111
Dr. FR. KOS:
ROKOPIS SIMONA JENKA.
t red sabo imam znamenito rokopisno knjižico, ki obsega v mali osmerki 200 strani in pa kazalo. Popisanih je 182 strani, ostale so prazne. Naslov tej knjižici je: »Poezije. Zložil Simon Jozipovič Jenko". To je zbirka Jenkovih pesmi, katero je pesnik, kakor se kaže, do 127. strani spisal o velikih počitnicah leta 1855., tedaj takrat, ko je dovršil ljubljansko gimnazijo. To sklepam iz tega, ker do navedene strani pesmi niso kronološko razvrščene; tudi sta do tušem pisava in črnilo enotna. Od 127. pa po 182. strani so pesmi spisane v kronološkem redu ter spadajo v dobo od 9. septembra 1855 do 9. junija 1857.
To rokopisno knjižico je Simon Jenko podaril svojemu prijatelju, rajnemu doktorju Sterbencu, kar tudi kažejo besede, napisane na naslovni strani. Po Sterbenčevi smrti jih je dobila njegova kuharica, in ta jih je dne 4. julija 1902. podarila gospodični Mariji Bučar-jevi, sedaj gojenki četrtega tečaja na c. kr. ženskem učiteljišču v Gorici.
Naslednje vrstice imajo namen, da opo-zore na ta dragoceni zaklad slovensko občinstvo, posebno pa tiste gospode, ki se temeljiteje pečajo s poezijami Simona Jenka. VeČina tu se nahajajočih pesmi je pač že natisnjena, vendar vse še ne. Nekako ena tretjina tu spisanih pesmi še ni priobčena. Zanimivo je, kako je pesnik to ali drugo pesem popravljal. Tu ali tam je kaka kitica prečrtana in zraven nje je po ena ali pa po več kitic pripisanih. Marsikatera pesem je prvotno imela ves drug naslov, kakor ga ima dandanes; tako ima n. pr. znana pesem „Adrijansko morje" v rokopisni zbirki naslov „ Solza".
Tu hočem po vrsti navesti naslove raznih pesmi, katere obsega ta zbirka. Lahko rečem, da je pesnik vse te pesmi zložil še kot m la-
denič. V oklepu je pridejan datum, kdaj je nastala ta ali ona pesem. Pri nekaterih pesmih manjka datuma, kar hočem zaznamovati s samo potezo v oklepih. Pri nekaterih pesmih, posebno pri takih, katerih z moralnega stališča ne moremo pohvaliti, je pozneje pesnik pripisal besedico „vun" ali pa „preč". Na strani 182. se nahaja naslednji stavek:
PS.   Ko bi vedil, da imam  kje kacega sovražnika, bi tebi sivi Jupiter tukej še eno odo naredil i bi te prosil, mu tega zvezka nikoli v roke ne dati. Servus!                    Simon Jenko 1. r.
To kaže, da nekatere njegovih pesmi niso bile namenjene za širše občinstvo, temuč le za ožji krog njegovih prijateljev.
V tej zbirki se nahajajo naslednje pesmi:
1. Vvod (dat. 24. aprila 1855); 2. Pesnik (llega maja 55); 3. Po bolezni (4. junija 55); 4. Sonet (7. maja 55); 5 Mladenič na zeleni gori (poznejši popravki pri tej pesmi so iz leta 1856.); 6. Angelj tužnih (5. oktobra 53); 7. Moč ljubezni (? nov. 54); 8. Naša moč (—); 9. Pevec (—); 10. Izviri srca1) (53); 11. Pesmica (—); 12. Ljubezen (—); 13. Sprememba (-); 14. Dekletu (28. oktobra 54); 15. Gazelica (—); 16. Pod gradom (—); 17. Pastirček (—); 18. Na snegu (—); 19. Mladeneč i potok (—); 20. Srečnimu (-); 21. Divja roža (—); 22. Cekin 2) (—); 23. Pla-ninar (54); 24. Sonet (51); 25. R. K. M. (-); 26. Naj
x) Natisnjena je ta pesem pod naslovom „Ptici" (Izdaja Funtkova, str. 13), kjer pa manjka ena kitica, ki se glasi:
Odperto le še za gorje
Te rane skle, bore serce?
Le čakaj, čakaj malo dni,
Saj ti rešenje delječ ni.
2) Ta pesem se v rokopisni knjižici, posebno pa v začetku in na koncu v marsičem loči od tiste, katera je natisnjena v Funtkovi izdaji (str. 104.)
Prva kitica se glasi:
Ko sin slovo jemal, So mati zlat cekin Podali mu v spomin On ... ga je djal?
112
bo! (—); 27. Po noči (—); 28. Meglenica (-); 29. Spremin (? decembra 54); 30. Meglenica (—); 31. Primera (—); 32. Neločljivost (-); 33. Zaklad (15. septembra 53); 34. Petja moč (Schiller) (—); 35. Dan slovanski (22. avgusta 53); 36. Pod milim nebom (22. februarija 54); 37. Pesem (16. nov. 53); 38. Mlinarica (7. avg. 54); 39. Plesavca (27. oktobra 53); 40. Meglenica (30. maja 54); 41. Pobratimija (7. decembra 54); 42. V sobi (—); 43. Ajdovska deklica (Vila Zlatinka) (15. oktobra 54); 44. Človek (54); 45. Deklica (—); 46. Solze Slovencove (—); 47.1. Solza i) (-); 48. II. Solza 2) (-); 49. III. Solza 3) (-); 50. IV. Solza (—); 51. Na klanci (-); 52. Na ledi (7. januarija 54); 63, Zakladi (—); 54. Zlatoust (—); 55. Na Kamnem gradu (—): 56. Soritica (sic!) (29. julija 53); 57. Ena prav fletna (9. decembra 54); 58. Gerlice (16. decembra 54); 59. Popotni (18. decembra 54); 60. Tiči (8. julija 53); 61. Poslanka (14. jan. 55); 62. Tesnoba (29. julija 53); 63. Časi i človek (17. novembra 53); 64. Lovec (23. jan. 55); 65. Pastir poje (24. decembra 54); 66. Čolnar (2. februarija 55); 67. Posavski glasovi (31. januarija 55); 68. Mraknjenje solnca (? februarija 55); 69. Sveti Nikolaj (konec 54); 70. Kes (23. marca 55); 71. Na sorskim polji (4. aprila 55); 72. Summo Jovi (17ega aprila 55); 73—75. Tri sonete Kmetičici (16. apr. 55);
Tu je nekdo izradiral dotično besedo. Zadnja kitica se glasi:
Ti znamnje si cekin Ti volje materne Natanko spolnjene — Veljal bo ta spomin.
0 Ta pesem nam je znana pod naslovom: »Slovenska zgodovina" (Funtek, str. 65). Poglejmo, kako se je ta pesem izprva glasila:
V zlatih čerkah v zgodovini Se bero narodov čini; Pa med njimi moj'ga ni, Oh od njega glas molči!
Druži na vojsko kervavo Za domačo grejo slavo; Naš junak na boj hiti, Pa ne ve, č'mu toči kri.
Vsak rod lepih let kaj ima; Moj le en ga sam'ga nima, Moj še srečen nikdar bil, Svobode nikol' ni vžil.
Družim ljudstvom pozne leta Sreče prihod še obeta; Pa za moje nade ni, Zanj le grob odpert reži.
2)  V raznih izdajah tiskana pod naslovom :„Samo."
3)   Znana pod imenom: »Adrijansko morje."
76. Jasnica i) (14. apr. 55); 77. Tabaku (29. marca 55); 78. Ognjoplamtič (?0. marca 55); 79. Morske božanstva2) (10. marca 55, 20. aprila 55, 6. maja 55); 80. Obupanec (12. junija 55); 81. Nasprotni prošnji (16. junija 55); 82. Sanjač (22. junija 55); 83. Vedni nasprotnik (3. julija 55): 84. Lob Baruh (15. februarija 55); 85. Zakaj pa jaz ne morem spati? (6. oktobra 53); 86. Na razpotji 3) (9. avgusta 55); 87. Bogoslovec (9. avgusta 55); 88. Vprašanje (52); 89. Pomlad (14. julija 52); 90. Meglenica (25. okt. 53); 91. Pi-savka*) (16. julija 55); 92. Vasvavec (52); 93. So-učenci (? julija 55); 94. Sveti Prometej (16. oktobra 53); 95. Voznica (9. septembra 55); 96. Tičar (14ega septembra 55); 97. Pred odhodom (21. septembra 55); 98. Čudna roža (9. septembra 55); 99. Od Janezove Neže (2?. avgusta 55); 100. Jetnik (7. oktobra 55); 101. Snica (26. okt. 55); 102. Jeremiada (29. oktobra 55); 103. Smert (5. novembra 55); 104. Noč (12. novembra 55); 105. Tolažba (17. decembra 55); 106. Pijanec poje (20. decembra 55); 107. Reza pri oknu (28. decembra 55); 108. Zimski večer (16. januarija 56); 109. Pri potoku (29. januarija 56); 110. Pogreb (6. februarija 56); 111. Lilije (22. febr 56); 112. Pa nobenega ne (2. aprila 56); 113. Mati (5. aprila 56); 114. Poskočnice5) (7. aprila 56); 115. Spomin (26ega maja 56); 116. Zdravljica (3. junija 56); 117. Zadnji večer (27. septembra 56); 118. Razni čuti (27. decembra 55); 119. Golufana (26. okt. 56); 120. Obu-jenke (29. okt. 56); 121. Obujenke 1. (29. okt. 56); 122. Obujenke 2. 29. oktobra 56); 123. Obujenke 3. (29. oktobra 56); 124. Obujenke 4. (29. oktobra 56); 125. Obujenke 5. (1. novembra 56); 126. Obujenke 6. (20. novembra 56); 127. Zakaj me ne ljubiš? (15. decembra 56); 128. Anabaptist (21. decembra 56); 129. Zimski dan (3. januarija 57); 130. Serce trepeče (7. januarija 57) (po Meglenici št. 90); 131. Obujenka 7. (15. januarija 57); 132. Obujenka8. (26. januarija 57); 133. Obujenka 9. (29. januarija 57); 134. Obujenka 10. (22. februarija 57); 135. Lipa (27. februarija 57); 136. Studencu (9. marca 57); 137. Obrazi ( —); 138. Obrazi 1. (-); 139. Obraz: 2. (—); 140. Obrazi 3. (-); 141. Obrazi 5. (sic!) (22. apr. 57); 142. Obrazi 6. (29. aprila 57); 143. Poezija i proza (4 maja 57); 144. Obraz 7. (5. maja 57); 145. Obraz 8. (13. maja 57); 146. in 147. Pesmi (14. maja 57, 16. maja 57); 148. Morski duhovi (17. maja 57), po pesmi »Morske
J) Znana pod naslovom »Pomladanska",
2)   Ta pesem ima 23 kitic in nje vsebina se le deloma vjema s pesmijo »Morski duhovi" (Funtek, 124), ki ima 14 kitic.
3)   Tiskana je ta pesem v »Kresu" VI, str. 8.
4)   Ta pesem se le malo loči od pesmi „Pisavec„ (Funtek, 33). Razlika je ta, da v prvi govori dotične besede ženska oseba, v drugi pa moška.
5)  Ta pesem ima pet kitic. Tiskani sta dve pod naslovom »Koroši" (Gangl, 80).
113
božanstva"; 148. Ptujki (1. junija 57); 150. Obraz 9. (9. junija 57).
Ako E. Gangl trdi, da pesmi, ki so tiskane v tistem zvezku, katerega je on uredil, segajo večinoma v zadnja leta Jenkovega življenja, moram k temu dostaviti, da to ni popolnoma resnično. Mnogo jih je iz njegovih dijaških let, kakor n. pr. „Po bolezni", „Sonet", „Pod gradom", „Mladenič in potok", „Marija", „R.K.M.", „Meglenica",„Ne-ločljivost", „Petja moč", „Solze", „Prijetna komedija", „Koroši", „Lepa Neža", »Čolnar", „Bežite, misli črne!" in še nekatere druge. Kakor se vidi, so iz njegovih gimnazijskih let vse tiste v Ganglovi izdaji, katere pesniku ne delajo posebne Časti in o katerih bi želeli, da bi jih bil izdajatelj prezrl.
Tu hočem iz omenjene rokopisne zbirke navesti nekatere še ne natisnjene pesmi Simona Jenka. Prepisal sem jih tako, kakor sem jih našel. Dobro bi bilo, da bi kdo spravil na dan še druge nenatisnjene pesmi, katerih je še precejšnje število, razen nekaterih, ki niso za natisk.
IV. Solza.
(Str. 56.)
Ti  ravnina, polje laško,
Ti  si pilo kri junaško,
Ti  pokrilo trupel broj,
Ki  jih je posekal boj.
Le odpri mi grobe svoje, Daj nazaj mi brate moje I ki tvojo perst gnoji, Daj nazaj mu serčno kri.
Kaj bo polje ravno dalo ? Saj je lastnih pokopalo Sinov več, kot sto i sto V domovja sveto zemljo.
Vi, ki ste jih h klanju gnali, Serčno kri njih prelivali, Vam pravice vpije glas: Bo prišel plačila čas!
S i r o t i c a.
(Str. 61.)
Mati, moja mamica! Kaj pomeni grob leta? Križa ni nobenega,
„D0MilIN SVET" 1903. ŠT. 2.
Ni ga kamna rezan'ga, Ki povedal bi, Kdo da tu leži.
Tiho, tiho, sinko moj, Tu počiva oče tvoj Preden si ga klicat' jel, Bog ga k sebi je uzel. Priporoči zdaj Se mu v sveti raj
Sin na grob pokleknil je, Nežno sklenil ročice, Solz napolneno oko Pa obernil je v nebo. Prošnjo angeli V raj prinašali.
29. julija 1853.
Sni ca.
(Str. 135    137.)
Senica vesela Letala okrog, Tako-le je pela, Da zlega se log:
Pozdravljena hosta, Pozdravljen moj dom; Po tebi pa prosta Prepevala bom.
Saj solnce mi sije Me rosa poji I goša mi krije Gnezdo pred ljudmi.
Zatorej zapojmo Sred varnih gošav, Ljudi se ne bojmo I njihnih nastav.
Pa zgine čas leta, Derve se megle, Drevje se obleta I rože vene.
Zdaj snica prezeba Ne baha se več, Ker jesti je treba I piča je preč.
I preden je zima, Tla bele snega, Že k hiši prikima I iše peška.
I jaz pa napravil Sem hišco z bezga Na češpljo nastavil Jo v sredo verta.
I kmalo zagleda, Kar trebuh želi, Se semtertje vseda I sline cedi.
Priskače i vade Si vzame en kos I deščica pade Bahavki na nos.
Zdaj abote svoje Plačilo ima, I pesmico poje Od drazih peška.
26. oktobra 1855. Smert.
(Str. 138—139.)
Stara hči očeta greha, Tvoja kosa ne preneha
Grobov z žertvami polnit'; Mlade srečne i bogate Revne ž njimi vabiš v svate,
Kdo se more le ognit'?
179
Dr. FR. KOS
ROKOPIS SIMONA JENKA.
Vila  Zlatinka.
(Ajdovska deklica.)1) (Str. 46, 47.)
Vila Zlatinka na gojzdu prepeva,
Od jutra, da ugasne luč belega dneva,
Na svilenih rjuhah cekine prešteva.
Zagleda na gori pastir jo na paši, Močno se neznane podobe ustraši; Al' ona mu reče: „Nikar se ne plaši!
Nič hudega jaz ti ne bodem storila, Le eno dobroto bi te poprosila, Gotov' ti ostala ne bo brez plačila.
Glej žarki mi solnčni pripekajo lice; Prinesi mi z verčem prehladne vodice, Ki teče spod skale tik goste gorice."
Mladeneč je storil, kar ona mu reče, Verč vzame, po gori navdoli jo steče, Do tjekaj, kjer voda iz zemlje priteče.
Ko lice si v hladni je vodi oprala, Ga ajdovska deklica tak je prašala: „1 kaj za plačilo nek bodem ti dala?"
„„Če, kar bi te prosil, mi bodeš storila, Naredi, da (dosti mi bode plačila) Ne bova se z materjo nikdar ločila.""
Da prošnja spolnila se bo, mu obljubi. Podati domu se trenutka ne gubi Povedat veselje to materi ljubi.
„„Povedat' vam, mati, 'mam čuda neznane!' Tak kliče i v hišico z radostjo plane: Pa mati na postelji nič se ne gane.
Ko materne vidi on lica že blede, Serce nezrekljiva mu žalost zasede, I več mu iz ust ni nobene besede.
Čez postijo so bledega našli ležati, I materne v svojih ročicah deržati; Mertva sta oba bila, on in ino mati.
I v zemljo globoko so jamo skopali, I skupej so mater i sina v njo djali, Tam skupej ostanki so njujni ležali.
0 Prvotni naslov tej pesmi je bil »Ajdovska deklica". Pozneje je pesnik ta naslov prečrtal ter zapisal nad njim „Vila Zlatinka".
(DALJE.)
O vila Zlatinka, kar si obljubila, Natanko, preveč si natanko spolnila: Pokriva obadva le ena gomila.
15. avgusta 1854. Lob   Baru h.
(Str. 113—115.)
Na Dunaji, v cesarskim mesti Gospode žlahtne zbor sedi, Vsak 'z druzih krajev je Evrope, Vsak druzga roda i kervi.
I ko sede krog dolge mize I ko jim teče vinca slast, Se bratov eden s čašo dvigne: Izpij ga vsak na doma čast!
I dvigne vsak se s čašo v desni Izprazni kupico do dna, Le eden je, ki se ne gane, Ki stermo zre pred se na tla.
„Prijatelj k nam se v društvo siliš, Pa se ne ganeš, le molčiš, Ko se ime nar slajši sliši ; Nesvet ti zbor saboj gerdiš!"
Kri Izraelcu v lice sili, Trepet po udih mu zleti: Se strastno dvigne, čašo zgrabi, Očes solznih tak govori:
Moj narod nima domovine Nemirno klati se okrog, Al rodil je mož slavevrednih — Le-te naj živi večni Bog!
15. februarja 1855.
Součenci.
(Str. 123—125.)
Bril. Bril je bodeč; Kar bi skor rekel, Koj bi se spekel,' Koj bo preveč.
Mer h ar. Če bo na sodni dan Natanko Bogu pravil Kol'kokrat se je zaljubil
12*
180
Jaz bi glavo zastavil, Da Bog čas bode zgubil Da sodbo bi odpravil, Preden bo dan končan.
Tušek. Sicer ga Bog ni  zanemaril, Serce le babje mu je vstvaril.l)
Skubic. Celo potrebo za hišo imaš; Kaj ti pomaga, k' je zidat' ne znaš ?2)
Stritar. Da ni od naše baze Beseda vsaka kaže: Kar bo za tebe belo, Se černo mu bo zdelo.3)
S a j o v i c. Da psičkov brez repov ni Zmirej sem sodil; Pa Sajovic me uči, Da sim se zmotil.
O s e n a r. Da glavo na pravi konc bi spravil, Tebe, Tonče, nanjo bi postavil.
Otoničar. Na smertni še postelji vrag Imel ž njim veliko bo silo, Če bode še vedno enak, Saj vmret' se ne bo mu ljubilo.
Corona   plebis. Na vas druge epigram iskati, Pravi se: Komarje podkovati.
Voglar. Če potreb'vali bi v šoli drevarja, Svetujem vam, izvolite Voglarja.
Stare. Spoznanja drevo Prineslo je zlo Med revne ljudi, To kažeš nam ti.
julija 1855.
Tabaku.
(Str. 86.)
O rajska roža, herba nicotiana Ki si čez sinje morje se podala, V Evropi naši stari zasijala, Kot svitla zvezda, pred nikdar poznana.
!) Glej Jenkove pesmi, izd. Gangl, str. 100.
2)   Ravno tam.
3)  Ravno tam; „Kres" VI, str. 8.
Še s tabo z lica kislica se pana; Amerikanska moč ti ni ostala, Da s svojimi oblači bi odgnala Z obraza sitno muho i muhana.
Da vender ljubim, tak te ljubim vroče, Da serce mi v perst černo preoberni; Ali namest' tega mu drugo vstvari;
Popred pozabit' te mi ni mogoče,
Saj tebi, preden v postijo v zemlji černi Bom djan, veljal bo zdihlej: Bog te obvari!
29. marca 1855. Sveti Nikolaj.
(Str. 77    79.)
Branjevec.
Kupujte, kupujte odpustikov zlatih,
I jabelk dobiti vam boljih ni moč;
Miklavžev rudečih i belobradatih
Ponujam vam parkeljnov černih kot noč;
I tukej poglejte je leskovo olje,
Za spridene včasih sinove nar bolje.
Ded.
Jo, kakšen hrup i kakšno mergolenje! Glej, kaj razstavljen'ga se vse dobi! Pa kaj ? igrača nam je vse življenje, Dokler prihodnost bolj nas ne zuči. Pa kdo bi nevošljiv jim hotel biti? Jaz ne, ampak raj koj pogledat' čem, Kaj vnukom nar bolj bi bilo kupiti, I koj, da pred iz te druhali grem.
Gizdelin.
Kdo vraga bil mislil, da dans lepotije
Ljubljanske skazale se bodejo vse;
Le glej jo le uno, kak moško jo vije,
Al' uno, kako našopirjena gre.
Na uno stran gredem, kjer veči je gneča,
Ker vije se komaj telo ob telo,
Tam nije drugači, da vsaka me sreča,
Od blizo lepote pogledam lahko.
Mož.
Le hitro, moja, nakupiva, Sej dosti več potreba ni; I potlej ročno umakniva Iz gneče sitnih se ljudi.
Žena.
Jaz le ne vem, kaj tak te žene Čimu mudi se ti, ne vem: Če le rad domu spravil mene, Le idi ljubček, koj za tabo grem.
181
Duhovnik. Slabost človeška je zares velika, Da k dnevu tak visocega svetnika S'cer kupiti vsak ima kakor stvar, Pomenk navade pa jim c'lo ni mar. Da ta večer bi zbudil jim občutek, Da vsako ljubo uro, vsak trenutek, Na nje izliva večno dobri Bog Darove svojih milostljivih rok!
P a v 1 i h a. Miklavž, kar tukej je ljudi, Pa vendar tvoj vsakteri ni; Le čuj i primaruha kmalo, Kaj mojih je, se bo skazalo; Trere, trere, Ljubljana bela! Trere, trere, Ljubljana cela! Le glej jih, tebi vkljub za mano Trere jih žene skoz Ljubljano.
Gospodična. Miklavža sem zbrala, kupila sladčic, Kupila sem parkeljna dimastih lic, Kar mojim sestricam Miklavž bo podelil: Se zalih Krajničic bom eno kupila, Ki sim jo pa druzimu  kom' odločila, Z njo ljubega mojega bo razveselil.
Druga gospodična. Le šali, le šali, pa z zalo Krajnico Mu dala na zadnje boš svojo ročico.
Perva gospodična. Ti jezik hudobni, ne misli, kaj pravi, Od svoje ročice raj kaj mi povej — Pa hiti, Krajnice 'scer pred nama spravi, Kot medve kupiti vtegnile bi kaj.
Branjevec. Kupujte gospoda, ker čas potekuje, Kupujte gospoda, res zadnji je čas; Miklavž že po celi Ljubljani daruje, Močno se je bati, da zgrešil bi vas.
Konc. 1854.
Pa nobenega ne.
(Str. 149.)
Trije me ljubijo, Trije me snubijo.
Prvi je bogat kmet, Oču bi bil ljub zet.
Drugi je priden bolj, Materi bolj po volj!
Tretji je mlad soldat, Jaz bi ga tla jemat'.
Pa mi je glas prišel, Da bo na vojsko šel.
Ktere mi silijo, Mi jih ne usilijo.
Kter'ga pa jaz želim, Tisfga pa ne dobim.
Jaz pa že rekla sim, Da bom odrekla vsim.
2. aprila 1856.
Obraz 9.
(Str. 182 )
Kukavica skrita Med veje zelene Po širocem logu Veden kuku žene.
Kakšna se zgodila Tebi je krivica Da nenehom tožiš Temnosiva tica?
O saj vem, zakaj se Žalostno oglašaš; Cula prej si mene, Zdaj me oponašaš.
9. junija 1857.
(Konec.)
^
242
Dr. FR. KOS:
ROKOPIS SIMONA
Anabaptist.
(Str. 164-166.)
Kislega še vedno lica Vozi Karon stergan čoln, V čolnu duše, kih pravica Kliče pred Minosov tron.
Dve ste duši v čoln stopili Brez trebuhov, brez peta, Ravno kar ste se ločili Od prijaznega mesa.
„Dva junaka iz Ljubljane!" Čmerni Karon zanosla, Ko ob bregu čoln obstane; 'Z čolna stopita duha.
Veličastno, kot en paša, Na prestolu kralj sedi, K pervemu obernjen vpraša: Kak si se poslužil dni?
„Nič po krajnski, nichts, ich bitte, Damit gehfs mir nimmer recht; 's ding ist bei uns nicht mehr sitte. Ist fiir noble leut' zu schlecht."
Minos gleda gor debelo; Sam ne ve, če bi verjel, Da pod se Ljubljano belo Silni Nemec bi bil vzel.
K druzemu se zdaj oberne, Nemškovati začne z njim; „Niks tajč, hitro ta zaverne, Jest le krajnsko govorim."
Nemca v nemški raj postavi, Kjer je zelje, pije pir; Krajnca v raj slovenski spravi, Kjer je žgance in krompir.
Stari urbar še poise, Jezen zgrabi za pero, Pa ime Ljubljane zbriše, Ričet da j' ime novo.
21. decembra 1856.
JENKA.
(KONEC.)
Zakaj pa jaz ne moren spati?
(Str. 115, 116.)
Zakaj pa jaz ne morem spati? Saj solnce spanja mi ne krati,
Že davnej je za goro šlo; Tud' tica pevka me ne moti, Zakaj sedaj molči v tamnoti:
Vender še čuje mi oko.
Zakaj"pa jaz ne morem spati? Saj roža spanja mi ne krati,
Zaperla pisani je cvet Ne moti me rib bistrih čeda, Že davnej trna vodo obseda,
Potihnil v nji življenja sled.
Kaj druzega ne da mi spati: Tam zvezda na nebeški trati
Mi mirno spati ne pusti, To ti si, ko sva se ločila, Za pričo tiho odločila
I ž njo moj duh zdaj govori.
Nji izročujem želje svoje,
V nji berem zopet želje tvoje,
I serce svoje ž njim pojim, To nado sladko vanj mi lije, To lepši mi kot solnce sije,
I torej pride, da ne spim.
6. oktobra 1853. Časi i človek.
(Str. 70, 72.)
Ko solnce še čez raj vshajalo, Človeku srečnimu sijalo,
Nadlog nobenih vid'lo ni; Kako lepo tačas na sveti Pač moglo biti je živeti
Brez kake tuge mirne dni! Zakaj ti časi pretečeni Vsi meni so zaperti? Zakaj je od zibeli k s mer ti Tak kratek tek odločen meni?
I ko potem dni sreče plodnih
Doživel v časih bolj prihodnih
Je dokaj sveta gospodar,
243


I v društvu je z naravo živel I z duhom vsako stvar oživil,
Clo kamen storil v umno stvar: Zakaj ti časi pretečeni itd.
I ko pozneji čas nastopil,
Z njim duh človeški više stopil,
Spet k viru svomu hrepenel I misli mislil je globoke, I meril čudeža visoke;
Do vrat nebeških je dospel:
Zakaj ti časi pretečeni itd.
Ko solnce časov tih zaide, I nova doba v bitnost pride,
I pride z njo nov uma plod; Po novih potih zopet hodil, Je nove kraje um prebrodil,
I v novim sveti bil povsod:
Zakaj ti časi pretečeni itd.
Kar je prehodil zdaj i vedno,
Kar je prehodil uro sledno, Odpertega mi malo je;
Zase je drevje le cvetelo,
Na njim je sadje  dozorelo, Naprej oddalo seme le:
Tako ste časi pretečeni Vsi meni skor zaperti; Ker od zibeli je do smerti Kaj kratek tek odločen meni!
17. novembra 1853.
Dan  slovanski.
(Str. 35, 36.)
Prišel bo odmenjeni čas, Ko bode razlegal se glas Od krajev, kjer solnce izhaja, Do krajev, kjer solnce zahaja, Ko klical Slovane bo vkup Od krajev vsih vojskini hrup:
Na vojsko, junaci, na bor! Na černe osvete pomor! Kar Laba vas je porodila, Kar Donava močna gojila, Vi vsi, kar napaja vas Don, I kar vas preživlja sedlon;
Vsi čujte grometi na glas: Prišel je odmenjeni čas! Od krajev, kjer solnce izhaja, Do krajev, kjer solnce zahaja, Kar nosi Slovana ime, Naj složno poda si roke!
V  potocih preliva se kri! Le zemlja, ki prešnje si dni Kri hrabrih očetov popila, Se s trupli njihovi gnojila, Sovražnikov kervco popij, Sovražnikov trupla pokrij!
Nad černimi grobi vesel Slovan bo zastave razpel God slobode nove praznoval, Sveta bo stranem oznanoval Veselega petja odglas, Da tu je odmenjeni čas!
22. avgusta 1853. Človek.
(Str. 48-50.)
Ko si doveršil, duh, stvarjenje, I zadnjič vse lepote cvet, Človeka zbud 1 si v življenje I v last mu dal vesoljni svet, I uma luč mu vtisnil v glavo, Krepost i moč mu v roko dal: Kaj mislil je, ko je naravo, Je pervič tvoje dela bral?
Neznan občut ga više dviga,
Vir svoje bitnosti spozna,
I ve, da kar mu v žilah šviga,
V  višavi svoj iztok ima, Spozna namembe glas visoke, Spozna, kdo oče mu je bil,
I zmišlja misli si globoke, Ki jih je v viru večnem pil.
I kot studenc, ki iz oblaka Se je napil dežja moči, Veselo čez skalovje skaka I v morje svojo moč vali, Da spet dobi, kar je oddalo, I kar dobi, da spet odda, I spleta tak verigo zalo Narave vedno znovega:
Tako se človek spenja više, I kar pod solncem ne dobi, S hrepenjem na višavi iše I v viru večnim zadobi. I sreče skorej nezaveden Jo vender dan na dan pije I blagodarov miglej sleden Število nanj nebrojno spe.
Da srečnimu tako sijalo Bilo bi solnce vekomej! Pa dni je tacih danih malo, Nestalno ruši čas naprej;
16*

244
Pa dan nesreče že se bliža, Trenutek čeren prihiti I k tlam i v prah ga spet poniža, Nebeški žar skor zaduši.
Prah bivši, kaj da je, spregleda, I žar goreč mu serce žge, Oko mu še na kviško gleda: Ne moč, obup iz njega zre. I kakor reka v sili ljuti Razbiti skuša terdni jez; Tako zajezo človek čuti, Pa pot zaperta mu je čez.
I glas nesreče se razlega I moči tok solza oči, Da mili glas do neba sega, Do vrat nebeških se glasi. Rešenje milost misli večna, V človeku vžge se upa žar:
Nehala doba bo nesrečna, Ko steče vekov kolobar i
I milo zabliščeča nada Nov vez storiti mu veli, Aldove na altar poklada, Preliva nežnih jagnet kri: Zastojn zdihuje hrepeneče I kliče serce njega: Mir! Da let nesreče polnih steče Še več, kot sto desetkrat štir.
Pa čas odločen' se je stekel, Napočil dneva svitli žar, Nesreče se oblak razlekel, I srečna je nesrečna stvar; Sam duh nebeški jo je zbudil, K' ozerl se je na svet proklet, Da jez poprešni se je zgrudil I človek bil je človek spet.
CyeL4t72/a4a,„		
Q/ .    7		
/   L*4/e	r  f^trrtf*/ ri f(f/	j^ia/k
?f*yhu rM/- m ,jff^ gj^ ¦		
$ &g	¦Z*.       /	+*P 4*6:
Ur	p	
7/J vrt		
Zrjy\	fJr. f ? 'g      tf^&trlfsr  '	L-"fr'JLt//S &,
		f   i terjfcff           ^

¦Žš/