© Vladimir Gajšek, vse pravice pridržane © INTELYWAY webmedia, 2010 Dnevnik se začne tam, kjer se dan konča. Zato so dnevniki kroniško zanimivi, le da ne zastarajo s svojimi zgodbami… Človek se znajde kdaj v škripcih - in piše dnevnik bolj samemu sebi kakor drugim. Kaj naj napišem o psihologiji družine, o sociologiji družine, o pravnih vidikih zakonske zveze skozi partnerske odnose – v razvoju med možem in ženo, med ženo in možem: tukaj je enakopravnost najprej v domačem gospodarstvu, imenovanem: gospodinjstvo; to pa obsega od kuhanja do pospravljanja in pranja, serviranja jedi na mizo in deserviranja, od telesnega umivanja do prevzema skupne odgovornosti za rast in razvoj otroka… Ljubezen je tista vez, ki združuje, kajpak čezrazsežno. Torej poroka ali razporoka nista stvar mode v snidenju in razhodu, v opustitvi osebnih dolžnosti v zakonu in družini. Kaj pa očetje samohranilci? Kdo je kdo. Med materami samohranilkami in očeti samohranilci je razmerje 5:1 ali že kar 4:1… Kaj nas še čaka v druženju za dolgotrajno pristno, družinsko skupnost: ne le mene, tudi tebe… Problem slovenskih družin in partnerstva je največkrat, tradicionalno vzeto v mestu in na vasi, pravzaprav: alkoholizem. Toda kdo so spodbujevalci alkoholizma, s kakšnimi zlemi nagibi? Od kod izhajamo, kako se v zakonu premagujemo, da znamo potrpeti, kam gremo…? Skozi zadovoljstvo in radosti, a tudi skozi jezo, negodovanje in nesreče… Sam sem prepričan, da si mora človek, zlasti v družini, kdaj tudi privoščiti, se sprostiti, si najti osebno srečo v družinskem objemu. Da ne klone pod pezo očitkov ali privoščljivosti ali kmalu zaradi zelene slovenske zavisti ter hudobne privoščljivosti, kajti ljudje si še dandanes v 5 odnosih medsebojno privoščijo celo preveč hudega… Le da se nas ta demonija ne dotakne, da osebnostno ali družinsko ne klonemo: in da ne zahtevamo od drugega vsakokrat preveč. Kje smo med predvčerajšnjim in jutri in pojutrišnjem? Smo res danes? Še znamo tudi odpustiti drug drugemu? Znamo prisluhniti drug drugemu, se pomiriti, se spraviti – kljub notranjezakonskim občasnim, nujnim nesoglasjem? Koliko vode se bo izpljuskalo v vseh vodah, od potočkov do morij in oceanov, da se bo breg človeštva dvignil nad vodo? Družinski dnevniki… Katero sonce sije tiste dni v dnevnikih? * 6 Dnevni podatki: Dan: 12. september 1990 Dan v tednu: sreda Sončni vzhod: 06:35 (vstajam rano, že prej) Sončni zahod: 19:26 (spat grem pozneje) Klimatološka napoved: - verjetnost za sončen dan: 73.7 % - verjetnost za padavine: 27.3 % - verjetnost za nevihto: 15.3 % - minimalna temp.: 10.9 °C - maksimalna temp.: 21.6 °C * klimatološke vrednosti so za Ljubljano in seveda za Vodice Lunina mena: 43 % Polna luna: čez 22 dni Novo leto: čez 110 dni Zap. št. meseca: 9 Št. dni v tem mescu: 30 Zaporedni dan v letu: 255 dan Zaporedni teden v letu: 37 teden Živim že 16.135 dni. 7 V i d G a j š e k : O r i g i n a l , d i g i t a l n a f o t o g r a f i j a , 2 0 1 0 8 O c e na p o l o ž a ja Z Vidkom sva spet sama. Torej moram storiti vse, da uravnam zdrav življenjski slog tako, da otroka ne bo mogoče več begati sem in tja. In je zgodba… Že v ponedeljek je šla ona gospa, češ k svoji lečeči zdravnici, k dr. tejintej na pregled, potlej pa se ni vrnila. Če to ni blazno. Tu je zdaj resnično konec moderne – in je le še kakor šibka misel. Mimo teh zgodb živim. * Načrtujem pot v Maribor. Uredim prejemke. Domače računovodstvo in knjigovodstvo peljem pravilno. Nobenih nemarnosti, ampak natančnost in dobrotnost obenem. Zgodba: - na vsak način mora mož poiskati svojo izgubljeno ženo, ki je izginila ko kafra. Od včeraj naprej je spet ni. Pa nič ne pove, le izgine. Zaenkrat se čuti mož vendarle blokiran, zato mora vse načrte uskladiti prostorsko-časovno z otrokovo vzgojo kot – oče samohranilec. Srečen je z otrokom, četudi je nenadoma sam z njim. * Red in čistoča: vse obveznosti poopravim in sem ustvarjalen. Čistila in kupljene krpe, vse lepo po navodilih. To v dejavnostih še razčlenim posebej na drugih listkih. V dneh, ki se zdijo brezvoljni, saj dobesedno vsrkavajo dobro voljo in je občutek zaradi nenadne izgube še vedno prisoten, se opogumim v sebi in z delom. Potrpežljivost v miru in dobroti velja. Problemi so tukaj zato, da jih človek spretno in urejeno reši: da ni lahkomiselnosti, ampak je pretehtanost odločitev. Je človek še gospodar samega sebe – ali pa je celo sebi suženj in hlapec? 9 Načrt: Danes pospravljam, likam, operem, kot ponavadi skuham = 5 ur. Igra z Vidkom = sproti in ves dan. Preudarek o navadah: Poznam nesrečnico, ki si vsako jutro brž prižge cigareto, spije kavo, potlej "žlunkne" vino ali alkohol; kjersižebodi bo storila tako. Samega sebe pa ima mož na vajetih in je očetno dober in "logičen". Proda steklenice, ki so ostale, kupi mleko in kruh. * Urediti moram = osebna izkaznica, potni list, zdravstvena izkaznica, ker ne morem živeti ko kakšen Žid v pogromih in brez dokumentov in na slepo srečo uradno. Opraviti moram šoferski izpit?! Kolikokrat sem že to rekel? Preselitev iz Vodic v Ljubljano - Videk ne more biti "izoliran", četudi je zdaj "na vasi". V otroškem vrtcu tukaj, spodaj v pritličju ga nočejo sprejeti, so dobili navodila. Od koga, kdaj, kako? 10 Ugotovki: Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je uredil in določil, da so tudi pravno in socialno urejene: - zakonska zveza, - razmerja med starši in otroki in med drugimi sorodniki, - posvojitev, - rejništvo ali tudi - varstvo mladoletnih otrok in drugih oseb, ki niso sposobne same skrbeti zase, za svoje pravice in koristi. Zakonska zveza je v državi z zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene, sam pomen zakonske zveze pa je v zasnovanju družine. A zunaj teh ugotovkov obstaja vrsta doživete zakonske in družinske stvarnosti, vsečloveško… Poročeni in le zunajzakonska partnerstva, kaj je kaj? > Čustvene bede ne povzroča dejansko stanje ali tisto, kar se zgodi, marveč šele to, o čemer si kasneje dopovedujemo, da se je zgodilo in si osiromašeno v lastno opravičilo mislimo, da se ne bi smelo pripetiti. To je takšno vmesno stanje, ki ga je treba ob občutku odhoda bližnjikov presegati - a za to je potreben vedno določen čas, ja, zmerom je potreben čas, da se preseže občutek izgube. Kljub analizi in lastni členitvi osebnih potez preživim njen odhod in zdrs vendarle z bolečino. A se bom zlizal tudi iz tega. > Zavedam se lastnega kulturnega in osebnostnega razvoja vse doslej, vem za lastno življenjsko zjedrenost, se poznam v značajskih odzivih in v temperamentnem, večidel odprtem odreagiranju, a sem obenem samostojen in se ne pustim ujeti le trenutnim "kulturno so/razmernim" silnicam in prednostim, naj so še tako vabljive; ustvarjalna svoboda je za druge iz sebe, torej eksistencialno, ne pa zgolj po modi soc/uspešnosti. > V sebi vidim, kar imam najboljšega. To je načelo pozitivne izbire, ki se uresničuje osebnostno in dejavno, a vpliva tudi na delovni položaj. Kljub onesrečenosti ne smem popustiti ali se prepustiti kakšni zlovoljnosti in opustelosti. 11 > Vem, kar /iz/rečem, /do/rečem, zategadelj ne mešam besed s stvarmi ali domišljije - tudi ustvarjalne fantazije z ne-resničnostjo. Najsibo stvarnost še tako trda, jo je treba najprej premisliti in najti količkaj inteligentno rešitev, ne pa na vrat na nos bodisi v užitek sle ali v padec nesreče. Besede so lahko izrečene v različnih stavkih in v različnih intonacijah in v različnih kontekstnih pomenih, a v osnovi vem, kam merijo. Zato ne zamenjujem besed z rečmi in se ne slepim, da je res, kar ni niti približno blizu. Zato pa mi je "ljubezen na daljavo" tuja, ni pa mi tuje sanjarjenje in ne hrepenenje. Radoveden sem. To ni regresija v otroštvo: radoveden sem življenjsko, ja, zvedav sem in duhovno stikljiv. Rad zadenem pri tem žebljico na glavico. Zadovoljen sem in srečen s sinkom Vidkom. > In spet zgodba: Kaj ni bil mož srečen z ženo in otrokom, le da uboga para tega ni mogla dojeti in se je alkoholno omamljala, se naposled v odvisnosti zapijala? Na tisto otopelost mož ni pristajal in ne pristaja, ne sprejema bolezni odvisnosti, zahteva pa zdravljenje. Potreben je premik. > Lastne premike vidim tudi jaz najprej v svoji radovednosti in v iznajdevanju mogočih rešitev, v najdenih možnostih. Upam, da se bo dobro končalo. Izid je odvisen od mnogih okoliščin in peripetij, vendar je vsaj izid. Pri tem ne mislim na matematično izračunljiv in preračunljiv rezultat in zgolj na "dobiček" trenutno, marveč menim, da se vsaka stvar v določnem času unese: pusti času čas. In ko si rečem, da se bo dobro izteklo, mislim na prav vse razplete teh homatij in zdajšnjih dogajanj, mislim v veselem upanju in se ne predajam svetobolnim grenčicam. A pri vsem sem hkrati pripravljen na slabe novice, da me usoda ne bi preveč tepla. In sem kajpak toliko bolj pripravljen še na dobre vesti. Oboje predstavlja namreč zame čustveno nabitost, napetost, kar posledično spet zahteva določno sproščanje in sprostitev. Konec dober, vse dobro, tako je že menil stari dobri Will (Shakespeare). 12 > Pri načrtovanju za življenje upoštevam vse razpoložljive podatke, ki so mi dosegljivi, torej se ne odločam kakorkoli le izjemno za in proti: zame ne velja le "dobro in slabo", zgolj "niti-niti", "samo in samo", da so neki posluške otepali - "slišali", "to in to"... Svet ni le črno-bel, ni v svojih vibracijah samo tu in tam izjemno ekstremen, ampak je radoživo življenjski, je lahko poln odpuščanja, sreče in milosti. Le zadrteži poznajo samo Ja in Ne, pri čemer pa vedno cikajo na to, kaj bojo rekli oni od zgoraj, o, saj poznam te hlapčevske duše. Drugo spet je sprijena zvijačnost, ki stori po svoje, čeprav je vse navidezno satansko speljano tako, da bo drugače. Koliko prezasedenih dolgočasnežev sem že videl doslej, suhih malenkostnih nebodijihtreba, ki si povrhu umišljajo, da jim trenutni uspehi zadostujejo samo zato, ker niso prodali lastne duše hudiču, saj duše niti nimajo... - potlej pa cvilijo in cvilijo in so nevrotični, psihotični, pijani itd. Temu bi rekel preprosto in z drugimi besedami "čustveni hitlerjugendski" ali "čustveno skojevski" kompleks, ki mi je tuj, saj se sam nisem nikoli dogovarjal "partijno", da bi bil "izvoljen", le z ustvarjalnim delom in konkretnim pozitivnim odnosom sem se potrjeval, in takle mislim tudi ostati zanaprej. Naletel sem na naduteže in ošabnice, na vsakovrstno izurjeno fičfiričevstvo in na tako malenkostno samohvalo, da se Bog usmili! Naletel sem na ignorante in na premnoge, ki "govorijo mimo", že vejo, zakaj, so pa podganje hitri, ko gre za korist in sebičnost. Naletel sem na tiste, ki imajo češ "vedno prav" in so pravzaprav packe, ki pa pridejo prav oblasti, da preprečijo mišljenje in pesništvo. Naletel sem na enoumje v lastnih kulturnih vrstah, ko ni zagotovljena intelektualna komunikacija in pretok kulturnih, umetniških, znanstvenih in civilizatoričnih dejavnosti, kvečjemu pa so uradne in delovne seje ter sestankovanja z naučeno hinavščino. Naletel sem na umik tistih, ki bi mi morali pomagati, a na pomoč tistih, ki jim ni bilo treba pravzaprav storiti ničesar posebej zame. Pri načrtovanju za življenje moram upoštevati pisane in mnogotere, raznovrstne možnosti, ki se kažejo kot 13 svojevrstna osebna samouresničitev in tudi kot nežnost. Pomoč in samopomoč… > Sindrom središča: se mi kaže v tisti skrajni obliki sebičnosti, ko ima kdo veselje le s samim sabo in v nevrotični onaniji ter masturbaciji, ali pa še to ne. Sebičnost se zato kaže navzven kot hlad, ne pa kot prijaznost. Kdor meni, da je središče vesolja, mora biti bolan, saj ni Bog. Prav to imenujem sindrom središča. Tudi Slovenci imamo večkrat prepoudarjen sindrom središča, ampak le tukaj, v lastnih državnih mejah, navzven pa ni nihče nesramen, saj naleti na kvantitativna ogromna nesorazmerja, ki ga preplavijo, pa naj gre za finance (multinacionalke in kapital zahodnih bank), za kulturo (primeroma svetovni muzeji in galerije ter privatne zbirke umetnin; opera, koncerti - pomislim na Dunajsko državno opero ali na milansko Scalo, na svetovno znane operne solistke in soliste, na dirigente, kakor je primeroma Herbert von Karajan - tukajšnji nabodrenci si ne drznejo biti predrzni do omenjenih, saj nimajo tam česa iskati, so preveč zatrli lastne talente; film - slovenski film je v primerjavi s Hollywoodom na alpsko-domovinski stopnji in je manj znan od poljskega ali češkega filma, manj od evropskega filma...), za promet (velike letalske družbe, razširjeni avtomobilizem z neosvinčenim bencinom...) in komunikacije (telefaksi, računalništvo, položaj nacionalnih televizij v demokratičnih družbah, tisk...) in drugo. Zunaj kje si ne drznejo taisti nikogar omalovaževati, ampak so tiho ko miši, da se ja ne bi slišalo preveč ubornega cviljenja - a to ne bi bilo potrebno, ko bi kdo že zdaj pomislil, da imamo nobelovca Pregla, Jožefa Stefana in vrsto znamenitih ljudi, ki so uspeli zunaj, od Barage do Kopitarja... Imamo kakor blaženega Slomška in Prešerna… Sindrom središča, ki se izraža v samozadostnosti malih duš, v privoščljivosti in določni označenosti, je uradno pri nas priznan, je socialistično zaželen in pristaško prostaški, kljub temu, da se odeva v cesarjeva nova oblačila. Sindrom središča je povezan z vodjevsko iluzijo uspešnosti, ki vnaša v slovenstvo zgolj zmedo in samo tuje navade, človeka pa bi rad sprevrgel v uspešnega robota, tako rekoč v mišičasto-14 žleznega ali možganskega-kostnega robota, ki ima umetno srce in umetna pljuča in se izraža sprejasto, se nariše ko grafit na steno. Sindrom središča mi pove, da se marsikdo med Slovenkami in Slovenci odlično počuti le v lastnem egoizmu, ki je pripravljen neskromno in pretirano pohvaliti drugega, saj se tako tvori čudno pristaštvo in uspešno čredništvo. Tukaj se pokaže, koliko je kdo človek tudi in zlasti doma, ne le službeno, ko je na voljo uradno in po listinah. Cyberman…: dilema je, ali je človek robotiziran – ali pa se inteligentni stroji kakorkoli »počlovečujejo.« Torej – vprašanje kibernetskega so/človeka. > Vprašanje Joba, ki je crkaval na gnoju in so ga bodrili prijatelji, sam Gospod pa ga je prepustil vragu, naj ga, ubogega Joba, preskuša: je vprašanje, s katerim se tudi ukvarjam. Ali naj nesrečno rečem s prerokom, da je slabo biti? Kaj ne sledi Jobu že Knjiga psalmov, Knjiga pregovorov, Pridigar in Visoka pesem? Ko je Elifaz Temanejec govoril najprej, da nedolžnega češ neki ne zadeva nesreča, se je motil, kajti ko pride nad človeka, da je nataknjen, se ne sme izgubiti vir upanja. Ja, zaupanje v pravičnost – ampak dandanes, ko je pravičnost poteptana z babjimi uradnimi ritmi, ki izdajajo poštempiljkane izkaznice in dovolilnice, je stvar vendarle drugačna. Tisti, ki živijo v hudobiji in jo delajo in sejejo nesrečo, še zdaleč niso nesrečni in ne živijo zaenkrat niti malo hudo, nenehno plenijo, četudi tuje kredite in živijo od enega državnega kredita do drugega. Nezaupanje pa je itak že tako razmahnjeno, da se drobijo hiše po šivih in se je izgubila znana slovenska domačnost. In ravno oni bi radi bili večni in povsod opazni, za to pa imamo usmerjeno tv. Pri nas neumneža na oblasti prav nič ne ubija nevolja in strast nikar ne mori bedaka, saj je uspešen, pojedel bi pa tudi tuje drekce pekce, le da ostane na vrhu. Če ni to jobovsko bridko! Kdo pa je med njimi ponižen, da bi bil povišan, kdo!? Vse dokler so na oblasti, so močni, ko bojo izginili, bojo brez sledu. V prehudem trpljenju vztrajamo pošteni in dobri: a prenesti moram sleherno nesrečo, ki me doleti. Vzdržati moram in potrpeti kljub vsemu. Sem videl, kako nezanesljivi so prijateljčki v takšnih razmerah, kako se režijo odkriti 15 besedi in prošnji in se umaknejo kakor drug drugemu grobarji. Niti slišati nočejo, kaj šele, da bi uslišali človeka v nesreči. Ja, Job je že vedel, kaj se pravi bedno življenje in še brez vse tolažbe povrhu. Baldad Suhejec ga je najprej nagovoril, da je vsaj Bog pravičen, da Bog kaznuje barabe in zlikovce, da bo torej pravični vendarle uslišan. Ampak zdaj je tudi Job vedel, da božja pravičnost ni človekova pravica in da tega ne gre zamenjevati. Včasih se namesto odgovora namreč oglasi samo milostna prošnja, a te ne sliši rad nihče, v hitrih dneh se dopolnijo počasnele in počasneži, pri tem pa se znajdi, kakor se kdo ve in zna! Saj še sam ne vem, zakaj in čemu trpim, s čim sem si zaslužil skrbi. Tudi Sofar Naamatejec je najprej dopovedoval Jobu, da je treba priznati božjo modrost in ohraniti v nesreči hladno glavo in živce, s čimer da spozna hinavščino zahrbtnežev in njihovo zlonamernost ter hudobijo škodoželjnežev in sploh motečih škodljivcev, zlasti pa naj bi se Job spreobrnil, da bi bil deležen naklonjenosti - v nesreči večkrat svetujejo, naj gre nesrečnik introspektivno vase, namesto da bi mu izdatno sami pomagali na nepristranski način ter na objektivni ravni. In je Job videl, da je izpostavljen zasmehovanju prijateljev, ker je bil neuslišan in ker je pokazal, da trpi, menil je celo, da je zgolj prijateljska gorečnost na besedah napačna in da se mora človek znajti tudi še v bednem življenju. Ja, že Job je vedel, da siroto trgajo od mamine dojke in iz njenega naročja, da revnega tlačijo z rubežem, da morajo nagi tavati brez obleke ali komaj oblečeni, da lačni vlačijo snope bogatih bogatim na kup, da žejni stiskajo grozdje v stiskalnici... in na drugi strani so oni, ki si pravijo in so storili, češ da jih nobeno oko ne zapazi, tako nosijo večidel krinko na obrazu - Job je vedel, da Bog daje nasilnikom dolgo življenje, celo samovšečno samovoljo dopušča za nekaj časa, vse dokler ne poniknejo kakor drugi... Job je trpel po nedolžnem. Ali pa je Job govoril res vse brez pameti, brez repa in glave? Mar ni Gospod Joba opogumil, naj vstane, potem ko ga je, nesrečnika, preskusil do amena? Takrat Gospodu Job ni več odgovarjal vdrugo, saj ni niti poskusil obtoževati Boga, premajhen, kakor je bil. Torej je božje, če ne drugo gospostvo nad silami zla, v varljivem upanju pa naj se človek vendarle zanese nase in na 16 moč, ki je nad njim. Iz nesreče lahko reši ubogega Joba samo čudež: in res je Bog vrnil Jobu srečo, spremenil je njegovo bedno usodo, ker je Job prosil za svoje prijatelje, namesto da bi zase. Vprašanje o Jobu najde povrnjen odgovor v dobrem, saj je umrl prej nesrečnik bogat, srečen, star in zelo prileten, sposoben biti proti tožibabam in drugim zavistnim zahudičanim obrekljivcem, zanašajoč se na možni pozitivni izid. Tudi sam ne jadikujem z Jobovim vprašanjem, a Jobovega vprašanja ne smem, ne morem, ne želim nikakor zanikati. > Čustvene razvade: ker vem, da so čustva lahko "fiziološko" pogojena in odvisna od vidnega pomolka, na katerem se pravzaprav tvorijo, pa mi to dejstvo ne pove nič opravičljivega, da se v ambivalentnosti čustev lahko počutim kakor iz ene skrajnosti v drugo, narobe, šele umirjenost in ravnovesje med čustvi je tisto, ki me navdaja s sposobnostjo za življenje in mi daje življenjsko odgovornost. Kot pesnik sem čustveno občutljiv človek, to se reče, da nimam slonje kože. Kot čustveno občutljiv človek pa zaznam prej in bolje že čustvene odtenke pri drugih in sebi, jih lahko tudi definiram in redefiniram, jih postvarim ali poosebim, kakor kdaj. > Čustvena razvada ženske - naveličanosti ali malomeščanske komodnosti se izraža z navidezno vnemarnostjo in nedeljsko opustelostjo, ko je "vseeeno" in "povsem utečeno". Moški so v takšnih primerih prizadeto prizadevni in nekako priganjači, čeprav so nemočni. Kajti nihče ne postavlja skupnosti na kocko, si ne upa oditi, če nima zagotovljenega razmerja z drugo žensko, ponavadi spolno živahnejšo in spretnejšo - nekateri so ugotovili slo erotičnega življenja, na žalost, šele ob drugi vročekrvni ženski, ki je zanj razgibana, sveža, zahtevna, namreč v nasprotju s soprogo, ki se igra navajeno v postelji in nekam odvečno, češ, če je že, pa naj bo, ki se obnaša tudi zdrgnjeno in obrabljeno in zvečinoma z istimi vedenjskimi vzorci in očitki ter nima smisla za nič več. 17 > Čustvena razvada se kaže tudi v skupnem pridobitništvu ali z omarico, kjer je denar. Čustva so namreč kupljiva - odvisno je od tega, ali gre za naklonjeno podkupovanje z nagrado ali s kaznijo. Čustveno razvajeni ljudje se ravnajo po že vnaprej znanem vzorcu: vzrok-posledica..., nočejo poznati nobenih posebnih pripetljajev, pozabijo celo na obletnico poroke, "pozabljajo" vse osebno, domov se vračajo "kar tako" in iz navade. Čustvene razvade se najbolj pokažejo doma, med štirimi stenami: odvisno od položaja pa je, ali so izražena in motivacijsko podkrepljena pozitivna ali negativna čustva. Pri tem ločujem v razvadi čustev tudi mladostna, primeroma čustva od čustev starostnic in starostnikov, čustvo ponosa ob doseženem delovnem ali samopremagljivem uspehu od ljubosumja in zavisti, fantazijska čustva od preračunljive mežikavosti... in zavajajoča čustva od pristnih čustev. Čustvena razvajenost utiri določnim čustvom pot, tako da se sprožijo v določnih okoliščinah - tukaj gre za navajenost na prostor (barve...!) in čas (ura dneva ali noči). > Čustvena razvajenost si najde vsakršne izgovore, vsak izgovor je dober, če ga tudi pes na repu prinese, kot se reče. > Čustvene razvade si ne prizadevajo več skoro za ničemer, so izraz nekakšne brezvoljnosti in hkratne razpoložljivosti. Ne gre za abulijo, ampak za čustveno razvajenost. Navidezno so čustvene razvade nezaresne, saj so zasebne in osebne, vendar se lahko tudi maščujejo: čustvena neurejenost ni le v histeriziranosti, razrvanosti, prenapetosti, marveč tudi v tej čustveni povsakdanjenosti, v čustveni slepoti, ki ne vidi koga drugega kot sebe. Čustvene razvade se nanašajo na osebe in stvari: pri stvareh je tako, da se lahko spremenijo v določno odvisnost, kakor je avtomobil /zasvojenost z avtom/, kajenje /nikotinomanija/, alkohol /alkoholizem/, spolnost /najprej sla in obsedenost, potlej naveličanost "partnerja" ali "partnerke"/, hlepota po denarju, oblasti in skopuštvu /vidna je čustveno zanemarjeno pri onih, kateri so bili navajeni živeti posebej na "naročilnico"/ itd. Pri osebah pa je s čustveno razvajenostjo tako, da se socialna in poklicna čustva pokrivajo doma in v 18 službi, da se nanašajo na utečenost v srečevanju z zmerom istimi ljudmi. Čustvene razvade so ambivalentne: v hlepoti na eni strani, torej v vzburjenih stanjih eksistence, na drugi strani pa v lenobnosti in zanemarljivosti, če ne celo v letargiji. > Ali se lahko spremenim? - Na to tako enostavno vprašanje si najtežje odgovorim, ker se spremenim praktično vsak dan, ko se zjutraj zbudim v nov dan. Moj princip ni istočasje, ampak sprememba, vendar ne v tistem smislu, kot variatio delectat. Tudi si ne vzklikam - Carpe diem in nisem posebej kakšen hedonističen tip. Spremembe na sebi in v sebi vidim: v menjavi oblek in obutve, da skratka nisem vsak dan oblečen uniformirano, čeprav so se ljudje že navadili na moj "image" ali imidž, da sem prožen v različnih okoljih med različnimi ljudmi; v sebi se spreminjam, koliko bolj se prilagodim samospoznanju ali sem uresničen v samospoznavi, kajti najprej moram kategorično imperativno in temeljito spremeniti sebe. Samosprememba je v sebi mogoča, kolikor sem pripravljen nase-novega. V različnih življenjskih fazah sem prestal različne spremembe. Ampak od sebe bivšega ne bi mogel živeti, ne da se parazitirati na lastni preteklosti, najsi je bila še tako sijajna ali zavožena. Pri tem kajpak ne menim, da bi moral zanikati kakorkoli lastne korenine, svoje socialno poreklo, svoje znanje, zgodnje izkušnje, šolo in intelektualno poklicno usmerjenost, narobe, v spremembah se potrjujejo okrepljene dobre in pozitivne lastnosti, če dejansko želim in kolikor zares hočem, da bom na boljšem. Biti na boljšem ne pomeni, da bi si hotel vedno več in da bi želel grabiti ter hlepel le po rečeh in oblastno za močjo nad ljudmi, marveč da sem v sebi dober in se dobro počutim. Hrepenenje po biti, biti v hrepenenju. Spremenim se lahko, kolikor se tudi na spremembe pripravim, čeprav pridejo nenadejano. Ampak ostajam Vladimir. Pomanjkljivosti: te si priznam, ne izrabljam pa jih pri drugem v svoj prid. V tem samoupravljanju itak čutim in doživljam iz dneva v dan 19 vrsto pomanjkljivosti, ki so očitno zunanje narave in tako rekoč "družbene" in nočem z njimi imeti kaj dosti, vendar se ne morem, ne smem izolirati. Za prvo lastno pomanjkljivost štejem svojo strahopetnost pred obrazci. To ni strah pred "plavimi kuvertami", saj se znam spopasti pravno odgovorno z vprašanji, to je strah pred malim uradništvom, ki je postavljeno večidel samo zato, da onemogoči s svojimi štampiljkami in obrazci dostop do uspeha in dviga ter je izraz skrajne brezobzirnosti pa ignorance. Ne maram prijateljic s štampiljkami in ne tovarišev s pazniško koščenim videzom, ki zatrejo sleherno dobro in iskreno pobudo. Ni me strah njih, ampak njihovega upravljanja z obrazci, bojim se njihovega socialističnega orožja - kajti njim je vseeno, če "izhlapi" človek, ni pa jim vseeno, ali bi umanjkal kakšen formularček... > Bodimo srečni, zakaj pa ne bi bili srečni? Zakaj pa bi bili žmuljasti jeguljasti in kislice in mile jere cmere in resnobe? Tukaj se spomnim toliko izrekov o sreči..., naših slovenskih pregovornih in tujih... Morda bi se kdo od "filozofičev" namrdnil, kako da si slovensko sploh Drznem pomisliti ali upati na srečo, ampak kaj me brigajo oni, ki so poskrbeli, da sreče ne poznajo. Srečo še vedno teoretsko delim na tri dele: - anank/o /, to je usoda usod, kar je poznal že Victor Hugo romantično v Notredamskem zvonarju, kar je pomenilo pri Grkih pravzaprav usojenost, ki se ji podrejajo bogovi in ljudje in je izražena v indijski filozofiji s pojmom "vsega"; pri tem ne mislim na Jaspersovo "vseobsežnost" , ker gre tam za drugo kategorijo "v vsem", niti ne mislim na pesniško "vseobsežnost", ki je izražena v "neresničnem"; anaké! - tyche, to je srečna usoda, ki jo dodelijo bogovi, je srečno življenje in je sreča teh, ki so rojeni pod srečno zvezdo; kakor se komu naključi in kar komu pritiče, je lahko tovrstna sreča, to se pravi, da ta sreča človeka preprosto zadene, ga osreči z lepoto in dobroto, in je sreča najdevanja sreče same, ko je človek ravno po naključju tam, kjer mora biti, da je osrečen in ima vedno dobro priložnost, da se kot majhen in navaden človek počuti dobro v tem, kar ravno misli o sebi; je skratka sreča, ko se komu kaj posreči, da prodre s svojim mnenjem, da je uspešen - tukaj je 20 sreča le sinonim uspeha in dobitka; kar človeka zadene, je njegova usoda v uspehu in sreči, je v božjem imenu in celo ob dvomljivih izidih, je presneto dobro, le da tistega obišče boginja sreče Tyche; -tretja srča je, ko je človek zadovoljen sam s seboj in z malimi stvarmi in ko zna uravnati svoje življenje, čeprav kdaj tudi v že skoro nemogočih okoliščinah. Komur sreča prihaja nasproti, bo sreče deležen, pa naj gre za rodbino in družino ali za poklicne in druge uspehe. Kdor se lahko opre na svojo srečo, je tako rekoč posvečen. Usoda usod je, se mi dozdeva, popolnoma neobremenjena, popolnoma čista. Sreča privre s čustvi in kipi kvišku, torej pripravi človeka tudi za dvig in višji položaj: kolikero sem jih videl, da so se lahkomiselno in skoro brez premisleka dvignili po sreči, ne pa z delom, kaj šele po zaslugah! kakor da bi bili gluhi za vse drugo in nevedni... Večkrat je od usode in vdanosti v usodo - odvisno, ali se bo kaj izpolnilo ali ne. Če se namreč usoda vmeša v človekovo početje kot višja sila, ga lahko dvigne. Nezamerljivo lahko potemtakem vzkliknem - Bodimo srečni! Pri vsaki stvarci ne iščemo njenega vzroka. Nismo malenkostni. To me je v drobnjakarskem in mlinčastem slovenstvu že mnogo stalo, še zlasti, ko so se "odgovorni subjekti" obešali na sleherno najmanjšo napakico, ko so iz muhe delali slona, sami pa, trdokožci, niso videli, kako so razbili vrata in okna svojih svetov, da je vse kar zevalo. Ko bi sam nenehno boječno preračunaval, kaj češ se bo neki zgodilo, če bo kdo kaj nekje rekel o meni in kaj bi se morda celo lahko pripetilo, če se zasukne kakšna malenkost proti meni..., o, tedaj bi sam postal tip z anankastičnim sindromom, bi spreminjal svojo vsakdanjost v prisilno nevrozo in psihopatološko zaostajanje za vsako ceno. Torej ne preudarjam pri vsaki majhni reči, češ, kaj bi, če bi in kako bi, če bi kako drugače itd., saj imam vendar svoj jaz in imam dovolj samozaupanja, da se ne oziram vselej na mnenje privoščljivcev. Malenkostnost je lastnost, ki mi je tuja, saj je drobnjakarstvo požrlo že toliko odnosov. Kajpak pa dobro vem, da so najhujši in najnevarnejši vedno isti mikrodražljaji, tudi če so skoro neopazni - pri mučenju se to vidi primeroma tako, da kaplja kapljica za kapljica vedno na isto mesto na glavi... Nekatere ženske so prave 21 veščakinje pri odkrivanju kritičnih in kriznih točk pri "partnerjih" in si svojega "partnerja" podredijo z vedno istimi očitki, ki prizadenejo. Pa tudi kamen se zliže, če ga ližejo na zmerom istem mestu, pa tudi "štokglajzerji" so ogulili kljuke... - kako ne bi to veljalo v psihološkem, še zlasti ne mogoče v osebnem življenju?! Zato se ne vprašujem pri vsaki stvarci, kaj bi, če bi, niti ne iščem nasiloma vzrokov. In kaj tudi, če me zadene! > Pomoč obstaja, to vem. Življenje je vzvišeno tudi tedaj, ko te potisnejo dno brezna. Zmerom se najde kdo, ki bo kdaj ponudil roko. Večkrat se to zgodi nepričakovano in pri ljudeh, o katerih si nisem predstavljal, da bi utegnili priskočiti na pomoč nesebično, trezno, brez lažnega pomilovanja ali zasramovanja. Na žalost sta moja mamica in očka mrtva, torej od staršev ni več tolažbe in ne pomoči, pa tudi kritike in krepitve v samozaupanju ne, za žlahto pa se ve, da je žlahta - raztrgana plahta. Pomoč v stiski je, da se naučim sam prispevati in pomagati drugim. Kajti človek je nemočan, kolikor je preganjan - edino to je zaenkrat ovira, da se ne dvignem. In spet dogodivščine za pod zob v pojasnitvah: kateri demon je poleg nesrečne zasvojenke, ki se noče otresti alkoholne odvisnosti in zavrača vsakršno pomoč. Njen mož pa -brez socialnega sramu- ve, da je kdaj nepomočen in tudi sam tolažbe pa pomoči potreben. Pomoči potrebni so tisti, ki so osameli, ostareli, invalidni..., skrbi so potrebni ljubeče naši otroci. Pomoč obstaja. Mož si ne dela posebnih utvar, da sam ne bi bil nikoli pomoči potreben, pa naj gre za večstranske nasvete ali za naklonjenost in prijateljstvo. Prostovoljstvo. > Ne ukvarjam se preveč s sabo. Zakaj? Ker bi me to potrlo. Kdor utegne preveč vrtati vase, zboli. S sabo se ukvarjam, kolikor moje jedro, moj jaz to zahteva v odnosu z drugimi in do njih. To pa zdaj pomeni, da ne sprejemam zlonamernih oznak, ampak prej samozavestno vem, kaj je najboljše za drugega bližnjika in preko njega tudi zame. Tukaj poznam 22 dodobra ne le lastno osebno, družinsko, ampak predvsem slovensko, evropsko, občo zgodovino. V zgodovini nahajam, kako se je kdo ukvarjal sam s sabo in s soljudmi in kako je kreiral razmere. Se je morda Freud posebej ukvarjal s sabo? Na začetku že, ko se je moral odvaditi opija in kokaina, ker je bil zasvojen. Sicer pa globinski psihologi niso členili sebe. Tukaj bi lahko pomislil še na terapevtsko vlogo literature: mnogi so se reševali s pisanjem, posebej Fjodor Mihajlovič Dostojevski..., o slovenskih pisateljih, pesnikih, dramatikih pa ni, da bi govoril. V literaturi se lahko človek ukvarja s sabo na način drugega: tako zaživijo literarne osebe in spremljajo avtorja motivno praktično vse življenje. Drugo je spet avtobiografija in so dnevniki. Saj se celo Avguštin v Izpovedih ni ukvarjal s seboj, ampak z Bogom. In Jean-Jacques Rousseau se tudi ni v svojih Izpovedih ukvarjal s sabo, ampak z naravnim vprašanjem vzgoje... In Makarenko se v Pedagoški pesnitvi ne ukvarja s samim sabo, ampak s svojimi gojenci... In tudi sem videl, kaj vse je dal od sebe prostovoljno veselo in preprosto drugemu likovnik, ko sem prebral avtobiografijo rusko-židovskega grafika, ilustratorja, slikarja, scenografa Marka Chagalla, ki je študiral v Peterburgu, se poročil leta 1915 z Bello Rosenberg, bil v Vitebsku leta 1918 komisar za likovne umetnosti in ustanovil tam akademijo likovnih umetnosti, delal inscenacije za židovsko gledališče v Moskvi po sporu z Malevičem, bil od 1923. leta spet v Parizu, bival izseljen v letih 1941 do 1946 v ZDA, leta 1951 je obiskal Izrael in se poskusil prvič v plastiki, leta 1952 se je poročil z Vavo Brodski... Gledal sem filme o likovnih umetnikih Caravaggiu, Rembrandtu, Toulouse-Lautrecu, o Goyi in van Goghu in Modiglianiju..., o skladateljih Beethovenu, Mozartu, Gershwinu, o pisateljih Victorju Hugoju, Zolaju..., prisluhnil sem mnogim televizijskim pogovorom z znanimi osebnostmi, kjer so nizali svoje lastne življenjske izkušnje. Biografij pa sem prebral za celo knjižnico, tudi o premieru Goeringu iz nacičasov, o Hitlerju, Trockem, Stalinu, Leninu, Mao Ze Dongu..., tudi o papežih, tudi o filozofih, umetnikih in umetnicah, o znanstvenikih in znanstvenicah..., o državnikih... Zadoščal 23 mi je tudi Slovenski biografski leksikon poleg biografskih leksikonov likovnih, gledaliških, glasbenih, literarnih... umetnikov z vsakokratnimi določnimi referencami. Posebej mi je blizu Kafkov življenjepis, Goethejev življenjepis, Shakespearov življenjepis, Cervantesov življenjepis, Trubarjev življenjepis... (življenje starejših prijateljev pisateljev in pisateljic pa prav tako dodobra poznam, od Edija Kocbeka, Ivana Mraka, Cirila Kosmača, Mateja Bora, Mire Mihelič... naprej. Literarnozgodovinsko in umetnostnozgodovinsko ali z gledališko kritiko sem se ukvarjal z mnogimi avtorji, pri čemer sem bil deležen kdaj tudi bridke izkušnje, največkrat iz zavisti in zaradi brezvestne kilavosti, ki je v socializmu bila in je tako preklemano uspešna. Do sebe sem v veselem odnosu, tudi ko se mnogokrat ostro spoprimem s samim sabo in s svojo podobo. V času, ki traja po spopadu s samim sabo in spravo s samim seboj, sem v tisti ustvarjalni poziciji ali v navdihu, ko pišem in ustvarjam. Zato se dogaja sleherno dejansko ustvarjanje v zamaknjenosti, zato je sleherno resnično ustvarjanje ekstatično in poetično v enem, ni zgolj obrt in tehnika in veščina, je tisto neulovljivo "več", ki je presežno namenjeno drugemu, čeprav se med pisanjem nikoli posebej ne vprašujem, komu pišem in kdo je moja kakšna ciljna publika, saj nisem pisar ali notar. > Ne sprejemam nehvaležnega in lažno smilečnega oziroma "usmiljenega" okolja. Zakaj? Ker se v takšnem okolju počutim manjvrednega in odvečnega in pravzaprav nezaželenega, drugim pa tudi nočem biti objekt za zdravljenje njihovih kompleksov. Bis dat, qui cito dat. Mečkačev in cincastega okolja pa ne maram, se igrajo prevečkrat kakor mačka z mišjo s svojimi "žrtvami". Če je odnos korekten, je v redu, če takšnega odnosa ni ali ko naletim na potuhnjenost, se umaknem. "Usmiljenost okolja" je običajno zafrkancija na tuj račun in pijano samopoveličevanje egocentrikov, kolikor sem videl v samoupravnem socializmu. Usmiljenost ni, če kdo ponudi in umakne..., to je prej usmiljenost vlačug za mal denar. 24 Spremenim se in se preobrazim tako, da gojim moč. Ne gre za schopenhauerjanstvo ali nietzschejanstvo, za samopovzdigovanje kakorkoli in za kogarsibodi. Moč vidim, uvidevam v samoobvladovanju, torej v samokontroli. Če se imam na vajetih, sem priseben, kolikor pa sem dejansko priseben, sem tudi obenem močan. Pozicije moči se življenjsko osebno spreminjajo - ne počutim se niti slabo in nemočan, še manj pa predrzno "premočan", kot je značilno za gorjačarje in vsakršne pretepače in posurovele tipe. Moč gojim tako, da poznam svojelastne odpore, lastno voljo in kaj bom resnično storil, čeprav kdaj tudi pozneje. Moč pomeni, da sem osebno in telesno zdrav, da sem pripravljen biti sredi toka življenja. Moč je v osebni izraznosti in prepričljivosti. Moč je moje življenje samo v svojem času. Kolikor močneje sem se pripravljen spremeniti in se dejansko preobrazim, toliko več življenjske energije lahko pokažem, kajti moč se mi kaže v tem, kolikor sem sposoben biti in koliko izražam svoje napetosti. Ko pa bi govoril o tako imenovani družbeni moči, ki jo opredeljuje sociologija, bi se opredeljeval za ekonomsko ali denarniško in sredstveno moč, za fizično moč države ali državne kontrole nad ljudmi, za emocionalno moč v spolnem občevanju, ki je izmerljiva, kot je izmerljivo premoženje ali socialni status ali politični položaj itd.; ne govorim pa zdaj niti o legitimni moči oblastnikov in skupin in garnitur oblasti, ki je itak institucionalizirana moč, sloneča na vojaštvu, milici in strahu pred zaporom, prav tako ne posebej o neformalni moči neformalnih skupin, kuloarjev, zakulisja, češ, Apres nous la déluge... Ko že govorim o moči -in o premoči- pomislim na starega Alfreda Adlerja, ki se je posebej s tem mnogo ukvarjal, tudi takrat, ko je vprašanje, kdo bo pojahan in kdo vlada v družini, žena nad možem ali mož nad ženo, kar bi veljalo za sufražetke in druge skupine. Z vprašanjem moči se lahko dotaknem tudi obrobništva in subkulture, kar se izraziteje pokaže v alkoholni fronti in v združbah odvisnikov ali zasvojencev. Jaz pa gojim moč samopreobrazbe, saj sem dovolj inteligenten, da sem prilagodljiv človeško. 25 > Pogum, da mislim s svojo glavo, je pogum, da te glave ne izgubim kar tako in prepoceni. Položaj slovenskega pesnika, pisatelja, književnika, filozofa, zlasti pa predstavnika humanistične inteligence, je skoro na ničti stopnji in ničelni točki priznanosti. Vsak birt se ima bolje, vsak homo tehnicus, vsak homo faber, vsak kanclist in kanclijska fuksa, vsak komi in vsaka prodajavka s svojim: - Pa kaj še... Prej je obstajala še tako imenovana "(die) freischwebende Intelligenz" kot prosto viseča inteligenca in je bil upoštevan vsaj kakšen akademizem, zdaj pa je pomočniška, in mojster-skaza "logika" še posebej, vajenska "praksa" največkrat edino merilo uspešnosti. Sem proti bubastim pocarjem… Čohanje po glavi in po riti ter zavedno kimanje z vzneseno najsrečnejšimi partijskimi odločitvami, čeprav vse skupaj nekam "konspirativno" oziroma provincionalno, to so postavke, s katerimi "operirajo" prenekateri prestrašeni slovenski razumniki, kaj šele izobraženci. Status svobodnega književnika pa je poklicno takšen, da dobesedno zahteva, naj tvegam, naj mislim s svojo glavo. S tem sem se zameril tudi celo grupam v kulturnih in literarnih vrstah, nisem bevskljal z njimi. Saj mi osebnega šarma in znanja ne more niti "simpatično" vzeti nihče. > Samozaupanje je dovolj trdno, ko v samopodobi z drugimi mislim s svojo glavo, večkrat vsemu navkljub, ker poznam tradicijo, pa tudi Galilea sem posnel za gledališče, ko je moral preklicati, oholi starec, svoje spoznanje kot matematik in fizik v Florenci, da se Zemlja vrti okrog Sonca... Pri tem, ko mislim s svojo glavo, sem ugotovil, kako se odgovorni "faktorji" celo na Univerzi večkrat vprašujejo, od kod je kdo, češ, kakor da bi bila znanost "narečna" in da je menda sila pomembno, ali naj bo fizika dolenjska, gorenjska, prekmurska, koroška, štajerska, rovtarska, primorska, notranjska... in le izražena v ljubljanskem slangu... Pri tem so sprejemljivi partijci od nekdaj, tisti, ki mislimo s svojo glavo, pa smo že vnaprej odveč, ker motimo, če ne zaradi drugega, pa zaradi resnosti dela. Ampak s svojo glavo bom mislil in preverjal, dokler bom mogel, Bog mi pomagaj! 26 Pojasnim najprej sebi. V življenjskem slogu, ko gre za zdravje in radost, si moram najprej sam pripisati napake in dobre strani, ne pa, da bi obtoževal za srečo in nesrečo le drugega. Toda nisem še pripravljen čustveno ločiti sebe od navezav, ki so dolgoletne. > Zgodba z one strani slepega okna: Vse dokler ni možu kakor objektivno in nepristransko jasno, kaj je prav in kaj narobe, je bolje, da ne ukrepa na vrat na nos, šele tako si opomore in si pripomore. Zaenkrat si še itak ne zna prav pojasniti ženinega pitja in njene krize, saj mu ni jasno, kaj se je zgodilo tudi z njim, da jo vendarle prenaša in da prenaša, ko ga prihaja gnjavit in mu vsakokrat kaj odnese. Pred sabo ima mož skratka vrsto nepojasnjenih vprašanj, ki jih kajpak ne more rešiti literarno oziroma knjižno, rešiti jih mora nujno življenjsko. Gotov sem dovolj vase in se znam sprejeti. Prav odvratni so mi tisti štorasto zabubani možaki ali frigidnice, ki se ne znajo sprejeti takšnih, kakršni so. Na zunaj uj, na znotraj fuj. Vsaj osebno zase ne iščem opravičila, da sem, ki sem. Kaj nisem bil tudi jaz ustvarjen po božji podobi in ne nosim takšnega obličja? To se pravi, da nisem samozaverovan in da odstrinjam in odstranjam kakšne iluzije, da pa počnem to s samozaupanjem, da skratka ne zdrsnem niti v samopomilovanje in ne v samovoljo ali razživciranost. Sprejmem se, kolikor sem močan, močan sem v samosprejetju, kolikor se lahko spremenim. Zato sprejmem tiste oblike življenja, kjer se lahko spremenim: ne morem spremeniti primeroma svojega spola, svojih kosti, oblike obraza in telesa..., lahko pa storim mnogo zase, če se le potrudim in se premaknem, se spremenim. To počnem z vso gotovostjo, da sem, ki sem jaz. > Zgodba nesreče družinsko obstransko: Ob teh spremembah se mora vsak mož soočiti z očitki: da morda ne zasluži dovolj, da je grd, da ni za nikamor, da niti njegovi starši niso bili dobri... in kar je še napletala pijana žena, kadar je bila namreč trezna, ji takšne neslanosti niso blodile pod lasiščem in niže. V družbi lahko mož kvečjemu potlej sliši 27 privoščljivosti in ogovarjanja: da je češ preveč "intelektualen", da je klasično "nerazumljiv", da preveč "odpušča" in da se "ne strinja" vedno z dejstvi, kakor so, čeprav sam v lastnem spreminjanju vidim, da se lahko spremeni tudi svet. > Uredim odnos med čustvi in voljo, med zaznavami in predstavami, med spoznanji in mislimi: šele v osebni usklajenosti vidim možnost, da se ne predajam niti posebej le čustvom in ne le trdi logiki, da znam biti in sem v različnih pozicijah človeški. Sicer pa sem pripravljen na napade, na ogovarjanja, na vse tiste, ki so skoro "jezni", ker delujem in ustvarjam. > Ugotovil sem, da se lahko urnik odvija v ritmu 2 ur. To se pravi, da je 16 ur budnosti (ali tudi več) razdeljeno 8 krat po dve uri z odmori (16 = 8 X 2). > Vmesni počitki med delovnimi ali ustvarjalnimi urami so: pogled skozi okno, kratek sprehod, kava, malo telovadbe, branje knjige, humor, poslušanje radia, ogled tv oddaje ali dnevnika, misel na prijetne reči...; ti vmesni počitki lahko trajajo od prebliska do 20 minut. Komu pa namenjam ure? Č/o /mu? > Razporeditev časa ni naključna, ampak obvezna, to sem se naučil od izumitelja strelovoda, ameriškega prijatelja, ki se je že zmlada discipliniral, še takrat, ko je v zgodnjih urah raznašal kruh, vse dokler ni prišel do advokature... Obstoj - socialne, - duhovne, - logično usmerjene, - emocionalne, - instinktivno usmerjene > inteligence mi pove, da je življenjski vzgon dovolj okrepljen šele takrat, ko se umirjenost potrdi s poravnanim svetom, torej s sprejemljivim okoljem, sicer je ves čas vse skupaj moteče. Najbolj 28 moteče pa je, da uspevajo slovensko tisti, ki ne izražajo nobene inteligence posebej in ne občutljivosti, marveč so povprečni in so uspeli biti "vdani" tako, da so se prebijali naprej in naprej - četudi po glavah sotovarišev, kakor se radi pohvalijo. Poizvedel sem, kaj vse se dogaja ob nesporazumih v zakonih… Primer: oglasila se je ženska nesrečnica, povedala je, da je njen one zdaj v norišnici in da se ga je za nekaj časa odkrižala, ker bo v nori hiši. Nič drugega je ne zanima, le da je oni zdaj v norišnici. Niti z eno samo besedico se ni opravičila, ker je odšla "neznanokam", ve pa, da jo bo oni, ko pride iz blaznice, spet mlatil… In tako takšna nesrečnica še dela vse "po svoje" pobedačeno, saj ne morem reči drugega, deluje "nepredvidljivo" in z lažmi, brezvestno, neodgovorno in naposled proti sebi, še posebej pa proti očetu samohranilcu, saj se rajši odloči, da bo popivala z onem kakor da bi se dvignila in si spet pridobila količkaj samozavesti in materinstva. Nič od tega, pri nji gre vse na holajdriinhojladro, kar bo, pa bo... In zdaj mi po telefonu sporoči, da je tam sama v stanovanju pri priležniku, ker je one pač v norišnici in da se bo zglasila večer pri svojem možu, da skratka prispe potem vendarle na varno, v zatočišče? Ne bi bilo boljše, da ostane, kjer je, ali pa se kani voziti od moža z otrokom k priležniku in nazaj in se cepiti časovno, saj je osebno že itak nacepljena. Kajpak se pri svoji zdravnici sploh ni oglasila, ni bila tam, čeprav ji je mož že prej naročil, naj se brž oglasi v ordinaciji, da ji bo zdravnica (nevtralno), a osebno s sposobnostjo pomagala. Celo več, zdaj takšna nesrečnica po telefonu poskuša prikazati, kot da si je mož umislil, da je prišla pretepena z otrokom k v zatočišče k njemu, da je bila tukaj in ji je dejansko le mož pomagal k izboljšanju, oj, pretvarja se gladko, kakor da sploh ni iskala pri možu nobene pomoči, tako rekoč ga menda še pozna ali kako, kar se zdi naposled res odtujeno blazno, ko jo človek posluša - kar zanika dejanskost, se pretvarja, kakor da ni bila pri možu, zafrkava pa se krvavo še tako, da zanika lastnega sinka in bi celo rada načela samozavest, bi 29 moža kakor lahkoverno, na ženski način prepričala, da bi ji verjel, da se sploh ni zgodilo ali da ni bilo, kar je bilo. To res presega vse meje: kot da zdaj ne ve, da je bila z otrokom pri možu, da je otrok zdaj in odslej z očetom samohranilcem... in da je edinole mož pomagal, da je vsaj prišla k sebi in jo je tudi kajpak zdravil, ne, to zanjo nič ne šteje, šteje samo in le njen priležnik, s katerim pa zdaj niti ne more, ker je one v norišnici, ne more imeti spolnih odnosov in se izživljati skupno v alkoholu… Zato je treba nesrečnici norici postaviti pogoj: naj se odloči, s kom bo živela, ali še naprej pijančevanje in pretepaštvo z onem - ali nujno zdravljenje in osamosvojitev pri urejenem možu in z otrokom Koliko mestnih zgodb, in »njeno življenje«, dokler sploh je življenje! Vmesne poti tukaj ne pozna nihče, sicer bo mož prisiljen pisati na center za socialno delo, kljub temu, da ve, kako se socialne delavke bojijo vodij in komunističnih tipov nomenklature ter njihove brezobzirnosti in zla, kako so enostavno v službi, dokler služijo uradno režimsko. In kaj počne Društvo prijateljev mladine itd., vse tiste socialistične zafrkanstke formalne skupnosti, ki se menda zanimajo za otroka in mladino, v resnici pa zase in za režimski status kot na kakšnem otoku utopično zase, kakor da je Slovenija le vzhodnoblokovska kolonija nekje med Balkanom in Evropo. In lečeči doktor psihiater, mar ji ni ničesar dopovedal, ko jo je nakljuval s tabletkami in psihofarmakološko? Odločno, a mirno in prijazno je mož pojasnil ubogi izgubljenki, da se naj odloči, da bo definiran odnos do otroka in njega ter da bo tudi sam lahko pojasnil svoje stališče - do zdravljenja alkoholizma. * Ob 15. uri je prišel sosed Jože, ki me je brž začel gnjaviti s svojimi problemi, ne gre mu v glavo, kako da gledajo ljudje, od elektrikarja naprej, tudi prodajavke da ga čudno gledajo... in se obnaša nemogoče, a prenesem. Popoldne sem pisal za Radio Ljubljana dramolet, pravzaprav 30 notranji monolog, jutri ga oddam Alešu Janu. "Vse drugo je molk," tako se konča Hamlet. Tako bom naslovil tudi svoj radijski notranji monolog. Videk je naslikal akvarele: Žalostni medvedek, Vesela opica, Lisica Zvitorepka. Večerjala sva kruh in mleko. O nesrečne domače zgodbe, mestne zgodbe! Kaj naj pride, če se zdaj spet oglasi izgubljena žena, da se pojavi na vratih in ko bo spet pila in hotela šokirati otroka?! Pripravi se naj mož, kaj bi bilo najbolje storiti. Najbolje je, da se z ženo pogovorita: - o otroku, - o položaju med njima in kako se izogniti napetostim, - o zdravstvenem stanju ter o zdravljenju. In spet zgodbe iz almanaha osebnih ali družinskih katastrof… Drugega na začetku, in z nesrečnico je treba vedno začeti znova, ker je z alkoholom in zaradi pitja povsem nezanesljiva, mož ne bo mogel, kakor da se iskreno pogovorita, če bo sploh sposobna za takšen odgovor in če spet nima kakšnih reči za bregom. Pogovorita se naj o njenem in njegovem pogledu na življenje in poskusita kakorkoli to uskladiti, ne da bi še krnila ženska na robu naprej možev jaz in otroka v njegovem otroštvu. Mora se pomiriti in se vsaj za silo unesti. Čeprav kajpak ta ženskica navsezadnje meni, da ponavljam kakor pokvarjena plošča, ko ji mož ponavlja, da je bolje, če ostane, da je bolje, če se kakorkoli osamosvoji, da je bolje, če se spet ove, da bi lahko bila žena in mati. Mogoče terja mož tokrat spet od sebe preveč in je do sebe neprizanesljiv in sicer do izgubljenke popustljiv - tako je njegov odziv v bodoče, da ženi le pove in od nje zahteva, naj se zdravi zaradi alkoholizma in moralnih ter drugih posledic - saj ji itak ljubeznivo in jasno pove, kaj želi. Torej ji vendarle daje prav urejen mož, oče samohranilec, še eno – kolikerič že - priložnost. Ali pa še sploh ni pripravljena niti na pogovor, je na psu in na dnu. Tam uradi, tukaj mi. Kajti zdoma ni šel mož na kurbanje, ampak se je izjeguljila ona, ki si je v alkoholni omami našla 31 "zatočišče" med komunistično zalego privilegirancev in prijateljev "tovariša" Mačka, glavnega udbovca. Pravzaprav so jo speljali, jo omamili… Vedno se je vračala pretepena in "uničena", tako se je začarani krog sklenil ter je v zmotnem kolobarju popivala z barabo še naprej. Pustiti biti. Kakor je – bilo? Družina onga je nevarna združba, je družina tolovajev, ki so vsi "vzgojeni" v divjosti in brezobzirnosti, zato nima nobenega zagotovila, da je one ne bi pretepal spet od glave do pete in da ne bi napadal še celo otroka fizično. Po drugi plati pa je ta samopašnost hinavsko strahopetna in delinkventna, objestna predrznost se sprevrže v potuhnjeno užaljenost, osebna packarija v gnojno kužnost, tako da priležnik ne zadosti niti osnovnim normam obnašanja - nikjer, razen v kakšnem primestnem bifeju, se ne more pokazati z onem. Da ji ne gre v glavo, da v takšnih razmerah životarjenja z onem ne more živeti - ko bi bil tip vsaj malo dostojen, bi šlo, a kaj, ko mu je vse odveč in parazitira na tuji ženi. V pogovoru naj potemtakem pripravi mož nesrečno in »izginulo« ženo do tega, da si prizna, da pije in da se bo zategadelj šla nujno zdravit - nikoli ni prepozno. Stanovanje tam v podnajemništvu, kjer ima nameščene neke "podnajemnike", naj uredi ta teden. Spomni se naj, uboga ženska, da je zaposlena intelektualka in da kot takšna že nekaj ve o pravnih odnosih in o medčloveških odnosih, saj ji ni vse izpuhtelo, počasi se naj dviga, mož pa ji bo po svojih močeh človeško samo pomagal - psihosocialno bolezen je že mogoče premagati. Ali pa si zdaj ona umišlja, da je, ko ždi na dnu, pravzaprav ona nad vsem, da je najbolj pametna in da se sploh ne bi šla zdravit... Zaradi takšnih razmer ne more mož primeroma nikamor, niti v mesto, kamor je bil povabljen - že leta ga je onemogočala, mu preprečevala javno delovanje, če je le mogla, ali pa je moževo osebo in delo devala socialistično v nič; podobno so počeli nekateri "mladinci" in sploh "skojevci", ki so bili vzgojeni v samoupravnem duhu in jih še zdaj ni srečala, ignorante, pamet, so preveč zazizani vase, so prisesani v svojo "čud". 32 Torej mož ne bo več dovolil doma takšnega kritikastrsko zaničljivega odnosa do poklica, možev poklic ni ničvreden, saj so tudi strokovne ocene drugačne. Ugotoviti morata, ali sta se naveličala drug drugega tako zelo, da se več ne preneseta - vendar mož ni alkoholik, ni pač mož s svojim jazom vsega znorelo pustil, ni se mož združil v "združenem delu" nečednosti in grdobij najnižje vrste. Le v alkoholu in s pitjem postane kajpak uboga ženska nerazsodna in se spremeni, strašno se spremeni - mož ji konkretno le še lahko pomaga, noben drugi ji ne priskoči zares na pomoč, še "prijateljice" se bojo zaprle vase. Če torej nesrečnica pride še nocoj, se z možem nekako dogovorita in morebiti se celo pogovorita v nekaj skupnih točkah za dobro rešitev? Če pa ne pride, se telefonsko oglasi mož..., kajti mora vedeti, kaj misli z otrokom, kaj misli z delom, z bivališčem… In kot vse kaže, se ji ne ljubi imeti otroka, delo v službi pa je več ne zanima. In ozadje vse te skrajno nesrečne zgodbe? Zavistno meščuharstvo je odtegnilo ženo možu, mater otroku – in nihče kakor da nič ne ve, kakšna zatohla hinavščina! Zakonska zveza temelji na soglasno svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči. V zakonski zvezi sva zakonca enakopravna. 33 PRAZNOTA Harlekini so umrli - Slovenija je pobledela kakor na smrt žalostno dekle. Harlekini so umrli, da ne bi nihče več videl mesečine njihovih solz. Harlekini so umrli, da je smeh zamrl na ustnicah in se je nebo zaprlo pod vekami. 34 Nadaljevanje zgodbe skozi kataklizmo začasnega prebivanja… Žena se kajpak ni oglasila, zdaj popiva kje v svojem kotu in napleta vse po svoje. Takšna je podoba alkoholizma, ki bi ga bilo potrebno presegati le z vidnejšo učlovečeno perspektivo: ampak zlodji so močni. Protekcijo si držijo tu in tam: celo med scrkljanimi cerkvenimi strukturami? Onle Franček in potomci? Sorodstvo, ki si išče hlapčevske viže, da piska na kosti pobitih že v vojni? Samó in zgolj sovraštvo jih je, da vztrajajo pri svojem. – In prav zato kljubuje mož in po svoje še pomaga izgubljeni ženi na celi črti, ona pa »zavrne«, ker je v omami in hudi krizi. Krotiti je potrebno ta bestiarij, ki se izživlja še zmerom nad Nedolžnimi in kaže vedno napačno do peterokrake krvave zvezde. In da se zemlja v udorih vdira še bolj zdrsljivo, še bolj k samemu Sebi vsaksebi, še manj zavzeto za sočloveka: vriskali bi od same čiste bolečine, ampak stisnemo zobé, vzdržimo in molčimo. Toga pedagogika klavcev in zlajdrane opustelosti. Ostri rob Biti… 35 LJUDSKA Polje, kdo bo tebe ljubil, ko se bo zemlja zazibala v zlatem žitu med zvonovi in bo Sejavec star ko smrt in bo poletje težje od zraka, ki ga diham? Polje, kdo bo tebe ljubil, ko bomo vzdihovali mrtvi in iskali svoje sledove med zvezdami… 36 Familijarnost drugače – humanizem v socialnosti in zgodovini družine… Pravzaprav bi se moral ukvarjati tudi s socialno in psihološko smerno družinsko politiko, s konceptualnim razvojem družinskega sobitja in sožitja, s pravno podlago za ustanovitev družine med poročenimi, s sistematičnim zajetjem podatkov o sklepanju porok in o rojstvu otrok ter o antropološki vlogi družine znotraj tudi prejšnjih kot predhodnih oblik družine in družinskega življenja. Družina je reproduktivna oblika in vsebina človeškega življenja in družb, zato je pomenski vzorec socialne enote. V tem smislu se družinsko tvori dom. V tem smislu je lepo biti doma in v družini: starši z otrokom ali otroki, otroci s starši… Z družinami raste vsepovsodišnje človeško sorodstvo. 37 Družina je kakor intimna skrivnost in socialna razgaljenost, je intima dóma in javni strošek – kot nakupovalna košarica gospodinjstva z družinskimi letnimi stroški – v populacijski politiki in preglednosti tudi statistično. Zato sta na začetku in v praskupnosti: skozi hordo nabiralniška družina in nato požigalniško selitveni dom. Potem na začetku: kmečka, plemensko aristokratska, na koncu suženjska družina. In prve mestne družine. Je torej kmečka, rokodelska, meščanska družina – in so aristokratske sorodstvene zveze v vladajočih družinah. Je delavska, malomeščanska, uradniška, visokomeščanska in high- society družina. Tukaj tudi še kmečka ali podeželska družina, družina, ki dela na domu. Družine: izza industrijskega sklopa proletarskih – delavsko mezdnih – družin in kmečkih družin podeželja (tukaj razplastenost na: bajtarje ali kočarje – dninarice in dninarji, tudi otroci, npr. pastirci in pestrne…, na vaškoobrtne družine, učiteljske družine, stražmojstrsko družino, gostilničarsko družino, gozdarjevo ali skrbniške družine, ki delajo pri grofu ali pri plemstvu na podeželski graščini ali gradu /vrtnarji, kuharji, pisarji…/, srednji kmetje in velekmetije z gozdjem, vinogradi, polji, žagami, kamnolomi…) in družin plemenitašev ter naposled industrialcev in veleindustrialcev ter bogatašev (bančniki itd.). Družina je tudi človeška temeljna družbena skupnost na osnovi razmnoževanja in dela, je socioekonomska in pedagoška kategorija človeštva. Šele po letu 1960, se zdi, so se odprle po svetu celo alternativne družinske oblike, zlasti po seksualni in študentski revoluciji. Novi rodovi smo snovali nove družine. 38 Družinsko življenje je odvisno tudi od tehnologije in od znanstvenega napredovanja skozi pragmatične vzorce v (samo)uresničenosti. Drugačna je družina v velemestu z vsemi gospodinjskimi aparati, z avdiovizualnimi sredstvi, s hišnim računalnikom, s hitro pripravo hrane kot je še bilo po 1. svetovni vojni ali med in po 2. svetovni vojni… - že pogled v kuhinjo pove, da so se zgodile radikalne spremembe, prav tako tukaj hladilnik in zmrzovalna skrinja, na drugi strani pralni stroj. Domača organizacija življenja v družinah se je spremenila, s tem tudi odnosi med starši in otroki in narobe. – Zato je razporeditev družinskih – delovnih – nalog in prostega časa urejena drugače v prejšnjih in primerjalno v novih dobah. Kaj se bo tukaj predvidoma še spreminjalo, komaj napovem: a tukaj je razviden vzpon feminizma in celo homoseksualnosti bolj masovno in javno kot kdajkoli prej. Šele Cerkev pa v skladu z bioenergetiko in teologijo ohranja – tradicionalno družinsko skupnost kot sklenjeno vez med možem in ženo z otroki. Za družino so torej pomembne hkratne oblike pridobivanja življenjskih sredstev v čisto materialnem pomenu, od česar je še danes po vsem svetu odvisen tudi položaj otrok. Nikjer namreč ne bi smelo biti več otroškega dela (kot je še v področjih Azije, tudi otroško suženjstvo, otroška prostitucija itd.). Družina se veže evropsko in slovensko na državo preko in s šolanjem otrok, z obvezno državno kot osnovno šolo. V socialnem pomenu je družinsko pomembno tudi dedovanje ali so izrazite dedne pravice, torej vloga potomstva v materialnem ter pri/delovalnem smislu: ob zapuščinski (sodnih) razpravah se marsikdaj šele končno pokaže, kdo je kdo med bližnjimi ali daljnimi v sorodstvu. In starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo otrokove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja, kot je rečeno jasno in gladko, skoraj, bi rekel, samoumevno. 39 Kakšna je torej moč med samimi člani družine – od matriarhata do patriarhata in obdobja demokrata? Najprej je imel mož pravico, imenovano lat. = in manu, ko so mu pripadali žena in otroci. Patriarhat se še danes ohranja primeroma na Balkanu, v pravoslavnih družinah, kaj šele v islamu po šeriatskem pravu, kjer ženi odrekajo, da bi bila oseba in osebnost ali da bi imela dušo… A položaj med pakistansko, bližnjevzhodno… islamsko in slovensko družino me tokrat pravzaprav ne zanima. Sorodstvena so/raz/merja se merijo še vedno po upravni, generični in materialno posestveni moči. Primogenitura… Tukaj oporekam vsem tistim vsiljevanjem, ki prepoudarjajo samo in samo socialno-gmotni status družinskih članov. Že obstoječa – leposlovna – literatura me prepričuje, da imam prav. Balzac: Oče Goriot…! Ameriški družinski roman… Mož in žena z otrokom, otrokoma ali otroki tvorita družino kot posebna »družbenoenotna« moč. Pravijo, da država skratka gradi na družini. Toda obstaja tudi družinska kot socialna politika, obstaja družinsko in dedno in civilno pravo… Kdor razbija družino, ne razbija le države, ampak človeški svet. Ob možu in ženi z otroki obstaja še bližnje in daljnje sorodstvo, na primer stari starši in vnuki (in tudi, s čedalje večjim obdobjem staranja tudi že prastarševstvo, pradedki in prababice, pratete in prastrici…). Žlahta – raztrgana plahta. Vsaj v Sloveniji je še vedno tako, da so se primožile ali so se priženili s podeželja tudi v Ljubljano in druga – mesta, tako se je po 2. svetovni vojni oblikovala plast posebnega polkmečko mentalitetnega (malo)meščanstva. V jesenski sezoni se vozijo meščani na podeželje k sorodnikom po pridelke (fižol, krompir, zelje, sadje /jabolka, hruške, prej ribez itd./), ob kolinah tudi po meso in celo po mlečne izdelke. Sorodstvo sprejema v mestih na stanovanje rtudi študentke in študente… (kar velja tudi za nesorodstvene, a slovenske odnose). 40 V takih sorodstveno novih so/razmerjih se je spremenila tudi družinska vzgoja, zlasti vloga starševstva. Značilno za »sodobno družino« je, da naj je vse manj otrok, že edinec ali edinka da zadošča. Kljub boljšemu ekonomskemu položaju poročenih se torej dogaja iz koritoljubnostnih nagibov, da bi »pridelali« čim manj otrok, s čimer da upada menda, kot zatrjujejo, tudi slovenska (in evropska) populacija. Obstaja tudi vrsta patologij družine: od enoroditeljske družine (matere samohranilke in očetje samohranilci, razmerje 4:1) do večidel prerazširjenega - kriznega ali splošnoodružbljeno pivsko določenega – alkoholizma (od 170.000 do 200.000 registriranih alkoholikov). V psihosocialnem smislu ruši družino, zlasti slovensko, samoveličavna ali samovoljna samopašnost, zato potem tudi družinska samolaž. In soseska zavist ter privoščljivost ali odtegnitev pomoči s strani sorodstva, ki se umakne… Navzven družine ne pokažejo, da živijo tudi kdaj kje v revščini in da se znajdevajo, kakor se le kdo more. Zaenkrat pomaga vsaj družinsko zdravstvo ali družinski zdravniki (splošni zdravniki in zdravnice) ter pediatrija in celo kdaj ob socialnem delu šolska medicina, a vselej le posredno. Sestava družine je odvisna tudi od gmotnega stanja in delazmožnosti staršev, otrok in drugega sorodstva v narodni skupnosti. Produkcijski načini tudi določajo vzpon ali padec – slovenske – družine in sorodstev ali nesorodstva. V vzpostavitvi družine je pomebna kajpak sprva še spolnost. Brez uporabne spolnosti in zanositve tudi družine ne more biti. Brez spolnosti bi človeštvo izumrlo. Kabinetna sociala in družina je glede na ministrov položaj, usmerjen k sami funkciji ministra delo, družino in socialne zadeve, vendar tako, da 41 se kabinetno širi hierarhija bogatije nad bedo, sicer pa z občinarskim socialnim delom v centrih za socialno delo. Zaposlovanje, družina in sociala ostajajo z vojnimi veterani in žrtvami vojnega nasilja ter z invalidi ter brezdomci ožigosano vred osrednja tematika v državno-ustanovnih projektih, v katerih sodeluje prebivalstvo. Socialne zadeve se dotikajo idealizirane družbene popolnosti, po kateri naj je sociala le en od državnih sektorjev, po katerih se uresničuje pravzaprav vladna politika. V spomin si ne moremo priklicati nobenega gonskega socialnega znanja, koder je bogatija nad revščino kastna, še vedno balkanoidna. Področje tako imenovanega socialnega varstva je vladno predstavljeni in resorno le eden od sklopov socialne varnosti in naj bi občinsko ali lokalno ter regijsko temeljil na socialni pravičnosti, solidarnosti ter na umišljeno vernih načelih enake dostopnosti in proste izbire oblik. Kakor da si lahko vsak izbere svojo obliko zdrsa in bede. Zato je temeljno državno izhodišče ukrepov na področju socialnega varstva le skrajno navidezno zagotavljanje dostojanstva in enakih možnosti na papirju ter s tem preprečevanje socialne izključenosti. Oblike patoloških odnosov so razvidne v neverjetni okrutnosti nekaterih delov – tudi mladega – slovenstva. Tudi v patoloških – primarnih – družinskih odnosih, ki segajo od samohranilskih družin enoroditeljskega starševstva do alkoholnih družin in osamelcev brez družin… Na področju socialnega razvoja je mogoče opredeliti potemtakem zgolj strankarsko opredeljeno, čeprav tudi ustavno določeno politiko socialnega razvoja, ki naj bi bila usmerjena vendarle v spodbujanje enakih možnosti ali v omogočanje družbene participacije na osnovi vlaganja v ljudi ter preverjanju vseh sistemov socialne varnosti in k posameznikom prilagojene ukrepe. V resnici pa je izključena iz socialnega sočutja vrsta tudi sposobnih ljudi, ki se niso znašli ali niso dovolj hitro prisegali na strukture vladajočega »starega režima«. Izboljšanje položaja socialno »slabših družin«, najbolj šibkih skupin je zato ideal, ki je sicer napisan na papirju, vendar se podreja strogim merilom administriranja, zato tolikerim naklepnim zmotam: socialna 42 moč države je moč, ki dvigne svoje, uničuje pa z bedo vse tiste, ki bi želeli imeti na primer več otrok, kaj šele véliko družino, ob neštevilnih enohranilskih družinah. Dokler ne morem prav poslovati, se ujamem v državne zanke oblasti, ki imajo roke k sebi in zgolj k sebi. V okviru krščanske solidarnosti ljudi božjih in slovenskih pa se že, kot uvidevam, po drugi strani uresničuje postopno vse večja socialna kriza ter sprenevedanje, kakor da te krize sploh ni. Vzpostavljanje sistemov dodatne socialne varnosti je tukaj kvečjemu kaj več kot gola uradna iluzija oziroma pomenek ob kavi. Razvoj tako imenovanih javnih služb se je zazankal, kdor je dobil, je dobil… monopoli pri izvajanju javnih služb so namreč »klientelistični«, a dovolj prikriti, da se znajdejo, ki se znajdejo. Resda je temeljni pogoj za delovanje Slovenije kot socialne države že usklajen gospodarski in socialni razvoj – ob ustavni vlogi pravičnosti. Socialno politiko v ožjem smislu opredeljujejo ukrepi za zagotavljanje socialne varnosti posameznika in družine. Tako naj socialno varnost določajo strokovna načela, pravila in dejavnosti, ki posamezniku ali vsaj slovenski družini omogočajo, da se vključi in ostane vključena v družbeno okolje in v njem aktivno komunitarno sodeluje. Slovenska država naj vsaj formalno zagotavlja materialne in socialne pravice, posamezniki z družino pa morajo itak prispevati v obliki davkov in drugih obveznih dajatev. Po definiciji je socialna varnost tudi širše zasnovan model državnih ukrepov na različnih področjih za zagotovitev socialne varnosti in vključuje zdravstvene, delovnopravne, stanovanjske, izobraževalne ter ostale vidike, obenem je nadrejen pojem socialnemu varstvu, ki je definiran z vrstami storitev in denarnih dajatev družinam, skupinam in posameznikom, ki nimajo zadostnih sredstev za preživljanje. 43 V Republiki Sloveniji smo sprejeli definicijo socialne varnosti kot pravico posameznika in družine, da je zavarovan za tveganja, kot so: za primer bolezni, nezaposlenosti, starosti, poškodbe pri delu, invalidnosti, materinstva, preživljanja otrok ter dajatve družinskim članom po smrti osebe, ki preživlja družino in pravice, ki so v Sloveniji urejene z Zakonom o socialnem varstvu; država je po določbah Ustave Republike Slovenije dolžna urediti obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje in skrbeti za njihovo delovanje; je dolžna varovati družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter za to ustvarjati potrebne razmere. Družina vedno zaostaja za državo, ker je intimna združba ali skupina v narodni (oziroma nacionalni, torej tudi v politično-narodni) skupnosti. – Kljub temu državniki skrbijo, da bi se družinski položaj v splošnem izboljšal: od šolstva do socialne občinske politike, od zdravstva do omogočanja prometnih zvez, od kmetijske politike do moških opravil (vojska, obramba države, rudarstvo) in ženskih del (administracija, zdravstvo, šolstvo, sodstvo, predšolska vzgoja in varstvo…). – Kar mene dokaj osebno moti, je slovensko tipična samoveličavna in ošabna nabodrenost, izhajajoča iz jugoslovanske vloge slovenske socialistične republike, ki je družino spremenila kakor v posebno partijsko celico. Jugoslovansko razdružinjenje je potekalo sicer drugače kot v Evropi in po svetu, kjer so ločitve mestno pravzaprtav večidel enake (ločen je domala vsak tretji, če ne že vsak drugi zakon!). – Ob boljšem socialnem statusu – toliko večja žensko nesramna, candrasta ošabnost ali moška in že fantovska objestnost, vasezakrknjeni in inhibirani kakor moški »ponos«, ki se hvaliči kvečjemu s »spolnostjo« kot močjo potence. Oholosti ali okrutnega egoizma je v Sloveniji še vedno preveč. Marsikje se kaže celo parni egoizem in napadaška okrutnost, ki deluje še ob neformalnih združbah (na primer študentske družine, ki jim naj država zagotovi ne le odlična nova stanovanja, ampak 44 jim plačuje študij! In tudi mlade raziskovalne družine, kjer ženske delajo kariero, moški prav tako – otroci pa so prepuščeni otroškim vrtcem, potem pa starim staršem, ako jih imajo, ali negovalkam otrok…). – S tem se je spremenil tudi položaj otroštva, kar se kaže v osnovnošolskem vrstništvu… - Tudi roditeljski sestanki in šolske govorilne (zasliševalno uradne kot tovarišijske) ure so drugačne kot kdajkoli prej, in prav postsocialistično ali državno-uradno. Ko gledam na sociopsihološki in zgodovinski, v vsem konceptualni razvoj – ne le slovenske, ampak tudi evropske – družine, se iz zasebne sfere človeškega življenja kakor selim v uradno in državno, kjer vlada zakonska zveza z družinskimi razmerji. »Produkcija in reprodukcija« človeškega življenja pa ni odvisna le od zunanjih, zgodovinsko pogojenih družinsko-družabnih form, marveč tudi od nagonov, torej od primarnih potreb slovenstva in človeštva, namreč v socialnem smislu, v smislu druženja med seboj. V naravi družinske socializacije je, menim, da človek ni le produkt nekakšne (spolne in razmnoževalne) kulture, ampak je skupnostno ali komunitarno določen tudi antropološko in predvsem po vrednotah, po krepostih, po ljubezni. Zato so pa prehodi iz ene oblike družine v drugo – bili – tako dolgotrajni in so vsebolj kratkotrajnejši oziroma se kar trgajo. Smo na vmesni stopnji družinskih vzorcev, a prav tukaj sem – kljub vsemu propadu tradicionalnih oblik družine – optimist. Slovenska družina v osrednji Evropi se mora dvigniti, se enakopravno in socialno enakovredno vključiti v razvoj sveta, v evropsko-unijsko pridobivanje skupnih življenjskih sredstev. Nam bo uspelo? Kljub strašni krizi obstaja tudi upanje. Obstaja zasidrana medsebojnost v vezi, ki se ji reče ljubezen. Tudi krščansko upanje, da se bo količkaj uredilo: od družinskih čustev do preseganja državne samovolje nad otrokom in družino. Problematika družine in družinske literature ni samo priporočljiva za socialno delo, ampak bi morala pomagati tudi 45 praktično staršem. In tukaj že obstaja vrsta priročnikov. So dovolj uporabni? 46 VLADIMIR GAJŠEK DNEVNIK 19.2.1990 I. izdaja, 2010 založila in izdala Intelyway webmedia za založbo Vladimir Gajšek urednik Vladimir Gajšek lektor Vid Gajšek opremil in tehnično uredil Vid Gajšek ilustrator Vid Gajšek © Intelyway webmedia, 2009, Ljubljana E vladimir.gajsek@intelyway.com E vid.gajsek@intelyway.com