Vezilo, kogar za zgodoviio zvezati. 
(Spisal Dav, Terstenjak.) 
Bil sem kacih deset let star fantič, ko sem videl na gumnu pri 
mlatičih to navado: 
Ko pride po maši mlatič Avguštin na gumno, zgrabita ga dva 
somlatiča in ga s povreslom zvežeta govore: Danas je god tvoj, zato 
te vežemo s slamnatim povreslom, in tebe pervlje ne odvežemo, do­
kler nam ne plačaš mastne pečenke in čerlenega vina. 
(v^, Potem stopite mlatičevke okoli njega in mu zapojete: 
, . ^ Meta, Meta, Meta, r 
M: fi? iT Ljuba mila Meta! ^ 
^ßv ft. WHIIHM ОЧ| Ona naj ti spleta 
Srečne zdrave leta. 
Več verstic si nisem zapomnil. Mlatičevke tudi vec ne živite, 
da bi za celo pesem poprašal. Vezanje je še sedaj navadno, in ve-r-
žilo se veli dar, kterega kdo za godovno dobi. ^ 
Še le sadaj zastopim pomen te navade. V germanskem in slo­
vanskem mylhu nahajamo o so d o odlo či v n e de vice (Schicksals-
frauen), ktere se v germanski mythologiji velijo Nörnen, v slovanski 
pa Rojenice, Sojenice, ker vsakemu človeku njegov osod že pri 
rojstvu odločujejo. 
Nemci so častili tri takošne device: Urdr, Verdandi, Skuld 
(glej Gvlfaginning. 15). Nemške narodne povesti in pesme pripovedajo 
o teh osodoodločivnih devicah, da edna prede žido, druga 
plete lik (gožvico) (v nemščini stoji: „Wide — Weide", kar 
po Mannhardtu (Germ. Mythen str. 538.) ein aus Weidenholz, Baum­
bast geflochtenes Seil" pomenja: tretja plete „Kreide". Kaj ta 
beseda pomenja, ni še dognano. 
Na Slovenskem sem čul pripovest od treh bab: edna z ime­
nom Gera je sterte hlače prela, druga z imenom Mara iz ovsa vože 
suče, tretja z imenom Bara iz kopriv žido prede. Gotovo so te 
skerščene imena stopile na mesto paganskih imen rojenic. Ljudstvo 
tudi ve pripovedati, da so enkrat dekline živele, ktere so znale iz 
kopriv žido presti. Majhen spomin se še najde tudi v narodni 
(v Vodnikovem spominku str. 220) razglašeni pesmici, v kteri hlapček 
deklici obljubi, dajo vzame, ,če bi znala iz kopriv svilo (žido) presti". 
Slične uspomene nahajamo tudi v drugih slovanskih narodnih pesmah 
(glej Celakovsky Slov. nar. pjesme I, 68.} 
Jaz mislim, da vsi ti odlomki spominjajo na delavnost nekdanjih 
rojenic, ktere so detetu osodo prele, njegovo srečo sple-

tale. Po narodnih povestih je Rojenica vez, nit sprela, in je 
s to nitjo, vezjo obvlekla okrožje človečjega življenja (primeri nemški 
Nörnenseil), črez katero človek ni mogel, on je bil toraj že pri roj­
stvu zvezan. Zato se še sadaj kerstne darila velijo: vezila, 
nemški: Einbund, Bindband, Gebindnis itd. Rajna botra so nam 
otrokom, kakor so nam mati pravili, vsakemu svetlo belico (dvajsetico) 
na vrat privezali. (Obširniše o pomenih vezil, glej: Grimm, über 
Schenken und Geben, Abhandl. der Berl. Akad. 1848. str. 134. Hanuš, 
die alterthümliche Sitte der Angebinde str. 7). Te vezila so toraj 
posneme usodne niti, o sodnega voža (Schicksalsseil) in sedaj 
se razjasnuje, zakaj slovenske gospodinje z nitmi, ktere so sestavljene 
iz koncev platnenega krajnika, obvlečejo grede, hlev, vertitd. verovaje, 
da ne bode želji škodovala Preglavica 1), živini kuga itd. 2) 
Kako so se pri Slovencih Rojenice velele? Edna gotovo 
Meta, kakor se iz gori navedene pesmice vidi. Ime Meta se tudi 
veekrat v slovenskih narodnih pesmah imenuje. Meta pomenja v 
slovenščini in serbščini mejo. Pri sv. Petru blizo Marburga je vas 
Meta. Ljudje pravijo: do sem so Turki mogli, dalje ne, — tu je 
bila za nje meta, zato ime vasi. To ime je tudi imela anglo-sak-
sonska sojenica: Meten =r Die Abmessende. 3) 
Meta je toraj bila sojenica, ktera je meto (mejo) postavila 
človeku. Ali se pri imenu Meta ima misliti na diminutiv imena 
Margareta? Ne verjamem. Jaz mislim, da so ime Margareta pri-
krožili stari Slovenci v ime sojenice Mete. 
Gori sem omenil, da po slovenskih narodnih povestih Mara iz 
ovsa *) vože suče*. Spominjam še se iz svoje mladosti otročje 
pesmice, v kteri se sopet Mara omenja in sicer takole: 
Baba Blara 
Srajce para, 
Brado giblje, — ^ 
Dete ziblje. 
Ta otročja pesem bi vtegnila opominjati na bajevno, ča­
robno srajco. Pripovedajo tudi, da rojenice svojim ljubimcem 
devet srajc poklonijo. V deveti je rude ča nit. Kdor deveto 
srajco obleče, ta je varen v boji pred vsako rano. Nobeden sek naj 
1) O tem mythienem bitju sem že govoril v Glasniku. 
2) Sem spadajo gotovo sledeči običaji kakor: ženinu iu nevesti pot preve-
zati, kadar v cerkev gresta, dalje dveri zvezati od hiše, v kteri spita, 
novorojeno dete s povojem vezati, v kterem je zlata nit itd. 
3) Slovenska beseda meta, Gränze, ima iskati svojo izpeljavo v koreniki met, 
scindere, toraj bi vtegnilo ime Meta pomenjati: odsekajoča — rezajoča nit 
življenja, 
4) Nemške otročje pesmice govorijo, da tri „alte Jungfern, drei Puppen, 
schoene Ju,mfre itd. predejo in sicer pei-va „Seide", druga „Weide", 
tretja „Hab er str oh", (Rochholz allemanische Kinderlieder), 

ostrejše sablje mu ne škoduje. Že Valvasor omenja, da se žel gla-
diolus verus, das rechte Schwertel, po Kranjskem veli: deveta 
srajci ca, in ima bajevno moč (glej Ehre des Herzogth. Krain, str. 
357). Zel je torej imenovana po čarobni srajci rojeničini. 
Takšno srajco so tudi šivale nemške sojenice Nomen (glej Mannhardt 
Germ. Myth, str. 638). 
Iz teh malih primer se prepričamo, da so si nemške Nörnen, 
Mären, Valkyren, in slovenske Navje, Morje, (Rojenice, Sojenice) v ozki 
zvezi. 
Kadar bomo vse povesti od teh mythicnih bitij imeli, tedaj se 
bodo dale primere dalje razpeljevati. — Da so se Rojenice in So­
jenice tudi velele Navje — Mo r j e = N 6 r n en, die Todtenden, 1) 
omenil sem že v „Glasniku" leta 1859. 3. zv. str. 45. 
Drobtinice. ^*^ s 
Dobrohotna opombica. 
V neklerih sestavkih seje beseda: dostojen, -jna, -jno, 
kakor je podoba, začela rabiti v pomenu nemške: hinlänglich, aw-
reichend^ s ktero se pa v slovenščini vjema in sklada prilog: d o v o-
Ijen, -Ijna, -Ijno, ali k večemu še uni od „dosti (= do sita* 
izpeljani ne ravno lepi: zadosten, -stna, -stno. 
Prilog dostojen pomeni v vseh slovenskih in drugih slovanskih 
jezikih in v staroslovenščini: würdig, tudi geziemend, samoslavnik d o-
stojnost ali d os to j en s t vo pa: Würdigkeit. x. 
Pregovori in besedila na Štajarskem. 
Ljubita se kakor dva persta. — Je bolj žilav kakor konjsko re­
menje. — To je mož 'z pasjih kož (babež). — Ti si gospod kuram 
čez plot. — Klopoče, regeče kakor sraka v brezji. — Gre ko bi po 
jajcih hodil. — Se deva, ko jež čez prelaz. — Se drži kakor Juri s 
puškoj. — Luka mu prinesite (da mu solze pridejo), — Dela, ko bi se 
mu sanjalo. — Imam dnarja, da bi se lahko ž njim zasipal. — Je črn 
kakor cigan.-—Za vse baglja, kakor ciganica.~Se drži, kakor kokot, 
če hoče zapeti. — Če nisem vreden, p^a sem potreben. — Kdo bi 
vsemu svetu po volji juho skuhal? Zapisal J. Gomilšak. 
1) Morje, die Todtende, se je tudi edna gerškili Park velela MoTpa iz Mopia 
(glej Ahreas GriecMsche Formenlehre des homerischen Dialektes §, 157 str, 
* ' 185).