Mir ljudem na zemlji... Praznik miru, dobre volje in duhovnega zbiranja je pred durmi. Ni ga, ki bi se zavestno upiral temu razpoloženju v dneh včlovečenja Ljubezni na svetu. Težnja po miru in sreči je vsajena v srce vsakemu človeškemu bitju takoj ob rojstvu ter ga spremlja kot usoda na vsej življenjski poti. V tem času se zgane po svetu nešteto usmiljenih rok, pripravljenih brisati solze in lajšati trpljenje milijonom trpinov, ki si ne morejo pomagati iz lastne moči. Tudi v vrstah slovenskega učiteljstva je to čustvo dolžnosti do trpečih bratov vzbudilo letos posebno vnemo za otiranje njihovih solza. Na neštetih šolah tekmujejo zlasti naše koleginje ¦/. učenci in učenkami v tem samaritanskem delu. Povezanost vseh narodno čutečih src z najbednejšimi v našem rodu, zlasti z malimi siromaki ob naših mejah, se ni pokazala v zadnjih dvajsetih letih še nikdar tako krepka in enodušna, kakor prav v teh dneh. Val bratstva in samaritanske dolžnosti je zajel slovensko učiteljstvo z močjo, ki nima primere v zgodovini našega stanu. Val bratstva in Ijubezni! Učitelji se čutimo po njem objeti. Naše poslanstvo je odrejeno in možno samo po njem: z niim stoji in pade. Ze zgolj nagonsko čuti to vsak poklican in nepoklican vzgojitelj. Ni vzgoje brez ljubezni; izločimo iz svojega dela ljubezen, v tistem trenutku posianemo dre&erji in rokodelci, ne vzgojitelji, marveč nasilniki in maščevalci. Toda prav tako, kakor so za pravo vzgojno delo nujno potrebni medsebojna prcdanost, zaupanje in spoštovanje med vzgojiteIjem in gojencem, med učiteljem in učencem, istotako mora stati tudi vsa okolica adekvatno ob strani obema činiteljema, ki delata na novem, boljšem rodu. Učitelj je tudi samo človek ter ne more prestopati šolskega praga z vedrim duhom in srcem, polnim usmiljenja in ljubezni, če se zgrinja za njim val sovraštva in maščevalnosti, če mu beda in vsakdanje težke skrbi grene sleherno minuto njegovega življenja. Ob uri praznika miru in Ijubezni občuti tak učitelj dvojen nemir v svo.ji notranjosti, obdajajoča ga sovražnost postaja v teh dneh neznosnejša in strahotnejša kot kdaj koli. Njegova težnja po ljubezni in človeškem razumevanju po eni strani, po drugi pa obupna resničnost njegove okolice mu črtata prežalostno sliko neskladnosti in zlih slutenj. Skoraj istočasno padajo v ljubezen oznanjujoč glas božičnih zvonov tudi temne grožnje, ki ne obetajo nič dobrega. Brez upa in miru zre v oči svoje rodne dece, ki dviga polna pričakovanja nedolžne poglede k svoiemu roditelju. Težko človeku, ki mu tudi poezija božične noči ne more olajšati niti za trenutek njegovega življenja, ki ne more zadržati strupenega diha sovraštva in zasledovanja. »Glej učitelja!« ki s sklonjeno in ponižano glavo potuje že tri rodovc po blatnih in trnjevih poteh Šentfk>rijanije, pripravljene vsak čas zalučati vanj kamcn, da s tujo »krivdo« potoiaži svojo lastno vest. V rednih periodah odmeva zopet in zopet: »Molči in služi! Ne spodobi se hlapcu, da misli in ipreudarja, še manj pa, da vrši svoje delo po lastnem preudarku'« Šentflorijanska dolina hoče, da vzgaja njen zarod hlapec, da se lahko zgraža nad hlapčevskim rezultatom njegovre vzgoje. Na ramena mu naklada greh, da je podan s tem dokaz grešnika. Ob takih urah grenkega razmišljanja tudi božični zvonovi ne prinašajo olajšanja v razbolelo dušo. Poslušam lepo zveneče besede, a ne morem jim verjeti; za njimi se reži obraz, ki ne obeta dobrega. Tudi letošnji Božič, poln pričakovanja in tajnih želja, bo prešel in nas pustil omahujoče in brez vere v vseobjemajočo ljubezen. Tudi letošnjc našc božično darilo je ostalo samo obljubljeno, malodušni se oziramo v bodo-čnost, ki naj nam da to, kar nam je obetal Božič pred nami. Za nami jc leto, ki nam sklonjenih hrbtenic ni zravnalo: polni skrbi istopamo skozi nižja vrata v negotovo bodočnosi. Kolikor smo mogli, smo dali: skušali smo tudi v tem letu — in zlasti v tem letu — otirati tuje solze, lastnih nam ne briše nihče. Bodi mir na zemlji vsaj tistim. h katerim smo pristopili z bratovsko roko!