Katere gozdne ptice poznate? Uganka. Oče vsem svojim sinom kapice da, sam je pa nima; kdo je to? 57. Lovcev raj. 1. 2. Zeleni gozd je lovčev raj, Studenec iz skalin kipi, In krasen res je gozd, Vrvra tja v temni gozd, Frče tam ptice s kraja v kraj Po drevji listje, čuj! šumi, In hvalijo svoj gozd. Šumi, vrši ves gozd. Oj ptičji glas, oj šum vode, In tvoj šepet, oj gozd! To dviga lovčevo srce, Da ljubi tebe, gozd! j. Cimperman. 58. Medved. Jaz sem največji in za volkom tudi najhujši ropar v vaši deželi. Života sem kratkega in okroglega. Moja glava je kratka, oči so majhne, ušesi kratki, vrat je kratek in debel, rep pa prav kratek. Noge imam krepke s širokimi stopali in dolgimi nohti. Dlaka mi je dolga in temnorjava. Živim najrajši v velicih gozdih. Poiščem si jamo. V jami si naredim ležišče iz mahu in listja, v katerem prespim vso zimo. Rad sem sam in ne maram za družbo. V mladosti živim skoro le ob rastlinah. Rad tudi zobljem mravlje. Najbolj pa mi diši med, ako-ravno me bučele hudo opikajo. V starosti mi pa bolj diši meso. Zato napadam domače živali, a ljudje mi pri tem kako gorko pritisnejo na pleča. Utečem jim vender le, ker sem naglih nog in znam dobro plezati in plavati. Človeka ne napadam, ako me ne zdraži. Kadar mlad pridem človeku v roko, sem prav rado-učen. Navadim se plesati in več drugih rečij. Vodijo me po mestih in vaseh, da se ljudje čudijo moji postavi in umetnosti. Sicer me pa ljudje hudo preganjajo. Posebno se bojim lovcev, akoravno se tudi oni mene boje. 4* Mrtvemu mi slečejo kožo. To porabijo v dobro ko-žuhovino. Tudi moje tace lovcem dobro diše. Vidite tedaj, da sem v življenji škodljiv, po smrti pa koristen. Po «Zvonu», 59. Volk in človek. Lisica je pripovedovala volku, kako je človek močžn. Volk: «Da bi ga le jedenkrat videl, takoj sega lotim!» Lisica: «Jaz ti ga rada pokažem; le pridi jutri zgodaj k meni!» Volk pride za rana k lisici. Pelje ga na pot, po katerem je lovec navadno hodil. Kar ugledata starega vojaka. Volk: «Je li ta človek?* Lisica: «Ne, ta je uže bil.» Pozneje pride mimo deček, ki gre v šolo. Volk: «Ali je ta človek?» Lisica: «Ne, ta še le bode.» Sedaj pride lovec s puško na rami in z lovskim nožem opasan. Lisica: «Vidiš ga, ta je človek, tega se loti, jaz pa grem domov.» Volk gre proti človeku. Lovec ravno nima puške s kroglo nabite, a z zajčarji mu ustreli v obraz. Volka zaboli, a vender gre še proti lovcu. Lovec drugič ustreli. Volk se še premaguje in ne odjenja. Ta pa potegne nož in ga neusmiljeno omaha ž njim. To je bilo volku preveč. Krvaveč pobegne in prituli k lisici. Lisica: Mala srnica uboga mater. Ko pa prideta do male tratice sredi gozda, zagleda srnica na trati lepo, lepo cvetico. Srnica bi si jo kaj rada ogledala in ovohala. Misli si: Tratica ni velika; hitra sem in orel ne more tako hitro priti, da bi me ugrabil. Hipoma je na trati pri cvetici. «Kako je lepa, kako prijetno diši!» Mlada srnica pozabi nevarnosti. Mati zakliče z boječim glasom: «Hiti nazaj, ljubo dete!» Srnica hoče nazaj, a orel plane bliskoma na njo. Zgrabi jo z ostrimi kremplji in odnese v zrak. 61. Škorec. Star gozdar je imel škorca, kateri je znal nekatere besede prav razločno izgovarjati. Ceje gozdar rekel:„ Škorec! kje si?" vselej je prav gladko in glasno odgovoril: „Tukaj sem!" Nobenega ptiča ni imel tako rad, kakor škorca. Tudi sosedovega Tončeta je ta ptič zelo veselil. Zato je gozdarja rad pogosto obiskoval. Ko neki dan Tonček pride h gozdarju, ni ga bilo doma. Tonče željno pogleduje lepega ptiča, ki je po hiši sem ter tija skakal. „Ko bi bil ta ptič moj," pravi sam pri sebi, „to bi bilo kaj prijetno!" Urno stopi za krotkim škorcem, ujame ga in potlači v žep. Zdaj se misli, tiho pobrati in odnesti lepega ptiča. Pa mahoma stopi gozdar v hišo. Da bi mlademu dečku naredil veselje, pokliče po stari navadi: ,,Škorec! kje si?" In škorec v fantovem žepu prav krepko odgovori: „Tukaj sem!" Nič ni tako skrito, da bi kdaj ne bilo očito. XIV. 62. V o d a. Voda je ljudem, živalim in rastlinam potrebna. Iz oblakov pošilja Bog dobrodejni dež. Dež namaka zemljo, da morejo drevje, žito, cvetice in trava rasti. Deževnica se zbira pod zemlj6 in izvira v vrelcih (studencih). Studenci se stekajo v potoke in reke. Vse se izlivajo v jezero ali v morje. Voda zmrzne po zimi v led. Mesto dežja gre po zimi sneg. Vsa priroda je v beli obleki. Sneg in led je zmrzla voda. Spomladi, po letu in jeseni imamo zjutraj navadno roso. O mrazu rosa zmrzne v slano. Rosa je vsem rastlinam jako koristna, a slana jih mnogo zamori. Ako po letu delj časa ne dežuje, nastane suša. Po travnikih, polji in vrtih veno rastline. Kar se zbero črni oblaki na nebu, grmi in bliska se; dež se vlije, ploha (naliv) nastane. Dež čisti zrak in oživi rastline. O nevihti pada pa mnogokrat mesto dežja toča. Toča pobije kmetovalcu lepo žito in uniči vse poljske pridelke. Bog nas varuj toče! Brez vode ne morejo rasti rastline in ne živeti ni živali, ni ljudje. Potrebujemo jo za pijačo, kuho, pranje, umivanje in gašenje. Voda goni malin, žago in fužino. Ribič lovi v vodi ribe in rake. Velike vode nosijo ladije z različnim blagom v daljne kraje. Morje je neizmerno veliko jezero. Morska voda je slana. 63. Žaba in vol. Žaba vidi vola na travniku. Rada bi bila tudi tako velika. Napihuje torej svojo grbasto kožo in vpraša tovarišice: «Ali sem zdaj tako velika, kakor vol?» Tovarišice pa reko: «Nisi še ne!» Še bolj se napenja ter zopet vpraša: «Zdaj sem pa vender že jednaka velicemu volu?» Tovarišice ji zopet zanikajo. Žaba pa ne odjenja in se z vso močjo napenja, tako dolgo, da — poči. Napuh pripelje v nesrečo. 64. Mavrica. Biserna lestva se spenja v oblak, Spušča se onkraj na zemeljski tlak, Mavrica pisana, Božji prestol, Angelji hodijo gor in pa dol, Zlate kropilnice v rokah drže, Zemljo prežejno hlade in poje. Gori na stolu pa večni sedi, Kapljici vsaki on srečo deli: Pade na polje —rodi zelenjad, Kane na drevje — obilen da sad, Kaplja na njivi —da žito zlato, Kaplja na trti pa — vince sladko, Sreča se spušča na sleherno stvar, Kadar zaliva nebeški vrtnar. S. Gregorčič. 65. Pri potoku. Babica je sedela poletnega dnč s Tončkom, Jožkom in Nežico ob potoku. Otroci so si umivali nožice in gledali ribice, ki so švigale po vodi. kakor strele. Nad vodo so visele temnolistnate olševe veje. Otroci so lomili vejice, metali jih v vodo in gledali za njimi, kako jih voda dalje in dalje drvi. «Vej i ce morate metati daleč v vodo. Ako jih mečete blizu proda, zadržuje jih vsaka koreninica. Dolgo, dolgo bi trpelo, preden bi prišle k cilju,» učila je babica. «Kako pa potlej, babica, ko priplava vejica do jeza, ali bo mogla dalje ?» vprašal je Tonček. Jožek: «Ali ne veš, kako sem oni dan vrgel vejico ravno pred zatvornico; sukala in sukala se je, pa kar naglo je splavala po rakah na kolesa, in preden sem pritekel čnostran malina, plavala je uže proti reki.» «Kam pa potlej plava?» vpraša Nežica. «Od malina plava k mostu; od mosta čez jez k pivovarju, od tam pod skalo k strojarju, od strojarja plava dalje do velike reke,» odgovori babica. «In kam pa še potem plava?» vprašajo otroci. «Po reki plava daleč, daleč, dokler ne pride v morje.» «Kje pa je in kako je morje ?» «Oj, morje je široko, veliko. Stokrat delj je do njega, ko do mesta,» odgovori babica. «Kaj se tam zgodi z mojo vejico?» vpraša žalostno deklica. «Zibala se bo po valovih, kateri jo bodo vrgli na breg. Na bregu bo stal mlad deček, pobral bode vejico in si mislil: Od kod si pa ti priplavala? Kdo te je spustil po vodi? Gotovo je kje daleč sedela deklica ob vodi in te je ulomila in po vodi spustila. Deček ponese vejico dom<5v in jo usadi v zemljo. Iz vejice pa priraste lepo drevesce. Ptice bodo na njem prepevale, in drevesce se bode veselilo.* Tako je učila babica svoje vnuke. iz *Babice>. Uganki. a) Kdo se joka, kadar solnce sije? b) Luknjica pri luknjici, pa vender vodo drži; kaj je to? 66. Mladini. 1. 3. Zrl je mladenič Nagle valove, Ki so v potoku Prali bregove. Dolgo do morja Cesta jo čaka: Bistra se v dnevi, V noči pretaka. 2. 4. Biserna voda V solnci blišči se, V strugi pokoja Ne veseli se. Tebi mladenič ! Zlatega veka Doba hitreje V begu odteka. 5. Modro mi rabi Dneve mladosti, V njih ne pozabi Svojih dolžnosti. Fr. Krek. 67. Lisica in raca. Lisica vidi raco v ribniku in jo ogovori: «Račica, zakaj plavaš tako daleč od brega? ne vidim te dobro; hočem te nekaj povprašati, pojdi sem bliže!» Raca pa odgovori lisici: «0 lisica, ti si sama dovolj pametna in si veš svetovati; ti si previdna, moj svet ni nič vreden.» Zakaj je ostala raca daleč na vodi? XV. Zemlja in zrak. 68. Prvi rnajnik. Prvi majnik je bil prav lep pomladanski dan. Za rana so se zbrali otroci v šoli. Gospod učitelj so šli ž njimi na bližnji hrib. Vsi so bili polni radosti. Pot je peljal po ravnini čez polja in travnike. Tu je bilo vse v najlepšem cvetji. Kmalu so dospeli hribu do vznožja. Po senčnatem pobočji je bil pot prav prijeten na vrhunec. Dospevši na vrhunec hriba vzkliknejo otroci: «0j, kako krasno je tukaj!» Gospod učitelj stopijo med nje in jim pripovedujejo: «Krog in krog vidite ravnino z lepim poljem in zelenimi travniki. Za njimi so hribi in gore z gozdi obrasteni. Med gorami so lepe rodovitne doline. V dolinah se zbirajo vrelci (studenci), bistri potoki, deroče reke in globoka jezera. Pod nami je naša domača vas. Po ravnini vidite še druga sela, vasi in trge. V daljavi vidite veliko množico lepih in visokih poslopij mesta. Bele niti, ki vežejo vasi in trge, so ceste. Po cesti vidite voznike, ki prevažajo blago. Po polji kmetovalec obdeluje zemljo. Po zemlji tekajo, skačejo, hodijo in lazijo mnogovrstne živali. Pa tudi v zemlji nam je Bog ustvaril mnogo koristnih darov. Rudarji kopljejo iz zemlje rudo in premog. Iz rud tope kovine. Zidarji dobe iz zemlje kamenje in apno za zidanje, opekar in lončar pa ilovico. v ... Cemu? — Nad nami se razprostira neizmerno neto6. Zdaj sije solnce; po solnčnem zahodu pa se prikaže na nebu večernica in mnogo drugih svetlih zvezd. Iz vzhoda tam priplava bleda luna. Kako lep je božji svet.» Mnogo so jim še gospod učitelj pripovedovali. Radi bi bili še delj časa na hribu, a veter je od juga pripodil sive oblake. Kmalu so zakrili jasno nebo. Gospod učitelj vele: «Zdaj moramo odriniti proti domu, da nas nevihta ne ujame.» Težko so se ločili otroci od tega kraja, a ubogali so radi. Med potom proti domu je uže začelo grmeti in bliskati se. Vse je bilo tiho. Ptice in drage živali so se poskrile v varno zavetje. Komaj so prišli domčv, uže je nastal naliv. 69. Viharna noč. Viharna noč, strašna noč, Bog mi daj svojo pomoč! To bobni In rohni! Veter tuli čez peči. Čuden blesk, Blisk in tresk : Dušo groza spreleti. Vse moči narave se tepo, Da majo Zemljo in nebo. Angelj moj, Stoj z menoj, Varuj zlega me nocoj! 70. Veter. Veter sem veter, Naglo letim, Drevje podiram, Strašno bučim. Ceste pometam Z glave klobuke Mečem po tleh, Hodim ter piham Kakor star meh. Vrata zaprite, Listja, prahu, Deci narejam Dosti strahu. Okna in hram, Da ne pripiham V hišo še k vam. 71. Stržek. Ptiči so hoteli imeti kralja. Sklenili so, da tisti bode njihov kralj, ki zleti v največjo višavo. Vsi ptiči se vzdignejo. Tudi stržek je mislil, da ne sme zaostati. Ali ubožček je dobro vedel, da se v letanji ne more meriti z drugimi. Zato je poskusil z zvijačo priti do kraljeve časti. Stržek smukne pod letečega orla ter se mu skrije med perje. Orel ga še zapazil ni. Ptiči lete in lete više in više. S časom pa opeša drug za drugim. Na zadnje se še samo orel ziblje v zraku. Naposled tudi jame orel pešati. Zdaj mu stržek izleti izpod perja in se drzne z orlom meriti. Glej! orel res omahuje; stržek ga premaga in hoče biti kralj. Toda ptiči zvedo njegovo sleparstvo. Hoteli so ga ubiti in bi ga tudi bili, da se jim ni o pravem času zmuznil in skril v mišjo luknjo. V sramoto so mu dali ime kraljiček. Po Erjavci. 72. Kako visoko je nebo? Kako visoko je nebo, Ti kmalu hočem razložiti. Ko bi ko ptič se znal vzdignili In zletel k zvezdam v visočine, In vprašal tam nebeške sine: «Kako visoko je nebo?» Bi angelj rekel ti tako: cNe vem, to meni je neznano; Povprašaj dalje še nad mano. Morda tam ona zvezdica Povedati kaj več ti zna! Ni treba ravno ti hiteti, Sto tisoč milj ti je leteti. In ko bi prišel tija do nje, Bi djala zopet, da ne vč. In ko bi letel dalje še, Od zvezde tija do zvezdice, Nobeden bi ti ne povedal: Zaman natanko bi pozvedal: Kako visoko je nebo; To ve v nebesih Bog sam6!» 73. France Tonetu zastavlja uganke. France: «Kdo ugane naglo uganke le?» Tone: «Ta, ki gladko govoriti zna in ve.» Fr.: «Kdo žaluje le v obleki pisani ?» T.: »Listnato drevo je to jesenske dm'.» Fr.: «Kdo oči ima, pa sam ne vidi se?» T.: «To drevo je, ki iz popkov v perje gre.» Fr.: «Kdo še svoje hiše znotraj videl ni?» T.: «Ta je polž rogati, vedno v nji tiči.» Fr.: «Kaj močnejše, trje še od zemlje je?» T.: »To železo je, ki skoplje, rani vse.» Fr.: «Kaj je bolj od jekla močno in trdo?« T.: »Ogenj je, ki je stopi, stori mehk6.> Fr.: «Kaj od ognja je močnejšega?« T.: «Voda je močnejša, ki pogaša ga.» Fr.: «Kaj močnejše je, ko morja strašni val?» T.: »Sapa, ki vzdiguje kvišku ga od tžil.» Fr.: «Povej, zak&j li voda v breg ne gre?» T.: »Zato, ker doli iti lažje je.» Fr.: «Zakaj ne stavim zdaj uganke več?» T.: »Prav zato, ne veš nobene več!» 74. Bog. Z Bogom začni vsako delo, Da bo dober tek imelo; Z Bogom delo dokončaj, Imaš tu že sladki raj. 75. Stvarjenje. Iz začetka je Bog ustvaril neb<5 in zemljo. Zemlja je bila pusta in temna. Pokrivale so jo globoke vode. V šestih dneh je Bog vse tako lepo ustvaril. Prvi dan je ustvaril svetlobo, drugi dan nebo, tretji dan suho zemljo in zelišča, morje in vode, četrti dan solnce, mesec in zvezde, peti dan ptice pod nebom in ribe v vodi, šesti dan živino in vse, kar lazi in hodi; poslednjič pa človeka. Vse, kar je okoli mene in nad men<5j, spominja me Boga, vsemogočega stvarnika nebes in zemlje. Njega bodem vedno hvalil, ker nam je tako lepo stanovanje pripravil na zemlji. 76. Pastirji pri jaslicah. V sveti noči so bili pobožni pastirji pri svojih čredah na polji. Kar je stal pred njimi angelj v nebeški svetlobi, rekčč: «Ne bojte se, oznanujem vam veliko veselje! Noctij je prišel Kristus na svet. Pri Betlehemu dobite to dete, ki leži v jaslih povito v plenice.» Prikazalo se je še mnogo drugih angeljev, ki so peli: «Slava Bogu na višavi in mir ljudem, kateri so svete volje!» Pastirji so hitro šli in so poiskali dete Jezusa. V hlevci so našli rednika Jožefa, mater Marijo, in v jaslih so vgledali ljubeznivo dete Jezusa, kakor jim je bil angelj povedal. Prisrčno so se veselili, molili sveto dete in hvalili Boga. 77. Bog vse vidi. Jakec in Ančika sta bila sama doma. Jakec reče Ančiki: „Pojdi z menoj; poiščeva si kaj dobrega jesti!" Ančika: ,,Grem s teboj, če me pelješ v tak kraj, kjer naju nihče ne bo videl." Jakec: ,,Nu, le pojdiva v mlečnico, tam poliževa polno skledo smetane." Ančika: ,,Tam bi naju videl sosed, ki na dvorišči cepi drva." Jakec: „Pa pojdi z menoj v kuhinjo; v kuhinjski omari je poln lonec strdi, kruh si bodeva pomahala vanjo." Ancika: ,,Tam naju lehko vidi soseda, ki pri oknu sedi in prede." Jakec: ,,Pojdiva pa v klet jabolka jest; tam je taka tema, da naju nihče ne bo videl." Ančika: ,,O moj ljubi bratec! ali misliš, da naju tam nihče ne bo videl? Ali ne veš za tisto oko nad nami, katero zidov je prešine in tudi v temi dobro vidi?" Jakec: „Prav govoriš, ljuba sestra! Bog naju tudi tam vidi, kjer naju ne vidi človeško oko. Nikjer torej ne delajva hudega." Bog vse vidi, Bog vse ve, Greh se delati ne sme! 78. Spoznavanje Boga. Kdo je naučil ptičice peti? Kdo jih navadil brzo leteti? Kdo dal jelenu hitre noge, Da po planini kakor blisk gre? Kdo da vetrovom močno pihali? Kdo reče burji silno vihrati? Kdo tiho zimo nam pripelja? Kdo toplo leto zopet nam dft? Kdo reče vrelcem nežno šumeti? Hitrim potokom po bregih dreti? Kdo goni reke, vel'ke vode, Kdo jih izliva v strašno morje? Kdo daje solneu svetlo sijati? Kdo vkaže zvezdam milo igrati? Kdo je olepšal jasno nebo? Zemljo pogrnil kdo je tako? Kdo je neb6 nad nami okrožil? Hišico polžku kdo je naložil? Kdo je naučil pajeka presti? Pridne bučelice strdi nanesti? Kdo, dete mlado, te je ustvaril? Kdo ti teld in dušo podaril? Kdo ti da kruha, kdo ti da piti? Kdo ti da zdravja se veseliti? Vsegamogočni — blisk in grom daje, Da se nebo in zemlja zamaje; On, kteri bliske v rokah ima, Pa tudi zemlji dežka poda. Vse to je ustvaril Bog ljubeznjivi, Kteri vam oče je dobrotljivi; On naše duše k sebi bo vzel, Ko bode truplo v grobu pepčl. Čas. 79. Letni časi. «Da bi bila vedno zima!» reče Blažek. ko si je napravil sneženega moža. Oče pa reko: «Zapiši to željo v mojo listnico!» Zima mine. Pomlad je tu. Blažek gre s svojim očetom na vrt. Tam vidi najlepše pomladanske cvetice. Jako mu dopadejo. Oče pravijo: «Lepa je pomlad, a škoda da bode zopet prešla.» Blažek: «Da bi bila vedno pomlad!» Oče: «Zapiši to željo v mojo listnico!» Pomlad mine. Poletje nastane. Blažek gre s svojimi stariši vročega poletnega dne v bližnjo vas k svoji teti. Tam vidi zeleno polje in travnike polne različnih cvetic. Teta jim da rdečih črešenj, sladkih hrušek in drugega poletnega sadja. Domov grede pravijo oče: «Ni li res, da ima poletje tudi svoje veselje?» Blažek: «Da bi bilo vedno poletje!» Oče: «Zapiši to v mojo listnico!» Vroče poletje mine. Dnevi so krajši; jesen nastane. Oče vzemo vso družino v vinograd s seboj. Poletna vročina je uže prešla. Zrak je milejši in nebo vedro. Trte so polne grozdja. Veje sadnih dreves se šibe od premnozega sadja. To je bilo veselje za Blažka, ki je sadje najrajši jedel. Oče: «Lepi čas jesenski, kako kmalu bode minul! Uže zima trka na vrata.» Blažek: «0, da bi ne prišla zima, vedno naj bi bila jesen!» Oče potegnejo listnico iz žepa in vele: «Beri, kar je tukaj zapisano!« Blažek bere: «Da bi bila vedno zima!» Oče: «In tu na ti strani?» Blažek: «Da bi bila vedno pomlad!» Oče: «In kaj na ti strani?» Blažek: «Da bi bilo vedno poletje!» Oče: «Poznaš li ta rokopis?» Blažek: «Da, to sem jaz pisal!» Oče: «Po zimi si želiš, da bi bila vedno zima, spomladi si želiš vedno pomlad, po letu pa leto in zdaj praviš, da bi vedno ostala jesen. Pomisli malo, kaj sledi iz tega?» Blažek: «Vsi letni časi so lepi. Vsak ima svoje darove in veselje.» 80. Štirji letni časi. Pomladni čas, pomladni čas, Kako mi ti dopadaš: Potoček bistri v tek šumlja Rosi cvetice majnika. Pomladni čas, pomladni čas, Kako mi ti dopadaš! Poletni čas, poletni čas, Kako mi ti dopadaš: Rumeno klasje ziblje se In drevje sadja polno je. Poletni čas, poletni čas, Kako mi ti dopadaš! Jesenski čas, jesenski čas, Kako mi ti dopadaš: Blišči mi gozd se pisani In daleč pika, pok! doni. Jesenski čas, jesenski čas, Kako mi ti dopadaš! O zimski čas, o zimski čas, Kako mi ti dopadaš: Po ledu in po snegu gre Nam Božič sim, juhe, juhe! O zimski čas, o zimski čas, Kako mi ti dopadaš! 81. Vošilo o novem letu. ž-v/te/ /Hcicmc ae vje^/tšf i>ae /o iZa/fva^ssf-em. '^iTtp? dede v ■n&/i>e/m /e/u t&t/lavfe, it&d&v&^-n&a/ vdep/Zj eeatM na a^atc on. na /e/e^M. ' fflač ■MM&^O Je/, J /evn ič^itede/c/t. deda? ■ ///fAs/n. 82. Jutro. Stvari se iz teme prikazujejo. Neb6 se žari. Žar oznanuje solnčni prihod. Mesec in zvezde obledevajo. Gore se zlate. Solnce se prikaže. Jutro je. Rosa se lesketa. Bučelice in metulji veselo letajo od cveta do cveta. Pličice prepevajo hvalo Bogu. Ljudje vstajajo in zahvaljujejo Stvarnika za veselo novo jutro. Vse gre na delo. Vesel in zdrav sem zbudil se, Zahvalim Te, o Bog! za to; Ti vodi tudi danes me, Da trud in delo izdalo bo! Pomagaj mi, da vbogam rad In Tebi služim vsakikrat. 83. Večer. Solnce zahaja. Nebo se žari. Lahke meglice se vzdigujejo v dolini. Hladen veter pihlja. Pličice umolknejo. Popotnik hiti. Kmet zapušča polje. Pastir žene čredo domov. Mati pripravljajo večerjo. Večerni zvon se glasf z zvonika. Ljudje molijo večerno molitev. Večernica in druge zvezde se prikažejo. Vse se poda k počitku. Zahvalim Te za dobro vse, Kar danes si, o Bog, mi dal; Odpusti, če sem žalil Te, Pregrešek vsak mi zlo je žal. Varuj nocoj me tudi še In blagoslovi moje vse! Uganke. a) Kdo vedno kaže, a sam nič ne zna? b) Kateri mesec je najkrajši? c) Nikdar ni bilo. nikdar ne bo, pa vender je: kaj je to? XVIII. 84. Domovina. Kraj, kjer stoji hiša očetova, je naš rojst-veni kraj. Tu nam je tekla zibelka. Tu smo trgali prve rožice in lovili prve metulje. Vsak griček, vsaka dolinica, stezica in vodica nam je dobro znana. Nikjer ni tako lepo, kakor v rojst-venem kraji. Se ptičica pozna svoje gnezdo, kako bi človek ne ljubil svojega rojstvenega kraja! Ptice, ki nas jeseni zapuste, pridejo zopet spomladi nazaj. Tudi človeka vleče domoljubje iz tujine v domač kraj. Dežela, v kateri je naš rojstveni kraj, je naša materina dežela ali domovina. Naša širja domovina je mogočna Avstrija; tu živi mnogo različnih narodov. Kateri je tvoj rojstveni kraj? Katera je tvoja domovina? 85. Otrokovo domoljubje. 1. 2. 0 moj preljubi dragi dom, Vse posvetim ti, kar imam: Za te srce gori, Roke, glav6, srce; Jaz tebe zvesto ljubil bom Otrok sem še in kar ti dam, Vse svoje žive dni. Darilce malo je. 3. Gotovo več bi dal ti rad, Pa majhen sem sed&j In še preslab in še premlad. Da bi veljal ti kaj. Fr. Končan. 86. Cesarjevič Rudolf. Mlad gospod v lovski obleki zagleda v gozdu staro ženico z dvema kozama. Lovec: «Bog vas sprimi, mamica! kako sevam godi ?» Ženica: «Tako mlad gospod in vender ste z men6j tako prijazni. Težko se preživim, a hvala Bogu, da sem zdrava. Te kozi me redita.» Lovec: «Lepi sta! rad bi kupil jedno.» Ženica: «Ne morem nobene prodati.» Lovec: «Ako pa dobro plačam?» Ženica: «Tudi za dobro plačilo bi mogla le starejšo kozo dati.» Lovec: «Jaz bi pa ravno mlajšo rad imel.» Ženica: «To ne gre. Vsak dan mi daje po sedem maseljcev mleka. Starejša je tudi dobra; za štiri goldinarje vam jo dam.» Lovec: «Rajši vam dam šest goldinarjev in vzamem mlajšo.» Ženica: «Veliko denarja je to! Gospod, gotovo niste mesar, vem, da se ji bode pri vas dobro godilo; pa jo vzemite!» Lovec: «Tu imate desetak, torej dobim štiri goldinarje nazaj.» Ženica: «Gospod, kje premorem toliko denarja !» Lovec: «To je neprijetno. Veste kaj? Obdržite vseh deset goldinarjev. Črez teden pridem po kozo in te štiri goldinarje vam pustim za krmo.» To rekši odide mladi lovec. Ženici ta kupčija ne da miru. Desetak jo na vesti peče; zato misli kupčijo razdreti. Vsak dan žene kozi na tisto mesto, — lovca pa le ni, akoravno je že preteklo osem dni. Deveti dan pa pride vaški župan in ji reče: «Cesarska visokčst cesarjevič Rudolf mi veli poročati, da vam ni treba skrbi imeti za desetak, in kozo si tudi obdržite.» Zdaj še le ženica spozna lovca; od veselja se joče in pravi: «Kaj, cesarjevič, pa tako priprost in prijazen; tega ne bi verjela!» 87. Kadar pridejo voj&ki. B6ben b(5bna : h&m, brbam ! Zdaj vojaki gremo k vam! Konj po cesti peketa, Voz rop6če in drdrči. Trdmba poje: tarara! «Mesto vaše smo izbr&li, Da bi tukaj nočevali: Mf peš&ki S telečaki; Konjeniki In topniki; Vozataji Tn stražšji; Zemljerovi, Konjekovi; Strelci ml&di Golobr&di; Vsi pisk&či. Ropotači!» Spredaj silni častniki. Vojevode, vrstniki Konje gl&dke jahajo Z golo s&bljo mahajo. S&blja v solnci se lesk&če, Kdnjič prha in rezg&če. Boben bribna : bam. brb&m ! Dobrih postelj dajte nam. Tr6mba poje: tarar&! Vina, kruha in mesa, S6na, sl&me in zobi Treba nam se tudi zdi! Bčben b6bna : bam, brbam ! Jutri pojdem kam drugam! Cesar plača tu in tam. Fr. Levstik. 88. Cesarska pesem. Bog ohrani. Bog obvari Nam Cesarja, Avstrijo! Modro da nam gospodari S svete vere pomočjč! Branimo Mu krono dedno Zoper vse sovražnike: S Habsburškim bo tronom vedno Sreča trdna Avstrije! Za dolžnost in za pravico Vsak pošteno, zvesto stoj; Če bo treba, pa desnico S srčnim upom dvigni v boj! Naša vojska iz viharja Prišla še brez slave ni: Vse za dom in za Cesarja, Za Cesarja blago, kri. In s Cesarjem zaročnica Jedne misli in krvi, Vlada milo Cesarica Polna dušne žlahtnosti. Kar se more v srečo šteti, Večni Bog naj podeli: Franc Jožefu, Lizabeti, Celi hiši Habsburški! Slovnica. 1. vaja. Mizar je rokodelec. Deklica je pridna. Dete prosi. — Kos je ptič. Lisica je rjava. Tele muka. — Nož je orodje. Sekira je ostra. Solnce sije. Kdo te je ustvaril ? Ubogaj stariše! Kar mislimo, lehko povemo ali zapišemo. Misel z govorom razo deta je stavek (stav). Stavek tudi lehko zapišemo. Konec stavka stavimo piko (.), vprašaj (?), klicaj (!). V daljših stavkih se stavi tudi vejica (,), podpičje (;), dvopičje (:). Pika, vprašaj, klicaj, vejica, podpičje in dvopičje so ločila. 1. naloga. Prepišite vse stavke 1. vaje. 2. naloga. Prepišite iz 6. berila (Vid) 8 stavkov, kateri imajo na konci piko! 3. naloga. Prepišite iz 17. berila 8 stavkov, kateri imajo na konci vpraš&j! 4. naloga. Prepišite iz 79. berila 6 stavkov, kateri imajo na konci klicaj! 5. naloga. Prepišite iz 6. berila (Tip) 6 kratkih stavkov! 6. naloga. Prepišite iz 1. berila 4 daljše stavke! Kdaj se stavi pika, vprašaj, klicaj'? 3. vaja. 1 1 2 1 2 3 1 2 S Slušaj! Učitelj govore. Otroci so mirni. Milica zna lepo i 1 2345 1 2 3 45 plesti. Koliko prstov je na roki? Bog je ustvaril nebo in 6 zemljo. V stavku je po jedna, dve, tri, štiri ali še več besed. 7. naloga. Prepišite iz 6. berila (Vonj) prvih 8 stavkov in na konci vsacega stavka naznanite s številko, koliko besed ima ! [Boža diši. (2).....] 3. vaja. Kar džnes lahko storiš, ne odlašaj na jutri! 1 12 12 121123112 Kar da-nes lah-ko sto-riš, ne od-la-šaj na ju-lri! Kadar kako besedo izgovorimo, zinemo po jedenkrat, dvakrat, trikrat ali večkrat. Deli besed SO zlogi. Besede so jednozložne, dvozložne ali mnogozložne. 4. vaja. K.a.r d.a|n.e.s l.a.h|k.o s. t.. o|r . i. š, n.e o.d|l.a|š.a.j n.a j.u.t|r.i! Deli zlogov so glasniki. Kadar govorimo, slišimo glasnike. Črke so znamenja glasnikov. Glasniki so ti: a, b, C, č, d, e, f, g, h, i, j, k, 1, m, n, o, p, r, s, š, t, u, v, z, ž (abeceda). 8 naloga. Naznanite s številko, koliko črk ima vsaka teh besed: mlad, še, vi, da, nas, vrt, prt, rž, čast, kost, zvon, glas, čvrst, dlan, vrba, verižica. Kdor stariše ljwb« »n rad j«'h ima, uie tMkaj na svetM Bog srečo mit M. Glasniki: a, e, i, o, u so samoglasniki. Vsi drugi glasniki so soglasniki. 9. naloga. Zapišile iz abecede vse soglasnike! 10. naloga. Prepišite prvi odstavek 1. berila in podčrtajte v vsaki besedi samoglasnike! 11. naloga. Postavite v sledeče besede primerne samoglasnike: n — ž, m — ž, m — š, g — d, k — nj, p — s, v — 1, pl—g. hr—b, dl — n, pr — g, pr — h, tr—, m—st, k — st, š — st, č — st, p—st, zr — k, kr — ž. 12. naloga. Postavite v sledeče besede primerne soglasnike: Mla—o jag — e, le — o. be — o, gre —a ma — erjo ve — e — o; ska — e s par — elj — i dro--i i— —o tra — i —e vr—i. 6. vaja. (Smert) smrt, (vert) vrt, (berv) brv, (terd) trd, (terg) trg, (terta) trta, (serce) srce, (mertev) mrtev, (verba) vrba, (vertati) vrtati, (tergati) trgati, (povertnina) povrtnina. Kadar za poluglasnim e sledi r z drugim soglas-nikom, izpušča se e; takrat ima r veljavo samoglasniko vo. 13. naloga. Prepišite besede 6. vaje brez zamolklega e! 14. naloga. Poiščite iz 27. berila vse besede, v katerih ima r veljavo samoglasnikovo! 15. naloga. V 8. berilu ima r v petih besedah veljavo samoglasnikovo; prepišite te besede! Rod, pela, zemlja, gora, okno, zora, oče, — list, hči, zrak, voz, solnce, sreča, vihar, peš&k, tesar nazaj, — kmet, brat, nič, trop, obraz. Samoglasniki se dolgo ali kratko izgovarjajo. Na dolge samoglasnike devamo v pisavi strešico ("), ostrivec (') — na kratke pa krativec ('). 16. naloga. Prepišite iz 87. berila 15 besed, katere imajo ostrivec! 17. naloga. Prepišite iz 87. berila 5 besed s krativcem in 5 besed s strešico! S. vaja. Vi | jo | U | ca le | po d«|š«. Ov \ ca nam da | je vol | no. Hrwš | ka je slad | ka. Ko | nja pe | ije | ta voz s po | lja. V vsakem zlogu je jeden samoglasnik. Kolikor ima beseda samoglasnikov, toliko ima zlogov. Večzložne besede se v pisanji dele tako, kakor v govoru. Jednozložne besede se ne dele. Ob nj.) 18. naloga. Prepišite iz 2. berila prve 4 stavke, podčrtajte samoglasnike in delite besede v zloge! (Ho|di v....) 19. naloga. Razdelite sledeče besede v zloge: jama, ulice, učiti, umeti, umemo, komar, žito, plevica, otava, senica (ja-ma). 20. naloga. Razdelite v zloge: solza, služba, izba, deklica, travnik, angelj, ribnik, ravnina, lonč&r, zvezda (sol-za, ...) 21. naloga. Razdelite v zloge: olje, mravlja, zelje, kamenje, korenjak, ranjen, ženjica, test6, pustiti, rasti, bister. 6 22. naloga. Prepišite iz 3. berila 20 jednozložnih besed! 23. naloga. Prepišite iz 3. berila 15 dvozložnih besed in razdelite jih v zloge! 24. naloga. Prepišite iz 3. berila 10 trizložnih besed in razdelile jih v zloge! 25. naloga. V 3. berilu so 4 čveterozložne besede; izpišite in razdelite jih v zloge! 26. naloga. V 21. berilu je 6 besed, v katerih se nahaja nj in 3 besede, v katerih se nahaja lj; katere so ? 9. vaja. Deček, deklica, dete — vol, krava, tele, — hrast, lipa, zelje, — stol, miza, okno. Vsaka oseba, vsaka reč ima svoje ime. Beseda, ki pomenja osebo ali reč, je samostalnik. 27. naloga. Izpišite iz 1. berila vse besede, ki pomenijo osebo! 28. naloga. Izpišite iz 10. berila 12 samostalnikov, ki pomenijo reč! 29. naloga. Prepišite iz 6. berila (Sluh) prvi odstavek in podčrtajte samostalnike. 30. naloga. Kateri so deli hiše? (21. ber.) 31. naloga. Naštejte šolske priprave! (po velikosti.) 32. naloga. Naštejte dele glave! (sprednje — zadnje.) 33. naloga. Naštejte jedi in pijače! (11. berilo; mesne — rastlinske.) 34. naloga. Kateri rokodelci delajo za našo obleko, kateri za naše stanovanje, kateri za našo hrano ? (38. ber.) 35. naloga. Katera orodja služijo krojaču (mizarju, kov&ču, črevlj&rju) ? 36. naloga. Kateri rokodelci potrebujejo pri svojem delu vode? 37. naloga. Imenujte več čveteronožnih poljskih in gozdnih živalij 1 (56. ber.) 38. naloga. Naštejte čveteronožne domače živali po velikosti (z največjo počenši)! 39. naloga. Naštejte sadna drevesa! 40. naloga. Kaj raste na obdelanem polji? (49. berilo.) 41. naloga. Katera zelenjad raste na vrtu? (44. berilo.) 42. naloga. Katera so gozdna drevesa? (56. berilo.) 10. vaja. Matija, Ana, Triglav, Krim, Ljubljana, Tržič, Šiška, Sava, Soča, Kranjsko, Štajersko. Imena oseb, gora, mest, trgov, vasij, voda, dežel so lastna imena. Pišemo jih vselej z veliko začetno črko. Veliko začetno črko pišemo tudi za piko, klicajem in vprašajem. 43. naloga. Napišite iz 17. berila vsa krstna imena! 44. naloga. Napišite 8moških in 8 ženskih krstnih imen! 45. naloga. Napišite 10 priimkov svojih součeneev! 46. naloga. Napišite imena sosednih vasij (potokov, hribov)! 47. naloga. Odgovorite tem vprašanjem: Katera sta bila prva človeka? Kje se je rodil Jezus? Kje je Janez krstil Jezusa? Na kateri gori je bil Jezus križan? Katera je naša domača dežela? Kako se imenuje naš cesar in kako cesarica? Kateri so deli sveta? 48. naloga. Postavite v sledečih stavkih primerna ločila in, kjer je treba, veliko začetno črko: Spodobno se obnašaj -— govori resnico — mar li verjamemo lažniku — nikdo ga ne spoštuje — sveta peter in pavel sta bila aposteljna Jezusova — papež stanuje v rimu — ljubi boga nad vse — 11. vaja. (Tisti) otrok, kroj&č, ptič, hrast, kamen, stol; — (tista) sestra, dekla, ovca, jelka, zemlja, hiša, miza, čast; — (tisto) dete, jagnje, pros6, železo, okno, oko, kladivo, zdravje, veselje. 6* Pri samostalnikih razločujemo trojen spol: moški, ženski in srednji. Moškega spola je samostalnik, če se mu prilega beseda tisti (on), ženskega, če se mu prilega beseda tista (ona), srednjega, če se mu prilega beseda tisto (ono). 49. naloga. Prepišite iz 11. berila 12 samostalnikov moškega spola! 50. naloga. Prepišite iz 11. berila 12 samostalnikov ženskega spola! 51. naloga. Prepišite iz 11. berila 12 samostalnikov srednjega spola! 52. naloga. Napišite moške in potem ženske osebe v družini! (26. berilo. Moške osebe v družini so: .... ) 53. naloga. Napišite ljudi po človeški dobi moške in potem ženske! (Moškega spola so: starček, . . . .) 54. naloga. Napišite imena rečij, katere vidite zunaj cerkve in v cerkvi po spolu! (Moškega spola so: zvonik, . . . .) 55. naloga. Napišite domače živali in razvrstite jih po spolu ! 56. naloga. Napišite 8 rečij, ki se kopljejo iz zemlje in pri vsaki besedi naznanile s črkami (m., ž., sr.), katerega spola je! 13. vaja. Kovač je rokodelec. Vijolica je cvetica. Dleto je orodje. Kov&ča sta rokodelca. Vijolici sta cvetici. Dleti sta orodji. Kov&či so rokodelci. Vijolice so cvetice. Dleta so orodja. Če govorimo o jedni osebi ali reči, stoji samostalnik v jednini. Ce govorimo o dveh osebah ali rečeh, stoji samostalnik v dvojini. Če govorimo o mnogih osebah ali rečeh, stoji samostalnik v množini. Samostalnik ima trojno število: jednino, dvojino, množino. Število moški spol ženski spol srednji spol jednina končnica soglasnik —a (ali soglasnik) -o (e) dvojina —a —i —i množina —i -e(i) —a 57. naloga. Napišite te samostalnike v vseh treh številih: zdravnik, učitelj, prst, stol, konj! (Jednina:.. ..) 58. naloga. Napišite te samostalnike v vseh treh številih : učenka, perica, družina, živ&l, klop! 59. naloga. Napišite te samostalnike v vseh treh številih: srce, pisalo, jabolko, gnjezdo, ko!6! 60. naloga. Izpišite iz 6. berila (Sluh) 2 moška, 2 ženska in 2 srednja samostalnika v vseh številih! 61. naloga. Izpišite iz 38. berila vse samostalnike, kateri stoje v množini! 62. naloga. Postavite iz 40. berila (7.) vse samostalnike v dvojino in polem v množino! 63. naloga. Napišite te samostalnike v dvojini: riba, muha, miza, goba, knjiga, podoba, glava, roka, noga, srajca, suknja, kapa, izba, skleda, ura! (Dvojina: . . . .) 74. naloga. Napišite samostalnike iz 63. naloge v množini! 65. naloga. Napišite te samostalnike v dvojini: okno, pero, koleno, jagnje, jabolko, leto, lice, kopito, drevo! (Dvojina: okni, . ... ) 66. naloga. Napišite samostalnike iz 65. naloge v množini! 13. vaja. Kakšen je konj? Konj je rjav. Zvon je glasan. Grozd je sladak. Kamen je trd. Zvonik je visok. Travnik je širok. Krajcar je okrogel. Čegav je voz? Voz je sosedov. Nož je bratov. Beseda, ki pove, kakšna ali čegava je oseba ali reč, je pridevnik. 67. naloga. Prepišite iz 6. berila (Vid) prvi oddelek in podčrtajte pridevnike! 68. naloga. Prepišite iz 6. berila (Tip) vse pridevnike (16)! 69. naloga. Prepišite iz 40. berila (1.) vse pridevnike! 14. vaja. Vrt je dolg. Njiva je dolga. Polje je dolgo, (dolg, dolga, dolgo.) Pridevnik se ujema s samostalnikom v spolu. 70. naloga. Postavite mesto črtic primerne končnice: Zid je bel. Peča je bel- Jajce je bel- Vol je velik. Peč je velik- Poslopje je velik-. Steber je okrogel. Buča je okrogl-Ok6 je okrogl- Učenec je priden. Sestra je pridn- Dete je pridn—. 71. naloga. Prepišite iz 6. berila (Ukus) vse pridevnike! (grenak, grenka, grenko; . . . . ) 72. naloga. Domače živali: — je lep. — je laskava. — je zvest. — je živahno. — je krotka. — je močan. — je koristna. — je sladkosnedna. — je buden. 73. naloga. Jajce (je belo). Kavka, črešnja, cekin, medved, potočnica, osel. Povejte od teh rečij, kakšne so po barvi! 74. naloga. Vol je velik. Miš je —. Gora je visoka. Grič je —. Travnik je širok. Cesta je —. Vrv je dolga. Nit je —. Oreh je trd. Jabolko je —. Veter je mrzel. Izba je —. Ravnilo je oglato. Kozarec je —. Smreka je ravna. Veja je —. Lopata je topa. Dleto je —. 75. naloga. Postavite mesto črtic primerne končnice: Vino je rdeč-. Žito je rmen-: Polje je zelen-. Mleko je bel-Platno je močn—. Rešeto je lesen-. Čelo je visokih. vaja. Jednina. Vrt je dolg. — Njiva je dolga. — Ravnilo je dolgo. Dvojina. Vrta sta dolga. — Njivi sta dolgi. — Ravnili sta dolgi. Množina. Vrti so dolgi. — Njive so dolge. — Ravnila so dolga. Pridevnik se ujema s samostalnikom v številu. Število moški spol ženski spol srednji spol jednina -- —a -o (e) dvojina —a —i —i množina —i —e —a 76. naloga. Postavite stavke 13. vaje v dvojino in potem v množino! 77. naloga. Postavite stavke iz 70. naloge v dvojino in potem v množino! 78. naloga. Postavite stavke iz 72. naloge v dvojino in potem v množino! 79. naloga. Postavite stavke, ki ste jih dobili v 73. nalogi, v dvojino in množino! 80. naloga. Storite to tudi s stavki v 74. nalogi! V šoli se učim: pisati, računiti, risati, brati, misliti, peti, telovaditi. Te besede naznanjajo, kaj delamo. Beseda, ki naznanja, kaj oseba ali reč dela, je glagol. 81. naloga. Kaj more delati vrtnar? (44. berilo. Vrtnar more saditi.....) 82. naloga. Kaj moremo s svojimi čuti delati? 83. naloga. Kaj otrok ne sme v šoli delati? 84. naloga. Prepišite iz 6. berila (Sluh) prvi odstavek in podčrtajte glagole! 85. naloga. Prepišite 40.berilo (7.) in podčrtajte glagole! 86. naloga. Zapišite, kaj se uči učenec, kaj deklica, kaj konj! (Učenec se uči pisati, . ... ) 17. vaja. Nekega dne so bili oče, mati in Janko pred hišo. Oče rek6 Janku: Danes vas hočem peljati k novemu malinu. Jaz pokličem Jožeta; ti poiščeš Toneta; on naj pa pokliče še Milico; tudi ona naj gre z nami. Midva z materjo se še oble-čeva, vidva s Tonetom vzameta klobuka, ona naj se tudi pripravita. Mi trije smo sicer uže videli malin, ali oni trije še niso bili tam; vi vsi morate videti, kako se melje žito. Glagol mnogokrat vežemo z besedami: Oseba j ednina dvojina množina 1. jaz midva (midve) mi (me) 2. ti vidva (vedve) vi (ve) 3. on (ona, ono) ona (one) oni (one) Te besede stoje namesto imen, so osebni zaimki. 87. naloga. Prepišite 17. vajo in podčrtajte osebne zaimke! 18. vaja. Jaz sem mlad. Ti si velik. On je močžtn. — Midva sva bolna. (Medve sva bolni.) Vidva sta zdrava. (Vedve sta zdravi.) Ona sta majhna. (One sta majhni.) — Mi smo učenci. Vi ste mladeniči. Oni so otroci. — Otroci morajo ubogljivi biti. Biti (sem) je pomožni glagol. 88. naloga. Izpišite v 18. vaji iz vsacega stavka glagol biti! 19. vaja. Spregatev glagola: biti. (Me jednina dvojina množina Sedanji čas 1. sem sva smo 2. si sta ste 3. je sta so Pretekli eas 1. bil (a, o) sem bila (i) sva bili (e, a) smo 2. bil (a, o) si bila (i) sta bili (e, a) ste 3. bil (a, o) je bila (i) sta bili (e, a) so Prihodnji eas 1. bodem (bom) bodeva bodemo 2. bodeš bodeta bodete 3. bode bodeta bodo Kadar pripovedujemo, kaj je sedaj ali kaj se sedaj godi, stavimo glagol v sedanji čas. Kadar pripovedujemo, kaj je uže bilo ali kaj se je godilo, stavimo glagol v pretekli čas. Kadar pripovedujemo, kaj šele bode ali kaj se bode šele godilo, stavimo glagol v prihodnji čas. 89. naloga. Napišite te stavke v vseh treh časih: Jaz sem pek&r. Ti si zidar. On je mizar. (Sedanji čas: Jaz sem pekar, . . . ) 90. naloga. Napišite te stavke v vseh treh časih: Midva sva zdrava. Vidva sta bolna. Ona sta močna! 91. naloga. Napišite v vseh treh časih: Medve sva gospodinji. Vedve sta kuharici. One sta šivilji! 92. naloga. Napišite v vseh treh časih: Mi smo redni. Vi ste pokorni. Oni so pazni. 93. naloga. Napišite iz 6. berila (Vid) prvi oddelek v preteklem času! 94. naloga. Napišite iz 6. berila (Vid) prvi oddelek v prihodnjem času! 95. naloga. Napišite iz 6. berila (Ukus) prvi oddelek v preteklem in prihodnjem času! 96. naloga. Napišite iz 6. berila (Tip) prvi oddelek v preteklem in prihodnjem času! SO. vaja. Spregatev glagola: delati. Osetie jednina dvojina množina Sedanji čas 1. delam delava delamo 2. delaš delata delate 3. dela delata delajo Pretekli e a s 1. delal (la, lo) sem delala (li) sva delali (le, la) smo 2. delal (la, lo) si delala (li) sta delali (le, la) ste 3. delal (la, lo) je delala (li) sta delali (le, la) so Prihodnji čas 1. delal(la,lo)bodem delala(li)bodeva delali(le,la)bodemo 2. delal (la, lo)bodeš delala (li)bodeta delali (le, la)bodete 3. delal (la,lo)bode delala(li)bodeta delali (le, la) bodo Pretekli in prihodnji čas se izobrazuje s pomož--nim glagolom biti. 97. naloga. Spregajte glagol račun iti v sedanjem času po vseh osebah jednine, dvojine in množine! (Računim,....) 98. naloga. Spregajte glagol računiti ravno tako v preteklem času! (Računil sem, . . . .) 99. naloga. Spregajte ga v prihodnjem času! (Računil bodem.) 100. naloga. Napišite o 10 rokodelcih, kaj vsak dela! (Malinar melje, . . . . ) 101. naloga. Napišite o nastopnih stanovih, kaj delajo sedaj: duhovnik, učitelj, kmet, pisar, zdravnik, trgovec, vojčtk, mornar, voznik, pastir. 102. naloga. Napišite stavke iz 101. naloge v dvojini! 103. naloga. Napišite stavke iz 101. naloge v množini! 104. naloga. Napišite o stanovih v 101. nalogi imenovanih, kaj so delali! 105. naloga. Napišite stavke iz 104. naloge v dvojini! 106. naloga. Napišite te stavke v množini! 107. naloga. Napišite o stanovih v 101. nalogi imenovanih, kaj bodo delali! 108. naloga. Napišite stavke iz 107. naloge v dvojini! 109. naloga. Napišite te stavke v množini! 110. n a 1 o g a. Napišite v dvojini in množini: J e d n i n a: Sestra prede. Dekla pometa. Riba plava. Ptica poje. (Dvojina: . . . . ) 111. naloga. Napišite stavke iz 110. naloge v jednini, dvojini in množini preteklega časa! (Jednina: Sestra je predla . . . . ) 112. naloga. Napišite te stavke v prihodnjem času! (Jednina: Sestra bode predla . . . .) 113. naloga. Napišite v dvojini in množini: Jednina-' Žrebe skače. Kol(5 se vrti. Drevo cvete. Oblačilo greje. (Dvojina: . . . . ) 114. naloga. Napišite stavke iz 113. naloge v jednini, dvojini in množini preteklega časa! (Jednina: Žrebe je skakalo . . . . ) 115. naloga. Napišite te stavke v prihodnjem času! (Jednina: Žrebe bode skakalo . . . .) 116. naloga. Postavite 40. berilo (7.) v dvojino in množino! 117. naloga. Postavite 40. berilo (7.) v jednino preteklega časa! 118. naloga. Postavite 40. berilo (7.) v dvojino preteklega časa! 119. naloga. Postavite 40. berilo (7.) v množino preteklega časa! 120. naloga. Postavite te stavke v jednino prihodnjega časa! 121. naloga. Postavite te stavke v dvojino prihodnjega časa! 122. naloga. Postavite te stavke v množino prihodnjega časa! 123. naloga. Postavite iz 6. berila (Sluh) prvih 6 stavkov v dvojino in množino! 124. naloga. Postavite iz 6. berila (Sluh) prve 4 stavke v jednino, dvojino in množino preteklega časa! (Jednina: Mati so govorili . . . . ) 125. naloga. Postavite te stavke istotako v prihodnji čas! (Jednina: Mati bodo govorili . . . .) 126. naloga. Postavite iz 65. berila prvi odstavek v sedanji čas! 127. naloga. Berite 45. berilo tako, kakor bi se uže bilo zgodilo! (ustno.) 128. naloga. Berite 45. berilo tako, da vi o bučelici pripovedujete! (ustno: Bučelica stanuje . . . .) 129. naloga. Berite 58. berilo tako, kakor bi vi o medvedu pripovedovali! (ustno.) 130. naloga. Berite 58. berilo tako, kakor bi vam medved iz prejšnjih časov pripovedoval! (ustno). 131. naloga. Berite 36. berilo tako, da vi o Cenetu to pripovedujete! (ustno.) 132. naloga. Berite 36. berilo tako, kakor bi deček sedaj našel gnezdo! (ustno.) 133. naloga. Berite (spišite) 22 berilo tako, kakor bi se bilo dejanje pred letom zgodilo! 134. naloga. Berite 33. berilo tako, kakor bi se bilo vlani zgodilo! (ustno.) 135. naloga. Spišite iz 29. berila predzadnji odstavek v sedanjem času! 136. naloga. Spišite 82. berilo tako, da je jutro uže preteklo! 137. naloga. Spišite 82. berilo tako, da jutro šele pride! 138. naloga. Spišite 83. berilo tako, da je večer uže pretekel! 139. naloga. Spišite 83. ber. tako, da večer šele pride! 140. naloga. Napišite 8 stavkov, v katerih pripovedujete, kaj se je spomladi godilo! (Sneg je kopnel . . . .) 141. naloga. Napišite 8 stavkov, v katerih pripovedujete, kaj se bo po zimi godilo! (Dan se bode krajšal . . . .) 142. naloga. Napišite 8 stavkov, v katerih pripovedujete, kaj se sedaj (po letu) godi! (Solnce pripeka . . . .) 143. naloga. Kako bodete pisali stavke iz 140. naloge, ako je sedaj pomlad? 144. naloga. Kako bodete pisali stavke iz 141. naloge, ako je zima uže minula? 145. naloga. Kako bodete pisali stavke iz 142. naloge, ako poletje šele pride? 31. vaja. Šola je poslopje. Učitelj vprašajo. Mi odgovarjamo. Knjige so snažne. Gorica je mesto. Konja bodeta vozila. Hruška je sladka. Drevo je zelenelo. O katerih osebah ali rečeh v teh stavkih govorimo? Oseba ali reč, o kateri v stavku govorimo, je subjekt (osebek). Subjekt odgovarja na vprašanje kdo? ali kaj? 146. naloga. Prepišite 21. vajo in podčrtajte v vsakem stavku subjekt! 147-naloga. Prepišite 18. vajo in podčrtajte v vsakem stavku subjekt.! 148. naloga. Odgovorite tem vprašanjem in v vsakem stavku podčrtajte subjekt.: (iz 17. berila.) Kdo naredi' platno? Kdo seje lan? Kdo populi lan? Kdo ga posuši? Kdo sprede predivo? Kdo beli platno? 149. naloga. (22. berilo.) Odgovorite tem vprašanjem in podčrtajte v vsakem stavku subjekt: Tašica. Kdo prileti? Kdo odpre? Kdo pobira? Kaj pada (z mize)? Kdo ima rad? Kaj mine? Kdo odpre? Kdo odleti? Kdo prepeva? Kaj se vrne? Kdo se tudi vrne? Kdo je vesel? Kdo je domač? Kdo hoče povedati? 33. vaja. Kaj je kov&č? Kovač je rokodelec. Kakšen je kovač? Kovač je močan. Kaj dela kovač? Kovač kuje. — Pes je živ&l. On je zvest. On laje. — Drev6 je rastlina. Visoko je. Cvete. — Učenci smo. Smo ubogljivi. Pišemo. Beseda, katera o subjektu pove, kaj je, kakšen je ali kaj dela, je predikat (dopovedek). Subjekt se mnogokrat zamolči. Takrat ga moremo nadomestiti z osebnimi zaimki. 150. naloga. Zapišite o naslednjih rečeh, kaj so: šola, kruh, vino, srajca, krava, kraljiček, karp, lipa, leska, šmar-nica, rž, julij, — in podčrtajte v stavkih subjekt jedenkrat, predikat dvakrat! 151. naloga. Prepišite sledeče stavke in označite subjekt in predikat: Lastovica. Lastovica je majhna. Truplo je šibko. Kljun je kratek. Noge so nežne. Hrbet je črnikast. Trebuh je bel. Glas je slab. Gnezdo je umetno. Lastovica je zvesta. 152. naloga. Popišite isto tako vrabca in stavite za predikat pridevnike: majhen, okrogel, top, močan, rjav, siv, močžin, priprost, predrzen. 153. naloga. Napišite prejšnjo nalogo v preteklem času! 154. naloga. Povejte o teh rečeh, so li okrogle ali oglate, debele ali tanke, mehke ali trde, visoke ali nizke, velike ali majhne, široke ali ozke, dolge ali kratke: krogla, tabla; vrv, nit; goba, kamen; gora, hrib; slon, miš; most, brv; leto, minuta! 155. naloga. Napišite stavke iz prejšnje naloge v dvojini in potem v množini! 156. naloga. Prepišite iz 40. berila (2.) 10 stavkov, v katerih o subjektu pripovedujete, kakšen je in označite subjekt in predikat! 157. naloga. Prepišite iz 40. berila (4.) 8 stavkov, v katerih je predikat pridevnik in označite subjekt in predikat! 158. naloga. Odgovorite tem vprašanjem in v slavku označite subjekt in predikat: Kaj dela kroj&č, malinar, pekar, mesar, lovec, plesalec, godec, predica, kuharica, dekla? 159. naloga. Napišite stavke prejšnje naloge v preteklem času! 160. naloga. Napišite stavke prejšnje naloge v prihodnjem času! 161. naloga. Prepišite iz 82. berila 8 stavkov, v katerih o subjektu pripovedujete, kaj dela in označite subjekt in predikat! 162. naloga. Prepišite iz 83. berila 8 stavkov, v katerih je predikat glagol in označite subjekt in predikat! 163. naloga. Zapišite o vsaki reči, kaj je, kakšna je in kaj dela in označite subjekt in predikat: bučela, gos, medved, vol, tele! 164. naloga. Napišite te stavke v dvojini! 165. naloga. Napišite te stavke še v množini! Kazalo. * pomeni vezano obliko. Stran i. 1. Šola ........................1 2. Šolske postave....... 2 3. Pridna Rozika..............3 4. *Pred šolo ..................3 5. Po šoli......................3 II. 6. Človek......................4 Vid............................5 Sluh..........................6 Vonj (voh) ..................7 Ukus..........................7 Tip (čut)......................8 7. Spoštuj starost..............8 8. *Telovadska..................'J 9. Odmčv........................9 10. Želod in buča..............10 III. 11. Jed in pijača............11 12. Pobožni sinek ..............13 13. Dobra večerja ..............13 14. *Pred jedjo..................14 15. *Po jedi......................14 16 Mrzel studenec..............14 IV. 17. Obleka......................15 18. Ovca in bučela..............18 19. Lepa suknja ................18 20. *Leni Jakec..................19 Stran V. 21. Stanovanje................20 22. Tašica........................21 23. *Tašici v slovo..............21 24. Red nas varuje škode ... 21 25. *Angelj budi................22 VI. Družina. 26. Jutro..........................22 27. Starček in smrt..............24 28. *Koga ljubim................24 VII Cerkev. 29. Praznik sv. Rešnjega telesa 24 30. *Pesem pri obhodu .... 26 31. *Zvonček.........27 32. *Zvon na poti..............27 VIK. Vas. 33. Požar..........................28 34. *Veseli pastir................30 35. Mejnik........................31 36. Ptičje gnezdo................31 37. »Kovač........................32 IX. 38. Mesto........................33 39. Kaj bode iz šolarjev? ... 34 Stran 40. Domače živali..........35 1. Pes.................35 2. Mačka......■. . . 36 3. Govedo................36 4. Konj....................37 5. Ovca....................37 6. Kura....................38 7. Živalski glasovi ... 38 41. »Domače živali..............38 42. Volk in iagnje..............39 43. *Lakomni pes................40 XI. 44. Vrt..........................41 45. Bučelica......................42 46. Senica........................42 47. Trije metulji................43 48. »Zajec........................44 XII. 49. Polje in travnik .... 45 50. »Setev........................46 51. Košnja........................46 52. *Kosec........................47 53. Pismo........................47 54. Modra miška................48 55. Pastirja......................49 XIII. Gozd. 56. Kaj dobivamo iz gozda . . 49 57. »Lovčev raj..................50 58. Medved......................51 59. Volk in človek..............52 60. Srna in mladič..............53 61. Škorec . . • 53 as \ af a? Stran XIV. 62. Voda........................54 63. Žaba in vol..................55 64. *Mavrica......................56 65. Pri potoku ..................56 66. »Mladini......................58 67. Lisica in raca ..............59 XV. Zemlja in zrak. 68. Prvi majnik..................59 69. »Viharna noč................61 70. »Veter........................61 71. Stržek.................62 72. »Kako visoko je nebo ... 62 73. »FranceTonetu zast. uganke 63 XVI. 74. »Bog........................64 75. Stvarjenje....................64 76. Pastirji pri jaslicah .... 64 77. Bog vse vidi................65 78. »Spoznavanje Boga .... 66 XVII. Čas. 79. Letni časi....................68 80. »Štirje letni časi............70 81. Vošilo o novem letu (pismo) 71 82. Jutro................72 83. Večer ........................72 XVIII. 84. Domovina..................73 85. »Otrokovo domoljubje ... 74 86. Cesarjevič Rudolf..........74 87. »Kadar pridejo vojaki ... 76 88. »Cesarska pesem............77 Slovnica ..................78 NRRODNR IN UNIUERZITETNR KNJI2NICR 00000420772