Štiridesetletnica drzavnega šolskega zakona. Govoril Engelbert Gangl na glavni »kupSSini ,Zavezeu v Mariborn dne 16. avgueU 1909. Prejšnji govornik je obravnal prevzeto nalogo tako temeljito in vaeatraaako, da zame skoro nic ne oatane. Morate mi torej oprostiti, ako moj referat ne bo zanimiv in ako morda tudi kaj ponovim, kar amo ravuokar slišali. Spričo vsega tega bodo moja izvajanja kar najkrajša. Dobrote in slabosti norega drž. šol. zakona poznamo učitelji in učiteljice sami najbolje, ker jih čutimo na lastnem telesu; dobrote kot rabel, komaj čuten objem raebke otroške ročice, slabosti kot nož, ki se zapiči do kosti. Zakaj resuične so besede čestitega dunajskega tovariša J^ssena, ko trdi, da se ae sedaj poznajo na državnem šolskem zakonu sledi šap čroe avstrijske hišne mačke, ko je bežala preko koneepta miniatra Hasnerja. Po eyropskib državah so divjali rerolucionarni boji, ki so si našli pot tudi v Avstrijo, kjer je 1. 1848. meščanstvo, delavatro in dijaštvo porazilo fevdalce. V krri teh burnih dni se je rodila svobodomiseln o 81, ki je dala našemu cesarstvu ustavo in tudi drž. šol. zakon. Svobodomialeci so tedaj meiiili, da prešine Avetrijo z uvedbo ustave in drž. šol. zakona resnični napredek na Tsakem polju. Toda zmotili so se. Kar je zakipelo v avstrijskem ljudstvu in bruhnilo na dan, ni bilo plod svobodomiaelnosti, temveč je bilo le refleks zunanjih viher in bojev, ki 80 pretresali eno stoletje sosedne države. Ljudatvo ni bilo prepričano, bilo je temveč — rekel bi — fanatizovano. Zatorej tudi ni našla uvedba drž. šol. zakona tistega odmeya, kakršnega bi zaslužila, to pa tudi zategadelj ne, ker je imel ta zakon, zlasti med posvetno in cerkveno aristokracijo, smrtne sovražnike. To je bilo maščevanje te aristokracije, ker se je v kr?i, preliti za svobodo, zadušila njena moč, žal, da ne za vselej. Ko so 86 pomirili duhovi, so 86 zopet dvignile aristokratake glave in škofovske mitre, pa se je pod pasjim bičem plematva in pod srebrno palieo škofov sklonil vea ponižni avstrijaki svet, ki si še do danes ni zravnal uklonjenega vratul Kakšnojebilo tedaj mnenje reakcije na eni innaprednosti na drugi strani, to je razvidno iz govora poBlanca Figulyja, ko je dejal dne 22. aprila 1869. ob veliki debati ? državnem zboru : ..Napredek pričakujemo od izobrazbe Ijud8tva, od boljže naobraženoati svojih otrok, od njih nrarao-Terske vzgoje — ki jo pa vem natančno ločiti od pietistiške in zelotske vzgoje. — Dobro vena, da to mnogim ne more biti všeč. Toda tu ne gre za interes posameznika, ampak za bodočnost in blaginjo prihodnjih generacij. Ako nas kdo vpraša, kaj hočemo mi, ki se tu zavzemamo za šolski zakon, tedaj mu povem, kar smo že večkrat povedali in kar je sklenilo in potrdilo milijon glaaov: Hočemo enakopravnosti vseh konfesij in nečemo vladanja ene nad drugo; hočemo svobode učiteljev pri vzgoji otrok, a nečemo hlapčevanja duhovščini in episkopatu; hočemo svobode šoli iu znanoati, bočemo, da postane šola in znanost svobodna s tem, da ji da država priliko, da pospešuje svobodo sama potom inteligence in vede in s to svobodo druži nravni red in apoštovanje do državnega zakona. Brez svobode ni redu, brez redu ni svobode! Hočemo torej strogo nrarno vzgojo svojih otrok, in zagotavljam vas, da je staršem največ na nravni vzgoji otrok, gotovo teč nego pa onim, ki nimajo legitimnib. otrok. — Vsaki konfesiji hočemo svobodo iu proato pot, država pa se ne vtikaj več, nego ji dovoljuje ustava. Mi zahtevamo, da dobivajo otroci dober nraven in temeljit avetni pouk. Včeraj smo čuli tu govoriti samo o pravicab staršev, mi pa ne preziramo tudi Djihovih dolžnosti." Tedanji politiki pa niso uvaževali tega, niso zoali zbuditi med ljudatrom pravega pojmovanje plemenitih namenov šolakega zakona. To okolnoat je znal klerikalizem spretno izrabiti ter se je zajedel t zakon s tako silo, da je oviral njegovo moč in potrarjal njegoro bistvo. Zato ni bilo dolgo let po uredbi drž. šol. zakona zapaziti pravega napredka avstrijskega ljudskega žolstva. Ljudetvo ga ni uraelo, ker ga ni8O z njim aeznaoili njegovi voditelji, ume) ga je samo klerikalizem, saj ni bilo niti nobenega šolnika, ki bi se bil uprl kršenju zakona, kaj šele, da bi bilo proti temu naatopilo meščanstvo ali delarstro, ki je živelo brez vsake organizacije, v bedi, odvisnosti in izkoriščanju. Kje pa je bilo učiteljatvo? Zgodovina nam govori to-le resnico: Pravega učiteljstva tedaj še ni bilo. U6iteljski stan se je začel razvijati šele na temelju tega novega zakona, a ta učiteljski naraščaj je vzgajal — žal — učitelj stare šole, po stanu duhovnik, po mišljenju reakeionarec, ki ni hotel in mogel umeti liberalnih načel zakona. Več samostojnosti in strokorne izobrazbe je pač dobil učiteljski naraščaj, a ni še imel pravih nazoroy o novi šoli. S?obodomiselnih učiteljev ni nihče vzgajal, saj se učiteljišča t Avstriji sploh še do danes niso rešila mogo&nega cerkvenega vpliva izza dobe konkordata. Malo je bilo tedaj mož — kakor jih je še dandanes malo — ki bi prav pojmoTali tista določila novega drž. šol. zakona, ki goTore o izobrazbi učiteljstra. Saj je še celo današnji dan po učiteljiščib nekaj profesorjer, ki se ne zavedajo svoje važne naloge ter so starokopitneži v vsakem pogledu, Damesto da bi bili moderni pedagogi. Nimara tu t mislih samo tistih učiteljišČ, kjer se vzgaja naš alovenski učiteljski naraščaj, ampak mialim tu na avstrijska učiteljišča sploh. Saj je že dorolj značilno dejstvo, da nimamo niti enega popolnega aamostojnega slorenskega nčiteljišča, kaj šele, da bi imeli kak zarod, kjer bi žuboreli neskaljeni studenci resnične, večno mlade in žive učiteljske vzgoje po visokih idejah našib vzornikov Komenskega in Rousseaua! Suboparno tradiranje učnih predmetov, mehanako ubijanje črk in številk v glavo pušča srca mrzla in zaklenjeua globokemu pojmovanju velike naloge. Kar je doseglo učiteljstvo do danes, to je doaeglo večinoma samo iz aebe. čudovito je, kako se je mogel naš stan spričo tesnih, prežaloatnih razmer dvigniti tako visoko. To je bilo mogoče le zaradi samovzgoje. Učenec je bil modrejši in idealnejši od učitelja. Bil je pa tedaj, ko so sklepali no?i državni šolski zakon, mož, ki je takoj spoznal reliko važnost vzgoje učiteljstra in naloge nove ljudske šole. Ta mož je bil knez Turjaški, nemški pesnik Anastazij Grfln, učen«c našega Prešerna. Kot član gosposke zbornice se je oglasil ob debati dne 18. maja 1869 k besedi ter je dejal: BGiavna moč, jedro in težišče sedanjega zakonskega načrta tiči v onih odstavkih, ki govore o izobrazbi učiteljstva. Sedaj govorimo o pomlajeni Avstriji. Vsekakor imamo toaletne umetnije, ki dajejo izživelemu telesu za kratko dobo sijaj mladosti; toda če hočemo mladost za trajno dobo zopet oživeti in ohraniti, je treba popolnoma drugačne moči. Toliko čaaa ae ne vdam upanju, da imamo ta žalostni štadij že popolnoma za seboj, dokler se nismo potopili v oni pristoi in pravi vrelec pomlajeuja, ki zagotavlja tej državi obstanek in mladostno življenje, in ta rrelec ž i tljenja in pomlajenjaje regener a c i j a 1 j u d 8 k e š o I e. To je veliki dobiček tega zakona, da nam v tej sineri kaže in izravna?a pot." Eolike važnosti se je tedaj zdela državi vzgoja učiteljstva, kaže govor poročevalca dr. Uogerja, ki je zagovarjal zakonski načrt ob debati t goaposki zbornici dne 10. maja 1869. »Učiteljišča so državna zadeva," je rzkliknil dr. Unger ter nadaljeval: ^Učiteljifiča so trnek, ki ae suče okolo njega ves zakon. Tam je vendar duševni element, ki žele oplojujoče vpliya na šolo. Ako hočete zbuditi skupnoat kulture, tedaj ne amete provincialno izobraževati v raznih zavodih tistih, ki 8o poklicani, da čuvatvo te skupnosti v učencih bude in živo ohranijo. Država ne sme malomarno gledati, ako se je učitelj morda izobrazil v zavodu, kjer se morebiti goje tendence, ki niso državi prijazne. Ako dopu8ti država, da pridejo učiteljišča v centrifugalni vrtinec, provzroči nevarnost, da se vzgoji generacija, ki bo gojila centrifugalne tendence, nameato, da bi težila proti središču. — Ako žrtvuje država učiteljstvo, žrtvuje tndi ljudako šolo. V učitelju morajo otroci dobiti prijatelja, ki mora biti sam prijatelj države ..." Iz citiranib besed je razvidno, da je držara vae učiteljstvo in šolstvo konsignirala kratkoraalo zase. To je morala storiti iz enostavnega razloga, ker ji je bilo treba stebro?, kamor naj nasloni svojo moč, Teljavo in obatanek, če že ni uvaževala zdrave morale, da je močna le tista država, ki je ige kulturna 8ila živo ukoreninjena v splošni izobrazbi najširših Ijudskih mas. To je vse pra? in res! In sedaj govori zdrava pamet, da bi ob teh pravicab, ki si jih je priavojila država, morale vzporedno iti tudi njene dolžoosti do šolstva in učiteljstva. A tu se je zgodila napaka z najbujšimi posledicami: Državaje ljudski šoli odrekla vsako financialno pomoč i n p o d p o r o i n j e t s e stroške za novo šolstvo navalila na r a m e avtonomnim korporacijam, predvsem občinam. Določilo § 62., ki pravi, da skrbi za potrebe Ijudske šole v prvi vr8ti županija dotičnega kraja, je bodočnoati zakona in šole največ škodovalo. Veliki atroški nove šole so bili najizdatnejše 8red8tvo klerikalcev, ki so z njim proti šoli, učiteljstvu iu zakonu ščuvali kmetiško prebivalstro ubožnih občin, ki so ga jeli tlačiti ti novi izdatki. Razdelitev šolakih bremen se ne more vzdržati niti v bodočnosti. To nikakor ne more ostati, da se država odteza vsakim dolžnostim do ljudskega šolatra. Naj govore nekatera števila! Statistika centralne komisije je 1. 1890. dognala, da so znašali stroški za ljudsko ia meščansko šolatvo istega leta v Avstriji 87,609.960 K. Od te vaote 80 plačale občine same 25,677.736 K, okraji 17,049.424 K in dežele 26,445.680 K. Država sama pa je prispevala 562.152 K, ki so se porabile za učiteljišča, vadnice in za remuneracije nadzornikom. Ostali znesek, ki ga navajajo tu naštete vsote, se je pokril iz drugih virov. Država prispeva k skupnim atroškom za vse ljudsko šolatvo v Arstriji samo 09 odstotkov, če pa odračunamo razne subvencije za špecialne kurze, nam ostane le 064 odatotkov. Pruaija je v istem letu plačala k šolakim stroškom 40-1 odstotka, kar znaša ob skupnib, izdatkih 212,000.000 K približno 80,000 000 K. Francija je porabila 1. 1902. za svoje žolstvo iz državnih sredatev 222,000.000 frankov. Tudi v Avatriji J6 treba napeti vae sile, da bo držara tudi ljudakemu šolstvu v korist in porzdigo odpirala svoje blagajnice, da se Tsaj prisili do tega, da bo priapevala po 50% k stroškom za ljudsko šolatro, ako se že ne more izvesti podržavljanje vsega šolst?a ia učiteljatra. Tako pa meče država ogromne milijone samo nenaaitnemu militarizmu v brezdanje žrelo. Že leta 1869. ao začeli avatrijski škofi grmeti proti državnemu šolskemn zakonu. Papež Pij IX. ga je proklel. Z vaeh prižnic 80 govorili namestuiki božji proti novi šoli, ki je baje brez konfeaije in brez vere. A vsa ta sveta vojna, ki 86 je dvignila v vsi beani sili proti nbiseru avstrijskih zakonov", bi ne mogla šoli in zakonu prav nič škodovati, ako bi ne čutilo kmetiško prebivalstvo težkih denarnih bremen. In tako je avojemu otroku država sama vzgojila sovražnika, ki ga je proti njemu dvignil in naščuval večni nasprotnik šolatva in prosvete — klerikalizem. Tako je bila priznana avstrij8ka skopost tepena z bičem, ki ai ga je spletla aama. Ali pa je ta boj proti novemu drž. šol. zakonu — če izvzamemo prej navedena denarna bremena — opravičen? Ni mi težko dokazati, da ne. § 1. državnega šolakega zakona govori, da je ljudski šoli naloga, otroke n r a v n o p o b o ž n o vzgajati, jim razvijati dušerne moči itd. Tukaj je vendar jasno povedano, kaj je mislil zakonodajalec. Mialil je, da bodi vzgoja taka, kakršno uči vera, ki govori o krepostih in čednostih, ki jih obsega najlepši Kristov nauk, izražen t markantnih besedah: BLjubi svojega Boga čez vse; ljubi srojega bližnjega kakor samega sebe!" — Ta nauk vzvišene, prave. bratovke ljubezni naj uči šola! To je hotel in to boče zakon; to je delala in to dela šola. Nikakor ni pa v smislu zakona, da bi svetni učitelj učil otroke rerskih resnic, ker je to naloga in dolžnost cerkve. Direktni vpliv na šolo je dala država duhovščini s tem, da je z državnim šolskim takonom uvrstila med učne predmete Ijudake šole tndi Terouk. S tem ji je odprla vrata v šolo, kjer je vedno bolj razširjala in utrjevala svojo mo6. S tem bi bil klerus lahko zadovoljen. Toda ker je bil razvajen, ni bil zadovoljen, ternveč je vedno rral proti drž. šol. zakouu, mobilizoval proti nori šoli kmetiško prebivalstvo, dokler ni I. 1883. v zvezi s fevdalci in nekaterimi poslanci dognal, da je bil drž. šol. zakon izpremenjen v nekaterih bistvenih določbah. Šolska novela iz 1. 1883. namreč določa, da je na občih ijudskih šolah po izpolnjenem še8tletnem obiskovanju na kmetih in otrokom neimovitih ljudi po raestih in trgih iz oziror vrednih razlogor dopuščati o 1 a j š a v e glede na mero, koliko jim je pravilno hoditi v šolo. Te olajšave obstoje v tem, da se poučevanje skrči na neki del leta ali na pol dne ali na posamezne dneve r tednu. — To je bil usoden korak — nazaj: od 81etne šolske dobe k 6 letoi! Poleg tega zla je prišlo še zlo, da se je uredla ponavljalna šola ia zopet uveljavil poldnevni pouk in da se je tudi izobrazba učiteljstva izdatno poslabšala. Bazen te potvare drž. šol. zakona iz 1.1869. so dobili klerikalci še drugo koncesijo, da mora biti namreč prosilec za kako voditeljsko raesto izprašan iz verouka onega veroizpovedanja, ki mu pripada večina Šolo obiakujo6ih otrok. A še ena določba je, ki utrja vpliv duhovščine na šolo. Imenovana novela narareč določa, da je treba za izstop iz šole imeti razen potrebnega znanja v branju, pisanju in računanju tudi potrebno znanje v verouku. Tako je dobila duhovščina v šoli pač toliko moč, da bi ji bilo lahko dovolj, ako bi ne gojila še pohlepnejših želja: Osvojiti si hočem vse šolstro, odvisno napraviti od sebe vae učiteljstvo! — Tako vihra ta boj naprej do današnjib dni, ko je nemara še slabše, nego je bilo v dobi konkordata, ker se je vpliv klerikalizma porečal, zato tudi boj poostril, kar nam lahko izpričajo na primer tovariši s Eranjskt-ga, ki čutijo ua tilniku trdo klerikalno peat. Državni šolski zakon je zagrešil še eno napako, ki je ne amem prezreti niti ob tej priliki. To je namreč § 55., naš 8tari, že neštetokrat obkritikovani znanec, ki govori o službenib prejerukih učiteljstva. Največja napaka tega paragrafa je ta, da ne navaja gotove minimalne plače, temveč določa z navadno frazo, da je najmanjšft prejemke odmeriti tako, da učitelji niso primorani truditi se s poatranskimi opravili, ampak da lahko vso 8vojo skrb obračajo na avoj poklie, in da je učiteljem tudi še mogoče, svojo rodorino preživljati primerno okoinostim dotičnega kraja. To določilo je tako splošno, da obsega labko vae ali pa nič. In ker je zadnje lažje in cenejše, se drže zadnjega, in zato se mora učiteljstvo od pamtiveka do danes truditi 8 postranskimi posli, da more sebe in evojo rodovino preživljati, ako se neče zadovoljevati — s stradaDJem. Logično bi bilo, da bi država z državnim šol. zakonom obenera zagotovila učiteljstvu primerno eksistenco, ker je oboje — šolo in učiteljstvo — kakor sem dokazal, določila sebi v korist. Eer tega ni storila, je zagrešila na učiteljstvu velik socialni pregrešek — i z koriščanja in izrabljanja. Ta pogrešek se obsoja danes bolj nego se je kdaj prej. ker je socialna zaveat prešinila vae sloje po vsem svetu, ker se danes bolj nego kdaj prej izkuša uveljaviti izrek av. Pavla apostola, da je vsak delavec vreden svojega plačila. — Samo avstrijska vlada, ki si je v členu XVII. državnega osnovnega zakoaa pridržala glede na V8e šolsUo pravico najvišjega vodstva in najvišjega nadzorstra, samo ta vlada nima smisla za socialne potrebe svojega ljudskošolskega ufiteljstva. Samo to naj dela še dandanes tlakol Menda iri predmeta, ki bi učiteljstvo o n.jem ž* tolikokrat in tako vsestransko razpravIjalo kakor o svojem gmotnem položaju — zadeva je tako splošno znana, da je vsaka beseda odveč. nOber diese konnten Dicbter schreiben huderttausend Bande." Kake prijatelje ima učiteljstvo glede rešitve tega vprašanja v klerikalcib, se je videlo zadnji čas v deželnem zboru kranjsk-Tn, kjer je večina — S. L. S. — kratkomalo pozabila postaviti tozadevni nujni predlog na dnevni red. Vse to so bile in so zapreke, da se vrši preporod ljudskega šolstva tako počasi. Vendar pa je opažati napredek, ki je dokaz vrlin državnega šolskega zakona, kakršen je bii brez popačenja pred novelo iz leta 1883. Pred drž. šol. zakonom ubogi trimesečni, šestmesečni, naposled dveletni preparandorski kurzi z najprimitivnejšo izobrazbo — poalej modema učiteljišča, ki pa seveda današnjim časom ve6 ne odgorarjajo in ne zadoš6ajo. — L. 1865. je prišel na eno šolo povprečno 1 učitelj, od 2,234.180 šolodolžuih otrok ni uživalo 565.084 otrok nobenega pouka. Povprečnoje imela vaaka šola 100 otrok, v Bukovini 800. Stališče učitelja v tej strašni dobi je bilo grozno: Bil je cerkveuik, ki je moral srojega župnika in dekana ogovarjati z nYaša milost" in mu pokorno poljubiti roko. Brez vsakih pravic, brez ugleda in moČi je bil lačea in raztrgan suženj svojemu mogočnemu gospodu. L. 1865. je dobival učitelj povprečno na Dunaju letnih 346 gld., v Lincu 189 gld., v Solnogradu 155 gld., v sekavski škofiji 151 gld., t lavantinski škofiji 159 gld., na Goriškem 203 gld., v Trstu 421 gld., v Trientu 71 gld., na Predarl8kem 94 gld., v Olomucu 182 gld., na češkem in Moravskem največ 257 gld. itd. — Motivno poročilo k državneinu šolskemu zakonu na državni zbor pravi doslovno: nV splošnem je dosedanja odškodnina, prav poaebno ona podučiteljev tako na kmetih kakor v mestih z ozirom na velevažni poklic tega stanu in z ozirom na draginjo živil popolnoma nezadoatna. Celo v Avstriji pod Anižo dosezajo nekatere ufiit. plače komaj 100 gld., na Gorenjem Avstrijskem pa niso redki podučitelji, ki dobivajo v gotovini 50 gld. Na Oeškem in Moravskem, kjer je ljudska šola primeroraa dobro napredovala, je v veS krajib položaj učiteljev jako žalosten. Ne samo na kmetih ni plača zadostna, ampak tudi v mestih se ne more imenovati primerna Seveda se dobi tu prilika za postranski zaslužek. Toda na ta način dobljeno boljše stališ&enišolivkorist, ker mora učitelj svojo najboljšo moč porabiti v boju za obstanek, a za napredek inizobrazbo mu ostaja ra a 1 o." Tako so sodili tisti čas, tako bi morali soditi tudi danesl Od sodbe pa bi morali preiti k dejanju in učiteljstvo kratkomalo dostojno in primerno plačati! To je vsa modroat. Seveda je Jbila slabo izobraženemu in beraško plačanemu učitelju enaka tudi šola. Ves pouk je slonel na brezmiselnem klepetanju besed, medtem ko se je razum popolnoma zanemarjal. § 42. pohtiške šolske ustave je celo svaril pred boljšim poučevanjem. Tam se je zahtevalo, da se ,,das Auswendigzulernende" čvrstvo obdrži in Bauf einzelne Beiapiele angewendet werden konne." Take uboge, zanikrne šole so obiskovali marljivejši učenci š e s t let, mnogo pa jih je uživalo samo petletni in štiriletni pouk. Toda nikar ne mislimo, da je bil teh 6 let pouk celodneven. L. 1866., ko je pruski učitelj zmagal avstrijskega generala, je iraelo r Avstriji le 9871 šol Tse leto celodnevni pouk; 2585 šolje imelo vse leto poldnevni pouk, 2078 šol le pol leta celodaevni pouk ia 258 šol le pol leta poldnevni pouk. To žalostno šolo je končal državni šolski zakon iz leta 1869. Izobrazbo učiteljstva je razširil od 2 let na štiri leta ter je uvedel na učiteljišSa realije, potem pedagogiko, paihologijo in logiko. Učitelje je napravil neodvisne od duhovščine ter dvignil njih materialno in socialno stališče. Šolska obveznost se je določih od 6. do 14. leta. Tako sta se za vzgojo mladiue pridobili dve najboljši leti — od 12. do 14. — ko je že zrelejši dub najsprejeraljivejši v vai šolski dobi. Tudi v ljudake šole 80 86 uvedle realije. Jezikovnemu pouku in rafiuugtvu se je postavil višji učni smoter, vea pouk se je poveril moderno izobraženemu u6iteljatvu. Temu je bilo naročeno, da posebno izobraža razum otrok, da jib dovede do samostojnega razsojanja in do duševne samostojnosti. Izboljšale so ae šolske knjige, nove uvedle za realije in šole opremile z uSnimi pripomočki zlasti za nazorni nauk. Štirirazredno prejšnjo najvišjo kategorijo stare šole je državni šolski zakon razširil v petrazredne do osemrazredne ljudske šole in v večjih krajih ustanovil meščanako šolo kot najvišji tip našega občega ljudskega šolstva, zmanjšal je število učencev za vsak razred in pomnožil število učiteljstva. Vae, kar sem navedel doslej, je zgodo- viDska resnica, ia nibče ne more ia ne bo mogel tega ovreči. Da je zakonaki načrt že tedaj, ko j« priš«l v razgoror v državni zbornici, imei vsakovrstnih nasprotnikov, ki so z vsemi mogočimi očitki izkušali preprečiti njega sprejetje, dokazuje govor tedanjega naučnega ministra dr. pl. Hasnerja z due 23. aprila 1869. 1., ko je zavračal očitanja in zagovarjal uačrt. Med drugim je dejal: BSedaj prihajam do tretje kategorije ugovorov, to je do onih, ki trdijo, da obsega zakon nevaren idealizem. — Doslej se otroci gotovo niso preveč užili, pa mislim, da se tudi v bodočnosti ne bodo. Ta ugovor me nikakor ne straši. Ea ideat mora imeti vsak Movek, imeti ga mora tudi postavodajalna oblast; če stremimo za tem idealom, je dobro v vsakem oziru. Ako ga ne dosežemo, mn pridemo vsaj bliže, in ako mu ne pridemo bliže, tedaj postanemo v hrepenenju po njem boljši in jačji, in to je tudi že nekaj in to je celo jako mnogo." Ees, daleč smo še do ideala. Poldnevni pouk in olajšave šoUkega obiska, prenapolnjeoje in pomanjkanje šol — vae to slabo rplira na kulturno porzdigo ljudstva; saj imamo še vedno nekatere dežele, ki štejejo 30 do 50% analfabetov. Toda v primeri z dobo pred uvedbo državnega šolskega zakona smo vendarle nasploh napravili velikanski korak naprej. Vseh 40 let, odkar je drž. šol. zakon v veljavi, je imel toliko skritih in odkritih nasprotnikoT kakor nobena druga slična ustanova. Toda Tzlic temu in vzlic težkim bremenom, ki so ležala tso to dobo na občinah in vkljub vsem drugim zaprekam, ki so stale izvedbi zakona in izpopolnitvi ljudskega šolstva na poti, je vendar napravilo šotetvo v Avstriji v zadnjih 40 letih tak razvoj, kakršnega «e pornni zgodovina avstrijskega šolstva! Naj zopet govore številat Od 21.114 učiteljer se je dvignilo število učnib oseb do leta 1906. na 64.561, torej se je število več kakor potrojilo Seveda se je pomnožilo tudi število šolskib otrok. Leta 1871. je obiskovalo ljudske ia pa meščanske šole 1,820.710 otrok, leta 1906. pa je to število zraslo na 4,172.622 otrok. Število šolskih otrok se je torej nekaj več kot podvojilo. Leta 1871. je prišlo na euo učno osebo povprečno 82 otrok, leta 1900. pa 61 otrok. :Povsod torej očividen napredek. Morda bolj za danaŠDJe čase nego za one dni, ko je državni zbor razpravljal o državnem šolskem zakonu, so znamenite besede naučnega ministra dr. pl. Hasnerja: BPriznavam čisto odkrito, da imam o narodih Avstrije vse boljše mnenje, kakor je ono, ki so ga tu izrekli nasprotniki zakaj mogoče je doseči ta ideal, četudi z naporom vseh sil. Seveda ne smemo reči, da nismo dovolj močni za dobro ljudsko šolo. Atnpak če nimamo nobene dobre ljudake šole, ne bomo nikoli močni. Y tem vrtincu obupnosti pa ne pridemo nikamor naprej. Svoje moči moramo dvigniti in prešiniti nas mora prepričanje, da je ljudska šola — ako že ni edini odločilai momeat — pa vendar bistveno odločujoč moment z ozirom n a obe strani kulture, nelezozirora na duševno samo, ampak tudi z ozirom n a materialno. da je ekonomaki položaj — torej mo6 zmagovanja bremen — bistveno pospešen z uspebi Ijudske šole. Ne samo na bojnem polju, a m p a k tudi na polju, ki ga obdeluje kmet — povsod odločuje ljudska šola. Temu pritrdi vsak, in zategadelj potrebujejo r a v n o najubožnejšje dežele pred Tsemi drugimi dobrib šol." Tako je bilo pred štiridesetimi leti, tako je danes in tako ostane vekomaj. Zato je pa popolnoma opravičena in r razvoju vsega človeškega rodu dovoljno utemeljena sodba : Kdor neče ljudstvu, aarodu, človeštvu dobro, ta mu ne da šol, in kdor mu ne da šo 1, taje njegov sovražnik! Seveda ne smemo rok držati navzkriž, temveč moramo z vsemi silami in z vso energijo delati, da se odstranijo pomanjkljivosti in napake, da piide državni šolski zakou zopet v prvotni svoji obliki v veljavo, da ga bodo izvajali nasproti vaem slojem invsem narodnostim enako pravično! Pol žalostna in pol vesela čuvstva uas navdajajo sedaj, ko slavimo 401etnieo drž. šol. zakona. Preveč so ga bili pred 26 leti popačili, nego da bi mogli ta jubilej prazoovati s čistim zanosom in neskaljeno radostjo. A če pogledamo v ono dobo nazaj in atavimo ob njo sedanje dni, vidimo do neba kipei razloček: tam mračna globel dušernega hiranja in uboštva najširših plasti ubogega človeštra, tu lepa zgradba smotrnega, vztrajnega kulturnega dela, ki je potegnilo vse ljudi iz nižia duševne in 8ocialne odvisnosti do samostojnega mišljenja, do vstajenja duševnih sil, do samosavesti in mogočnega socialnega gibanja, ki ustvarja človeštvu sigurno podlago materialne blaginje. Iz prebujenih duš, tam od dna ži?ega srca, tam s trdne, z vsem naporora in bojem priborjene materialne podlage odmera do visokega neba preko vee široke zemlje ena ponosna pesera: Clovek sem! Ta pesem se glasi kakor protest proti tistim, ki so jo desetletja siloma dušili; glasi se kakor velifastna himna v proslavo šoli, ki je vsem enako dobra in pravična. A tudi njemu v hralo naj služi te pesmi buSeŽi odmev, tudi njemu, ki je — sam ubožen, izkoriščan, teptaa ia zaničevan, v najsilnejših duševnih mukah, v najtežjem materialnem poležaju, V8e dni in, reči smem, vse noči služil domovini ia človeštvu, njerau — učitelju! Tudi njega je dvignil državni šolski zakon, tudi on poje danes: Čiovek sem !