Književnost
Dušan Ludvik: S potepuško palico. Ljubljana, Jugoslovanska knjigarna, 1940. Str. 79, 8°.
Prebiram stare letnike »Doma in sveta« od zareze 1. 1913 dalje. Lov-renčičeva pesem tistega časa je bila v dveh ozirih novost. Izrazno je prehajala iz utrte poti slikovitega stila naših »klasičnih« impresionistov v zelo subjektivni svet notranjega gledanja, snovno pa je bolj kot lirika pred njim posegala v neposredno dogajanje, prvenstveno na izpovedujoč način. Bila je nekak samosvoj pesniški dnevnik vojne in njenih posegov v slovensko življenje. Pri tem pa je Lovrenčič že oblikoval svojo življenjsko temo »Sholarja«. Izkazalo se je, da lirika ni mogla prenesti strnitve dveh tako nasprotujočih si prvin, kot sta izrazna subjektivnost in neposredni realizem motiva. Pesniški dnevnik je danes ohranil samo še slovstveno-zgodovinsko in predvsem kul-turno-zgodovinsko vrednost, dočim je slovenska lirika prav na subjektivni obliki gradila naprej in prišla do čiste notranje pesmi v prvem desetletju po vojni. Pesnik pa, ki je nosil v sebi ta prepad ustvarjanja, je po svojem motivnem realizmu logično prišel do čistega epičnega oblikovanja.
Podobne sile vladajo v pesniškem svetu Dušana Ludvika. Bogastvo samovoljnega izražanja se druži z realističnim motivom. Položaj pa je, če ga primerjamo z Lovrenčičevim, v slovenski liriki ravno nasproten, čisto liriko imamo za sedaj že za seboj; zdaj je motiv razvojno ploden. Toda izraz ni mnogo obetajoč; zdaj težimo za pravimi izrazi stvari, svetu moramo spet vrniti njega samega. Ludvikova zbirka torej ni nelogičen pojav. Uvršča se v slovensko slovstvo, na poti k zavojevanju sveta. Njen slovar, na katerega je pesnik očividno ponosen, pa vsebuje raznovrstne sestavine, ki toliko časa ne bodo privedle do skladnosti, dokler se ne bodo smotrno oblikovale v veren izraz motiva.
622
Vendar je vsak umetniški pojav v svojem bistvu enkraten. Ludviku ne bi bili pravični, če bi hoteli važnost ali nevažnost njegove pesmi pokazati samo razvojno; s tem bi celo metodično zapadli v prirodoslovje, ki se ga sodobna literarna veda že nekaj desetletij uspešno otepa. Vzemimo dvanajst pesmi s skupnim naslovom »Mesci« (Veri Hefmanovi«) in poskusimo na njih pokazati najvidnejše znake Ludvikove lirike.
Pesem »Svečan« pripoveduje, kako iz meglenega neba sneži v tišino, odpro se vrata kmečke hiše, znotraj so že ljudje, a zdaj prihajajo dekleta zadnjikrat na prejo, topla so in smehljajo se, v tem že leži pomlad, sonce bo raztopilo ledene sveče, veter bo zavel, sneg bo skopnel in pomladne cvetice bodo zacvetele. V šestih tercinah sta združena dva kontrastna opisa, med njima še realen dogodek. Prav ta vložek pa nam kaže, da pesniku ne gre za občutje teh dveh nasprotij (zima — pomlad) in tudi ne za sliko v smislu impresionista, ampak da se mu pesem logično razpleta: zimski čas — preja — prva pomlad. Gradnja te lirične pesmi ni »lirična«, to je strnjena v eno samo temo, ampak »epična«, to je napredujoča od dogodka k dogodku. V taki pesmi je težko ohraniti občutje. Res vidimo, kako so Ludvikove pesmi v tem oziru dosledne svoji tektoniki: čustva ne vzbujajo, ampak nam ustvarijo samo vsebinsko podlago zanj. V tem ne vidim hibe samo te knjige, temveč problematiko vsake lirike, ki hoče biti ali pa ki razvojno nujno je vestno ogledalo življenja, realistična lirika.
Druga vidna lastnost je izraziti antropomorfizem. V pesmi »Kimovec« se preteklost ovija v rjo in jesen pribija letino na grb poletnih ur, race prodirajo pas neba, dež pritrkava, lastovice so odpeljale svoj ščebet na sprehod, dan drsi po krajšem tiru, nedoumljivi zakon biča z dežjem plan in cepi ter krpa rane. Nekateri izrazi so sicer v naši liriki že tako domači, da bi sami po sebi ne vzbudili pozornosti (»dež biča plan«). Toda nekaj drugega se godi tu, kjer se vse opisovanje prirode izraža sub specie hominis. Mnogo potov vodi v realizem, od katerih Ludvikov ni najslabši.
V tako pojmovani pesmi nas tudi nič ne presenečajo tujke in izrazi iz neposredne življenjske kronike. Cas odpoveduje z gesto, trobentice pritro-bentajo na dan, favni prižemajo nase mehkost jutra, cvetje na balustradi je ovenelo. V našo mirno liriko, ki se je izrazno po Lovrenčičevem nastopu in Podbevškovih poskusih zaobrnila, da bi zajela najvišje in najbolj aristokratske vzgone duha, spet vdira drznost realnega življenja in z njo tudi naglica, ki ne tehta izraza. Ludvik ni prvi na tej poti, tudi ne zadnji, vendar zelo izrazit predstavnik smeri. »Bele roke« so že zdavnaj v naši liriki predmet ironi-ziranja. Za tihe pesmi ni časa in kdo ve, kdaj se bo spet povrni! S tistimi tihimi pesmimi in z njihovimi luninimi žarki pa se je morda tudi umaknil pesnik-oblikovalec z neizrekljivo natančnim posluhom in skrbjo za besedo. Lokomotiva in aeroplan sama na sebi nista nepesniška predmeta, pravi nekje Gundolf ob analizi Goethejeve lirike, a naj pesniki ne mislijo, da so že s tem samim glasniki časa in tvorci »sodobne lirike«, če rabijo take besede.
Lahko je zdaj poetu! Občutje se mu ne zdi važno, za izraz v polnosti poseganja ni skrbi — zdaj gre samo še za to, »kaj pel b6m«. V pesmi »Mali srpan« nam po opisu pšenice in žetve pesnik pove, kako si želi tudi on doma
623
in ljubezni, tam bi se potepuško srce umirilo in — »roke bi dozorevale za zadnjo Žetev«. Tu se zdrznemo. Nobena simbolika pesmi ne opravičuje tega konca, saj si pesnik želi konkretnega, skoraj idiličnega miru. Tudi nepričakovani preobrat kot pesniško sredstvo nam ne razloži tega verza, saj je čisto jasno mišljen kot nadaljevanje prejšnje slike. V takem primeru govorimo o idejnem svetu pesnika. Nikakor ne odklanjam »idejne vsebine« v umetnosti, a očividno je ta verz v tem primeru nesmotrno privešen k pesniškemu liku pesmi. Taki idejni zaključki so realističnim umetnostnim smerem zelo priljubljeni. Naj ta zelo nazoren primer pokaže, kako »nerealistični«, ker nesmotrni in iz notranje dinamike pesmi neorganični so v resnici.
Opisanim štirim znakom — epičnemu razvrščanju, antropomorfizmu, preprostemu slovarju, poanti pesmi kot idejnemu privesku — bi lahko dodali iz sveta neposredne forme še verz. Analiza nam bi tedaj pokazala najslabšo stran Ludvikove pesmi: verzi so tako nedinamično grajeni, da jih varuje pred razpadanjem samo rima, ki jo zato zmerom čakamo kot nekako iztočnico na odru. Posamezni primeri nič ne povedo, celotna formalna analiza Ludvi-kovega verza pa presega okvir te kritike.
Ne maram reči, da sestoji lepi prvenec iz samih napak. Nikakor ne. Poudariti hočem izrecno njegovo dobro in slabšo stran: živahnost in po-gumnost v osvojevanju pesniškega motiva. V tem smislu je taka knjižica — in Ludvik ima še veliko pot pred seboj — vesela obljuba. Nalašč tudi prehajam preko vsakega izvenestetičnega gledanja na zbirko. Slovenska lirika preživlja oblikovno veliko krizo. Zato so nam predvsem potrebni jasni estetski prijemi. Seveda naj nič ne predpisujejo razen zvestobe in predanosti čudežnemu rojstvu doživetja v formi.                                                JožeKastelic.
Anton Ingolič: Na splavih. Roman. Založba Modra ptica v Ljubljani 1940.
Ingoličev roman o splavarjih pomeni zame več kot le važen opis dela našega gospodarstva. Zame pomenijo splavarji del mene samega, saj sem med njimi rasel, pomenijo mi neugnano, razkošno in košato življenjsko silo naših ljudi, ki mirno stoječ ali pa se divje boreč z valovi, hite na svojih splavih po Savinji. Zato bo vsak razumel, da sem z nestrpno radovednostjo ponovno bral obširen roman o Podravcih.
Kneza, vsemogočnega gospodarja Jam, skopuškega bogataša in pohlepnega izžemovalca ljudi, njegov sin Marko takole opiše: »... Imel je štiri otroke: prvi mu je utonil, drugega, ki bi rad šel v visoke šole, je vzel domov, da mu je pomagal grabiti bogastvo in preštevati denar, tretjega pa je dal v šole, čeprav bi rad ostal doma, le hčerki je dal vsega in ustregel vsaki njeni želji... živel je le v denarju in za denar, njegovi otroci pa so ginili od hrepenenja...« (Str. 152.) Iz tega je Ingolič napravil zgodbo o nesrečnem Marku, ki bi rad šel študirat na univerzo, a se je uklonil očetovi volji in ostal doma ter se poročil s tiho in skromno Tinko. Konflikt pa se zaostri, ko mora Marko začeti voditi splave, kajti od kneza odidejo najboljši splavarji, ker jim ta noče povišati plače V Dubrovi pa sreča ljubezen svojih gimnazijskih let, filozofko Jano, in med njima zagori slepa ljubezen, da Marko pozabi na svojo ženo in sinčka. Vse hujše oba prevzema strast in ko Jana
€24