MISIJONSKA NEDELJA
KATOLIŠKI MISDONI
LAS MISIONE5 CATDLICA5 XXIX.- 10.-11.—OKT OBER-NOVEMBER-1955
CERKEV PROSI
Nadškof msgr. Pietro Sigismondi, tajnik Svete kongregacije za širjenje vere in predsednik papeških misijonskih družb, je za bližnjo misijonsko •nedeljo 23. oktobra 1955 na ves katoliški svet naslovil naslednjo [poslanico:
„Misijonska nedelja nas bo spet opomnila na našo dolžnost sodelovanja pri širjenju Cerkve med ljudstvi, ki še vedno ne poznajo odrešilnega nauka Našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Ko se zazremo v svetovni zemljevid, zaznamo, kako misijonske Poljane prerazlično obsežejo vse celine in še posebej Afriko, Azijo in Oceanijo. V teh pokrajinah živi krog petsto milijonov ljudi, v veliki Večini še poganov. Katoličanov med njimi je malo, premalo. Azijci Predstavljajo 53% svetovnega prebivalstva, pa je med njimi komaj 2.3% katoličanov; Afrikanci so 8% vseh ljudi na svetu, a je katoličanov toed njimi samo 8,5%; na Oceaniji živi 5% zemskega prebivalstva, in Vendar je katoličanov med temi otočani šele 20%, vštevši Filipine.
Zavedati se moramo, kako prebivalstvo teh treh kontinentov neprestano raste, saj je porast rojstev med temi ljudmi neprimerno višji
Pa po drugih celinah. K vsemu pa so te dežele bogate zakladnice naravnih dobrin, pa se zato bolj in bolj zavedajo svoje lastne moči, takb je tudi njih pomen v mednarodnem zboru vsak dan važnejši in očit-nejši. Prav lahko se utegne nameriti, da se bo njihova poganska miselnost s to tvarno velmočjo okrepila, pa da bo tako prodiranju katolištva zastavila trdo prepreko, ki jo bo kaj težko premagati.
Vsemu temu pa se je zdaj pridružilo še preganjanje, ki na Kitajskem in v precejšnjem delu Vietnama ruši organizacijo Cerkve in razmetava katoličane na vse vetrove. Pa tudi po drugih pokrajinah se dvigajo gibanja, ki skušajo rušiti nadnaravne cilje misijonske dejavnosti ali pa jo preprosto ovirati, včasih tudi z nasiljem.
To je v bežnih potezah podoba, ki nam jo kaže misijonsko polje, manjka luči, a tudi senc ne zmanjka, še posebno, kadar se zagledamo v Azijo.
Naj bi katoličani vsega sveta ne ostali brezbrižni, marveč naj Vsakdo med nami spozna dolžnost, pomagati pri zmagi Kristusovi v Svetu, pomagati z molitvijo herojskim glasnikom Evangelija.
Na vso žalost pa je tako malo teh neustrašenih osvajalcev duš.
. Na Kitajskem je danes komaj nekaj čez petdeset inozemskih misijonarjev pa še ti bodisi v ječi ali pa zaprti po svojih domovih. V drugih pokrajinah, ki pripadajo Sveti kongregaciji za širjenje vere, deluje krog 25.000 inozemskih in domačinskih misijonarjev: kako malo, da ki mogli zadostno skrbeti za katoličane in kako neznansko malo za spreobrnjenje poganskih množic.
Katoliško ljudstvo, ki že stoletja uživa milosti Kristusovega odrešenja, postoj in resno pomisli v teh dneh, ki trkajo na tvojo misijonsko zavest, kako živo kriči čas po mnogo večjem številu delavcev v vinogradu Gospodovem! Katoliška Evropa je dala misijonom komaj 14.151 duhovnikov, Amerika pa samo 1824. Ko hkrati priznavamo velikodušno prizadevanje evropskih in ameriških katoličanov, pa jih moramo spričo pretrde naloge, ki je pred nami, nujno spomniti, da od bodočega življenja Družbe za širjenje vere v veliki meri zavisi uspeh misijonskega apostolata.
Prav zato pa naj se škofje in verniki družno prizadevajo, da bodo sredjstva, ki jih naklanjajo tej Družbi, vsevdilj večja, pa da bo število misijonarjev poraslo in se pomnožilo.
Iz naših škofij bodo izšli misijonarji za spreobrnjenje ljudstev; in vsi verniki morajo od prvega do zadnjega začutiti, kako so nujno potegnjeni k prizadevanju za zmago tako svetega in vzvišenega cilja.
Naj bi v teh dneh priprave na veliki dan Misijonske nedelje naši duhovniki s pisano in govorjeno besedo bolj in bolj poživljali v katoličanih to zavest misijonske dolžnosti. Če je bila širokogrudnost vernikov že v prejšnjih časih tako velika, naj bi bila še večja v bodoče» kajti neizmerne so zahteve misijonskega dela.
Naj bo molitev vseh za misijone še bolj goreča, naj prošnja za misijonske poklice še vztrajnejša, naj darovi še bogatejši.
Prav s tem bodo starodavna krščanstva v Evropi in Ameriki dokazala vso svojo življenjsko silo, če bodo posredovala še v večji meri kot do zdaj misijonske moči in gmotno pomoč, oboje tako silno potrebno za uspešno zmago v sveti bitki osvajanja narodov za Kristusa.
+ Pietro Sigismundi
Naslovni nadškof v Neapolis v Pi-sidiji, Tajnik Svete kongregacije za širjenje vere, Predsednik papeških misijonskih družb.
katolicizem in umetni ognji
ZMOTNIH IZMOV
Prof. Alojzij Geržinič, Buenos Aires
Skrivnostno Kristusovo telo je polno življenja. Vsak ud ga more zajemati, ne da bi mu kdaj grozila lakota — če hoče. A mnogi nimajo volje, drugi ne znajo ceniti prelite božje krvi, tretji so se zaprli vase, četrte označuje le krstno znamenje za ude Cerkve, sicer pa so se posušili. Za vse to imajo nagibe in razloge — lastne in tuje slabosti, pregrehe, zablode, zmote. Namen tega članka je soočenje teh nagibov in razlogov s katoliškimi resnicami, vzori in načini dela.
življenjsko počelo vsega dobrega je ljubezen. Potegnimo tole vzporednico: Večna Ljubezen je ustvarila vse; prav tako ustvarja vse ljubezen v Njegovih bitjih. A kakšen boj so zadnja stoletja napovedala Njegovi ljubezni! Res do zadnjega ni bilo mnogo poskusov, kli bi hoteli ljubezen razvrednotiti; storili pa so to na ta način, da so zaprli zvezo z Bogom. V tistem hipu je ostalo samo ime. Vanj se zagrinjajo sebičnost, neöista strast, narodnostna in stanovska prenapetost, prizanesljivost do zmot. Zdi se to kot v pravljici: prišel je čarovnik z imenom naturalizem; z enim mahom je ločil ta svet od nadnaravnega in tedaj se je kraljična ljubezen Ljubezen sprevrgla v ostudno in nar zlo krastačo. Na podoben način je slepari] individualizem in njegov sin liberalizem.
Božja ljubezen nima mere ne meja. Brezpogojno in brezizjemno je ■odrešeniška; duh, ki veje iz nje, je apostolski, misijonski. Pij XI. je v svoji programski okrožnici „Ubi arcano Dei“ takole opisal tega duha: ,,Apostolski duh je tisto nad vse goreče prizadevanje, ki hoče, da se znova poklonijo božjemu srcu Kristusa Kralja ljubezen, Češčenje in vdanost, ki mu gredo, in sicer tako v srcih posameznikov kot v družini lin družbi.“ Koliko je danes prizadevanja za kraljevanje zlatega teleta, za popolno oblast totalitarnih režimov, za nemoteno pašo lastne udobnosti! Najbolj razkošne palače po sodobnih velemestih so banke in borze — templji Denarja; največ govorjenih in tiskanih besed je v službi vodje — svečenika lastne resnice in največ reklame se Priklanja kupčevemu čutnemu ugodju. Eden najbolj jasnih dokazov za škodljive posledice izvirnega greha je dejstvo, da se ljudje pehajo v službi malikov, dasi skušnja uči, kako grenki so sadovi te službe in kako zahteven je malik. Kristusov jarem pa je lahak in sadovi dela v Njegovi službi dozore v večnosti. Pij XI. navaja v že omenjeni okrožnici klavna sredstva apostolskega dela: „Najprej pogosta molitev in dober zgled; potem propaganda v besedi in pismu, pa tudi dela usmiljenja
in pomoöi.“ S temi sredstvi zmaguje misijonar sredi poganskega ljudstva, duhovnik v še tako zanemarjenem predelu, član katere koli apostolske organizacije, vsak kristjan. To so udarci, s katerimi moramo Istreti materializem.
„Najprej molitev“. To velja za vsako stvar. Ali hočeš, da ti pomaga Oče, ali hočeš opraviti brez njega? Odgovor da preprosta pamet. Ko pa gre za nadnaravne zadeve, je vsako .početje brez zveze z Bogom naravnost pregrešen nesmisel. Ako zaupni in vztrajni molitvi pridružuješ še darove trpljenja, odpovedi, žrtev v namene širjenja božjega kraljestva, si lahko miren: bodi kjer koli, pripadaj kateremu koli poklicu, tvoje prizadevanje prinaša plodove, si misijonar. Molitev in žrtev ,sta božji metodi za odrešenje in torej najbolj uspešni metodi vsakega apostolata. Nasproti temu greši amerikanizem. Neprestana zunanja dejavnost mori srečo v posamezniku, v družini in v družbi, saj vrže človeka s področij, v katerih se najbolje počutijo njegove najvišje zmožnosti in povzroči nered v duši. Zlasti usodno pa je to „krivoverstvo aktivnosti“ za nadnaravno usmerjeno delovanje.
„Dober zgled.“ Sedanji papež je v govoru zastopnikom italijanske Katoliške akcije (4. sept. 1940) lepo razširil in utemeljil spredaj citirane misli svojega prednika: „Ni nobenega dejanja v nadnaravnem redu, nobene pobude ljubezni, nobenega pobožnega vzdiha, ki se ne bi povrnil kot oživljajoča rosa, delujoč na celo skrivnostno telo, tako da ga je deležen ves svet. če se temu skrivnemu, nevidnemu in mogočnemu vplivu vidno pridruži očiten zgled nravnega in praktičnega življenja gorečega kristjana — ne dvomite, da bo ta zgled pozno ali kmalu dosegel in izsilil zmago nad brezbrižnostjo in lenobnostjo, nad strahom pred ljudmi in nad strastmi.“ Seveda ne gre za razkazovanje kreposti, temveč preprosto za življenje po tem, kar verujem, čudno je — pa spet v skladu s človeško naravo —, da se večkrat sramujemo dobrote in čednosti in da se radi junačimo z obnašanjem, ki naj ne bi bilo izraz kreposti. V naši polpreteklosti je bilo med mladimi ljudmi veliko „bohemstva“, „demokratičnega duha“, iskrenosti“ in „izvirnosti“ in sem so spadali pojavi kot zanemarjenost v oblačenju, nevljudnost, brezobzirnost, prezir do tradicije in avtoritete, krokanje in zapravljanje mladih moči na vse mogoče „zanimive“ načine. Res je bilo v tem tudi precej protesta proti družabni hinavščini in topomiselnemu meščanskemu udobju; bilo pa je vse to tudi posledica neurejenih nazorov in notranje ne izdelanosti. Da je tako ponašanje ne enkrat imelo večji pomen kot izraz prehodne mladostne zaletelosti, za to so skrbeli komunisti. Ti so take pojave vključili v svoje rušilne načrte. Marsikak mladenič, ki je mislil, da se na ves svet požvižga, je nevede tlačanil raz-krajalnemu gibanju. Zasluženo; zakaj kdor se na ves svet požvižga, je odpadnik od skupnosti (družine, naroda, države, človeštva) in upornik božji volji. In kdor se noče podvreči božji volji, pade v sužnost kateri koli drugi volji.
„MOLIMO TE, KRISTUS, IN TE HVALIMO, KER SI S SVOJIM KRIŽEM SVET ODREŠIL.“
(Stranski oltar v farni cerkvi v Lienzu. Risala 1. 1,945 akad. slikarica Bara Remec.)
„Propaganda v besedi in pfemu“. Ni treba iti med pogane; zadosti je živeti v katoliški državi, da vidiš, kako kraljujejo zmote, se bohoti nevednost, uspeva laž. Ko to vidiš, bi bilo najbolj lagodno, da se .s prezirom obrneš proč in prepustiš vse svojemu toku. Bilo bi pa to tudi najbolj nevarno, že danes je v tebi toliko praznin v znanju, toliko negotovosti, predsodkov, zmotnih mnenj, če ne greš na delo, ne poglabljaš verskih temeljev, ne obnavljaš in prenavljaš svoje vednosti, boš kmalu in ne da bi vedel kako, v prezirani množici. Vera je luč, vernik ima dolžnost svetiti. Tu se molitvi in žrtvi in zgledu pridruži' delo za resnico. Danes je to tako potrebno, kot je bilo le še v dobi prvega krščanstva. Po spoznanju „čuvarja iz Vatikana“, se boj med dobrimi in hudobnimi, ki vodi razvoj človeške zgodovine, ni nikdar tako zostril kakor prav v naši dobi (Pismo Pija XII., dne 3. aprila 1949). Komunistična svetovna organizacija udira s propagando zmote do zadnjega kotička, vsa sredstva kulture in civilizacije je vključila v boj proti človeški osebnosti, proti svobodi, veri, Cerkvi, Bogu. Papež ve, da se mnogo tega godi pod posebnim vplivom satana, kateremu je lastno sovražiti Boga. In naobrača na naš čas 2. vrsto iz 19. poglavja Janezovega Razodetja: „In zemlja je odprla žrelo brezna in dvignil se je dim iz žrela kakor dim velike peči in zatemnelo je sonce in ozračje od dima iz žrela.“ Brezbrižnost, lenobnost in strahopetnost tolikih katoličanov je razumeti samo, če se ti ljudje ne zavedajo, v kakšni dobi žive, in zato ne morejo uvideti, kako potrebna je obramba resnice in posredovanje božjega nauka. Tu se spet laiki znajdemo na skupnem področju z duhovniki in misijonarji. Vsak drobec resnice, ki se uveljavi na enem delu zemlje, bo prej ali slej pomagal k pravemu spoznanju tudi ljudem na drugih koncih. Istočasno je širjenje verskih resnic eden od načinov božjega češčenja in zadoščevanja za sovraštvo do Boga, ki je gonilna sila brezbožnega komunizma.
Nasproti sovraštvu: „ d e 1 a usmiljenja in pomoči“. Gorečnost božje ljubezni te žene v dela za lastno posvečenje in za druge in gorečnost zna to dvoje zliti v eno. „Bolj ko ljubite Boga, bolj se bo širila vaša ljubezen do bližnjega, pomagajoč mu duhovno in časno“ (Sv. Katarina Sienska). Tudi časno. Samo duhovna pomoč je fraza. Tu velja ista nedeljivost kot pri največji zapovedi: „Če praviš, da ljubiš Boga, ki ga ne vidiš, pa ne izkazuješ ljubezni bližnjemu, ki ga vidiš, si hinavec.“ Enako je s telesnimi deli usmiljenja: če praviš, da ljubiš dušo bližnjega, ki je ne vidiš, pa ne izkazuješ usmiljenja do« telesnih potreb človeka, ki ga vidiš — potem ga ne ljubiš. Socialno-karitativno delo je ponavadi pogoj za sprejemljivost duš za evangelij, tako v zapadni oivil'izaßjji kot v misijonskih deželah. A kakšna je spet razlika med socialno-karitativnim delom državnih in mnogih zasebnih ustanov z vsem birokratizmom, pa med toplino, obzirnostjo, iz-najdljivostjo, pogumom in tolažilnostjo krščanske pomoči bližnjemu. Tam človek številka in njegova telesna nesposobnost ali beda, tu stik z dušo in občevanje med brati. Tako' to delo ne povečuje brezdna med
sitimi in med izvrženimi, kar se rado zgodi pri prvem načinu, marveč ustvarja vzajemnost med tistimi, ki imajo dolžnost dajati in tistimi, ki imajo pravico prejemati.
Vse to delo mora prevevati optimizem. Če pustimo ob strani različnost naravnih razpoloženj, je optimizem takoj vidni znak katoličana. Drugod trpe zaradi fatalizma in pesimizma, v veri, da je vse že vnaprej določeno in da vse gibljejo slepe sile ali sile, ki jim načrtov ne moremo spregledati. Katoliški optimizem je osnovan na božji sili — sicer bi bil lahko miselnost —; tako se vrnemo v nadnaravni svet, kjer edino najdemo razloga za tostranske minljive stvari, ki so kot prispodobe večnih enostranskih. Katoličan ima moč za najbolj drzna dejanja; neizčrpen in tako lahko dostopen vir moči pa mu je presv. Evharistija, bodi kot daritev, bodi kot obhajilo, bodi kot Jezusova pričujočnost. Do tega vrelca moči nas vodi Marija. Protestantizem je tolikim kristjanom odvzel te osnove optimizma in jih obsodil v mračno tenko-vestnost ali v brezbrižnost. Cerkev pričakuje zanje tako kot za ves svet, ki ga je posvetila Njenemu brezmadežnemu Srcu, rešitev od Vne-bovzete. Rešitev: razsvetljenje milosti, vero in prave nazore in zmago nad zmotami, ki so si v zvenečih izmih priborile tolik ugled in preslepile toliko privržencev.
MISIJONARJI
Znani francoski pisatelj Frangois Copee (1843-1908) je napisal v svoji knjigi „Sadovi bolečine“ lep spomin na odhod mladega duhovnika v misijone. Mislimo, da bo bralce „Katoliških misijonov“ zanimalo, kako so čutili z misijonarji v oni, takozvani romantični dobi misijonskega mišljenja, v kateri so živeli in delali tudi naš veliki misijonar Ignacij
Knoblehar in njegovi sodelavci.
Neki mladenič, do katerega sem gojil posebno ljubezen in ki je komaj čakal, gnan od neodoljive sile poklica, da gre čimpreje v misi-jone mi je pisal tistega dne, ko je dobil zadnje posvečenje in se zavezal z zadnjimi obljubami, pismo, ki me je izredno ganilo. Ta ljubeznivi mladenič, plemeniite in nežne duše, kakor sem jih poznal malo, mi je sporočil v tistem pismu, da bo čez nekaj dni, ko bo ležal razprostrt kot ponižna žrtev na tleh svetišča, ves pripravljen oditi v tuje dežele, molil v tej odločilni uri svojega življenja zame in me prosi, naj mu v
zameno pošljem kakšen svoj predmet, ki bi mu v daljnem svetu budil spomin na najino prijateljstvo.
Ne bom čakal tega dne njegovega odhoda, ne da bi javil svetu dovolj jasno, kako zavidam svojemu mlademu prijatelju gorečnost in iskrenost njegove vere; kajti tudi v očeh nevernikov — hvala Bogu, nisem to jaz, na katerega bi se v tem trenutku nanašala ta beseda — je slednji misijonar vedno občudovanja vreden.
Misijonar ne prevzema samo z vso doslednostjo žrtve, ki so že itak postavljene duhovnikom in še predvsem redovnikom, temveč se poleg tega tudi odpoveduje svoji domovini, svoji družini in vsem svojim dotedanjim prijateljem. Skoraj brez upanja, da se še kdaj snide z njimi, ,se odpravi v tuje daljne dežele, ponekod obljudene še skoraj z divjaki; gre sam tja, kjer se bo težko branil, brez druge zaščite kakor z zaščito svojega angela varuha in brez drugega orožja, kakor s svetim evangelijem in s svojim pogumom, da oznanja nauk Kristusov, da širi Cerkev.
Celo tisti, ki zanikavajo posmrtno življenje, ki nikdar niso svojega upanja postavljali iznad zemlje, ko so izgubili popolnoma zavest človeške visokosti, čutijo pred misijonarjem občudovanje in spoštovanje.
Med mojimi mladostnimi spomini zavzemajo' precejšnje mesto misijonarji. V tem delu pariškega predmestja San Germain, kjer sem se rodil pred šestinpetdesetimi leti in kjer živim še .sedaj, jih lahko vidimo pogostoma po širokih pločnikih ceste Sevres. Mojo otroško radovednost so vzbujali po svoji zunanjosti, ki se je popolnoma ločila od drugih duhovnikov. Njihova zagorela polt, velika brada, odločen in trden korak, njihov mladosten pogled in, da rečem tako, vojaški, so se me izredno dojmili. Nekateri .so na svojih prsih nosili tudi vojaška odlikovanja kot dokaz, da so na svojih oddaljenih misijonih izvrševali službo tudi svoji domovini.
Od časa do časa je bilo mogoče videti pred enim tistih duhovniških poslopij, ki so že morala odstopiti svoj prostor novim konstrukcijam, stopiti iz svoje kočije starega škofa, z zelenim in zlatim pasom na klobuku ter pastirskim križem na prsih, katerega je na pol zakrivala njegova dolga in siva brada patriarha; od ust do ust je hitel po predmestju glas o tem tujem prelatu in njegovi daljni škofiji, izgubljeni tam nekje v sredi žgoče Afrike ali pa med daljnimi ljudstvi neizmerne azijske celine.
Ko sem premišljeval o teh mnogo potujočih duhovnikih, nisem mislil na neizmerna morja in na skrivnostne pokrajine, zaznamovane na mojem šolskem atlasu, temveč sem si predstavljal dolga pota, brodolomce na zapuščenih otokih, nevarne dogodivščine med divjaki, oboroženimi z ostrimi sulicami in kronanimi z ogromnimi perjanicami..-
Zelo daleč je bilo v načrtih teh dobrih misijonarjev, da bi si jaz v fantazijah svoje mladosti njihovo življenje predstavljal samo kot podobno kakšnemu Robinsonu Crusoeu ali kapitanu Cooko.
Zdaj pa sem znova srečal te junaške duhovnike, s katerim sem živel in sanjal v letih mladosti. Videl sem jih v morda najveličastnejši uri njihovega življenja in sicer po zaslugi tega mladega prijatelja, katerega sem omenil v začetku, in ki me je povabil na ganljivi obred odhoda neke skupine v misijone.
Začelo se je na vrtu. Visoka okna strogega poslopja so delala videz da premišljujejo o teh klerikih in laikih, ki stopajo po stezah med zelenim pušpanom, na pozivanje barbarskega ubitega zvonca imenovanega „batintin“. Na samem vrtu se dviga kip Brezmadežne, ves v lučkah, pred katerim moli deset mladih svečenikov, določenih za odhod v misijone.
Od daleč sem videl njihove hrbte, ki se bodo kmalu ukrivili pod ‘težo tolikih bodočih bremen, glave, nagnjene, kakor da ponujajo vratove pod rezilo krvnikove sekire. Peli so litanije na kolenih, vsi navzoči pa so stoje odgovarjali na vsak pozdrav s prošnjo: Prosi za nas! Ko so klicali Kraljico apostolov, Kraljico spoznavalcev. Kraljico mučencev, smo vsi pali na kolena na suho listje in čutil sem, da je močan sunek tega svetega drgeta zadel skozi množico ob moje srce. Da, vsi smo bili deležni tega drhtenja kot odseva obreda, še bolj pa simpatij do teh mladih ljudi, ki se spričo nas odpovedujejo življenju, sprejemajoč žrtev, opominjajoč nas na dogodek, ko je Jezus drhtel na predvečer svoje žrtve v tragični noči na Oljski gori.
Toda ta hip še ni bil najveličastnejši trenutek te slovesnosti.
Ko so se končale litanije, smo sledili novim misijonarjem v preprosto kapelo brez okrasja. Resna in mrka je bila tudi pridiga gospoda predstojnika, ki se je za vedno poslavljal v imenu vse družine od bodočih mučencev. Z izredno odločnostjo je vztrajal v tem, da je to definitivna ločitev, poudarjajoč zopet in zopet, naj ne računajo, da se povrnjejo, pripravljeni naj bodo na absolutno in dosmrtno ločitev od domovine in družine. V klopeh in na koru so bili starši in prijatelji mladih misijonarjev; ti pa so nepremično, s sklonjenimi, zaprtimi očmi in s sklenjenimi rokami na prsih poslušali brez slehernega trepeta, brez vzdiha, to strogo predstojnikovo besedo, risajočo jim njihovo žrtev s tako absolutno neizogibnostjo.
Ta prizor v vsej preprostosti je bil strašen.
Ko je predstojnik končal s svojim govorom, so se misijonarji razvrstili pred oltarjem. Ko sem jih videl tako resne, tako prežete od veličastnosti svojega poslanstva in pripravljene na vse nevšečnosti in
muke, ki jih čakajo v bližnji bodočnosti, sem nehote mislil na talce komune, na mučence njene grozotnosti.
Tedaj pa se je začel najginljivejši del tega nežnega obreda. Vsi udeleženci smo šli drug za drugim pred temi v vrste postavljenimi misijonarji, poljubljajoč jim nogo in lice, nogo, želeč jim srečno pot, plodovito v spreobrnjenjih, lice pa v znak ljubezni in ločitve.
Neki mlad pesnik, moj prijatelj, me je spremljal. Niti on niti jaz se nisva obotavljala izpolniti obreda, kajti dovolj je, da imaš v duši' vsaj nekaj duhovnosti, da skloniš čelo pred stvarjo, ki je v resnici velika. Oba sva čutila vlažne oči, ko sva objemala te vojake Kristusove, viteze Vere, ki se poslavljajo od nas s sladkim nasmehom, priporočajoč se nam v molitev.
Moje molitve! Tudi zanje se mi priporočaš, mladi prijatelj, ko si se vpisal z večnimi obljubami v vojsko Križa. Tudi tebi bo kmalu poljubil nogo in lice ob slovesni ločitvi.
Moje molitve! Koliko časa je že, kar sem jih pozabil, in koliko bolečin sem čutil dolge mesece, preden sem jih zopet začel jecljati! Še danes, ko odklanjam in zaničujem stare uganke, ki so toliko časa mučile moj razum in ko dvigam hrepeneče roke proti nebeškemu Očetu z iskreno željo, podvreči se v vsem Njegovim znamenjem, pravim: tudi sedaj navkljub vsemu mojemu prizadevanju, napolniti svoje srce z zaupanjem in ponižnostjo, se bojim in čutim, da me bo še večkrat prevzel dvom in me mučil; bojim se, da bom moral iskati tolažbe še mnogokdaj v besedah, ki jih Pascal stavi v Usta Bogu: „Ne išči me, če me že Miši našel!“
Moje molitve! Jaz sem, ki se moram priporočati tvojim molitvami pogumni mladenič, in tvojim spreljevalcem na apostolatu. Molite, molite zame, pogumni kristjani, ki hočete posnemati Kristusa, gledajoč slednji dan v Njegovo trpljenje in smrt; junaški ljudje, ki vas ne bom mogel pozabiti, odkar sem vas videl razvrščene kot žrtve, odločene za križanje, z odprtimi rokami, kot da čakate že na žeblje, z dvignjenim čelom za sprejem venca — trnja in slave!
Poslovenil T. D.
V MISIJONSKEM MESECU OKTOBRU SE SPOMINJAJMO SLOVENSKIH MISIJONARJEV! MOLIMO ZANJE, ŽRTVUJMO JIM DUHOVNE SADOVE NAŠEGA TRPLJENJA, DARUJMO JIM OD NAŠIH PRITRGLJAJEV. V KOLIKOR BOMO Z NJIMI SEJALI, V TOLIKO BOMO Z NJIMI TUDI ŽELI!
BELI PUSCAVNIK V SAHARI
OČE DE FOUCAULD
Daniel-Rops
(Nadaljevanje in konec)
Trapistovsko življenje je vse prej kot udobno in zložno: vstajanje sredi noči, dolge molitve, trdo delo, strogi posti; mnoge velike duše trde, da je zadostno za tistega, ki po odpovedi hoče k Bogu. A v svetnikih so svojske zahteve; to, kar se zdi zadosti povprečnemu kristjanu, je njim mnogo premalo. Karel de Foucauld je zapustil trapistovski samostan, sprejel popolno uboštvo in samoto; tako smo ga srečali v Nazaretu; zdaj že gre po poti, ki mu jo je bil Bog sam začrtal; ni se več ločil od nje do dneva dopolnjenja, tja do roučeništva.
A njegovo hotenje, „biti nepoznan in zaničevan“, doživi nenada trdo preskušnjo. Prednica jeruzalemskih klaris, ki vodi tudi podružnico v Nazaretu, je bila žena izredne umnosti in življenjske moči. Pa je na moč hotela spoznati samotarskega vrtnarja, o katerem je toliko slišala; in ko ga je videla, je že v prvih trenutkih prepoznala v njem posebnega poslanca božjega. In je bila takisto uverjena, da bi moral takšen izreden mož biti duhovnik, saj bi tako mnogo več dobrega za duše storil, resnični osvajevalec Svetega Duha, kot bi bil. A brat Karel je takole odgovoril materi Elizabeti: ,,Biti duhovnik pomeni, pokazati se. Jaz pa sem rojen za skrito življenje.“ Mnogo vzpodbujanja, pa nič manj opominjanja je bilo treba, da se je trmasti ponižnež slednjič le vdal. Na vso srečo je oče Huvelin, njegov prijatelj podprl redovnico v nagovarjanju; Foucauld je klonil. Vrnil se je na Francosko, zaprl se spet med trapiste, ki so ga spominjali njegovih prvih korakov na poti za Kristusom; tam se je tedaj pripravljal na duhovništvo s tolikšno gorečnostjo in resnostjo, da so ga meniški bratje občudovali. V juniju 1901 ga je v mašnika posvetil škof iz Viviersa.
Kaj zdaj? Med trapisti noče ostati več; samostan je bil samo korak naprej po poti, ki jo je že hodil. Mar naj se vrne v Nazaret? Blage klarise bi nikoli ne sprejele duhovnika za hlapca. Med duhovnimi vajami, ki so bile uvod v posvečenje, je Foucauld začutil, kot da mu od Boga prihaja neka skrivnostna moč, ki ga potiska v docela novo smer. Največ skrbi je Gospod posvetil bolnikom, pa izgubljenim ovcam. In mar on, Foucauld, ni vedel za tisoče daleč od resnice tavajočih duš, ki so bile navkljub vsemu vredne, da bi jo spoznale? Res, k tem tisočem maroških muslimanov naj gre, med teh sedem milijonov Saharcev, z iztegnjenimi rokami, Ponujajoč jim Kristusa. Sahara mu je še bolj pri srcu kot Maroko, ker je delo v Puščavi težje. Trdna odločitev je v njem: ustanovil se bo v puščavi, v kaki vojaški utrdbi, kjer so brez kaplana. Tam bo priča in glasnik Kristusov med domačini. »Že tisoč devetsto let ta zemlja in te duše čakajo na evangelij...“ šepeče, ko mu oči hite po zemljevidu, kjer se ponujajo brezkončno prazne, le ponekod z oazami Posejane pokrajine; on naj jim prinese evangelij.
Način dela, kot ga je sam zasnoval in tudi uresničil, je precej drugačen od oačrta, ki ga slede znameniti beli očetje, katerih ustanovitelj je kardinal Lavigerie. Za zgled so mu davni puščavniki, ki so bili, kot znameniti sv. Anton, tamle v V. in VI. našem veku prave podobe krščanske svetosti po egiptskih in sirskih puščavah; kaj kmalu so se cele množice zgrinjale k njim. Tudi on se odloči, da bo
živel v puščavski kolibi, da bo muslimanom dokazal, kakšen je pravi kristjan, da jih bo ljubil in jim služil s ponižnostjo in toplo siroščino. Res, tudi najslabši in najbolj divji imajo pravico do njegove dobrote, saj ni nihče izvzet od usmiljenja Kristusovega; njegov borni dom bo na stežaj odprt vsem, ki bi hoteli poslušati besedo o nebesih in o kraljestvu božjem.
Odločil se je, da bo takoj začel z uresničenjem tega svojega načrta. Komaj je pri predstojnikih in vojaških oblasteh dosegel potrebno dovoljenje, je že odšel. Iz Orana je šel na jug; samo nekaj zabojev z najpotrebnejšim za postavitev kapele je vzel s seboj, častniki na južnih postojankah — mnogi so bili njegovi tovariši iz vojaških dni —, so z osuplim občudovanjem zrli tega nekdanjega oficirja, ki je v oblačilu belega beduina romal mimo utrdb in si glad tešil s prgiščem v vodi namočenih dateljnev. Slednjič se je ustavil v Beni-Abbes, daleč na jug od Figuig in Colomb-Becharja, prav ob robeh Erga, ki je puščavsko morje. Štiri francoske kompanije so se utrdile tam v majhnem skalnem gnezdu, ki je težko dostopno kraljevalo nad oazo. A oče de Foucauld ni hotel pod zaščito pušk. Pa tudi v palmovniku, sredi pravljičnih svežih vrtov med breskvami in figami si ni volil novega domu. Izbral si je rajši skromen kot pod peščeno, rdečkasto sipino. Tam so podzemska vrela, če 'le malo zavrta v pesek. Iz tramov, okleščenega kamenja, slame in peščenega blata so skoraj čez noč vstale štiri stene puščavske molilnice. In tam se je nastanil oče de Foucauld.
Brž je vzbudil veliko radovednost med domačini, ki so pol črni, pol Arabci. Ponoči so sredi puščavske tišine nenada začuli težki, neubrani duhovnikov glas, ki je prepeval psalme; bil je še vedno trapist, pa je zato vstajal opolnoči, potegnil za majhen zvon in začel oficij. Morali so občudovati to strogo, nenavadno življenje. Vedeli so, da skoraj ne je, da pa nenehno moli in spi skoraj ne. Naneslo je, da se mu je nekoč nek lovec posmejal, češ kako njegova cela niti toliko razsežna ni, da bi se v nji človek pošteno iztegnil, kadar leže; puščavnik pa ga je preprosto zavrnil: ,,Mar je Jezuz iztegnjen visel na križu?“ In vsevdilj je šel med muslimani glas, da v vsej islamski deželi ni svetejšega morabita, kot je ta rum!2.
Njegova dobrota ni poznala meja. Kar je imel, vse je razdal. Bela halja, še spomin na trapistovske dni, je bila že sama krpa čez in čez, pa mu je nekdo podaril kos prav dobrega blaga iz bele volne; a namesto da bi si obleko ukrojil, je s tem blagom rajši oblekel golega zamorčka. Vse, kar so mu sorodniki denarja pošiljali, je potrošil za odkup sužnjev, da so bili lahko spet svobodni. Seveda je pri tem tiho upal, da bodo tile njegovi varovanci sprejeli krščanstvo; pa se je često kaj bridko uračunal: mnogi, ki jih je rešil suženjstva, še dolgo niso krenili pošteno pot; še manj pa njegovemu zgledu sledili; sprevrgli so se v bedne potepine, brezdelneže, ki dobrega pač niso obetali. On pa poguma navkljub vsemu ni izgubil: svoj posel je zvesto opravljal, za drugo vse naj Bog poskrbi. Vsi na vid tako borni uspehi tolikšnega truda so bili v nekaj krstih, največ med otroki, prav malo med odraslimi.
V resnično zadoščenje sta mu bila naklonjenost in spoštovanje domačinov, bodi Seljakov, bodi pastirjev, ki so bivali na stotine kilometrov okrog. Iz oduarja3 v aduar, iz oaze v oazo je šel glas o frankovskem morabitu iz Beni-Abbesa Vsi so poznali to vitko postavo, ovito v belo haljo, ki jo je tesno k telesu vezal usnjen pas; na prsi si je prišil srce s križem, iz rdečega blaga. Zgodilo se je, da so Maročani iz Tafilelta nekoč udarili na Thagit; Francozi so se seveda brž vrgli v napadalce in so jih odbili. Oče de Foucauld pa je sam samcat odšel, preromal vso po-bunjeno krajino in dospel slednjič do oaze, kjer je čisto preprosto začel — obvezovati ranjence... Takšno notranjo luč je ta izredni mož izžareval, da bi se ga tudi najbolj divjaški beduin ne drznil dotakniti.
„JAZ PA BOM PRAV RAD VSE ŽRTVOVAL, TUDI SAMEGA SEBE POPOLNOMA ŽRTVOVAL ZA VAŠE DUŠE“ (Sv. Pavel)
Samotar iz Beni-Abbesa pa navkljub vsemu ni bil zadovoljen. Tole življenje inekaj sto metrov proč od francoske posadke, se mu je zdelo prevarno, prelagodno. Res, da je bival v puščavi, a ne v njenem srcu, v najbolj zapuščenem, najbolj divjem okrožju njenem. Moral je še dlje. „Kadar sanjam, mi puščavska obzorja dajejo znamenja.“ Sami veliki načrti so v njem. Le	čemu bi še	dlje	v daljno
Afriko ne segel? Pa čemu ne bi ustanovil nove	družbe,	bratovščine,	reda,	ki bi ga
zvali „Bratiči presvetega Srca“? Ti samostanci	in on z	njimi bi bili	božja prednja
straža. „Toliko prej bo udarila ura odprtega	oznanjanja, kolikor	bolj	vneta in
številnejša bo ta prednja straža.“
Pa tudi tokrat se je izkazalo, kako je nad vsem le Previdnost božja in kako ona slednjič o vsem odloči. Lepega dne je Karla de Foucaulda v skrpani samotarski kolibi obiskal vrhovni poveljnik saharskih oaz, general Laperrine. Nihče ni bolj poznal in bolj ljubil puščave kot on; počez in povprek jo je preromal; celo smrt ga je slednjič zatela v nji: ob letalski nesreči je sredi peščenega morja od žeje umrl. Puščavnik se je s svojim bivšim vojaškim sodrugom razgovarjal o neizmernih afriških krajinah, o Gonare, Tonatu, Tidikeltu in še dlje o Ahaggarju, kjer žive Tuaregi in kamor beli očetje svojih misijonarjev še niso mogli poslati. Tedaj samotai'ja prešine: če bi on šel tja? Veliki načrt se je spočel v njem; trenutek nato se že odloči; a brez grenkosti ne pojde, kajti težko mu je zapustiti Beni-Abbes, prijatelje in varovance, pa se pognati spet v novo avanturo. Nek skrivnosten glas pa mu globoko v duši prigovarja, da ga v tiste samote kliče sam Bog.
Januarja 1904 je odšel. Njegov predstojnik, apostolski vikar za Saharo, ga je še poslednjič vprašal, če se je res zatrdno odločil, da na svoje rame sprejme to nevarno pot v tuareske kraje; pa mu je odgovoril, da je „pripravljen iti do kraja sveta in živeti do dneva poslednje sodbe“ povsod, kjer je treba oznanjati evangelij. Cilj mu je Ahaggar, resnično na kraju sveta; gorati sklad visokih grebenov z divjimi dolinami, kamor evropska noga izvečine še ni stopila. Tam žive Tuaregi, beli Berberci, velikih, lepih, svetlih oči; divji vojščaki, ki se mnogokrat poženejo s planin z dolgo sulico v desni in s ščitom v levi, z ravno, dvorezno sabljo in na svojih meharijih4 dirjajo daleč, daleč v napad na karavane. Pajčolan, s katerim si zakrivajo spodnji del obraza, da so varni pred peščenim .metežem, še poveča skrivnost njih skrivaških potez. Neenkrat so presenetili francoske vrste in jim zadali krvave izgube. Prav tistikrat pa se je šušljalo, de se s Francozi le hočejo pogoditi; pa da je eden najvišjih glavarjev njihovih na poti prav v In-Salah, kjer naj bi navezal stike s Franki. Edinstvena priložnost! Oče de Foucauld je ne zamudi.
Skozi Adrar, Akabli, In-Salah speši neutrudni oče de Foucauld v dolgih pohodih tja v novo deželo, ki jo hoče zadobiti Bogu. Duh mu plameni v sveti vnemi, vedoželjen kot je, pa si nenehno zapisuje zemljepisne posebnosti, motri šege in navade, proučuje kmetijstvo te neznane dežele. Radostno mu je srce, ko razmišlja o krajih, ki ga pričakujejo. Ena sama grenka megla teži to vzdušje: bratovščine, o kateri je sanjal, ni mogel ustanoviti; tudi pozneje ne: edina priprav-Ijenca, ki sta se mu prišla ponudit, sta se prestrašila strogega vodila in trdega življenja, ki ju je čakalo. Pa, kaj zato! Tudi v tem — zaupanje v Boga.
V družbi francoskega poročnika in nekaj vojakov zdaj oče de Foucauld skozi dolge tedne roma po neznani deželi. Brez nezgod gre vse. Tuaregi niso kar nič nezaupni ob tem ponižnem, v bornega beduina opravljenem obiskovalcu. Duhovnik jih počasi spoznava, nekaj malega že tudi po njihovo govori, že zna ločiti med tremi naglavnimi stanovi njih družbe, ki so „haratini“, osvobojeni sužnji, zamorska mešanica, ki se ukvarjajo s poljedelstvom po doleh; mestnjaki, ki so trgovci; pa slednjič plemiči, to so pastirji in vojščaki. Najvišji glavar tuareških plemen,
wnienakal ga sprejema prijazno. Od dvajsetih različnih mest si izbere selišče na južnem koncu gorskega sklada, tisoč petsto metrov visoko; borno naselje krpa-sbih bajt, daleč od velikih cest, kraj, kjer po njegovo „nikoli ne bo posadke, ne telegrafa, ne Evropejca, pa še lep čas tudi misijona ne..Res ni slutil, da bo prav Po njem ta izgubljeni kotič na kraju sveta med kristjani zaslovel, ta med gore zabita vasica Tamarvrasset!
Mogočna, popolna samota! Desetnija, ki ga je spremljala, je že odšla. Tisoč Petsto kilometrov od Beni-Abbesa, sedemsto od In-Salaha; sam, docela sam je zdaj puščavnik med domačini; skoraj ni več stika s Francijo, le tu in tam kaka karavana včasih, to je vse; brez gmotne, brez dušne pomoči. ,,Storiti vse, kar je le 'Oiogoče, za rešenje nevernikov teh pokrajin, ob popolni pozabi samega sebe,“ je vzkliknil v zapiske na dan prihoda. Popolna pozaba samega sebe! Nič koristnejšega zanj, ki skuša za Kristusa pričevati med divjimi, krutimi ljudmi, polnimi poniglavosti, resničnimi barbari. Svetnik pa, kakšno orožje suče? Sam priča: samb molitev in pokora. Z lastnini zgledom si osvaja njih srca.
Res, čudež se je zgodil. Kot v Beni-Abbesu je tudi tod svojo puščavnijo postavil iz tega, kar je pač pri roki imel; dve, tri bedne kolibe; kot v Beni-Abbesu tudi tod spi na rogoznici iz bičja, ki jo je pridvignil na dvoje pritlikavih čokov; za hrano mu je nekšna borna polenta iz ovsene moke, kamor vrže pest stisnjenih da-teljev, godlja, da bi se Človeku obrnilo. Dnevi mu teko v ponočnem vstajanju, v dolgih oficijih, molitvah in obiskih najbednejših. Zdaj se razgovarja s kmeti, zdaj spet leči bolnike, pa uči žene šivanja z iglo namesto s trnom, kot so delale do-sihmal. Počasi začenjajo tudi k njemu, v puščavnijo samo. Po nasvet, po mnenje, Po zdravilo. Preprosto jim govori o Bogu; poslušajo ga. V osrčju Ahaggarja z enakim veseljem igra taisto čudovito vlogo kot prej v Beni-Abbesu.
Tako mine devet let. Devet let tišine in skritega dela. Kaj malo je besede vrednih ujm, ki bi ga trle v teh brezštevilnih dneh svete potrpežljivosti. Odšel je Pavel, eden njegovih prvih krščencev, ki mu je povsod vdano sledil; zdravje mu je opdšalo. Zdaj bi skoraj ne mogel več maševati; poslali so mu tedaj dovoljenje za maševanje brez strežnika in samotar vsaj za to največjo tolažbo svojo ni prikrajšan. Skoraj do smrti ga useka rogata kača; te golazni je toliko, da je treba prag pred kolibo pridvigniti za dobrih sedem pedi, če ji hoče zastaviti pot; in je zdržal strahotno tuareško zdravilo proti piku, izžiganje z razbeljenim železom. Spet drugič mu je smrt že skoraj spet za vratom: dolgi posti in mrtvičenje so ga tako izničili, da cepa iz omedlevice v omedlevico. Laperrin, ki je za to šibkost njegovo še o pravem času zaznal, mu je brž poslal hrano z ukazom, da mora jesti.
Za bežne tedne se trikrat vrne v Francijo; ob zadnjem obisku vodi seboj «dadega glavarja, ki je pozneje rojakom pravil, kaj je videl. A komaj je stopil na rodna tla, bi že rad spet odšel. Afrika, čarna Afrika, to je njegov obzor in njegov resnični smisel je, živeti med njimi, ki ga tistikrat že ljubijo kot svojega.
1913.	Francija se dokončno zasidra v Ahaggarju. Utrdbe in vojaške postojanke vserod. častniki, ki jim poveljujejo, so prejeli ukaz, naj nasvete iščejo pri taman-rassetskem puščavniku, ki na celem svetu najbolje pozna divji gorski sklad. In mar ni resnični duhovni glavar vse krajine prav ta neoboroženi puščavnik, Od daleč Prihajajo na posvet k njemu. Njegovo ime je na slehernih ustnah, od šotora do šotora gre, od plemena k plemenu. Kaj pa spreobračanja? Je koga že v krščanstvo Pripeljal? Sam je nekoč oznanil, da bo Gospodova predstraža. Pričevanje je dal, Pokazal je tem ljudem, ki sploh ničesar o Kristu vedeli niso, kakšen je služabnik Njegove besede. To je dovolj. Prvo brazdo je zarezal; pozneje bo tam polje.
1914.	Deveto obletnico prve maše v Tamanrassetu naj bi 7. septembra slavil duhovnik, častniki in vojaki iz bližnjega Fort Motylinski so odločeni tja. Ljubijo
in občudujejo očeta. Sel, ki gre dvakrat na mesec v In-Salah, vselej ustavi svojega dromedarja pred vrati puščasnije „Bratstvo“. Tuaregi se tudi pripravljajo na slavje, kajti veliki krščanski morabit je med njimi v strašanski časti in njih amenokal ničesar ne pokrene, da bi ga poprej ne povprašali. Pa se je menda res prav zaradi svetniškega moža Tamanrasset tako povzpel! Prezidali so selišče, hiše zdaj grade iz opeke in tudi cesto so že začeli. Z brezžičnim brzojavom so se tudi že poskusili in kar brez težav so se razgovarjali z uradom na Eiffelovem stolpu. On pa, puščav-nik, je vedno enak: vedno v beli halji z rdečim srcem in križem na prsih, dan na dan v starih opankah, s slabo ukrojenim ogrinjalom ali pa v ponošen kepis brez kapuce odet.
(Nenada pa 3. septembra buhne pošastna vest: Evropa je v plamenih, v Francijo so vdrli. Častnik Karel de Foucauld navkljub svojim šestinpetdesetim hoče na pot; pa mu vele, naj ostane na svojem mestu, med vsemi temi rodovi, kjer je že sama prisotnost njegova najzanesljivejši porok miru. Pa tudi sam ve, da je koristen tod, kjer je. Vsa ta plemena, ki so se podvrgla Franciji, ker so se pač vdala njeni premoči, se ji zdaj prav lahko utegnejo izneveriti, če bi se namerilo, da bi bili Francozi kje tudi samo za nekaj časa poraženi, ali pa če bi morali del svojih čet drugam poslati...
Tudi Nemčija to ve in ne drži križem rok. Svoje priganjače in vojake pošilja med najbojevitejša plemena, tja na tripolitanski jug, v Fezan. Tropi felahov, z nemškimi puškami oboroženi, se pozimi 1914-1915 sprevržejo v pravo grožnjo za Francoze. Južna Tunizija jih krepko odbija. A zavarovati se je le treba, za vsak primer. V začetku 1916 zgrade v Tamanrassetu mogočno utrdbo z zobčastim ozidjem: tja bi se v primeru napada zatekli vsi vaščani. Nevarnost je v zraku. S severa sporočajo, da so felahi na pohodu proti jugu. Oče de Foucauld se umakne v utrdbo; prej še pošlje daleč v hribe žene, starce in otroke, če bi prišlo do napada, stari poročnik že ve, kako bo zmogel obleganje; dolžnosti se ogniti moče... V dnu srca mu je ena sama želja: da bi s svojo krvjo orosil ta kotič afriške zemlje, da bi se daroval kot žrtveni dar za rešenje duš te svoje vasice.
Začne se. Drama, imučeništvo, odgovor božji. 1. december. Znočilo se je. Duhovnik je sam v utrdbi; služabnik je nekaj sto metrov vstran po svojem poslu. Zdaj začno razbijati na vrata. Samotar se nameri po dolgem, ozkem rovu; iz varnosti so ga tako zgradili, da more samo en mož hkrati skozenj. „Kdo je?“ „Sel iz Fort Motylinski.“ Po glasu je prepoznal vaškega haratina, osvobojenega sužnja... Odpira. Tuja roka v tem trenutku pograbi njegovo 'in ga potegne ven: zdaj stoji sredi pobesnele tolpe, ki rjove v svojem zmagoslavju. Izdajalec je dobro opravil' svoj poseil.
Roparji vdero v branik im plenijo: polaste se posvečenih posod, obrednih knjigi duhovnik pa tam v kotu zvezan pričakuje smrt. Zaman se felahi trudijo z vprašanji: „Kdaj bo prišla karavana? Je vojaštvo v bližini?“ Molči, imoli. Oči mu zro mnogo dlje od bližnje muke; zagledale so se v nesmrtno srečo, ki mu razžarja srce. Koj nato dva jezdeca na dromedarjih, tokrat resnična sla iz trdnjave; samo rezka salva; že padata v pesek. Oče de Foucauld ne vzdrži več; hoče se dvigniti, hoče k umirajočima. Tedaj eden od treh tolovajev, ki ga stražijo, pomeri in sproži: svinec se zavrta v desno uho in skozi levo izstopi. Mož božji pade, še jecne ne.
Bilo je na prvi petek v decembru, na dan, ki je posvečen Najsvetejšemu Srcu-
2	morabit, rumi — sta arabska izraza za: puščavnik, kristjan. — Op. prev.
3	aduar — arabska beseda za beduinsko naselje s kočami ali šotori. — Op. Pr-
4	imehari — arabski izraz za vrsto zelo gibke afriške kamele. — Op. prev.
OPOROKA DUHOVNIKA J. TlINUA
Piše Drago Pokorn C.M., bivši kitajski misijonar, Santiago, Chile
Dogodki so se odvijali ob koncu maja ‘J1 v začetku junija 1951. Čunkinški nadškof Jantzen, iz družbe pariških misijonarjev, je bil že osem mesecev tako oviran v izvrševanju svoje visoke službe, da je moral kitajskega duhovnika ®eja imenovati za kapitularnega vikar-Ja; ta naj bi ga nadomestoval. Visoki oerkveni knez dejansko sicer še ni bil v zaporu, a delovati ni mogel več. v Prav v tistem času pa so rdeči sproti največji napad po časopisju in ra-diu na papeškega internuncija, msgr. Riberija. Napad so propagandno že prej dobro pripravili. V načrtno vodene, num-c'ju sovražne manifestacije so komuni-st)i primorali tudi kristjane, med njimi todi kapitularnega vikarja.
Vikar je 3. junija opravil še slovesno ^»ašo, ki je bil sklep za štirideseturno loščenje Najsvetejšega. Po maši pa so rdeči oblastniki uprizorili veliko domoljubno manifestacijo, kamor so povabili •-udi voditelje čunkinške škofije. Mani-fostacije se je brez vsakršne zle sumnje udeležil tudi vikar. Manifestacija se je ^ačela z velikanskim sprevodom, ki se jo razvijal po glavnih mestnih ulicah. y njem so nosili veliko zastav i.n brez -števila velikanskih slik glavnih vodite-*Jev komunistične stranke. Na čelu sprevoda je stopalo sedem kitajskih duhovnikov, med njimi tudi vikar. Na vsakih 'si° metrov so udeleženci na dano zna-t?lenjej med ,njimi tudi mnogi kristjani, uvigali stisnjeno pest in zahtevali iz-k°n papeškega internuncija...
Kristjani tedaj sami zahtevajo, da iz njib domovine izženo papeževega pred-
stavnika!
Kitajski duhovniki so brž spoznali najavljena zanjko: sami naj zahtevajo lo-®itev od Rima! Hočejo se ji izmakniti. a je prepozno: kapitularni vikar, sla-'uten ves, tudi sam dviga pest proti Predstavniku sv. očeta, tedaj proti edi-n°sti Cerkve na Kitajskem... Mnogi
drugi duhovniki in kristjani njegovo kretnjo posnemajo... Rdeči so zmagali; dosegli so z manifestacijo, kar so hoteli... Da pa bi svojo zmago utrdili še bolj, so za večerne ure istega dne sklicali veliko zborovanje pred cerkvijo sv. Jožefa.
Duhovnik Janez Tung pa noče k zbo-rdvanju. Prijatelji so ga obvestili o vsem, kar se je zjutraj pri manifestaciji namerilo; tudi o slabotnem ponašanju vikarjevem. Janez Tung ni mož kompromisov: odločno je v zadnjih mesecih nasprotoval slehernemu popuščanju pred komunisti. A kako naj zdaj, če sam vikar pritrjuje zahtevi po izgonu internuncija Riberija? Kaj ,naj stori?
Večerno zborovanje je začel nek „napredni“ katoličan. V govoru je dolžil internuncija, da je zlorabit svoj visoki položaj in da se je začel vmešavati v notranjo politiko kitajske republike. (31. marca je msgr. Riberi s posebnim pismom zavrnil izjavo kitajske, duhovščine v Nankingu, ki je menda pristala na zloglasne komunistične „tri samostojnosti“ v kitajski Cerkvi. Internuncijevo pismo so komunisti prestregli: kot neizpodbiten dokaz vmešavanja v kitajske zadeve so ga prefotografirali in objavili v tisku, zraven pa razglasili po radiu. . .) Prav zato pa je treba internun-cija kaznovati in doseči pri ljudski vladi, da ga iz Kitajske izžene. Najhujši udarec pa je na tem zborovanju zadal sam kapitularni vikar s svojim nesrečnim govorom, v katerem je izvajal, da katoličani niso prav nič vedeti, kako in-ternunoij deluje proti kitajskim narodnim koristim; da katoličani ljubijo svojo kitajsko domovino in da morajo prav zaradi te ljubezni zahtevati izgon internuncija... Vikar je s tem potrdil svoje ponašanje pri jutranji manifestaciji in zmedo med kristjani še povečal. Morda se niti zavedal ni, kakšno škodo je storil!
S	takšnimi vikarjevimi izjavami je bila komunistična zmaga seveda popolna. Po njegovem govoru so dajali besedo vsakomur, ki je želel govoriti. Previdnost v stran! Kdo naj si zdaj drzne govoriti proti njim? Kdo si bo upal po vikarjevi besedi še braniti in zagovarjati inter-nuncija?
Med njimi, ki prosijo za besedo, je tudi duhovnik Janez Tung. Ker je slutil, kaj bi se na zborovanju utegnilo zgoditi, se je odločil in prišel tja. Zdaj stopa na govorniški oder, v trenutku, ko je bil v baziliki sv. Petra v Rimu razglašen za blaženega papež Pij X. Morda samo naključje, in vendar. . .
Svoj govor začenja s križem i/n z vzklikom Srcu Jezusovemu in Marijinemu, pa prvakoma Cerkve, apostoloma Petru in Pavlu. Globoko se prikloni podobi Maotcejevi, nato oblastnikom, cerkvenim predstojnikom, občinstvu. Govoril bo o žrtvi, pravi, s katero žrtvuje samega sebe obema vrhovnima oblastema: Cerkvi in državi. In začne:
,,So ljudje, ki ne verujejo niti v Boga, niti v bivanje duše. So ljudje, ki ne priznavajo niti papeža za namestnika Kristusovega, niti katoliškega cerkvenega predstojništva. So ljudje slednjič, ki nam to naj novejše gibanje za ‘tri samostojnosti’ predstavljajo kot najbolj domoljubno dejanje. Priznavajo sicer svobodo katoliške vere in dovoljujejo, da so verniki v zvezi s papežem, a čisto v duhovnem smislu; nič več. To gibanje, ki se razvija in se je rodilo izven cerkvenega predstojništva, nas danes vabi, da se mu pridružimo z napadom proti papeževemu predstavniku v naši domovini. Isto gibanje bo od nas morda že jutri zahtevalo, da napademo svetega očeta samega, predstavnika Jezusovega. In kdo mam more zagotoviti, da pojutrišnjem ne bodo celo zahtevali, da tudi Boga samega napademo?... Jasno je, da bi mi takšno gibanje za te znamenite ‘tri samostojnosti’ prav kmalu odvzelo sleherno možnost, biti še naprej katoličan.
Gospodje! Samo eno dušo imam, ki je ne morem deliti, pa eno telo, ki ga lahko razdelijo. Tako se mi najbolje zdi,
da svojo dušo celo darujem Bogu in Cerkvi, svojega telesa po tudi kitajski domovini ne odrekam. Dobri materialisti bodo s tem mojim darom prav gotovo zadovoljni, saj duše tako ne priznavajo, telo pa njim prepuščam! Prepričan sem, da bi v primeru sodelovanja Cerkve in države gibanje za trojno samostojnost, kot ga Cerkev pojmuje, lahko to priznali kot domoljubno dejanje. Če bi tako bilo, le koliko dobrega bi se rodilo i državi i Cerkvi. Zdaj se pa na žalost vedno bolj druga drugi oddaljujeta. Skoraj smo že prišli do tiste točke, kjer je vsakršna poravnava nemogoča. Kako težko mi je, da ne morem pomagati! Zato pač ne morem storiti boljšega, kot da darujem enemu svojo dušo, drugemu pa svoje telo v velikem upanju, da bo ta moja žrtev pospešila medsebojne razumevanje. Nobene važnejše naloge zase ne vidim, kot je ta, vse dokler medsebojni sporazum med Cerkvijo in državo ne bo dosežen. Ne obžalujem prav nič. Boga prosim, naj ima usmiljenje z mojo slabotno naravo, naj mi da nadnaravni pogum, ostati neomahljiv do smrti! Oblasti pa prosim, naj mojo žrtev sprejmejo in naj z menoj nimajo nikakršnih ozirov. Predvsem, če bi se zgodilo, da bi omahoval, naj ne trpe te moje slabosti. Da se že vnaprej zavarujem pred vsakršno omahljivostjo in za primer, da bi nad samim seboj izgubil oblast, ali pa če bi izgovoril kakšno besedo slabosti, se poslužim tega trenutka, ko sem bil pri polni zavesti, ter slovesno izjavljam, da vsako svojo omahljivost zavračam in vsako besedo v moji morebitni šibkosti ži vnaprej razglašam za neizgovorjeno!
Ugotavljam, da mi oblasti, ki so tolikokrat jasno povedale, kako nimajo nobenega namena siliti nas, marveč sam® vzpodbujati, nalagajo dolžnost, da g°' vorim vedno prostodušno, več, da ne iz' rečem ničesar, česar bi izreči ne hotel-Žele, da vsakršno izjavo podpišem ^ takrat, če iskreno s takšno izjavo sogla' Sam; če pa je ne odobravam, da svojef?a podpisa na izjavo ne dam, ker bi to bil® hinavščina. Dale so nam oblasti tud1 svobodo besede in enako svobodo molka-
Čemu bi tedaj ne verjeli njihovim izja-vam, čemu bi se ne ravnali po .njih?
Res je: katoličan sem; a to mi ne bra-fi', da bi v nekaterih stvareh ne občudo-Val' komunistov. Prva občudovanja vredna lastnost pri njih je, da so zmožni gledati smrti v obraz. Nikoli ne izdajo svoje stvari, za katero se bijejo, ne varajo drugih z izgovori, kadar niso uspeli v čem. Jaz pa, ki sem katoličan, naj bi se sramotno vezal na življenje, da se ohra-nim za poznejše delo v Cerkvi?... Vem dobro, kako je kristjan, ki zataji Boga, zmožen zatajiti tudi svojo Cerkev in lastno domovino. Komunisti trdijo: za enega, ki bo padel, se jih bo dvignilo deset tisoč! Katoličan pa naj bi pozabljal, da je kri mučencev seme novih kristjanov?
Druga dobra stran komunistov je, da ne kažejo strahu, če jih dolže zločinov ali pa če jih obsodijo na smrt. ‘Ljudske °či,’ pravijo, ‘jasno vidijo in jih ni mogoče zavajati!’ To je razlog, da gredo s takšnim ponosom v smrt. Kako naj b' se tedaj katoličan bal, če je tarča krivičnih in nesmiselnih obtožb? Kako aaj bi se bal krivične smrti, kot da je brez koristi in brez pomena? Kako naj b> pozabljal, da je naš vrhovni Sodnik vsemogočni Bog, poln modrosti in dobrote ter Pravica sama?
še tretjo dobro lastnost imajo komu-nisti: kadar menijo, da imajo prav, pa 0 tem ne morejo drugih prepričati, ohranijo nedotaknjeno svoje lastno prepri-na*je. če jih porazijo v debati, ne zavrnejo svojega prepričanja, ne zdvomijo o Sv°ji stranki in je ne zapuste. Kako naj ^daj kristjan pozablja na svojo vero, ki mu jo je Bog dal? Kako naj bi mogel misliti, da je že kar vsa Cerkev poražena, če se morda on ni znal zmago-vito braniti? Če se takšnemu prepričanju vda, bo skoraj potvoril cerkveni nauk, oslabil bo ustroj Cerkve, izdal bo £vojo dušo in Boga samega. Če pa enkrat izdam svojo dušo in Boga, kdo naj nd je še porok, da ne bom skoraj izdal udi domovine in lastnega ljudstva? Za-°, glejte, se tako trudim, da bi ne oma-oval v svoji veri, pa da bi ne postal
orodje v rokah tistih, ki žele zlorabiti moj duhovniški položaj in omajati vero mojih vernikov.
Komunisti, ki jih občudujem, in vlada, ki jo oni vodijo, spoštujejo, kot se zdi, katoliško Cerkev, katero ljubim; prav zato pa skušajo pridobiti prav kristjane za sodelovanje. Priznam, da mi je to v veliko čast. Kako naj tedaj kot v odgovor tem plemenitim namenom naše vlade ne podvojim svojih moči, da bi bil res pravi in neomajni krisjan? Ne bom izobesil ovčje glave, pa prodajal pasjega mesa; kajti pasje meso, naj bi bilo še tako okusno, ne bo nikoli ovčje meso. (Izobešati ovčjo glavo in prodajati pasje meso, je kitajski pregovor. - Op. ur.)
Ni mi pa dovolj samo občudovanje poguma komunistov, ne samo zahvala za njihov plemeniti namen, da bi si zado-bili kristjane za sodelovanje. Še drugo veliko željo imam: da bi namreč tudi njim, komunistom, dal katoliško Cerkev, ki mi je tako ljuba, vse to z namenom, da bi tudi nje privedel k Bogu ter jih storil za naše brate po veri. Ne imejte me za blazneža, ki ne ve, kaj govori, tudi ne mislite, da mi manjka odkritost. Upam si zatrditi, da bi bili komunisti izvrstni krisjani, docela predani svoji veri in bi tisočkrat prekosili katoličana, kot sem jaz, kadar bi vstal dan, ko bi zares spoznali in razumeli katoliško Cerkev. Tudi prosim Boga, da bi se v komunistični stranki našli mnogi Savli, ki bi postali Pavli, ki bi daleč presegli ubogega duhovnika kot sem jaz. To je moja najbolj goreča prošnja k nebu; in vem, da bo skoraj uslišana. V njeno uresničenje ne bom varčeval z žrtvami vse v upanju, da bi bilo moje zemsko življenje, ki ga danes darujem, poroštvo za spreobrnjenje prihodnjega rodu.
Tako jaz gledam vse te stvari. Oproščeno naj mi bo, v kolikor je moj govor pomanjkljiv, saj mu pri najboljši volji nisem mogel posvetiti vse tiste skrbne pažnje, ki bi mu jo posvetiti hotel. K vsemu tudi nisem prejel zanj cerkvenega odobrenja; zato ne predstavlja u-radnega mnenja Cerkve. Tudi nimam zanj odobrenja civilnih oblasti. Zato ga
sprejmite edinole kot izraz tega, kar se meni zdi kot vzor in kar so trenutno le moje lepe sanje.
Povzemam:	Sem kitajski katoličan;
svojo domovino ljubim; ljubim pa tudi svojo Cerkev. Odločno zavračam vse, kar je v nasprotju z zakoni, ki so v moji domovini v veljavi in hkrati z zakoni, ki vladajo mojo Cerkev. Predvsem pa sem proti vsemu tistemu, kar bi utegnilo motiti razmerje med obema. A če Cerkev in vlada ne moreta skleniti sporazuma, kitajskemu katoličanu pač ne bo ostalo drugo, kot da bo prej ali slej šel v smrt. Zakaj bi naj potem že zdaj ne ponudil svojega življenja, da se pospeši sporazum med obema? Če moja ponudba ne bo sprejeta, bom vedel, da je edini razlog za to ta, da sporazum ni zaželen in da odklanjajo mirno sožitje. Prav težko verjamem, da bi vlada mogla iti tako daleč in bi zahtevala smrt treh in pol milijona kitajskih katoličanov!“
Govor je duhovnik Tun g končal z znamenjem križa. . .
Kako je do tega, na videz čudnega, pa vendar tako globokega in pomembnega govora na tem čungkinškem rdečem zborovanju pred cerkvijo sv. Jožefa prišlo? Najbolj točno nam bodo to vprašanje po-josniii nekateri značilni izvlečki iz Tun-govega lastnoročnega pisanja, v katerem razglabja, kako je govor sestavljal. Po datumih je bilo nekako takole:
25. maja 1951 je rdeča vlada v tisku in radiu začela z napadom na papeškega internunoija; to je bil samo prvi korak za poznejši, glasni napad na svetega očeta samega.
27. maja je zapisal: „Kljub vsem naporom našega škofa, ki je od jutra do večera pod komunističnim nadzorstvom, duhovniki in krisjani popuščajo. Oba, škof in jaz živiva potopljena v solze. Bedim po cele noči, da bi pripravi zagovor; a skoraj nemogoče je, da bi pri tem sestavljanju kaj ne pogrešil...“
30. maja spet piše: „Duhovnike so pozvali na urad za bogočastje; vsi so tam pristali na več ali manj popustljive izjave. Sam pa sem imel vendarle toliko
poguma, da sem vsaj molčal, navkljub grožnjam. Vsi drugi duhovniki so v skrbeh zaradi mene; prosili so me, naj vendar rečem kakšno besedo, da se izgovorim. Vroče sem prosil Mater božjo, naj ne dopusti, da bi se znašel v nevarnosti in bi moral prej govoriti, preden bi si bil sestavil odločen, pogumen in predvsem razumen zagovor. Zato sem jim dejal, da želim premisliti vso stvar in za svojo izjavo izbrati primerno priložnost. Med banketom, ki nam ga jo priredil urad za bogočastje, da bi tako proslavil svojo zmago, ki so jo dosegli v kratkih štirih urah, sem govoril z nekaterimi oblastniki in jim zagotavljal, da jim bom obisk vrnil v enem, najkasneje v dveh tednih. Storil sem to zato, da bi me pi'eveč ne nadlegovali, pa da bi tako svoj zagovor lahko pripravil v miru, da bi ne bil oviran pri odhodu in prihodu na svoj lastni dom. Mati božja me je uslišala: urad za bogočastje je odločil, da bo prihodnjo nedeljo proslavil svojo zmago z obhodom po mestnih ulicah, z slovesnimi izjavami, s telegrami..
31. maja: „Od polnoči do druge zjutraj mi zagovor ne gre od rok. Mol im in skoraj jočem, vmes pa ponavljam molitve Marijine legije. Nenadoma se mi pa rodi vse, kar naj povem. Prej kot ^ dveh urah imam že vse napisano. Oh štirih zjutraj sem vse skupaj še enkrat prepisal in dodal nekaj popravkov. Ob šestih sem maševal v zahvalo; koj nato sem obvestil o svojem sklepu škofa, da bi ga potolažil; on mi je namreč s svojim zgledom, molitvijo in nasvetom edina o-pora... Ko jaz noč in dan delam, se on posti in moli noč in dan. Govor sem napisal v treh izvodih s hitro in v treh z lepopisno pisavo, da bi jih imel Prl roki: enega za oblasti po končanem zhm rovanju, enega za duhovnike in verni' ke, enega pa za škofa.“
1. junija: „Sporočili so mi, da bom moral v nedeljo govoriti na velikem nem zborovanju proti internunciju. namig božje Previdnosti! Do zdaj se & nisem javno izjavil in to je v očeh obla' sti, kot so mi zatrjevali, nekaj povsem
jaV;
pa«
nedopustnega. Vprašali so me, če bom Kv°j govor bral, kajti prej ga je treba dati v pregled. Pa sem jim povedal, da Ka ne bom bral. Spraševali so me o Slavnih mislih, ki naj jih na zborovanju Povem. Odvrnil sem jim samo, da bom govoril kot rodoljub in katoličan. Takoj 80 mi dali dovoljenje za govor.“
3.	junija pa je že poročilo o zborova-in o znamenitem govoru, ki smo ga Pojavili na začetku ter ga je č. g. Tung naslovil „oporoka“: .Nedelja v osmini Srca Jezusovega. Čutim se bolnega. Tako sem se pač izognil dopoldanskemu spre-v°du, ne da bi to predvčerajšnjemu do-v°ljenju za moj govor-oporoko škodilo. Pb štirih popoldne me hočejo bratje dolžnosti mojega javnega nastopa razrešiti. ker vidijo, da sem precej oslabljen. Sam hudič nagaja! Pognal sem se iz Postelje in sem bil ob petih že v cerkvi Pri blagoslovu z Najsvetejšim... Zborovanje se je začelo ob šestih. Začel ga j® predsednik, ki je popoln odpadnik. Takoj za njim na kratko govori kapi-tularni vikar, ki dejansko kapitulira... Moj govor-oporoko pa slovesno najavijo. Dogodek je nepričakovan; deluje kot stre’,a z jasnega na duhovnike, vernike, Protestante in budiste, ki so jih povabili, da bi se norčevali iz nas. Vtis je silen, tudi pri oblastnikih: ploskanje po Poslednjem križu, ki sem ga napravil za sklep govora, skoraj noče jenjati. A mojemu govoru sledi župnik, ki pa spet po-Pušča; vtis, ki sem ga s svojo besedo storil, se ob njegovih šibkih izjavah raz-Mipja... Res, duhovniki in tudi katoli-cani niso bili prav nič pripravljeni, da m me podprli; a to je brez predhodnega opozorila čisto nemogoče. Pa se vendar nič ne kesam, ker sem skrivnost svojega Nastopa in oporoke sam zase čuval. Ču-''al pa sem jo zato, da bi ne zgrešil ci-Ja- Duhovniki namreč zdaj menijo, da Sem se prenaglil. Ljubše jim je skrito Poganjanje kot pa odkrito, ker jim je 'lojansko več za cerkveno premoženje k°t pa za vero. Menijo, da sem storil yež zlega kot dobrega. . . škof sam, ki J0 storil vse, kar je mogel, dokler je se-veda sploh še mogel kaj storiti, je zdaj
docela zvezan in ne more ustaviti več te strašne kapitulacije pred oblastniki. Do smrti je žalosten, ko vidi kako duhovniki, ki so se s svojim ponašanjem sami suspendirali, še vedno mašujejo, pa se svojih dejanj prav nič ne kesajo. Molimo, mnogo molimo! Prepričan sem, da jim bo prišlo pravo razsvetljenje in se bodo vrnili na pravo pot.
Tisto znamenito zborovanje je spet zaključil predsednik, ne da bi vsaj z besedico omenil moj govor. Čeprav sem’ zdaj človek, ki se ga velja ogibati, če se nočejo izpostavljati nevarnosti, da bi se znašli v ječi, sem vendar čul, kako so mi nekateri mimoidoči katoličani zašepetali: Mi molimo za vas!...“
4.	junija, že po govoru prejšnjega dne je zapisal: „Dnevnik Sin Hua (Nova Kitajska) je navkljub vsemu objavil tudi moje ime med tistimi, ki so podpisali izjavo, s katero obsojajo delovanje papeškega internuncija. . . ni pa v časopisu niti besedice o mojem govoru! Podpisal sicer nihče od nas ničesar ni; pobrali so le podpise, ki pričajo o navzočnosti na včerajšnjem zborovanju in jih po svoje spremenili kot podpise na omenjeni potvorjeni izjavi proti internun-ciju. Oblastniki do zdaj še niso našli nič pregrešnega v besedilu mojega govora, ki sem jim ga izročil. Očitajo pa sami sebi, da so se prenaglili, ker so mi dovolili govoriti; govor preučujejo, posvetujejo se, prosijo navodil od višjih! Mene trenutno puste v miru. A vendar imajo moj primer za mnogo težji in nujnejši, kot pa je primer internuncija. . . Zdaj se pripravljajo, kako bi me zagovorili in se pri tem zanašajo na pomoč naših vernikov (a med njimi so nekateri .mnogo pogumnejši, kot pa njihovi pastirji!), da bi me obsodili. Verniki pa Izvečine mnogo molijo, ker se zavedajo odločilnega trenutka. Nedvomno bo zagrmelo, ko bo pritisk presegel potrpljenje; a zagrmelo v naše dobro. Duhovniki si mojega govora, tistega enega izvoda, ki sem jim ga dal, niti brati ne upajo, kot se niso upali brati nič tega, kar jim je poslalo cerkveno predstojništvo glede trojne samostojnosti, saj so takoj
po prejemu takšnih dopisov vse zažgali, ne da bi pisanje sploh odprli! Tu pa je tudi vir njih šibkosti. Kar mene samega zadenei molim in se pripravljam, da me ljubi Bog pozove. . . Da bi se preveč ne raznežil, kar tukaj to svoje, po dnevih pisano pismo, končujem z besedo slovesa: zbogom!“
Odločni pogum in junaška vztrajnost plemenitega duhovnika Tunga pa sta kaj kmalu rodili nepričakovane posledice. O njih je pravil sam čunkinški nadškof msgr. Jantzen. 7. junija je škof opozoril kapitularnega vikarja Še j a, da so on ter vsi tisti duhovniki, ki so se udeležili komunistične manifestacije proti in-ternunciju, že po samem dejanju zapadli izobčenju, proti kateremu ni ugovora ne izgovora, ker so bili o nevarnosti prej pismeno opozorjeni. A predno bi škof to izobčenje javno razglasil, kot je to njegova dolžnost, jih pozivlje, vikarja in o-menjene diuhovnike, d£ do 11. junija svoje napačno ponašanje in udeležbo pri rdeči manifestaciji javno obžalujejo in vse svoje izjave v prid komunistom ter napad na internuneija prekličejo. Dva dni pozneje je prišel kapitulami vikar spet k škofu. Povedal mu je, da so ga sobratje duhovniki naprosili, naj bi v nedeljo zjutraj v stolnici opravil slovesno sveto mašo ter naj bi v svojem in njih imenu slovesno razglasil od škofa zahtevani preklic in obžalovanje tega, kar so storili. Drugi dan se je to zares zgodilo. Preklic in obžalovanje, ki ga je vikar slovesno prebral v svojem in vseh pri manifestaciji udeleženih duhovnikov, je storil nepričakovan vtis. Posledice so bile velikanske. Vikar je slovesno izjavil:
„Jaz, Janez Še, kapibularni vikar, in vsa duhovščina tega mesta pred Najsvetejšim javno in slovesno priznavamo našo izredno težko krivdo, ki smo jo zagrešili proti vsem cerkvenim postavam; grenko obžalujemo pohujšanje, ki smo ga dali v nedeljo 3. junija, ko smo na čelu naših krisjanov sodelovali pri dopoldanski manifestaciji, katera je bila naperjena proti msgr. Riberiju, apostolskemu intemunciju, pa zvečer na jav-
nem zborovanju, kjer smo zahtevali njegov izgon iz Kitajske. Zanikamo in slovesno preklicujemo proglas, ki ga je časopisje v našem imenu objavilo. Hočemo popraviti vse zlo, ki smo ga zakrivili. Boga prosimo odpuščanja, vas vse pa, da prosite Vsemogočnega, naj nam to odpuščanje dodeli, naj nam da moči in poguma, da bomo za naprej rade volje pripravljeni na vse žrtve, tudi na žrtev lastnega življenja, če bo treba, pa da bomo z vami vsemi ostali zvesti Kristusu, Njegovi Cerkvi in Njegovemu predstavniku na zemlji, svetemu očetu.“
Srečni preobrat duhovnih pastirjev je rodil veselje in navdušenje pri vernikih. A komaj je kapitularni vikar po službi božji prišel iz cerkve, so ga obstopili u-radniki urada za bogočastje in zahtevali, naj to svoje čisto novo in sumljivo zadržanje pojasni. Vikar pa je spet z isto odločnostjo in pogumom kot prej v cerkvi še enkrat potrdil svojo izjavo in preklic vsega, kar je prejšnjo nedeljo zagrešil.
Naslednji dan so vseh šestnajst duhovnikov iz mesta in mestnih predmestij kot tudi kakih dvajset kristjanov, ki so bili poznani kot odločni zagovorniki Cerkve, pozvali na urad za bogočastje, da bi jih odvrnili od preklica, ki so g» prejšnji dan objavili v stalnici. Duhovščina in verniki naj se uklonijo vladni politiki, pa jim bodo takoj vrnili katoliško bolnišnico, ki so jo oblasti nedavno zasegle. A rdeči niso uspeli! Drug za drugim so duhovniki zatrjevali svojo neomajno vdanost in zvestobo internunciju in papežu. Ta enodušni odpor je slednjič rdečega komisarja prislili k umiku...
A že 2. julija so aretirali duhovnika-borca Janeza Tunga. Nekaj dni pozneje pa tudi kapitularnega vikarja. Od tistih časov ni bilo več slišati ne o prvem, ne o drugem. Ali sta skupaj učakala krono mučeništva, prvi za svoj pogum, drug' pa za svojo ponižnost?...
Govor-oporoka Janeza Tunga je bil v celoti objavljen v komunističnem časopisju v Čunkingu, seveda s primernimi opazkami in poplavo psovk. Pozneje so ta govor objavili sploh vsi kitajski ča-
CERKEV NA KITAJSKEM - DANES
Piše Drago Pokorn C.M., Santiago, Chile
Novic je še manj kot lani. Razumljivo: misijonarjev je vedno manj in v vedno manjšem številu zapuščajo Kitajsko. Razni turisti kot lani Attle in dru-8‘. ki so obiskali Peking, niso nič povedali, oziroma niso tudi nič videli in slišali, česar bi kitajski komunisti ne b' želeli, da gostje izvedo. Vemo, da so komunisti prepovedali duhovnikom in sestram (prav tako kot ob času rdečega mirovnega kongresa v Pekingu, leta 1952) govoriti s tujci razen po tolmaču. Eno sestro so zaradi tega vrgli v ječo, ker se ni držala navodil.
Zadnji misijonarji zapuščajo Kitajsko
Ob priliki lanske dramatične konference v Ženevi za mir v Indokini, so komunisti izpustili v mesecih maju in j:u-rdju nekaj misijonarjev, ki so bili že ‘Ive, tri leta v ječi, in jih izgnali. Tako Se je tedaj število zaprtih inozemskih misijonarjev znižalo od 70 na 20. Ob Priliki ženevske mirovne konference so bile namreč razne vlade dale nalog svo-
sopisi. Od pogumnih katoličanov so potem zahtevali, naj govor zavrnejo s primerno in podpisano izjavo. A že samo dejstvo, da so morali verniki govor prej preštudirati, preden bi podpisali kako mjavo proti njemu, je večino njih še bolj opogumilo in ogrelo v zvestobi do Cerkve in v katoliški odločnosti. Za javnem preklicem in obžalovanjem napač-nega ponašanja kapitularnega vikarja v Kaifongu (Honan) je sledilo še več kot dva tisoč podobnih odločilnih preklicev in obžalovanj v letu 1952.
Žrtev junaškega duhovnika Tunga ni bila zaman. Bog ga je bogato nagradil zvestobo in pogum. Kitajskim katoličanom pa danes njegov odločilni vzgled Predstavlja enega premnogih svetilnikov, da vztrajajo v zmedah teh dni in rajši žrtvujejo vse, če treba tudi življenje, kot pa da bi se izneverili Kristusu.
jim poslaništvom, naj stopijo glede tega v stik s kitajskim poslaništvom, mudečim se tedaj tam. Kitajski komunisti so bili „velikodušni“. Hoteli so napraviti dober vtis pred konferenco in predvsem za propagando dati „dokaze“ za spravo; in svetovno časopisje je pisalo o blagohotnosti kitajskih komunistov in o spremembi, ki jo je opaziti v njih zadržanju.
V	začetku leta 1955 je bilo na Kitajskem še vedno okoli 90 inozemskih misijonarjev, t. j. 4 škofje, 56 duhovnikov, 4 bratje, 26 sester. V teku meseca marca je odšlo 9 duhovnikov in 8 sester, v apri'lu pa en sam duhovnik in je tako koncem aprila 1955 ostalo še 54 inozemskih misijonarjev, t. j. 4 škofje, 33 duhovnikov, 1 brat in 16 sester, od teh pa jih je v ječi: 2 škofa 'in 18 duhovnikov.
V	Šanghaju n. pr. je še 9 inozemskih sester (frančiškanke in karmeličanke), 1 škof in 10 duhovnikov; tudi v Pekingu je še par sester. Že štiri leta izganjajo inozemske misijonarje, ko bi vendar niti enega meseca ne potrebovali za to delo. Seveda imajo svoje cilje pred očmi in svoj program.
Pred celotno zasedbo Kitajske po komunistih , ali pred „osvobojenjem“, kot se izražajo sami, leta 1949, je bilo na K tajskem tri milijone tristo tisoč katoličanov v 144 cerkvenih okrožjih (20 nadškofij, 85 škofij ter 39 apostolskih prefektur).
Inozemskih misijonarjev je bilo: 144 škofov, 3048 duhovnikov, 475 bratov in 2034 sester.
Kitajski kler je pa štel: 1 kardinala, 27 škofov (27 cerkvenih okrožij je bilo dokončno zaupanih Kitajcem: 3 nadškofije, 17 škofij in 7 apostolskih prefektur) in 2557 duhovnikov (2104 svetnega klera in 453 redovnega), ter 5000 sester (3840 pripadajočih domačim kitajskim družbam in 1138 iz inozemskih sestrskih družb).
Sedaj, koncem aprila leta 1955 pa je od inozemskih misijonarjev na Kitajskem še: 4 škofje (2 v ječi), 33 duhovnikov (18 v ječi), 1 brat in 16 sester.
Kitajskega kiera pa: 23 škofov (3 v ječi), 1000 duhovnikov v omejeni svobodi, 600 duhovnikov, od katerih nimamo novic, 400 do 500 v ječi in ostalo beguncev, in od 5000 sester 4000 razpuščenih.
Mrtvi so 3 kitajski ter 4 inozemski škofje, 200 kitajskih duhovnikov in sester ter 80 inozemskih misijonarjev. Koliko je mrtvih kristjanov, ne pove statistika. (Te številke o mrtvih veljajo za leta 1945 do 1964.)
Preganjanje se ni poleglo
Komunistični časopis iz Hankova poroča, da je bilo v decembru 1954 v Han-kovu usmrčenih 12 oseb, od teh 4 duhovniki (2 frančiškana). V teku leta so zaprli 2 škofa. Od 144 cerkvenih o-krožij so poročila samo za 63 škofij, ki potrjujejo število onih v ječi: 233 kitajskih duhovnikov zaprtih; v Šanghaju 13, v Pekingu 30, Čengtu (Sečvan) 13, Mir.gria (Mongolija) 16, drugod manjše število: eden, dva ali tudi do tri. Na ta način se računa da mora biti po vsej Kitajski 400-500 kitajskih duhovnikov v ječi.
Lani je bilo rečeno, da so v Pekingu glavne župne cerkve v rokah „naprednih“ duhovnikov „domoljubov“ in da so te cerkve prazne, ker verniki zahajajo k maši in zakramentom v manjše cerkve ter kape’e po raznih redovniških hišah in prokurah, kjer je pravoverna duhovščina (Glej Misijonski Zbornik za leto 1954, str. 136). Na prvi dan posta v letu 1954 so pa aretirali 28 odličnih duhovnikov in 70 drugih kristjanov, izgnali nekaj inozemskih misijonarjev in okoli 50 ostalih kitajskih duhovnikov čuvali v hišnem zaporu. V avgustu istega leta so jih izpustili in poslali v njihove domače škofije proč od Pekinga. Seveda je pa tako nad 20 župnih cerkva in kapelic praznih in zato zaprtih in mnogo kristjanov tako brez maše in zakramentov. Odprte so samo (koncem aprila 1955) 4 velike cerkve in 3 kapele, ki so pa vse
v rokah „naprednih“. Ena, najstarejša cerkev Brezmadežnega spočetja Marijinega, ali kakor jo imenujejo Kitajci: Mant’ang (južna cerkev) je pod inter-diktom in njen župnik izobčen, ker je eden izmed „naprednih“ voditeljev; prav tako kot je uradno izobčen nangking-ški generalni vikar iz istega razloga.
Vedeti je treba, da je bilo prej v Pekingu okoli 30 ali več župnij oz. cerkev. Sedaj je samo v reformiranih cerkvah in kapelah dovoljeno biti vernikom pri maši in zakramentih. Samo reformirani in dvomljivi duhovniki (ki se še niso jasno opredelili) smejo deliti zakramente; drugi jih dele le na skrivaj in v nevarnosti.
Lani je bilo v Pekingu še nekaj inozemskih sester. Prosile so za pravovernega in zvestega duhovnika za vsakdanjo mašo. Reformirane oblasti so sestram dovolile tako mašo trikrat na teden. Katoličani so ,izrabili priliko in se podali tja mnogoštevilno. Oblasti tega niso predvidele. Spremeniti je bilo torej treba uro za mašo, ki je odslej morala biti ob petih zjutraj. Pa tudi to ni oplašilo katoličanov; enostavno so šli k maši bolj zgodaj. Končalo se je s tem, da so sestram prepovedali, pripustiti katoličane k njihovi maši. Odgovorile so: Če ta maša re sme biti za druge, je nočemo in bomo brez nje.
Od vernikov jih je trideset odstotkov, ki odločno in junaško zavračajo vsak stik z „naprednimi“ duhovniki in torej ne gredo več v cerkve k maši niti k zakramentom. So torej brez zakramentov, razen že jih kdaj prejmejo na skrivaj od pravovernih duhovmkov, kar je pa zelo težko. Deset odstotkov jeh sledi komunistom. Osta i, ne sicer da bi sledili komunistom, gredo v te reformirane cerkve k maši in zakramentom, a le z bolečino v srcu, češ sedaj smo tako potrebni vsega tega.
Velika večina kitajske duhovščine je zvesta papežu
Vendar so različna mnenja z ozirom na tri samostojnosti. Nekateri menijo.
Semenišče v Zikawei pri Šanghaju, Fotografija je bila posneta 15 septembra 1954.
sredi šanghajski škof Ignacij Kung Pin-mei, ob njem 17 duhovnikov m bratov družbe Jezusove; obdani od 74 bogoslovcev, 67 malih semenišnikov in 15 še mlajših
k°t je bilo že lani rečeno, da bi v zmerni °bliki in vedno le v zvezi s papežem, bilo mogoče sprejeti te tri samostojnosti. Zdi se, da se ti duhovniki (n. pr. pe-kingški generalni vikar in drugi) hočejo glede tega pogajati z rdečimi. Ve-hko število duhovnikov na drugi strani io Pa odločno proti tej politiki in so £ato zaprti ali pod nadzorstvom. Mnogi kristjani se branijo biti pri maši ali Prejemati zakramente od takih sumlji-rih duhovnikov, ki hočejo s komunisti skleniti kompromis. Od duhovščine, se-bf-J samo kitajske, le ,,napredni“ ali oni, se nagibajo k temu, uživajo nekaj
svobode.
Ko so inozemski misijonarji odšli, je Pritisk na kitajsko duhovščino hujši. O-samljeni kitajski duhovniki so v zelo težkem položaju. Če se ne uklonijo, bodo vrženi v ječo in ne bodo prišli iz nje, dokler ne klonijo. Da je teror še hujši 'n bolj učinkovit, niso aretirani nenadoma, ali vsi na enkrat, ampak postopoma eden za drugim. Tisti, ki ostanejo, se vprašujejo: Kdaj bom jaz na vrsti?
Samo v Šanghaju se	ja je malo
, 0 J prosto, to se pravi, da je malo manj udo kot drugod. iPrvega oktobra lani U954) so celo vrnili jezuitom njihovo ^ad eno leto zaseženo stanovanjsko hi-so (rezidenco). V Šanghaju noben du-
hodnik ne sodeluje z neodvisno Cerkvijo in le zelo malo vernikov. Preganjanje ni tako nasilno kot drugod in manj očitno. Kristjane počasi izločajo iz šol, bolnišnic irr drugih vladnih ustanov. Izpo. stavljeni so šikanam, pod stalnim pritiskom in obtožbami, češ da so imperialisti in reakcionarji, klicani na večna vpraševanja na policiji. Obdelujejo posameznike od osebe do osebe po prijateljskih stikih, da bi jih dobili zase, itd.
V 60 škofijah, katerih razmere so nekoliko poznane, so od lanske pomladi zvesti kitajski duhovniki omejeni le na bližnjo okolico; ne smejo iz vasi ali mesta v sosednje kraje in se smejo brigati le za kristjane v kraju, kjer stanujejo. To zelo na splošno velja. Drugi so zaprti ali na prisilnem delu. Toliko župnij torej brez duhovnika. iCerkveno življenje je ohromelo, je neorganizirano in nemožno. Zelo majhen odstotek cerkva je prostih. Po raznih cerkvenih okrožjih je ali tri četrtine, ali dve tretjini, ali tri petine cerkva iz tega ali onega razloga zaprtih.
Semenišča
Od 16 velikih duhovskih semenišč, se zdi, da jih 5 še vedno več ali manj redno deluje. Ni lahko: gojenci in profesorji so od časa do časa klicani na policijo,
včasih tudi vsak teden; kako to vpliva na študij in notranje življenje, si je lahko misliti. Tudi sicer se oblast vedno bolj trudi vmešavati se v eni ali drugi obliki v vodstvo teh semenišč. Hočejo vpeljati komunistično miselnost v semenišča. Ponekod so skušali spremeniti vodstvo ali program ali profesorje. Toda „napredni“ niso bili zmožni voditi semenišč, pravoverni pa se niso dali premakniti. Semenišče v Šali pri Pekingu je bilo lani na pepelnično sredo razpuščeno in zasedeno od vojaštva. Semenišče v Šanghaju z 180 gojenci iz 18 škofij (60 filozofov in teologov ter 120 malih se-meniščnikov) je v nevarnosti. Hočejo vpeljati v njem posebne tečaje za seme-niščnike. V Pekingu imajo sedaj prvo katoliško komunistično semenišče, veliko in malo obenem; imajo 50 gojencev: 7 filozofov, 10 teologov, ostali so mali seme-niščniki. Profesorji in ravnatelj so plačani od vlade. Učni red je več ali manj isti kot preje, le da se bolj poudarja ljubezen do domovine in borba proti imperializmu; razen tega se morajo udeleževati vsako soboto posebnega študijskega krožka o politiki. Kaj to pomeni, je pa itak znano: študij marksizma.
Obstajajo vsaj še štiri mala semenišča s približno 250 gojenci. V nekaterih škofijah semeniščniki študirajo zasebno s kakim duhovnikom. Poklici so vedno bolj redki; treba je veliko poguma, da se kdo priglasi za tak poklic; in v sedanjih težkih razmerah je silno težko skrbeti zanje v vsakem pogledu in ne nazadnje tudi v finančnem.
Redovnice
V letu 1949 je bilo 3840 kitajskih sester iz domačih kitajskih družb in 1138 kitajskih sester pripadajočih inozemskim redovnim družbam (dominikanke, usmiljenke, frančiškanke, itd). Le-te zadnje so večinoma še ostale na svojih mestih v sirotišnicah, bolnišnicah, itd., a samo kot uslužbenke; so borno plačane in pri upravi nimajo nič govoriti. Ker so v grupi, trpe manj ter imajo še vedno v nekem smislu skupno življenje in tako tudi lažje kljubujejo brezbožnemu pritisku;
le redkoma so bile prisiljene oditi na svoje domove.
Od čisto domačih kitajskih družb, je bilo precejšnje število primorano raziti se in biti razrešenih svojih obljub, ker niso mogle dobiti primernega dela in zato ne živeti. IMorale so se raziti, ali pa žive po dve ali tri skupaj na svojih domovih ter tam pomagajo ohranjevati krščansko življenje okoli sebe: krščuje-jo, raznašajo sv. obhajilo, kjer duhovnik ne more, pomagajo umirajočim pripraviti se na smrt, poučujejo otroke, itd. Izpostavljene so večjim nevarnostim kot one prve. Nekatere med mlajšimi so sprejele „neodvisno Cerkev“ in postale goreče komunistke. Nekaj jih je pa tudi v ječi.
Isto velja o bratih.
Izraz „samostojna“ Cerkev, je izginil in namesto tega rabijo besedo „domoljubna“ (patriotska) Cerkev, ali pa katoliška kitajska Cerkev. V enem letu se v tem oziru ni dosti spremenilo. „Napredni“ so bolj razdraženi nad zvestobo ostalih in so postali bolj nasilni. Nekateri škofje so bili potisnjeni ob stran; eden [naprednih se je n. pr. postavil za škofa. Položaj se vedno bolj razčiščuje; ni skoro več vmesne stopnje, ampak za ali proti narodni Cerkvi.
Tako kot se iz raznih poročil da sklepati, bi bilo morda vsega skupaj 40 do 50 duhovnikov, ki delajo po komunističnih smernicah; kakih 200 bi se jih vzdržalo le trpno. Štiri škofije so brez duhovnikov, 14 škofij je več ali manj naprednih, o 10 škofijah se nič ne ve, 115 škofij je pa popolnoma zvestih. Prisotnost inozemskih misijonarjev je bila brez dvoma kitajskim duhovnikom in kristjanom opora v njihovi zvestobi.
Verniki
Verniki, ki so ostali zvesti kljub velikemu trpljenju, so v veliki večini. Napredni, v veliki manjšini, n. pr. 50 od 4000 vernikov, ali 20 od 2000, i. pod., so postali izvržek, kajti nje so rabili PJ"1 raznih procesih; oni so, ki potvarjajo nauk: n. pr. prva zapoved: Ljubiti Mao-cetunga nad vse.
Velika nevarnost je pomanjkanje ozi*
r°rna odsotnost duhovnikov in tako za yeliko število vernikov nemožnost pre-Jernati Izakramente in živeti polno kato-■ško življenje.
Sv. oče kitajskemu- ljudstvu
Sv. oče se je zopet spomnil kitajskih ^atoličanov in jim lani 7. oktobra (1954) aPisal novo, posebno pastirsko pismo: ’>Acl Sinarum gentes“ (Kitajskemu Ijud-^ Vu). Pred tremi leti jim je poslal pi-v1?? jiCupimus imprimis“ (Predvsem f lrno) zagotavljajoč jih svoje očetovske s rbi in vzpodbujajoč jih k izpoilnjeva-■JU vseh krščanskih dolžnosti. Med tem
se položaj ni spremenil, ampak se je preganjanje še poostrilo, a kljub temu so vztrajali. Čestita jim, da niso klonili v težkih razmerah, ter jih osrčuje, naj še vnaprej vztrajajo. Nekateri so se dali omamiti od lepih besed o domoljubju; vzpodbuja jih, naj se skesano vrnejo v Cerkev, od katere so se s takim mišljenjem ločili. Kajti ločitev od Rima pomeni smrt za krajevno Cerkev. Nihče se ne more smatrati za katoličana, če uči drugače, kakor pa je na kratko razloženo v papeževem pismu (encikliki) glede treh samostojnosti, kot so to storili oni, ki se drže teh nevarnih načel,.
na katerih slone tri samostojnosti ali pa drugih njim podobnih načel. Hočejo u-stanoviti narodno kitajsko Cerkev, ki bi pa ne bila več katoliška Cerkev, ampak samo odsekana veja.
Nova ustava
14. junija 1954 so kitajski komunisti proglasili novo ustavo (106 členov, 20 tisoč besed). Z ozirom na splošne volitve v ustavodajno skupščino so našteli, da je na svetu 600 milijonov Kitajcev. Öb „osvobojenj.u“ so uradno računali, da jih je na celini 475 milijonov. Sedaj po revoluciji, ko se meni, da so za časa agrarne reforme ter ob času gonje proti trgovcem in uradnikom, pobili skoro 15 milijonov ljudi in potem ko so na Koreji imeli občutne izgube, pa štejejo 600 milijonov Kitajcev: na celini 573.8 milijonov, potem še 8.7 milijonov narodnih manjšin, na Taivanu (Formozi) 7 milijonov in izseljencev po svetu 12.3
Kitajski begunček, vesel na svobodi
milijonov (v Indoneziji, na Malajskem polotoku, v Siamu, Indokini, Filipinih, itd.)
Po novi ustavi je v členu 88 zajamčena neka verska svoboda verskim skupinam, ki prekinejo vse vezi z inozemskimi soverniki nekomunisti, ki sprejmejo vladna navodila za verske zadeve, ki sprejmejo pouk o marksizmu in ki bodo po svojih močeh podpirale vladno politiko.
Vladi je uspelo pridobiti zase nekaj budistovskih, muslimanskih in protestantskih voditeljev. Uradno je 'ustanovila Družbo kitajskih budistov, Družbo kitajskih muslimanov; protestanti so zastopani po svojem odboru za reformo in trojno samostojnost. Toda dosedaj še ne obstoji nikako podobno združenje kitajskih katoličanov, — Komunisti sami priznajo, da so nekatere verske skupine še vedno reakcionarne.
Brezbožni pritisk
Kljub zajamčeni verski svobodi po novi ustavi, brezbožni pritisk ni ponehal, Katoliški študentje kljub najboljšim izpitom ne morejo na univerzo ali normal-ko ali kako drugo višjo šolo; tudi n* prenehala protiverska propaganda niti prisilna ,,svobodna“ zborovanja niti pozivi na policijo; ostane kot prej težava ali celo nemožnost za katoličana najti delo, voditi trgovino; najbolj vplivni katoličani so še vedno v ječi. Zato se zgodi, da se kdo odloči postati „napreden“ vsaj navidezno, da more preživljati družino, a od nje zahteva, da ostane zvesta. Najtežje je morda vprašanje katoliške vzgoje otrok; v osnovni in nižj' srednji šoli so večinoma izgubljeni; komunistična vzgoja jih napravi fanatične,
Povodnji.. . lakota
Gotovo se ta komunistični pritisk še bolj čuti in se mu je še težje ustavljali v poplavljenih krajih, kjer je letos spomladi vladala lakota. Lani poleti v ju" niju in juliju (1954) je Kitajska imela največjo povodenj v tem stoletju. Najhujša povodenj se je doslej,, smatra'0 ona iz leta 1931, ko je bilo okoli' deset milijonov hektarjev zemlje poplavlj,!;11"1
in 52 milijonov Ij'udi prizadetih, ko je samo Modra reka (Yangtze) poplavila 6 milijonov hektarjev zemlje in je te-‘iaj pomrlo 3.7 milijonov ljudi (kot sedaj ^rdijo komunisti). Toda v preteklem letu je bila višina reke še višja za 1.33 m; Pri Hankovu pa celo za 2 metra višja, ee rdeči zopet ne pretiravajo. Voda je ^hi poplavila deset najbolj bogatih pro-v>nc: Kiangsu, Anhui, Hunan, Hupeh, Kiangsi... Komunisti so priznali, da je bilo deset odstotkov najboljše zemlje pod v°do; pa vendar je ljudi pomrlo samo stotino tega, kar v letu 1931, pravijo; in kljub povodnji so ob koncu leta pridelali Pet milijonov ton žita več kot prejšnje leto.
Od leta 1950 do 1952 je poleg vojske (320.000 vojakov) še deset milijonov kitajskih kulijev delalo nasipe, da preprečijo bodoče povodnji. Bivši nacionalistič-Pi general Fiu-tzuo-i, ki je izročil Peking rdečim brez boja in bil zato nagrajen z Punistrstvom za nadziranje voda, je bil v septembru leta 1952 oznanil z velikim brupom: Nevarnost katastrofalnih po-v°dnji, ki so bile bič kitajskega ljudstva skozi tisočletja, je temeljito odpravlje-na- Kitajski inženirji so kanalizirali reko Yangtze in Hoai uporabljajoč metodo in nasvete sovjetov in tako v treh Rosečih opravili delo, ki bi ga v Združenih državah ameriških v treh letih ne mogli opraviti.
V resnici je pa povodenj in potem beda bila hujša kot kdaj prej. A komuni-sti so ponosno odklonili zunanjo pomoč. Kitajska valda sama tudi ne deli ni-kake podpore prizadetemu ljudstvu; zadovoljuje se z nasveti, češ naj ne raču-Pfjo na vladno pomoč, ampak naj orga-nizirajo medsebojno pomoč, skupno delo, kolektivizacijo; v takih razmerah je sov-jetizacija še bolj možna in brezbožni pri-b'sk še hujši.
Po vsem tem ni nič čudnega, da se je letos v februarju že čutila lakota v mno-^ib provincah: Anhui, Severni Kiangsu, Mongoliji in zapadni Kitajski. Mnogi so Pribežali v Šanghaj, ko drugod niso mo-jrii dobiti hrane; pa je tudi tu pomanjkanje. Izgnani misijonarji pripovedujejo,
Ivana Haiao, predsednica. Marijine lige v Tientsinu, obsojena na 10 let ječe
da ljudje že zjutraj od dveh čakajo v vrsti, da dobe svoj delež živil,
Kitajci na Formozi
Na Taivanu je 7 milijonov Taivan-cev (Formožanov), t. j. potomcev onih Kitajcev, ki so se pred dobrimi tristo leti tu naselili; nadalje je še dva milijona sedanjih beguncev s celine in 600 tisoč vojaštva ter še 150 - do 200 tisoč domačinov razdeljenih v 7 rodov; najštevilnejši so Amitsu in Paivan. Najtežje je spreobrniti Taivance; morda zaradi jezika, ker dosedaj je bilo malo misijonarjev, ki bi dobro znali njihov jezik. Večina misijonarjev je bila s severa in so govorili „kvo-yü“ (narodna govorica), t. i. uradni kitajski šolski jezik (man-darinščina) ; prav zaradi tega so tla med begunci bolj ugodna; i zaradi jeeika i zaradi psihološkega momenta: oboji si žele vrniti na celino; največ spreobrnjenj je bilo med njimi. Sedaj v zadnjem času se sliši, da se začenja masov-

no gibanje za pokristjanjenje med domačini, prvotnimi prebivalci, zlasti v a-postolski prefekturi Houlien na jugovzhodni obali, kjer delujejo pariški misijonarji med rodovi Amitsu in Paioan, ter tudi v ostalih treh prefekturah Tai-:hung, Kaosiung in Hoalien. Baje naj bi bilo med njiimi že 7000 krščenih in okoli 20.000 katehumenov. Da bi le res bilo tako!
Težko je za misijonarje vprašanje, katerega izmed jezikov naj rabijo. Največ misijonarjev je s severne Kitajske, kjer je bil v rabi ,,narodni jezik“ in tudi večina beguncev s celine govori to govorico. Narodna vlada na otoku jo skuša vpeljati v splošno rabo. Res se tudi vedno bolj širi, ter jo govore mlajši izobraženci in prebivalci mest. Taivanci pa govore dva dialekta: gukienškega in kvangtong-škega (Hakka). Pod japonsko vlado pa je bil uradni jezik japonski in ga starejši ljudje razumejo in govore. Taivan je bil pod japonsko vlado 50 let.
Ribiški otoki (Pescadores), t. j. otočje 62 malih otokov, obljudenih le 22, strateško važnih južno od Taivana, štejejo 80.000 prebivalcev. Glavno mesto je Makung z 25.000 prebivalci. Pred 60 leti so tu začeli misijonariti protestantje, ki štejejo sedaj 900 vernikov. Leta 1952 so prevzeli ta del božjega vinogra-
Protikomunistični begunec v Hongko7igu
da kamiljanci (menda prav oni, ki so bili preje pomagali msgr. Kerecu v Čao-tungu). Letos so ti misijonarji tu ustanovili nov misijon, ki šteje 300 katoličanov. Misijon pripada prefekturi Kao-siung; ima tri kamiljanske patre, enega kitajskega duhovnika, tri sestre ka-miljanke in tre sestre Brezmadežnega Srca Marijinega.
Marijino leto so na Taivanu zaključili z lepo procesijo na čolnih z alegoričnimi slikami iz Marijinega življenja in češčenja. Udeležilo se je je kakih 4000 katoličanov.
Lani je bil slovesen sprejem novink v kitajsko taivansko sestrsko družbo Srca Jezusovega, za delo na farah v apostolski prefekturi Taichung. — Na praznik Karmelske Matere božje (16. julija 1954) so karmeličanke pričele s prvi® samostanom na Taivanu.
Odkar je 1. 1,949 odstopil kitajski poslanik pri Vatikanu, znani konvertit dr. Wu-čing-skmg, ki je bil v Vatikanu samo odpravnik poslov. Leta 1952 je bilo ustanovljeno vatikansko poslaništvo v Tai-peju (glavno mesto Taivana). Lani pa je narodna vlada imenovala novega kitajskega poslanika pri Vatikanu: dr-Sie-šu-kanga. Ni katoličan, kot je bil njegov prednik, a bil je poslanik v Vatikanu že v letih od 1943 do 1947.
V nadškofiji Taipei in apostolskih prefekturah Taichung in Kaosiung skušajo organizirati tri mala semenišča, da si zagotovijo duhovniški naraščaj.
Blaženi
Še to omenimo, da je bila 17. april® 1955 proglašena med blažene skupina 56 kitajskih mučencev, med njimi 4 evropski misijonarji, iz boksarske vstaje leta 1900. Lani 7. novembra je bila proglašena za blaženo sestra Marija Asuntai Marijina misijonarka, umrla za tifu' som leta 1907. — V novembru 1. lO^® je bila proglašena med blažene še dr«' ga skupina kitajskih mučencev boksarske vstaje.
Kitajski mučenci in blaženi, prosit® pri Bogu za nesrečno Kitajsko!
Kitajska krščanska literatura
Ruda Jurčec, Buenos Aires
Najstarejši spomenik kitajske krščanske književnosti je steber Singanfu, ki Sä. je 1. 781 ukazal postaviti tedanji kitajski cesar na dvorišču samostana, da bi ostal večen spomin književnosti, ki so j° na Kitajsko prinesli nestorijanci. Avtor krščanskih tekstov na tem stebru je nestorijanski duhovnik Adam (v kitajščini Kingcing), ki je prišel na Kitajsko *z Perzije in si v kratki dobi prisvojil Popolno znanje kitajskega jezika in po-znanje kitajske književnosti. Napisi te-K'a nestorijanskega duhovnika so bili tako pomembni, da so se z njimi pečali resni strokovnjaki in so v 17. in 18. stoletju jezuiti Semedo, Buglio in Gaubil napisali o njih obsežne komentarje. Ker ie nestorianizem globoko prodrl v kitaj-skega duha prav s temi deli književnosti ‘n znanosti, so ostali njegovi sledovi še dolgo opazni v vsem kitajskem življenju. Mohamedanski pokret je nestorianizem odrezal od njegovih virov v Mali Aziji, Preganjala ga je tudi dinastija vladarjev Juan. Vse do sredine 16. stoletja vso silo pod mongolsko dinastijo cesar-jev Juan. Vse do sredine 16. sstolotja se je nestorianizem ohranjal predvsem zaradi svoje literarne delavnosti.
Šele ob nastopu katoliških misijonarjev je začela pomembnost nestorianizma Plahneti. Janez iz Montecorvina (1247-1328) je bil prvi katoliški misijonar na Kitajskem. Pot na Kitajsko mu je pripravil Janez Carpin, ki ga je papež Nikolaj IV. 1. 1246 poslal kot svojega ambasadorja k Velikemu kanu. Janez Mon-tecorvinski je prišel na Kitajsko kot Papeški legat in je ostal potem tam kot misijonar. Svojemu predstojniku je leta 1306 pisal, da pripravlja prevode sv. knjig v kitajščino. S tem je postal Janez Montecorvinski začetnik katoliške književnosti na Kitajskem. V tem pismu svojemu predstojniku frančiškanskega reda piše med drugim:
,,... Mnogo dela mi daje krščevanje. Za sv. krst sem moral pripraviti 160 dečkov od 7. do 11. leta starosti, ki niso ničesar vedeli o krščanstvu. Začel sem jih pripravljati tako, kakor se to dela pri nas, učil sem jih grščine in latinščine in prevedel zanje v kitajščino psalme, trideset himen in breviarij. Tako sem dosegel, da 11 dečkov že ve streči pri maši, sodelovati v zborih in voditi in opravljati glavne molitve tedaj, kadar sem jaz odsoten. Nekaj dečkov že zna prepisovati naše svete knjige in cesar sam je zelo vesel njihovega napredka. Zlasti mu ugaja poslušati njih petje liturgičnih motivov. Daši sem star šele 58 let, sem ves osivel, to pa zaradi tega, ker me delo zelo izčrpava. Temeljito sem se naučil tatarskega jezika in pisave in sem v njihov jezik že prevedel sv. pismo Nove zaveze in psalme. Vse to sem dal prepisati v najlepši pisavi. Berem, pišem in. pridigujem popolnoma jasno in razumljivo, da bi mogel tako izpričati svojo vero v Kristusa...“
Ko je Janez Montecorvinski umrl, je rodilo njegovo delo obilo sadov in je bilo krščanstvo že zelo razširjeno po vsem cesarstvu. Toda vse to je bilo preveč navezano na dinastijo cesarjev Juan in na njihovo naklonjenost. Ko je zavladala dinastija Ming, ki je nastopila kot nasprotnica vsega, kar so uvedli vladarji mongolskega rodu, je prepovedala vse, kar je bilo označeno kot „vera z zapada“.
Viljem Rubrock, ki ga je na Kitajsko poslal francoski kralj sv. Ludvik, je prvi sporočil v Evropo, kako pišejo Kitajci. Tako pravi, da „pišejo“ Kitajci s čopiči; tako sestavljena slika pa pomeni več zlogov ali črk, ki sestavljajo besedo. V 16. stoletju že prinašajo razni evropski priročniki in zborniki o gledališki umetnosti, slovstvu in zgodovini slike, ki po-nadzorujejo kitajsko pisavo. Claude F,u-
ret je 1. 1613 objavil knjigo „Zakladnica zgodovine jezikov“ in v njej že razpravlja o indijskih in drugih orientalskih jezikih, v 76. poglavju pa že obsežno govori o kitajskem jeziku.
☆
Ko je v 17. stoletju prišel na Kitajsko p. Ricci, se je dejansko šele sprožila velika književna delavnost krščanskih av. torjev na Kitajskem. On in njegovi sodelavci so opravili ogromno delo, na žalost pa se je mnogo izgubilo, ker je bilo pač napisano v rokopisih ali pa je mnogo propadlo v raznih knjižnicah, ki so postale žrtev raznih katastrof. Tako je jezuit p. Bernard-Maitre, ki je bil v njegovi družbi, sestavil pregled knjižne produkcije in to za dobo od 1. 1514 do 1588 (to je za dobo od prihoda portugalskih misijonarjev v Kanton do prihoda francoske misije v Peking). Tako je ugotovil, da je v tej kratki dobi izšlo 550 knjig, ki so jih napisali misijonarji, zlasti jezuiti. Ti so izdali dela o jezikoslovju, o matematiki in fiziki, prevajali so, kitajske klasike, prav tako tudi evropske klasike v kitajščino, pisali so dela teološke vsebine, razglabljali o morali in filozofiji.
Predvsem pa so v tej dobi nastale slovnice. Jezuiti Martini, Couplet, Pre-,mare, Ventaron, Intorceta, Simoens so napisali 12 slovnic, od tega 7 kitajskih, eno kitaj sko-špansko, tri tartarske in e-no tatarsko-mandžursko. Tako je slovnica „Notitia linguae sinkae“, ki jo je napisal Premare, še danes splošno sma-trana kot najboljša slovnica kitajskega jezika. Slovnica ima tri dele; prvi obravnava splošno in družinsko uporabo jezika, drugi del govori o pisanju in o „vzvišenem stilu“ kitajskega jezika, tretji del pa se ni ohranil.
Slovarjev iz te dobe pa je še veliko več. Kitajsko-latinskih so sestavili pet, dva francosko-kitajska, dva portugalsko-kitajska, dva slovarja mandžurskega jezika, dalje slovar za mandžurski in francoski jezik, slovar za anamski in portugalski jezik, p. Ricci pa je sestavil ev-ropsko-kitajski slovar; p. Valgamiera
je sestavil poliglotski slovar v petih jezikih:	sanskrit, tibetanski, mongolski,
mandžurski in kitajski in to v treh pisavah (tibetanska, mandžurska in kitajska). Cesar Kienlong je pa sam naročil misijonarjem v Pekingu, da so sestavili Veliki slovar v šestih jezikih: kitajski, latinski, francoski, italijanski, portugalski in nemški.
P. Ricci je bil tudi prvi, ki je prevedel „Štiri knjige“ kitajskega filozofa Konfuceja. Prevod je pripravil tako, da bi mogel služiti misijonarjem, ki so prihajali na Kitajsko ter jim tako olajšal spoznavanje kitajske modrosti. Jezuit p. Couplet je izdal iste „Štiri knjige“ Konfuceja s posebnim komentarjem in sicer v latinščini.
Toda glavna naloga vsega tega dela je bila po besedah samega p. Riccija ta, da bi olajšalo „širjenje krščanske vere“ na Kitajskem. Sam je sestavil' delo „Tienčučei“, razprava o naravi in lastnostih Boga. To delo je v letih 1604 do 1609 doživelo štiri izdaje, od tega dve, namenjene nekristjanom. Delo je bilo nato prevedeno v mongolščino, anamski jezik, francoščino in kujščino. Še v 1. 1941 je bilo to delo izdano v jeziku kuoju (uradnem jeziku).
L. Buglio je izdal v kitajščini celo Summo theologico sv. Tomaža Akvinca in sicer v 30 knjigah, od katerih obsegajo štiri knjige dodatni komentar. Isti je prevedel v kitajščino rimski misal, brc" vir in ritual. Vse te knjige so bile izdane potem, ko je bilo v Rimu jezuitu P-Trigaultu obljubljeno, da bo uporaba kitajščine pri službi božji na Kitajskem posplošena.
Velik del sv. pisma je v kitajščino prevedel jezuit p. Poirot in okrog 1. 1805 je lazarist p. Barret velik del sv. pisma prevedel tako popolno, da je prevod služil kot temeljno delo protestantom pr' njihovih prevodih sv. pisma. Prav tako so kmalu izšli na Kitajskem prevodi spisov sv. Terezije Avilske, Dvogovori sv. Bernarda in Duhovne vaje sv. Ignacija Lojolskega.
Seveda je literarna vrednost vseh de1 mnogo večja kot pa znanstvena. Misij0'
Novokrščenci v misijonu Stanka Pavlina (tretji od leve, spredaj) v Hongkongu
narji so si pač morali pogosto pomagati na Najrazličnejše načine, da so mogli vernikom posredovati nauke v pisani o-bldu. Tako so zlasti prvi slovarji še zelo Polni napak, vendar so poznejše izdaje vedno bile popravljene in izpopolnjevane. Na drugi strani pa so tisti misijonarji, ki so mogli ostati v zvezi z znanstveniki v Evropi svoja dela pošiljali njim v pregled in tako se je že v začetku 17. stol. razvil0 živahno sodelovanje med temi mi-s'jonarji in nekaterimi univerzami in akademijami v Evropi. Vedno pa je pri Vseh misijonarjih apostolska gorečnost Prevladovala vse ostalo in je kmalu Prišlo tudi do tega, da so misijonarji, ki Sa delovali v raznih pokrajinah z raz-hcnimi jeziki, morali te knjige predela-Vati za svojo lokalno uporabo ali pa so si sestavljali celo nove, ki izdaj drugih Piscev niso dosegale niti po kvaliteti, Piti po točnosti. Vsekakor pa je bil vpliv te krščanske knjižne delavnosti ogromen. Eitajski narod, tako predan modrosti duhovnih spisov, je kmalu tudi spoznal vrednost teh del. Tako se je zgodilo, da
je knjiga krščanske vsebine, ki je slučajno prišla na dvor tatarskega princa, privedla v krščanstvo celo družino s princem vred. Ko je sv. Frančišek Ksaverij poročal o svojem delu v Evropo, je vedno navajal, kako so potrebni za delo na Kitajskem in Japonskem „ljudje, polni izobrazbe in znanosti, da bi bili kos zmotam in pretkanostim boncev“. Zahteval je, da naj prihajajo tja filozofi, ki bodo znali razlagati astronomijo in matema-tako, ki bodo znali izračunati zakone narave. Tako pravi: „Občudujejo nas, kadar jim znamo razložiti te tajnosti in že samo spoznanje, da smo ljudje misli in modrosti, jim zadostuje, da nam verujejo tudi na polju vere.“
☆
Potem, ko ni bilo več dovoljeno opravljati nekaterih cerkvenih opravil v kitajščini, so bili misijonarji izgnani iz Kitajske; ostali so tam nekateri jezuiti in to zlasti na cesarskem dvoru za posebne službe. Razpust jezuitskega reda 1. 1773 je v tem delu sveta v 19. stoletju vplival — poleg drugega'-— tudi na to,

da so razširjanje tekstov krščanske vsebine prenesli protestantski misijoni v svoj delokrog. Protestantski pisci so se zlasti predali prevajanju in izdajanju biblije in to delo vodi od 1802 do 1919 posebna protestantska misijonska zveza. Leta 1802 sta izdala prevod sv. pisma v kitajščini Marsham in Lassar in to besedilo je bilo potem izpopolnjevano in izdajano v raznih pravopisih in „krajevnih jezikih“ vse dosedaj. Tako je bilo tega prevoda izdanih 10 popolnih knjig sv. pisma, osem prevodov samo sv. pisma Nove zaveze, delnih prevodov pa je bilo izdanih 26. Predelava šereševskega, ki je 1. 1887 izšla v mandarinski kitajščini, je 1. 1895 izšla v katoliški predelavi in 1. 1902 je izšel njen tekst v japonščini.
Daši je bilo 19. stoletje v znaku velike premoči knjižne delavnosti protestantskih družb sv. pisma, je delovanje katoliških misijonov kmalu terjalo 'lastne knjige in priročnike. Zgodovinar misijonov Raoul Allier postavlja primere med literarnim delovanjem katoliških in protestantskih misijonarjev na Kitajskem in pravi med drugim: „...protestantski pisci žele predvsem razširiti nauk Kristusov in besedo božjo, katoliški misijonarji pa se trudijo, da bi u-stvarili predvsem versko skupnost, ki bi slonela na avtoriteti katoliške hierarhije, to je nauk Cerkve, ki je posredovalka in delilka zakramentov in ima svojo trdno pravno zgradbo.“ To gledanje je sicer samo delno pravilno, vendar nekoliko u-temeljuje zastoj izdaj sv. pisma katoliških avtorjev v 19. stoletju. Dejstvo pa je, da je po uspešnem delovanju avtorjev iz jezuitskih vrst trajalo skoraj sto let, da se je katoliška književna delavnost na Kitajskem spet obnovila v popolni meri. Sedaj vodi frančiškan p. Alle-gra dela za novo izdajo sv. pisma v kitajščini in. bo to delo kmalu zaključeno, še več vrednosti pa imajo razni obsežni komentarji k tekstom sv. pisma in drugim verskim spisom. Katoliška založba je tudi bila prva, ki je založila in izdala prvo knjigo prevodov psalmov in sv. pisma, prevedeno v literarno kitajščino,
delo kitajskega znanstvenika in pisatelja dr. Johna C. H. Wuja.
Katoliški misijonski zavodi v Evropi, z'.isti tisti, ki šolajo nove misijonarje, pa imajo na razpolago že moderne slovarje in spise. Tako je p. Couvreur izdal več slovarjev, zlasti pa kitajsko-fran-coski „Veliki slovar“, ki je postal ne-obhodno potreben za vsakega, ki se peča s kitajsko literaturo. Poleg tega je bilo v katoliških založbah izdanih več priročnikov, tako Slovar znanosti, Slovar matematike, Priročnik fizike, Priročnik za radij in elektriko, vse v kitajščini. Isti p. Couvreur je izdal moderen prevod Konfucejevih „štirih knjig“ in sicer je objavil hkrati kitajski, francoski in latinski tekst. Okoli teh spisov se začenja graditi posebne vrste „akademija“ za študij modernih kitajskih problemov. Obenem pa je v istem okolju izšlo več prevodov katoliških del evropskih avtorjev v kitajščini. Tako je v kitajščini izšlo delo Daniela Ropsa „Histoire sain-te — Zgodbe sv. pisma“ in pa „Jesus et son temps — Jezus in njegov čas“.
☆
Vse to književno delo dokazuje, da ni bilo od prihoda misijonarjev pa do najnovejših časov dejansko nikdar prekinjeno delo književnikov, to je delo apostolata intelektualcev na Kitajskem. Delo na Kitajskem pa dokazuje, da nikdar ne bo moglo misijonstvo uspeti v celoti V taki deželi, ki je — kakor je to Kitajska — tako predana ljubezni delom duha in srca, ako se ne bo posluževala predvsem dela enakovrednih 'ustvarjalcev duha in srca. Ko so komunisti zasedli Kitajsko, so se tudi oni vrgli v to smer in knjižni trg na Kitajskem danes poplavljajo dela „očakov“ marksizma in to v najrazličnejših izdajah — od cenenih ljudskih do luksuznih. Prevedli so n. pr. spise Lenina, Marxa, Stalina, Engelsa in §e polno drugih priročnikov, ki širijo komunistične teorije med ljudstvom. Zato ni dovolj za dežele, kakor je Kitajska, samo gorečnost oznanjevalcev; pomagati jim morajo tudi ljudje peresa in umskih talentov.
SPORNI „APARTHEID“
Amerika je v svojih šolah odpravila razliko med rasami. Soglasna razsodba vrhovnega sodišča je 17. maja proglasila načelo o ločenih, a enakovrednih šolah za bele in črne, kot protiustavno in nemoralno. „Amerika je s tem doživela enega izmed svojih največjih trenutkov,“ je izjavil neki katoliški list v ZDA. Ta , zmaga krščanske moi’ale“ je takoj povzročila celo vrsto podobnih sodnih odločb v ZDA.
Ali bo Južnoafriška Unija sledila temu zgledu Amerike? Kot se zdi, stoji ta pred svojim rasnim vprašanjem kakor pred kako goro, na katero ne vodi nobena steza. Ne uvidijo, v kakšen blagoslov bi bilo deželi, če bi večini prebivalstva dali človeškega dostojanstva vredni položaj.
Vse, kar je bilo doslej storjenega: strogo ločena vozila za bele fn črne v vlakih, posebna okenca za prve in druge na poštnih uradih, strožja ločenost naselbin, itd., vse to ni prineslo nobene nešitve. Nasprotno, še povečalo je nezadovoljstvo med črnci. Krvave vstaje v Dort Elisabeth, Graham Townu in Kim-oerleyu 1. 1952 so bile jasen odgovor na
apartheid.
Radi bi spravili črnce na kako njihovo mstno ozemlje, kjer naj bi živeli po ®yojih starih plemenskih navadah in o-mcajih. Črnci bi to z veseljem sprejeli toda kje najti deželo za to? Kljub Razsežnosti Unije je huda stiska za zemljo. Nekdanje farme, ki so bile tako ob-sežne, da sosed ni mogel videti dima Rja sosedni farmi, so z delitvijo med de-mce postale tako majhne, da se morejo na njih s težavo svojemu stanu primerno preživljati bele družine. Odtod so pri-s ' „poor whites“ — ubožni belci.
. Da bi milijone domačinov izropali in 'J'.b kratko malo pognali čez mejo, to je . ‘m doslej možno le v Sovjetski Rusiji ln njenih satelitskih državah. Ali naj morda črnce poženejo k Bušmanom v Pustinjo Kalahari? Tisto uro, ko bi črn-
ci zapustili deželo, bi v njej obstal ves promet in delo. Celo zlati rudniki bi postali nerentabilni. In črna služkinja ne bi mogla živeti zunaj dežele, istočasno pa svoji beli gospodi prinašati zajtrka na posteljo!
Skoraj nikjer drugod se toliko ne ponašajo z zapadno kulturo in nikjer toliko ne govore, da jo je treba ohraniti, kot tukaj — obenem pa točijo krokodilje solze za razpadom plemenskih pogla-varstev in običajev. Nekdanja plemenska družbena ureditev je v Južni Afriki domala izginila. Za njen obstoj je bilo treba gotovih predpogojev in razmer; ko pa so se te vsled zunanjih vzrokov spremenile, se je tudi ta družbena ureditev črnih plemen zrušila. Danes stotisočem črncev po mestih in na deželi postavljati nove poglavarje, bi se reklo isto, kot francoskim komunistom vsiliti kakega cesarja.
Isto velja za plemenske običaje. Zdaj, ko so črnci že okusili ugodnost in udobnost zahodne civilizacije, bi pač ne imeli več smisla za svoje stare običaje. Mar-sikak bistveni običaj črncev je v današnjih razmerah postal kratko in malo nemogoč. Kako naj bi n. pr. črni delavec v mestu, pa tudi na deželi, zmogel „lo-bola“ — kupnino za nevesto, ki je bistveni pogoj za ustanovitev črnske družine (po starem plemenskem običaju). Dnevni zaslužek mu komaj zadostuje za življenje. Kako naj bi torej ženin dal nevestinemu očetu gotovo število govedi ali drobnice, ki bi jo moral za to kupiti? Tudi črna gospodinja po izkušnji ve, da so izdelki moderne industrije boljši im, večkrat cenejši kot izdelki njenih plemenskih sovrstnikov. Volneno ogrinjalo bolj greje njen hrbet in je bolj udobno kot goveja koža. čemu torej pehati te ljudi za stoletja nazaj iz kulture, iz katere so zrasli?
Če govorimo o krščanstvu v Južni Afriki, moramo vedeti, da tu ni kake državne cerkve v pravem pomenu besede,
kot v drugih deželah. Krščansko občestvo je tu še bolj razcepljeno kot v Ameriki. Po časopisu „Sunday Express“ povzemamo, da je bilo 1. 1949 v Južni Afriki 993 ver in verskih ločin, ki so bile uradno vpisane in priznane. „Out Look“ je 1. 1953 poročal, da jih je vseh najmanj 1200, od katerih jih mnogo nima drugega skupnega s krščanstvom kot golo ime.
Po številu vernikov prednjači nizozemska reformirana cerkev, ki pa se deli v tri ločine. Ta cerkev je glavno oporišče apatheida ter se pri tem naslanja na sv. pismo. Kakor je Bog pripeljal izraelsko ljudstvo v obljubljeno deželo, pravi, tako je pripeljal tudi Bure v Južno Afriko. Pavel Krüger, priletni predsednik Transvaala, je rekel na neki skupščini , Rad bi vam povedal, kaj čuti moje srce. ob pričetku burske vojske, 2. okt. 1899:
Dobro veste, kako je Bog pripeljal naš narod v to deželo in nas čudežno ohranil. Zato bi morali reči: ‘Gospod, če bi se zgodilo, da bi morali zavoljo sovražne sile prostovoljno zapustiti to deželo, ki si nam jo podelil ti — ne mi sami sebi — ne bomo več verovali vate.’“ — Zato se smatrajo Buri za ,,izvoljeni narod“ Južne Afrike, dočim smatrajo črnce — po Genesi 1, 25 — za Kajnove potomce, ki jim je usojeno večno prekletstvo. Nauk o enakosti vseh ljudi, ki ga uči katoliška Cerkev, je v njihovih očeh bogokletje. Koliko vplivajo pridigarji na državno politiko, javnosti ni znano. Dr. Malan je bil v prejšnjih letih pridigar. Kot domačin in dolgoletni učenik svetega pisma je zapisal: „Pridigarju je njegova politika vera in vera politika. Je kot Mojzes v svoji občini, ki po svoji sprevidnosti prejema politična razodetja
Škofovsko posvečenje prvega zulujskega škofa, msgr. Dlaminija, leta 1954
od Boga. Prižnica je njegova politična podlaga.“ Od te strani črnci pač ne morejo pričakovati kaj dobrega, kajti: »Bog Burov je, milo rečeno, zelo strog, mogočen, izključljiv in ponosen. Katoličanov ne mara in tudi Judov ne. Sovraži komuniste. Svoje obličje odteguje vsem, razen belim ali skoraj belim.“ Kakšna zmešanost pojmov!
Druge protestantske ločine na splošno odklanjajo apartheid, čeprav njihovi zastopniki često zelo previdno nastopajo m se ne lotijo jedra tega vprašanja. Ne žele pretesnega sodelovanja s katoličani. Edino ameriški kailvinci nizozemskega Porekla so se jasno izjavili proti: „144. zasedanje naše sinode pošilja svoje srč-Pe pozdrave nizozemski reformirani cerkvi. z žalostjo pa smo zvedeli, kakšna Je vaša politika z ozirom na apartheid, čeprav ne razumemo dobro vaših problemov, ki vam jih prinaša položaj v vaši deželi, vendar kot vaši bratje nizozemskega porekla ne odobravamo vaših nazorov o bratih črnih plemen. Obžalujemo, da nas loči to temeljno načelo m upamo, da boste našli zanj rešitev Y krščanskem smislu.“ Karel Barth pa Je nazval stališče nizozemske reformira-Pe cerkve v Južni Afriki kot „Nazi-Teo-logie“.
Anglikanska cerkev v Južni Afriki, imenovana „provincijska cerkev“, se je °b priliki postavila zoper apartheid, ne da bi dosegla kak viden uspeh. Anglikanska cerkev v Južni Afriki je ponovno tragično odpovedala. Njeni priznani v°dje so v boju zoper socialne in gospodarske krivice razočarali. Kako naj j'h podpiramo in z njimi mirno gledamo krivice, grozodejstva in tlačenje naših soljudi, ki so ustvarjeni po božji podobi, 'p ne storimo nišesar, da bi preprečili skrunitev človeškega dostojanstva. Ali moremo reči, da je dovolj, če prepusti-m° to vprašanje cerkvi v Južni Afriki?“
Razcepljenost južnoafriškega prote-stantizma v rasnem vprašanju se je Pajbolj pokazala na zborovanju novembra 1953 v Pretoriji. Burska „Neder-duitse Gereformeerde Kerk“ je ostale Protestantske občine povabila na razgo-
Škof Bonaventura Dlamini po posvečenju
vor o krščanskih načelih glede na rasno vprašanje. Brez uspeha! Naziranja so se razdelila v tri skupine: „Apartheid ustreza sv. pismu“, „Apartheid ni noben biblijski ideal, toda z ozirom ma o-koliščine nujen“, „apartheid ni v skladu s sv. pismom“. — Kaj naj si le južnoafriški črnci — kristjani in nekristjani — mislijo o teh nasprotnih si nazorih — da izvirajo vsi iz božje besede sv. pisma?! Kolikšna zmešnjava! Mimogrede naj še omenimo, da je ena izmed 'ločin prej imenovane reformirane cerkve za to zborovanje pripravila spomenico, ki proglaša rimske katoličane in nevernike „kot nezaželene v Južni Afriki zaradi podtainega delovanja komunizma in zaradi prodiranja rimsko katoliške Cerkve med črnce“. Krasno! In ta izbruh netolerantnosti prihaja baš iz ločine reform. cerkve, ki velja kot „liberalna“!
Katoliška Cerkev ne pozna nobene razlike med rasami. Na tem stališču tudi trdno vztrajajo katoliški misijonarji.
Sicer so v raznih večjih krajih posebne cerkve za črnce. Toda razloga za to
Deklice z misijona Pella v Južni Afriki, kjer deluje s. Pogorelc.
ni iskati v ločitvi ras, temveč v zunanjih okoliščinah. Te cerkve so po večini zelo oddaljene od mestnih cerkva za belo prebivalstvo, šola za črnce sredi mesta bi bila nezaželena — cerkev in šola pa spadata skupaj. V mnogih misijonih uporabljajo šole tudi za božjo službo. V poštev prihaja še jezikovno vprašanje. Prav tako .marsikateri belci ne žele biti skupno s črnci pri službi božji. A to njihovo stališče ni nujno zvezano z rasno teorijo. Po večini odločajo tu zunanje okoliščine, ki so marsikdaj jačje, nego dobra volja. Vrh tega je v svobodni državi Oranje skupna služ ba božja za bele in črne policijsko prepovedana in je že marsikak misijonar za zavestno ali nezavestno kršitev te prepovedi moral plačati denarno kazen.
Število belih katoličanov — okr. sto tisoč — je premajhno, da bi moglo v javnosti izvajati kak vpliv — črni pa itak nimajo besede. Med 150 poslanci ni niti enega katoličana; edino v senatu, ki zastopa želje barvastih ras, sta dva.
Katoliško misijonsko osebje in njegovi cerkveni predstojniki so bili — in so še
danes — večinoma tujci, ki pač ne morejo dosti vplivati "na rasno vprašanje. Edino tam rojeni katoličani in duhovniki moi'ejo svobodnejše nastopati. J. Whelan OMI, škof v Johannesburgu, in D. A. Hurley OMI, nadškof v Durbanu, sta močna zagovornika črnega ljudstva. Končno so se vsi škofje in nadškofje v deželi postavili na enotno stališče do rasnega vprašanja.
V skupni okrožnici iz meseca junija 1952, ki vsebuje odločna načela in živ-vljenjska navodila, podajajo smernice za rešitev rasnega vprašanja. Vsako preziranje med rasami najstrožje obsojajo. Za rešitev rasnega vprašanja pripoi'o-čajo sestavo modrega načrta, ki se naj izvede z ljubeznijo in pravičnostjo.
Naj so ti nasveti mišljeni še tako dobro, bodo le težko kaj vplivali na odločitev vlade, ki ima vso oblast v rokah in stoji za njo burski narod. Vendar to katoliške Cerkve ne bo oviralo, da ne bi odločno nadaljevala svoje poti. Imenovanje Zulu duhovnika za prvega črnega škofa Južnoafriške Unije je najboljši odgovor Cei’kve na to rasno vprašanje.
Z BENGALSKIH POLJAN
Tako se glasi naslov razmnoženega misijonskega poročila, ki ga o. STANKO P0-T>ERŽAJ S.J. piše, riše in tiska v svojem misijonu Khari v Bengaliji in ki ga Pošilja prijateljem po svetu in ki ga tudi ,,Katoliški misijoni“ navadno skoraj v celoti ponatisnejo. To poročilo je o. Poderžaj zaključil 25. maja 1955.
NOV SAMOSTAN
Letos smo se v Khari ju lotili zidanja novega samostana. 23 let so naše domače bengalske misijonarke Hčere svete Ane živele in delale v koci iz gline, s pločevino kriti. One nam vzgajajo dekleta. Poučujejo katehumene in zaročen-ce. Skrbijo za vdove in sirote. Vzgajajo notranje učenke. Obiskujejo bolnike. Skrbijo za cerkev. Imajo v oskrbi pranje, vso kuho, tudi za moške. Vodijo skupno molitev in petje... Ali ni prav, da jim omogočimo uspešnejše delovanje? Jim nudimo vsaj toliko udobnosti, da se bodo poleg redovnih dolžnosti mogle nemoteno posvečati misijonskim dolžnostim? Neznosna vročina v zatohli kajži,
curljava streha v večmesečnih monsunskih nalivih, mrčes in gadja zalega, popolna odsotnost vsake zložnosti pač ne pospešuje dela, tudi misijonskega ne! Včasih si mislimo: O, za misijonarje je vse dobro! Saj znajo potrpeti! Znajo se znajti v vseh okoliščinah! Ne bodo tožili!... To je res in pravilno gledanje od strani misijonarja samega, za tiste — tudi v misijonu samem — ki morajo misijonarjem skrbeti za možnost delovanja, pa ni! Zelo bi bili mi krivi malomarnosti in še drugih pregreh, če bi ne skušali teh nedostatkov čimprej odstraniti. Tisti misijonski prijatelji, ki misijonsko delo pravilno pojmujejo, nam bodo pri tem radi in darežljivo pomagali.
p
IN NOVE ŠOLE
Postavljamo pa tudi temelje dvema novima 'šolama^ za moško in žensko mladino posebej. Misijonska postaja počasi dobiva dokončno obliko. V sredi nekako dominira nova cerkev Vnebovhoda Gospodovega. Proti zapadu se kot v ličnem gaju skriva moderno zidana misijonska postaja. Sorazmerno enako daleč od cerkve proti vzhodu stoji novi samostan. Kakšnih 70 metrov proti jugu, v enaki razdalji od vaške poti v cerkev, dekliško proti vzhodu, deško proti zapadu, zidamo temelje obeh šdl.
Že slišim nekatere ugovarjati, češ: Seveda je vse to potrebno, pa zakaj naj bi prispevali mi? Saj je tudi pri nas dosti potreb, nedostatnih samostanov, nedograjenih šol. Postavili smo jim cerkev, drugo naj si počasi sami postavljajo. ..
Počasi! Naš načrt je: dati Indiji Kristusa, Cerkev, zveličanje. S tem, da smo omogočili že spreobrnjenim vernikom — ki so kot kaplja v morju poganstva — da v primernem okolju v novi cerkvi opravljajo svoje verske dolžnosti, se pač še nismo dotaknili vprašanja spreobrni, tve poganskega ,,morja“... In vendar je to naš glavni namen in bistveni del misijonskega načrta. Poleg zgleda, požrtvovalnega karitativnega dela, podprtega z molitvijo in samopremagovanjem, so šole glavna žarišča krščanske omike, plodišče spreobrnjenj, trošenje semena ter oplajanje sadik — bodočih kristjanov. Zato poneTtod misijonarji pozidajo šole prej kot cerkve. V Khariju tega ni kazalo storiti, vendar je pa že zadnji čas, da misijonu damo take temelje, da ga ne bodo mogle nobene vihre od katerekoli strani razmajati. Treba je zasidrati vero v srcih naših spreobrnjencev, treba pa je tudi sejati zrna resnice tam, kjer je upanje, da bo vzklila. Šole so skoraj edino sredstvo za to. Hočete, da bo misijonar zbral okrog sebe trop ka-tehumenov? Pozidajte mu šolo, vzgojil si jih bo! Hočete, da počasi napolni cerkev? Dajte mu sredstev, da vzgoji fante in dekleta v šo'ah in cerkve bodo kma-
lu premajhne! Hočete, da stari katoličani vztrajajo in novi dobijo moči, da zrastejo kot razumni, goreči verniki? Brez šol se tega dbla opravljati ne da!
Kako malo razumevanja je za to pripravljalno misijonsko delo celo med katoliško elito, pove pismo, ki ga je pred kratkim neki naš misijonar prejel iz inozemstva. Šolo T)oste zidali? Ali ste za to šli v misijon? Niste šli oznanjevat evangelija? Uboga zmešana glava drugače visoko postavljenega ih gorečega božjega delavca! Seved|a, če bi imeli vsega v izobilju, če bi imeli trope s sredstvi oboroženih laikov, ki bi vodili vse materialne zadeve, bi bil skoraj greh, če bi se misijonarji - duhovniki pečali s takimi posli. Če bi imeli katoliških bratov in sester, pa učiteljev in učiteljic, da odpirajo in vodijo šole, bi bilo nespametno, da se misijonar sam bavi s tem in tako zapravlja čas in sredstva, tako potrebna za neposredno duhovno misijonsko udejstvovanje. A kje so ti laiki? Kje tisti bratje in sestre? Kje sredstva? Kje voditelji in delavci? Misijonar je sam za vse. Žetev je ogromna, a delavcev malo. In kje ste še videli žetev, ki bi sama obrodila? Kje ni treba orati, sejati, okopavati, žeti, pospravljati? S' čim? Z golimi rokami? Kam pospraviti? Pustiti, da na polju segnije? Kmetje se dostikrat upravičeno smejejo meščanskim škricem, ki včasih tako slabo pojmujejo potrebe pridelovalca. Misijonar je božji pridelovalec duš! Ljudje božji, kakor kmet rabi kmetijsko orodje, rov-nico, plug, brano, konje, vozove — a’i pa traktor — rabi kozolec, skedenj in kaščo, tako misijonar rabi poleg cerkve in zakristije še marsikaj, pa naj se temu pravi misijonski kozolec, skeden!> kašča, ali pa — šola! Šo’a mu je vse tisto in še več!
Misijon sloni na šolah, uspeva po šolah, žanje trajne uspehe edinole, kjer je šolsko vprašanje zadovoljivo urejeno-Pred leti smo imeli izvrstne uspehe na misijonski postaji Raghabpur. Postavili smo tam prvovrstno deško šolo in uredili tudi dekliško. Tuji opazovalci so —
Krščanska družina pred svojo kočo v misijonu o. Poderžaja. Lepo število otrok vzbuja lepe upe na krščansko bodočnost tega misijona
Osloma zmotno — takrat v inozemstvu Pisali: „Raghabpur cvete, ker je tam rešep_o šolsko vprošonje!“ — Misijon z dobrimi šolami je nujno cvetoč. Misijon brez tega temelja je majav in nima bodočnosti.
Indijo Kristusu! Bengalija mora postati božja! Mora se pridružiti skrivnostnemu Telesu Kristusovemu! A brez krščanskega šolstva bomo zidali na pesek. šolstva pa ne bo, če ne bo šol, pra-
vih pravcatih, dobro zidanih in dobro opremljenih, ki stanejo cvenka. Zato pa krepko pritisnimo in kakor smo dali KharTju svetlo, prostorno, lepo in ceneno cerkveno poslopje, tako zdaj to delo razširimo in misijonarjem omogočimo, da zaorjejo na globoko, vržejo seme in zemljo namakajo v dolgih letih pouka v pristno katoliškem okolju. Božji Učenik sam Vam bo za tako razumno misijonsko pomoč zelo, zelo hvaležen. Misijonar
pa si bo globoko oddahnil in ne bo „špa-ra'l“ s prisrčnim Bog plačaj!
STROŠKI, STROŠKI!
Za deško in dekliško šolo nujno prosimo prispevkov. Veljalo nas bo:
Vsaka opeka 214 centa; 10 opek 25 centov; 100 opek 2.50 dol.; 100 opek 25 dol. Vsak kvadratni čevelj (dovršene stavbe) 2.50 dol.; vsak kv. meter 22.50 dol. Streha (kv. čev.) 0.50 dol.; 10 kv. čev. 5.00 dol. — Učiteljska soba (2), po 250 dol.; prostor za enega učenca, po 12 dol.; en cel razred, po 500 dol. — Vrata (14) po 20 dol.; okna, večja (10) po 25 dol, manjša (40) po 16 dol; table (14) po 10 doT — Mize: 2 po 25, 2 po 15 in 14 po 8 dol. Klopi, množne za po 5 sedežev vsaka (50) 5 dol.; prostor za enega učenca 1 dolar. Stoli (32), vsak 4 dol. (Opremo bomo nabavili šele, ko bodo šole dozidane. Če bodo sredstva dopuščala, bomo les prej kupili.)
Misijonar Vam želi v tem prednjačiti. Sredstev za ta dela ni na razpölago nobenih. Računi že dokončanih del pa kažejo sledeče:
Nova cerkev — še nekaj čez 500 dol. primankljaja; zvonovi — okrog 250 dol. primiankljaja; novi samostan — približno 2500 dol. primankljaja; temelji obeh novih šol -— bika smo kar za roge zagrabili — nas rinejo že v prvi tisoč dolarjev dolga.
POMAGAJTE
Izberite si katero zgoraj omenjenih postavk :
—	v zahvalo za šolanje, ki Vam je bilo v mladosti omogočeno;
—	ali v priprošnjo za šolanje Vaših otrok, sorodnikov;
—	v zadoščenje za preganjanje katoliškega šolstva v mnogih deželah;
—	kot Vaš osebni doprinos k zgradnji misijonske miselnosti v zaledju;
—	kot Vašo osebno dejansko žrtev k zidanju Kristusove Cerkve kot znanilke resnice in vsake resnične omike.
Izbere je dovolj za vsak žep. Par centov vsak lahko zmore.
Tisti, ki ste petični, nikar preveč ne računajte. Drugim bi svetoval, da si odtrgajo tudi od potrebnega, kar bo povečalo žrtveno vrednost doprinosa. Misijonskih prispevkov ne smemo gledati samo z računskega vidika, toliko dolarjev. toliko centov. Vrednost Tvojega dolarja, Tvojega centa more pravilno oceniti le Bog, ki ve, kaj je v obliki žrtve združeno z njim.
LEP ZGLED POGANA
Prednjači nam vsem bengalski inženir - pogan. Ta je načrte za novi šoli, upoštevajoč zahteve tuka7šnjega podnebja in misijonarjevega žepa, naredil zastonj, za ,,božji Ion“. Že prej nam je bil izgotovil in nekatere po večkrat popravil, da bi bili čim boljši, načrte za cerkev, postajo in samostan. Priporočam Vam dobrega moža — ki kot inženir dela za eno največjih gradbenih podjetij v Kalkuti in ima tudi svoje gradbeno podjetje — in pa njegovo družino v molitev. Ko sem zadnjič prosil za račun, me je presenetil z odgovorom: „Sram me je, da želite od mene račun. Dovolite mi, da tudi jaz kaj naredim za Boga.“ In to Vam je — pogan!
ZANIMIVOSTI
„Znamenje, povzdignjeno med narodi“ — Imeli smo javni shod v sosednem trgu. Navzočih je bilo več tisoč mož. Za predsednika je naeb (t. j. glavni računski uradnik največjega vladnega posestva v okolici) predlagal in izglasoval misijonarja, ki „tam zunaj na polju zida nebesa“! Priznati je treba, da se po-g^aryski sosedje za naše podvige zelo zanimajo in nas pridno obiskujejo. Prihajajo posamezno in v gručah. Zanima jih vse, zlasti oltar, križev pot in slike. Nekdo je o božiču — sam pogan — poganskemu tovarišu z zanimanjem kazal napis na krstnem kamnu: „Kdor bo vC" roval in bo krščen, bo zveličan“ (Mr 16, 16). Tudi novi križ na pokopališču (starega smo vzidali v cerkveno pročelje) noč in dan mimoidočim oznanja: „Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor v me
Takole pa v Indiji orjejo...
Vei'uje, bo žive’., tudi če umrje“ (Jan n, 25).
Včasih se vname tudi pogovor. — In-teligent mi je tožil: „Father, mi smo Pomi hudobije. Lažemo, goljufamo, kra-c°ttio. Ničvredni smo. Dajte še nam ti-sto, kar vas odlikuje, da bomo taki, kot st® vi.“ Nasmejem se mu: ,,Veste kaj?
1 bi radi samo sadove z drevesa obi-^ali, drevesa samega se branite. Brez revesa pa ni sadov.“ Umolknil je. Je e Predobro razumel, na kaj namigavam.
Pogovarjam se si bengalskim časnikarjem. — Izobražen mož. Opazim isto odkrito občudovanje, kot ga najdete pri večini izobražencev, ki jih ni zmaličil pretiran ponos. Da ne bova 'lovila slepih miši, ga vprašam: „Povejte mi vendar, kako pojmujete hindujsko mitologijo (ha. jeslovje) ? Kot bajke ali kot zgodovino? Vam so vendar premnoge zgodbe temelj verskega življenja.“ Imel sem ga v precepu. Mencaje odgovori: ,.To je neke vrste zgodovina.“ Pojasnim mu (kar je
tudi sam dobro vedel), da je bajka bajka, zgodovina pa zgodovina. Navdušeno je pritrdil. A hindujske zgodbe so mu še danes neke vrste zgodovina.
HOČETE NA SPREHOD?
Le kar z menoj! Zavihajte si hlače, pa palico v roko, v drugo pa dežnik in mu-rija (pražen riž) v bisago...
Kot po ajdovih žgancih. Tudi po odcepitvi južnega dela Kharija v samostojen bodipurski misijon mora kharijski imisi-jonar po en teden na mesec na pot, da zadovolji duhovnim potrebam po okrožju raztresenih ovčic. V suhi dobi že še gre, saj imamo .,cajkalj“, kot naši otroci kolesu pravijo. Ampak ko je povsod dovolj moče, ko lije od zgoraj in skoraj nič manj izpod kože v potokih znoj... ?
Oni dan sem se spet odpravil na pot. Dve uri v dežju. Ko pridem do reke, sem zablaten od podplatov do temena. V čolnu so mi ponudili mokro desko. Da je r.e umažem, sem moral čevlje sezuti in jih tudi do čistega oprati. Prijetno me je iznenadilo, da se niti veslači, niti drugi popotniki niso protiviii, ko sem odprl dežnik. Včasih se. Je pač prostora malo, dežnik je potem koristen le lastniku, drugim pa v napotje.
Iz čolna stopim na nasip. Dež je bil blato dobro razmočil. Z nasipa voda seveda hitro odteče, a po zmehčani zemlji gre kot bi po zabeljenih žgancih hodil. Zabeljeni ajdovi žganci so dobri za usta in želodec, da HI pa hodili po njih, je pridržano indijskim misijonarjem. Nekaj časa sem se s težavo prerival med trnjevimi akacijami. Kar naprej imi je spodrsavalo. Lovil sem ravnotežje s palico v eni roki, z drugo sem reševal dežnik pred trnjem.
Sledovi človeške minljivosti vso pot... Če je kje kaj trave, ne moreš stopiti nanjo. Bengalec se bos v travo ne bo zlepa prestopil. Nekoč sem kolesaril po stezi komaj za ped široki. Dva možaka, bosa seveda, se nista hotela umakniti na travo, takoj za njima je zijal ribnik. Kako da nisem zavozil v vodo, mi je še da-
nes uganka. — Drugič sem se peljal po vaški stezi. Prepozno sem opazil, da je pot presekana. Na eni strani vozna pot, na drugi ribnik. Odskočim z kolesa — naravnost v ribnik. Oj, sramota! Ženske so me izvlekle iz vode in še bicikelj povrhu !
Tisti dan (o katerem sem začel pisati) je bilo skoraj tri popoldne, ko sem prišel do cerkvice. Komaj sem še hodil kakor kakšen nadušljiv starec.
A ko je pripeljal stari Prano 27 duš močno novo čredo z 8 otroki za dobro mero povrhu, sta notranje veselje in tolažba hitro prepodile telesno utrujenost. Drugi dan sem bil spet ves kot prerojen. Toda razen Franove družine, ki je bogata, so bili vaščani obupani, bledi in sestradani. V vaši Džota, kamor pelje pot po zmehčanih rečnih nasipih cele dve uri, se je zgodba ponovila. V neki drugi vasi je žena pripeljala moža nazaj v Cerkev.
Takih je nebeško kraljestvo. V zadnji vasi so se vaščani zvečer nekaj posvetovali. Potem so zaprosili: Nam boste zjutraj zgodaj maševali? Če zamudimo poljsko delo, izgubimo dnevnico in bo jutri post za vse. — „Seveda, kadar hočete, od ene ponoči!“ Maševal sem in jih obhajal ob treh zjutraj in so brez izjeme vsi prišli!
Cezar z debelo palico ali — pohan petelin ... ? Kaj vse človeku ne pride na misel, ko mehanično poriva noge naprej in naprej... Ko sem se zadnji dan „sprehoda“ vračal, mi je z ozkega nasipa spodrsnilo in sem se zviškoma zvrnil na hrbet naravnost v vodo. Katehist me je kot kakšnega konja hotel polivati, da odstrani nesnago. Ker sem bil že dosti moker, sem se dobromislečemu možu zahvalil za prijaznost. Na poti se je voda počasi odtekla, nekaj otrok je sicer vpilo za menoj, odrasli so stezali vratove in se mi od zadaj v pest smejali, jaz sem pa s svojo palico kot kakšen Cezar, ki se zmagovit vrača iz galske vojne, p° novi cesti prikorakal nazaj v misijon-Vsaj pri srcu ml je bilo tako, kajti na zunaj — sonce me je tudi nekaj pripeklo
■Že:::<e iz Andhra (Juž., Indija), kjer so bili komunisti pri zadnjih volitvah \popol-noma poraženi. Hite na trg s pridelki in tekmujejo, katera bo prej dospela ju bolje prodala. — Morda bo pa Bog le prizanesel Indiji z rdečo šibo? Msgr. F. Sheen je nekje zapisal: Če Indija postane krščanska, bo ves svet priča prerojenja, kakor ga Cerkev že od 6. stol. ni doživela. (Zapisal na sliko o. Jože Cukale S.J.)
in od zadaj sem moraz izgledati pač kot ■— napol , pohan“ petelin!
PORTUGALCI V INDIJI
Ves svet ve, da se Indijci zdaj krega-nio s Portugalci. Vzrok razpona je košček zemlje. Morda bo dobro, če malo pobrskamo v preteklost. Ko sem prebiral naj-novejši življenjepis sv. Frančiška Ksa-Verija (Brodrick, St. Fr. X., Burns Oa-^os, 1952), sem se zamislil. Kolikokrat Ze sem se spraševal, zakaj neki misijonsko delo v Indiji tako počasi napreduje? Odgovor ni lahek. Razlogov je več. Zelo tehten pa — če ne izmed najtehtnejših — je: slab zgled Tcrščanskih kolonistov in njih upraviteljev, njih dvojna »krščanska“ morala. Portugalski zgo-
dovinar Joao de Barros je n. pr. zapisal, da je sicer res, da so (indijski) muslimani in pogani razumna bitja in kot taka možni bodoči kristjani, toda ker za spreobrnitev ne kažejo nobenega zanimanja, „mi kristjani nimamo do njih nobene obveznosti“. — Portugalski kraljevi namestnik Albuquerque, s katerim se je bil sv. Frančišek Ksaverij pripeljal v Indijo, je imel na podkraljevskem prestolu prednika, ki je trgal vojne u-jetnike - drugoverce na kose in je te krvave izstrelke ud za udom s topovskimi kroglami izstreljeval na indijske u-trdbe! Brodrick imenuje staro Goo — pobeljen grob! Portugalci so Indijce ta-korekoč sovražili. Na zapadni obali Indije so sicer moč muslimanov zlomili.
Odlikovali so se kot neprekosljivi vojščaki in pomorščaki, zraven pa so med nezaslišanimi izdajstvi uničevali vsako sled zanimanja za krščanstvo v dušah nekristjanov. — Se je potem čuditi, če n. pr. v Bandelu, kjer stoji večstoletna romarska Marijina cerkev v srcu Bengalije (1954 smo šli Kharijci tja na romanje, 107 nas je bilo, tja in nazaj 152 milj) na desetine milj naokrog ni niti ene krščanske hiše, čeprav so pri tisti cerkvi portugalski misijonarji delovali še od 16. stoletja pa skoraj do danes (odstranjeni so bili, ko je bil pred nekaj leti odpravljen tudi tam padroado, t. j. zaščita in oblast portugalske vlade tudi v cerkveni upravi). Človeku se srce para od žalosti in sramote... — Nekaj tednov po tistem romanju sem nekaj listal po bengalskem dnevniku, ki je drugače vedno smeren. Notri sem naletel na članek, v katerem je bila omenjena tudi zgoraj navedena Marijina romarska pot v Bandelu. Prezir, ki je vel iz vrst, je pokazal, da še po več sto letih Bengalec ne more pozabiti nasilja, škandalov in prav satanske pokvarjenosti velikega dela svoječasnih krščanskih naseljencev in njih dvojne morale... Sv. Tomaž je prižgal luč vere v Indiji. Sv. Frančišek Ksaverij jo je nanovo razplamtel. Dušili in gasili in skoraj da pogasili so jo zločinski sebičneži, ki so pod plaščem vere iskali pohote, dobička in svetne oblasti. Ker na splošno v Indiji ne prebivajo divjaki, temveč mnogi narodi, ki se upravičeno ponašajo s tisočletno kulturo, bo preteklo še mnogo let, treba bo še neznanskih naporov, da premagamo ovire, ki so jih razpletli pred durmT srca Indije predvsem portugalski krščeni puslolovci...
POGANSKI PRAZNIKI
Poganskim praznikom pri nas ni ne konca ne kraja. Saj kako pa tudi — ob 330 milijonih bogov. Opažamo pa, da so hinduji začeli menjavati nekatere prastare navade.
V starih templjih n. pr. ni nič prostora za častilce. Novim spredaj prizi-
davajo pokrite „ladje“. Vpliv krščanstva?
Maliki so imeli prej trd, odbijajoč, če ne celo okruten izraz. V* časopisu sem bral tožbo, da ljudje umetnikom prinašajo fotografije lepih sorodnic in lepotic — tudi živečih filmskih igralk, z zahtevo, naj lik boginje nosi obraz teh lepotic ...
Bengalsko časopisje je tudi polno pritožb, da prazniki bolj in bolj izgubljajo svoj verski značaj in se spreminjajo v veselice, kjer prevladujejo godba, ples, igre. Družabne prireditve rinejo v o-spredje, duhovni značaj praznikov stopa v ozadje... Seveda, že stoletja njih verski pouk, zlasti med neukim ljudstvom, sloni v veliki meri na javnih predstavah verskega značaja. Te vedno trajajo po cele noči. So gotovi časi leta, ko vaščani — tudi ženske, ki jemljejo s seboj preproge za vso družino — hodijo vsako noč v drugo vas na te verske predstave, potem pa po cele dneve prespijo ali pa se kot sence vlačijo po najnujnejših opravkih. To je prava rakasta rana tiengalskega podeželja. Žalibog tudi mnogi katoličani podlegajo tej skušnjavi. Seveda so dandanes v tem oziru že bolje poučeni, a so večinoma še moralno preslabi, da bi. se popolnoma odtrgali od poganskih navad. Ne smemo jih preostro soditi, saj drugega razvedrila na vasi ni. Da bi jih opravičevali, o tem pa tudi ne more biti govora. —• Te javne igre (vstopnine ni) predstavljajo zelo izvežbani in včasih poklicni igralci, tu se neredko sliši krasno petje v domačem jeziku, izvajajo se stoletni plesi... A pogani sami priznavajo, da z njimi med narodom vzdržujejo versko zavest. Kar je nam nedeljska pridiga, to je hindujem poslušanje takih iger iz njih bajeslovja. Lahko si torej mislite, kako težko je misijonarju prepovedati udeležbo, ki je na eni strani dozdevno tako upravičena, na drugi pa satansko pogubna... Problem!
Zato pa prosimo: molite za nas, ki moramo dosti takih in podobnih, pa še trših orehov treti.
Kdaj bo Kristus vladal v Nepalu?
Brat Janez Udovč S.J., Indija
Precej let je že miniloj odkar smo med mesečnimi misijonskimi molitvenimi nameni brali: .,Da bi se Nepal in Tibet pdprla Kristusovemu evangeliju“. Bog ima svoje načrte, po nam neumljivih potih jih uresničuje. Zdi se, da je vsaj v eni od omenjenih dežel do neke mere molitev s tistim mesečnim namenom u-slišana.
V Nepalu misijonarji sicer še ne pritegujejo javno, vendar pa imajo v prestolnem mestu Katmandu jezuiti že 2 katoliške višje šole za dečke, sestre Lo-l'entinke pa dekliški zavod. To je zdaj Uekakšen sadovnjak za bodoči razcvet krščanstva v tej deželi. Zelo tolažilno je tudi dejstvo, da so narodni voditelji in vladar sam krščanstvu naklonjeni. Dokaz za to je mladina nepalske višje družbe, ki večinoma študira po naših kolegijih in višjih šolah tu v Indiji. Nekate-ri od teh dijakov so prišli že pred voj-n°; po vojni pa se njih število bolj in kol j veča. Zadnji dve leti študirata v Uašem kolegiju v Indiji nepalski prestolonaslednik in njegov mlajši brat. Pri mrentinskih sestrah pa je še tretji mlajši princ v otroškem vrtcu; ko bo odra-stel, ga bodo poslali v naš kolegij. V Sestrskem zavodu so tudi tri princese, drugih sinov visokega nepalskega plemstva je tu pri nas čez 20 v višji šoli, ka-mh 12 pa že na univerzitetnih zavodih, kla splošno lahko opazimo danes velikanski preokret v tej do leta 1945 skoraj Nepristopni deželi, kjer so vladali čisto despotsko do skrajnih mej nazadnja-stva. Mislimo si, da so suženjstvo odpravili šele pred petdesetimi leti. V tem je tudi razlog, da so ljudje v indijskih himalajskih čajnih nasadih skoraj sami po-uegli Nepalci, ki so tja prišli, da bi se ^ognili suženjstvu. Tudi v Sikimu je skoraj 50% Nepalcev; prejšnja angle-:sko-indijska vlada je imela kakih šest Polkov, ki so bili sestavljeni izključno iz ■Nepalcev,
Velikanski socialni preobrat v Aziji je ugodno, pa tudi neugodno nujno vplival tudi na Nepal. Ta dežela se mora mjujno danes prilagoditi socialnim tokovom svojih obmejnih, sosednjih dežel, če noče, da bi je naprednejši narodi ne pogoltnili. Takoj po končani svetovni vojni so nepalski izobraženci organizirali prve politične stranke v deželi. U-spelo jim je, da so z njimi zrušili prejšnjo despotsko vlado. Najmočnejša, kongresna stranka, ki je po demokratskih volitvah prevzela oblast v deželi, je takoj začela z reformami. Seveda so tudi
tu kot povsod sitnarili komunisti, ki so uprizorili nekaj manjših revolucij z rdečo kitajsko pomočjo. V krizi, ki je nastala, je morala vlada prositi Indijo za pomoč: kralj je takrat s prestolonaslednikom pobegnil v Delhi in se je vrnil šele, ko so se razmere spet uredile. Opozicijske stranke pa so med kraljevo odsotnostjo vladarja odstavile in proglasile za kralja štiriletnega prestolonaslednikovega sinčka, ki je vladal reci in piši: štirinajst dni. Novoizvoljeni ministrski predsednik pa je medtem odšel v Delhi in stvar tako uredil, da sta se kralj in prestolonaslednik spet lahko vrnila v domovino. Od tistih časov pa je
v deželi povsem demokratska vlada, ki vzdržuje red in mir.
V teh letih so že mnogi Nepalci sprejeli katoliško vero; celo nekaj nepalskih duhovnikov že šteje mlada Cerkev. Tolaži tudi dejstvo, da so se nekatera nepalska dekleta že odločila za redovniški stan. Pri nas v Darjeelingu je mestni župnik Nepalec; ravno v teh dneh ga je sv. oče imenoval za svojega komornika. . . Vse to so sicer majhni in skromni začetki; a sv. Cerkev že poganja tudi na nepalskih tleh svoje korenine, ki se raztezajo s hrapavih himalajskih gora, kjer se tudi mi Slovenci, čeprav skromno, vendar zanesljivo udejstvujemo.
☆ IZ mu UOVtNMJI MI5IJONMJIV *
Prav zanimivo pismo o svojem delu med zapuščeno in osirotelo japonsko mladino nam je v avgustu pisala misijonarka s. ANTONIJA CIRENIJA JUG, u-smiljenka sv. Vincencija Pavelskega, ki deluje v mestu Obayashi na Japonskem. Med drugim piše tudi tole:
Naši mali pridno molijo za svoje slovenske dobrotnike, ki so nam imnogo veselih in upanja polnih ur pripravili s svojim velikodušnim darom, katerega sem z vso hvaležnostjo prejela pred dnevi iz „Sklada za slovenske misijonarje“. Nekaj veselih uric sem tem ubogim otrokom nudila z izletom na bližnje hribe. Nekaj postaj iz Takaraauke imajo očetje pasionisti dom duhovnih vaj. Tega so nam dali na razpolago za tisti dan. Ne morete si misliti, kako vesela in srečna je bila naša otročad, ko so ves sončni dan preživeli tam na hribu v smehu in nedolžnem veselju, v teku za metulji, v plezanju po drevjiu in podobnem. Sama sem se veselila z njimi; kar pomladila sem se; nekaj družinskega je bilo med nami; kot da sem njihova mati se mi je zdelo; kakšna sreča, biti mati tolikih ubogih sirot!
Drugo, nekoliko manj številno gručo pa sem peljala k morju; to je mladina od 15 let naprej. V Maiko so naši predstojniki odprli tej mladini gostoljubna vrata svojega doma in jo tam prenočili. Naša draga sestra Župančič jim je postregla, da bi nam sv. Marta ne mogla bolje. Tej mladini sem posvetila še več pozornosti, še posebej zaradi njih res zgledne zvestobe pri pouku katekizma; zraven pa tudi, da bi jih obvarovala pred „volkovi v ovčjih oblačilih“, ki prav na mladino noč in dan preže...
V zadnjih dneh sem bila čisto zlomljena. Živahen fantiček si je pri nogometu zlomil roko; veliko neprijetnosti sem imela s to nesrečo. Pa Bog čuva nad nami in slednjič se je vse dobro iztek’o. Nekaj denarja, ki so mü ga poslali slovenski dobrotniki, sem porabila za zdravljenje luboge sirote. — Z istim denarjem, ki ste nam ga letos naklonili, pa smo v naši misijonski hiši začele tudi s šivblnim tečajem za mladenke v našem kraju; nabavile smo si vse potrebno, pa nam je še/ nekaj ostalo, da bomo lahko plačale pomožno učiteljico. Seveda pa se mi zdi vse to naše prizadevanje
^elo malenkostno v primeri z napori, ki Jih sovražniki naše vere zastavljajo za Pridobivanje mladine. Letos so si zasta-v'*l> nalogo, da bodo podvojili zbiralne 'mladinske celice v našem okrožju. Vsega poslužujejo, da bi pritegnili mladino, ^osebno jo privlačijo s petjem, z igra-Pjem in podobnim, kjer pa ne manjka RPretno prikritega strupa.
Na Japonskem v avgustu obhajajo vsako leto poseben budistični praznik, ki ^ imenujejo matsuri, to je praznova-nJe duhov umrlih. Ob tej priložnosti pripravljajo mrtvim posebna jedila, ker so Prepričani, da se duhovi umrlih vračajo. ieh jedi se seveda tudi sorodniki sami ^Peto poslužujejo, najbolj pa budistični Ponči. Pri družinski mizi tistega prosto-la> kjer je nekoč sedel zdaj že umrli prodnik, v tem mesecu nihče ne zasede. ^ maši gremo mimo pokopališča, kjer So družinski spomeniki in kjer hranijo Pope! umrlih. Pa vidimo tam vsako jutro ostanke vseh mogočih jedi, ki so jih Rv°jci zvečer prinesli umrlemu... Ena-.0 ob bližnji cesti, kjer ne manjka na 'onih papirjih skodelica riža, slaščise, sočivje, sadje in drugo, zraven pa palči-f0, da si bo mrtvi duh lahko post rege1, adar bo ponoči vstal iz svoje pepelnate zare. bfe manjka pa tudi majhnih la-'Jc. kamor sorodniki nalože vse vrste >n jih potem spuščajo v morje, ki seveda pogoltne v globine. Ampak sProdstvo je trdno prepričano, da tam v globinah umrli vse te dobrote dobi in si hjimi teši svojo lakoto v večnosti... °sebno bogati so ti običaji v spomin hmrkm po deželi. (Pozno v noč pojejo, .^rajo in plešejo krog posebnega presto-jL kjer sedi krajevni bonec. Okrog tega ona pa nore in plešejo otroci in odra-‘ *> ker so prepričani, da tako umrlim Pomagajo v nebesa. Hrupa je precej ^kozi ves avgust, zdaj v tej, zdaj spet drugi vasi. Najboljšo pač odnesejo pri em bonci, ki se na račun ljudskega pra-n°vanja prav bogato goste. Ob večerih ^av spuščajo pod zvezdnato nebo na ti-p?C{! raket, ki jih pač stanejo precejšno denarje. Ko bi rajši ta denar name-nUl ubogim!
jedi’ jih
PRIZORI IZ LETOŠNJE TELOVSKE PROCESIJE V MISIJONU S. ZUPANČIČ, V MAIKO NA JAPONSKEM. — ZGORAJ: BLAGOSLOV PRED OLTARJEM OB SESTRSKI HIŠI. — SLIKI NA STRANI 466: SKLEPNI OLTAR Z DUHOVŠČINO V OTROŠKEM ZAVETIŠČU; SPODAJ: NAJSVETEJŠE NOSIJO MIMO MISIJONSKEGA POSLOPJA. — STRAN 467: ZGORAJ —TUDI POGANSKE MATERE NAJMLAJŠIH GOJENCEV V MISIJONU SO SE UDELEŽILE PROCESIJE; SPODAJ: NA MISIJONSKEM VRTU SE JE ZBRALA SKUPINA POGANOV, KI SO SPOŠTLJIVO POČASTILI TUDI NJIHOVEGA ODREŠENIKA. — SLIKA NA ZADNJI STRANI OVITKA: NAJMLAJŠE SE PRIPRAVLJAJO K PROCESIJI; PRED NAJSVE-TEJ.ŠIM BODO TROSILE CVETJE.
Iz Yokohame, tudi na Japonske.n, se je spet oglasila misijonarka, sestra MARIJA MACNISE LUŽEVIČ, fran6iškan-ka misijonarka Marijina. Iz njenega pisma povzemamo sledeče: m
^ prvih dneh julija smo priredile v Yokohami bazar, na prostoru, ki smo ga naje’e, z namenom, da bi tam prodale ročna dela, ki so jih izdelale naše zave-tiščnice, pa da bi izkupiček tega bazarja obrnile v gradnjo novega zavetišča za naše starke, žalibog pa se nam ta stvar ni preveč obnesla. Ljudi je bilo bolj malo, posebno premožnejših skoraj nič. Zato je mati prednica odšla večino ročnih del prodat v bogatejši letoviški kraj, ka-
Sestra Anica Miklavčič, na levi, z otroki iz otroškega vrtca.
imor hodijo na počitnice premožnejši Japonci. — Novo poslopje našega zavetišča za onemogle starke, na mestu, kjer nam je pred meseci pogorela lesena stavba, hitro raste. Grajeno je pa vse s posebno cementno opeko; nobenega lesa ni zraven; tudi streha ne bo lesena, ker bo namesto strehe zdaj cementna terasa. Zatrjujejo nam, da bo poslopje pozidano že do oktobra. Tako ga mislimo s tem mesecem slovesno odpreti in preseliti vanj spet vse še preživele starke, ki so zdaj nastanjene po drugih, večinoma poganskih zavetiščih. Vse že nestrpno čakajo, da bi se spet vrnile k nam. Od časa do časa jih gredo naše sestre obiskat, pa tudi duhovnik pride k njim in jiim mašuje kar sredi poganov... Nad vse pa si želimo, da bi čimprej mogle že začeti z gradnjo nove kapele, ki jo bomo posvetili Srcu Jezusovemu.
Prav ob tem pisanju sem prejela tudi pismo, v katerem ste nas spet neizmerno razveselili z novim darom iz ,,Sklada za slovenske misijonarje“, v znesku 60 dolarjev. Sprejmite našo iskreno in globoko zahvalo vsi misijonski sotrudniki in sodelavci Ne morete si misliti, kako ste nam s poslanim pomagali!
Iz Tokija na Japonskem je pisala ka-nosijanka sestra ANICA MIKLAVČIČ; odgovarja na prošnjo za darove misijonarjev k misijonski razstavi in tomboli :
Iskreno se zahvaljujem za pomoč, ki ste mi jo letos poslali. Nekaj dni po tej denarni pošiljki, pa je prispela tudi velikonočna okrožnica slovenskim misijonarjem, iz katere sem izvedela, da nameravate letos prirediti med Slovenci v Buenos Airesu veliko misijonsko razstavo, združeno z misijonsko veletombolo. Ko sem prebrala Vaše želje, je bila tudi v meni želja, da bi Vam kaj poslala in tako po svojih močeh vsaj skromno pri' pomogla k Vaši plemeniti prireditvi. Žalibog smo tukaj tako revne, da Vam nisem mogla poslati drugega kot nekaj fotografij z našimi malčki, ki Vam bodo gotovo prav prišle v Kat. misijonih.
Pač pa sem takoj poslala naši sestri de-
Mladi slovenski misijonar na Formozi, gospod Franc Rebol nasmejan gleda bodočnost v krogu mladine, ki je up njegovega misijona.
^egati v Hongkong in jo prosila, naj •am ona od tam kaj pošlje; v tamkajšnji hiši imajo več takšnih predmetov, ki jih Vi želite in lažje kaj pošlje, kot pa n16 °d tukaj z Japonske. No, naša sestra delegata mi je takoj odgovorila, da bo ^ veseljem ugodila moji prošnji in Vam °0 nekaj takšnih predmetov, ki bi Vam pl'av prišli na razstavi in na tomboli ^ahoj poslala. Ne vem, če bodo ti pred-.eti japonski ali kitajski; saj to nazadnje ni važno: važno je, da so iz misijon-skih krajev. Tako vedite, da je pravza-Prav od moje strani prišlo, če boste kaj lz Hongkonga prejeli. Želim Vam veliko Uspehov in božjega blagoslova pri Vaši Prireditvi z upanjem, da boste z njo naše .venske rojake še bolj vneli za misijonsko stvar.
, H Tung-hsiao na Formozi se je ogla-Sl1 tudi misijonar FRANC REBOL, ki Opravlja tam lastno misijonsko postajo: Iskrena hvala za poslani denar iz
„Sklada za slovenske misijonarje“. Polovico bom takoj poslal dr. Janežu v Lo Tung. Vem, da bo tudi on iskreno vesel poslanega. Na tem velikem otoku sva midva edina Slovenca. — Delo mi gre kar lepo od rok. Na misijonu je več sto ljudi, ki jih učim krščanskih resnic. Katoličanov pa je zaenkrat komaj trideset. Ko sem v letošnjem januarju prišel sem, sem našel samo enega katoličana. Pa upam, da bo v prihodnje njih število še poraslo. Naša mala kapela ima prostora za kakih petdeset oseb in je sleherno nedeljo nabito polna. Ko bo več krstov, bo pa še dvakrat premajhna. Pa bomo že kako uredili. Tukajšnji katoličani so zelo dobri. Skoraj vsi prihajajo zvečer v kapelo k večerni molitvi. — Podnebje pa je tukaj zelo težko: neprestana vročina, ki se je le težko privadiš. Človek se kar naprej poti, podnevi in ponoči. A mi smo si pač izvolili to življenje in ne moremo tožiti nad njim.
Sredi zares ve.ikega in odgovornega de a se je svojemu poklicu za trenutek iztrgal tudi naš misijonski zdravnik dr. JANEZ JANEŽ in nam pisal krajše pismo, ki ga zaradi zanimivosti v celoti objavljamo:
Kot vedro, se moram tudi danes oprostiti za zamudo z odgovorom. Izgovor je kot vedno: pieveč de.a. Tega si pač ne bom mogel očitati, da sem v misijonih počival in mnogo Lepih uric imel. Dan bi moral biti za to daljši. PravJepa hvala č. g. Wolbanku in darovalcem za poslanih 50 dolarjev iz misijonskega sklada. Si bom vsaj nove knjige plačal s tem denarjem. Denar mi je izročil č. g. Re-bol, katerega sem obiskal in ki ima sedaj že svoj misijon, kjer zelo uspešno deluje. Vsi ga imajo radi. Je zelo „fest“ človek, le ža3, da sva tako daleč vsak sebi in se le redko za kak trenutek vidiva.
Amerikancem sem dal nekaj sto barvnih slik za projekcijo. Ne vem, če Vam
bodo kaj služile. Vse sem sam posnel in je na njih moje misijonsko delo: bolezni in bolniki! Na nekatere sem zadaj številko napisal, nekatere pa same govore... če jih imate radi ali ne, z dobrim namenom so starim prijateljem poslane-— Priložene fotografije pa kažejo novo bolnišnico, ki smo jo odprli julija. Sto postelj je v njej! Mala slikica pa'vam kaže zidavo še enega poslopja za novo bolnišnico. Gradi jo naš Catholic Wel-fare — njen šef je rev. O'Neill, mary-knoilovec — za begunce iz Hongkonga, če morajo na operacijo. Baje jih bo nekaj sto prišlo v to bolnišnico. Sto jih že imamo tukaj, drugi pa na deželi čakajo na to novo poslopje, kjer bo prostora za 60 bolnikov. Torej še 160 notranjih bolnikov poleg vsega drugega dela!
Lahko si tedaj predstavljate mojo zaposlenost, sedaj in v bodoče. Vsak večer pozno v noč operiram. Včasih sem že kar preveč utrujen in se bojim, da bom enkrat odpovedal. Za zdaj je zdravje še
Drugi del nove bolnišnice v Lotungu, ki je še v gradnji; področje dr. Janeža; s povečavo bolnišnice se veča tudi njegovo delo...
niočno, a ne bo večno. Bolnike pa knamo z vsega otoka, povečini le težke primere, *aJ za manjše stvari 'ne bi hodili tako 'jaleč. Doma je pet kirurgov opravljalo 'i0, ki ga ta sam opravljam! In vse bo 'sl° dobro, če bom močan in zdrav, kot sein zdaj; a kdo ve, kaj bo v bodočno-ft'-,. Privatnega življenja res nimam, ker sem 24 ur na dan v bolnišnici; edi-razvedrilo mi je, če vidim, kako bol-spet zdi’av zapušča bolnišnico. Ki-*ürS? ne sme biti nič ponosen in nič oša-Gn. Vesel pač! V Lotungu sem v treh etih operh-al 200 - 300 želodcev, pa niti enega nisem izgubi!! To je menda edina levilka, katere sem vesel, če res smem Vesel biti.
. -Ne hudujte se nad kratkim in redkim Pisanjem. Vi gotovo razumete moj po-ZaJ in moje delo. Življenje ni praz-Lepa hvala za vsako pozornost, zp vse poslano. Sem vesel nad vsem Va-S1m delom in delom naših ljudi; nimam
časa za sladke besede in imislim, da največ naredim) če se bolnikom posvetim... Vdano pozdravlja dr. Janež (11. avgusta 1955).
Naš salezijanski misijonar g. ANDREJ MAJCEN, ki zdaj vneto deluje med kitajsko mladino v Hongkongu, nam v svojem pisma, avgusta meseca med drugim razveseljivo poroča o svojem delu in prizadevanju za vzgojo domače duhovščine:
...Pošiljam tudi fotografijo gospoda Čenga, ki bo 24. avgusta odpotoval v Turin (Italija) v bogoslovje. Je zelo dober in nadarjen gospod; upamo, da bo počasi lahko prevzel tudi odgovornejša mesta v naši družbi na Kitajskem. ...V teh dneh sem odposlal dva naša gojenca v malo škofijsko semenišče in tri druge v naš aspirandat. Da bi jih spremljale molitve dobrih duš! Prav tako sem v teh dneh podpisal pri vietnamskem
konaulu v Hongkongu izjavo, da sem pripravljen vzdrževati enega naših aspirantov, ki naj bi prišli iz Saigona. Upamo, da jim bodo dali potne liste in bodo skoraj prišli k nam. Seveda se bodo morali naučiti angleščine in kitajščine, da bodo lahko potem skupno z našimi tukajšnjimi aspiranti študirali. Za nas je vzdrževanje teh Vietnamcev precejšen potrošek. A vendar pričakujemo njih prihod z velikim zadoščenjem v trdnem upanju, da bodo pozneje sami naše delo nadaljevali in zakoreninili na vietnamskih tleh. Tako sem pravzaprav zelo vesel, da sem bil tem fantom duhovni oče (kot ravnatelj v Mestu Kristusa Kralja. - Op. ur.), kot sem tudi vesel, da so tako lepo vztrajali vse leto kljub nemalim težavam. Enega bogoslovca sem že poslal na Filipine in mi je v veliko «panje. A ker vem, da bo vse naše prizadevanje brezuspešno brez pomoči in blagoslova iz nebes, posebno prosim, da
Kitajski duhovnik Čengt ki gre študiral v Turin.
bi naši slovenski rojaki in misijonski prijatelji mnogo molili za kitajske in vietnamske duhovske poklice, ki jih budim in vzgajam. Naše delo gre h koncu in moramo napeti vse sile, da si vzgojimo naslednike in graditelje Kristusove Cerkve med azijskimi narodi!... Letos bom začel tudi s kitajsko srednjo šolo; tako bomo prišli v stik s starejšimi dečki in naše delo bo globlje.
Oče JOŽE CUKALE S.J. je na praznik Vnebovzetja pisal iz Kalkute. Navajamo zanimivi odstavek iz tega pisma:
Tukaj je nekaj res odličnih in ple* i.menitih družin. Naravnost z veseljem gre človek v obisk k njim. Razgovor s temi ljudmi je pravi oddih. A na žalost živimo v predmestju, kjer je veliko plaže, ki jo velemesto neprestano bruha iz sebe. Življenje je tu cenejše, zato pa se greh lažje prikrije. Medtem k0 bi se o ovek rad docela posvetil misijonskemu delu, mu padli kristjan^ ki so jim prejšnje britanske oblasti zapustile slab zgled, grenijo življenje. Saj Vi tam razumete, kaj zmore slab zgled brezbrižnih ljudi, ki vrh vsega ne poznajo nobene morale-Nebeško kraljestvo zares povsod silo trpi, a tu še posebno. Ni se mi samo enkrat namerilo, da, so mi hindujci, ki se zanimajo za krščanstvo, oponesli slabo življenje med kristjani. Potem se jim pa izgovarjaj, kot veš in znaš!... Dela je veliko ir je res lepo. Dobri Bog nam zmeraj pošilja novih moči. Lepo je razvito organizacijsko življenje v naši fari; mnogi možje in žene aktivno sodelujejo posebno pri pomoči ubogim. Jaz pa i' mam še to srečo, da imam vse polno prijateljev, ki me podpirajo, bodisi v ZDA ali v Argentini. Prisrčna hvala in Bog povrni vsem!
Misijonski brat salezijanec IVAN KE-&PRET je tudi odgovoril iz Indije na prošnjo za svoj dar k naši misijonski veletomboli:
Pred nekaj dnevi sem prejel Vašo o-krožnico glede misijonske razstave in tombole. Z g. Kustecem sva se dogovo-
Ob obisku škofa Bianchija {Hongkong) v Majcenovem zavodu. Zgoraj.: pregled spalnic (na desni g. Jožef Ceder S.D JI.); spodaj: pri tiskarskem stroju. V tern zavodu g. Majcen vzgaja nad 1000 kitajskih mladeničev.
rila, da bova nekaj poslala. Tako sva zbrala nekaj stvari, ki bodo morda ugajale našim slovenskim rojakom. Paket sem poslal danes (1. avgusta) in upam, da ga boste še pravočasno prejeli. Pot je dolga in pošta, vem, zelo počasna. V pošiljki pa so naslednji predmeti: ton-gus s kačo (nagačen) ; volk in štorklja; slon; čolnar; indijski bog z volički; bog Krišna (dišeči les); bog Genapatti; bog Višna, pa dve rdeči semeni, v katerih boste našli, če jih boste odprli, kar cel živalski vrt. . . (Predmeti so seveda večinoma domače indijske obrti. . Op. ur.).
Kot že morda veste, je šel g. Bernik na obisk domov v Jugoslavijo. 9. majni-ka je z letalom prišel v Rim, nato pa je odletel v Turin, od tam pa na Koroško gledat, kaj delajo njegovi bratje. Pisal mi je iz Trsta in pravi, da bo čez kako uro prekoračil jugoslovansko mejo... Potuje pa kot indijski državljan, tako mu najbrž ne bodo delali težav, ker sta si zdaj Indija in Jugoslavija dobri.
Povem še to, da sem videl tukaj v Indiji tudi maršala Tita, takrat ko je bil na obisku tukaj. Bil sem slučajno v Madrasu, ko se je pripeljal iz Birma-nije. Zanimivost je tudi to, da ga je spremljal moj svak, ki služi pri jugoslovanski mornarici. Zelo presenečen sem bil, ko mi je svak pisal1 iz Kalkute in mi povedal, kako neznansko rad bi me videl. Ko je prišel v Madras, pa nisem mogel priti z njiim v stik. Videl sem sicer maršalovo ladjo, a stik z moštvom je bil najstrožje prepovedan.
Letos nas je obiskal tudi naš vrhovni predstojnik iz Turina. Dobra dva meseca se je mudil v Indiji. Kar ni se mogel načuditi porastu in razmahu indijske družbe. Novih misijonarjev iz Evrope ni. Zato se toliko bolj prizadevamo za vzgojo misijonarjev - domačinov. Letošnji naš indijski noviciat šteje kar 45 navdušenih mladeničev, ki mnogo obetajo.
To sliko nam je poslal pisec gornjih vrstic, ki je poleg drugega tudi salezijanski fotograf za J. Indijo. Tu je prizor, ko naš br. Zabret vozi čez vodo gen. predstojnika
Branko rozman
beli kameni ob cesti
Na visoki vzpetini nad Belim Nilom čepi v krogu za dobro prgišče okroglih stožčastih iz ločja grajenih koč. Le od strani je prilepljena k tihi skupini četve-r°kotna stavba, ki svojo krpo zemlje, vso zeleno in polno drevja, potegne v kritji navzdol proti reki. Na lesenem ogrodju ob hiši vise trije zvonovi, ki s svojo Pesmijo segajo do ribiškega čolna in samotnega pašnika, da se zamorska roka dotakne čela in prsi v znamenju križa in se misli dvignejo k Velikemu Duhu.
To je Gondokoro, najnižja postojanka Knobleharjevega misijona.
Postojanka, se pravi: božje poslaništvo, bolnišnica, šola, klub, socialna pisarna, Sodišče vseh stopenj, kmetijska šola... V neznatnem tabernaklju prebiva tu sam Meliki Duh, ki odtod razpreza svoje antene v zamorska naselja in koča, v otroška, P krvoločna srca črncev, da prisluhnejo njegovim glasovom. Tu sta božja poslanika .Snacij in Ueberbacher, ki odpuščata dolgove za večnost, govorita v imenu Boga *n dajeta papirje za onostranstvo. Istočasno morata biti zdravnika in bolničarja, z veščino strokovnjaka izbirata med steklenicami in stekleničicami, med table-tami in tabletami, da bo staremu zamorcu odleglo v trebuhu, da bo mlada mati 0stala pri življenju, da se mali zamorček ne bo cmeril cele noči. Ob določenih urah Se ta četverokotna stavba spremeni v šolo, strogo stavbo učenosti in otroškega
strahu.
Misijonska postojanka je tudi zabavišče zamorcev: ure in ure prihajajo stari jn mladi, moški in ženske, sedajo pred vrata in zro v sobo, kaj neki počenjata bradata bela moža. Ko jih ta ugledata in jima povesta, da imata delo in se ne PPoreta meniti z njimi, ti odgovore: „Že dobro“ in tiho sede še naprej ure in ure 111 S'ieda j o.
„Zdajle je oče iz pisanja zvedel o svojih domačih,“ šepne eden.
, „Ne re. Zvedel bo, koliko steklenih biserov mu prinaša ladja,“ ga popravi drugi.
In še sede ure in ure. Le ob mraku se potuhnejo domov, ker noči se boje.
Kadar imata dva soseda pravdo, prideta sem na postojanko, kadar je dežja Premalo ali preveč, da polja ne obrode dobro, jim morata misijonarja iz velikega °nca zajemati, dokler je kaj v njem. Tu se tudi uče kmetijstvo črni možje, da bo družina jedla boljši kruh.
Je to lepa pokrajina. Polja ir, pašniki in takubi in zadaj gorovje in še bolj ?‘adaj nebo. Povsod pa polno otrok. Otroci, ti so prva skrb misijonarjev: mlado drevo je §e mogoče naravnati, staro se ti zlomi, če ga preveč kriviš. Otroci bodo Potem učili starejše: o mraku bodo čepe na tleh poslušali modrost belih mož iz Ust svojih otrok: o Bogu in prelepi Devici, o svetlih pokrajinah po smrti, kjer bo na kupe steklenih biserov. Pa bo zavzdihnil zdaj ta zdaj oni, ker težko je ostati z eno ženo in kako bi človek ne ubil soseda, ki mu je storil zlo. A tako ne bo bi-Sei'ov po smrti, pravita bela moža.
Čez tri mesece se je Ignacij spet poslovil. Moral je nazaj v Slonov rilec.
Med potjo je kupil trideset majhnih sužnjev in suženj, jih zapustil pri Sv. Križu, od koder naj jih misijonar Možgan vrne njihovim domačim, brž ko bo prilika za to. Zamorci ob Belem Nilu so zvedeli za to in v znak hvaležnosti je ta in oni — tak je bil pač bonton tam — pljunil misijonarju v obraz in ga posul s pepelom. Ignacij je bil sicer vesel teh izrazov hvaležnosti, čeprav bi mu bile bolj všeč evropske navade, da si mu ne bi bilo treba kar naprej brisati pljunkov z obraza in se otresati pepela z glave.
že na poti je prišla do Ignacija vest o črni kugi, ki razsaja po Evropi, ki pa tudi že prihaja po Nilu v Afriko in pred katero zamorci beže na jug kot pred razsajajočo zverjo. Koče se praznijo, cela naselja ostajajo zapuščena, le tu in tani je čuti zategnjene arabske krike na smrt obsojenih. V Slonov rilec se je Ignacij bližal pripravljen na vse.
Stopil je na suho. Že je opazil na resnih obrazih misijonarjev, da ni bil° samo dobro to, kar jim je v teh treh mesecih nebo poslalo.
jyLap,“ je spregovoril eden.
Ignacija je prizadelo. Njegov sošolec je bil in star prijatelj. Torej se mu je izteklo? Ignacij je poskušal ostati miren.
„Je to vse?“
„Ne. iše dva: krojač Metz in zamorček Jakob.“
Ignacij se je napotil v hišo. V treh mesecih trije, v treh mesecih trije. Veliko je to, preveč je. Moj Bog, tako ne bomo vzdržali. Kje naj dobimo toliko krvi? Kaj res nočeš, da smo tukaj. Povej nam jasno! Ali nas blagoslavljaš, ali nas preklinjaš?
V	njem je vse vrelo. Pa ga je spet preletel mraz, da je vse gomazelo po njem-A se je kazal resnega in vedrega, kot da se ni nič zgodilo, kot da še vsi mrtvi živijo-
V	kapeli se je pomiril.
„Naprej!“ je rekel, ko je stopil iz nje. „Naprej!“ je še enkrat ponovil sodelavcem, ko so čakali na njegovo besedo. Vsem je postalo jasno, kam drži njihova pot. In je tudi v pismo na Kongregacijo Ignacij zapisal, da kljub vsemu delo dobro kaže: na treh krajih imajo že svojo postojanko in zamorci jih imajo radi. V Gon-dokoru je 31 imen v krstni knjigi, misijonar je tam in zvonove in harmonij imajo. Počasi, počasi se krogi večajo, kakor če kamen pade v vodo. Nekatere je že zajela božja milost, do drugih krogi še niso prišli, a kamen je padel v vodo, žarišče je postavljeno, vse drugo je le vprašanje časa. Pri Sv. Križu je še vse bolj v povojih: spoznati je treba ljudi in se naučiti njih jezika, a tudi tam je že začelo valoviti. „Tu v Slonovem rilcu je seveda najlepše. Čez 100 ljudi prihaja k maši, učenci lepo kažejo, ljudje nam postajajo naklonjeni in to je že veliko. Načrti za bodočnost so veliki: kje dobiti sestre, da bi vzgajale tukajšnja dekleta? (Temelj za njihov zavod je že postavljen). Nekje v južni Evropi bi bilo prav ustanoviti nekako semenišče za tiste duhovnike, ki bi prihajali v naš misijon. Tam bi se lahko temeljito pripravili. Tudi bi bilo dobro, ko bi našli kje semenišče, kamor bi lahko pošiljal' zamorske .fante, ki čutijo v sebi duhovniški poklic. Dalje bi nam prišel prav kak cerkveni red, ki bi tukaj prevzel cela ozemlja vikariata, kajti dela je toliko, da nam uhaja iz rok. Kje bi končno mogli stakniti redovnike, ki bi Jiakor nekoč v srednjem veku v Evropi, izsuševali tukajšnja močvirja, izsekavali gozdove, orali zemljo?“
Ignacij je vstal. Spet mu je prišla tista misel, ki mu tolikokrat ni dala miru: kaj čakajo	duhovniki v Evropi, kjer jih	je toliko, da	je gneča; tukaj pa bi	moral
biti človek	vsaj na treh krajih obenem?	Kaj res Bog	ne obuja misijonskih	pokli-
cev? Ali pa si oni zatiskajo ušesa, da bi ne slišali božjega klica in bi lahko ostah v foteljih sredi .lepih naselij? Zavedel se je, da obsoja,	pa je odgnal nadležne	misli-
Potem	je prišla vsakdanjost, lepa,	a utrujajoča	vsakdanjost. Na misijonski
postaji so zidali novo poslopje. Ignaciju je najbrž zaradi oslabelosti srca obolela
Noga, ki kar /ni hote’.a več popolnoma ubogati. Nekaj zidarjev se je razočaralo in Se vrnilo iz afriškega pekla nazaj v Evropo.
Najbolj je pretrgalo to vsakdanjost pismo od .Marijinega društva: spet so v Evropi nabrali novo vsoto denarja in nekaj misijonarjev se spet odpravlja v Afriko. >,Bog nam jemlje, pa nam tudi ,daje,“ je z zadovoljstvom mislil Ignacij in že v ^islih nameščal nove misijonarje po postojankah. „Denar je resda dosti, pa kaj, ko c-ovek ne ve, kako bi ga obrnil, ,da bi bolj hasnil.“
Koncem januarja 1856 so prišli obljubljeni misijonarji in delavci. Škoda, da So od petih misijonarjev prišli le trije: Morlang, Ehrlacher in Pircher. Od ostalih dveh je eden umrl na poti, drugi pa se je moral zaradi bolezni vrniti v Evropo. Delavcev je bilo dvanajst. Sami Tirolci: čevljar, tesar, trije zidarji, dva mizarja... O. še bo lepo!
Potem je Ignacija napadla mrzlica. Misijon ,se je v temeljih zamajal. Črni otroci so z belimi očeti na treh postajah pobožno prosili ljubega Boga, naj jim Pusti očeta, ker drugače bo za družino hudo. Tudi trije zvonovi na lesenem ogrodju v Gondokorju so se pridružili ponižni molitvi in mrzlica se je morala umakniti.
Prav med boleznijo je Ignacij opazil ,nov blagoslov, ki ga je Bog dajal afriškim pokrajinam po misijonu. Večkrat je namreč na vrata misijonske hiše potrkal črn suženj, ki so ga pripeljali k njemu.
„Kaj bi rad, sin moj?“ ga je iz postelje vprašal Ignacij in mu položil desnico roko.
„Oče, oče, ti ne veš, kako me pretepa moj gospodar. Pusti me tukaj, delal ti kom., samo da sem rešen gospodarja.“ Jokali so ti ponosni sinovi divjih planjav in tudi Ignaciju so prišle solze v oči, ko jih je videl jokati.
,10stani, sin, ostani. Za enega bomo že še dobili dela in hrane.“
Čez čas je prišel njegov gospodar ves divji in besneč, češ da misijonar daje Potuho tem črnim lenuhom.
„Tudi on je človek, ljubi moj,“ mu je odgovarjal Ignacij. Tudi on je človek. Misli si, kako bi ti bilo, ko bi tebe nekdo tako pretepal.“
„Jaz sem ga vendar kupil,“ se je jezil1 gospodar.
.„Tudi tebe bi kdo lahko kupil,“ mu je odgovarjal misijonar.
Počasi se je divjemu Arabcu srce omehčalo. Obljubil je, da bo vnaprej s sužnjem lepo ravnal im da mu ga Ignacij lahko vzame, čim bi nečloveško ravnal z njim.
Ta prizor se je poslej večkrat odigral. In vesel je Ignacij ugotavljal, da zadajajo na splošno lepše ravnati s sužnji, ker se boje, da jih bodo sicer izgubili. In že samo zaradi tega je bilo vredno vztrajati v afriškem kotlu in čakati svetejših dni.
V maju je Ignaciju toliko odleglo, da je mogel spet na pot. Odpeljal je misijonarja Pircherja v Sv. Križ, Morlanga pa v Gondokoro, kjer je tudi sam na-UieniT ostati nekaj mesecev.
„Kako ti je, oče; dobro, kajne?“ so ga ogovarjali črnci, ko je hodil med to-k'Uli in pašniki.
,/Dobro, dobro. In vam?“
Dela jd bilo čez glavo. Zapisoval je v prostem času besede Barijcev in prebujal molitve in glavne verske nauke v njihov jezik. Delal je nove načrte za bodoč-Post, polno upanja, vso lepo na dalnem obzorju.
Pa so pričela prihajati pisma. Že čez nekaj tednov prvo: umrl je pri Sv. Križu pravkar došli misijonar Pircher. Kmalu za tem drugo: smrt je pobrala v Slonovem rilcu enega mizarja in enega zidarja. In me dolgo potem tretje: učitelj Eorer se je preselil v večnost.
Ignacij ni hotel misliti. Saj je vedel1, da bi mu spet prišle tiste misli, ali naj ostanejo, ali naj gredo, ki so ga že tolikokrat napolnile s smrtnim trpljenjem’ Ponudil je ponovno Bogu svoje življenje namesto sobratov. A Bog je izbiral p° svojem okusu.
Te smrti so se zdele misijonarju kot beli kamni ob poti. Pot je težka in strma, zato mora biti mnogo kamnov. A upa, upa, da bodo kmalu na vrhu, tam kjer se pot prevaga in spusti v ravnino, ki ni več tako nevarna, kjer kamnov ne bo treba več toliko. O, takrat bo lepo. Takrat, ko misijonarji ne bodo več tako pogosto odhajali v večnost.
Septembra se je Ignacij vrnil v Slonov rilec.
Pismo. Pismo ga je čakalo. O smrti ali o novem življenju? S tresočimi rokami ga je odpiral.
„Trije duhovniki in štirje delavci prihajajo k Vam.“
.„Hvala Bogu, hvala Bogu!“ je ponavljal Ignacij.
Ob večeru je postal ob novem mogočnem poslopju in opazoval, kako se daljšajo sence dreves. Zdelo se mu je, kot da ves prostor napolnjuje velikansko kolo časa, ki se tiho, tiho vrti. In ni mogel razbrati, ali že tudi njemu prihaja najvišji trenutek.
Le za vrtom je šumel stari Nil, kot da mu časa ni mar.
To prekrasno literarno obdelano Knobleharjevo življenje „MOŽ OB BELEM NILU“
je le nekaj črtic iz skoraj 500 strani obsegajočega življenjepisa
Ur. Fl\ANC JAKLIČ
IGNACIJ HNÜBLEHAR
IN NJEGOVI SODELAVCI
ki ga je pravkar v drugi, po avtorju samem predelani izdaji poklonila Slovencem Slovenska misijonska zveza. Poleg Baragovega spada Knobleharjev življenjepis v vsako slovensko hišo. Dobi se pri poverjenikih „Katoliških misijonov“ in pri upravi: „Katoliški misijoni“, Cochabamba 1467, Buenos Aires.
Cena broširanemu izvodu 35 pesov, 3 dolarje, 1000 Lir, 35 avstr, šilingov, 2 funta; cena v platno vezanemu izvodu: 45 pesov, 4 dolarje, 1200 Liftft 45 avstr, šilingov, 2,5 funta.
Dr. JAKLIČ O „KNOBLEHARJU“
Razgovor z njim popisal Nikolaj Jeločnik
Knjiga o življenju in delu drugega 11 j večjega slovenskega misijonarja I-GNACIJA KNOBLBHARJA in njego-vih zvestih, neutrudnih sodelavcev je v di'Ugi izdaji izšla. Slovenska imisijonska zveza, ki jo je založila in izdala, je s tem lepim knjižnim darom naši izseljenski književnosti storila veliko uslugo. Pisec življenjepisa, naš najboljši Bara-Sov zgodovinar v domovini, dr. FRANC JAKLIČ pa je s to zdajšnjo predelavo dopolnitvijo prve z novimi dognanji 'n izsledki opravil veliko in važno delo. Slovenska knjižna polica v tujini se je obogatila za novo vrednoto, ki govori pregovorno o živi moči našega katoliškega tft misijonskega duha. Izpopolnjeni izdaji Baragovega življenjepisa, ki nam S a je pred nekaj leti isti avtor pripravil v Argentini, se zdaj pridružuje živ-Ijenjepis drugega velikega Dolenjca, ki ka je prav Baragov gigantski zgled potegnil iz majhne slovenske domovine v Veliki poganski svet za graditev Cerkve J11 osvajanje novih postojank božjemu kraljestvu. Nova izdaja Knobleharjevega življenjepisa se je med rojaki v tujini Ukazala za pravo nujnost, saj prve sploh več dobiti. Posebej važna pa je ta knjiga še za naše severnoameriške rojake. ki sicer dobro poznajo Barago — saj le bil eden prvih slovenskih „naseljen-Cgv“ na ameriškem severa —, pa zelo Jbalo ali pa skoraj nič ne vedo o Kno-“‘eharju; v svoji misijonski prizadev-bosti in podvigih je, četudi v precej skopo odmerjeni življenjski dobi, opravil veliko in pomembno delo: z žrtvijo ,astnega in svojih sodelavcev življenja Je postavil trdne temelje današnjemu bbiogo obetajočemu misijonskemu delu V izhodnem Sudanu.
Prav gotoov bo bralce Kat. misijonov, °t tudi bralce te nove slovenske knjige žnnimalo, kako je do te drage izdaje knobleharjevega življenjepisa prišlo, v
čem se razlikuje od prve, kakšen je pomen Knobleharjevega lika v zgodovini afriškega misijonstva, kakšen njegov pomen za našo sedanjo misijonsko akcijo. Da bi dobili jasen in zanesljiv odgovor na vsa ta vprašanja, se nam je zdelo najprimernejše, da obiščemo pisca dr. Jakliča in ga poprosimo za odgovore na naša vprašanja. Razgovor z njim se je v prikupnem kramljanju razvijal nekako takole:
Kako ste, prečastiti, prišli na misel o Knobleharjevem življenjepisu? Kdo Vam je dal pobudo zanj?
Ko sem pred vojno za Mohorjevo družbo pripravil prvo izdajo življenjepisa o Frideriku Baragi in je knjiga med rednimi izdanji te družbe tudi izšla, me je pokojni prof. Ehrlich začel nagovarjati, naj bi se lotil tudi življenjepisa Ignacija Knobleharja. O tem drugem našem velikem misijonarju je do takrat napisal kratek življenjepis v zbirki „Unio C'leri“ že prof. Anton Anžič:	„Baraga in
Knoblehar“. Znano pa mi je tudi bilo, da lazarist dr. Jože Gracar CM resno zbira gradivo za Knobleharjev življenjepis. Pozneje je naneslo tako, da dr. Gracar zaradi prezaposlenosti ni mogel več s svojim delom nadaljevati. Tako sem se odločil, da se bom pisanja Knobleharjevega življenja sam lotil. Dr. Gracar mi je dal za moje delo tudi prva koristna in zelo tehtna navodila.
Kaj Vas je v glavnem nagnilo k pisanju knjige?
Čez vse drugo veličina Knobleharjeve misijonske zavzetosti. Njegovo kratko, pa uspešno življenje bi prav lahko na-zvali epopejo slovenskega misijonskega navdušenja in žrtvovanja. V tej epopeji pa naš veliki misijonar ni bil osamljen. Mnogo drugih odličnih in gorečih misijonskih duš se je ob njem vnelo za
svete ideale. Povečini so to mali ljudje, ki bi v običajnem življenju morda malo ali pa nič ne pomenili; a se je ob njih žrtvovanju ob Knobleharjevi strani izkazala na afriških goljavah vsa njihova veličina in duševna moč. Prav zato pa se mi je zdelo naravnost nemogoče, da bi pisal življenjepis o Knobleharju, ne da bi hkrati obdelal tudi misijonsko delovanje njegovih zvestih sodelavcev, tako laikov kot duhovnikov. Zato sem že prvo izdajo kot tudi to novo naslovil „Ignacij Knoblehar in njegovi sodelavci“. Hotel sem s to knjigo našim rojakom prikazati ne le življenjsko delo enega velikih misijonarjev katoliške Cerkve, resničnega pionirja v boju za utrditev in razširitev božjega kraljestva na zemlji, temveč prav na njegovem in njegovih neutrudnih sodelavcev življenjskem zgledu povcjariti vzvišenost vere v božjo Previdnost, zaupanje v božjo pomoč pri gradnji Cerkve v misijonskih deželah, globoko predanost božjim načrtom, namenom in odločitvam, kar vse tako živo očituje prav Knobleharjevo misijonsko delo v Sudanu. Te misli sem tudi na kratko povdaril v uvodu svoje knjige. S človeškimi očmi gledano je bil misijon v Kartumu pa med črnskimi rodovi ob Gornjem Nilu prava tragedija, materialisti bi dejali polom. V luči vere pa se nam izkaže kot velika in pomembna zadeva. Z nadnaravnega vidika je Knobleharjevo delo pametno in pomembno. Bog je prav po njem določno pokazal, da je bilo z misijonom treba začeti že tistikrat ir. ne čakati šele na danes, četudi je bilo ob poznejših mohamedanskih prekucijah vse misijonsko prizadevanje tam za dolga desetletja povsem uničeno.
Kako ste zbirali gradivo za takšno obsežno delo?
Knobleharjevo mladost sem osebno raziskal na terenu samem. Za vse poznejše njegovo delo, posebno za dni njegovega afriškega misijona pa sem dobil precej gradiva v arhivu ljubljanske škofije. Afrika, njeni ljudje, njena geografska posebnost, njena flora in favna pa so me že od nekdaj privlačili. Pri
zemljepisnih podatkih mi je mnogo pomagal prof. dr. Valter Bohinec, ki mi je delo tudi pregledal in sam zarisal zemljevid Rnobleharjevih misijonskih področij. Vrsto drobnih navodil imi je dal tudi pokojni msgr. Viktor Steska. Dragocene podatke in vrsto fotografij iz dežel Knobleharjevega misijona pa sta mi dala tudi slovenska misijonarja Jožef Musar in. brat Rafael Kolenc, ki sta dalj časa delovala v Kartumu, torej v izhodišču vsega Knobleharjevega misijonskega dela. Uporabljal sem pa tudi celo vrsto nemških virov. Precej stvari o Knobleharju, tudi nekaj podob, ki jih je naslikal, hrani dunajska državna Narodna knjižnica. Ob tej priložnosti naj tudi omenim, da bi veliko uslugo za nadaljnje raziskovanje Knobleharjevega življenja in njegovega dela storil tisti, ki bi iz te knjižnice mogel dobiti fotokopije Knobleharjevih rokopisov. Misijonarjevi rokopisi so izredne važnosti in za Slovence je velika škoda, da jih hranijo na Dunaju, namesto pri nas.
Kako so sprejeli prvo izdajo Vaše knjige?
Izšla je prve mesece po italijanskem razsulu, 'leta 1943. Pravzaprav bi morala iziti že prej, pa mi je mnogo sitnosti delala laška cenzui'a, ki je imed drugim zahtevala, naj imena vseh slovenskih krajev poitalijanim.. . Na srečo do tega ni prišlo, ker je bilo laškega kraljevanja v Sloveniji prej konec. Knjiga je torej izšla že pod nemško okupacijo. Založila in izdala jo je Ljudska knjigarna (bivša Jugoslovanska knjigarna). Vsaka slovenska knjiga je bila v tistih letih med nami prava dragocenost. Zato so tudi po moji planili najprej bibliofili, tako da med široko ljudstvo skoraj ni prišla. Tudi iz tega razloga se mi je zdela druga izdaja nujno potrebna.
V čem se druga izdaja razlikuje od prve?
Za novo izdajo Knobleharjevega življenjepisa me je skoraj po drugi izdaji knjige o Baragi začel nagovarjati predsednik Slovenske misijonske zveze La-
dislav Lenček CM, ki ima tudi za Baragovo knjigo v izseljenstvu kot za to aajnovejšo o Knobleharju največ zaslug, da sem se dela sploh lotil. Pregledal ponovno izdajo iz leta 1943, edini *zvod, ki sem ga bil dobil v izseljenstvu Po prizadevnosti enega naših misijon-skih sodelavcev. Mnogo sem dopolnil, veliko preuredil, pač po novih izsledkih, ki mi jih je tako prizadevno posredoval Podravnatelj rimske Propagande, dr. Maksimiljan Jezernik. Nova pisma, ki mi jih je naš rimski rojak na osrednjem katoliškem zavodu dobavil, sem zdaj razčlenil po snovi in jih razporedil tako, da se bolj kot prejšnja dopolnjujejo in Pojasnjujejo Knobleharjevo življenje in delo. Tudi o sodelavcih našega afriškega misijonarja sem nekaj novega dognal in odkril in v tej izdaji vse objavil. Knjigo mi je, kot ono o Baragi založila in izdala Slovenska misijonska zveza. Ker sem Prepričan, da bo ta življenjepis bralo tudi precej starejših rojakov v izseljenstvu, posebno onih v ZDA, ki so še pred vojno prišli tja in so morda slovenščino v morju drugih jezikov že precej pozabili, sem se trudil pisati kar se da preprosto; upam, da je jezik razumljiv in tudi takim, ki bolj znanstvene stvari navadno ne berejo, ne bo delal težav. Za lažje razumevanje, sem nekaterim besedam, posebno krajevnim imenom in tujim pojmom postavil pisani naglas. Kot učenec pokojnega jezikoslovca Antona Breznika, se zvesto držim njegovega nauka, naj vedno pišemo čim bližje tisti Kovorici, ki smo jo prejeli od matere. Ta nauk mi je bil pred očmi tudi pri Pisanju te knjige, kar jezik zadene. Pri Pisanju samem sem skušal čim bolj rav uati, kot naj ravna zgodovinar: stal sem v primerni razdalji od predmeta svojega opisa; o Knobleharju in njegovih sem skušal poročati mirno, stvarno, brez čustvenih zagonov, ki so prenekaterim biografijam bolj v škodo kot v korist.
l7 čem se po Vaše ločita Baragovo in Knobleharjevo delo. V čem sta si oba naša misijonarja blizu?
Ločita se prav gotovo najprej v tem,
da sta delovala na geografsko in narodnostno tako različnih terenih, kot so pri Baragu mrzli kraji ob Kanadskih jezerih, pa pri Knobleharju tropske pustinje in pokrajina v Osrednji Afriki. Nedvomno je že sama ta različnost področja, na katerem sta delovala, v veliki meri vplivala na njuno delo. Razlika je tudi v tem, da je Baraga prišel mi-sijonarit v deželo, kjer je Cerkev vsaj ponekod že obstajala in jo je bilo treba le še razširiti, kar je prav on storil z ustanovitvijo vikariata in poznejše škofije Velikih jezer, medtem ko je Kno-bleharja božja Previdnost odločila v kraje, kjer Cerkve sploh še ni bilo; on je bil prvi sploh, ki jo je zasejal in gradil v Osrednji Afriki. Njuno življenje samo: Baraga je gradil z revščino, Kno-blehar je bil po zaslugi Marijinega društva, ki ga je ustanovil prav za pomoč svojemu misijonu, vsaj gmono nekako preskrbljen pri svojem delu. Ljudje, med katerimi sta delovala oba, so si po rasi bistveno različni. Oba pa sta morala prodreti v njihovo duševnost in jih po izkustvih, ki sta si jih ob tem študiju nabrala, voditi po najzanesljivejši poti v naročje katoliške Cerkve. Največja razlika med obema pa je prav gotovo v tem, da je Baraga četudi z velikimi o-sebnimi žrtvami, že za življenja dočakal uresničenje svojega sna: Cerkev ob Gornjem jezeru se je utrdila, on ji je bil prvi škof, mirno je zatisnil oči ob zadnji uri v zavesti, da bodo zanesljivo drugi za njim vodili, kar je on začel in postavil; Knobleharjevo življenje pa je na videz veličastna tragika junaka, ki žrtvuje vse da bi dosegel cilj, pa ga ne doseže: daleč od svojega misijona je umrl, in kar je zgradil, se je že sekaj deset let po njegovi smrti zrušilo v prah. Tudi njegova zvezda kot raziskovalca Osrednje Afrike in Nila, je skoraj zatonila. Po smrti se ga niso več spominjali, navkljub temu, da je tudi za znanost opravil veliko in pomembno delo. Obema pa je skupna globoka misijonska zavest, otroška vdanost do Cerkve, neprenehna skrb za zveličanje neumrjočih duš; polna sta ljubezni do bližnjega, požrtvovalna
do skrajnosti, zaupanje v Boga ju ne zapusti tudi v najtežjih preizkušnjah, v naj večjih težavah. Oba sta bila zavedna Slovenca; ljubila sta svoj dom in domovino tudi na tujem; tudi rojakov sta se vneto spominjala — Baraga jim je celo še v misijonih pisal knjige.
Ali danes katolištvo v Sudanu ve za Knobleharja? Ve, da mu je on postavil temelje?
Na žalost ne. Če kdo omenja začetke misijonskega dela tam, mora seveda omenjati tudi Knobleharja in njegove sodelavce. Kaj več pa o njem, posebno o veličini njegove misijonske žrtve ne vedo. Prav zato se imi zdi še dvakrat potrebno, da Slovenci — saj je bil naš rojak —- spomin na njegove zasluge oživimo in nanje opozorimo tudi veliki svet. Nujno potrebno se mi zdi, da bi se našel kdo med nami, ki bi se lotil Knobleharjevega življenjepisa v angleščini. Tako bi zanimanje zanj prišlo tudi v sam Sudan.
Pač pa vem, da se na Propagandi v Rimu zanimajo za našega velikega rojaka. Morda prav zvezi s procesom za beatifikacijo abesinskega škofa Massaie, ki je bil Knobleharjev sodobnik in se je na poti v Rim oglasil tudi v njegovem misijonu. Ker je bil omenjeni škof kot Italijan pač nasprotnik Avstriji, Knoble-har pa, četudi gojenec Propagande, avstrijski državljan, se ni o njem, vsaj kolikor do zdaj vemo, preveč ugodno i-zrazil. Dokončno sodbo o tem Massaie-vem mišljenju pa bo pokazal pravzaprav šele beatifikacij ski proces. Vsekakor se mi zdi primerno, da bi o Knobleharju vsaj med nami več govorili in ga skušali bolj spoznati. Bil je velik Slovenec, ki je z velikimi deli za vesoljno Cerkev pomembno in neminljivo v velikem svetu proslavil tudi svojo malo domovino. Tudi zato zasluži vso našo pozornost in spoštovanje. Slovenskim misijonarjem pa naj bi bil kot Baraga svetel vzor pri njih osvajanju sveta za Kristusa.
☆ i>o m m JomtM svnu *
MISIJONARJI PADAJO TUDI V LAOSU
Šele pred nedavnim je bilo uradno potrjeno, da so komunistični partizani v Laosu (Vietnamu sosednje kraljestvo) v lanskem juniju ubili duhovnika domačina, očeta Tiena. Ta laoški mučenec je bil prvi duhovnik rodu „rdeči Thai“, ki tvori posebno narodnostno skupino v Laosu. V duhovnika je bil posvečen leta 1949. Ko pa so komunistični vietminhov-ci 1953 vdrli tudi v Laos, so ga zgrabili in poslali v koncentracijsko taborišče. Lani pa so mu odločili smrt, pod pretvezo, da bo moral v laoško komunistično šolo za tolmača svojim rojakom. Misijonar sei je odločitvi uklonil, ne da bi vedel, kako je to ,,tolmaštvo“ samo zvito nastavljena past. Kajti komaj je bil nekaj sto metrov iz taborišča, so ga miličniki, ki so mu bili doddjeni v sprem-
stvo, zvezali in ,ga zavlekli na bližnje pokopališče, kjer so ga brez obsodbe u-strelili v tilnik. Domači verniki so ga še isti dan prav tam pokopali.
Tako je s krvavo smrtjo očeta Tiena tudi Laos dosegel svojega prvega mučenca v naših dneh.
KATOLIŠKI VISOKOŠOLCI IZ
INDONEZIJE V — HOLANDIJI
V letošnjem avgustu je Zveza indonezijskih katoliških visokošolcev pripravila skupno potovanje vseh v Evropi živečih azijskih akademikov — po Holandiji, deželi, ki je še do nedavnega gospodarila v danes neodvisni Indoneziji-Na potovanju, ki je predvsem obsegalo ogled starodavnih holandskih mest, so se visokošolci med seboj spoznali, s® duhovno povezali in si izmenjali misli» zraven pa napravili načrte za ohranja-
nje in pomnožitev svoje katoliške vernosti po zmaterializiranih evropskih vse-nčiliških središčih, kjer študirajo. Hkrati pa so se seznanili tudi z živahnim in Pomembnim katoliškim delovanjem v Holandiji. Potovanja se je udeležilo okrog 150 akademikov in akademičark.
JAPONSKA VLADA PODPIRA KATOLIŠKO ZNANOST
Japonsko vzgojno ministrstvo je naklonilo 1 miu j on yenov filozofski fakulteti katoliške univerze v Toki ju, ki jo Vodijo jezuitje. Univerzitetno vodstvo bo s to vsoto omogočilo mikrofilmske posnetke poglavitnih deT evropske srednjeveške filozofije, predvsem del sv. Tomaža Akvinskega.
VOJNA NAPOVED LAKOTI
S posebno slovesno izjavo je Svetovna ženska katoliška zveza napovedala brezobzirno vojno lakoti po svetu. Izjava se glasi:
„Čez polovico člcrveštva dan na dan trpi neznosno lakoto; nočemo, da bi odgovorni državniki in gospodarstveniki to strahotno vprašanje reševali po zločinsko: mislimo pri tem na krvave vojne in na omejevanje rojstev. Boj proti svetovni 'lakoti je resnično velikanska naloga, a naš čas ima dovolj uspešnih sredstev, da to bitko lahko zmagovito konča. Državne vlade imajo vse potrebno v svojih rokah; potrebno je samo, da se zgane svetovna javnost. Tako se je zdaj Svetovna katoliška ženska zveza, ki šteje 36 milijonov po 60 deželah, odtočila začeti z mogočnim gibanjem, ki naj obseže ves svet, z vsemi sredstvi, katera premore, da bi svetu izvojevala gospodarstvo, ki se bo ravnalo po resničnih potrebah človeških množic, namesto sedanjega gospodarstva, ki gleda izključno samo na osebne koristi posameznih izbrancev.“
vietnamska žaloigra v filmu
Zveza vietnamskih škofov s sedežem v Rimu je začela s predvajanjem vrste
dokumentarnih filmov o indokinski ža-loigri. Filme je posnela neka filmska družba iz Manile na stroške vietnamske narodne vlade. Posnetki so črno-beli z angleško razlago. Zbirka nosa naslov „Osvobodilni filmi“. Glavni med njimi kaže množični beg Vietnamcev iz severa, ki so ga zasedli rdeči, pa begunsko življenje na jugu.
MOČ JAPONSKEGA KATOLICIZMA
V juliju 1954, torej pred dobrih letom dni, je bilo na Japonskem 199.760 katoličanov. Na prvi pogled skoraj neznatna številka spričo 85,500.000 prebivalcev japonskih otokov. A če upoštevamo mnogo drugega, kar japonski katolicizem zadeva, ne le številke, je v katoliško mislečem srcu veliko upanje, da se bo Cerkev V Deželi cvetočih češenj razrasla v mogočno drevo. Navzočnost je navkljub trenutnemu materialističnemu, v neki meri celo brezbožnemu vzdušju na Japonskem, za katolicizem polna veselih in bogatih obetov. Pomislimo samo na vse tiste, ki so se posvetili Bogu in delajo za širjenje Njegovega kraljestva v mikadovem cesarstvu: 5098 jih je, večina od njih so Japonci — 2709 domačih misijonarjev in misijonskih sodelavcev v primeri z 2389 inozemskimi misijonarji, ki pripadajo 35 različnim narodom. Kar duhovščine zadene, so Japonci sicer v manjšini — le 260 jih je ob 1023 inozemskih —, a vse kaže, da se bo njihovo število v bližnji bodočnosti občutno povečalo z 353 bogoslovci japonske narodnosti, ki se pripravljajo na posvečenje po semeniščih in v bogoslovnicah raznih verskih redov. Misijonskih bratov je na Japonskem 317 (157 Japoncev in 160 inozem-cev), redovnic - misijonark pa 3498, od katerih sta dve tretjini Japonk, kan 2292; novink in aspirantinj za ženske redovniške poklice pa je 1096, ki se pripravljajo na misijonski poklic v 70 različnih redovniških hišah in misijonskih ženskih zavodih (12 med njimi je tipično japonskih misijonskih ustanov za misijonarke). Cerkve, ki jih je bilo tik pred začetkov vojne na Japonskem 250
in 266 po končani vojni, so se danes dvi-gnile že do števila 595; 460 od njih jih oskrbuje domača duhovščina.
KITAJCI IZVEN DOMOVINE
Po uradnih poročilih živi danes izven Kitajske 12 milijonov Kitajcev v 60 različnih deželah; tu niso všteti Kitajci v svobodnem angleškem Hongkongu, kjer jih je 2,300.000 in v Makao, kjer jih živi 230.000. Velika večina vseh teh kitajskih izseljencev je med seboj povezana po svoji materinščini, po istih izročilih starodavne vzhodne kulture. Premnogi čisto naravno izgube počasi stik s sorodniki in predniki na Kitajskem, a še vedno živi v njih, navkljub oddaljenosti od domovine, mogočen čut skupnosti in povezanosti z vso velikansko kitajsko družino; tako jih tudi narodi, med katerimi žive morda že desetletja, še vedno i-rnajo za prave Kitajce. Njih velika ljubezen do kitajskega jezika se kaže posebno v številnem izdajanju kitajskih inozemskih časopisov, mesečnikov in revij: čez 200 jih danes tiskajo v širnem svetu. Prav tako je očitna ljubezen do vsega kitajskega v njih vneti prizadevnosti za ustanavljanje kitajskih šol v krajih, kjer je le nekaj več rojakov. Na tisoče kitajskih šol deluje danes po svetu; samo v Indoneziji jih je 35, ki dajejo pouk 45.000 gojencem. Kitajci izven domovine So tako zelo zvesti svojim starodavnim izročilom, da so premno-gokrat prav oni, ki še edini ohranjajo stare šege in navade, katere so v domovini sami v mnogočem prav zaradi sedanjih rdečih gospodarjev že povsem izginile. Med Kitajci v izseljenstvu je 200.000 katoličanov, ki pripadajo 130 škofijam 55 različnih držav. Največ katoličanov živi v velikih kitajskih skupnostih na azijskem jugovzhodu: 60.000 v Singapurju in Malajski zvezi, 45.000 v Indoneziji, 30.000 na Filipinih in 23.000 v Siamu. Katoliška osrednja pisarna v Singapurju je začela izdajati poseben mesečnik v kitajščini, namenjen prav kitajskim izseljencem v svetu, posefcino tistim, ki živa na Malajskem polotoka in po so-
sednih državah. Mesečnik se imenuje Hai Sing Pao — Morska zvezda. V prvi številki prinaša papeško okrožnico namenjeno preganjani Kitajski „Ad Si-narum Gentes“ in objavlja poročila o kitajskih katoličanih v Siamu, v Singapurju, v Braziliji, Južni Afriki, Indoneziji, Vietnamu in po drugih deželah.
BREZBOŽNA PROPAGANDA V KAMERUNU (J. AFRIKA)
Komunizem je v Kamerunu uradno sicer prepovedan, pa vendar razvija mogočno propagando pod krinko narodnostnega gibanja, ki se nazivlje Zveza kamerunskih rodov. Glavna gesla, ki jih za svojo laži-narodno propagando uporablja za pridobivanje nevednih množic, bi bila naslednja: a) Neodvisnost Kameruna. Dežela je pod varstvom Francije, ni pa njena kolonija. Tako je tedaj že prišel čas, da se francoska uprava umakne... b) Kamerun so razdelili na dvoje: med Francoze in Angleže; narodni čut zahteva, da ga spet združimo... c) Mnogi belci so in še vedno izrabljajo črne domačine, ki so v velikanski večini; tako razlastitev zemljišč prvotnim črnim lastnikom, izsekavanje gozdov, plačevanje domačih izdelkov pod vsako pošteno ceno: čas je že, da spregovori pravica... d) Proletarci imajo manj kot obupne plače. Zato si je treba priboriti z vsemi sredstvi — sabotaže, stavke in podobno — zvišanje plač... e) Premnoga mesta v državni upravi, ki so danes v rokah belih, bi morali voditi v resnici črnci. Zato je treba napraviti konec s to rasno neenakostjo. — Vse to so vabljiva in nevarna gesla, ki se bolj in bolj Širijo med črnimi domačini in vzbujajo hudo kri. Tri vrste belih ljudi je treba po komunistično čimprej izgnati: državno vlado; vojsko in policijo; pa slednjič — misijonarje. Ti zadnji so samo prikriti kolonialistični agenti. Njihov nauk uspava domačega duha in ga stvarja nedelavnega. Domača duhovščina pa so navadno prodanci tujcem, ki nimajo v Kamerunu kaj iskati. Gibanje vodi bivši, dolgoletni vladni visoki uradnik, do-
fiiačin Um Nyobe Rüben, ki ga pristaši nazivljejo prerok“. Mož je izredno nadarjen, izobražen in se docela posveča tej nevarnii v bistvu komunistični propagandi. Neprestano potuje iz kraja v kraj, pridobiva, prigovarja, organizira 'n navdušuje za svojo stvar. Odlikuje ga izreden govorniški dar, kar pri črncih silno vleče. Mnogi domačini so iskreni Pristaši tega prikritega komunističnega Ribanja. Je pač stvar, ki vzbuja mnogo radovednosti in tudi privlači na celi črti prav zaradi svoje drznosti in ozna-Pjanja kamerunske neodvisnosti. A mno-Ri se obotavljajo pridružiti se mu prav zaradi njegovega izrazito protiverskega Programa. Največ pristašev si zadobiva Pmd protestanti; večina udarnikov pripada protestantskim 'ločinam. Seveda pa Je med njimi nemalo katoličanov. Ženske so morda še bolj prizadevne kot moški; skoraj s silo vodijo mlade žene in dekleta na zborovanja.
DIPLOMIRANE ŠIVILJE
Na eni najvažnejših šol v Elisabeth-ville (Belg. Kongo), ki je zavod Presvetega Srca in ga vodijo sestre krščanske dobrodelnosti, so nedavno odprli poseb-P* oddelek za obrtno vzgojo domačink. To je že tretje področje vzgoje, ki ga šola obravnava: prvi dve sta osnovna šola in pouk domačih deklet za pripravo zakonsko življenje. Takoj spočetka se je v obrtniški razred vpisalo lepo število deklic od 14 do 16 leta; izbrale so ®i za svoj poklic šivanje; sen vseh čr-Pih deklet je, da bi bile enkrat dobre šivilje... šolska uprava je tedaj razglasila, da bodo gojenke ob koncu tečaja lahko prejele pravo diplomo, ki jih bo usposobila za resnične šivilje. A pozneje So jim razglasili, da ne gre za diplomo, Piarveč za čisto preprosto izpričevalo o °pravljenem tečaju. Tedaj so se črna dekleta dvignile in enodušno zahtevale diplomo, češ da nočejo po treh letih u-denja na takšni „visoki šoli“ samo spričevala o obisku tečaja, ki nič ne po-Pieni, Pozabile so seveda, da tudi diplo-P1» enako nič ne pomeni, če ni resnične
sposobnosti za šivalno obrt, ki se pokaže edino v praktičnem poslu. Vendar nam ta primer dokazuje, kako daleč je mišljenje in zahteva po ženski enakopravnosti z moškimi poklici segla tudi že med črno ženstvo v Kongu.
MEDNARODNA KOMISIJA JE SPREGLEDALA...
Na lanski ženevski konferenci so pri zeleni mizi nesrečnega spomina, ko so razkosali Vietnam, določili tudi posebno mednarodno komisijo, ki naj poskrbi, da v Vietnamu nihče ne bo prisiljen o-stal proti svoji volji pod komunistično knuto na indokinskem severu, ki so ga priznali Hočiminhu. — V zadnjih mesecih prihajajo še bolj kot vse leto stotine in stotine beguncev s severa v narodni Vietnam na jug: nočejo sprejeti življenja v komunističnem raju... Mednarodna komisija, ki naj skrbi za red in mir med obema spornima taboroma v Vietnamu in zdaj že dobro pozna rdeče spletke in laži, saj se je o njih na terenu samem zadosti jasno lahko preverila, pošilja v zadnjih časih svoje odposlance na vsa tista mesta, o katerih ve, da so ljudje tam krajevne komunistično oblasti pozvali, naj jim dovolijo prost odhod v južni Vietnam. Komunisti se seveda za takšne prošnje spočetka sploh zmenili niso. Pozneje, ko so prišli mednarodni nadzorniki, so taktiko spremenili: pred komisijo so poslali cele trume svojih vojakov, ki so se preoblekli v preproste vaščane in si krog vratu obesili križ in molek. Ti so potem na vsa usta hvalili komunistično blagostanje na severu in v en glas izjavljali, da nikakor nočejo na jug. A mednarodni komisarji so rdečo zvijačo kaj kmalu razkrili in zdaj ravnajo tako, da se napote naravnost v krajevne cerkve ali pa na zasebne domove ter se tam po zanesljivih ljudeh pozanimajo, kdo v resnici želi na jug v prostost. Tam potem brez nadalj-nega izdajo potrebna izselitvena dovoljenja. Odhoda tem beguncem tudi rdeči miličniki ne morejo več preprečiti. Seveda je zato beguncev tudi iz dneva v
dan več. Njih število je v enem letu že precej preseglo en milijon!
SUŽENJSTVA ŠE NI KONEC...
Posebni urad Združenih narodov za človečanske pravice je nedavno objavil zanimivo ugotovitev, da navkljub prizadevanju držav - Članic OZN, vprašanje suženjstva v svetu še vedno ni zadovoljivo rešeno. Suženjstvo še vedno živi in se kar mirno koti predvsem v Afriki in v nekaterih drugih deželah, ki so črnemu kontinentu blizu, med njimi tudi nekatere arabske države. Tudi med nomadi po španskem delu Sahare je suženjstvo še skoraj nedotaknjeno navkljub prizadevnosti oblasti in najstrožjim kaznim. Nič čudnega, če je sveta stolica s posebnim odlokom leta 1952 obnovila in vsemu krščanskemu svetu znova priporočila klic Leona XIII., ki je pozval vse katoličane, naj na praznik Razglaše-nja organizirajo posebno nabirko za pokončanje suženjstva, ki še vedno muči na tisoče ljudi po svetu.
POSLEDNJI MISIJONARJI NA KITAJSKEM
Po poročilih agencije Fides je bilo letos 14. junija na Kitajskem še 48 inozemskih misijonarjev: duhovnikov in misijonskih bratov med njimi 32, misijonark pa 16. Cerkveni redovi, ki delujejo tudi na misijonskih poljih, so letos imeli na Kitajskem še: 8 jezuitov, 5 frančiškanov, 4 očete Schnet, 4 so bili svetni duhovniki, 3 dominikanci, 2 očeta Božje Besede, 2 maryknollca, 1 član pariške družbe za zunanje misijone, 1 avgušti-nec. Misijonarke pa pripadajo: 11 frančiškanskim misijonarkam Marijinim, 5 pa karmeličankam.
ODLIKOVANJE
KATOLIŠKEGA MISIJONARJA
Italijanska vlada je odlikovala z redom Viteza Republike Italije misijonarja očeta Ambrosija Poletti, člana Milanske družbe za zunanje misijone. S tem je priznala velikanske in pomembne zasluge, ki si jih je stekel omenjeni mi-
sijonar v teku zadnjih 5 let svojega nesebičnega delovanja v Hongkongu, kjer vodi župnijo, ki se nahaja tik slovitega odrešilnega mostu med rdečo Kitajsko in svobodnim Hongkongom. P. Poletti je v teb letih na svoji fari vsaj za prve dni sprejel čez 3000 katoliških misijonarjev, ki so jih komunisti pognali iz Kitajske in so vsi prišli v svobodo čez sloviti most v Hongkongu. Še vedno nič manj vneto pomaga vsem, ki pridejo iz rdečega pekla, pa nimajo v Hongkongu nikogar, da bi jih tam sprejel in poskrbel zanje. Cele gore zahvalnih pisem, tudi od protestantskih misijonskih ustanov mu prihajajo, pričajo o velikem delu krščanske ljubezni do bližnjega, ki ga na tej izpostavljeni krščanski prednji straži opravlja ta znameniti italijanski misijonar.
NADŠKOF IZ MUKDENA (MANDŽURIJA) ŠE ŽIVI
Iz ječe so izpustili, kot poroča agencija Fides, mukdenskega nadškofa v Mandžuriji, msgr. P’i-ja. Tako se je izkazala za neresnično novica o njegovi smrti, ki se je po svetu razširila leta 1952. Takrat so ga obsodili na šest let ječe; a ni še prestal polovico kazni, ko so ga že poslali domov. Vendar mu komunisti tudi sedaj še ne dovolijo svobode, marveč so odločili, naj nadaljna tri leta prebije v hišnem zaporu. Komaj so nadškofa odpustili iz zapora, je nevarno zbolel in so ga morali prepeljati v bolnišnico. Trenutno stanje katolištva v nadškofiji Mukden bi bilo naslednje: pet duhovnikov je v zaporu že čez tri leta; ostalih sedem ali osem, ki niso „napredni“, puste komunisti na svobodi; dovolili so jim celo maševanje in pridigovanje. Izjaviti so morali samo, če so res vdani svoji kitajski domovini in če res ljubijo svojo katoliško vero. Velikanska večina kristjanov se naravnost zgledno drži. Neznatna je skupina „naprednih katoličanov“, ki jih vodi neki Han; ti imajo v svojih rokah tudi ves škofijski denar. Bogoslovno semenišče in ženski samostan pa so rdeči spremenili v zapor.
MmjoNm Uot nam Ji (ovom
Letos je to že drugi obisk iz resnič-misijonskih pokrajin, ki ga sejalci Kristusovega evangelija delajo med Slo-venci v Argentini. Prvi je bil iz težko Preizkušenega Vietnama. Dobra dva me-®eca pozneje pa nam je prišel iz Indi-•!e, v osebi misijonskega škofa, nasmejanega in za zdravo šalo vedno zavzela msgr. PAVLA TOBARJA, nad-Pastirja v škofiji Gutack.
Prevzvišeni je obiskal Slovence v Ar-Rfintini na svojem povratku z Evharistič-nega kongresa v Rio de Janeiro. Nje-obisk je vzbudil med tukajšnjimi !°jaki lepo zanimanje, četudi je bil najavljen v zadnjem trenutku. Navkljub d,ežju, ki je tisto nedeljo v Ramos Me-Jla zadivjal ostro, kot že dolgo ne, se v župnijski dvorani, kamor smo prev-zyišenega povabili, zbralo precejšnje šte-j1*0 rojakov, ki so dvorano napolnili. n prijazni cerkveni knez si je že s svo-Ppt prihodom osvojil srca vseh navzočih. Kava j en občevanja z najpreprostejšimi tudi z najvišjimi, je čisto kot pravi demokrat stopil med nas in se rokoval "er brez predstavljanja. Srečanje z bradatim misijonskim škofom se je razvilo v Posebne vrste prireditev, ko je zastop-Slovenske misijonske zveze prev-Zvišenemu stavijal vrsto vprašanj, ki so nas vse zanimala in na katera je naš gost Jubeznivo in izčrpno odgovarjal z nje-’na lastno pestrostjo in prikupnostjo.
Seznanil nas je spočetka s svojo misijonsko potjo. Razkril nam je, kako je prišel do misijonskega poklica, kako je šel misijonarit v Indijo, kjer je pozneje postal misijonski škof v škofiji Gutack. Tam zdaj deluje neutrudno že dvaindvajset let, z uspehi in neuspehi, z razumevanjem in nerazumevanjem, v veselih in mnogih bridkih urah, a vedno v zavesti, da opravlja pomembno in danes še posebej nad vse važno delo, kot ga opravljajo vsi katoliški misijonarji po Indiji in po drugih misijonskih deželah. Začutili in zavzeli smo se ob dejstvu, da šteje njegova škofija kar 16 milijonov prebivalcev, pa je v nji komaj nekaj nad 30 tisoč katoličanov. A ti so izvečine dobro organizirani, škofija skrbi na vsej črti za vzgojo mladine, še posebej pa ve posveča socialnemu delu, ki je v Indiji, kot sicer v malokateri misijonski deželi, resnično najbolj živa nujnost. Zanimive prigode nam je pripovedoval iz dni svoje misijonske poti, o navadah in šegah domačinov, o nezdravem podnebju, ki je posebna šiba božja za evropskega misijonarja, o življenju indijskih katoličanov, posebej še o družinskem življenju med njimi. Opozoril je na resno nevarnost, ki indijskemu katolicizmu preti od strani katolištvu ne sovražne, pa vendar prav po indijsko svojske vlade, ki ne dovoli več prihoda inozemskih misijonarjev. Domača duhovšči-
ra, ki je sicer iz svojih vrst dala celo prvega indijskega kardinala, trenutno še ne bi zmogla vsega misijonskega dela, ki je več kot ogromno. Odtod resna nevarnost, da bi katolicizem, ki v Indiji ni nepiiljubljen, utegnil utrpeti precejšnjo škodo, če bi bilo, kot kaže, inozemskim misijonarjem resnično onemogočeno nadaljnje prihajanje v to deželo. Povedal nam je tudi za r.ajvečjo oviro pri uspešnem razmahu božjega kraljestva med Indijci: to so indijske kaste, ki tudi katoliškemu človeku zadenejo mnogo hudega in več ko dosti bridkih ur. Mnogo več uspehov bi bilo pri oznanjanju bla-govesti in pri rasti Kristusove Cerkve v Indiji, če bi ne bilo nesrečnih kast, ki so druga od druge ločene bolj zagrizeno kot se med seboj danes ločijo moderni ..nacionalizmi“. Opozoril je na važnost pridobitve indijskega izobraženstva, ki je danes izvečine mlačno, versko povsem nebrižno: materia izem sega vanj na celi črti. Zato je še dvakrat potrebna molitvena pomoč vsega katoliškega sveta, da postane Kristus vzor in vodilo tudi indijskemu izobraženca. Največja nesreča bi bila pač ta, da bi se izobraženstvo te vsak dan bolj razvijajoče se in v zboru narodov mlade azijske velesile odločilo za brezbožni komunizem. Kakšen blagoslov pa, če bi v katolicizmu spoznalo resnično odrešenje in hkrati najvišje dopolnilo vsemu plemenitemu hotenju po miru in prijateljstvu med narodi, ki je tako lastno indijski duši. Svoja izvajanja je prevzvišeni znal požlahlniti vsak trenutek z prijetno, zdravo šaljivostjo, z anekdotami iz svojega «misijonskega delovanja, s pestrimi opisi indijske dežele.
Z resničnim zadoščenjem in navdušenjem so zbrani slovenski rojaki spremljali iskreno kramljanje tega indijskega škofa. In Slovenska misijonska zveza, zvesta svojemu poslanstvu, da misijonsko prebadi zaledje in tudi gmotno podpre, v kolikor pač more, sleherno misijonsko prizadevnost, je svojemu gostu, škofu Tobarju naklonila dar v znesku tisoč pesov za skromno pomoč njegovi misijonski škofiji.
Obisk škofa Tobarja je zanimiv tudi
zato, ker je škof taiste škofije, kjer se odvija vsa prelepa in pestra zgodba do zdaj najboljšega misijonskega filma „La mies es mucka — Žetev je velika“, ki ga je svetovna kritika pred leti sprejela z laskavo hvalo in s prijetnim presenečenjem. Film slovi kot ena najboljših in najglobljih katoliških produkcij v zadnjih letih, saj brez romantične primesi misijonsko delo in življenje v resnici prikazuje takšno, kot je, in to na misijonskem polju samem. Zdi se nam važno, da na to dejstvo opozorimo, ker bodo naši Slovenci v Buenos Airesu in okolici za letošnji misijonski mesec oktober i-meli najlepšo priložnost, da si to katoliško in misijonsko umetnino „sedme u-metnosti“ ogledajo, ko jim bo film predvajala Slov. misijonska zveza.
Ko smo srečali, čisto slučajno, ker je pač tako naneslo, škofa Tobara, smo se nehote z ljubeznijo domislili vseh naših rojakov - misijonarjev in misijonark v Indiji. Bodisi teh, ki delujejo na severu in ra vzhodu, pod Himalajo, v Kalkuti ali v Bengaliji, bodi naših slovenskih misijonskih delavcev iz šole velikega svetnika Janeza Boška, ki se vneto in uspešno uveljavljajo. Prav tako na one z Japonske, Formoze, Hongkonga, Siama i« Afrike. Na vse smo mislili, vseh smo se spominjali še bolj živo ob prisotnosti tega misijonskega škofa, ki je iz iste dežele, kjer se oni za zmago Cerkve bijejo in pote, prišel med nas in nas že s samo svojo navzočnostjo potegnil v skrivnostno čarni svet pravljične Indije. še bližje nam je bila pereča sitnost misijonskih vprašanj, ki še posebej v ueželi, kot je prav Indija, nujno kličejo po čim hitrejši rešitvi. Kajti tudi tam je, kot po vseh misijonskih deželah „žetev velika... delavcev pa malo...“
Prepričani smo, da je obisk škofa Tobarja iz Cutacka med Slovenci v Buenos Airesu lepo poživil njih misijonsko zavednost, marsikoga zganil iz običajne o-topelosti, vsem pa prav zato, ker v Indiji deluje, še bolj približal povezanost z našimi misijonarji pod Himalajo in drugod po svetu.
Desno: Škof Tobar
DAROVI V SKLAD 1954/55
(od 15. februarja do 31. junija 1955)
U.S.A
Po 100 dol.: Neimenovana (po zaobljubi; darovala prvi mesečni obrok pokojnine za slovenske misijonarje). — Po 52.90: Mrs. Josephine Gruden (po zaobljubi v bolezni; darovala ček enega tedna v zahvalo za izboljšanje. — Po 50: Rev. Jože Ferkulj (v sklad 1955) ; Neimenovana (za s. Marijo Macnise F. M. M.) ; Neimenovana (kot majhno odpoved nečemu ob poroki). — Po 33: Mr. & Mrs. Frank Tushar (15); Mrs. Frank Tushar (5 in 10) ; Mr. Frank Tushar (za Rev. S. Poderžaja S.J., 3). — Po 30.50: Miss Manca Preša (20 in 10.50). -A Po 25: Družina rajnega Johna Fer-kul (ob očetovi smrti v dober namen).
Po 22.50: Mrs. Mary Mihe'lich (po zaobljubi preko Rev. J. Vovka). — Po 16: Rev. Jožef Klopčič (10 za Terezijo Medvešček in 6 v skupni sklad). — Po 12: Neimenovana. — Po 10: Dva neimenovana (po Rev. J. Slapšaku vsak daroval po 10) ; Rev. Jože Snoj (za Rev.
S.	Poderžaja S.J. in Rev. J. Cukale S.J., vsakemu po pet) ; Mr. & Mrs. Anton Sluga; Mrs. Tonči Klammer (za Rev. J. Cukale S.J.) ; John Jäkel; Mrs. Margaret Smole (za s. Luževič zavod starih) ; Mr. & Mrs. John Per; Matevž Tekavec. — Po 9.50: Mrs. Frances Koprivnik (5 ir 4.50). — Po 6.50: Rev. Francis Koretič; Mrs. Frances Ošaben (5 za s. Marijo Macnise in 1.50). — Po 5.50: Mrs. Sophie Simčič. — Po 5: Mrs. Frances Rebol; Rev. Jože Vovk; Marko Koščak (ameriški vojak na Koreji) ; Rev. Ivan Lavrih (za s. Terezijo Medvešček) ; Mrs. Frances Marolt; Janez Gerjol; Mrs. Agnes Rom. — Po 4.50: Miss Fani Forneci. — Po 4: Mrs. Mary Skul (2 za s. Terezijo Medvešček in 2 v skupni sklad; en od dveh dol. za s.
T.	Medvešček dar Mrs. Amalie Pekol). — Po 3.50: Rev. dr. Alojzij Kuhar. —
Po 3: Franc Rabič; Mrs. Fani Muha. —-Po 2.50: Rev. Rudolph Urbič; dr. Franc Puc; Rev. Alfonz Pavel S.D.B. (za slovenske salezijanske misijonarje) ; Miss Ida Mavec. — Po 2: Rev. dr. Jože Gole (za sirotišče s. Terezije Medvešček); Frank Cenkar; Mrs. Caroline Gregory; Mrs. Sonja Kregar. — Po 1.50: Avgust Šuštaršič; Rev. dr. Anton Stopar; Mrs. Johanna Petkovšek; Miss Zdenka Viher; Anton Jeglič; Karel Klesin; Mrs. Helen Nachtigal; Mrs. Sonja Kregar; Miss Lojzka Verbič; Mrs. Justina Volarich; Mrs. Ivana Okorn (1 za Detinstvo, pol v sklad) ; Milan Čebašek; Edvard Draksler; Mrs. Johana Kragel; Mrs. Antonija Perusek; Mrs. Agnes Kompare (za znamke). — Po 1: Frank Mlinar, Rev. Stanley Ceglar S.D.B.; Mrs. Jennie Zupan; Stanko Sega; Mrs. Valentin Am-brose; Mrs. Kuzma; Mrs. Josephine Kocin; Mrs. Anthony Fandak; Mrs. Kathe-rina Foys; Mr. Kostevec; Mrs. Mary Levar; Jože Škrabec. — Po 0.50: Louis Gerbec; Janez Ovsenik; Branko Bezjak; Ludvik Tomažič; Andrej Pucko; Mrs-Barbara Schweiger; Mrs. Mary Bečan-— Po 0.25: Mrs. Frank Petkovšek.
Skupaj v U.S.A.: 652.65.
KANADA
Po 12: Miss Rozi Smodiš. —- Po 10 ■ Miss Brigita Pregelj. — Po 6.50 Mr-& Mrs. Rezek. — Po 5: Mrs. Mary Ko-zoglav; Mrs. Louise Sustersich (za Rev. I. Kusteca S.D.B. in Rev. J. Cukale S'.J.) ! Lovro Novak (daroval za misijone med misijonom porabljeno vrednost bencina) I Mrs. Lojzka Jevnikar (za krst zamorčka). — Po 4.50: Mali (triletni) Jožek Turk; Mrs. Marija Štukelj. — Po 3: Družina Meixner; družina Mohorič 1" van. — Po 2.50: Miss Kristina Mazora-—■ Po 2: Mr. & Mrs. Janez Košir. — P° 1.77: Mali (petletni) Tonček Dimnik. —'
1.50: Stanko Fister; Mrs. Mary Za-lesak. — Po 1: Mrs. Marp Markovič (za krst pogana). — Po 0.50 Miss Jo-zefa Costani; Franc Ahlin.
Skupaj v Kanadi: 74.77.
Od 15. februarja do 31. julija v U.S.A. *n Kanadi skupaj v sklad: 727.42 dol.
OORICA: N.N. iz Rojana pri Trstu dal za misijonarja Miklavčiča 1000 Lir; Marijina družba v Gorici 12.285 Lir.
ARGENTINA: Ivan Boljkovič, Buenos Aires, 200 pesov; N.N., Buenos Ai-res, 120 pesov.
Popravek-. V majski številki „Kato-hških misijonov“ je bilo pomotoma navedeno, da je Slovensko dramatsko društvo »Lilija“ iz Clevelanda (USA), prispevalo v Sklad 11 dolarjev, ko jih je v desnici darovalo 115.
Dar sobrata g. Majcenu Andreju ni zaesel 100 dolarjev, ampak 95.
V TISKOVNI SKLAD KAT. MIS. so darovali:
D.S.A.: Po 3: Mrs. Frank Gregorka. ~ ' Po 2.50: Anna Prišel. — Po 2: Mrs. “Ohn. Cankar; dr. Alojzij Kuhar. — Po D50: Rev. Jože Klopčič; Jennie Zupan; ^ichael Košir. — Po 1.25: Miss Anica “enedik; Michael Tomc. — Po 1: Frank Dorup; Miss Milica Zonta; Miss Zdenka
Viher; Johanna Petkovšek; Josephine Kocin; Mary Levar; Miss Fani Forne-ci; Karel Klesin; Helen Nachtigal; Sonja Kregar; Ivana Okorn; Ludvik Tomažič; Jerry Koprivšek; Rev. Franc Ko-retic. — Po 0.75: John Champa; Anne Leskovec. — Po 0.50: Frarces Raischel; Katarina Roperts; Louise Hajdinjak; Marija Vavpetič; Miss Jožefa Bericic; Marija Vecerin; Viktor Tominec; Fran-ces Ošaben; Mary Modrijan; Gaspar To-chi; Josephine Stanonik; Eleonora Gross; Gertrude Bokal; Jožef Stamfel. — Po 0.25: Gertrude Gradisar.
Skupaj v U.S.A.: 39.25.
KANADA: Po 2: Stanko Fister. — Po 1.25: Frank Petrič. — Po 1: Mary Rebernak; Ivan Kukoviča; John Rupar. — Po 0.50: Karolina Hajdinjak; Franc Žgavec; Amalia Priatel; Leo Mate; John Kebe; Frank Rozman; Miss Cecilija Zizek; Irma Kopinja; Milena Nemec; Minka Andolšek; Frank Zobetz.
Skupaj v Kanadi: 11.75.
Za tiskovni sklad skupno: 51.— dol.
Razno za misijone so darovali:
Škrabar Jože, Buenos Aires, 6 pesov; Neimenovani, Bs. Aires, 100 pesov; Aleksander Andrej Steinhaus, za uboge poganske otroke iz svojega hranilnika, 100 pesov.
SKLADA 1954/55 ZA VSE SLOVENSKE MISIJONARJE JE BILO DOSLEJ POSLANO:
(Vse v dolarjih, četudi je bilo poslano v kaki drugi valuti)
'^aPonska:
^aknisa Luževič FMM ............. 100.—
^enjamina Kardinar usmilj. . ..	90.—
Katarina Jančar, usmilj......... 50.—
d°žefa Zupančič, usmilj......... 50.—
Cirenija Jug, Usm................ 100.—
Otlica Miklavčič, kanos. ....... 50.—
Hongkong:
Andrej Majcen SDB ........... 530.—
Stanko Pavlin SDB ........... 57.—
587,—
Formosa:
Franc Rebol, Maryknoll. .... 105.—
Dr. Janez Janež ............ 50.___
Siam in Java:
Ksaverija Pirc OSU ............ 50.—
Frančiška Novek OSIJ .......... 50.—
Deodata Hočevar OSU ........... 50.—
Joško Bevc SDB ................ 20.—
170.—
Indija:
Viktor Sedej SJ ................ 500.—
Jože Cukale SJ ................. 497,—
Alojzij Demšaij SJ ............ 50.—
Janez Ehrlich SJ .............. 50.—
Janez Udovč SJ ................... 30,—
France Drobnič SJ ............. 30.—
Franc Lukan SJ ................ 20.—
Janez Germek SJ ............... 20.—
Stanko Poderžaj SJ ............ 124.—
Pave' Bernik SDB .............. 100.—
Ignacij Kustec SDB............. 50.—
Ivan Kešpret SDB .............. 20.—
Ludvik Zabret SDB ............. 20.—
Terezija Medvešček ............ 50.—
Dr. Miriam Zalaznik IBMV _________ 50.—
Magdalena Kajnč .................. 50.—
1.661,—
Afrika:
Albin Kladnik FSC ................. 50,—
Franc Bratina FSC .............. 40.—
Valentin Poznič FSC ............ 30.—
Ksaverija Lesjak OSU ........... 40.—
Brigita Bregar OSU ............. 30.—
Vincencija Novak OSFS .......... 40.—
Elizabeta Pogorelc OSFS ........ 40.—
Terezija B. šteh OSFS .......... 40.—-
Terezija A. Šteh OSFS .......... 40.—
350,—
Južna Amerika (Paraguay) :
Šolske sestre, za tisk ču’upi
abecednika ................... 100.—-
100,—
Zaledje:
Dvem pripravnicam v Družbi
misijonskih zdravnic ........ 50.—
SKUPAJ je prejelo 44 misijonarjev in misijonark darov iz sklada 1954/55 3.513.— dol., ne vtevši razne druge, nedenarne pošiljke. Ta sklad se zaključi zadnjega dne v ’etu 1955.
DVE LETI DELA ZA BAHAGOVO BEATIFIKACIJO
Ponatis iz „Baragovega Vestnika“ (leto III., 1 - 2), ki ga izdaja Južnoameriška Baragova zveza v Buenos Airesu.
Upamo, da vam bo kratko poročilo o Napredku Baragove zadeve v zadnjih dveh letih v Severni Ameriki, v Kanadi, v Evropi, v Rimu, doma in tu v Južni Ameriki, dalo še mnogo več pobude ir. veselja pri delu, molitvi in tudi tvarnih žrtvah za tako veliko stvar.
Zgled škofa dr. Gregorija Rožmana.
Že ves čas svoje težke škofovske služba ves gori za Baragovo zadevo. V begunstvu pa mu je še posebno pri srcu. Neprestano spodbuja k večji gorečnosti za Baragovo proglasitev blaženim, k bolj iskrenemu zaupanju v Baragovo Pomoč, obenem pa nam sam najlepše sveti s svojim zgledom. Za stoletnico Baragove posvetitve za škofa vodi v Torontu sam vso tridnevno pobožnost v cerkvi, 1. novembra 1953 pa še pri vnanji Proslavi govori o Baragi kot škofu in njegovem velikem delu. — Predobri p. Hugo Bren nekaj ur pred smrtjo prosi ljubljanskega škofa Rožmana, naj posreduje pri marqiuettskem škofu Noa, da bo imenoval slovenskega kapucina dr. Vigilija Alta za Baragovega vicepostu-latorja za škofije v Evropi, ki so z Barago v zvezi, ter za zveze z Rimom; škof Rožman ga je res priporočil in ime-Uovanje se je že meseca januarja 1954 v resnici izvršilo. — 14. marca 1954 v Clevelandu prirejajo Baragovo proslavo; škof Rožman spet govori o Barago-Vou delu in trpljenju. — 22. marca 1954 v Clevelandu ustanovijo slovenski odsek Baragove zveze, škof Rožman rad prevzame mesto pokrovitelja in častnega Predsednika zveze. — 27. junija 1954 v Torontu spet Slovenci obhajajo Baragov dan. škof Rožman vodi pobožnost v cerkvi, zlasti pri dopoldanski službi božji govori; pri vnanji proslavi popoldne pa sPet slovenske vernike bodri, da morajo imeti več zaupanja ter se bolj priporočati Baragi in slovenskim mučen-
cem. Svojim bogoslovcem v begunskem semenišču pa rad priporoča Baragov zgled: „Želim, da... prihajajo iz našega semenišča duhovniki, ki bodo po duhu, ljubezni in gorečnosti podobni služabniku božjemu Frideriku Baragi.“
P. Hugo Bren za Barago
Posebej opozarjamo na važen članek: „P. Hugo Bren za Barago“, ki ga je napisal p. Bernard Ambrožič OFM v Katoliških misijonih, leto XXIX, str. 258/265 (junij 1955). Dve ugotovitvi sta v tem članku posebej važni: ,,P. Hugo je bil prvi Slovenec, ki je z vso resnostjo vrgel v svet zahtevo po delu za Baragovo beatifikacijo. Če je .zahteva' premočna beseda, zamenjajmo jo s .pobudo'.“ Dalje: „Nič pretiravanja ne bo, če zapišem: Brez p. Hugona in njegovega naj ožjega sodelavca, Jožeta G regoriča, bi bila vsa reč več kot enkrat obtičala." Sam je nekaj ur pred svojo smrtjo o delu za Baragovo proglasitev blaženim izjavil: „Jaz sem svoje storil." — Zdi se pa, da je od svoje smrti (8. dec. 1954) tudi na onem svetu že svoje storil s svojo molitvijo, ker je prav v Marijinem letu Baragova zadeva tako presenetljivo lepo začela napredovati.
Pol življenja za Barago.
Ing. Jože Gregorič ves živi in dela za Barago. Pred dvema letoma je prepotoval v Baragovi zadevi Evropo. Odslej pa z vso ljubeznijo dan za dnem preučuje ogromno gradivo, ki ga vedno več odkrivajo. Preteklo jesen je prodal svojo hišo v Chicagu ter se zaradi bolj u-spešnega dela za Baragovo zadevo preselil v Marqiuette, kjer počiva njegov ljubljenec, božji služabnik Friderik Baraga. Podrobnosti ste že brali v Ave Maria in v Katoliških misijonih, kamor pridno poroča g. Karel Wolbank CM o Gregoričevih prizadevanjih in naporih. V Svo-
bodni Sloveniji je 11. novembra 1954 člankar Oba o njem upravičeno zapisal: „Tako ljubi Barago, da je dal pol svojega življenja zanj.“
Slovenski frančiškani za Barago
Iz raznih člankov in razprav v Koledarju Ave Maria za leto 1955, v Koledarju Mohorjeve družbe za 'leto 1955 in iz Katoliških misijonov nam postaja jasno, da ima p. Bernard Ambrožič mnogo zaslug za ustanovitev Baragove zveze, ki bo letos obhajala svojo petindvajsetletnico. Zelo smo mu hvaležni, da nam je zadnje čase napisal toliko lepega o p. Hugonu, o ing. Jožetu Gregoriču in o omenjeni Baragovi zvezi. — iP. Odilo je zadnji dve leti tudi napisal dolgo vrsto lepih člankov o Baragi v mesečniku Ave Maria; 6. septembra 1953 je govoril na Baragovem dnevu v Lemontu. P. Bazi-lij Valentin je glavni tajnik Baragove zveze in urednik „Baraga Bulletin“, glasila omenjene Baragove zveze. Z ing. Gregoričem prav dobro sodelujeta pri urejevanju lista, ki izhaja v angleščini v Lemontu. Tihi in skromni p. Bertrand Katnik pa prepisuje in prevaja težko čitljive dokumente; veliko je pomagal zlasti pri prepisovanju Baragovega dnevnika. Doma pa p. J. Aljančič pridno zbira in odkriva nove stvari o Baragi. — Lemontski mesečnik Ave Maria je lansko leto vsaj osemindvajsetkrat na ta ali oni način kaj spodbudnega pisal o Baragi in priporočal zadevo njegove proglasitve blaženim. — Ave Maria Koledar za leto 1955 ima ta dva važna članka, na katera posebej opozarjamo: Joseph Gregorich, „Barago na oltar!“ (Važno poročilo o delu, težavah in napredku Baragove zadeve) ter „25 letnica Baragove zveze“ ki jo pripoveduje „Amerikanski Slovenec“ (Važna razpravica o rojstvu Baragove zveze). V Marijinem letu so v Lemontu izdali tudi Baragov molitvenik „Dobri pastir“, ki ga je priredil dr. Franc Jaklič. 5. septembra 1954 je bil v Lemontu spet Baragov dan; udeležba prav zadovoljiva, pridigal je p. Bazilij Valentin. Frančiškani v Lemontu imajo zbranih tudi več tisoč do-
larjev za pomoč pri ogromnem delu za Baragov postopek proglašenja blaženim.
Stoletnica marquettske škofije
Obširnejše poročilo ste gotovo že brali vsaj nekateri v Ave Maria koledarju za leto 1954 ter v Katoliških misijonih 1954, str. 128/29 ter str. 169. Povsod so se toplo spominjali božjega služabnika Friderika Barage, prvega škofa te škofije. Glavna proslava se je vršila 30. avgusta 1953 v Marquettu. Proslave se je poleg domačega škofa Tomaža L. Noa udeležil tudi kardinal Edvard Mooney, nadškof v Detroitu. Slovesnosti pa so se vršile potem teden za tednom po posameznih dekanijah, da bi se mogli kolikor mogoče vsi verniki marquettske škofije tega važnega dogodka spominjati. Na vseh slovesnostih je domači škof Tomaž L. Noa imel slovesno ponti-fikalno mašo. Za to priliko je izšla posebna spominska knjižica. Tudi Pij XII. je čestital za stoletnico in poslal svoj blagoslov. Osservatore Romano pa poroča, da je poslal svoje čestitke tudi Ei-senhower, predsednik Združenih držav Sev. Amerike. Vse te proslave so mnogo pripomogle, da se je navdušenje za Barago pomnožilo.
Baragov dan v Sev. Ameriki. Posebej v Lemontu.
Marquettska škofija redno vsako leto prireja v jeseni Baragov dan. Ob Baragovi stoletnici posvečenja za škofa se je za zaključek vseh slovesnosti vršil 25. oktobra 1953 v Sault Ste. Marie, kjer je bil Baragov prvi sedež škofije. Vsako leto pa obhajajo slovenski Baragov dan posebej pri frančiškanih v Lemontu. Zadnji dve leti sta se vršila: 6. septembra 1953 ter 5. septembra 1954. Obakrat sta lepo uspela.
Slovenski verniki v Severni Ameriki slave Barago
Za Baragovo stoletnico so ob priliki Marijinega leta obhajali imeseca januarja 1954 Baragov mesec. P. Odilo Hajnšek je ob tej priložnosti napisal v januarski številki mesečnika Ave Maria
zelo lep članek: Baraga in Marija. Isti •nesečnik januarja 1954 zelo prisrčno poziva vse Slovence k molitvi in žrtvam za Baragovo zadevo: „V Koledarju Ave Maria smo pri januarju zapisali: .Januar je za ameriške Slovence Baragov •Mesec in zadnja nedelja (31. jan.) v •Mesecu Baragova nedelja. Naj bo Bara-Uova zadeva slehernemu Slovencu doma In v svetu res srčna zadeva, za katero moramo moliti in tudi kaj darovati! Izrabimo prvi mesec Marijinega leta za izvršitev tega sklepa: nebeški Materi bo to gotovo ljubo, saj je bil Baraga njen Koreči častilec. Prvo je molitev, brez katere Baraga ne bo nikoli svetnik, ker si moramo svetnike izprositi. Drugo pa so darovi brez katerih ne bomo mogli zbrati Potrebnih Baragovih dokumentov.“
Nimamo vseh poročil; vemo pa, da so Poleg vseh slovesnosti v Lemontu lepo ••spele proslave v Gilbertu, 30. januarja 1954 v Chicagu (v dvorani pod cerkvijo sv. Štefana), 14. marca pa v Clevelandu. V Clevelandu so ustanovili poseben Pripravljalni odbor; proslava se je vršila pod pokroviteljstvom vseh treh slovenskih clevelandskih župnikov; odlični gostje na proslavi so bili: ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, msgr. Jožef L. Zryd, generalni vikar marquettske škofije, predsednik Baragove zveze in •ucepostulator za Baragovo zadevo, ing. Gregorič Jože, Baragov neutrudni zgodovinar. Vsi trije so na proslavi tudi kovorili. Ing. Gregorič je govoril tudi na Proslavi v Chicagu. Pred proslavo v Clevelandu je izšla posebna Baragova priloga v ,,Ameriški domovini“. Podrobna Poročila so izšla v Ave Maria, maj d954, str. 159/60 ter Katoliški misijoni, Junij . julij 1954( str. 277 - 282.
^va vicepostulatorja
Najvažnejši dogodek glede Baragove zadeve v Marijinem letu je imenovanje yleepostulatorjev. škof Tomaž L. Noa J° meseca januarja imenoval že omenje-••oga msgr. Jožefa L. Zryda za vicepo-sfculatorja za marquettsko škofijo, slo-VeMskega kapucina dr. Virgilija Alta pa Za vicepostulatorja za evropske škofi-
je, s katerimi je bil Baraga kaj v zvezi, ter za zvezo z Rimom. To dvojno imenovanje je močno zagotovilo, da so v Mar-quettu Baragovo zadevo resno vzeli v roke. S slovenskim rojakom kapucinom dr. Vigilijem Altom, ki vrši v Rimu odlične službe, bomo skušali dobiti zvezo ter ga prositi za pomoč in nasvete.
Msgr. Jožef Zryd v Evropi
Msgr. Zryd je v živahnih zvezah s p. Bazilijem Valentinom, tajnikom Baragove zveze in urednikom angleškega glasila zveze; z ing. Gregoričem sta, odkar se je ta preselil v Marquette, pogosto skupaj, preteklo leto pa je skušal dobiti čim tesnejše stike še z evropskimi sodelavci in ustanovami, ki bi mogle kaj pomagati pni Baragovi zadevi; pomoč so mu obljubili v Parizu, v Rimu pa tudi v Ljubljani, kamor je mogel samo za
24	ur. Maševal je pri oltarju presv. Rešnjega Telesa, kjer je Baraga opravil svojo novo mašo. Iz Evrope se je vrnil zadovoljen zaradi uspehov.
Nova pomlad Baragove zveze
Letos proti koncu leta bodo v Sev. Ameriki slavili petindvajsetletnico ustanovitve Baragove zveze. Opozarjamo na dve razpravi, ki sta o tem izšli v dveh koledarjih: Baragovanje v Ameriki pred
25	leti (Pripoveduje „Amerikanski Slovenec“), Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1955, str. 38 - 46; 25-letnica Baragove zveze (Pripoveduje „Amerikanski Slovenec“), Ave Maria Koledar za leto 1955, str. 134 - 143. Ave Maria koledar na strani 143 tako navdušeno zaključuje: ,,Ob srebrnem jubileju Zveza resnično doživlja svojo drugo pomlad, obenem pa že nabira zrele sadove dolgoletnega dela na zgodovinskem polju. Število članov BZ raste iz leta v leto, enako število naročnikov angleškega Zve-zinega glasila „Baraga Bulletin“, ki je zaradi zgodovinskih člankov našlo pot domala v vse univerzitetne in javne knjižnice. Naš zgodovinar prejema nešteta pisma zgodovinskih društev, celo protestantskih... “
Odbor Baragove zveze ob srebrnem jubi- eju
Baragova zveza je zrastla na pobudo iskrenih slovenskih src, zlasti lemont-skh frančiškanov, ki bi radi ohranili živo slovensko in versko zavest v Sev. A.rerlki ter mnogo storili za Baragovo zadevo. Ustanovljena je bi'a v farni dvorani pod cerkvijo sv. Štefana v Chicagu. Zato marčeva številka 1. 1955 mesečnika Ave Maria prav trdi: „štefan-ski farani si lahko štejejo v čast, da se je delo za Barago začelo pri vas, ter se potem tako lepo razširilo po vsej A-meriki.“ Sedež Baragove zveze so kasneje presadili v Marquette, kjer je postala vseameriška organizacija za Baragovo zadevo. Ob srebrnem jubileju Baragove zveze tvorijo odbor: predsednik: msgr. Jožef. L. Zryd, gen. vikar mar-quettske škofije in Baragov vicepostu-lator; podpredsednik:	rev. Frančišek
Scheringer, Manistique, Mich.; tajnik: s’ovenski'; frančiškan Bazilij Valentin, Lemont, Illinois; zgodovinar: ing. Jože Gregorič, Marquette, Michigan.
Zgodovinar Gregorič o uspehih glede Baraga v 25 letih
„Nenaden preobrat je nastal ob stoletnici Baragovega prihoda v Ameriko, v letu 1930, z ustanovitvijo Baragove zveze. Ta poživitev resnega dela za beatifikacijo našega oltarnega kandidata traja še zdaj, se lepo razvija in upati smemo, da bo tako ostalo do uspešnega konca — Baragove časti oltarja.“ (AMK 1955, 114)
Tolažljiva ugotovitev
Isti zgodovinar Baragov tudi trdi: „Čeprav se zdi neverjetno, je vendarle res: nekoč nepremagljive ovire na zgodovinskem polju so danes domala odstranjene; kar se nam je nekoč zdelo remogoče doseči, na.n je danes dosegljivo. Po novih najdbah v raznih arhivih jasno vidimo svoj cilj in ga skušajmo tudi doseči: razodeti v vsej polnosti Baragovo sveto življenje v našo vzpodbudo in v predložitev za njegov beatifikacij-
ski pi'oces. Zdaj res moremo nadaljevati z delom v trdnem upanju na končni uspeh.“ (AMK 1955, 110)
Deveta resolucija na vseslovenskem katoliškem shodu jztlija 1929, v Lemontu
Dekan Matija Šavc je tedaj prebral tudi tole zadnjo resolucijo: ,,‘Prvi vseslovenski katoliški shod, vršeč se o priliki stoletnice prihoda prvega slovenskega misijonarja — škofa Friderika Barage, ki je umrl v sluhu svetosti, srčno želi, da se čimprej prične akcija za njegovo prog’ašenje blaženim. V ta namen zaprosi glavni odbor katoliškega shoda marquettskega gospoda škofa, da pod-vzame za to potrebne korake.“
9. avgusta 1930 v Marquettu
Ta dan je zgodovinskega pomena za Baragovo zadevo. Ameriški Slovenci so tedaj romali na Baragov grob; velik Baragov poznavalec, msgr. Režek Anton pa je izročil tedaj marquettskemu škofu Nussbaumiu prelepo sestavljeno prošnjo, v kateri v imenu celotnega katoliškega slovenskega naroda prosi, naj se prične postopek za proglasitev prvega marquettskega škofa Friderika Barage, ki je izšel iz slovenskega naroda, b aženim. Škof Nussbaum je v odgovoru toplo priporočal, naj bi vsi častili Barago in se mu v svojih zasebnih mo-Ttvah priporočali za posredovanje pri Bogu. „Amerikanski Slovenec“ je tedaj zapisal : , To je bilo prvič, da je odličen cerkveni predstavnik pozival verne katoličane, naj v svojih privatnih verskih vajah goje pobožnost do Barage in se zatekajo k njemu za priprošnjo pri Bogu.“ Odslej nam je že mnogo cerkvenih knezov priporočalo zaupanje do Barage.
26. jidija 1931 na Brezjah
še večja slovesnost je bila 26. jiulija 1931 na Brezjah pri Mariji Pomagaj; ob navzočnosti in sodelovanju ameriških slovenskih odposlancev so slovenski verniki ljubljanskemu škofu dr. Gregoriju Rožmanu izročili srčno prošnjo, naj še on podpre zadevo Baragove proglasitve
blaženim. — Te važne resolucije in obletnico omenjamo, da bi nas znova spodbudile k prav gorečemu delu za Baragovo zadevo. Združimo se v iskrenem prijateljstvu vsi verni Slovenci v obeh A-ftierikah, doma in drugod po svetu! Kako bi bili veseli, če bi ob teh jubilejih nastale nove Baragove zveze med slovenskimi izseljenci v Avstraliji, Nemčiji, Holandski, Belgiji, Angliji in povsod drugod, kjer bivajo naši verni bratje Po krvi.
venski odsek Baragove zveze
Baragova zveza je bila skraja slo-venska; zaradi uspešnejšega dela za Ba-rag0 je postala vseameriška; 22. marca 1954 pa se je s popolnim soglasjem -mar-'luettskega vodstva Baragove zveze vršila ustanovna seja slovenskega odseka Baragove zveze pri Sv. Lovrencu v Clevelandu; delovala bo med ameriškimi 'O kanadskimi Slovenci z lastnim odborom in svojimi pravili. Uspešnejše delo med Slovenci za Baragovo proglasitev blaženim je narekovalo to odločitev. Zvezni pokrovitelj in častni predsednik je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Odbor pa tvorijo, predsednik: msgr. John Oman, Cleveland, Ohio; podpredsednik: Louis Baznik, Cleveland, Ohio; tajnik: P- Bazilij Valentin OFM; odborniki: p. Blaž čemažar OFM, ing. Gregorič Jože (zgodovinar) ; Karel Wolbank CM, za jriezo z JABZ, Janez Kopač CM, odbornik za Kanado; nadzornik in prvi eastni član msgr. Matija Butala, častni elani odbora pa so vsi župniki slovenskih župnij v Sev. Ameriki. Karel Wolbank Pridno sodeluje žlasti pri Katoliških mi-rijonih. Posebej pa se JABZ njemu in S. Gregoriču Jožetu zahvaljuje, da pre-Jemamo sproti v angleškem jeziku vse, spretni ing. Jože Gregorič s svojimi s°delavci o Baragi novega odkrije in «ožene.
Mesec januar — Baragov mesec
Takole spodbudno piše Ave Maria Ko-®uar za leto 1955: „Mesec januar za nas .vence ni samo mesec Najsvetejšega 1Iriena Jezusovega, ampak je še posebej
že več let posvečen našemu velikemu rojaku in oltarnemu kandidatu — Frideriku Baragi. Svetniški misijonar je v preteklem stoletju širil Najsvetejše Ime med rdečekožci ameriških pragozdov, I-sto ime je dal poleg Marijinega tudi na svoj škofovski grb. Januar je obenem tudi mesec Baragove blažene smrti (19. januarja 1868), Zato slovenske ameriške župnije in od lanskega leta tudi vse župnije marquettske škofije, katere prvi škof je bil naš rojak, praznujejo zadnjo nedeljo v mesecu kot Baragovo nedeljo. Slovenci po širni Ameriki v januarju podvojijo svoje molitve za Baragovo beatifikacijo in darujejo svoj dar Baragovi zvezi, ki se trudi za zadevo slovesne proglasitve blaženim. Zveza letos praznuje že 25 letnico obstoja.“
Odziv Baragove nedelje 1955
Mesečnik Ave Maria meseca marca 1955 pove tole: „Odziv Baragove nedelje v januarju je bil kar dober. Nekatere slovenske župnije so se že oglasile z lepo nabirko za Baragovo zvezo.“ Na platnicah lahko v vsaki številki mesečnika bereš, da posamezne slovenske župnije in posamezni Slovenski verniki res precej prispevajo za tako važno stvar.
Marquettski škof Tomaž L. Noa piše predsedniku Južnoameriške Baragove zveze
Navajamo samo najvažnejši del: „Naša zgodovinska komisija lepo napreduje. Največji problem je sedaj v plačevanju stroškov, ki so z urejanjem, obnavljanjem in prevajanjem zgodovinskega materiala, ki ga je g. ing. Gregorič dobil v Evropi ob priliki svojega potovanja lansko leto. Potrebujemo letno deset tisoč dolarjev za izvedbo našega programa. Zadnjo nedeljo (op.: pismo je pisal 4. febr. 1954) so bile po vseh župnijah marquettske škofije posebne nabirke prav v ta namen. Trdno smo prepričani, da nas bodo verniki slovenske narodnosti podprli v vseh prizadevanjih za zaključek zgodovinskega postopka. Vse slovenske župnije v ZDA so nam že zagotovile svojo pomoč. Nadejamo se, da bomo po-
dobno zagotovilo dobili budi od vaše Baragove zveze.“
Msgr. Zryd, Baragov vice^gostulator, piše predsedniku Južnoameriške Baragove tveze
Takoj naslednji dan za škofom Noa piše še Baragov vicepostulator: ,,Prepričan sem( da boste svojo organizacijo ohranili pri življenju in delavno. Prav zato gojimo upanje, da bo kmalu tudi vaša organizacija pomagala nositi nekaj izdatkov za proces. Ni prijetno, da je tudi denarno vprašanje vključeno v naš program, toda danes se brez denarja ne da nič storiti. Zbiranje, objavljanje in ocenjevanje vseh podatkov, ki so potrebni, pa ogromno stane. Toda upamo, da nas prijatelji škofa Barage ne bodo zapustili.“
Baraga in spomeniki slovenske darež-Ijivosti
Članek pod gornjim naslovom v mesečniku Ave Maria, sept. 1954, str. 273, 274, 'priča dvoje: kako podrobno ing. Gregorič Jože pozna Barago In njegovo veliko delo ter trpljenje in kako so Slovenci podpirali velikega misijonarja pri ustanavljanja misijonske postojanke v Grand Riverju. Ob koncu pa Baragov zgodovinar, pisec tega članka, izraža željo: „Naj bi z isto gorečnostjo, s kakršno so naši predniki podpirali Barago v misijonskem življenju, podprli zdaj tudi mi Baragovo zadevo: da bo Baraga pred vsem svetom dosegel čast, ki jo Cerkev po božji volji naklanja svojim najzvestejšim — čast oltarja.“
Dve veliki oviri za Baragovo zadevo
Popolnoma soglašamo z urednikom mesečnika Ave Maria, ki v septembrski številki leta 1954 piše na platnicah lista: „Dve stvari sta, ki najbolj ovirata delo za Baragovo zadevo. Prvo so razni predsodki, čemu je treba za takle proces toliko denarja. Drugo pa je naše nezaupanje, da bi nam Baragova priprošnjo pomagala. K prvemu tole: Če bi bil Baraga kak preprost, morda celo nepismen Človek, bi proces ne stal dosti. Nič pi-
sem, nič knjig, vsi viri le iz enega kraja... Toda on je bil mož odgovornega mesta, tisoči pisem, njegovih in o njem, njegove knjige v raznih jezikih... In vse to še razneseno na vse kraje sveta. Zbiranje tega, fotografiranje, prevodi... to je, kar stane denar. Z dobro voljo darovalcev bo Zveza delo izvršila. — K drugemu pa tole: Baraga je že dostikrat pokazal, da je njegova priprošnja pri Bogu mogočna. Zakaj bi mu ne zaupali in se priporočali le njemu, ne pa njemu in še trem drugim? Uslišanja so pogoj za vsak proces. Zanje nismo v skrbeh, skrbi nas vaše trdno zaupanje.“
Poročevalec iz Clevelanda
Clevelandčan, ki poroča o lanski Baragovi proslavi v Clevelandu dne 14. marca, dodaja tole pripombo: „Friderik Baraga je živel in deloval tu v Sev. A-meriki, zato bi morali Slovenci, ki tu žive, prednjačiti v širjenju Baragove misijonske miselnosti, spoznavanju njegovega delvanja in v pomoči pri njegovem svetniškem procesu.“ Pravo je zadel. Prav živi zgledi iz Sev. Amerike pri delu za Barago so in bodo Slovencem drugod po svetu v močno oporo in spodbudo.
Kardinali in nadškof je navdušeni za Barago
Velikega pomena bo za Baragov postopek, če bodo kardinali, nadškof je, škofje in druge važne verske katoliške ustanove pošiljali v Rim čim več takozvanih postulatorskih pisem, prošenj, da se začne resen apostolski postopek tudi v Rimu za Baragovo proglasitev blaženim. Prav zanimivo je, da se že več kardinalov in nadškofov zanima za Barago. Kard. Edvard Mooney, nadškof v Detroitu, se je osebno udeležil proslave stoletnice v Marquettu, napisal za spominsko knjižico posebno pismo, v katerem omenja, da je Baraga pripravil za zadnjo uro božjega služabnika Gabriela Richarda, ustanovitelja detroitske škofije, že to leto pa nakazal pet tisoč dolarjev za Baragov postopek, obenem pa sta škofijska zgodovinarja v Detroitu, imsgr. Hickey in Father Pare obljubila sodelo-
^anje pri Baragovi zadevi. — Kard. Pellman, newyorski nadškof, je že ob-Jubil pomoč v denarju washingtonski atoliški (univerzi za ,,Baraga Collection“, a je za zbirko dukumentov o Baragi, udi kard. Stritch, nadškof v Chicagu ev 0’Hara, nadškof v Philadclphiji, se Zanimata za Barago. Kard. Innitzer, dunajski nadškof, sprašuje, zakaj ni za Velikega škofa več zanimanja. Vicepo-^Ulator Zryd pa trdi celo, da je ob zadnjem obisku v Rimu spoznal, da odlični Posamezniki v kardinalskem zboru o Ba-,’agovih krepostih in življenju že marsi-kaj vedo.
^'metrski kardinal Gregorij Peter XV. Cr<! Baragov življenjepis
Dobil je v roke zgoraj omenjeni življenjepis, ga prebral z velikim zanimanjem ,er pisal vicepostu'latorju Zrydu toplo a»'tico s pozdravi in opombo. „Naj jiu-npk nekoč sveti z naših oltarjev in ostane tako svojemu dragemu ljudstvu nav-'j* za dobro, ki nikdar ne neha.“
't/inez Cicognani, apostolski delegat za ev. Ameriko in Baraga Znano je njegovo delo „Sanctity in I •Perica — Svetost v Ameriki“. Tu je 'Po obdelal tudi Friderika Barago, o nterem sodi, da je vreden prav posebnega zanimanja za proglasitev blaženim.
•	e'e njegove besede so za slovenske ro-.n^e posebno važne: „Svetniki kot veli-
1 Junaki in geniji pripadajo bolj vse-,u človeštvu kakor posameznim naro-°ui. Vendar je povsem naravno, da odevajo žarki njegove slave svetleje v lsto deželo, iz katere so izšli.“ Ing. Gre-.°r'č Jože ob tej misli tako primerno j.Poaja: „Resnično smemo upati in .mo-v l> da bodo nekega dne žarki slave Ba-^	-— božjega svetnika, razpršili obla-
•	s°vraštva in zatiranja, ki zdaj tako „.n° pokrivajo njegovo rodno zemljo — ^ovenijo.“ — Isti Cicognani piše v Ma-
J'nem letu vodstvu Baragove zveze: esel semj vidim, kako lepo novi
./'^unienti potrjujejo svetost tega ško-s, 'n pričajo o plodnosti njegovega apo-0 skega dela ter nujnosti njegove za-
deve (proglasitve blaženim). Nič čudno ni, da mnogi narodi kažejo zanj zanimanje in žele sodelovati pri Vašem delu. Naj bodo Vaši uspehi vedno večji ter naj bodo končno kronani z najvišjo razsodbo Cerkve o duhovni veličini Friderika Barage.“ — 1. januarja 1955 pa pošilja spodbudni brzojav marquettske-mu škofu: „Prejel sem Vaše pismo z dne G. januarja in se Vam zahvaljujem za prijazno pozornost, ko me obveščate o napredku pri delu v zadevi škofa Friderika Barage. Stvar mi je zelo pri sran in močno sem bil hvaležen, ko sem čul, kako napreduje, in o zanimanju, ki vlada zanjo. Zagotavljam Vas, da nadaljujem svoje molitve za napredek zadeve tega odličnega in svetega misijonskega škofa.“
Gorečnost za Barago v Kanadi, posebej v Torontu in Montrealu
Podrobna poročila o navdušenem delu za Barago med Slovenci v Kanadi v zadnjih dveh letih ste vsaj nekateri brali že v Katoliških misijonih. Baragovo stoletnico so v Torontu obhajali kar s tridnevnico. Na slovesnostih so bili ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, ing. Gregorič Jože pa tudi Karel Wolbank, goreč delavec za Barago. Vsi trije so na slovesnosti tudi govorili. Zbrali so tudi 100 dolar-jev za Baragov postopek. — 27. junija 1,954 je misijonski krožek spet priredil Baragov dan. Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je spet v Torontu, govori v cerkvi in pri zunanji proslavi (glej prvi del!) , glavni govor pa je imel g. Janez Kopač CM; njegov govor je v celoti objavljen v Misijonskem zborniku za 'leto 1954 pod naslovom:	„Irenej Friderik Baraga eden
največjih misijonarjev sv. Cerkve.“ — Ob tej priliki g. France Turk, navdušen misijonski delavec, izroči škofu Rožmanu knjigo s 1200 podpisi Slovencev v Kanadi, ki naj jo izroči marquettskemu škofu Noa v zahvalo, da je začel postopek za proglasitev Barage blaženim. Mnogo teh podpisov je zbral med Slovenci v Kanadi g. Karel Wolbank CM. Tiste dni so Slovenci v Torontu zbrali
49.9
spet okoli 70 dolarjev, ki so jih poslali msgr. Zrydu za Baragov postopek. V Montrealu je Baragovo društvo priredilo Baragovo proslavo dne 25. januarja 1953, na kateri je govoril o Baragi dr. Matija Kozina; zadnjo nedeljo v januarju 1954 pa je isto društvo spet slavilo Barago. Glavni govor z naslovom: „Baraga — svetnik“ je imela gospodična tu-čiteljica Trobec.
Potreben dodatek glede Baragovih slovesnosti ob stoletnici
Baragove stoletnice škofovskega posvečenja nismo slavili le v Sev. Ameriki, Kanadi in Argentini. S tridnevnico so jo obhajali tudi Slovenci v Čilu, v glavnem mestu Santiago 10. novembra in 12. oktobra 1953; imeli so vselej rožni venec, pridigo, litanije z blagoslovom; bilo je prav prisrčno. Prvo nedeljo v novembru 1953 so Barago slavili tudi Slovenci v Angliji. V Mačkovljah pri Trstu so meseca oktobra 1953 opravljali Baragovo devetdnevnico. V Gorici pa je Baragovo proslavo za praznik Gospodovega razglašenja 1954 pripravilo Katoliško društvo s sodelovanjem Marijine družbe. Krasen in prisrčen govor je imel preč. g. Mazora; med proslavo so pobirali podpise v zahvalo marquett-skemu škofu, da je začel s postopkom za proglasitev Barage blaženim.
Kaj pa v Rimu?
Tam imamo sedaj mnogo odličnih redovnikov in duhovnikov na odgovornih mestih, ki bodo lahko mnogo pripomogli glede Baragove zadeve. Posebej moramo biti hvaležni za izredno pomoč g. dr. Maksu Jezerniku, ki je tako uspešno pomagal in še pomaga odpirati arhive kongregacije de Propaganda fide. Veliko upanje stavimo vsi v g. patra dr. Vi-gilija Alta, Baragovega vicepostulator-ja. Mnogo molimo, da bi oba vicepostu-latorja mogla uspešno vršiti svoje delo!
Štiri Baragove devetdnevnice v Rimu vsako leto
Nekako versko središče rimskih Slovencev je pri šolskih sestrah na Via dei
Golli. Slovenska ženska zveza v Clevelandu je podarila sv. očetu Piju XIl-krasen Baragov kip, delo našega umetnika Franceta Goršeta. Pij XII. je kip podaril vrhovni predstojnici šolskih sester v Rimu; v ljubeznivem sporočilu sv. oče naroča, naj kip hranijo ter z® Baragovo proglasitev blaženim veliko molijo. Slovenske šolske sestre so msgr, Zrydu ob obisku v Rimu povedale, da z» slovensko skupino v Riimu vsako leto prirejajo štiri javne devetdnevnice za pospešitev Baragove proglasitve blaženim, katerih se more udeleževati slovenska rimska skupnost. Naj nam Bog ih Marija pomagata, da bi Baraga kmalu imel v Rimu tudi svoj oltar!
Veliko odkritje v Parizu
Gospod bivši nadzornik Franc Erjavec je zadnji dve leti opravil veliko dela za Barago. Mnogo je stikal in poizvedoval pri raznih osebnostih in ustanovah v Franciji; končno se mu je posrečil0 odkriti 45 Baragovih pisem v arhivih Pariške družbe za razširjanje vere. Ta odkritja so izrednega pomena iz dveh razlogov: povedo nam, da je Barago v njegovih škofovskih 'letih prav do smrt* najbolj podpirala prav Pariška družba za širjenje vere; drugič pa nam povedo, kako je Baraga znal denar nesebično h1 modro obračati v prave namene; s teh1 v dobršni meri odpade očitek, da Baraga ni znal gospodariti z denarjem.
Celovška družba sv. Mohorja za Barad0
Koledar družbe sv. Mohorja objavlja kar dve razpravi o Baragi: Baragov^ nje v Ameriki pred 25 leti (Pripoveduj1’ ,,Amerikanski Slovenec“), strani 38 - 46' Franc Erjavec, Med severnoameriški^ Indijanci pred sto leti, str. 74 - 85. _ tej razpravi g. Fr. Erjavec razčleni^ zgoraj omenjenih 45 Baragovih pisen1
Slovenska usmiljenka v Avstriji «a Barago
Slovenska usmiljenka Lucija Koreh čan, ki deluje v Schloss Ehrnau boi MaU tern, v svoji veliki vnemi za Barago P1
s®-‘ „Za Baragovo proglasitev za svetlika sem zelo vneta; tudi molim vsak uan za to veliko milost. Tudi France iz -'vtuerike mi piše, da vsi goreče molijo v ^a namen in me vprašuje, ali sem kaj dišala o škofu Baragi. Tudi domov sem Pisala o tem in upam, da molijo (za Baragovo proglasitev svetnikom). Me se-®tre pa že nekaj časa beremo njegov živ-Jenjepis. On je veliko dobrega storil, a ndi veliko, veliko trpel. Upam, da nas bosta ljubi Bog in (Marija) Brezmadež-Pa uslišala, da ga bodo kmalu postavili Pp oltar. Bog daj!“
7
^Ugotovilo škofa Vovka, administratorja jv-bijanske škofije
Baragov zgodovinar je pred dvema ledoma obiskal Baragovo domovino. Lan-sko leto je imogel iti v Ljubljano za 24 Pr budi msgr. Zryd, Baragov vicepostu-ator. škof Vovk mu je ob obisku tole roje zatrdil: Duhovniki ljubljanske škofje zvesto spremljajo Baragovo zadevo;
Baragovo zadevo v ljubljanski škofiji mnogo molijo; škof Vovk bo storil kar bo mogoče v sedanjih razmerah, Pp pomaga pripravljalnemu delu za Ba-postopek. — Dodajmo, da v Ijub-škofiji več sodelavcev pomaga Pri zbiranju in odkrivanju novih virov p Baragi. Že rajni p. Hugo Bren je p.
. ožefa Aljančiča OFM imenoval vnetega ,lP uspešnega baragovca; ta še sedaj skreno in goreče išče, da bi kaj novega 0dkril iz Baragove mladosti.
ragov
Janški
^uragove slovenske knjige
Nujno potrebujemo Baragove slovenje knjige, da bomo mogli bolj uspešno Podpirati Baragovo zadevo. Doslej se Pani je posrečilo dobiti iz domovine Baragovo „Dušno pašo“, „Premišljevanje k*rih poslednjih reči“ in „Zlata jabol-va‘- Zelo lepo vas prosimo, da bi nam vi pomagali dobiti od doma zlasti »Nebeške rože“ ter „Od počeščenja in Posnemanja Matere božje“ ter „Obiska-Pje Jezusa Kristusa v presvetem Reš-Pjem Telesu“. Posebej bi radi prišli na ak način do knjige: „Pripomoček, sveti 'ožni venec Bogu in Mariji dopadljivo
moliti“, ker je važna zaradi Baragovega uvoda v to knjigo.
Dr. Franc Jaklič za Barago
Za Marijino leto so frančiškani v Le-montu izdali Baragov molitvenik Dobri Pastir, ki ga je priredil dr. Franc deklič. V Katoliških misijonih je objavil dve krajši razpravi: Baragovi prijatelji (KM, marec 1954, str. 126/7) ter Bara. govi in Prešernovi skupni znanci (KM, avgust 1954, str. 325/34). Za „Slovensko pot“ pa je napisal važno razpravo: Kaj je Baraga storil za Slovence.
Slovenski duhovniki za Barago
G. Orehar Anton, direktor dušnih pastirjev in predsednik JABZ, krepko podpira Baragovo zadevo. Na dušnopastir-skem sestankui meseca septembra 1954, ki se ga je udeležilo prav dosti duhovnikov, je vodja tiskovnega odseka JABZ govoril o Baragi kot Marijinem Velikem častilcu ter o delu za njegovo proglasitev blaženim. Duhovniški list „Om-nes unum“ je v zadnji številki prvega letnika objavil njegovo razpravico: Ali bo kdaj škof Baraga svetnik? (str. 131 - 138). Tu v Argentini slovenski duhovniki slovenskim vernikom prav goreče priporočajo delo za Barago; v Sev. A-meriki zlasti župniki slovenskih župnij zbirajo darove za Baragovo zadevo.
Baragova zadeva v ljubljanskem bogo. slavju v Adrogue
Pod tem naslovom je izšel v Katoliških misijonih, oktober . november 1945, str. 423/24 članek, kako v skromnem begunskem semenišču tli plamen ljubezni do Barage že skoraj ves čas obstoja semenišča. K temu Članku dodajamo, da so bogoslovci skupaj s škofovim zavodom tudi preteklo leto opravljali skupno devetdnevnico za Baragovo proglasitev blaženim, na misijonsko nedeljo pa imeli Baragovo akademijo, na kateri jim je g. spiritual govoril o delu za Baragovo proglasitev blaženim. Glede plačevanja članarine za JABZ pa si bogos’ovno semenišče in Škofov zavod
lahko vsi vzamemo za zgled. Prav do zadnje osebe v semenišču in zavodu so obe leti točno plačali članarino. Baragi se gojenci sami osebno radi priporočajo, v skupnih stiskah pa se vsi javno zatekajo v devetdnevnicah k njemu.
Lansko praznovanje Baragove nedelje v Argentini
Prav lepo je bilo. Izšel je Baragov Vestnik s posebno devetdnevnico v čast Materi božji za Baragovo proglasitev blaženim, ki so jo verniki radi opravljali; 17. oktobra so bile pri vseh slovenskih službah božjih pridige o Baragi. V treh središčih: v Lanusu, Ramos Mejia in v San Jmsto pa so bile tudi dokaj lepo uspele vnanje proslave: petje, deklamacije, igrice, predavanja o Baragi. Pod vodstvom JABZ so zadovoljivo sodelovale tele štiri slovenske organizacije: Slov. katoliška akcija, Slov. misijonska zveza, Slov. dekliška organizacija in Slov. fantovska zveza. V Ramos Mejia je sodeloval tudi ramoški pevski zbor pod vodstvom g. Gabrijela Zamernika.
Letošnja Baragova proslava v Argentini
Baragov dan bomo obhajali letos v novenibru; preje bomo opravljali novo
devetdnevnico; ker živimo v letu svetovnega evharističnega kongresa, bomo Je' zusa v presvetem Režnjem Telesu pri; srčno vseh devet dni prosili, naj skoraj usliši naše zaupljive prošnje za Baragovo proglasitev blaženim.
Baragov življenjepis in podobice v fc®' stiljščini
Baragove podobice na štirih straneh s kratkim življenjem Baragovim in 2 devetdnevnico v čast presv. Trojici, pr®' sv. Srcu Jezusovemu in Materi božji Baragovo proglasitev blaženim so že v tisku. V prav kratkem času bo izšel tudi Baragov življenjepis v kastiljščini. Prosimo vas, da bi z ljubeznijo šinili poznanje Barage tudi pri svojih argentinskih prijateljih, pa tudi Slovence, ki žive drugod v španskem svetu, prosim0’ naj podpro naše najboljše namene. Predvsem pa sami skušajmo spoznavati i® posnemati Barago. Navdušen slovenski redovniški klerik piše: „Dr. Jakličev življenjepis sem že trikrat popolnoma prebral in velikokrat prav premišljeval-Samo tako bomo Barago res vzljubili i0 deldli, da ga bomo čimprej videli Pa oltarjih.
Zbral dr. Filip Žakelj vodja tisk. odseka JAB^
MOLIMO ZA BARAGOVO BEATIFIKACIJO
]0 BOG, KI SI V ŠKOFU FRIDERIKU BARAGI DAL NAŠEMU LJUDSTVf VNETEGA DUŠNEGA PASTIRJA, POGANOM PA GOREČEGA MISIJONARJA, PONIŽNO TE PROSIMO, POVELIČAJ GA, DA BO PRIŠTET MED BLAŽENE TVOJE CERKVE, DA BOMO IMELI V NJEM PRI TEBI MOGOČNEGA PRIPROŠNJIKA IN VZVIŠENEGA VZORNIKA, KI GA BOMO S POMOČJO TVOJE MILOSTI POSNEMALI V GOREČNOSTI IN BOŽJI LJUBEZNI.
USLIŠI NAŠO PROŠNJO PO ZASLUŽENJU NAŠEGA ODREŠENIKA JEZUSA KRISTUSA, SVOJEGA SINA, KI S TEBOJ IN SVETIM DUHOM ŽIVI 1^ KRALJUJE NA VEKOV VEKE. AMEN.
KSAVERIJ NEUSTRAŠENI
Roman o sv. Frančišku ksaveriju. — napisal paul piron s.j.
ZA „KATOLIŠKE MISIJONE“ PREVEDEL MIKLAVŽ TRPOTEC
18. poglavje ODPRETI POT
Že sedem let Ksaverij brez premora ^Preobrača hinduje. Tistih sto tisoč "Ustjanov, o katerih je sanjal in ki mu je bil v tišini molitve morda obljubil B°sr, je učakal že za svojih živih dni. A verniki še dolgo niso ljudje, da bi se yera ,pri teh ljudstvih ilahko za vse Case ohranila prav po vernosti domači-|JQv samih“1. V notranjost dežele ni pro-„kajti Portugalci po teh krajih gospodujejo samo morju in morskemu o-l'ežju“2, on pa ima dolžnost kot kak vr-■’vni poveljnik, da si zagotovi oporišča Sa da svoje ljudi razmesti „po vseh ti-indijskih krajih, kjer je kaj krist-
Tile spreobrnjenci iz nižjih kast so Ii°vsem nepismeni; zato jim vsepovsod '*stanavlja šole. Ostali, ,.tako Mavri kot ' 0rnačini so strašansko nevedni“3 — tako Pravi, a koj pristavlja: „mislim vse te,
ki sem jih do zdaj srečal“'1, a so navkljub vsemu plodna zemlja za bogat apostolat; neizmerni kontinent je šele njegovim naslednikom razkril vso globino hindujske duševnosti.
Ksaverij je storil, kar je po človeško storiti mogel. Z nekšnim resničnim olajšanjem pa ugotavlja na Japonskem, da večina tamkajšnjih ljudi „bere in piše“. Vse tisto, kar mu je v Malaki povedal poveljnik Jurij Alvarez, zraven pa še dolga in bogata razpravljanja z Anhi-rom, vse mu je bilo v krepko pripravo, da je brez posebnih težav zarezal prve brazde v to novo apostolsko polje.
Iz plemiške hiše, kot je bil, se je kaj brž udomačil s prirojeno dvorljivostjo tega ljudstva) „ki je od vseh ljudstev, kar jih do zdaj imamo, najboljše, kar smo jih odkrili“5, obubožano ljudstvo, ki mu je več za čast kot za bogastvo, ljudstvo, ki živi z nekšno dostojanstveno resnostjo, kjer imajo možje samo po eno
ženo, kjer se staro in mlado kot samega vraga boji kock in tatvine.
Na svojem domu je Pavel nastanil prve tri misijonarje; ker je tudi sam noč in dan oznanjal evangelij, je kaj kmalu zadobil svojo mater, ženo in hčer, da so se oklenile vere teh dostojanstvenih in čistih mož; a kot piše Ksaverij očetom v Rim, je v krščanstvo pripeljal „še im noge svoje sorodnike, može in žene, in vrsto prijateljev... Zdaj, ko so kristjani, nič bolj ne želim, kot da bi vztrajali do konca.“6
A vse to je bilo kaj malo; če si hotel razširjati svojo vero, si si moral zado-biti naklonjenost deželnega gospoda, ki je bil nekšen knez, gospodar nad življenjem in smrtjo svojih podanikov. Ksaverij je tedaj poslal Pavla k daimyoju Šimatcu-Takahisi; učenec naj bi nagovoril kneza, da bi sprejel apostola. In učenec je vladarju govoril o svojem u-čeniku, o vseh teh mesecih, ki jih je preživeli ob njem, o vrednem miru, ki so ga hindujem prinesli Portugalci, o bogatijah in čudesih goažanskega mesta, še prav posebej pa o blagovesti ljubezni, ki jo oznanja svetniški oče.
Knez se tedaj z velikim občudovanjem zagleda v podobo, ki predstavlja Jezusa v naročju matere Marije; z vsem svojim dvorom poklekne pred sveto sliko in slednjič jo pokaže svoji materi. Nekaj dni pozneje pošlje stara kneginja v Cangoximo visokega samuraja z naročilom, naj prinese od tam, ker že ne premorejo še enega posnetka te čudežne podobe, vsaj pisanje s poglavitno vsebino vere teh tujcev.
Na praznik sv. Mihaela so Frančiška Ksaverija z velikanskimi častmi sprejeli v knežjem dvorcu, ki je nezavzetna trdnjava, saj je nje ozidje skoraj bolj debelo kot visoko; sedemintrideset vrat vodi v male, zavite ulice, kjer se stiska kakih dvajset hiš.
Sestanek je bil prisrčen nad vse; v naslednjih dneh je daimyojo misijonarjem podelil svobodo oznanjanja evangelija v svoji deželi, podanikom pa je dovolil, da se smejo okleniti krščanstva. In takrat se za Ksaverija začenja najtrša doba
vsega njegovega apostolata. „Nikdar bi ne mogel zadosti popisati — govori svojemu očetu Ignaciju v pismu januarja 1552 —, kaj velikega dolgujem Japoncem; kajti naš Gospod Bog mi je prav iz ljubezni do njih dodelil, da sem premnogo grdo zlost v sebi spoznal; saj če se nisem sam vase potopil, sem prezrl vse te mnogotere zlobne napake, ki so v meni, vse do dne, ko so me zajeli delo in nevarnosti na Japonskem.“?
Skoraj nemogoče je razumeti dušo, kot je bila Frančiškova, če ne zremo v nji nenehno tistih obeh navidezno nasprotujočih si polov, ki sta lastna vsem velikim «ljudem. Pionnier, raziskovalec nedotaknjene divjine, papeški nuncij, ni prišel, da bi se nastanil tam, marveč da bi zasejal vero, zgradil Cerkev, odprl pot. lu njegov pogum je silnejši kot kdaj koli« saj sta ga stvorila goreča ljubezen in preziranje smrti, vse pa z očitnim hotenjem, da bi ven in ven doživljal ponižanja. Kdor ga bo meril s povprečno omejeno mero človeške razumnosti, bo v njem pač gledal dogodivščin žejnega fanatika, „romantičnega in naravnost dramatske-ga genija“8. Resnici na ljubo pa: Ksaverij ni kak polblazni sanjač, marveč Čudovit delavec, zgleden učenik ljudem.
Prva prepreka, ki se je na Japonskem dvignila pred njim, je bil jezik. Res« tamulščina je bila mnogo težja govorica, a tale japonski besednjak je bil prepoln vseh mogočih presenečenj. Petnajst let pozneje je vizitator oče Valignano naročal misijonarjem:
„Japoncem so lastna določena pravila vljudnosti in vedenja, katerih različnost zavisi pač od osebe, ki z njo govore. Tako je tedaj menjava samostalnikov ali glagolov nujnost, seveda vedno primerno družbeni stopnji, ki jo zavzema drugi, kot je hkrati nujna uporab8 plemenitih ali pa čisto preprostih izrazov, častnih ali prezirljivih vzdevkov. Pišejo tako in govore spet drugače, in moški tam ne govore, kot ženske govore.“9
Prav redkokdaj se je v Ksaveriju prebudil dar za jezike. Ni se znašel v ta-mulščini, kot se je Henriquez, ali v ma-lajščini kot Beira. Kot prej že v Tuti'
cori,nu in na Malaki, je zdaj z neznanskimi trudom v japonščino prevedel svoj katekizem, po štiridesetih dneh samih Poskusov najprej deset zapovedi, potem Pa v dolgih zimskih nočeh „knjigo, ki govori o stvarjenju sveta in o vseh skrivnostih Kristusovega življenja“10, ki jo Je pomnožil še v dveh prepisih: eden je Pisan Japoncem v njihovih znakih, drugi pa z latinico, namenjen sobratom.
Brat Femändez je bil v japonščini gibkejši, kot sta bila Frančišek in To-nres. Po treh mesecih teh jezikovnih naporov je apostol nekako pobito zapisal: 'Zdaj smo med njimi kot nekake sohe, ki o nas' govore mnogotere stvari, mi Pa. ki jezika ne znamo, molčimo.“11 Ču-^eče svetnikovo srce je živo trpelo, ko ni limel ob sebi „ne sorodnikov, ne prija-tßljev, ne znancev, sploh nobene krščan-ske dobrotnosti( marveč same nasprotni-kt: tistega, ki je ustvaril nebo in zemljo“12. Tudi pomoči ne čuti nikjer. Pa-V°1 od Svete Vere ni kak odličen stilist; *-a pomanjkljivost je kaj občutna v japonščini Frančiškovih katekizmov in ^zbuja posmeh pri občutljivih visokih izobražencih.
Na pomlad krene apostol z drobnim ježkom v rokah po ulicah duše iskat. ■Po dvakrat na dan ga vidijo, ko seda ploščad kake pagode z obema so-'inugoma; tam bero in se razgovarjajo 0 tem, kar so brali. Povsod, kjer je prej deloval, so se množice zgrinjale predenj.
u pa se ustavljajo le radovedneži, ki Jim iKva ra ustnah prefinjen nasmešek ’P se čudijo, kako se ti tako zanikrno o-a*ečeni „južni barbari“ toliko prizadeva-■i0, da jim tako slabo govore o neki tuji ^eri^
A svetnikov splošni vtis je, da ,,smo bl“ misijonarji v tej deželi spošt’jivo sP>'ejeti... pogani so bili žejni poslušanja božje postave... kakih sto se jih ^ pokristjanilo; in prav gotovo bi se Vs> oklenili križa, če bi jim deželni ‘očet-ne nasprotovali.“13
Ti ‘očetje’ so bili sivi in črni bonci; P^ve so drugi in vse ljudstvo prezirali Zavoljo nesramnega življenja, zavoljo P'norov nerojenih otrok in vseh mogo-
čih gnusob, ki jih je svetnik neustrašeno bičal. A kaj, ko so ti sivci od nekdaj bili in so gospodarji ljudskih duš.
Četudi niso bili najvišji plemiški sloj, kot bramani v Indiji, so bonci vendar predstavljali mogočno silo. Ko jih je začel napadati, je Ksaverij ime’1 nekaj u-panja na zmago. Cepili so se med seboj v kakih deset ločin; krščanstvo so v načelu priznali za vredno in po svobodni odločitvi, bi bil vsakdo lahko v to vero prestopil. Izprijenost premnogih med njimi je bila pravo nasprotje s čistim, ljubečim in nesebičnim življenjem misijonarjev. Pa tudi vsi daimyoji, deželni knezi, jim niso bili podložni; nekateri med njimi, ljubosumni na svojo oblast, bi bili naravnost srečni, če bi učakali dan, ko bi zapadni bonci te njihove sivce ponižali in onemogočili.
Na nesrečo pa v Cangoximi do tega ni prišlo. Tamkajšnjega daimyoja, ki je bil hkrati gospodar večine zemljišč, so bonci prepričali, „da bo izgubil vse zemlje, če bodo njegovi podložniki sprejeli postavo božjo, pa da se bodo njegova svetišča zrušila v px-ah in on sam bo v posmeh ljudstvu“.14 Od takrat je bilo vsako spreobrnjenje pod smrtno kaznijo prepovedano.
V septembru 1550 je Ksaverij odhajal iz Cangoxime. Tistih sto kristjanov, ki jih je spreobrnil v tem prvem letu, kaj borna žetev, je izročil čuječnosti Pavla od Svete Vere. Ta jih je zbiral zdaj na svojem domu, zdaj spet v hišici, ki jo je bil daimyo odmenil misijonarjem; prepisani izvod Ksaverijevega zvezka mu je pomagal, da je ohranjal vero svojih novokrščencev. Pol leta pozneje pa je ta njegova goreča prizadevnost oblastnikom postala sumljiva; zbežal je iz dežele po morju in umrl nekje blizu kitajske oba1 e.
Misijonarje pa sta spremljala dva Japonca; eden od njiju je šel pozneje s svetnikom v Indijo in je svoje zemske dni sklenil v Evropi. Cangoximski daimyo je v svoji deželi zadrževal Ksave-rija zgolj v nadi, da mu bo takšen vpliven mož slednjič le privabil portugalske trgovce; a to upanje ga je prevaralo.
Kakih dvesto kilometrov bolj na sever se je mesto Firando ponašal z lepim pristaniščem; v tistem kraju so ti misijonski popotniki prebili tri tedne.
Srečali so tam nekaj Portugalcev, ki so čakali na monzum; ti so tedaj svetniku postavili kapelo. Deželni daimyo jim je dal svobodo pri oznanjanju blagove-sti; tako se je v Firando v nekaj dneh rodila nova krščanska občina kakih sto kristjanov, ki jim je Ksaverij pred odhodom postavil za vodnika očeta Torresa.
Da bi ne bil več vezan na dobro ali zlo voljo manjših plemičev, je svetnik segel po svojem načrtu iz leta 1549: „Ko bomo prišli na Japonsko, smo trdno odločeni priti prav na otok, kjer je sam cesar, da njega samega prepričamo o poslanstvu, ki nam ga je bil odmeril Jezus Kristus.“15 Na tej poti, osemsto kilometrov dolgi, je lahko premnogokaj spravil v red.
Najvažnejši cilj mu je bil, da bi od cesarja zadobil pravico svobodnega oznanjanja vere po vsej Japonski. Ko je zapustil otok Kiou-Siou, je na otoku Ni-pon uvidel, kako žive tam mnogo manj bojeviti, pa zato bolj uglajeni ljudje. V Tamaguči, kjer se je zadržal dva meseca. je naletel na dvorjane, ki so tja hodili letovat; mnogi so mu bili pozneje iskreni prijatelji.
Dvoje poti se mu je ponujalo. Med obema otokoma je lahko prijadral do pristanišča Sakai, po notranjem morju; prestolno mesto ni bilo več daleč. „Da bi lažje spoznal deželo in bolj u-spešno seja! evangelij“, je to dolgo pot opravil skoraj peš. Samo vrečo riža, za hude dni, pa dvoje cul z obleko so ti štirje misijonski popotniki vzeli s seboj.
Ker so okrog božiča odšli, jih je v januarju in februarju dušila neusmiljena zima, kakršnih so malo poznali; brez vodnikov so hodili, včasih po dolgih o-vinkih, da so se ognili mitnicam, biričem in roparjem; bredli so čez strupene reke, slabo oblečeni, še slabše obuti. Ljudje ob poti pa so jim kričali:
— Če prihajate iz dežele bogov, recite jim no tam gori, naj ne stresajo toliko snega na zemljo!
Po gostiščih, lažje bi jim rekli hlevi, so jih gospodarji gledali sovražno; srečni so bili, če so jim postregli z ze-lenjadno juho in s koščkom ribe, pa če so potem lahko legli na rogoznico im si za zglavje podložili lesen štor. Edina o-deja, ki so jo vsi štirje premogli, jih je kaj slabo branila pred divjim mrazom. A mnogokje se je namerilo, da jim sploh odprli niso; noč so tedaj prebili kar stoje pod kakim raztrganim mapu-ščem; namesto tople juhe so se morali zadovoljiti po napornem dnevu s pečenim rižem, ki so ga nosili seboj za skrajno silo.
Državljanska vojna je pustošila deželo. Še dobro, če so jih na tej poti sprejemali samo s posmehom; kajti pre-mnogokrat so hkrati s psovkami in grožnjami in pobalinskim žvižganjem deževali nanje kamenje in puščice. Skozi napol zmrzlo snežino po tleh jih je rezal pesek. Ves potopljen v Boga, Frančišek ničesar ni videl; pod večer, ko je spet opravil nekaj poti z okrvavljenimi no-gomi, se je 'nasmejan ves čudil:
— Le kako se mi je tole namerilo?
Obnošena, raztrgana obutev ni bila več za rabo; vrgel jo je proč in odslej hodi? bos.
Bil je vajen peklenske indijske vročine, pa ga je zato zdaj mraz krepko pestil. A tožil ni; v njegovih pismih pa vseeno kar štirikrat naletimo na tale vzklik: „Mnogokrat sem razmišljal, kako prav bi prišli v teh krajih kaki očetje iz naše Družbe, Flamci in Nemci, kajti ti zmorejo trdo delo in tudi mraz jim r.e škodi.“16
A niti nevarnost, ne trpljenje, ne žalitve mu niso zlomile vedrega duha. Dostikrat so ga videli, kako gibko je skočil, kako se je žogal z jabolkom in ga metal iz roke v roko, zraven pa so mu lice oblivale solze ob presrečni misli, da je bil Bog prav njega izbral za sejalca svoje resnice v teh daljnih deželah.
Da bi pridobili na času, so dvakrat potovali v džunki; tičali so v smrdlji* vem dnu, da bi jih ne zalotili razbojniki, ali pa so bili na krovu cilj najbolj ne-
sramnega norčevanja. V pristanišču Sa-Kai so bežali pred posvkami in da so se rešili kamenite toče, ki se je vsula na-so se zatekli v kolibo iz smrekovih Vej v bližini. „Žal mi je samo to — je Ponavljal svetnik —, da mi vse tele stvari ne dajo pridigati.“
„ Na poslednjem potovanju so ta poni-Z£lrija prikipela že do neznosnosti. Za sprevodom, v katerem so nosili nekega visokega plemiča in kamor so se pomešali drugi vitezi na konjih med vso pisano druščino služabnikov in sužnjev, je ?e ves vročičen od mrzlice prejšnjih dni ,n z napol zmrznjenimi nogami tekel za Jezdeci kar bos, tistih poslednjih petnajst ki so ga še ločile od prestolnice, ne ' a bi se menil za žarki ogenj posmeha in Psovk, ki je od vseh strani sikal pPPj. „Pa vendar — pripoveduje brat evnändez — nikoli ga nisem videl bolj Veselega.“
Mesto so našli v ruševinah, vojna je s‘a čezenj; tudi cesarja niso videli, saj JPa podaniki že čez stopetdeset let niso ' i več pokorni; enajst dni po tistem so Se spet vračali v Sakai in prišli potem Ppzaj v Firando, to pot po morju. Dva-^Pjst let pozneje pa se je Miyako, ki Je svoja vrata tudi že odprl evangeliju, Ponašal s cerkvijo v čast Devici Mariji: ksaverijev sen se je uresničil. S svojim Padzemskim pogumom mu je bil odprl Pot
.Opombe k 18. poglavju: 1 M.H. SJ , '	68, M.M., Vol. II, T. II, Ep. 70, str.
•	2 Enako str. 9. — 3 Enako str. G.
T'' ^ Enako. — 6 Enako Ep. 90, str. ,.^b. -— g Enako Ep. 90, str. 200 in Ep. ”, str. 291. — 7 Enako Ep. 97, str. 287.
A. Bellesort, v delu, ki smo ga že Prej navajali (op. pisateljeva). — 9 Po-obne misli so že v Ksaverijevih pismih SJ„ Vol. 68, M.M. Vol. II, T. II, i;P- 06, str. 254 in 274. — 1« Enako 96, str. 256. — H Enako Ep. 90, o r’ 201. — 12 Enako. — 18 Enako Ep.
str. 254 in 258. — >4 Enako str. 259. ^ 15 Enako Ep. 85, str. 148. — >« Glej Poglavje „Zmagovalec“, opomba 6.
19. poglavje BOŽJI POSLANIK
Ves srečen, ker ga je bil Bog izbral za vrednega, da ga sme poniževati najnižja poulična žlota (pri vseh ljudeh jo najdemo), je Ksaverij ob povratku iz Miyako nenada spoznal: v Indijah se je opiral na veljavo portugalskega kralja; tukaj pa je bil ta kralj docela brez moči. Že prej so ga opozarjali na to, tudi sam je isto slutil in prav zato se je o stvari hotel preveriti. Edino daimyoji, domači knezi bi mu kako morda lahko pomagali v tej še docela fevdalni deželi.
Spet je šel v Vamaguči, kjer se je zadržal dva meseca pred potovanjem v prestolnico. Domači daimyo ga je sprejel; a Ksaverij je do njega rezek in suh.
— Kdo vas pošilja?
— Bog nebes in zemlje.
— Kakšno postavo prinašate Japoncem?
Zdaj kako uro in več Fernandez iz Ksaverijevega zvezka glasno bere stran za stranjo: Bog je stvarnik in sodnik vsega. Po njegovi zapovedi bomo sojeni. Dobri bodo šli v nebesa, v pekel' hudobni, predvsem pa malikovalci, „ki so na-gnusnejši od svinj, zlobnejši od psov in druge zverjadi“. Daimyo jih prav po knežje odslovi, z vso ljubeznivostjo; a drhal, ki je izvedela, kaj se godi, jim zastavlja pot:
— Glejte jih zdaj te tujce, ki nas si-’ijo, naj bi molili Stvarnika in Rešenika sveta; te, ki nam govore, da ne smeš imeti po več žena. te, ki imajo za greh vse, kar počenjajo naši bonci, za greh vse, kar nam oni dovolijo, da storimo mi!
Z junaško srčnostjo se misijonarja u-pirata nevihti; po dvakrat vsak dan stojita na cestnih križiščih in pridigujeta; a brez posebnih uspehov. Izvečine ju ljudje prežirajo.
— Ljudje vas tikajo, — govori Ksaverij Fernandezu; — dajte, tikajte jih še vi.
Vedel je, da znajo plemiči samuraji z gibko okretnostjo sukati oba meča, ki ju nosijo prekrižana na prsih; in zdelo se je, kot da jih apostol razigrano izzi-
va. A njegov drug ni bil1 tako miren in je mislil:
„Nobenega dvoma več, da hoče naš oče za vsako ceno umreti v pričevanje vere v Jezusa Kristusa, če bi jaz odgovarjal, kot mi moj učitelj narekuje, vem, da mi bodo z enim udarcem odbili glavo.“ Frančišek je videl njegov poplah; ker je vedel, kako prevzame Japonca kot vsakega resničnega vojščaka nasprotnikova mirnost, je potihem prigovarjal zvestemu sobratu:
— Fernändez, čez vse drugo morate ubiti v sebi ta smešni strah pred smrtjo. ‘Prav ker smrt pi-eziramo, čutijo, da smo mnogo višji, kot pa je njih napuh; v njih očeh upada veljava boncev. Po tem preziru življenja, ki nam ga narekuje naša vera, bodo spoznali, da ta resnično prihaja od Boga.
Apostolova mirnost sredi najbolj divjih groženj je zmedla ljudi. Prav zato „ga še danes — je zapisal oče Nunez 1558 — imajo za velikega svetnika“1.
Po povratku iz Miyako ni Fračnišek prav nič odnehal v strogosti do samega sebe; a svojo oguljeno sutano je vendar zamenjal za domače oblačilo, da bi ne klical več s svojim zunanjim nastopom sam nase pa na nauk, ki ga je o-znanjal, prezira plemičev, ki jih je v mestu kar mrgolelo. Spoznal pa je tudi, kako bo treba deželo osvojiti počasi, kneževino za kneževino. Spet je prosil za sprejem pri daimyoju; zdaj je stopil predenj ne več kot prosjak, marveč kot poslanik.
Na tisto prvo nevarno potovanje v prestolnico, si ni drznil vzeti seboj dari, ki mu jih je poklonil poveljnik v Malaki. Zdaj pa jih prinaša iz Firando, da bi jih poklonil daimyoju. YoSitaka je gospodoval petnajstim pokrajinam v deželah Kiou-Siou in Nipon. Njegov dvor je bil od vseh najbolj izbran. Ksaverij se predstavlja z bogatimi darovi: kristalne čaše, zrcala, z zlatom in srebrom obšiti brokati, mušketa s trojno cevjo, in po japonskih poročilih, „čudovit stroj, ki je zvonil po dvanajstkrat vsak dan in dvanajstkrat vsako noč, glasbilo, ki je igralo samo od sebe in posebna stekla za
oči, s katerimi star človek prav tako jasno vidi kot mladenič“.
Pred začudenimi očmi vzhodnega knez® razvija zdaj apostol pergamente indij' skega upravitelja in goažanskega škof®’ na tistih orumenelih listih se bere, kako je knezu zagotovljeno prijateljstvo por tugalskega kralja, če bo ščitil misijonar' je, božje poslanike. Daimyo je prepri' čan, da bo takšnim plemenitim nagiboi® naj lepše odgovoril z mogočno vsoto de' narja. A na njegovo neznansko začude-nje svetnik denar zavrača in pravi:
— Gospod, če nam hočete izkazati na-klonjenost, edino, kar želimo, je, da nah1 dovolite oznanjati postavo Kristusovo P® vaši deželi, pa da jo dovolite sprejeti vsem, ki bi jo sprejeti želeli.
Nekaj nezaslišanega je bila nesebie' nost teh tujcev.
— V največje zadoščenje mi je, če vaP1 morem dati takšno dovoljenje, — odg0' varja knez. — Na viteški cesti je zap®' ščen samostan; če hočete, nastanite S® tam.
Ne dolgo po tem sprejemu je svetnik z radostjo zaznal, kako so se ljudje n' stavljali po ulicah in brali velikansk® razglase, ki jih je podpisal daimyo:	, I
„Čez vse ljubo nam je, da bodo bone1 z Zapada po naših deželah oznanjali P°; stavo božjo; takisto dovolimo vsem, k> tako žele, da to postavo sprejmejo in P0 njej žive.“2
Dvakrat na dan so prihajali radovß' dni. Na robu vodnjaka sedeč kot njeg® dni njegov Učenik, je Ksaverij resnic® žejnim Japoncem oznanjal božje darf Ko se je vrnil domov — v hiši imenitn0' ga pogana je stanoval —, so ga prič®' kovali samuraji, bonci in nune. „Hiša j® bila vedno potna ljudi in mnogokrat spl0*1 premajhna za vse, ki so prišli.“® ^'l, ljudstvo, „tako vedoželjno“, mu je Za' stavljalo tisoče vprašanj; na vse je o<f govarjal; potem so seveda deževali tud* ugovori, a potrpljenja ni izgubil.
šintoizem je pospeševal češčenje sonc® in prednikov. Budizem, ki so ga prin°' sli iz Kitajske, jim je vzbujal živo ob' čutje notranjega očiščenja: rešili se h°' do zemskega trpljenja in večnega poguk'
Ijenja edinole z odpovedjo stislem, podenju, vse to v popolnem izničenju sa-sebe, v zlitju z nirvano, najvišjim •ni rom.
Na tisoče boncev se je posvečalo štu-in premišljevanju; vzgajali so jih v Posebnih sediščih, ki jih Ksaverij na-z‘vUe univerze; najznamenitejša med vsemi Bandu, na severu. Bile so med hjimi vzvišene duše, res, a premnogi so samopašno izrabljali naivno zaverovanost v°j ih vernikov. Vsem, posebno pa še puškam je bilo do neznostosti težko za-tlobiti odpuščenje grehov; najboljše sred. ^tvo za takšno odpuščenje je bila milo-®cina samostanom. Napuh, pohlep po °°gastvu im razbrzdanost prenekaterega Ponea pa so jim počasi nakopali na gla-v° splošni prezir vseh.
^mirjenemu šintoističnemu panteizmu, P®kšni dušni zaverovanosti, se je Ksave-’ij ustavljal s svojim naukom o Stvar-Piku meumrjočih duš, ki je prvo počelo VseKa. In razgovor je bil kot vedno isti: — Če bi vse stvari imele svoje prvotno počelo, Kitajci bi to prav gotovo vedeli ’P hi nas poučili. In če bi bil Bog, pra-v'r vsega, resnično dober, bi ne bil ustva-hudičev, ki so naši sovražniki, niti ' jim ne dovolil, da nas skušajo; tudi 1 nam ne naložil teh za izpolnjevanje ako težkih desetih zapovedi.
‘— Zli duhovi niso bili ustvarjeni zli; Sami so se sprevrgli v zle. Kar pa zapo-Ppdi tiče: poiščite človeka, ki samotari Je na visokih gorah, ki nič ne ve za Postavo, katero ste prejeli iz Kitajske, vl ne zna pisati, ne brati; vprašajte ga, ® so (umor in tatvina in vsakršen pre-'.^opek deseterih zapovedi greh ali ne, ®, Je življenje po teh zapovedih krepost , 1 ni! To, kar vam bo odgovoril, pa naj o° še tako preprost, naj ga nihče nikoli ničemer učil ni, vam bo v zadostni okaz, da božjo postavo tudi on pozna. . no naj ga je namreč poučil o dobrem j1' ^lem, če ne Bog, ki ga je ustvaril? če tedaj to spoznanje že pri barbarih
j ,a j demo, kaj naj si tedaj o omikanih kak6*1	Zato.pa: preden je bila
pisana postava, je bila božja po-ava zapisana v človekovem srcu.
— Velikeg'a dvoma ste nas rešili. A našim bogovom smo do zdaj storili nemajhne usluge: če bomo sprejeli krščanstvo, bomo vsa ta leta naše uslužnosti izgubili, pa zraven zapravili še vso našo miloščino in vse samostane, ki smo jih iz gole ljubezni do bogov pozidali. Strašansko se že jeze naši bonci. Če gremo v krščanstvo, bodo od teh sto samostanov v mestu premnogi ostali prazni, ker ne bo več maše miloščine in bonci se bodo znesli nad nami.
V japonski um je posijala luč; a navkljub vsemu je bilo spreobrnjenj še zelo malo. Pa se je namerilo, da je brat Fer-nändez nekoč sredi ulice razlagal krščanski nauk; mek možak tam iz najzadnje drhali je tedaj stopil predenj in ga za posmeh drugim nekaj vprašal; ko se je misijonar okrenil k njemu, mu je prostak pljunil v obraz. Mnogi so bušili v smeh, drugi spet so se zgražali. A ko si je Fernändez, vreden učenec velikega Ksaverija, mirno obrisal gnusno sluz z lica in brez vsega drugega nadaljeval z razlago, je med poslušalci zakipelo občudovanje; osvojil si jih je.
Neki odlični Japonec, ki je ven in ven ugovarjal učeniku Frančišku Ksaveriju, se je lepega dne odločil in oba misijonarja pospremil na njun dom; prosil je za pouk v veri, dal se je krstiti in izkazal se je za pravega apostola med svojimi rojaki. Mnogi drugi so sledili njegovemu zgledu, tudi gostitelj obeh misijonarjev, njegova žena in nekateri sorodniki; in kaj kmalu so se jim pridružili tudi premnogi poslušalci Ksaverije-vih razpravljanj in lepo število plemičev.
„In ko so se pokristjanili, so nam bili takšni prijatelji, da bi tega sploh popisati ne mogel... V tem našem mestu Amanguče (Tako je Ksaverij z latinico napisal japonsko ime, kot ga je slišal — Vamaguči) se je v dveh mesecih po celi vrsti učenih vprašanj dalo krstiti nekako petsto oseb, in še zdaj dan na dan po milosti božji vedno nove kršču-jemo. Velika je ljubezen, ki jo čutijo do nas, kateri se pokristjanijo, in prepričan sem, da so res pravi kristjani.“4
Samo eno je žalostilo te novokrščen-ce: misel na večni pekel, kamor so bili obsojeni tisti njihovi predniki, ki niso prav živeli.
— Pa bi jih Bog morda le mogel rešiti pekla? — so vpraševali.
In Ksaverij nam kot resnični svetnik, v katerem sebičnost nikoli ne pregluši naravne nežnosti, z občudovanja vredno genljivostjo zaupa tole:
„Ne morejo se utolažiti, ko se spomnijo svojih prednikov, ki trpe brez pomoči. Še meni je hudo, ko gledam te svoje ljubljene prijatelje, kako jočejo za nekaj, čemur res ni pomoči.“^
Ljubezen rodi ljubezen; japonski kristjani so svoja misijonarja resnično ljubili kot otroci. Ven in ven so razmišljali, s čem bi ju razveselili; uslužni so jima bili kar preveč, občudovanja vredni v svoji gorečnosti so vodili k njima sorojake in jih sami pripravljali k spreobrnjenju.
Najlepše pa je bilo njih nezmagljivo zaupanje v moč svetniškega očeta. Pozneje nekoč je Bernardo tole pravil svojemu spovedniku, očetu Ribadaneiri:
— Na lastne oči sem videl, kako so ven in ven nosili bolnike k očetu; ta pa jih je v trenutku ozdravljal, naj jih je prekrižal, ali pa pokropil z blagoslovljeno vodo. Gluhemu je vrnil sluh — je spet drugič pravil oče de Quadros —, nememu govorico, možu pa, ki je bil hrom in nem, je storil, da je spet hodil in govoril. V naši deželi so imeli očeta za najmogočnejšega človeka, ki je sploh kdaj iz Evrope k nam prišel. Prav nič podoben ni bil drugim misijonarjem, svojim sodrugom. Ti so odgovarjali komaj enemu, ki jih je vpraševal; reševali so vprašanja, ki so jim jih stavljali pogani, le drugo za drugim. Učenik oče Frančišek pa je pogane, ki so prihajali k njemu, kar sam povpraševal po njih težavah. Tako se jih je krog njega zbralo takole deset, dvanajst, in vsakdo je po svoje ugovarjal; on pa je z enim samim odgovorom zadovoljil vse.
— Prav gotovo so se ti ugovori na-
našali vsi na isto stvar, — je menil oče de Quadros.
— Še dolgo ne, oče. Tako različni so si bili med seboj. In to se ni samo enkrat namerilo, marveč je bilo v njem že nekaj povsem vsakdanjega. Nič ne dvomint da mu je Bog nek izreden dar podelil-
Na soboto 19. septembra 1551 je na povabilo daimoyja iz Bungo, mladegai dvajsetletnega princa, Ksaverij prišel v Fučeo ,ki mu danes pravijo Oira. Dva meseca pozneje, okrog 20. novembra, se je poslavljal od Japonske; sedemindvajset najtežjih in hkrati najtolažilnejši*1 mesecev vse neustrašene življenjske poti. Osiveli lasje in nabrekle noge* priče njegove nezmagljive srčnosti, S® mu prinesli ljubezen in občudovanje vse'1 novokrščencev. Osem dni pred odhodob1 iz Yamagučija je iz Firando pozval l1 sebi očeta Torresa, kajti teh tisoč kristjanov tukaj je terjalo več skrbi kot n' nih dvesto tam zgoraj. Takole se je poslovil:
— V tem življenju bodo vedno težav®' preganjanja in nevarnosti; a prav to j6 najzanesljivešjša pot, ki vodi v nebO' Za zvesta čuvarja vam puščam tukaj četa Torresa in brata Fernändeza; t9' dva vas bosta tolažila, tadva učila; 9 vse svoje zaupanje dajte Bogu.
V tem budizmu iztrganem svetišč9’ kjer so se mu prvikrat zaupali, kjer j1*1 je krščeval in jih obhajal, zvezal v ki" ščanski zakon in daroval zanje najsv®' tejšo daritev, je Ksaverij pokleknil; i9 vsi so vedeli, da poslednjič molijo z nji119' apostolove solze so se grenko mešale ' dušeče 'ihtenje njegovih prvih japo9' skih kristjanov.
Potem pa je vstal in zaklical:
— Iz vsega srca vas kot še nikoli ročam Bogu Našemu Gospodu. On va-111 bo dal moči, On vas bo branil.
Solze so mu oblivale lice. Nežno i1 poljubil svoja misijonska sodruga v gern, tesnem objemu. Potem je preš9 njen ves blagoslovil svoje ljubljene kri9* jane, ki so ihteli kot otroci.
Dva dni je potoval do pristanišč9'
spremljala sta ga (tako je sam želel) edinole dva, poslednja, ki ju je spreobr-flil, dva viteza, ki sta ob vsopu v Cerkev žrtvovala vsak po tri tisoč zlatnikov sorodniške rente; a ni jima dovolil* 1 *, da bi mu pomagala nositi težki prenosljivi oltar:
•— Pustita vendar, to so svete stvari! ■ir
Ksaverijev prihod v Oiro je bil pravo zmagoslavje. Daimyo mu je poslal nasproti razkošno okrašeno džunko. V mestu se gnete ljudstvo po vseh ulicah, kjer gre ta portugalski duhovnik s svojim knežjim spremstvom. Ob grajskem vhodu mu straža izkaže kraljevske časti. V gradu samem pa ga slavnostno oblečeni plemiči sprejemajo z najglobljimi pokloni. Slednjič se mu sam daimyo, ki mu gladko ne dovoli, da bi se mu Priklonil, kot velevajo predpisi, zdaj izkaže kot najljubeznivejši knez vse japonske dežele.
Frančiškovo oznanjanje blagovesti Plaši bonce, ki jih skrbi ta naklonjenost, ki jo daimyo kaže do te tuje vere; prav ta vera razgali vse njihove spletke, da Pajvišji gospod v deželi slednjič prepove detomor in požene iz palače vse sumljive menihe. Svetnikovo uboštvo je Javna klofuta pohlepu teh boncev, nje-Kova zgledna značajnost jih ponižuje. Na dan odhoda je čul, kako govore, da se je zbal modrosti enega najmodrejših japonskih mislecev, ki je tisti dan tja Prišel, pa da hoče zato zbežati.
Ksaverij je bil na dvoru, ko je to čul. Nasmehnil se je zaskrbljenosti damiyo-
ja; hoče, naj modrega meniha pripeljejo predenj; s pravšno lahkoto ga je prisilil k molku. Naslednji dan spet podobna stvar; vpričo kneza samega priznavajo svoj poraz v besednem boju s Ksaverijem štirje najbolj zagrizeni bon-ci v mestu.
Ksaverij je odšel z Bernardom in Matejem, dvema samurajema, ki sta bila namenjena v goažansko semenišče in s posebnim odposlancem dahnyojevim, ki je imel nalogo poskrbeti za trgovinsko pogodbo in pripeljati nove misijonarje.
— Z menoj bodo živeli —, je zatrjeval knez — in pomagal jim bom, bolj kot bi zmogli vsi drugi vladarji na Japonskem.
Z zadoščenjem v srcu je odhajal Ksaverij. Cerkev je zasejal v docela novi deželi; sredi neznanskega trpljenja je zarezal prve brazde in začel graditi pot. Drugi bodo prišli pozneje; kristjani se bodo pomnožili in njih vernost bo pravi čudež, saj jih bodo tolažile vedno tiste tako ljubeče besede, ki jih je Ksaverij zapisal 1552 ob koncu najdaljšega svojega pisanja v Evropo:
„S tem sedaj končujem, ne da bi končati mogel, te vrste namenjene mojim očetom in bratom, predragim in ljubljenim, te vrste o tako globokih in resničnih prijateljih, kot so japonski kristjani.“6
Opombe k 1,9. poglavju'.
i M .H. SJ., T. II, str. 479. — 2 m.H.
SJ., Vol. 68, M.M., Vol. II, T. II, Ep.
96, str. 263. — 3 Enako. — 4 Enako stra-
ni 263 in 266. — 5 Enako strani 276 in
277. — 6 Enako str. 279.
SPOŠTOVANI NAROČNIKI nam boste gotovo oprostili, da smo zaradi razmer izdali dvojno številko, saj z njo nudimo prav isto število strani. Za razumevanje iskrena hvala!
Uredništvo in uprava „Katoliških misijonov“
CENJENE NAROČNIKE KATOLIŠKIH MISIJONOV, POSEBNO ONE V U.S.A. IN KANADI, KI SO PREJELI OPOZORILO GLEDE ZAOSTALE NAROČNINE, PA SO NAROČNINO MED TEM ŽE PORAVNALI PRI POVERJENIKIH, UPRAVA LEPO PROSI, NAJ BLAGOHOTNO OPROSTIJO! VSE PLAČANE NAROČNINE SO BILE NAKNADNO VPISANE.
OBENEM SE PRAV ISKRENO ZAHVALIMO VSEM NAROČNIKOM, KI SO SE ODZVALI NAŠI PROŠNJI IN PORAVNALI NAROČNINO. VSE OSTALE PA PONOVNO LEPO PROSIMO, NAJ ISTO PO MOŽNOSTI STORE ČIMPREJE. NAJ NE POZABIJO, DA SE KATOLIŠKI MISIJONI VZDRŽUJEJO SAMO Z NAROČNINO!
Vsem naročnikom in misijonskim sodelavcem sploh sporočamo, da ima Misijonska pisarna in s tem tudi uprava ..Katoliških misijonov“ odslej le naslov: Cochabamba 1467, Buenos Aires, Argentina. — Vse denarne pošiljke maj se pošiljajo na ta naslov im na ime Petek Janez C.M. Iz inozemstva ne pošiljati denarja naravnost, ampak samo potom poverjenikov, ki so v vseh deželah, kjer je kaj več naročnikov. Drugod je način pošiljanja v vsakem primeru posebej dogovorjen.
MISIJON. TISKOVINE SE PLAČUJEJO NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina: Petek Janez OM, Misijonska pisarna, Cochabamba 1467, Buenos Aires 'U.S.A.: Rev. Charles Wolbang CM, St. Vincent's Sem., 500 East Chelten Ave, Philadelphia 44, Pa. — Rudi Knez, 15011 Cardinal Ave, CieveUind 10, Ohio. Mary Vavpotič, 1923 W. 22nd Pl., Chicago 8, 111. — Anica Tushar, Box 731,
Gilbert, Minn.
Kanada: Rev. John Kopao , CM, 594 Manning Ave, Toramto 4, Ont. — John Marentič, 362 Wellesley St. E., Toronto Ont. — Rev. Martin Turk, 545 Ma-hon Ave, North Vancouver, B. C. — Antonija Čuden, 3958 Laval Ave, Montreal, Que.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte s. Ilario 7, Gorizia.
Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3.
Avstrija: Gg. salezijanci, Kamen 14, P. Tainach, Kaernten.
V ostalih deželah sprejemajo iz prijaznosti naročnino slovenski dušni pastirji-
„Katoliški misijoni“ so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, „Slovenske misijonske zveze“ in „Južnoameriške Baragove zveze“. Izdajajo ga slovenski lazaristi. Urejuje Lenček Ladislav C.M-s sodelovanjem dr. Maksimilijana Jezernika v Rimu, Karla Wolbanka C.M. / Philadelphiji, U.S.A., prof. Lojzeta Geržiniča in Nikolaja Jeločnika v Buenos Ai' resu. Upravlja Petek Janez C.M. — Naslov uredništva in uprave: Calle Cochabamba 1467, Buenos Aires, Argentina.	—Tiska „Federico Grote“, Montes d®
Oca 320 (Lenček Ladislav C.M.). — S cerkvenim dovoljenjem
SÄ*