GLEDALIŠKI LIST
Narodnega gledališča v Ljubljani
1939-40
OPERA
F. CILEA:
ADRIANA LECOUVREUR
Din 2-50
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
1939/40 ^ ŠTEV. 11	OPERA	urednik: m. bravniCar
FRANCESCO CILEA:
ADRIANA LECOUVREUR
PREMIERA 16. MARCA 1940
Zadnja leta prejšnjega in prva leta tega stoletja so bila za italijansko operno tvorbo zelo plodovita in razgibana. V istem času, ko je veliki mojster italijanske opere Verdi dovršil krono svojega dela, komično opero »Falstaff«, se je pojavil nov, svež pokret verizem in se z velikim elanom pognal mimo vabljivega območja \vagnerske glasbene drame ter ubral povsem samostojno in zmagovito pot. Cvetočim in bogato plodnim dobam v življenju umetnosti kaj rado sledijo jalovi časi. V danem primeru je bilo baš narobe. Verdijeva lira še ni utihnila, ko so se oglasile že druge in dovolj močne, da so odmevale daleč okrog ter obdržale zvezo neprekinjenega razvoja od prvih časov neapeljske in beneške operne šole. Zadnje desetletje preteklega stoletja je dalo mnogo opernih del, ki so bila kmalu uvrščena v železni spored vseh opernih gledališč. Trditi smemo, da je bila ta doba po raznovrstnosti najplodovitejša v zgodovini italijanske opere. V kratkih presledkih so si sledile Mascagnijeva »Cavallem rusticana« (1890.), Leoncavallovi »Pagliacci« (1892.), Verdijev »Falstaff« (1893.), Puccinijeve »Manon Lescaut« (1893.), »Boheme«. (1896.), »Tosca« (1900.), Giordanov »Andre Chenier« (1896.) i. dr.
Poleg omenjenih mojstrov, ki so gradili stavbo nove italijanske opere, je pomemben posebno Francesco Cilea, ki ga pa naše občinstvo doslej še ni poznalo. Čeravno je sodobnik omenjenih in je njegovo delovanje bilo najintenzivnejše v zadnjem deceniju prejšnjega in v prvem deceniju tega stoletja, se Cilea ni pridružil verističnemu pokretu, temveč je ostal na svoji poti. Cilea je rezultanta velike tradicije in kulture italijanske opere. On je poslednji zastopnik klasične šole v italijanski operni tvorbi. Njegova glavna značilnost je solidnost glasbenega koncepta, brez izrazitejše in močnejše osebne note. Da njegove opere niso mogle doseči svetovne po-ljudnosti, so bržčas vzrok prvinsko sveže in udarne opere veristov, ki so si na mah osvojile svet in potisnile v senco vse, kar jim takrat ni bilo enakovredno. Danes, ko so vse velike operne senzacije tedanje dobe že odigrale večji del svoje vloge, prihajajo iz pozabe in na svoj račun tudi druga dela z umetniško vrednostjo in izdelana s solidnim znanjem. Med takšna dela uvrščamo tudi »Adriano Lecouvreur«, ki je imela svojo premiero v Milanu meseca decembra 1002. leta z Enricom Carusom in Angelico Pandolfini v glavnih vlogah.
Glasba Fr. Cilea je tipična italijanska operna glasba, pevna in melodiozna, prežeta s toplim čustvom, dostopna tudi že pri prvem srečanju z njo širokemu sloju poslušalcev. »V svoji glasbi je združil čisto bellinijevsko melodijo z verdijevsko dramatično razgibanostjo, čemur je iz lastnega dodal še svoj osebni element: mehko otožno nežnost, ki pa se nenadno utegne sprevreči v vzkrik najbolj pekoče bolečine«, pravi njegov biograf.
V	inštiumentaciji hodi Cilea sicer po znanih poteh, toda vsa njegova dela očitujejo mojstrsko znanje. Njegov orkester je prozoren, občutljiv in nikdar preobremenjen ter prenatrpan.
»Adriana Lecouvreur« je dosegla prve večje svetovne uspehe že pred vojno. Samo v letu 1913. je bila izvajana na 27. opernih odrih, med temi v Lizboni, Buenos-Airesu, Varšavi, Odesi, Barceloni i. dr.
Prepričani smo, do bo tudi pri našem občinstvu našla dopadenje in mnogo odziva, kakor doslej na drugih velikih odrih.
M. Br.
Francesco Cilea
se je rodil 26. julija 1866. v Palmi v Kalabriji. Glasbo je študiral na konservatoriju v Neaplju pri prof. Cesi-u in Serra-u. Od 1890. do 1892. leta je bil na tem konservatoriju učitelj klavirja, od leta 1896. do 1904. pa profesor za teorijo (kontrapunkt) na glasbenem zavodu v Firenci. Leta 1913. je bil imenovan za ravnatelja konservatorija v Palermu, kjer je ostal tri lpta, od tu pa je prišel v Neapelj, kjer je postal direktor konservatorija S. Pietro a Maiella.
Njegove prve skladbe so bile sonata za violinčelo, klavirski trio in orkestrska suita, pozneje pa se je posvetil izključno odrskim delom. Zložil je opere »Gina« (premiera v Neaplju 1889), »Tilda« (Firenca 1892.), »L’Arlesiana« (Milan 1897.), »Adriana Lecou vreur« (Milan, 1903.), in »Gloria« (Milan 1907.).
Skladatelj živi v Neaplju.
Vsebina
Dejanje se vrši okoli leta 1730. v Parizu, ob č^su najvišjega
vzpona rokokoja, ko je sedel na prestolu naslednik »sončnega kralja«, Ludvik XV. Pariz tedaj ni poznal dolgočasja. Ljubavne in politične spletke na dvoru in med plemstvom so bile na dnevnem
93
redu. Bila je pač doba madame Pompadour in grofice Dubarry. Ob začetku našega dejanja je bil junak dneva in ljubljenec vseh pariških žena junaški potomec poljskih kraljev, Mavricij, grof saški. Na gledališkem nebu pa sta blesteli dve zvezdi: slavna Duclos in nedosežna Lecouvreur.
Prvo dejanja se godi v foyerju gledališča Comedie fran^aise. Igralci in igralke se z režiserjem Michonnetom mrzlično pripravljajo na začetek predstave. Princ Buillonski in abbe de Chazeuil prideta za oder pozdravit svoje ljubljenke. Adriana ponavlja svojo vlogo. Predstava se začne, igralci odhite na oder. Stari, dobrodušni Michon-net bi rad porabil ta trenutek, ko ostaneta sama z Adriano, da bi ji razkril svojo, dolgo zatajevano ljubezen. Preden pa utegne to storiti, izve iz njenih ust, da gori za drugim, za mladim praporščakom Mavricijem, ki je baje v službi grofa saškega. V ubogem Michonnetu se mahoma stro vse nade in beseda mu obtiči v grlu. Nesrečen odhiti na drugo stran odra. V tem pa že pride grof Mavricij in sklene Adriano — ki se ji zavoljo svojih razvpitih ljubavnih dogodivščin izdaja zgolj za praporščaka — v svoj objem. Adriana mu podari v vezilo šopek vijolic, nato odhiti na oder, a Mavricij v svojo ložo. Medtem pa prestrežeta princ in abbe pismo, ki ga je zaradi sestanka pisala Mavriciju Duclos, prinčeva metresa, ki pa je na drugi strani tudi tajna posrednica v prepovedani ljubezni med prinčevo ženo in saškim grofom. Princ, ki ne sluti o ženinem zakonolomstvu, spozna Duclosjino pisavo	in — ker	je tudi	sestanek v pismu	določen v
njenem dvorcu, ki	ga ji je on	podaril	— zasumi, da mu	je postala
ljubica nezvesta. Zato brž sklene ujeti grofa v past »in flagranti« in mu veli pismo oddati. Ko	prejme	ta tak6 princesino	sporočilo,
odide, kljub svoji	novi ljubezni do	Adriane na mesto	sestanka,
misleč, da bo iz posredovanja princesinega izvlekel kakšno politično korist, z ozirom na svoje aspiracije na poljski prestol. Adriana do-
84
živi medtem v svojem nastopu pravi triumf, zviti princ pa porabi to priliko, da povabi vse navzoče igralce in plemiče na majhno proslavo tega njenega novega uspeha v svoj dvorec ob Seini: gostje naj bodo priče najnovejšega pariškega škandalčka — tam bodo našli saškega grofa v objemu njegove nove izvoljenke.
Drugo dejanje se godi v prinčevem dvorcu. Nestrpna princesa hrepeneče pričakuje ljubimca, ki se ji zadnji čas nekam odtujuje. Mavricij pride, a princesa brž zasluti po hladu njegovega objema, da ji ga je prevzela druga ženska. Da bi jo pomiril, ji grof podari Adrianin šopek vijolic. V tem se začuje jo prinčevi koraki in Mavricij komaj še utegne spraviti princeso v skrivališče. Iz razgovora s princem in abbejem izve nato, da prvi niti ne sluti zakonolomstva svoje žene, temveč sumi zgolj Duclos. V tem prispe Adriana, ki jo princ in abbe predstavita saškemu grofu: Adriana spozna v njem svojega Mavricija. Iz abbejevega namigovanja izve nato, da sumijo grofa ljubavnega razmerja z Duclos, ki naj bi bila celo skrita v sosednjem prostoru. Ko ji Mavricij nato da besedo, da ne gre za Duclos, temveč za neko drugo damo, ki naj bi mu pomagala v njegovi borbi za prestol, sklene Adriana neznanki pomoči. Michonneta postavi k vratom za stražo, sama pa potrka na skrivališče, češ da prihaja v Mavricijevem imenu. Princesa stopi previdno v dvorano, Adriana ji da ključ od vrtnih vrat, sama pa poišče tajni izhod iz dvorca: pot je odprta! Čeprav izgovorita pri tem samo par besedi, začutita vendar instinktivno medsebojno rivaliteto. Princesa se zave Adrianine ljubezni, Adriana pa njene ljubosumnosti: obe ljubita istega moža! Adriana se skesa svoje dobre namere in hoče priklicati ljudi, da bi prestregli njeno neznano tekmico. Princesa komaj še pravi čas uide, izgubi pa na begu briljantno zapestnico.
Tretje dejanje se godi v Buillonski palači, kjer prireja princ domačo zabavo. Povabljenci se zbirajo, med njimi pride tudi Adriana.
8*
Ko sliši princesa njen glas, spozna, da je najbrž Adriana njena neznana nasprotnica, ter jo sklene brž preizkusiti. Ob besedi o grofu saškem si izmisli, da je bil zjutraj v dvoboju ranjen. Adriana prebledi in omahne. Ko stopi takoj nato Mavricij v dvorano zdrav, se vidno vzradosti. Princesin sum išče nadaljnjega potrdila. Med baletno točko »Paridove sodbe«, pokaže Adriani šopek njenih vijolic, Adriana pa njeno izgubljeno zapestnico: tekmici se spoznata. Princesa izzove Adriano, naj nastopi pred gosti z recitacijo. Adriana si izbere »Fedro« in zrecitira princesi v obraz odstavek o zakonolomnicah in prešustnicah. Razžaljena princesa priseže krvavo maščevanje.
V	četrtem dejanju poseti zvesti Michonnet bolno Adriano na njenem domu, da bi ji prinesel tolažbe. Ker slavi umetnica baš rojstni dan, pridejo kmalu nato še njeni tovariši z darili in izrazijo željo, naj pozabi bol ter se vrne k odru. Med veselim kramljanjem, prinese sobarica novo darilo, zaprto škatlo. A ko jo Adriana odpre, jo presune nov udarec: v zavoju leže vijolice, ki jih je dala Mavri-ciju in ki jih ji sedaj princesa vrača. Strta v svoji prevarani ljubezni in ranjenem ponosu, se Adriana preda svoji srčni boli:
»Ljube cvetice,	Prvi poljub moj,
pisanih lok	ki se več ne vrne,
in trate kraljice,	naj se z zadnjim strne,
včeraj že žive,	sladak in vzvišen,
danes ste priče	smel in ponižen,
mrtvih obljub!	smrti poljub . . .
Vse je končano!
Še bolj prezira z vonjem odmira: vse v nič izginja, v tem<5 se utrinja poslednji up! . . .
Ah, vse je končano!
86
V	tem plane v sobo Mavricij, ki ga je dobri Michonnet obvestil o vseh princesinih spletkah — a prepozno. Cvetice, ki jih je poslala princesa, so bile zastrupljene in Adriana izdihne pred Michonneto-vimi očmi v Mavricijevem naročju:
»Luči blesteče	Čista in bela
me plamen vleče	mi zdaj vzletela
v svoje območje,	duša kot ptica
mehko naročje,	bo golobica
plamen srca.	v sinjino neba . ..«
O delu v operi in pogojih za njen nadaljnji razvoj
Razgovor z glavnim režiserjem naše Opere Cirilom Debevcem:
Z režiserjem Cirilom Debevcem, ki je deloval doslej n let v naši Drami in je postal v začetku tekoče sezone glavni režiser v Operi, je dobila naša glasbena institucija kvalificiranega opernega režiserja. Debevec je absolviral praški konservatorij (1. 1923), kjer je študiral poleg dramske igre in režije tudi operno dramaturgijo pri prof. Steinhardtu, hospitiral je pri predavanjih Fidelia Finke-a Aleksandra Zemlinskega, študiral nekaj časa tudi solopetje pri prof. Wailersteinu (bratu znanega režiserja dunajske drž. opere dr. Wallersteina) predaval je o njej 2 leti na našem konservatoriju) in obiskoval je poletne operne tečaje v Salzburgu v letih 1924-25-26.
Ker bo naše čitatelje gotovo zanimalo spoznati stremljenja novega odrskega vodstva smo zastavili Debevcu nekaj vprašanj:
»Iz Vaših člankov o gledališču, ki so izhajali pred leti v reviji »Mladina«, v naših dnevnikih in revijah, iz gledaliških poročil in iz Vaše knjige »Gledališki zapiski« Vas poznamo kot vsega upoštevanja vrednega gledališkega teoretika. Kako ste zadovoljni s praktičnim izvajanjem svojih stremljenj v Operi?
»Če sem bil pred enajstimi leti, ko sem prišel k gledališču, res teoretik, mislim, da sem zdaj po dolgoletnem praktičnem delu v Drami postal vendarle že praktik. Misli o naših perečih gledaliških
87
vprašanjih sem zbral v raznih člankih v malo knjižico, za katero upam, da bo kljub našim čudežnim knjigotržnim razmeram vendarle v teku prihodnjega meseca zagledala beli dan.
Glede uveljavljenja mojih stremljenj pri praktičnem delu v Operi, moram priznati, da si prizadevam od svojega začetka v Drami in ves čas in si bom tudi v bodoče, neprestano uresničiti to, kar se mi zdi za razvoj našega gledališča najbolj bistveno — toda kljub naporu sem od svojih ciljev še zelo daleč. Če bi bilo odvisno vse zgolj od dela samega, bi bil uspeh mnogo vidnejši, toda na poti je toliko zaprek, da porabi človek večji del energij za borbo s temi težavami in da ostane za dejansko delo zelo malo časa in moči.«
»V čem obstojijo v glavnem zapreke?«
»Za podporo v našem prizadevanju manjka splošne, celotne in zavestne kulturne volje. Gledališko-kulturna občutljivost merodajnih krogov je na žalost še vedno preveč pomanjkljiva. Čut odgovornosti za poverjeno jim kulturno nalogo je pri nekaterih tako majhen, da človek res ne ve, kako bi ga prebudil. V trenutkih, ko to posebno boleče čutim in vem, da ne smemo popustiti, si vendar včasih mislim: Cankarju se to ni posrečilo, kako naj se potem nam? Včasih imam občutek, da polnimo sode brez dna. Toda kljub tema še vedno verujem, da bo nekoč boljše. Najbrž tega ne bom doživel, upam pa, da bodo tisti, ki jim bo to dano, vendar le sprevideli, kakšno sizifsko delo je potrebno, preden pridemo do resničnega, in ne samo navideznega napredka. Treba je verovati in v delu ne popustiti. Če ni poslanstva, mora biti veselje, če ni veselja, mora nastopiti dolžnost.«
»Kako ste zadovoljni s svojimi sodelavci?«
»Operni ansambel pri vsej svoji veliki volji in sposobnosti ni vajen sistematične operne režije, načrtnega, smiselnega, vsebinsko zahtevnega režijskega dela. Zato je delo z njim nekoliko otežko-čeno, ker ne morem z isto intenziteto uporabljati načina, ki sem ga vajen iz Drame. Prevelik in napačen pritisk bi namreč prej škodoval kot koristil. Ansambel je treba šele polagoma navajati in
vzgajati v sistematično delo in uverjen sem, da se bo v teku časa že pokazal razvoj.«
»Kaj se Vam zdi za vzgojo našega opernega ansambla najosnovnejša potrebaf«
»Razlikovati podajanje različnih opernih slogov. V tem smislu sem svoje delo v Operi tudi zastavil od vsega početka in želel bi, da bi kmalu prišel čas, ko bo tudi površnemu očesu (predvsem pa izvajalcem samim) postala očitna stilska razlika med n. pr. »Sabsko kraljico«, »Glumačem Matere božje«, »Figarovo svatbo« in »Ru-salko«. V osnovi se mora poznati razlika, ne samo v zunanjih sredstvih: inscenaciji, kostumih itd., temveč v pevsko izraznih sredstvih in čim bo to vsaj deloma doseženo, bo veliko delo opravljeno.«
»Ali imate kot operni režiser kaka modernistična stremljenja?«
»Moja želja danes in tudi čez petdeset let bo vedno ista: priti-rati izvedbo opere do tistega, kar je hotel komponist. Kje je še čas, ko bomo mogli misliti na to, da bi ustvarili kaj preko tega!
Izraz! Izraz je začetek in konec vse resnične umetnosti. (Tehnično sposobnost enostavno predpostavljam.) Moje stremljenje v Operi in Drami gre vedno za tem, da bi dvignil igralca in pevca iz mehaničnega podajanja, iz mrtve tehnične oblike in izvajanja in ga privedel do notranje sprostitve, do osebno razgibanega čustvovanja in mišljenja, da bi na podlagi lastnih doživljajev ustvaril tehnično dovršene, toda poduhovljene oblike.«
»Kakšne so Vaše želje glede sestave ansambla in kakšne naj bi bile njegove najtehtnejše osnove za uspešen razvoj naše Opere?«
»V Drami predstavlja izbira dobrega repertoarja že a priori pol uspeha. Izbrati dober in vreden repertoar pa je v Drami mnogo lažje, ker je izbira v dramski produkciji mnogo večja kakor v operni. Operni repertoar je ožji in manj gibljiv, zato pa stavi v pogledu izvajanja zahteve čisto drugega značaja kot dramski. V drami leži glavna moč že v besedi sami, v vsebinskem jedru ko-niada, kajti drama črpa svojo snov iz etičnih, moralnih, socialnih
89
in religioznih življenjskih prvin, medtem ko je zasidrana opera predvsem v estetiko tehničnem podajanju glasbenih vrednot. Dramski režiser vzgaja vrednost igralskih osebnosti vzporedno z vsebino repertoarja, operni režiser pa mora imeti v pevcih od vsega začetka dober priroden materijal, ki mora biti po svoji strukturi zmožen in mora odgovarjati zahtevam predvsem fizično. Pet do šest v tem pogledu odgovarjajočih pevcev tvori osnovo vsake opere, ki ima ambicijo razvoja. S takimi pevci je možno ustvarjanje repertoarja, ki obsega v glavnem vsega kakih 6o do 70 oper. Ravno v zadnjih letih pa se je vprašanje glavnih solistov tako čudno obračalo in sukalo, da smo bili letos — po prevzemu prejšnjega stanja — nemalokdaj v težki zadregi in da gre v veliki meri zasluga izredni sposobnosti in požrtvovalnosti naših starejših članov (zlasti Francla, Janka in Kogejeve) ter mlajših (zlasti Heybalove in Lupše), da smo marsikaj rešili bolje, kakor smo spričo vladajočih razmer sami pričakovali (in bolje, kakor so si to nasprotniki sedanjega vodstva želeli). Kar si torej želim, je čim hitrejša pomnožitev opernega solističnega osobja za tisto število manjkajočih kvalitetnih pevcev, 110-siteljev teže repertoarja, ki bodo s svojim tehničnim in umetniškim znanjem poleg naših že angažiranih privlačni izvajalci in glavni oporniki repertoarja.«
»F čem je težava jih dobiti?«
»Kakor je razumljivo, so za take pevce večja gledališča kot je naše — zagrebško in beograjsko — da ne govorim o inozemskih, močna vaba iz prestižnih in seveda tudi denarnih vzrokov. Vem pa, da bi se kljub temu našli pevci kot jih potrebujemo, če bi ne bilo pri nas vedno perečega in nikoli zadovoljivo rešenega finančno-gospodarskega vprašanja. To je neprestana ovira, in treba ko končno načeloma rešiti ta problem, ki ni samo s finančno gospodarskega, ampak v jedru predvsem narodno političnega značaja. Koncem koncev morajo odločilni krogi vendarle spoznati alternativo, pred katero jih stavlja vprašanje našega, slovenskega gledališča kot kulturnega zavoda: ali si bomo končno na jasnem, če hočemo imeti reprezentativen zavod kot zrcalo naših kulturnih zmožnosti in umetniških stremljenj, ali pa samo zabavišče čitalniškega značaja,
90
kjer je vseeno kdo in kako poje in kjer je dovolj, slepiti samega sebe z dejstvom, da je tam, kjer se izvaja opera (ne glede na kakovost) ta opera že tudi vredna nositi naslov »Narodnega« reprezentativnega zavoda. Poudarjam: volja, načrti, želje in znanje samo še ne morejo ustvariti kakovosti, ki jo naša Opera potrebuje, dokler ne bo zagotovljena gospodarska stran za uresničenje teh načrtov. Dokler to spoznanje in ta zavest ne bo prevzela vseh, ki imajo z našim gledališkim življenjem opravka in dokler ne bodo merodajni činitelji spremenili tega spoznanja in te zavesti v živo, vidno in otipljivo dejanje, tako dolgo vse naše gledališko prizadevanje ni in ne bo močna in zdrava narodna kultura, temveč navadno ljubiteljstvo in bolj ali manj posrečeno nedeljsko društveno »veselje«.	M.	Stavčeva.
Razno
V	Moskvi ima velik uspeh (doslej 15 ponovitev) opera »Vihar«, ki jo je zložil mladi ruski skladatelj Tihomir Hreninkov.
Deželno gledališče v Brnu ima tudi letos v sporedu večinoma domača dela. V pretekli sezoni je izvajala Smetanovo »Prodano nevesto«, Janačkovo »Jenufo« ter Dvoržakovo »Rusalko« in »Jakobinca«, v drami pa so izvajali Stroupežnickega, Šamberkova, Vrh-lickega, Čapkova in Mehanova dela. Po statistiki so v pretekli sezoni dali 638 predstav domačih in 215 predstav tujih del.
Nove opere:
R. Wagner-Regeny, skladatelj tudi pri nas izvajane opere »Kraljičin ljubljenec«, je dovršil novo opere »Johanna Balk«. — Italijanski skladatelj lldebrando Pizzetti komponira glasbeno dramo v treh dejanjih »Zlato«. — Švicarski skladatelj H. Suttermeister je zložil opero »Romeo in Julija«. — Operni skladatelj Werner-Egk, ki se je že zelo uveljavil na nemških odrih, piše balet po staro-francoskem sižeju »Joan de Sarisse«. — Znani italijanski modernist R. Malipiero pa komponira »Hekubo« na Euripidov tekst.
9i
Iz gledališke pisarne
Narodno gledališče razpisuje poletni abonman, ki bo odigran v času od z. marca do konca junija 1940.
Opera bo imela na sporedu naslednja dela:
Cilea: Adriana Lecouvreur, Švara: Kleopatra, Wagner: Lohen-grin, Bizet: Carmen, Ibert: Yvetoški kralj, Dušik: Modra roža (opereta, Novak: Signorina. Gioventu, Nikotina (baleta).
Drama pa:
Finžgar: Naša kri, Gogolj: Revizor, Linhart: Zupanova Micka, Garrick-Smole: Smrt, Shakespeare: Hamlet, Herczeg: Severna lisica, Mauriac: Asmodej, Nestroy: Danes bomo tiči.
Abonma je plačljiv v štirih obrokih. Priglasi v dramskem gledališču.
Prihodnji operni spored
Wagnerjev »Lohengrin«, ki je v lanski sezoni spadal med naj-uspelejše uprizoritve, bo prihodnje dni zopet uvrščen v naš operni spored in sicer v nespremenjeni zasedbi z izjemo vloge Henrika Ptičarja, ki jo bo letos pel B. Popov (lansko sezono J. Betetto).
Operno osebje študira izvirno slovensko opero »Kleopatra«, ki jo je spisal in zložil kapelnik D. Švara.
V	glavnih vlogah bodo sodelovali Banovec, Betetto, Dolničar, Franci, Janko, Lupša, Orel, Rakovec, Zupan in Heybalova, Koge-jeva, Ribičeva, Španova i. dr. Opero bo režiral Ciril Debevec, dirigiral pa skladatelj.
Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Zupančič. Urednik:	Matija Bravničar. Za upravo:	Karel Mahkota.
Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani.
92
LEKRRHR
O (Dr. R. U5TRR
A
CJUBCJRNF)
nasproti glaune pošte
Oddajajo sezčraulla no recepte useh bolniš' Ih b ogafn. — Priporoča malinovec pristen, narauen u useh množinah. — Oriq. noruešfco ribje o'Je, sveže, naj-finejčz vedno v zalogi. — tSaroči a točno po povzetju I
Klavirje, gosli, čela, saksofone, trompete, klarinete Hohner harmonike in vse glasbilnd potrebščino od šolskih do prvovrstnih izdelkov kupite najceneje pri
VVARBINEK
MIKLOŠIČEVA 4
Garantirano mojstrsko popravilo in izboljšanje glasu pri vseh glasbilih
A. JANEŽIČ
Galanterijske in modne potrebščine
Šolske, pisarniške in kjigoveške potrebščine na debelo in na drobno_________
L | U B L | A N A Knjigoveznica, industrija šolskih zvezkov florjanska ulica 12-14 in poslovnih knjig______ ____________
Adriana Lecouvreur
PO IGRI V ŠTIRIH DEJANJIH E. SCRIBEJA IN E. LEGOUVEj^ OPERO PRIREDIL A. COLAUTTI, PREVEDEL S. SAMEC.
DIRIGENT: A. NEFFAT.
■ • ■ •
V Comedie ranyaise«
Pariš, pastir Jupitrov sel .
ZBOROVODJA: R. SIMONITI.
Mauricij, saški grof Princ Bouillonski .
Princesa Bouillonska .
Abbe de Chazeuil .
Michonnet, režiser Quinault, igralec Poisson, igralec Adriana Lecouvreur, igrali1 Jouvenot, igralka Dangeville, igralka Ceremonijar .	.	.
Sobarica ......
Dame, gospodje, s1'1 n’ gledališki uslužbenci, dvorjani.
1*1 'n«.
baleta:
P. Golovin	' lUr|o, boginja sreče..............
. . . F. Čarman	^ a'las, boginja moči	in modrosti .
Venera, boginja ™	‘	•...................E.	Mohar	jeva
J. Franci D. Zupan M. Kogejeva S. Banovec V. Janko F. Lupša J. Rus
K. Vidalijeva Št. Poličeva N. Španova
REŽISER: C. DEBEVEC.
S. Japljeva G. Bravničarjeva
KOREOGRAF: ING. P. GOLOVIN.
Blagajna se odpre ob pol 20,
Zažet«N> 20.
Konec ob 23.
Parter: SedeE 1. vrste . .	Din	36 —	Dodatni ložnise
II.-III. vrste	M	34--	
.. IV.-VI. „		30'—	Balkon: I. vrst
VII.-IX. „	M	26 —	
.. X XI. „		22-—	11. -
„ XII. Lože: Loie v parterju . .	*« • w	1S-— no-—	III. -I. «
„ I. reda 1 - 5 . .	M	110*—	
6-9 .		130*—	II. "
VSTOPNICE se dobivajo
v predprodaji pri gledališki Predpisana taksa
"Pl!!
erju	Din	20-—	Galerija: Sedeži I. vrste	. Din 12 —
idu .		22'—	« II* N *	. „ 10'-
• t		22 -	Ul- „	. „ 10 -
		18 —	IV. „	• . 8
		14-	„ V. „	. 8- -
Ikon	1»	16-—	Galerijsko gtojiSče	• „ 2--
to	«4	8 —	Dijaško	. „ 5’-
•j*0.1*1 Slednlišču od 10. do pol 1. in od 3. do 5. ure Tcltf. 4611. v cenah.
“	,n	gledališču
pen »d je vračunana
OB LEPI
GLASBI,
SLADKE BONBONE!
L J U BL J AN A, MIKLOŠIČEVA CEST 30
Izbira kesko v, bonbonov, c o kolade, desertov i likerjev.
		•	Knjigarna Kleinmajrr & Bamberg
	—	—	najstarejša v Jugoslaviji, priporoča
■1		9H9I	svojo bogato zalogo strokovnih in
■ ■II		■Mia HIB	zabavnih knjig v vseh jezikih
L}ubl|ana, Miklošičeva cesta šlev. 16			
ŠUMI
ČOKOLADA, BONBONI, FINO PECIVO, BONBONIERE, LIKERJI, I. T. D. I. T. D. VEDNO S VEZE BLAGO - TOVARNIŠKA ZALOGA
GRADIŠČE ŠTEV. 7-9
POLEG DRAME