OD RABE DO
MURE
str. 2
BOG DAJ VEČJI KUP
str. 3
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 22. oktobra Leto II, št. 21 • Cena 10 forintov
... BOSTE KAKOR Ml: PRAH IN PEPEL
V kapelici, kjer je pokopan Istvan Szechenyi, lahko preberemo napis: "Bili smo, kakor vi, boste, kakor mi: prah in pepel. " (Voltunk, mint ti, lesztek, mint mi: por es hamu. )
Dandanašnji se človek pogosto srečuje s smrtjo -teoretično v poročilih, v časopisih, po radiu, televiziji. Praktično pa skoraj nima več možnosti doživljati oziroma sodo-življati umiranje dragega človeka.
Kdor pa je kaj takega doživljal, ima nekoliko več smisla za to skrivnost. Nehote se mu vsiljuje vprašanje: Kako bo pa z menoj in kdaj se bo to zgodilo? Ali je to konec vsega? Kakšen smisel daje življenju umiranje? Vprašanja, pred katerimi sodobni človek beži, pa si kljub vsemu moramo postavljati, ker so sestavni del našega življenja. Mi kristjani verujemo in izpovedujemo vero v življenje po smrti. Toda zdi se, da ta vera za večino nima nobenega vpliva na njihovo vsakdanje življenje.
Sedanje življenje določajo posebni dejavniki: uspeh, ugled, napredovanje. Smrt je samo zadnja postaja zemeljskega življenja, postaja brez smisla - kakor konec sveta, ki nikamor ne pelje. Tudi verujoči se počuti
ujetega v ta vprašanja, tudi on "nima odgovora na vsa vprašanja", zlasti na vprašanja po smrti.
Po veri pa ve zagotovo eno: cesta življenja ni slepa ulica, ampak vodi prek smrti v globino in širino življenja z Bogom, v nedoumljivo in nepredstavljivo polnost življenja: "Kar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo. " (1 Kor 2, 9)
T a dar življenja v Bogu in z Bogom prejmejo vsi tisti, ki verujejo v Jezusa Kristusa, tisti, ki sprejmejo njegov program življenja in smrti, vsi, ki pričakujejo odrešenje v življenju in smrti od Boga, odrešenje v upanju na vstajenje, ki se je uresničilo v Jezusu Kristusu. To je temelj naše vere, temelj našega upanja v življenju in smrti, temelj naše povezanosti z rajnimi.
Na dan mrtvih bomo vsi obiskali pokopališče. Nesli bomo cvetlice na grob naših rajnih sorodnikov, tam prižigali sveče. Takrat se spomnimo Jezusovih besed: "Jaz sem vstajanje in življenje. " (Jn 11, 25) To nam bo dalo moč, da naše zemeljsko življenje ravnamo po Jezusovem pouku in storimo čim več dobrega.
Števan Toth župnik
XVII. SREČANJE NARODNOSTNIH PREDSTAVNIKOV
V Italiji je bilo od 9. do 11. oktobra XVII. srečanje narodnostnih predstavnikov sosednih dežel. Srečanje so letos organizirali Furlani, zato je bila prireditev v Vidmu (Udine), kajti to mesto je njihovo kulturno središče. V Vidmu živi več kot dvajset tisoč Furlanov. Tu je tudi furlanski kulturni inštitut. Tema srečanja je bila Vloga nepriznanih nacij pri oblikovanju Evrope narodov: Izkustva in načrti "preko meja". Več kot dvesto udeležencev je prišlo iz Avstrije, Slovenije, Madžarske, Švice, Slovaške, Italije in Hrvaške. Glavni referati in tudi poročevalci manjšin so govorili največ o tem, kako bodo narodnosti
oblikovale združeno Evropo, in predvsem o tem, kako pridejo nepriznane narodnostne skupnosti do te skupne Evrope. Žalostno je, da se še najdejo v sedanji sodobni Evropi dežele, ki ne priznavajo svojih manjšin. Brez tega in brez možnosti malih narodov bodo le-te izginile, je bilo ugotovljeno na srečanju. Sožitje narodov v Evropi se je spremenilo. Nastali so konflikti oz. vojna med narodi. Kdo je kriv za to, kako iz krize? Pri odpravljanju krize dobijo naloge tudi manjšine. Treba je skupno nastopati, se skupno boriti za pravice. Največja naloga manjšin in nepriznanih manjšin je ohraniti identiteto,
saj če zgubimo še to, nas odpišejo. Veliko se je govorilo o odprtih mejah, kajti meje so zmeraj težje prehodne. Predstavniki manjšin so kritično poročali o težavah v šolstvu, kulturi. Ugotavljalo se je, da manjšine v tej regiji Evrope morajo bolje sodelovati kot dosedaj, predsem zaradi tega, ker v nekaterih državah ostro napadajo narodnosti. Torej izziv današnjega časa zahteva, da gradimo evropsko hišo s skupnimi močmi. Veliki narodi morajo priznati, da ta hiša brez manjšin ne bo mogla obstajati.
I. P.
2
OD RABE DO MURE (1)
PUBLIKACIJA ANDRÁSA BERTALANA SZÉKELYA
Dr. András Bertalan Székely spada med redke raziskovalce na Madžarskem, ki sé v svojih proučevanjih usmerjajo v preteklost in sedanjost Slovencev v Porabju in Madžarov v Prekmurju.
O Székelyevi publicistični dejavnosti s tematiko o Slovencih na Madžarskem in Madžarov v Sloveniji, pričajo mnogi zapisi, objavljeni v časopisih in revijah na Madžarskem (Magyar Nemzet, Vaši Szemle, Slovenski koledar, Narodne novine - Ljudski list) in v Sloveniji (Népjságu, Naptáru,, Muratáju). Rečemo lahko, da v zadnjih desetih letih ni pomembnejše publikacije o Slovencih v Porabju in Madžarih v Prekmurju, kjer ne bi zasledili dr. Székelya kot avtorja.
V njegovi najnovejši publikaciji so zbrani prispevki iz zadnjih desetih let. Knjiga je razdeljena na dva dela, v prvem avtor obravnava Slovence na Madžarskem, v drugem pa Madžare v Sloveniji. Besedila torej segajo na območje Mure in Rabe, t. j. na prizorišče tisočletnih interetničnih povezav slovenskega in madžarskega naroda.
Publikacijo je avtor opremil s krajšim uvodom, v katerem opozarja na nekatere skupne in sorodne poteze v zgodovinskem razvoju slovenskega naroda. Podobnosti in skupne razvojne značilnosti avtor razkriva v prosečih osamosvajanja slovenskega in madžarskega naroda, v skupnih tradicijah, življenjskih navadah, religiji in pripadnosti evropski kulturi.
Podobnost odkriva tudi v dejstvu, da tretjina slovenskega kot tudi madžarskega naroda živi zunaj meja lastne države. Hkrati avtor ugotavlja razlike pri skrbi za zamejske rojake v Sloveniji in na Madžarskem: Etnično in refleksno povezovanje matice z zamejskimi rojaki je v Sloveniji močnejše kot na Madžarskem. Po avtorjevih besedah Slovenija “dnevno skupaj diha" z zamejskimi Slovenci in njihovimi skupnostmi. Zanimiva je tudi avtorjeva uvodna ugotovitev, da med obema narodoma v tisočletni skupni zgodovini nikoli ni bilo večjih sporov in konfliktov. (Poznavalci madžarske zgodovine
vedo, da tö ne velja za druge madžarske sosede. )
V uvodnem delu publikacije sé avtor opredeli tudi do termina "Vend", ki je še vedno vzrok za številne razprave in kritične odzive. Raziskovalci narodnostnega vprašanja, zgodovinarji, slavisti, novinarji in drugi, ki so strokovno spremljali te razprave, so morali v preteklosti in tudi danes nenehno opozarjati na nesprejemljivost in neustreznost izraza "Vend" in pojasnjevati njegov nastanek in idejni naboj.
Naš avtor sé že v uvodu opredeli in zapiše, da je bil izraz "Vend" v rabi v starejšem madžarskem ljudskem jeziku, hkrati pa opozori, da so na Madžarskem izraz "Vend" pogosto povezovali s teorijami, ki so zanikale dejstvo, da so Slovenci v Porabju del slovenskega naroda.
Po mnenju avtorja sé je treba izrazu "Vend" izogibati tudi na Madžarskem, ker ima termin v Sloveniji slabšalen pomen. Po Székelyevem mnenju je termin lahko v rabi le kot zgodovinska kategorija, vendar s poudarkom, da so Porabski Slovenci neodtujljiv del slovenskega naroda, ki pa imajo zaradi trajnega manjšinskega položaja nekatere posebnosti, ki jih je oblikovalo življenje ob madžarsko-nemški jezikovni meji.
Po uvodnih poglavjih avtor predstavi svoje krajše prispevke, pove-
zane v smiselne celote, v katerih obravnava mad-žarsko-slovensko duhovno povezanost. V poglavju Slovenci na Madžarskem nameni avtor pomembno mesto porabskemu rojaku Avgustu Pavlu, ki ga predstavlja kot znanstvenika, kulturnika, prevajalca, etnografa, filologa, kulturnega zgodovinarja in graditelja mostov in povezav med slovenskim in madžarskim narodom. Avtor je v svojem prispevku skiciral razmerje demokrata in humanista Avgusta Pavla do južnoslovanskih narodov in do madžarstva, njegovo "dvojno vezanost", prizadevanja za zbliževanje Slovencev in Madžarov in tudi konflikte, ki so nujno nastajali, saj je živel in deloval v času nerazumevanja, sumničenj, nezaupanja in nestrpnosti.
Dr. Székely opozarja, da je bila pred leti pot in dejavnost Avgusta Pavla ob njegovi stoletnici večstransko osvetljena in ovrednotena. Ni pa bila ob tej priliki osvetljena ena od pomembnih lastnosti
njegove osebnosti, t. j. njegova religiozna usmerjenost, 	njegova
zavezanost katoličanstvu, ki je tvorilo eno bistvenih sestavin Pavlove osebnosti. To pomanjkljivost je želel dr. Székely odpraviti z opisovanjem Pavlovega odnosa do rimskokatoliške cerkve, njegove ekumenske miselnosti, odnosa do predstavnikov Cerkve in njegovega aktivnega delovanja v skupnosti katoliških pisateljev. Na kratko opiše tudi izraze njegove religioznosti v pesniških stvaritvah in izboru prevajalskega dela. V obsežnejšem poglavju avtor obravnava izobraževanje, kulturo in
sredstva množičnega obveščanja Slovencev v Porabju. Ta poglavja so iz skupne slovensko-mad-žarske raziskave (Inštituta za narodnostna vprašanja in takratne Državne knjižnice Gorki), v naseljih Dobrovnik v Prekmurju in Gornjem Seniku v Porabju. Raziskava je bila leta 1987 predstavljena v Sloveniji (Lendavi) in na Madžarskem (Szom-bathelyu) in je dosegljiva v obeh jezikih. V zvezi s tem želim le poudariti, da prikaz šolstva, kulture in množičnih občil v Porabju raziskava končuje z letom 1986, zato v pričujoči publikaciji še nišo vsebovane nekatere nove pozitivne spremembe v življenju porabskih Slovencev (npr. delovanje Zveze Slovencev na Madžarskem, nov slovenski tednik Porabje, priprave na prve TV-od-daje v slovenskem jeziku na Madžarskem. )
A magyarság tizenegy évszázada együtt él egy kicsiny néppel, a szlovénekkel. Régi nyelvünkben a vend népnév honosodott meg velük kapcsolatban, egyes elméletek a szlovéntől eltérő, külön népként mutatták be őket. Mivel ma Szlovéniában pejoratovnak otélik ezt az elnevezést, mi Magyarországon is kerüljük. Ha szóba hozzuk, csupán történelmi kategóriaként tesszük ezt, aláhzva, hogy a szlovén nemzet elidegenothetetlen részéről, népcsoportjáról beszélünk, nem tagadva, hogy a tartós kisebbségi lét és a magyar, német nyelvhatáron élés természetszerűleg a tömbhelyzetü, anyanyelvi szlovénségtől eltérő sajátosságokat is kialakotott bennük.
(Dr. Székely András Bertalan: A Rábától a Muráig)
Dr. Renata Mejak (Sé nadaljuje)
ANI
V
SPOMIN
Šteri se narodimo, moremo gnauk mrejti. Tau je človeška Usoda.
Če pa smrt takšoga človeka zaodi, šteri je nam blizu, šteroga smo radi meli, če je tau naš Oča ali mati, mauž ali žena, brat ali sestra, prijatelj ali prijateljica, te nam je strašno bridko.
29. Septembra 1992 nas je naveke zapüstila ANA HANŽEK z Gorenjoga Senika.
Zveza Slovencev na Madžarskem, mešani pevski zbor Avgust Pavel, folklorna skupina z Gorenjoga Senika sé z žalostnim srcem poslavljamo od naše Ane.
Vsi tak čütimo, ka smo zügbili pravo Slovenko. 30. lejt je bila član seniškoga pevskoga zbora. Te cajt smo meli dosta nastopov. Naša draga Ana je največkrat z nami bila. Kak se je veselila, kak nas je vsigdar v dobro volo spravila! Žalostna je novica, ka Vesela, prijazna Hanžekova več ne žive, se več ne veseli, njeno srce je na veke stanilo. Draga naša Ana! Nigdar te ne pozabimo. Počivaj v miru.
Porabje, 22 oktobra 1992
3
LENDAVA
PRED SPREJEMOM SPORAZUMA O ZAŠČITI MANJŠIN
Odnosi med Slovenijo in Madžarsko so že nekaj časa vzorni. Stikov in pogovorov med sosedi je vedno več. V Lendavi so se tako 12. oktobra sestali predstavniki obeh vlad, iz Budimpešte sta prišla državna sekretarja Geza Entz in Janos Wolfart, iz Ljubljane pa vodja urada za narodnosti Peter Winkler. Skupaj s predstavniki Slovencev na Madžarskem in Madžarov iz Slovenije so govorili o zaščiti obeh manjšin. Državi naj bi namreč kmalu podpisali dvostranski sporazum o zaščiti manjšin.
Predstavniki Pomurske madžarske narodnostne skupnosti so spregovorili tudi o aktualnih temah. V ospredju so zdaj volitve. Madžarska manjšina bo imela v državnem zboru svojega poslanca, ki ga bodo izvolili 6. decembra, ko bodo v Sloveniji predsedniške in parlamentarne volitve. Obenem pa v skupnosti razmišljajo tudi o preobrazbi narodnostne organizacije. Ustanovili naj bi narodnostni zavod, ki se bo ukvarjal s strokovnimi vprašanji, predvsem s področja šolstva, kulture in informiranja, s politiko pa naj bi se pečala le narodnostna skupščina. Po spremembah v organiziranju lokalnih skupnosti pa naj bi združevala narodnostne predstavnike v občinskih svetih.
Posebne pravice madžarske manjšine v Sloveniji zagotavlja ustava. Konkretneje pa so zadeve zapisane v posameznih zakonih. Ker so ti zdaj velikokrat nedorečeni, si manjšina želi, da bi sprejeli
zakon, ki bi vsa področja združil. Podobno si že nekaj časa prizadevajo na Madžarskem. O narodnostnem zakonu se govori
že nekaj časa. Zdaj je šel osnutek tudi v parlamentarno razpravo. Okrogla miza narodnosti zadnjega predloga ni podprla, toda Janos VVolfart je na srečanju v Lendavi menil, da je zakonska zaščita manjšin vendarle korak naprej pri zaščiti manjšin, predvsem pa omogoča njihovo samoorgani-ziranost. Narodnostim naj bi omogočal, da zdaj vzamejo usodo v svoje roke.
Peter Winkler je spregovoril tudi o odnosih med državama. Menil je, da so tako dinamični, da jim je težko slediti. Te nove razmere pa bi morali izkoristiti obe manjšini, ki nimata prednosti le zaradi poznavavnja jezika, ampak poznata tudi tradicijo in kulturo obeh narodov.
Vladni delegaciji se bosta ponovno sestali 30. oktobra v Budimpešti in nadaljevali z usklajevanjem sporazuma o zaščiti manjšin.
Na dan pogovorov med obema vladnima delegacijama so v Lendavi odprli tudi prostore Madžarskega televizijskega uredništva, ki bo pripravljalo televizijsko oddajo Mostovi. Urednik je postal dosedanji novinar tednika Nepüjsag Šandor Szunyogh, ki si želi sodelovanja s slovenskim uredništvom oddaje Slovenski utrinki.
se
KDAJ VKLJUČITI TELEVIZOR IN RADIO?
Naslednja televizijska oddaja Slovenci v zamejstvu, ki prinaša prispevke o življenju Slovencev v Avstriji, Italiji in na Madžarskem, bo vtorek, 10. novembra. Novinar, ki pripravlja prispevke iz Porabja, predvideva, da bo z ekipo posnel reportažo o tem, kako se uveljavlja novi in dolgo pričakovani mejni prehod med Gornjim Senikom in Martinjem. Reporterja že zdaj zanima, ali je bilo dolgoletno prizadevanje vredno truda ali ne, čeprav mu ni tuje, da se novi meddržavni prehod lepo uveljavlja, kar se najlepše kaže ob sobotah in nedeljah, pa tudi druge dni, ko je kar precej potnikov. Kažejo pa seže prve pomanjkljivosti, in sicer odpiralni čas in samo meddrzavnost prehoda. O vsem tem in še čem bomo slišali in videli v novembrski oddaji TV/ Slovenije Slovenci v zamejstvu. Oddaja bo na sporedu ob pol šestih zvečer na drugem programu, ponovili pa jo bodo v četrtek, 12. novembra, popoldne na prvem programu.
Radio Slovenija pa ima vsak ponedeljek ob osmih zvečer oddajo Sotočje, v kateri so
reportaže in drugi prispevki o Slovencih v zamejstvu, v Avstriji, Italiji in na Madžarskem. V ponedeljek, 26. oktobra, zvečer bo na prvem programu Radia Slovenija (UKV in srednji val) oddaja Sotočje. Kaj bo v Sotočju iz Porabja, še natančno ne vemo, lahko pa obljubimo, da bo uvodniku z aktualno vsebino sledila zanimiva reportaža. Vsi prispevki pa so povezani s prijetno glasbo iz zamejstva in Prekmurja. Kdor želi, lahko poslusa Sotočje, že ob osemnajstih šestih, na radiu Maribor - ravno tako na UKW valovni dolžini.
Katere pa so valovne dolžine, bomo objavili v prihodnji številki, za to oddajo pa malo "poiščite” po radijskem sprejemniku.
©R

Najnovejša oddaja SLOVENSKIH UTRINKOV bo v soboto, 24. oktobra ob 10. 45 uri na 2. programu madžarske televizije. V oddaji se vam do predstavila folklorna skupina z Gornjega Senika.
PISMO IZ SOBOTE
BOG DAJ VEČ JI KÜP
Eto sam bio jako kregani, ka sam tak lagvo o ženskaj pisao. Ge ne vem, ka je tou tak slaboga, gda človek po istini guči. Ali naj bou. Od toga dale mo jako pazo, ka več o ženskaj nika nemo pravo. Rajši o ženskaj sploj nemo več brodo. Nigdar ne vejš, komi se zameriš. Zna se zgoditi, ka si steri nakople cejli küp zamere. Te njemi ostane edino tou, ka nekam daleč odide, ge ga nišče gor nemre najti. Tüdi zatou mo svoj dugi jezik bole pomalej Vrto pa pazo, gda mo ga pá pa tüdi komi pokazo. Zamere okoli po kiklaj se stvarno ne splača nabejrati pa zbejrati.
Tak smo pa že tüdi pri tom, o komi bi vam rad neka več povedo. Vsaki človek neka zbejra ali, kak se tou po domače bole pravi, na küp dejvle. Že kak deca, tou se dobra spoumnim, smo se špilali, ka smo eden na drügoga skakali pa se drli, boug daj večji küp. Bole kak človek raste, pa starejši gračüvle, čidale več stvari zača zbejrati. Mlajši iz prvoga razreda cejle kiipe kejpecov po rokaj pa žepkaj nosijo, te pa med sebov vömenjavlejo. Ovi iz ous-moga pa že rejdne kejpe vö iz novin trgajo, te pa gor po stenaj kelijo, ka sterejšim se lasje vöška ido. Gejo eni takšni, ka tej kejpe tak Verno zbejrajo, ka na stejni ne ostane niti falajčka, ka ne bi bio prekeljeni. Vej ne vela tou glij za vse mlajše, steri prijdo notri v puberteto. Eni zbejrajo značke, znamke, stare knjige, bicikline, glažeke pa vsefelej drügo, ka si človek lejko zmisli. Enim te tou ostane do konca živlenja.
Tem enim, ka tou ostane do konca živlenja, te tou zbejranje grata že pravi betek, manija bi tomi pravli Padarge. Tak eni ne vejo enjati zberati farcajgov (öngyjtó). Že jih majo puno kučo, po vsej omaraj, po vsej stalažaj. Ali naš svejt je pač takšen, ka skouz kaj nouvoga vöznajde pa tak skouz novi farcajgi, nouve forme, nouve farbe vöpridejo. Tak tej naš zbiralec farcajgov nigdar nema mejra, samo išče pa brodi, ge bi nouvi farcajg vözašnofo. Tisti, ka indašnje stvari zbejrajo so tudi nej kaj dosta na
boukšom. Tou pa zatou, ka toga gnesden tak malo ške gej po kučaj, ka včasi steri lejta pa lejta ponüca, ka kašo staro škrinjo gor najde. Te si kouli njega mislijo, ka de zdaj mer, pa si nekaj zmisli i se dogodi, ka te pa deset lejt nekšno drügo stvar išče.
Eške puno takših zbiral-cov po svejti odi. Tou mislim takših, ka vsefelej vküper nosijo. Gejo pa tudi takši, ka nika od sebe ne dajo pa te rajši doma na küpi vküp držijo. Tou ne mislim na škrtlave lidi, tou mislim na tiste, sterim je vsakšo stvar Škoda tavrčti. Zdaj si pa zmislite, ka pridete notri v eno takšo kuču, v steroj se tresti lejt stvari samo nebejrajo, čisto nika pa vö iz kuče nejde. Če vi ne vejte kak tou vövidi, vam ge povem, zatou ka ge tou Znam. Moja tašča je takšen človek, ka bi prlej dala ta rokou, kak pa svoje stare rokajce. Zatou sam se eto jako doj svado, pa naložo na avto vse, ka je gor šlo, pa odpelo za bosanske begunce, steri so pred vojno k nam vujšli. Po Soboti so bili zakeljeni plakati, ka naj damo ta za Rdeči križ, vse ka ne nücamo več. Gda sam petič pelo, je tašča že tak mrnjavila, ka sam še njou s sebov zeo, ka de vidla, ka ge tou vse šenki ta davlem, nej pa odavlem. Tak sam ške njou steo tam püstiti, pa so jo nej vzejli. Istina ka na plakataj piše, ka lejko date vse, ka ne nücate več, so mi pravili, ali tü mi gemlemo samo tisto, stero je ške kelko telko v dobrom stanji.
MIKI
Porabje, 22 oktobra 1992
4
OD
SLOVENIJE...
TUDMANOV OBISK USPEŠEN
Slovenija ima dobre odnose s sosedi. Največ stikov je pravzaprav v zadnjem obdobju z Madžarsko, saj si politiki kar naprej podajajo roke. Najbolj nezadovoljni pa smo bili lahko v Sloveniji z odnosi s Hrvaško, saj je po osamosvojitvi obeh republik ostalo še veliko nerešenih vprašanj. Pred dnevi se je mudil na enodnevnem obisku v Sloveniji hrvaški predsednik Franjo Tudman. Njegov obisk je ponovno odprl pot k sporazumevanju. Kmalu naj bi tako Slovenija in Hrvaška podpisali sporazum o prijateljstvu in sodelovanju.
LASTNINJENJE IN 300 TISOČ TOLARJEV
Konec oktobra naj bi se poslanci slovenske skupščine odločali, če se strinjajo z vladnim predlogom o lastninskem preoblikovanju podjetij. Najbolj zanimiv je predlog, da naj bi vsi slovenski državljani, ki bodo do 31. decembra letos dopolnili 18 let, dobili lastniške certifikate v vrednosti 300 tisoč tolarjev. Te certifikate bodo zaposleni lahko spremenili v delnice v svojih podjetjih, drugi pa v delnice investicijskih družb.
DIPLOMATSKI KONEC TEDNA V POMURJU
Na obisku v Pomurju so se pred kratkim mudili diplomati, ki predstavljajo svoje države v Sloveniji. Ogledali so si številne kulturna in zgodovinske znamenitosti pokrajine, obiskali nekaj turističnih krajev, z njimi pa sta se pogovarjala tudi predsednik Kučan in zunanji minister dr. Rupel.
ŠOLNIKI V LENDAVI
Na prvi osnovni šoli v Lendavi so se te dni sešli ravnatelji dvojezičnih šol iz Pomurja, prišli pa so tudi njihovi kolegi iz Porabja. Posvet, ki ga je pripravila soboška enota Zavoda za šolstvo in šport Slovenije, je bil namenjen usklajevanju programa sodelovanja posameznih šol, pa tudi seznanjanju z novostmi v šolstvu tako v Sloveniji kot na Madžarskem.
KAJ MISLITE?
KAK BI VI PELALI VÉS, ČE BI VI BILI ŽUPAN? KA BI DELALI OVAK, KAK SEDANJI ŽUPANI. OD TAUGA SMO PITALI SPOŠTOVANE BRALCE.
Miška Moldovan iz Andovce:
"V našo vesi bi težko bilau kaj nauvoga djati. Zato ka sé naš župan tak
birga za vés. Dvej leta, ka je župan, pa že tak dosta vse je tanapravo Andovčanom. Dobili smo vodovod, ka smo že tak dougo lejt čakali. Ka je na nikoj prišlo, tisto pomalak dá poprajti. Kak naprimer nauvi križ, zvaun. Briga se za staro lüstvo pa za mladino tü. Večkrat dobijo pejnaze tisti starejši, steri nejmajo penzije ali nisko penzijo majo. Pa mlajši, gda se šaula začna. Meja je že Večkrat oprejta bila. Če bi župan bijo pa če bi bili pejnazdja, pauti bi dau naprajti. Dapa tau naš župan tak tü napravi, če baudajo pejnazdja. "
Karči Krajcar z Verice: "Če bi dja bijo župan, bilau bi, ka bi ovak delo. Toj so pauti. Vsakšo leto vozijo na njé šaudar. Več staudjezaro je že pocerano na tau, pa döjn nejmamo dobre poti, zato ka
voda pa motordja furt na nikoj delajo. Te bi že baukša bilau, če ranč nej na gnauk, dapa furt malo bi z bitumenom redli poti. Samoupravni organ starejše Večkrat pomaga s pejnazi. Nej sam prauto tauma, dapa djesta nad njimi takši tü, steri eno leto večstau djezaro forintov ftjüp spravi iz gauštja. Steri takšo velko gauštjo ma, tistoga bi nej tarbelo pomagati s pejnazi. Naslejdnja paje mejni prehod. Če bi župan bijo, dočas bi odo pa piso ministrom, dučas bi nej meli stalni mejni prehod. Zato ka mi smo ranč tam, gde smo dotejgamau bili. Nam tisti mejni prehod, ka je na Gorenjom Seniki, ranč tak dalač kak Bajánšenye. "
Lásló Sabo iz Števanovec:
"Dosta vse bi štja leko naredo za ves. Zdaj so vlekli vodovod pa döjn djesta takši ram, kama so vodovod nej potegnili. Pa nej samo tau, dapa štja elektrike tü nejga vseposedik. Gnesdén tau bi že nej bilau slobaudno njati. Če bi župan bijo, brigo bi se, aj ves pa krajina lejpa bau. Par pauti šanci so cejlo leto v trava bili. Gnauk so nej bili dola pokošeni. Natjedik (nekje) na pauti taša löjknja djestajo, ka si človak nogau vöstera, nej pa te z autonom voziti po tau pauti. V tau vesi nikdar nika ne vej človak. Tisto, ka gda vodo-
vod popravlajo tü samo te zvej človak, gda s pipe (csapból) ne tečé voda. Pa tisto, ka samoupravni organ zdaj ranč ka dela, ka se posrečilo tanaprajti, ka nej, tau nika ne vejmo. Na tau ne mora dati, ka vej lüstvo zvej v krčmej ali v bauta. Zaman ma samoupravni organ razglasno desko (hirdetötábla), tam spotkar sploj malo lüstva odi. Ta razglasna deska bi toj v sredini vesi mogla biti. Če bi dja bijo župan, dja bi skrb emo na tau. Tau, ka sam tapravo, tau ne košta pejnazaj
K. Holec
Materna rejč (21)
Pojep ali dekla
Vsakša rejč, štera lauči spole (nyelvtani riemek), dosta nevole má. Tisti, šteri ste se gdasvejta včili napriliko nemški, dobro vejte, kakše probleme so vam delali: dér, die, das. Francuščina je že malo ležiša, ka má samo dva spola, moškoga pa žensko. Takšo fele formo samo dva spolnika tö: le, la. Engliška rejč je v tom tali srečna, ka samo enpar ostankov ma. Siftam npr. pravijo, ka "una" (she). Zvekšoga pa samo osebni zaimki (személyes névmások) májo spol (he, she, it -on, ona, ono).
Zadnji tergé primeri kažejo, ka knjižna slovenščina tö má vse tri spole. Naš Porabski guč pa začne zgibüvati srednji spol (semleges nem). Mi več samo "un" pa "una" mámo. T retje smo zgibili. Samostalnike (fönevek) srednjoga spola več tö samo bole starejši lidgé nücajo (velko blato je bilau, sunce je lepau sijalo). Mlajša generacija že bole ženske (emancipacija? ) oblike nüca (velka blata je bila, sunca je lepau sijala). Kak vidimo, na glagole (igék) se tau ranč tak stoji.
Tau ka ženske prejk djeméjo svejt (matriarhat? ). ka če bi sé že kazalo v tom gramatičnem pogledi tö. Samostalniške končnice (fönévragok) so nej samo srednji spol dojobladale (s suncami), liki moške tö. V 70. lejtaj sam ge na Gorenjom Siniki eške čüu etak sklanjati (ragozni): pelo je s konji. Z naglasom na konci, ka je trnok stara forma. Ništarni starci vendrak eške Zdaj tü pravijo, ka: pelo je s kónji. Naglas (hangsly) na začetki. Večina mlajši lüdi pa gnesden že bole etak pravi (če sploj guči slovenski): pelo je s konjami. Ranč tak kak: pelo je s kravami. Ali: špilali smo se s pojbami, šetali smo se z deklami. Dje, dragi moji moški kolejgari, kak vidite, ranč v gramatiki smo nin nej.
Ovak pa je interesantno, ka tisti rejdki Vaugri, šteri so sé kaj navčili slovenski, tö raj gučijo v ženskom spoli ka v moškom. Mirne düše pitajo moškoga tö ka: Gde si bila? Eden moj pajdaš v Ljubljani mi je tö pripovejdo, ka je njegova stara mati, štera je prišla v Slovenijo iz Györa (bila je Vogrinka), njemi tö vsigdar tak gučala, kak če bi dekla büu. Pa je že tresti lejt živela v Sloveniji.
Cherchez le femme! Iščite žensko! 	Fr M
Ob prazniku občine Murska Sobota je predsednik skupščine Železne županije, Dr. Gyula Pusztai sprejel pohvalno listino te občine.
(Foto: N. Juhnov)
Porabje, 22 oktobra 1992
5
KAK NEBA PA ZEMLA
V času revolucije I. 1956 je pobegno v Holandijo Karči Kovač iz Andovec. Starejšo lüstvo gvüšno ka ga pozna, če Ovak nej, te po domačo menja Trnjarin Karči. Sto ga pa ne pozna, tistoma pa tak ta povej, ka se je z njim godilo.
"Davetnajst lejt star sam bijo, gda je revolucija vovaarila leta „1956. Tauga reda sam v Soprona delo. Tam sam se šeto po pauti nad lütvom. Nikam sam nej mogotiti, zato kafabritja so dola stanile, varaš pa taniati dojn je nej bilau slobaudno. Kak sam se šeto, srečo sam eno držino z mali mlajši. Edan je štja tak mali bijo, ka nej vedo ojdti. Dja sam jim ga pomago nesti. Prejk granice v Avstrijo so šli, dja pa z njimi. Te mi je štja ranč na pamat nej prišlo, ka v drudji rusag pobegnam. V Avstrija te že sploj dosta Vaugrov bilau. Tri tjedna sam bijo tam. Vido sam, ka liistvo s papiri lejča, edni v Meriko, drudji v Holandijo dejo. Dja sam tü vzejo en papir pa sam Holandijo spiso gora. Tak sam si mislo, ka od tauga že samo baukše leko pride, kak je doma. Tri transportdja so šli v Holandijo, dja sam v drudji transport
spadno. Etak sam prišo v Holandijo z drudji tri gezero Vaugri vret. Tam so nas ranctalali, sto kakšan poklic emo. Taksam v tekstil no tovarno prišo. V tau fabritji sam malo slojžo, tak ka sam dola iišo na jug. Toj sam znauva v slojžbo stano. Pauti redi pa dupravla tau podjetje (vallalat). Štja zdaj itak tam delam. "
Kak vam šlau spar-voga v Holandiji?
"Sprvoga je sploj težko bilau. Zato ka ništja nej vedo tisti jezik goučati. Če stoj kaj pito, samo smo kumali z glavau. Z dauma
sam samo gvant parneso, tistoga ka sani nasaba emo. V tau gvanta sam bijo tri tjedna. Vnoči, vudne sam ga nasaba emo. Pejnaz sam nej emo, ka bi si drugoga tjojpo. Gda sam začno delati, te sam od fabritja daubo pejnaze, za stere sam si tjopo tisto, ka mi je najbola potrejbno bilau. Samo gda je nazaj tarbelo plačojvati
pet, šest mejsacov, mi je s plače kumar kaj ostalo. Gda smo se jezik malo bola navčili, te je že baukše bilau. Zato ka te si je že človak leko zisko takšo slüjžbo, gde je bola
slojžo. Težko tak začniti, če človak samo nase leko čaka, na drügoga nej. Sletkar sam se oženo. Tjojpili smo en ram pa zdaj tam živim z družino. Mlajši so se tii vse vonavčili, ka je tii nej bilau malo pejnaz. Zdaj gda so že vekši, zdaj ie že nam z žanauv tii baukša. V Holandiji tii ne delijo pejnaze, za vsakši filer delati tarbej. "
Kak se vam vidi toj v Andovca, gde sta se naraudili?
"Sploj malo je tisti, steri so telko stari kak dja, pa s sterimi sam v šaulo odo. Odišli so z vesi, edan tojse, drudji tam ta. Mena se ves sploj vidi, dapa dojn tau moram prajti, ka skur tam je štja, kak gda sam dja odišo v Holandijo leta 1956. Pa nej samo ta ves, litji cejli rusag. Gda demo dumau, žena furt tau pravi, ka tau je na konci svata. "
Zdaj na zadnja mi povejte, če bi štja gnauk začnili živlenje, pa bi odišli?
"Odišo bi. Istina ka je težko bilau začniti, dapa tisti žitak, ka je tam v Holandiji pa ka toj na Vugrskom, ie kak neba pa zemla. "
K. Holec
Sliko smo naredili še vleti, gda je Trnjarin Karči doma odo.
MADŽAR MED TURKI NA SLOVENSKEM
Do konca decembra je na ptujskem gradu na ogled razstava: Srečanje z Jutrovim (z Vzhodom). Zbirka 47 portretov in figur ljudi z Vzhoda in eksotičnih dežel je posebnost ptujskega muzeja in je med najbogatejšimi te vrste v Evropi. Iz te serije so v 99. letu obstoja ustanove postavili reprezentativno razstavo.
V16. stoletju so imele na Slovenskem nenavadne stvari prednost. Graščine in gospoda, ki je kaj dala nase, je naročala slike o Turkih. Ptujske slike so dela italijanskih slikarjev, ki so ustvarjali na gradovih v Sloveniji. Naročniki so bili znameniti diplomati gospodje Herbersteini.
Ptujsko zbirko turkerij lahko razdelimo v tri velike skupine. Prva obsega 17 doprsnih portretov in tri figure. Slike prikazujejo osmanske in tatarske dos-
tojanstvenike in vojake, balkanske kneze, kozaške vojskovodje, ruske in poljske vojake. Druga skupina obsega 13 slik, ki prikazujejo Orientalke. V tretji skupini je 14 podob mož in žena iz tujih oddal-
jenih dežel. Ljudstva in kulture Kitajske, Amerike, Afrike, Egipta in Orienta predstavljajo možje in žene v parih.
Med slikami sta za nas dve še posebno zanimivi. Na prvi vidimo Cbleli Mus-
tafo pašo, ki je bil svak velikega vezijra Kprlja. Mustafa paša se je v letu 1663 udeležil bojnega pohoda na Ogrsko in umrl med obleganjem Szigetvara. Na sliki je paševa obleka preprosta. Ima dolgo belo brado, na glavi pa svetel turban.
Na drugi sliki je Mihaiy APAFY I. (1632-1690), ki so ga osmani leta 1661 imenovali za sedmogra škega kneza (erdlyi fejedelem). Ko so cesarske čete ponovno zavzele Ogrsko, se je Apafy podredil Habsburžanom. Knez je naslikan v oklepu in nosi z dragulji okrašeno usnjeno kapo. Na prsih mu visi pečat, vladarski simbol sedmograških knezov. V levici drži palico, v dokaz knezovega dostojanstva.
-mkm-
... DO
MADŽARSKE
1992. november 29-én (vasárnap)
HELYI KÉPVISELŐVÁLASZTÁS lesz
APÁTISTVÁNFALVÁN
1991-ben lemondott képviselőtestületünk egy tagja, aki elsösőrban a balázsfalui lakosok érdekeit képviselte. Kérünk minden választójoggal rendelkező lakost, hogy a választáson illetve az azt megelőző jelöléseken (október 26-tól) szíveskedjen aktivan részt venni, hiszen a falut érintő fontos döntéseket a helyi képviselő testület hozhatja meg. Az ajánlással kapcsolatos tájékoztatót a kopogtatócédulával együtt mindenkinek kézbesotjük. Mindezekről plakátokon is tájékoztatjuk a lakosságot.
Polgármesteri Hivatal Apátistvánfalva
V nedeljo, 29. novembra 1992 bodo v
ŠTEVANOVCIH
LOKALNE
NADOMESTNE
VOLITVE
Leta 1991 se je odpovedal član zbora v samoupravnem odboru, predstavnik, ki je zastopal interese prebivalcev v Otkovcih. Prosimo prebivalce z volilno pravico, naj se udeležijo volitev, oz. kandidacijskih zborov (od 26. oktobra), kajti o življenju vasi odloča samoupravni odbor. Informacije o volitvah oz. kandidaturi boste dobili osebno in prek plakatov.
Urad župana v
Števanovcih
Porabje, 22 oktobra 1992
6
GREGOR GRIČ
JESENSKI SPOMINI NA POLETNO BUDIMPEŠTO
(V TREH NADALJEVANJIH)
ERD ME JE RAZOČARAL, PA NE VEM ZAKAJ
Res, Erd me je razočaral, čeprav mestece ni krivo za moje razočaranje. Sredi avgusta ali malo bolj v drugi polovici sem bil drugič v Erdu, prvič pa pred kakimi petimi šestimi leti. Zato najprej zanimiv spomin na prvo "srečanje" z Erdom.
Bil sem gost madžarske televizije v Budimpešti, v programu pa je bil tudi obisk regionalnega in za manjšine "odgovornega" televizijskega studia v Pečuju in kratko seznanjanje s kraji, v katerih živijo Hrvati. Kar se tiče obiska in bivanja v Pečuju, vse priznanje vodstvu, ki je poskrbelo za mene, kar najbolj preprostega in za manjšine specializiranega novinarja, enako (ali še bolj), kot, če bi gostilo direktorja slovenske radiotelevizije. Brez vsiljivosti so mi pripravili čudovit program, denimo v Mohač in okolico ter še v nekatere druge kraje, v katerih živijo Hrvati, pa tudi v Pečuju je bilo vse super. Po obisku Versende in nastopu bun-jevaških skupin na neki prireditvi v Pečuju in predstavitvi neke zanimive knjige v hrvaškem klubu, sem nekako začutil, da "kri ni voda", vendar je to druga, bolj zasebna zgodba.
Kot gost MTV-ja sem imel čast, da me je iz Budimpešte v Pečuj peljal šofer s službenim avtomobilom (res, bila je volga, pa kaj bi bili malenkostni), in enako se mi je "godilo" ob vračanju. Tja in nazaj sta bili vozili enaki, šoferja pa druga in različna kot noč in dan. Tja grede me je vozil klepetav voznik, s katerim sva se ustavila pri nekaj gostilnah, in bil je pripravljen odgovoriti na
sleherno vprašanje. Tudi tedaj, ko sva se ob Donavi peljala mimo Paksa, kjer ima Madžarska svojo (edino) atomsko elektrarno, v kateri imajo Porabski Slovenci "svojega človeka". To je Štefan Labricz z Gornjega Senika, kjer še živi njegova mama, oče pa mu je pred leti umrl, vsi pa smo ga poznali kot vnetega pevca Fincinega Ferija, ki je bil pri pevskem zboru vse od njegove ustanovitve. Sin Štefan je nazadnje delal v monoštrski vremenski opazovalnici, nato pa se je preselil v Paks oziroma v tamkajšnjo atomsko centralo, kjer opravlja isto delo. Povabila, naj ga obiščem, še nisem izpolnil, pa ne zavoljo bojazni pred sevanjem ali česa podobnega, marveč zato,
ker še nisem "prišel zraven".
Pravo nasprotje klepetavemu šoferju med Budimpešto in Pečujem je bil voznik volge ob vrnitvi iz Pečuja v Budimpešto. Če sem ga kaj vprašal, je odgovoril le z "da" ali "ne" in po tem mi je začelo presedati zaradi vprašanj v "prazno", zato sem molčal vse do Erda. Tu sem predlagal, da bi nekaj popila, kajti v Erdu je živel (sedaj že pokojni) Zoltan Csuka, najplodnejši pre-
vajalec jugoslovanske književnosti v madžarski jezik. Njegovo delo zdaj uspešno nadaljuje Orsolya Galos (znanci ji pravimo Urška, ker je njena mama nekje z Dolenjske). Prevedla je že tako zahtevna dela, kot je denimo Galjot Draga Jančarja, nekatere njegove dramske tekste in marsikaj drugega, recimo prozna dela Kajetana Koviča.
A da se vrnem v Erd. Vozniku predlagam, da se ustaviva v gostilni in nekaj popijeva v čast velikem prevajalcu. Dialog je potekal nekako takole: "Povabim vas na kavo! " mu rečem. "Oprostite, ne pijem kave, " je poskusil biti vljuden. "Nič zato, " pravim, "saj se samo tako reče, lahko popijeva
"špricar". "Ja, veste, alkoholnih pijač pa vozniki na Madžarskem ne smemo piti, " slišim tisto, kar že vem. Ker si želim, da bi se ustavila, poizkusim, če gre v tretje res rado: "Pa popijva pepsi. " Tedaj kokakole še niso imeli povsod. "Bi, pa me boli grlo. Pojdite, če ste žejni, v avtu vas počakam, " dobim odgovor na tretje vprašanje. Zelo hitro se spomnim tistega, da pametnejši odneha (če me je že "v tretje gre rado" izdal) in rečem:
"Pa nič, se bom tu ustavil kdaj drugič. "
Ta "kdaj drugič" pa se je "zgodil" letos sedemnaste-ga avgusta, ko sem s svojo "katro" in sam potoval na tretji madžarski kongres v Budimpešto. Zaradi grozljive vročine sem bil resnično žejen, vendar se nisem ustavil zaradi žeje, marveč zavoljo druge
"žeje", o kateri pa kaj več -upajmo - v naslednji številki. Zakaj me je Erd razočaral, kot sem zapisal danes, pa niti sam prav ne vem, morda se bom spomnil za prihodnje nadaljevanje. Naslednjič torej nekaj "vročih" vtisov iz Erda in prihoda v Budimpešto.
Naše pesmi (35)
TAM ZATURSKIM GRIČOM
Tam za turskim gričom, tam so naši fanti, sé za nas vojskujejo, sé za nas vojskujejo.
Oča lubeznivi, saj vi men’ ste krivi, da jaz morem bit' soldak, da jaz morem bit' soldak.
Oh, adijo, očka, oh, adijo, mam’ca, oh, adijo, sestra, brat,
Zdaj sé vid’mo zadnjičkrat.
Žena, tü je roka, skrbi za otroka, mene več nazaj ne bo, mene več nazaj ne bo.
Tam sé nič ne smili, Oča svojem’ sini, sin pa tud' očeta ne, sin pa tud' očetu ne.
Tam so črni dimi, tam sé nič ne vidi, da mi krugla prileti, da mi krugla prileti.
Krugla priletela, v srce mi zletela, i me težko ranila, i me težko ranila.
(Gorenji Sinik) -mkm-
OBIŠČITE KOMPASOVE BREZCARINSKE PRODAJALNE (DUTY FREE SHOPE)
NA MEJNIH PREHODIH V
DOLGI VASI KUZMI
GEDEROVCIH
RADGONI
BOGATA PONUDBA UGODNE CENE
ODPRTO VSAK DAN OD 8. DO 20. URI
Porabje, 22 oktobra 1992
7
OTROŠKI SVET
RITKAROVCI
Lansko leto je dijaška samouprava organizirala trimski pohod. Učitelji so se odločili za pot do Ritkarovec. Na ta izlet smo šli 24. septembra.
V četrtek ob pol devetih smo morali biti v šoli. Tokrat smo šli peš. Dolnje-seničani so se pripeljali z avtobusom do križa. Tam smo se srečali. Potem smo šli na pot. Hitro smo prišli do Ritkarovec, toda Stevanovčani so že bili tam. Med potjo je vsak postal lačen, zato smo se
najprej najedli. Ko smo se najedli in si odpočili, smo odigrali rokometne in nogometne tekme z drugo šolo. Med tem so nekateri pekli "špek". Skupina otrok pa je zavila v gozd in tam igrala "vojno številk".
Čas je hitro minil, treba je bilo domov. Poslovili smo se od prijateljev. Ko smo prišli domov, smo bili vsi utrujeni, a vseeno težko čakamo naslednji izlet.
Renata Šdmenek OŠ Gornji Senik
ŠPORTNO SREČANJE V KUZMI
Na povabilo športnikov iz Kuzme smo se udeležili dekliškega rokometnega srečanja. V petek popoldan smo s kolesi krenili na pot. Peljali smo se čez nov mejni prehod. Kar hitro smo prišli v Slovenijo. Malo nas je presenetila makadamska cesta. Po hitri vožnji - po bregu navzdol - smo čez nekaj minut prišli v Kuzmo. Učitelji in učenci so nas prisrčno pozdravili. Preoblekli smo se in tekma se je začela. Za gostitelje je navijalo veliko otrok, za nas samo dva učitelja, spremljevalca Kljub temu smo aobro igrali. Žogo
smo zaporedoma poslali v mrežo, naša vratarka pa je bila zelo spretna. Rezultat
je bil 17: 6 za nas. Zmage smo bili zelo veseli. Po tekmi so nas pogostili s sendviči in kokakolo. Po kratkem počitku smo spet krenili na pot, zdaj proti Trdkovi. Hrib je bil zelo strm, zato smo le počasi napredovali. V Martinju smo se odpočili in osvežili. Od tam do Senika smo prišli zelo hitro. Zelo dobro smo se počutili in veseli nas, da smo zmagali.
Monika Dravec OŠ Gornji Senik
VEŠ - VEM
NAJMOČNEJŠI ČLOVEK NA SVETU
Nam manj znana beseda povverlirt, je v ZDA in tudi že drugod po svetu izraz za novo športno zvrst. Sestavljena je iz treh športnih disciplin, in sicer iz squada (iz počepa se je treba dvigniti z bremenom na hrbtu), deadlifta, ko je treba dvigniti utež kar do bokov in tretja zvrst je bench press, ob tej disciplini je treba leže na hrbtu dvigniti v zrak uteži. Gospod Anthony Clark je tačas najmočnejši mož na svetu. Clark ima svetovni rekord v squadu, kjer je dvignil kar 461 kg. Ima pa tudi mladinski svetovni rekord v bench pressigu v dvigu teže 300 kg. Clark je visok I73 cm. Kako razvite mišice ima nam pove podatek, da ima njegovo stegno v obsegu 82 cm. Tilnika skoraj nima, zato pa ima izredno širok hrbet. Clark pravi, da je ta zvrst športa izredno težka in naporna. Trenira kar 4 ure na dan in med treningom vzdigne skupno za 16 ton uteži.
Hrani se dokaj izdatno, saj ima dnevno kar 5 obrokov hrane, kajti telo
porabi ob takem napornem treningu kar 11. 000 kalorij in 12 litrov tekočine.
Rekli smo že, da mora biti njegova prehrana izdatna. Jesti začne že ob šestih zjutraj, ko zaužije napitek iz petih jajc in dveh banan, zraven poje še 4 kolačke kruha in 4 umešana jajca. Naslednji obrok ima ob 9. uri, nato pa kosilo ob 12. uri. Popoldne ima malico že ob 14. uri in nato ob 17. uri. Za malico pospravi kar 4-5 sendvičev s kikirikijevim maslom.
Gospod Clark Anthony se vedno rad predstavi in pove, da je najmočnejši mož na svetu. Ima pa seveda težave z oblačenjem. Njegovo telo je tako razvito in mogočno, da mu nobena obleka ni prav. Sam pravi, da mu obleke morajo šivati po meri. Zanje potrebuje mnogo več blaga, kot drugi ljudje in obleka ga navadno stane kar do 600 dolarjev. Gospod Clark pa se rad pohvali in je ponosen, ker ga ljudje občudujejo.
MALI IN VELIKI SKAKAČI
Kenguruji običajno ne hodijo. Po pašniku se premikajo s poskakovanjem. Kadar jih preganjajo, so hitri kot avto. Moč, s katero se odrivajo od tal, je velika. Če bi z zadnjo nogo udarili po človeku, biga pobili do smrti. Kadar zares poskočijo, se poženejo do dva metra visoko in 12 m daleč. Tudi kengurujem služi dolg rep, da v hitrem diru love ravnotežje.
Porabje, 22 oktobra 1992
NIKA ZA SMEJ
Bolezen
Naša Micka z velkimi bolečinami (fájdalom) rodi dejta. Že dvej vöri se mantra. Njeni mauž, naš Miška, pa skauz mora tau djajckanja poslüšati. Sploj se ma smili njegva žena pa njej etak pravi: "Draga moja Micka! Za vse tvojo trplenje sam ti dja kriv. Ne boj čemerna na mé. Strašno te šanjalivam. " Naša Micka pa Zdaj etak pravi: "Moj dragi mauž! Boj z mérom, za moje bolečine si nej ti kriv. "
Problem
Naša Vilma je eden dén k doktora üšla pa se ma etak taužila: 	"Dragi
gospaud doktor! Velki problem mam. Vejte, mam ednoga fejs človeka, steri za menov odi. Lejpi je, dober človek je, bogati je, tak sé vküp šikava, kak ne vejm ka. Dja njega rada mam, on me tü rad ma. "
Naš doktor pa Zdaj etak pravi: "No, Vej je pa tak vse vreda. Gde je pa te tüj problem? "
Naša Vilma pa Zdaj etak pravi: "Dragi doktor! Problem je samo tau, ka ne vejm, kak tau povejm svojom možej. "
Steri vej vekšo čüdo prajti
Dva si prpovejdata. Té eden iz Alaske, te drugi pa iz Kalifornije. Té iz Alaske etak pravi drugoma: "Vi ste naletja. Pri vas je furt vrauče. Pri nas je tak mrzlo, ka prva litji dojimo, pod krave moremo zaküriti, aj mlejko leko vöpodojimo, če neškemo, ka not v njij zmrzna. No Zdaj si je té drugi tü cejlo svojo pamet vküp paubro pa etak pravi: "Tüj v Kaliforniji je takša vročina, ka da aw kokauši na gnejzdo spravlajo, moremo led pod nji klati, aj se djajce ne sküjejo. "
Od toga nam je napamet prišlo, ka nej samov Alaski pa v Kaliforniji djestajo čüdni lüdje. Nej dugo ka se je na Verici Zgodilo, ka je eden iz Slovenske vesi tü takšo čüdo napravo. Dva ali tri Slovenca pa dva Vaugra sta ga poslüšala z vüjami pa z lampami. Pa čüda se je zgodila. Tej naši Slovenci so za nistarni minutov gratali Vendi, potejn do vendski gučali, ka so na tau velko čüdo slovenski pozabili. Od
toga smo eštja nej dobili novice, če je té človek iz Slovenske vesi té Vaugre tö v čüdo spravo pa Zdaj že oni tü vejo vendski. Tak mislimo, ka je tau potrejbno, kak do pa te tej takši velki funkcionarji, če ne znajo jezika? Baugi (h)vala vsi tej drugi Veričanci pa Ritkarovci so pa ostali Slovenci, ka oni tak pravijo, ka je nji nej vendska mati rodila, litji slovenska. (Vej pa tau ranč ne vejmo vöpovedati. )
Te je pa itak istina, ka Čüde nejgajo, samo čüdni lüdje.
STARI RECEJPTI ZA MLADE KÜJARCE
Cvekova župa
Če okajeno mešo küjate, prvo vodau tavlejte, drugo gorponiicajte za župo. Zrežte v njo česnek na dugo in drovno (tau so cveki), dejte v njau lobernov list, eci (kis), če je potrebno posaulite. Na slednje prtepite z vrnjim mlejkom in melov.
Jabkove paverske pogače
Omejsimo 70 dek mele, 25 dek žira (masti) ali margarine, eno žlico soli, Sladko mlejko (kelko potrebno). Iz toga štiri tenke testé zvalekamo tak velke kak je tepša (plej). Edno testau spodi damo, na srejdi olüpane zribane kisele jabke, na nji 2 žlici cukra. Pokrijemo z drugo testauv, z vilcami popikamo, spečemo. Z drugi 2 tastami ravnoč tak naredimo.
Dober tek vam želi Hilda Čabai
Najnovejša oddaja
SLOVENSKIH
UTRINKOV
bo v soboto, 24. oktobra ob 10. 45 uri na 2. programu madžarske televizije. V oddaji se vam bo predstavila folklorna skupina z Gornjega Senika.
PORABJE
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ul 17., p. p. 77, tel.: 94/80-767
Cena:
posamezna številka 10 forintov oz. 20 SIT, celoletna naročnina 260 forintov oz. 520 SIT
Tisk: SOLIDARNOST, Arhitekta Novaka 4, 69000 Murska Sobota Slovenija