M. H :   »Kaj si gozd šepeče.                                               745
„Kaj si gozd šepeče".
Slika.  Spisal  M. H.
anjavo   odmevajo  ubrani   glasovi  vojaške  godbe po jasni dvorani.
To ljubko šepetanje! Čul sem ga tolikokrat med zelenim bukovjem in temnim jelovjem Velikega Rovta in njega manjših sosedov. Budi mi dražestne spomine to ljubko šepetanje . . .
Kak6 li sem ga ljubil takrat! Saj mi to niso bila mrtva peresa, trepetajoča v lahnem vetriči, nego blagi gozdni duhovi so šepetali, klanjajoč se drug k drugemu in pripoveduje si nežne skrivnosti. In umel sem njih šepet! Pravili so si o trati sredi gozda, o beli hiši sredi zelene divje trte. Govorili so si o žarnih očeh, željno zročih skozi okence, prepreženo s cvetočimi nagelji. Umel sem njih šepet in vedel, da te oči prav hrepeneč gledajo po nekom .  . .
Vteknil sem za klobuk vejico cvetočega resja in se lahkega srca in lahkih korakov napotil po stezi. Gozdni duhovi pa so šepetali živahno in se veselili sreče moje . . .
Bila pa je tudi pravi angelj, ta moja deklica! V oskromni koči ji je tekla zibelka, — ali bila je kraljica od glave do n6g. Da se je porodila v ponosni palači, slula bi križem sveta in bogati snubači bi se trli med vrati. Obletaval bi jo cvet meščanstva, kakor obletavajo bučele cvetočo rožo. —
»Ostavil me bodeš, Matol Izbral si bodeš gospodsko dekle z mehkimi rokavicami in svilenimi krili,« govorila je in mi plašno zrla v oči. — Kako sem te zaničeval takrat, velikomestno življenje, s tvojim govoričenjem, lažnivo ljubeznivostjo in licemerskim nasmihanjem! Tukaj prirodnost, dobrota, čustvo — ondu glumstvo, sebičnost, laž! — Tu srce, tam zloba.   Tu krepost, ondu kupno prepričanje .  . .
»Ne žali me, dekle moje! Ljubše mi je srce od zlata in svile,« odgovoril sem ji, in zaupno mi je naslonila glavico na prsi ter me pogledala iskreno in hvaležno.
Za bisere vsega sveta bi ne bil dal jednega teh trenutkov. Gozd pa je bil jedina priča sreče moje. — —
v
Cimdalje bolj pojemajo zvonki glasovi. Tonejo polagoma in vtonejo do cela. Poznam te, gozd molčeči! Veličasten in strašen si v
v
tihoti svoji! Cas izgine, in duh večnosti zavlada v tvojih prostorih.
746
L. Habčtov: Jesen.
Molčal si, gozd, in molčali so dobri tvoji duhovi, ko sem se poslavljal od sreče svoje.
»Ne jokaj se, dete! Za leto dnij se vrne najina sreča, in leto je trenutek.« Gozd, duhovi tvoji pa so molčali, in njih molk mi je oklepal srce z grozno tesnobo: trenutek mi je večnost, pa bi mi bilo leto trenutek!  ...
Oživljajo se iz nova glasovi. Začetkoma nežno šepetajoč, krepe se čimdalje vztrajneje. To ni več 6ni skrivnostni šepet, budeč mi spomine na srečo mojo,   to je vzdihanje blagih gozdnih duhov . . .
Ljubil sem jo iz dna svoje duše, ali to ljubezen mi je vrnila z nejevero.
»Da se ne vrneš nikdar več, da si me pozabil, pravili so mi. Ne veš, kako mi je bilo hud6, kako težk6 sem se udala drugemu,« govorila je in trepetala pred pogledi mojimi.
Sreča se mi je razrušila na mah. Srd in obup sta mi napolnila dušo, ali ni mi bilo bitja, da bi se mu potožil. Gozd je bil jedina priča nesreče moje. In njega duhovi so čutili in trepetali z menoj. Pripogibali so grčavo vejevje in me vabili k sebi toda zvabili me niso.  .  .
Dolgo te nisem videl, gozd domači, tovariš moje sreče in nesreče! Dolgo nisem čul nI šepetanja nI vzdihanja tvojega. Čustva so se umirila in tudi — ohladila. To šepetanje pa mi budi davne spomine, najblažje in najbridkejše. In vender bi rad večno užival to sladko bolest, katero mi bude ti spomini! . . .
Jesen.
zraku listje šepeta:                                           Po gori,  dolu,  vse že ve":
Jese"n, jese"n !                                                          Jese"n, jesen!
In  v strugi mirni vir  šumlja:                             In moje tudi zna srce",
Jesen, jese"n !                                                          Da je jese"n !
L. Habetov.