Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 '
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNIŠTVO:
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija . . Lir 10.000 Letna inozemstvo ....	» 15.000
Letna inozemstvo, USA dol.	18
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
m	
	3
Wi
Leto XXXI. - Štev. 6 (1539)
Gorica - četrtek, 8. februarja 1979 - Trst
Posamezna številka Lir 200
Od Medelliita do Pueble
Nekaj dni po izvolitvi papeža Janeza Pavla II. je mehiško in latinsko ameriško javnost prešinila izredno vesela novica: Papež pride v Mehiko! Pričakovanje je bilo ogromno in to ne samo zaradi »izrednosti« dogodka, temveč ker so vsi čutili, da bo to prva velika priložnost, da novi papež, »ki prihaja od daleč«, zavzame neko jasno stališče do težkih socialnih, političnih in verskih vprašanj, v katere je ujeta vsa latinsko ameriška stvarnost. Glavni cilj papeževega potovanja je namreč bil ta, da v Puebli odpre tretje splošno zasedanje CELAMA-a, ki druži vse škofe Latinske Amerike.
Jasno je bilo, da se papež v Puebli ne bo izmikal svoji odgovornosti z nekim splošnim ali običajnim spodbujanjem k delu, marveč da bo škofom in vsem katoličanom »velikega katoliškega kontinenta« nakazal določene smernice za njihovo bodoče udejstvovanje.
In to se je tudi zgodilo. Zgodilo pa se je tudi kar je v danih razmerah bilo pričakovati: papež ni mogel zadovoljiti vseh, zlasti ne političnih skrajnežev z desne in leve. »Obrnil je v desno,« mu zdaj očitajo levičarji. »Preveč je potegnil na levo,« menijo konservativno-liberalne struje. Ni res ne eno ne drugo, pa tudi tretja podmena
0 neki »srednji« poti (krščanska demokracija?) ni popolnoma pravilna.
PAPEŽEVO STALIŠČE
Papež se kratkomalo poslavlja izven vsakdanje politike: Cerkev ne bo stavila svojih moči in svojega prestiža (ki je v
1 atinski Ameriki zelo velik) v službo nobenega določenega sistema. Za »sistem« naj demokratično odločajo razne politične sile. Cerkev spoštuje vsako zakonito vladavino, toda ostane verska ustanova, katere glavni cilj je evangelizacija, to je ver-sko-moralni dvig celotne družbe.
Ves svoj prestiž pa bo zastavila v obrambe človeka, se pravi človeških pravic. Uprla se bo teptanju teh pravic in človeškega uostojanstva, pa naj to teptanje prihaja od koder koli.
V drugih besedah, papež se praktično odpoveduje staremu klerikalizmu, ko se je duhovščina direktno vtikala v volivno politiko zaradi cerkvenih in drugih interesov, vnaprej pa se odpoveduje nekemu »neo-klerikalizmu«, po katerem bi morala Cerkev v Latinski Ameriki postati zastavonoša nekih revolucionarnih, levičarskih sil.
Cerkev naj se predvsem posveti apostolatu. To pa še daleč ne pomeni, da bo ostala brezbrižna do duhovnih in materialnih potreb obubožanih ljudskih množic. Njeno delovanje naj se usmerja najprej in predvsem v prid nižjih, zatiranih slojev, vendar ne ekskluzivno. Cerkev mora skrbeti za duhovne potrebe tudi drugih manj revnih slojev.
Papežev govor, ki pa se dotakne še mnogih drugih problemov, so navzoči škofje na splošno z navdušenjem sprejeli. Nekateri pa so mu očitali, da odstopa od tega, kar je CELAM (medškofijska konferenca) sprejel pred desetimi leti na splošnem zasedanju v Medellinu.
Za boljše razumevanje tega problema je prav, da stopimo korak nazaj v preteklost katoliške Cerkve v Latinski Ameriki.
CERKEV V LATINSKI AMERIKI PRED MEDELLINOM
CELM (medškofijska konferenca) se je osnoval v Rio de Janciru leta 1955. Toda njegovo prvo, važno, splošno zasedanje je bilo v Medellinu (Kolumbija) leta 1968, takoj po evharističnem kongresu v mestu Bogota, ki se ga je udeležil papež Pavel VI.
Latinsko ameriška Cerkev se je sestala v Medellinu s kompleksom ali občutkom krivde. Od odkritja Amerike je skozi štiri stoletja v nekem oziru skoraj zaspala. Saj ne da ne bi v tem obdobju storila mnogo dobrega. Španski misijonarji so domala pokristjanili vsa indijanska plemena. S ka-U-hizacljo pa jim niso prinesli samo zakramentov, maše in molitve, temveč so jih uvajali v druga koristna znanja, kakor v poljedelstvo, gospodinjstvo in v neki meri v šolstvo. Redovi so skrbeli za bolnike, si-
rote, siromake. Misijonarji so bili edini, ki so branili Indijance pred brezobzirnim pohlepom belcev. Spomnimo se slavnega škofa Bartolomeja Las Casas, ki je — takrat! — osemnajstkrat prejadral ocean, da bi pred španskim dvorom zagovarjal pravice domačinov in zanje zahteval posebno zaščito. Za njim pa je stala večina nižje duhovščine, zlasti redovniki. Vendar pa moramo priznati, da se je pozneje Cerkev zatekla v neko pasivno životarjenje brez zagona za socialne potrebe prebivalstva.
Pasivno je sprejela socialni »status quo«, k: se je ustvaril v latinsko ameriški družbi. Na eni strani veleposestniki — vsi »veliki« katoličani — in na drugi indijanska raja. V bolj modernih časih se je tem slednjim pridružil še mestni proletariat.
Večini duhovščine — na splošno bolj malo izobraženi — se je ta položaj zdel čisto normalen. Na deželi so dejansko samo veleposestniki gradili in vzdrževali cerkve; duhovščina je bila tudi v materialnem oziru od njih odvisna. To je trajalo skoraj do naših dni. Iz tega mirnega sna je južnoameriško Cerkev prebudil dvojni alarm: Castrova revolucija na Kubi in drugi vesoljni vatikanski cerkveni zbor.
PRELOMNICA V MEDELLINU
Škofje, duhovniki in katoličani so zdaj spoznali, koliko so zamudili. Vrgli so se na delo z I.atincem prirojeno vročekrvnostjo. Hoteli bi, da se vse popravi v najkrajšem času. In tako pridemo do Me-dellina. Tu so nastopili novi »teologi«, ki so po svoje tolmačili Kristusa in cerkveno poslanstvo. Izoblikovali so neko novo teologijo — »teologijo osvoboditve«. Po njihovem Kristus ni bil drugega kot od Bogo poslan revolucionar, ki mu je bila > osvoboditev« naroda pred tujimi in domačimi zatiralci glavni cilj. »Božje kraljestvo sovpada v vsem in po vsem s človeškim kraljestvom«, »Nasilje je treba premagati z nasiljem« itd.
Seveda je bilo v Medellinu izrečenih tudi mnogo pametnih in resničnih stvari. Le nekateri izrazi so dali povod za samovoljna tolmačenja. Leta po Medellinu pa so prinesla prej slabe kot dobre sadove. V mnogih škofijah je nastal razdor. V mnogih državah so nastale gverile, atentati, terorizem, nasilje; v vse to so bili večkrat zapleteni tudi cerkveni možje. Sprožila pa se je tudi strahovita konservativna reakcija in tako smo prišli do desničarskih diktatur v Čilu, v Argentini, v Uruguayu, v Braziliji itd.
Danes je med katoličani splošno mnenje, da je treba kreniti po drugi poti. In prav zato so bile oči vse Latinske Amerike uprte v Pueblo. Vsi so prisluhnili temu, kaj bo rekel papež.
Prepričani smo, da bo beseda poljskega papeža prinesla boljše sadove. Vse kristjane je pozval, naj v pravem duhu evangelija delajo za človeka, za svobodo, za pravičnost, za mir.
M.R.
Huda politična in društvena kriza v Italiji
Težko je pisati o politični in družbeni krizi, ki je v zadnjem času ponovno zajela Italijo. Terorizem in padec Andreottijeve vlade velike programske večine sta spet opozorila na večne težave, v katerih se premetava država v zadnjih letih. Od pretresa po Morovi ugrabitvi in usmrtitvi, ki je sovpadala prav z nastopom nove vlade v parlamentu, do sedanjega političnega trenutka ni velike razlike. Tudi sedaj je politični terorizem ostro nastopil v času, ko je že kazalo na bližnjo vladno krizo. In ob vrhu tega zapletenega trenutka so spet počili streli Rdečih brigad ter najprej v Turinu, nato v Milanu prestregli nit življenja tam sindakalistu, tu sodniku. Sam predsednik republike se je udeležil obeh pogrebov in tako kot najvišji predstavnik države in čuvar republiške ustave izkazal solidarnost vsem, ki jih je ta zločinska dejavnost prizadela, ter celotni civilni skupnosti sploh.
Kam vse to meri? Teroristi s skrajne levice (pa tudi desnice) so si v nečem edini: prevreči demokratični družbeni red in vzpostaviti trdno, totalitarno vladavino. Ni težko uganiti, na čem bi tak režim slonel. Diktatura, ljudska sodišča, nova močna milica, itd. Komu v korist? Kateri svetovni sili ali tajni službi?
Prepustimo ta vprašanja drugim in oglejmo si raje sedanji položaj v državi. Politična nestabilnost zahteva sama po sebi čim močnejšo in kompaktnejšo pove-
zavo vseh demokratičnih sil. To si je zadala za cilj zadnja vladna večina, ki je med svoje vrste vključila tudi komuniste, čeprav ti ne dajejo nikakih pravih jamstev za demokratično politiko v družbi, kjer so na vladi. Demokrščanska vlada je sicer vseeno znala voditi politično ladjo skozi razburkane valove, ki so pljuskali z vseh strani. Zdržati pa ni mogla in tako je prišlo do sedanje krize.
Že več časa sem se zlasti PCI zavzema za večje in direktnejše odgovornosti v vladi. Tajnik Ber-linguer je na zadnjem vrhu petih strank to postavil zelo jasno in zahteval vstop komunistov v vlado, sicer pa najavil umik svoje stranke iz sedanje večine. To je seveda bila zadnja in odkrita »vojna napoved« Andreottijevi vladi. Pred tem so se tudi socialni demokrati nekaj razburjali in predlagali razne zamenjave in vstop v vlado tehničnih ministrov. Kriza se je s tem torej odprla.
ANDREOTTI PONOVNO MANDATAR ZA SESTAVO VLADE
Dosedanjemu vladnemu predsedniku Andreottiju tako ni preostalo drugega, kot da gre na Kvi-rinal in poda ostavko v roke predsednika republike.
Po kratkem sporočilu v parlamentu je vlada torej odstopila. Predsednik Pertini je začel s pogajanji za rešitev krize in že dal Andreottiju mandat za sestavo no-
Deleoaciia slovenske manjšine v Jugoslaviji
V ponedeljek 5. februarja je bila na obisku v Ljubljani enotna delegacija slovenske narodne manjšine v Italiji, da bi na srečanju z vodilnimi organi slovenske vlade in parlamenta podala sliko o aktualnem položaju zamejskih Slovencev in prizadevanj za dosego zaščitnega zakona. V delegaciji so bili predstavniki strank in osrednjih kulturnih organizmov, in sicer za Slovensko skupnost Drago Štoka in Andrej Bratuž, za PCI Jelka Gerbec in Ivan Bratina, za PSI Josip Pečenko in Marko Wal-tritsch, za SSO Damjan Paulin in Marjan Terpin, za SKGZ Boris Race ter Mirko Primožič in za beneška kulturna društva Emil Cenčič, Viljem Cerno in Pavel Pe-tricig.
Zamejsko delegacijo so najprej sprejeli predstavniki skupščine ter izvršnega sveta (vlade) republike Slovenije, nakar je bilo na programu več obiskov ustanov ter in-
Zadržanje italijanskih strank
do »slouenskega oblaka« nad Trstom
V zadnji številki smo govorili o »slovenskem oblaku na tržaškem nebu-<. Danes poglejmo, kakšno je zadržanje glavnik italijanskih strank do tega pojava.
Ker je. protiosimsko gibanje s svojo Listo za Trst na zadnjih občinskih volitvah prodrlo, je nastal za vsedržavne stranke poseben problem: Kako zaustaviti upadanje glasov?
Demokristjani in socialni demokrati, ne le v Trstu, ampak v celi deželi, so si znova nadeli, sicer nekoliko umirjeno, toda še vedno nacionalistično lice. Posledica temu so njihova protislovenska zadržanja v občinskih in pokrajinskih svetih zadnje čase. Seveda si nočejo priznati, da italijanska javnost ne izgublja zaupanja v njihovo stranko toliko zaradi morebitnega odpira-
nja do Slovencev — tega so se po toliko letih odprte meje in prometa z Jugoslavijo tudi Italijani že navadili — pač pa predvsem zavoljo prevelikih škandalov, nepravilnosti v javni upravi, ukrepanju mimo krščanskih in etičnih načel itd.
PCI JE BOLJ UMIRJENA DO SLOVENCEV
Komunisti, ki imajo prevelik delež slovenskih volivcev, so se ob takem stanju usmerili nekoliko drugače. Nekdanje zatrjevanje o »slovenskem« nacionalizmu, kot sta ga zagovarjala tržaška komunistična veljaka Laura Weiss in Claudio Tonel, se je umaknilo bolj treznemu in dolgoročnejšemu gledanju. Stranka se sedaj javno za-(nadaljevanje na 2. strani)
dustrijskih objektov. Gostje so si najprej ogledali znanstveni inštitut »Jožef Štefan«, največji slovenski raziskovalni center, nato pa še veliko farmacevtsko tovarno Lek.
V popoldanskih urah so bili na sporedu razgovori v vili Podrožnik, katerim so od strani vodstvenih organov SR Slovenije prisostvovali predsednik skupščine Milan Kučan, predsednik izvršnega sveta dr. Anton Vratuša, sekretar za mednarodne odnose Marjan Osolnik, član izvršnega sveta Bojan Lubej, sekretar za informacije Mi-rošič, novi generalni konzul v Trstu Štefan Cigoj ter bivši gen. konzul Ivan Renko.
Predsednik skupščine Slovenije ter predsednik izvršnega sveta sta v svojih poročilih podrobno orisala družbeni in gospodarski razvoj republike Slovenije ter jugoslovansko zunanjo politiko, še posebej odnose s sosednjimi deželami in jugoslovan-sko-italijanske odnose. Tu je predsednik slovenske vlade podčrtal vlogo manjšin, ki jim hoče republika Slovenija, kakor tudi zvezna vlada, posvetiti vso skrb. Zato tudi zadeva slovenske manjšine v Italiji ni le stvar zanimanja republike Slovenije, temveč Jugoslavije sploh. Predsednik skupščine je med drugim tudi opozoril na sedanje pozitivno stanje odnosov med Cerkvijo in državo v republiki Sloveniji.
Člani slovenske zamejske delegacije pa so obširno prikazali sedanji položaj slovenske narodnostne skupnosti v Italiji, zlasti kar zadeva prizadevanja za dosego zaščitnega zakona. Pri tem so tudi poudarili potrebo, da matična domovina stalno zasleduje probleme slovenske manjšine, ki je sicer pravno po podpisu Osimskega sporazuma postala bolj predmet notranjih zakonodaj obeh držav.
Obisk je vsekakor pokazal na umestnost in potrebo takih stikov, ki lahko nudijo svoj doprinos tudi pri reševanju vse naše manjšinske problematike. Prav zato je gotovo tudi sam na sebi pozitiven korak na tej poti in obenem daje vodilnim matičnim organom možnost direktnega in globljega poznanja naših vprašanj.
ve vlade, in to brez vsake omejitve glede na značaj in politični okvir novega kabineta. Andreotti je zato že na delu za sestavo vlade in v tem smislu se zdaj vodijo pogovori in stiki med strankami ustavnega loka.
Če ni še mogoče napovedati, kakšna bo nova večina, je pa nedvomno mogoče potegniti neke splošne zaključke. Jasno je, da sedaj PCI ne bo več v vladni večini, kot je nastala lansko pomlad. Jasno pa je tudi, da DC ne bo sprejela direktnega vstopa komunistov v vlado. Zato so seveda ugibanja še večja in — skrivnostnejša. Kdo bo podpiral torej novo vlado? Kdo jo bo tudi sestavljal? Možnost obnovitve tradicionalnega levega centra je spet skoraj nemogoča, ker jo PSI — torej sila, ki bi tu imela poleg DC vodilno vlogo — odločno osporava. Zato so zaenkrat predvidevanja le meglena. Bo spet prišlo do vstopa liberalcev? Teh je sicer v parlamentu zelo malo in ne bi številčno zmogli reševati sedanje kritične zmede.
ITALIJA IN EVROPA
Sedanja kriza ne bo imela verjetno takojšnje rešitve, saj je novi vladni mandatar Andreotti komaj začel s pogajanji z iskanjem nove večine. Prej smo se že vprašali, kakšne večine! Zaenkrat prepustimo odgovor toku dogodkov, saj ga sami ne moremo dati.
Dejstvo pa je, da se italijanska politična in socialna kriza uvršča v trenutek, ki je posebne važnosti ne le za samo državo, ampak tudi za evropski razvoj. Junija letos so že napovedane prve evropske volitve, ko bodo državljani devetih držav Evropske gospodarske skupnosti prvič neposredno volili predstavnike za evropski parlament. Tako tudi Italija. Volitve bodo verjetno razpisane za prihodnji 10. junij. Kako bo, če se v tem času vladna kriza kako ne reši in ne le zakrpa?
Ob vsaki krizi prihaja na dan možnost predčasnih političnih volitev, ki že same po sebi niso lahka preizkušnja za državo in politične stranke. Kaj torej šele letos, ko imamo že določene evropske volitve, ki morajo tudi zaradi svojega pomena in že zgodovinskega začetka globoko angažirati politične sile v državi. Verjetno bi se težko spravili kar na dvojna tako pomembna volivna srečanja. Zato tudi vsi delajo na to, da bi do predčasnih volitev ne prišlo.
Na vsak način pa ima italijanska politična kriza velik vpliv na politični razplet Evrope. Druge stabilnejše države (Francija, Nemčija, da omenjamo le večje) z nezaupljivostjo gledajo na politično situacijo v Italiji, polno neznank, dokaj krhko v gospodarsko-social-nem razvoju in ogroženo po političnem terorizmu. Vse to še posebej, ko gre za državo, ki odpira Evropi vrata v Sredozemlje in jih sklepa na alpski oz. srednjeevropski prostor.
Morda smo preveč pesimisti. Morda pa tudi ne. Osebnost in sposobnosti imenovanja predsednika vlade sta vsekakor jamstvo za resne poskuse, izogniti se vstopu v slepo ulico. Andreotti bo verjetno skušal na eni strani spet povezati (dokler se bo seveda dalo) vezi med nekdanjo večino, na drugi strani pa ima verjetno že kake svoje karte za poskus izhoda iz temačnega predora sedanje krize. Bo uspel?
Razmišljanje Ob ton potovanju Sl. ott Pred volitvami na tržaški univerzi
UVOD
V dnevih papeževega potovanja so prihajali iz daljne Mehike tako glasni odmevi, da so se zelo dotikali naših hladnih evropskih src. Človek posluša, bere, gleda in misli in končno mora tudi sredi noči pisati zase in za brate.
DVA MEHIKANCA
V začetku moje zavestne mladosti stojita dva Mehikanca: jezuit pater Pro in njegov preganjalec Lopez Fernandes, ki ga je zaslševal in obsodil na smrt pod streli. Nekaj iet pred zadnjo vojno smo igrali na odru njuno mehiško tragedijo. Kakor takrat kot dijak nisem mogel razumeti silnih krikov trpljenja mehiške Cerkve, o katerem se je toliko pisalo v tedanjih svobodnih slovenskih listih, tako ne morem razumeti teh izrednih valov radosti in veselja ob papeževem obisku v Mehiki. Le kakšno je to mehiško ljudstvo, ki zna v dveh, treh generacijah toliko pretrpeti, a vendar ostaja vedno zvesto Bogu, Cerkvi in domovini! Živel Kristus Kralj!, Živel rimski papež! so glasno vzklikali mehiški pričevalci in mučenci pred puškami Calle-sove policije, isto so vzklikali v minulih dnevih milijoni in milijoni, ki so se gnetli ob cestah, kjer je šel mimo duhovnik v belem, rimski škof, sveti oče vesoljne katoliške Cerkve. »Polonia fidelis« daje zgodovina časten naslov vernosti in tisočletni zvestobi Poljakov v naši skupni Cerkvi.
Sedaj pa se je dogodilo, da je papež Poljak javno izjavil, da zasluži isti naslov tudi Mehika, skozi stoletja trpljenja vedno zvesta Bogu, Materi božji in Cerkvi! Kar je gledal sveti oče na trgu pred svetiščem Matere božje v Guadalupi, to je mogel videti samo še doma, v svoji dragi Cesto-hovi. »Prihajam iz Marijine dežele. Tudi moja domovina tako časti Mater božjo... Ostanimo zvesti Materi naše Cerkve...« Teko je odmevalo v mehiškem glavnem mestu, tako je odmevalo že na prvi večer novega pontfikata 16. oktobra 1978, ko je novi papež Wojtyla javno izročil svojo apostolsko službo v Marijino varstvo. Kot novi papež je obdržal svoj prejšnji škofovski gib s črko M (Marija) pod križem, z razlago »Totus tuus«, ves sem tvoj, Marija.
OTROŠKA BUDNICA
Čeprav je sedanji sveti oče izredno miren in ta svoj notranji mir tako lepo izraža, ko dviga otroke v naročje, je gotovo v nedeljo 28. januarja v Mehki s presenečenjem ob šestih zjutraj odprl okno, pod katerim so mu številni otroci prepevali »budnico« za dobro jutro. Pri nas smo nekoč škofom Jegliču in Rožmanu, Sedeju in Tomažiču prepevali podoknico ob večerih, ko so nas prihajali birmovat, papež pa doživi nepričakovano jutranjo pesem za prvi pozdrav.
Ti naše krščansko srce, kako si enako ustvarjeno, po vsej zemlji po božji zamisli uglašeno na strune zdrave hvaležnosti in tople ljubezni! Mar mislite, da ne bi papež doživel podobnih izrazov navdušenja kakor v Mehiki tudi v drugih svobodnih katoliških državah na svetu? Kaj bi se zgodilo na primer na Poljskem, če bi kateri koli papež po zadnji vojni obiskal to katoliško državo! Ker se tega edinstvenega obiska v sedanji nesvobodni Poljski komunistični režim resno boji, zato se prav sedaj sliši, da papež Wojtyla svojega dragega Krakova v letošnjem maju ne bo videl. V Rimu so zadnjo nedeljo v januarju v vseh cerkvah pri mašah molili za papeža na potovanju, prav tako so v vseh poljskih cerkvah na isto nedeljo molili za papeža-roja-ka, da bi vendar prišel to pomlad domov za praznike sv. škofa Stanislava in Matere božje čestohovske.
MOLITEV — VIR NAJVEČJE SILE
Prepričani kristjani vedno molijo za svojega duhovnika, za svojega škofa, za svetega očeta. Molitev je tista nadnaravna energija, o kateri pravi sestra Lucija iz Fatime: Ne poznam človeškega problema, ki ga ne bi mogli rešiti z zaupno, vztrajno, zvesto molitvijo.
Božjo energijo molitve vedo nekoliko razložiti in preračunati samo naše prave krščanske matere! Vsi drugi se komaj zavedamo, s kakšnim nadnaravnim sredstvom pripravljamo zmago Marijinemu Sinu Jezusu. Molitev je nevidna, a gotova pomoč vsem, ki javno veliko delajo za bližnjega, a se pri vsem svojem prizadevanju zanašajo le na Boga. »Vi pa vse svoje težave preložite na Boga, zakaj on skrbi za vas.«
KDOR IMA KRISTUSA,
NE POTREBUJE MARXA
Znani brazilski škof Helder Camara, ki velja pri nas za škofa ubogih, v vsej Južni Ameriki pa za nasprotnika režimov, je
pred tremi leti na kongresu v Filadelfiji izpovedal: Od zadnje škofovske konference leta 1968 v Medellinu v Kolumbiji se je mnogokaj spremenilo. Odločne izjave škofov proti zatiranju človeka po človeku so zbudile zdrave sile v naši Cerkvi, ki si sedaj odlično prizadeva za pravo evange-lizacijo in dostojen ter vztrajen človeški napredek. Zaradi naših jasnih besed v Medellinu nas samozvani režimi obsojajo, da smo se celo duhovniki in škofje navzeli marksističnih idej, ker branimo rojake pred nezaslišanim teptanjem človeških pravic. Jaz škof pa vsem vam pravim tako: Kdor ima evangelij, nima potrebe brati navodil 2. vatikanskega koncila in načel z naše konference v Medellinu skozi marksistična očala! Kristjani, kdor ima Kristusa, ne potrebuje Marxa!
SKLEP
Svetniški papež Pij XII. je dejal: Našo Cerkev čakajo novi sončni časi. Naša Cerkev je vajena trpljenja in preganjanja, vajena pa je tudi potrpljenja in stalnega zaupanja v božjo pomoč.
Še nam bodo cveteli kostanji (I. Cankar).
M. D.
Letos bodo, kot smo že poročali, 25. marca na vsem Koroškem občinske volitve. Koroški slovenski rojaki bodo tudi tokrat nastopili samostojno po številnih južnoko-roških občinah. Njihova lista bo nosila naziv »Enotna lista«. Prvič zato, ker so pod tem naslovom dosegli na zadnjih deželnih volitvah precejšen uspeh; drugič pa, ker ima to ime najuspešnejša slovenska občinska lista v Pliberku, ki se je na zadnjih volitvah proti vsem pričakovanjem za las približala glavnima koroškima oz. vsedržavnima strankama, ljudski in socialistični. Obe sta v tej občini vedrili in oblačili vsa povojna leta. Samostojno nastopanje podpira Narodni svet koroških Slovencev (NSKS) ter Klub koroškoslovenskih občinskih odbornikov. Socialistično usmerjena Zveza slovenskih organizacij (ZSO) pa le deloma. Njena priporočila naj bi šla tudi onim kandidatom na avstrijsko nemških listah, ki so priporočil vredni. In to kljub temu, da so te stranke nasprotne slovenskim pravicam.
Samostojnih slovenskih list po koroških občinah bo tokrat še več kot na zadnjih volitvah, ko so bile predložene v devetnajstih. Odrezale so se prav dobro. Kasneje, na deželnih volitvah, pa se je izkazalo, da bi slovenska stran izvolila svoje zastopnike tudi še v treh ali štirih občinah in to tudi v plebiscitnem mestu Velikovcu. Nekaj, samo po sebi naravnega, toda za koroške razmere presenetljivega, saj so se koroški rojaki vsa povojna leta počutili nemočne in se pridruževali vsedržavnim strankam, ki z obljubami niso skoparile, a so ukrepale drugače. Okrog leta sedemdeset se je koroškoslovenska skupnost znašla pred svojim dokončnim polomom in bi ga tudi doživela, če se v njeni sredi ne bi našli ljudje, ki so se zavedali, da morajo končno vzeti lastno usodo v svoje roke.
Tako je samostojen nastop na občinskih volitvah leta 1973 prinesel nepričakovane uspehe. Na deželnih volitvah kasneje s slovenskimi glasovi ni bilo še možno izvoliti slovenskega poslanca, toda slovenska lista je na deželni ravni dosegla doslej največje število glasov po zadnji vojni, kar je pobudnikom dalo novega poguma. Sledilo je krepko povezovalno in organizacijsko delo ter poenotenje občinskih list pod enim imenom. Samostojno nastopanje je prineslo novega duha v slovenske koroške vrste. Konec je bilo moledovanja za drobtine pri vsedržavnih strankah, vrnilo se je zaupanje v lastno moč in graditev na lastne ljudi.
Podobno kot v italijanskem delu Primorske se slovenska lista tudi na Koroškem sooča z vrsto težav organizacijskega in psihološkega značaja. Premagovati je treba manjvrednostne občutke slovenskih ljudi, ki so posledica dogodkov v času nacizma in fašizma, pa tudi zaverovanosti mnogih v tujo imenitnost in lastno nepomembnost, kar je posledica tuje propagande in šolskih teorij o tlačanstvu in suženjstvu. V sedanjem koroškem slovenskem človeku vstaja nov duh, ki mu obeta lepšo prihodnost. Ta pa bo lahko samo posledica njegovih odločitev.
Nagrajeni slovenski gimnazijci v Celovcu
Slovenska gimnazija v Celovcu, pravzaprav njen sedmi razred se je udeležil na-
POMEN VOLITEV
Od 13. do 15. februarja bodo po vsej Italiji, in torej tudi v Trstu, volitve za obnovitev študentskih predstavništev v vodstvenih organih univerz. Gre za volitve, ki so jih uvedli pred nekaj leti, potem ko je bil odpravljen stari način študentskih predstavništev (ko je na primer nastopala tudi slovenska lista Adria). Študentje s pravimi volitvami izvolijo po nekaj predstavnikov v fakultetne svete, v svet za športne dejavnosti, v upravni svet skrbstvene ustanove (Opera Universitaria) in v upravni svet celotne univerze, ki je pač najpomembnejši. Doslej so bile volitve dvakrat, sedanje pa so bile večkrat prenesene, menda v pričakovanju reforme, končno pa so bile sklicane z zelo kratkimi roki za predložitev list in podobno.
Študentska predstavništva sicer nimajo veliko besede, njihova vloga pa se vključuje v sodobno gibanje za soodločanje in samoupravljanje, kot se podobno dogaja s šolskimi sveti od vrtcev do višjih srednjih šol, z rajonskimi sveti in podobno. Zato imajo svoj pomen, prisotnost študentov pa je potrebna tudi zato, ker reforme
tečaja »Učenci raziskujejo sodobno zgodovino«. Natečaj je razpisalo avstrijsko zvezno ministrstvo na Dunaju. Dijaki omenjenega razreda so priredili razstavo o prisilni izselitvi koroških Slovencev med vojno. Ministrstvo je razstavo nagradilo, tako da je pet dijakov povabilo na seminar o sodobni zgodovini na Dunaj. Tu so dijaki bivali en teden in si poleg seminarja ogledali tudi druge znamenitosti avstrijske prestolnice, tako tudi inštitut avstrijskega odporništva ter si ogledali v dunajski operi predstavo »Carmen«. Bili so tudi na sedežu avstrijskega radia in televizije.
Kai ie inbčcnie ?
V juliju 1949 je papeška kongregacija sv. Oficija (danes je to Kongregacija za verski nauk), izjavila, da oklepanje, širjenje, podpiranje in zagovarjanje komunističnega nauka lahko privede katoličana do aposta-zije — do popolnega hotenega odpada od vere in verskega nauka. Odpadniki od vere pa zapadejo v izobčenje (scomunica).
Ta poseg Kongregacije je zbudil precej hrupa. Eni so se čutili prizadete, drugi pa si niso znali razložiti, kako daleč lahko seže zagovarjanje komunističnega nauka in prakse in kdo si lahko privošči branje in podpiranje komunističnega tiska, ne da bi pri tem hoteno začel v odpad in s tem v izobčenje.
(Spominjam se, kako je Primorski dnevnik prinesel članek, v katerem se neki Bar-kovljan jezi in zagotavlja, da Barkovljanov ne bo nihče metal lizobčeval l iz cerkve, ki so si jo sami zgradili.)
V italijanski javnosti se je hrup zaradi »izobčenja« znova pojavil pred božičem, ko je italijanska škofovska konferenca izdala svojo poslanico o vrednosti človeškega življenja in o nezakonitosti splava. V poslanici se škofje sklicujejo tudi na cerkveni zakonik, ki trdi, da je splav grešno dejanje, ki se kaznuje z izobčenjem. Izobčenju pa zapadejo tisti, ki delajo na odpravo plodu, tudi mati, ko se odprava izvrši (kan. 2350).
Kaj je torej izobčenje? Kakšne posledice ima? Kdo lahko odveže od izobčenja?
Ko človek dobi taka vprašanja, se kar prestraši. Odgovor ni enostaven in lahek, ker je vsa zadeva o cerkvenih kaznih in o zadevnih odvezah zelo zapletena in obširna. Ob zadnjem koncilu se je o reformi cerkvenih kazenskih postopkov veliko govorilo. Kako in kdaj bodo to zadevo z izdajo novega cerkvenega zakonika uredili in poenostavili, danes še ne vemo.
Izobčenje je vsekakor cerkvena kazen (cenzura), s katero se krščenemu človeku, ki je storil določeno kaznivo dejanje (vede in hote, tudi z zavestjo kazni), odvzamejo nekatere duhovne dobrine ali z duhovnimi dobrinami združene, dokler ne prejme potrebne odveze pri pooblaščeni osebi. Kdor je izobčen, kratko rečeno, ne more prejeti zakramentov, predvsem Evharistije. Najprej torej odveza od izobčenja in šele nato odveza od velikega greha, s katerim je grešnik zapadel v izobčenje!
L. Šk.
KATOLIŠKI GLAS list za kritične bralce
višjih šol in univerz še ni in ni. Po drugi strani pa je treba povedati, da ravno študentje zelo malo čutijo problem volitev, saj skromno sodelujejo pri pripravah in pri samem oddajanju glasov.
STALIŠČE MLADINE
SLOVENSKE SKUPNOSTI
Mladi somišljeniki SSk doslej niso bili aktivno prisotni pri študentskih volitvah. Samostojno listo je nemogoče predložiti, ker je potrebnih za glavna dva sveta po 150 podpisov predlagateljev, po posameznih fakultetah po 40-50. Znano je ,da ima tržaško vseučilišče okoli 12.000 vpisanih, Slovencev pa je med njimi 300-350. Ob poživitvi delovanja slovenske stranke med mladimi pa je bila tudi univerzitetna problematika, predvsem v zvezi s Slovenci, precej prisotna.
Na dosedanjih volitvah je bil v glavni svet izvoljen po en slovenski študent oz. študentka, in sicer kot član KPI na enotnih levičarskih listah. Ker drugih slovenskih kandidatov ni bilo, so zanj volili skoraj vsi slovenski akademiki.
Letos je, sicer pozno, prejela vabilo k sodelovanju pri sestavi liste »Enotnost in borba za demokratično univerzitetno reformo« tudi mladina Slovenske skupnosti. Sprva je bil namen vodstva liste, da bi Slovenci različnih idejnih usmeritev predlagali enotnega kandidata za to listo. Ker pa je lista izraz političnih strank in ker so hotele ostale slovenske komponente za enotnega kandidata izrazitega levičarja, je mladinsko vodstvo Slovenske skupnosti postavilo svoje pogoje. Pri listi je bilo pripravljeno sodelovati (ostale liste, ki so bile v pripravi, se za nas sploh niso zmenile; pristaši Liste za Trst in liberalcev pa so nastopali kar z javnimi napadi proti slovenskim pravicam), če naj bo ostalim partnerjem popolnoma enakopravna, če bo imela svoje kandidate in delež pri izdelavi programa.
Na podlagi živahnih razgovorov je tako nastala skupna lista z imenom v obeh jezikih »Enotnost in borba za demokratično univerzitetno reformo«. Lista noče biti izraz političnih strank, vendar jo podpirajo in zanjo agitirajo naslednja gibanja: mladi komunisti, mladi socialisti, mladina SSk, mladinski odbor SKGZ in združenje tujih študentov (predvsem Grkov), ki študirajo v Trstu. Program se zavzema med drugim za pravičen zakon o globalni zaščiti Slovencev, za prisotnost slovenske problematike na univerzi in pri učnih predmetih, za stike s sosednjimi univerzami, predvsem v Jugoslaviji ipd.
SLOVENSKI KANDIDATI
Na podlagi tega političnega sporazuma, ki jamči prisotnost SSk na univerzi in ne razbija enotnosti med Slovenci, so bili določeni kandidati za posamezne svete. V najpomembnejšem, to je upravnem svetu tržaške univerze kandidira na tej listi šest študentov: kot nosilec liste socialist, nato po abecedi dva komunista, predstavnik grških študentov, predstavnik mladinskega odbora SKGZ Branko Jazbec in študent II. letnika medicine, ki ga je predlagala Slovenska skupnost, Goran Rustja iz Gorice.
Slovenski kandidati naj bi bili tudi na listah za fakultetne svete naslednjih fakultet: leposlovno-liiozofska, pravo, ekonomija.
Tako se je začelo zbiranje podpisov, ki pa je zaradi kratkega roka, nezanimanja študentov in pomanjkljive priprave prineslo presenečenje. Razveseljivo je dejstvo, da pristaši Liste za Trst in liberalcev, ki so nastopali skupaj in so jih s podpisi podpirali tudi misovci, sploh niso mogli zbrati zadostnega števila podpisov ne 'za osrednje svete ne za fakultete. Tako tekmujeta za upravni svet, skrbstvene ustanove in za športni svet le dve listi: enotna in pa demokrščanska, ki ima tudi posebno, dolgo ime.
Za posamezne fakultete je položaj malo razveseljiv. Na listah za fakultetne svete političnih ved in inženirstva nastopa le lista prijateljev KD, na listah matematične, fizikalne in naravoslovne znanosti ter za ekonomijo pa le enotna. Na slednji je tudi slovenski kandidat Sandi Pertot.
To priča, da so se študentje zelo malo zavzeli pri pobiranju podpisov, isto pa bi si bilo mogoče misliti o nekaterih političnih silah. Kot na primer lahko navedemo leposlovno fakulteto, za katero je kandidirala tudi študentka, ki jo je predlagala mladina SSk. Potrebnih je bilo 43 podpisov, zbranih pa je bilo le 42. Med podpisniki je bilo kar 21 Slovencev, ki jih je na fakulteti neprimerno manj kot Italijanov...
NA VOLITVE
Od 13. do 15. februarja so torej univerzitetni študentje poklicani na volišča, da
obnovijo svoja predstavništva. Za nas Slovence pa je predvsem pomembno, da se kiepko uveljavijo naši kandidati, ki jim volivci morejo zaupati svoje preference.
ij
Telegram Slovenske skupnosti predsedniku senata
Znano je, da se v raznih senatnih komisijah in podkomisijah že razpravlja o zakonskih osnutkih PCI in PSI o zaščiti slovenske manjšine. Manjka pa pri tem razprava o osnutku Slovenske skupnosti, ki ga je v obliki peticije že pred časom vložila v obeh zbornicah parlamenta. Sam predsednik senata Fanfani je v razgovoru s člani slovenske delegacije konec novembra v Rimu zagotovil obravnavanje vseh zadevnih osnutkov. Zaradi tega je deželna Slovenska skupnost naslovila na predsednika Fanfanija protestni telegram, v katerem protestira zavoljo odsotnosti v razpravi tudi osnutka SSk in ga prosi, da kot predsednik posreduje pri ustreznih komisijah.
Zadržanje italijanskih strank
(nadaljevanje s 1. strani) vzema za zaščito jezikovnih in narodnih manjšin, ne samo Slovencev, ampak tudi drugih: Furlanov, Sardov itd. Gre za približno dva milijona glasov, ki utegnejo biti, če si jih pridobi, za PCI odločilni v cilju njene prevlade v državi. Ali pa vsaj, da nadomesti bližajočo se izgubo meščanskih glasov. Ti so ji bili zaupani na zadnjih državnih volitvah kot stranki reda. Za kar pa se ni izkazala. Občine, pokrajine in dežele, ki jih upravlja, poslujejo še slabše kot pod demokristjani.
Nova usmeritev PCI v vsedržavnem merilu je torej prinesla nov, Slovencem bolj prijazen veter, tudi v Trstu. Komunistična slovenska senatorka Jelka Gherbez je dobila menico, da lahko svobodneje nastopa v prid slovenskim zahtevam in potrebam v Rimu. Lahko pa ima kot senatorka tudi sama toliko ugleda in vpliva, da lahko tudi na lastno pobudo, brez izrecne odobritve od zgoraj, posega pri vladi v zvezi z nerešenimi slovenskimi zadevami. Kakorkoli že, njeni posegi so naši skupnosti v prid.
KATERA SMER BO PREVLADALA ?
Katera smer pa bo prevladala v prihodnje? Sožitje ob meji ali nacionalizem?
Na krajše razdobje je seveda težko predvidevati kaj bolj določnega. Toda na daljši rok bo gotovo prevladalo stališče, ki je pravilnejše in pravičnejše. To pa je sožitje med omema narodnima skupnostima ter gospodarsko in kulturno sodelovanje ob meji. Če pogledamo nekaj let nazaj, vidimo, da so se razmere v razmeroma krat-skem času zelo spremenile. Da si utira pot nov duh, četudi s težavo.
Demokristjani in njihovi zavezniki, v kolikor se bodo morda zaprli v svoje namišljene nacionalistične utrdbe, bodo znova zamudili svojo uro. Nahajamo se pred političnimi spremembami v državi, v krizi zaupanja v vsedržavne stranke, pred širjenjem avtonomizma in pred volitvami v evropski parlament. Nacionalizem je izgubil svojo nekdanjo moč. Na zadnjih volitvah v pokrajini Bočen da je okrog deset tisoč Italijanov volilo nemško stranko?! Dvomiti je, da je v italijanski javnosti nacionalistično čustvo tudi pri nas še tako močno in trajno, da bi bilo mogoče nanj graditi volivno strategijo. In to kljub tolikim pismom bralcev in člankom v časopisih, ki enostransko prikazujejo položaj Slovencev.
Komunisti nastopajo kot glavni pobudniki globalne zaščite za slovensko skupnost. Toda zakaj še pred nedavnim takšno nepopustljivo nasprotovanje samostojnemu slovenskemu šolskemu okraju? Pa njihovo zadržanje pri sprejemanju regulacijskih načrtov? Slovenska javnost teh njihovih stališč še ni pozabila. Preglasiti jih ne more tudi bučno razglažanje njihovih predlogov' za zakonsko zaščito Slovencev, ki ne pomenijo še nobene obveznosti. In vprašanje je sploh, kdaj bo ta zaščita prišla in kakšna bo po sprejetjo oz. morebitnem sprejetju? Se bo zvodenila kot se je šolski okraj?
V bistvu se naša skupnost lahko zanaša le na pritisk od spodaj, odprta meja, gospodarstvo in potreba po znanju dveh jezikov terjata svoje. Prej ali slej morajo tudi italijanske stranke stopiti s svojih vrhov med ljudi in delovati za potrebe obmejnega prebivalstva in ne za neki namišljeni nacionalizem. Slovenski ljudje pa sc bomo lahko soočili z italijanskimi političnimi strukturami lc preko lastne politične organizacije.
Korošci a ssoiostolea naslon
•sj
4
r •
«> eik
Praznik slovenske kulture
Slovencev, I. del
V nabito polni Peterlinovi dvorani na sedežu Slovenske prosvete v Trstu je bila v ponedeljek 5. februarja osrednja Prešernova proslava, ki sta jo pripravila Slovenska prosveta in Društvo slovenskih izobražencev. Slavnostni govor na prireditvi je imel prof. Jože Pirjevec, ki je Prešernovo delo in osebnost osvetlil s stališča zgodovinarja. V jasnem in sproščenem nagovoru je govornik prikazal evropske romantične tokove, iz katerih je naš veliki pesnik črpal idejno osnovo za svoje pesniško delo. Poudaril je njegovo prepričanost in vero v razvoj slovenskega narodnega vprašanja ter njegovo zaupanje v človeštvo, ki ga je izpovedal predvsem v Zdravljici z verzi »Žive naj vsi narodi...«
Osrednja točka prireditve je bilo nagrajevanje »Mladi oder« in razglasitev izida VII. literarnega natečaja Mladike. Izid natečaja je razglasil predsednik komisije prof. Martin Jevnikar. Prvo nagrado za novele je prejela Majda Košuta za novelo z naslovom »Rada bi se poslovila od svojega otroštva«. Drugo nagrado za novelo »Požigalec« je prejel Danilo Sedmak. Tretjo nagrado za novelo »Prvi maj« pa so podelil.'. Ivanu Artaču. Za pesmi so od treh nagrad podelili samo prvo. Prejel jo je Boris Pangerc za ciklus pesmi »Verujem v eno prst«.
Sledilo je nato še nagrajevanje »Mladi oder 78«, ki sta ga razpisali Slovenska prosveta iz Trsta in ZSKP v Gorici. Priznanja v obliki diplome, ki so jih letos razdelili že četrtič, so prejeli prosvetno društvo Štandrež za predstavo »Komedija v komediji«. Poleg društva so nagradili tudi igralca Marjana Breščaka in Jordana Mučiča ter igralko Joano Marušič. Dalje so priznanja prejeli še Nadja Magajna, Marjan Kravos in Marko Kandut, ki so v skupini Marijinega doma v ul. Risorta v Trstu pripravili Gogoljevega »Snubača«. Tretje priznanje v obliki diplome je prejel amaterski oder »Jaka Štoka« s Proseka in Kon-tovela za predstavo štokove burke »Trije tički«. Končno so prišli na svoj račun tudi Ciijakj državne nižje srednje šole »Fran Erjavec« iz Rojana, ki so pod vodstvom prol Marije Susič pripravili predstavo po delu Marka Twaina »Tom Sayer«. Priznanja Mladi oder je razdelil predsednik Slovenske prosvete Marij Maver.
Med prireditvijo sta igralca Marjan Kravos in Matejka Maver recitirala nekaj najlepših in najznačilnejših Prešernovih pesmi. Na koncu pa je sledilo še družabno siecanje, ki so se ga udeležili nagrajenci m nastopajoči.
SI.OV. KULTURNI KLUB V TRSTU
priredi v soboto 10. februarja ob 19.15
PREŠERNOVO PROSLAVO
v društvenih prostorih v ul. Donizetti 3. Govorila bo prof. Zora Tavčar, spored pa bodo pripravili člani.
Tudi osnovna šola v Barkovljah bo dobila ime
Poimenovanje šole je zelo važen dogodek, k; globoko odjekne v življenju neke krajevne skupnosti. To ni le važen dogodek v šolskem življenju, ampak tudi mejnik v zgodovini kraja samega.
In ko niso še popolnoma zamrli odmevi Poimenovanja osnovne šole v Rojanu, se neka druga šola že pripravlja na ta važen dogodek.
^ V soboto 20. januarja je bila v osnovni soli v Barkovljah prva seja za poimenovanje te šole. Na tem prvem zborovanju so bili prisotni učitelji, starši šolskih otrok — resnici na ljubo naj povemo, da je bilo teh bore malo — in številni sta-rejsi ter mlajši občani, ki so pripravljeni sodelovati pri delu za poimenovanje.
Zborovanje je vodila učiteljica Nada Martclančeva, ki je prisotnim razložila, da je učiteljstvo te šole v lanskem šolskem letu oddalo prošnjo pristojnim oblastem, da bi osnovno šolo v Barkovljah poimenovali pC pisatelju F. S. Finžgarju.
Ker je od takrat poteklo že dolgo časa, J c prav, da se sprožijo priprave za poimenovanje, saj bo do tega gotovo prišlo. Ker Pa je poimenovanje enkratni dogodek za ves okraj, je prav, da se to povsod pozna.
Barkovljah je posebno važno, da sc razkrije bogato kulturno življenje, ki je ne--oč cvetelo v tem kraju, a žal v zadnjih letih skoraj popolnoma zamrlo.
Zato sta ste takoj ustanovili dve delovni
1 ‘ni, ki sta zadolženi za zbiranje zgo-
dovinskih podatkov in dokumentov iz preteklosti šole in celotnega kraja. Da delo teh dveh skupin uspešno napreduje, je pa mnogo odvisno od Barkovljanov samih. Vsak, ki ima slike ali kateri koli dokument iz preteklosti, je naprošen, da o tem obvesti učiteljstvo na šoli.
Med zborovanjem so prisotni obravnavali tudi stvarna in organizacijska vprašanja v zvezi s poimenovanjem. V ta namen sta bila ustanovljena tudi denarni sklad in skupina za zbiranje denarnih sredstev. Prisotni so pokazali veliko radodarnost, ko so na zborovanju samem zbrali že 102.500 lir. Seveda bodo organizatorji hvaležni vsakomur, ki bo s svojim prispevkom povečal to vsoto.
Vse delovne skupine bo vodil koordinacijski odbor z dr. Marjanom Gregoričem na čelu. S tem zadnjim sklepom se je zaključila prva seja za poimenovanje osnovne šole v Barkovljah. Prisotni so odhajali polni načrtov in dobre volje. Upajmo, da jim ti ne bodo upadli, kot se prepogosto-krat zgodi. Saj se zgodi tudi, da je sicer trdo delo poplačano z lepim uspehom.
M.B.
Praznik sv. Cirila in Metoda v novi kapeli pri Dom ju
Čeprav ostane za slovensko Cerkev še naprej v veljavi praznik slovanskih blagovestnikov v poletnem času (5. julija), smemo po splošnem cerkvenem koledarju obhajati ta praznik tudi 14. februarja, ko je smrtni dan sv. Cirila v Rimu (869).
V naši novi kapeli bi. p. Leopolda Mandiča pri Dom ju bo praznovanje svetih bratov že v nedeljo 11. februarja, popoldne ob 16. uri s sv. mašo. Saj šteje to naše verske središče solunska brata med svoja zavetnika, po katerih je škof Slomšek imenoval svojo bratovščino za cerkveno edinost, tj. Apostolstvo sv. Cirila in Metoda.
Poleg domačinov so zlasti lepo vabljeni čiani ACM, kakor tudi ostali dobrotniki in prijatelji, posebno Marijine družbenice iz Trsta in Rojana, ki so s svojimi darovi veliko prispevale k novi kapeli.
Upamo, da bodo med nami tudi trije naši duhovniki-sedemdesetletniki, ki so prejšnje dni obhajali ta življenjski jubilej, da jim skupno čestitamo ter se jim zahvalimo za bogato dušnopastirsko setev in žetev, ki jo že dolgo vrsto let opravljajo ined našim ljudstvom na Tržaškem.
Dr. Jože Prešeren 70-Ietnik
Dr. Jože Prešeren je pretekli teden obhajal 70-letnico rojstva, rodil se je namreč v Šmihelu pri Novem mestu 4. februarja 1909. Marijine družbenice in skavtska družina so se tega jubileja spomnili preteklo nedeljo s primerno prireditvijo v Marijinem domu v ul. Risorta. Več bomo poročali prihodnjič. Gospodu jubilantu tudi naše čestitke in iskrena voščila.
Šolske oddaje na radiu Trst A
6. februarja so se pričele radijske šolske oddaje v slovenskem jeziku, ki jih je pripravil deželni sedež RAI za tekoče šolsko leto po ustroju zadnjih dveh let: tako se dopolnjuje triletni niz šolskih oddaj v slovenskem jeziku, ki ga je začrtal deželni sedež ob začetku reforme državne radiotelevizijske ustanove. Oddajam prvih dveh let so s pozornostjo sledili učitelji in učenci predvsem otroških vrtcev in osnovnih šol, ki so tudi aktivno sodelovali s številnimi likovnimi izdelki na teme, predlagane v oddajah umetnostno vzgojne smeri.
Pri treh vzgojnih smereh (jezikovni, umetnostni in znanstveni) so sodelovali za štiri cikluse (otroški vrtec, obe stopnji osnovnih šol, srednja šola) učitelji in izvedenci, od katerih so mnogi že nudili svojo strokovnost in sodelovanje pri uresničitvi oddaj prejšnjih letnikov; med njimi so tudi vidni predstavniki slovenskega kulturnega življenja v Italiji.
Tudi letos je RAI dal natisniti vseh 64 oddaj v brošuri, ki jo bo v prihodnjih dneh brezplačno razdelil šolam.
V načrtovalni fazi tretjega televizijskega omrežja so trenutno v pripravi prve poskusne televizijske oddaje v slovenskem jeziku, ki bi morale — po predlogu ravnateljstva tržaškega sedeža RAI — že s prihodnjim šolskim letom dopolniti svoj doprinos državnim šolam s slovenskim učnim jezikov z novim kakovostnim pripomočkom, ki ga bosta oskrbela deželni sedež in šolski odsek.
Dolina
S seje občinskeva sveta. Po daljšem premoru se je 2. februarja sestal občinski svet v Dolini, da potrdi številne sklepe redne uprave ter obravnava še nekatere druge probleme. Poleg tega so razni svetovalci postavili vprašanja in priporočila. Svetovalci SSk (Gombač, Petaros, Tul) so iznesli več aktualnih in zanimivih vprašanj. Tako je Gombač vprašal za pojasnila glede novega načina plačevanja vode, občasnega ropota v tovarni Velikih motorjev t.ei izvršilnih načrtov za hitro cesto, pri kateri so prizadeti tudi mnogi prebivalci dolinske občine. Petaros pa je opozoril na že znani problem pokrajinske ceste pod hišami v Borštu, kjer voda razkraja cestišče in povzroča nevarne jame.
Več svetovalcev se je zanimalo, kako je s prostori otroškega vrtca v Dolini, kjer so nastale nevšečnosti, o katerih dnevni tisk ni poročal, čeprav je šlo za splošno znane dogodke. Nad stanjem prostorov, v katerih deluje otroški vrtec v Dolini, so posebno zaskrbljeni starši. Deževno vreme je povzročilo, da je začela puščati streha. Tudi centralna kurjava v zadnjem času pomanjkljivo in neredno deluje.
Predstavniki staršev in osebja so zavoljo takšnega stanja sklicali sestanek, na katerega so povabili tudi nekatere občinske upravitelje, da bi jim predočili kritično stanje vrtca. Na prisotne je naredilo slab vtis dejstvo, da ni prišel zraven noben predstavnik občinske uprave. Tako staršem ni ostalo drugega, kakor da so o stanju prostorov obvestili pristojne šolske in druge oblasti.
Glede na ta dejstva je svetovalec dr. Tul vprašal, kaj namerava občinska uprava ukreniti, da se neurejene razmere glede stanja prostorov otroškega vrtca v Dolini čimprej odpravijo. Župan je odgovoril, da bo občina čimprej poskrbela, da se popravi streha na otroškem vrtcu, ki je bila očitno predolgo zanemarjena.
Zamenjava na jugoslovanskem konzulatu v Trstu
Dosedanji jugoslovanski generalni konzul v Trstu Ivan Renko je bil odpoklican v Beograd, kjer mu bodo zaupali diplomatsko mesto. Ivan Renko je ostal v Trstu štiri leta, ki so obenem tudi med najpomembnejšimi in najbolj zanimivimi v odnosih med Italijo in Jugoslavijo. Ivan Renko je namreč neposredno doživljal glavne dogodke, ki so privedli najprej do soglasje in nato do podpisa sporazuma v Osimu. Kasneje je sodeloval tudi pri pobudah za izvajanje tega sporazuma. Zamenjal ga bo konzul Štefan Cigoj, ki dobro pozna italijansko stvarnost, saj si je diplomatsko izkustvo nabiral med drugim tudi v Rimu. Štefan Cigoj je doma iz Nove Gorice in je službo že nastopil.
V petek 2. februarja je gostovala v Kulturnem domu v Trstu ljubljanska Opera z »Jevgenijem Onjeginom« skladatelja Petra Iliiča Čajkovskega. Libreto je sestavil skladateljev brat Modest po romanu v verzih z istim naslovom Aleksandra Sergejeviča Puškina. Besedilo je prelil v slovenščino bivši dirigent ljubljanske Opere Niko Štritof.
Opero je ruski mojster končal v Sanre-mu in je bila prvič izvedena na moskovskem konservatoriju 17. marca 1879 pod vodstvom Nikolaja Rubinsteina. V Italiji £'■> jo prvič predvajali 1. 1900 v milanskem g’edališču Scala; dirigiral je Arturo To-sranini. Toda ta izvedba ni imela večjega odmeva v italijanski javnosti. Čajkovski je skušal s svojo umetnostjo oživiti svet, ki ga je prikazal v svojih delih Puškin, družbo, ki je tonila v pozabo, čar Puškinovih junakov, ki je v drugi polovici stoletja že občutno bledel zaradi močno spremenjenih razmer.
Olga je zaljubljena v Lenskega in ta ji ljubezen vrača. Nekega dne pripelje Len-ski na Larin dom prijatelja Onjegina. Vanj s; zaljubi Tatjana, a Onjegin se veliko ne zmeni zanjo. Na domači zabavi v isti hiši Onjegin nekako izzivalno povabi na ples Olgo. kateri je tudi na tem, da ponagaja ljubosumnemu Lenskemu. Pride do prepira med prijateljema, ki se konča z dvobojem. Lenski pade; Onjegin presunjen in prestrašen odpotuje. Po več letih se znajde. pri knezu Greminu in opazi, da je Tatjana postala knezova žena. Zave se svoje ljubezni do Tatjane in svoje nesrečne usode. Tudi Tatjana ga še ljubi, a raje ostane zvesta možu, kakor da bi zbežala, za kar jo prosi Onjegin.
To dramo ljubezni, ljubosumnosti in vdanosti, ki korenini v pesnikovem osebnem življenju, je glasbeno obdelal Čajkovski, ruski skladatelj, razpet med domovino in Zapadom, umetnik z bogato harmoni jo in široko spevnostjo melodij, ki pogosto
Zgodovina
Lani je izšla v Celovcu knjiga pod zgornjim naslovom, ki nosi še pripis »od začetkov do 1918«. Knjigo je sestavil prof. dr. Valentin Inzko, nadzornik slovenske gimnazije v Celovcu in dolgoletni profesor slovenščine. Knjiga obsega 158 strani in je lepo opremljena ter je izšla kot učna knjiga za dijake Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu.
V predgovoru omenja avtor razloge, zaradi katerih je pripravil to zgodovinsko knjigo. Tako piše med drugim:
Kot vsak človek, tako ima tudi vsak narod svoj razvoj. V teku zgodovine sta se izoblikovala njegova duhovna podoba in njegov značaj.
Zgodovina vsakega naroda je povezana z razvojem drugih narodov, z usodo vse ga človeštva. Zato bi bilo premalo, če bi opisali zgodovino kakega naroda zgolj po njenem časovnem poteku...
Vsak narod mora poznati svojo preteklost. šele z razumevanjem preteklosti moremo razumeti sodobne dogodke in probleme naše družbe...
Politična, kulturna, gospodarska in socialna preteklost Slovencev je — razen zgodovinskega obdobja v pradomovini in preselitve iz Zakarpatja v novo domovino — navezana predvsem na srednjeevropski prostor. Kako so se Slovenci v osrčju Evrope v tem prostoru tekom zgodovine uveljavljali, je v tej učni knjigi prikazano do leta 1918...
Pisati zgodovinski učbenik zahteva od avtorja ne le veliko poznanja zgodovine in zgodovinske bibliografije (zgodovinopisja predvsem), pač pa tudi veliko smisla za pravo in smiselno sintezo. Še posebej velja to za zgodovino, kot je zgodovina slovenskega naroda. Pri tem se mora namreč pisec soočati (še bolj kot npr. avtorji zgodovine velikih narodov in njih držav) z neštetimi problemi in pravilno uokviriti našo narodno preteklost, saj se zgodovinsko dogajanje kaže v medsebojnem prepletanju vseh velikih duhovnih silnic in univerzalnih vrednot, kot npr. lepo pravi veliki nemški zgodovinar Jakob Burckhardt, ki pripominja, da je najgloblji in najprist-nejši študij domače zgodovine prav tisti, ki jo tesno povezuje z občim, kot del vesoljnega občestva, ki razsvetljuje in vodi tudi druge dobe in ljudstva.
Če samo bežno prelistamo to zgodovinsko knjigo, lahko takoj ugotovimo, da v svoji sicer sintetični obliki (kar pač zahteva tovrsten učbenik) zajema vso dolgo-stoletno obdobje naše narodne zgodovine. Od slovanske prazgodovine, bizantinskega obdobja, preseljevanja Slovanov in prihod
izvirajo iz ruskih ljudskih napevov, glasbe iti čigar umetnost niha od občasno nekoliko patetične dramatičnosti do nežne lirike, a jo označuje živa in neposredna glasbena govorica in organska povezanost glasbenih misli.
Opero je vodil znani sovjetski dirigent Vladimir Kožuharov z gotovostjo in natančnostjo, le da je včasih preslišal nujo po dinamičnem razlikovanju, ki je potrebno pri slikanju globokih psiholoških procesov. Osrednja figura na odru, suverena v petju in v nastopu, je bila sopranistka Zlata Ognjanovič, a včasih preglasna za intimno doživeto dramo. Dobro interpretacijo je pokazal tenorist Jurij Reja v vlogi Lenskega. Dober je bil tudi baritonist Stane Koritnik, le da v interpretaciji zagonetnega Onjegina se je nekoliko oddaljil od njegovih osnovnih značajnih potez. Arijo kneza Gremina je izvrstno odpel basist Ivan Sancin. Dobre so bile tudi Nadja Sevšek kot Olga, Božena Glavak kot Larina, Milka Evtimova kot dojilja Filipjev-na. Tudi drugi, ki so nastopili v manjših vlogah, so znatno prispevali k uspehu opere.
Režiral je Branislav Kriška; scene je pripravil Ladislav Vyhodil; kostume je oskrbela Helena Brezakova; plese je pripravil Metod Jeras. Zbor je pod vodstvom Jožeta Kanca povezoval dogajanje na odru in mu dajal svečanost in blesk. Tudi po mnenju drugih je bila opera »Jevgenij Onjegin« dobra in lepa predstava ter predstavlja izjemen dogodek v kulturnem dogajanju v Trstu. Opero so ljubljanski umetniki ponovili naslednjo sobodo. - H.
Dopolnilo in popravek
Ob smrti Pepke Gerdol, mame g. župnika Marija Gerdola v Boljuncu, izražajo sožalje tudi Slovenski tržaški skavti, ki je g. Marij Gerdol njih cerkveni asistent.
v alpski svet, nato Karantanija in ostale državne tvorbe (Panonija), pa spet od Frankov mimo fevdalizma do novih evropskih premikov (papeštvo, cesarstvo) do podrobnejših opisov družbenega in kulturnega ter sploh duhovnega življenja na Slovenskem. Vstop v novi vek označujejo turški vpadi, nato kmečki upori, sledi nova doba z reformacijo in protireformacijo, pa spet nove evropske vojne z natančnim pregledom socialnih reform in novosti vse tja do iluminizma. Seveda je avtor obširno zajel ves slovenski narodni prerod od romantike sem, mimo Napoleonove Ilirije tja do pomladi narodov z nastankom nove slovenske politične in kulturne zavesti. Ves zadnji del pa obsega prikaz slovenskega narodnega življenja v Avstriji oz. Avstro-Ogrski z izčrpnimi podatki o bogati politični dejavnosti na Slovenskem vse do konca dvojne monarhije. Povsod je seveda avtor slovensko zgodovino zavestno tesno povezoval z evropsko oz. kasneje zlasti z avstrijsko.
Učbenik je predvsem namenjen koroškim slovenskim dijakom, zato je tudi razumljivo, da pisec bolj poudarja delež Ko roške v slovenski zgodovini. Vsekakor pa knjiga zasluži, da jo vzame v roke vsakdo, ki se za slovensko narodno preteklost zanima, še posebej profesorji in dijaki ,ki lahko v njej najdejo primernega vodnika pri zgodovinskem študiju Slovencev. V knjigi morda pogrešamo ilustracije, ki bi dale pisani besedi še večjo živahnost.
Dr. Valentin Inzko je s tem delom gotovo zapolnil vrzel, ki jo kažejo vse povojne šolske izdaje na zamejskih šolah. Upamo, da bo ta knjiga tudi pri nas opravila svojo korist!
a. b.
Jonatan Peregrin:
Pesmi
Pri Mohorjevi družbi v Celovcu je z letnico 1978 izšla lična 60 strani obsegajoča knjižica z gornjim naslovom. Opremil jo je avtor sam in ji napisal tudi posvetilo in predgovor, ki zelo dobro služi za boljše razumevanje pesmi. Posvetilo pravi: Te pesmi posvečujem pokojnemu škofu dr. Ivanu Jožefu Tomažiču, novomašnikom slovenske Cerkve, ustreljenim na Štajerskem v letih 1941-1945, in vsem pobitim sojetnikom in Slovencem, ki so razkropljeni po svetu, ter domovini v vdan in prisrčen pozdrav.
Iz predgovora zvemo, da se je pesnik rodil nekje na Primorskem zadnje leto prve svetovne vojne in da so Italijani ob svojem prihodu razbili družino, ki se je šele po petih letih spet zbrala na Štajerskem, kjer je mogel avtor dokončati šole in bil na skrivnem posvečen za duhovnika, ker so se nacisti že razlili po slovenski zemlji, pregnali vse duhovnike in je ostal škof skoraj sam za vso obširno škofijo. Nadalje pove avtor, da je leto dni garal noč in dan v vseh bližnjih in daljnih župnijah, dokler ga niso zaprli. Med številnimi talci, ki so dan za dnem čakali na usmrtitev, je bil tudi on. Premnogim je v tistih zadnjih in odločilnih urah življenja bil tolažnik in spovednik, saj je z njimi delil isto usodo, ko je šestnajstkrat z drugimi stal pred puškami, dvakrat pa sam, ker je bil izdan, da je delil zakramente. Gospod je dal, pravi avtor, da se je njegov zapor skoraj čudežno spremenil v bridko pregnanstvo v Nemčijo. Ko se je vrnil v domovino z velikimi upi, je moral to domovino zopet zapustiti, potem ko je z mnogimi slovenskimi duhovniki moral prebiti .še bridka leta v zaporih, kamor so ga gotovo spravili Marxovi duhovni sinovi, vnuki in pravnuki, česar pa avtor ne pove. Pa bi bilo prav. Zdaj živi blizu Dunaja.
Pesmi so vse doživete, niso le popisan papir; žal, da se jih je mnogo izgubilo, oziroma so bile uničene, morda prav tiste, kjer je bila še močneje in krepkeje izražena njegova življenjska drama, če ne tragedija. če povzamemo na kratko oceno prof. dr. Martina Jevnikarja, je ta: Pesmi so res nekaj posebnega. Pri vseh prvih latinski naslovi, ki se ujemajo z molitveno vsebino. V ostalih je prepričljiv... Nadaljuje Gregorčiča in Medveda... Pesmi so tekoče in dobro izpovedujejo pesnikovo prehojeno življenje.
Pesniška zbirka je razdeljena na tri dele: Molitve, ki so nastale v duhovnih vajah, pesmi iz vojnega pregnanstva v Nemčiji in pesmi iz časa po drugi vojni in revoluciji. Knjiga je na prodaj v Celovcu pri Mohorjevi po 40 šilingov. - I. š.
»KATOLIŠKI GLAS« V VSAKO SLOVENSKO DRUŽINO!
Opera »Jevgenij Onjegin" v Trstu
Uspela prireditev za katoliški tisk Pok. Pavla Hvala
Nedelja 4. februarja je bila posvečena našemu katoliškemu tisku. Pri nedeljskih mašah so duhovniki v glavnem govorili o tem vprašanju, saj je tudi po besedah zadnjega koncila in zadnjih papežev katoliški tisk ena velikih dušnopastirskih obveznosti vseh, tako duhovnikov kot vernikov.
V Gorici smo to nedeljo imeli tudi že običajno prireditev in srečolov v Katoliškem domu. Ljudje so napolnili dvorano in kmalu pokupili vse srečke. Vendar je bila glavna pozornost obrnjena na božični koncert, ki ga je imel zbor Zveze cerkvenih pevskih zborov s Tržaškega; bila je to ponovitev nastopa, ki ga je ta zbor imel v stolnici sv. Justa v Trstu v nedeljo 4. januarja letos.
O koncertu samem in o kantati »Slovenski božič« bomo prihodnjič kaj več poročali. Za danes hvala vsem pevcem za lepi duhovni užitek in hvala vsem drugim sodelavcem in vsem udeležencem za njihovo pomoč katoliškemu tisku.
Protestno pismo staršev iz Pevme goriškemu županu
Prejeli smo s prošnjo za objavo:
Starši otrok osnovne šole s slovenskim urnim jezikom v Pevmi, zbrani na skupni seji dne 26. januarja 1979, ugotavljamo, da ni občinska uprava, kateri vi načelujete, poskrbela za primerno preureditev šolskega poslopja, za katero je že pred več kot dvemc. letoma izdelala načrte in nakazala potrebna denarna sredstva. To je povzročilo, da so danes učilnice še neprimernej-še kot pred leti za nemoten potek pouka in da so sanitarije že več kot dotrajane in sploh tudi higiensko neprimerne. V takem nezadovoljivem stanju se nahajajo otroci in učitelji že dolgo vrst olet.
Z ozirom na to, da je potrebo po preureditvi in obnovitvi šolske stavbe v Pevmi ugotovil kot omenjeno že občinski svet sam, podpisani starši zahtevamo takojšnjo izvedbo del, ki naj se pričnejo že v teku tega šolskega leta, za kar želimo od vas tudi pismeno zagotovilo.
V primeru odgovora, ki ne bi upošteval navedenih zahtev in nam ne bi zagotovil za prihodnje šolsko leto preurejenih šolskih prostorov, bomo starši šoloobveznih otrok iz Pevme in Oslavja primorani sprejeti druge oblike prepričevanja pristojnih občinskih in šolskih oblasti.
(Sledi 23 podpisov)
MLADINSKI KROŽEK Krmin - Plešivo
bo priredil v februarju in marcu vrsto predavanj, ki bodo obsegala zgodovinske, kulturne in vzgojne teme. Predavanja bodo v piostorih pri ge. Gerovini.
PROGRAM
■ zgodovinar prof. Maks Šah bo predaval o stari Jugoslaviji;
■ kemik dr. Karel Bresciani bo govoril o vsakdanjih boleznih;
91 domači župnik prof. Mirko Rijavec bo z diapozitivi prikazal svoje potovanje po Južni Ameriki; a učiteljica ga. Zora Saksida bo spregovorila o vzgoji otrok;
II ginekolog dr. Kostadinovič bo globalno prikazal spolnost.
Prvo predavanje bo v sredo 7. februarja
ob 20.30. Predaval bo prof. Maks Šah. Sledila bo diskusija. Toplo vabljeni!
V goriški Marijini družbi smo v 70 letih njenega življenja poznali dve »gospodični prednici«, ena je bila pok. Pavla Makuc, druga gdč. Pavla Hvala. Obe sta sedaj v večnosti. Pavla Makuc je umrla leta 1972, Pavla Hvala pa nas je zapustila v ponedeljek 5. februarja.
Pok Pavla Hvala je bila Goričanka pc rodu, saj se je rodila v našem mestu 26. maja 1896. Njeni starši so imeli hišico v ul. Molino pod Kapelo; v tej hišici je gdč. Hvala živela tudi potem, ko se je leta 1945 vrmla v Gorico kot učiteljica. Skromna hišica, kakor je bila skromna tudi gdč. Hvala, toda domača, prijazna, kakor je bila prijazna in verna pok. gospodična.
Starši so ji pomagali, da je doštudirala slovensko učiteljišče še pod staro Avstrijo. Med prvo svetovno vojno je leta 1916 dobila prvo službo v Knežaku na Pivki, od tam je odšla v Juršiče, iz Juršičeiv pa na Suhorje v Brkinih. V tej skromni brkinski vasici, ki je danes skoro prazna, je ostala 13 let skupaj z mamo. Na šolo v tej odmaknjeni vasici je ohranila najlepše spomine tudi v pozni starosti. Bila je to ljubezen mlade učiteljice do preprostih vaških otrok in podeželskih ljudi. Tu jo je doletela nesrečna Gentilejeva reforma in njej sledeči ukrepi režima, ki so segli tudi v najbolj pozabljene šole. Pavla Hvala je morala v notranjost države, če ni hotela izgubiti službe. Prestavljena je bila v Umbrijo, v deželo svetnikov, toda njeno srce je ostalo v Gorici. Zaradi tega je uporabila prvo priložnost ob koncu zadnje vojne, da se je vrnila v rodno mesto in se tu zaposlila na osnovnih šolah. Spadala je med tiste naše šolnike, ki so v tistih zmedenih letih postavili temelj tedanjemu slovenskemu osnovnemu šolstvu. Pod zavezniško upravo je učila najprej v Biljah, nato je prišla v Gorico in učila na osnovni šoli v Štanarežu in v ul. Croce do upokojitve. Bila je resna in skrbna učiteljica kot številne njene kolegice iz tistih let.
Toda Pavla Hvala je pustila globoko sled v našem mestu tudi zato, ker je dolgo let bila prednica Marijine družbe. Pok. msgr. Brumat jo je na to mesto poklical leta 1949; Marijino družbo je potem vodila 15 let do 1963, ko je menila, da je prestara za tako mesto. Za nas vse je pa še naprej ostala »gospodična prednica«. V Marijini družbi je bila zelo priljubljena zaivoljo svoje preprostosti, skromnosti in iskrenosti. Kar je nosila v srcu, je povedala.
Zelo zdrava v življenju je zadnje čase Čutila tegobo let, zlasti jo je zapustil vid. Utrnila je kot lučka, ki dogori. Pogreb je bil v torek 6. februarja v cerkvi sv. Ivana.
Jezus in Marija naj ji bosta bogata plačnika. Sestri in sorodnikom naše sožalje.
K. H.
11 k ve
Ukovška planina je lepa poleti in pozimi. Poleti Ukljani vandrajo v planino s kravami. S sabo peljejo na vlakah tudi prašiče, zajce in kure, torej vso domačo živino. Tam ostanejo vse poletje.
Ukve imajo tri planine: Spodnja in Gorenja Filca, Ravna in Na Ukvah. Skoraj vsaka ukovška hiša ima v planini svojo bajto. Pri bajti so samo mlečne krave in pa tista teleta, lci še ne znajo pasti trave. Večja teleta in junice pa se pasejo posebej; en sam pastir skrbi za vse junice in teleta iz Ukev. Njihov skupni pašnik je nad planinami pod Lepim vrhom in Kolkom (1941 m).
Na planinah delajo poleti iz mleka maslo, skuto in sir. V jeseni spet vandrajo z živino nazaj v vas. Pozimi hodijo v planino po seno, s sanmi, kadar je preveč snega. Gori je ta čas vse tiho in spokojno, le srne in gamsi zmotijo od časa do časa to tišino.
Res, lepo je na Ukovški planini! - Z. D.
OBVESTUA
Romarjem v Čestohovo. Do 28. februarja je čas za potrditev prijave za romanje na Poljsko. Uprava Katoliškega glasa sprejema prijave le v popoldanskih urah in sicer od 17. do 19. ure vsak delavnik razen četrtka in sobote. Ker je v rezervi že 15 prijavljencev, prosimo, da bi prijavljeni pohiteli. S seboj naj prinesejo veljaven potni list in 6 fotografij za vizume ter 50.000 lir za vpisnino.
Shod Marijine družbe v Gorici v nedeljo 11. februarja odpade, ker je ta dan v stolnici srečanje z bolniki. G. nadškof bo ob 15. uri prišel v stolnico, kjer bo posebna pobožnost za bolnike. Prav je, če se tega srečanja udeležijo tudi slovenski verniki.
Maša za pok. prednico Pavlo Hvala bo v torek 13. februarja v stolnici ob 7. uri.
Posvet o slovenski šoli. Slovensko deželno gospodarsko združenje, Kmečka zveza Trst in Gorica, Sindikat slov. šole Trst in Gorica ter SLORI prirejajo v petek 9. februarja ob 16. uri v mali dvorani Kulturnega doma v Trstu, ul. Petronio 4 javni posvet o slovenski višji srednji šoli ter o poklicnem in strokovnem šolstvu in izobraževanju.
Veselo pustovanje v Katoliškem domu bc v nedeljo 25. februarja ob 16. uri. Nastopijo številne domače skupine.
Šport
Prvenstvo moške C lige
CUS Benetke - Olympia 3 : 0
(15 : 16, 17 : 15, 15 : 9)
Preteklo soboto je 01ympia gostovala v beneški laguni. Ze iz Gorice je odpotovala z malo upanja v zmago, saj je v letošnjem prvenstvu še zmeraj odšla z igrišča poražena. V opravičilo je treba pripomniti, da je prvenstvo C lige zelo zahtevno, saj je odbojka v zadnjih časih močno napredovala in če temu dodamo, da so letos zapustili ekipo nekateri standardni igralci, da je ekipa trenirala v slabih pogojih, da je pomanjkanje trenerja postala že kronična hiba, je potem na dlani, da je rezultat samo logična posledica neprimernih razmer.
Te besede naj torej veljajo kot opravičilo za dosedanje neuspehe in opomin tistim, ki bi za ekipo lahko mnogo več naredili. Zadnji nastop proti bivšemu drugo-ligašu pa je pokazal, da je volja prav vseh igralcev, da se tudi iv takih pogojih požrtvovalno borijo za vsako točko. To je vidno predvsem iz izida drugega seta, ko je tekma dosegla svoj višek. Ekipa ni popustila niti v tretjem nizu, čeprav je zbrala le devet točk. Igralci so se z veliko prizadevnostjo kosali z mnogo bolj izkušenimi nasprotniki in le nekatere sodnikove odločitve so jim preprečile, da bi bil izid tekme primernejši, čeprav si pohvalo zaslužijo prav vsi, je pa vredno omeniti veliko delo Antoniča v režiji ter Štefana Cotiča v napadu.
Prihodnjo soboto bo 01ympia igrala v domači telovadnici La Valletta in sicer ob 115.30 provi videmski ekipi Statolificio.
Za 01ympia so igrali: Antonič, Černič, Cotič M. in Š,, Kuštrin, Malič, Soban in Bagon F. - F. B.
Širite „ Katoliški gias“
• Barska nadškofija, ki obsega ozemlje SR Črne gore, ima 19 župnij s komaj 18.000 verniki. Papež Janez Pavel II. je te dni imenoval za pomožnega nadškofa s pravico nasledstva duhovnika Petra Per-kaliča, župnika v Cetinju. Perkolie je bil posvečen za duhovnika v Rimu leta 1945. Poleg materinskega jezika obvlada tudi albanščino, italijanščino in francoščino.
DAROVI
Za Katoliški glas: družina Slokar iz Bar-kovelj in družina Slokar iz Rojana darujeta 20.000 lir v počastitev pok. Josipine Gerdol.
Za katoliški tisk: družina Prinčič, So-vodnje, 10.000; Mira Srebrnič 20.000; Vinko Tomšič 15.000; Peter Tomšič 5.000; Ivanka Sancin in sinova ob deveti obletnici smrti dragega Karleta 5.000; Venceslav Klanjšček 5 000; družina Sfiligoj, Videm, 10.000 lir.
Za Alojzijevišče: namesto cvetja na grob Silvije Kogoj-Ferlat daruje Stanislav Soban, Trst, 25.000; hčerki ob sedmi obletnici smrti mame Emilije Prinčič za župnijo sv. Ivana v Gorici in za Alojzijevišče po 5.000 lir.
Družina Černič, Vrh, ob prvi obletnici smrti drage Bože za misijonarja Rudeža 10.000, za »Našo pot« 20.000, za Alojzijevišče 60.000, za novo telovadnico v Gorici
50.000 in za katoliški tisk 10.000 lir..
Družina Bertolini Vetrih namesto cvetja
na grob Silvije Kogoj-Ferlat za katoliški tisk 20.000 in za goriške skavte 10.000 lir.
Za posrečeno operacijo mame Ivanke darujejo Marija, Janez in Saša za cerkev sv. Ivana 10.000, za Pastirčka 5.000 in za volčiče 5.000 lir.
Za »Pastirčka«: N. N. 50.000 lir.
Za Mladinski dom v Boljuncu: Slovenski tržaški skavti v spomin Josipine Gerdol
20.000 lir.
Ob pogrebu očeta Ivana Požar darujejo Marta, Zinka in Darko za svetoivansko cer-iev 50.000; za pevski zbor pri Sv. Ivanu
100.000 in za Marijin dom 50.000 lir.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu: v spomin pok. Ivana Požar darujejo EI-viia Ločniškar 10.000, Mirjana in Nino Pa-rovel 5.000, Ana in Anton Parovel 10.000 lir. Ob 59. obletnici poroke darujeta Ana in Anton Parovel 10.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Julija Guštin 5 000; razni 22.000 lir.
Za gobavce: družina Mantovan, Ferlugi, 5 000 lir.
Ob prvi obletnici smrti dr. Josipa Vrtovec darujeta sinova za katoliški tisk 50.000, za Zavod sv. Družine 30.000 in za Alojzijevišče 30.000 lir.
Za Mladinski dom v Boljuncu: namesto cvetja na grob Pepke Gerdol darujejo Re-migij in Fani Corsi 30.000, Miro in Majda Corsi pa 20.000 lir.
Za kapelo p. Leopolda pri Doniju: N. N. 7 500; Viktorija Sosič, Opčine, 10.000; Mirko Krasna, Sv. Ivan, 10.000; Zora in Albin, Barkovlje, 20.000; družina Bonazza, Dom-jo, 20.000; družina Šemec, Trst, 15.000; N. N 10.000; N. N. 5.000; N. N. 2.000; M. Kosič, Trst, 5.000; S. K. 10.000; N. N. 40.000; N. N za srečno zadnjo uro 100.000; N. N. 1' 000; N. N. 5.000; N. N. 2.000; Olga Per-tol, Trst, 20.000; N. N. 10.000; N. N. 10.000; Ana Marija Milič 10.000; šolske sestre, Trst, 1U.000, N. N. 50.000; E. Z. 10.000; N. N. 10.000; N. N. 20.000; Evelina Pahor, Trst, v počastitev spomina pok. Clementine Olli-pitsch 10.000; M.C.B., Sv. Ivan v spomin pok. Ivana Požar 5.000; N. N. 50.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Stoletnica smrti sv. Bernardke
Letos poteče sto let, odkar je umrla Marijina zaupnica v Lurdu sv. Bernardka. Francoska Cerkev se bo tega dogodka spominjala s posebnimi slovesnostmi. Glavne slovesnosti bodo v Lurdu in v Neversu, kjer hranijo Bernardkino truplo.
tllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllMIII
Pomočnico-vajenko išče trgovina v Gorici, Piazza Vittoria 29. Telefonirati na št. 3131404 od 13.30 do 15. ure.
totmJrsm
Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 12., 19.; kratka poročila ob 11., 14.; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. uri sv. maša.
Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 10., 13., 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15. Spored od 11. do 17. februarja 1979 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Oddaja o Benečiji. 10.30 Prosvetno življenje. 11.05 Mladinski oder: »Popotovanje naše Jelice«. 11.35 Nabožna glasba. 13.00 Ljudje pred mikrofonom. 13.20 Poslušajmo spet. 15.00 Nedeljsko popoldne.
Ponedeljek: 8.05 Jutranji almanah. 9.05 Mozaik melodij. 9.30 Vroči svinec. 10.05 Koncert. 11.00 To je bila zabava. 11.35 Radi smo jih poslušali. 12.00 Prizori iz zdravniške ambulante. 12.20 Vesela glasba. 12.45 Pristopanje k deželnim oddajam. 13.15 Slovenski samospevi. 13.30 Socialna problematika. 14.10 Kulturna beležnica. 14.20 Glasbeni ping pong. 16.30 Žive povestice. 17.05 Mi in glasba. 18.05 Čas in družba. 18.20 Operna glasba.
Torek: 8.05 Ženska stran neba. 8.05 Mozaik melodij. 9.30 Filološki utrinki. 10.05 Radio za šole. 10.15 Koncert. 11.00 Cronin: »Angeli noči«, 3. del. 11.35 Z glasbo po svetu. 13.15 Zborovska glasba. 14.10 Literarni utrir.ki. 14.20 Od prvih uspehov do danes.
15.00 Mladi izvajalci. 15.35 Plošče. 16.30 Čudoviti otroški svet. 17.05 Mi in glasba. 18.05 Problemi slovenskega jezika. 18.20 Operna glasba.
Sreda: 8.05 Koder teče, ondod moči. 9.05 Mozaik melodij. 9.30 Nekdanji avtorji. 9.40 Iz zborovske zakladnice. 10.05 Koncert. 10.45 Radio za šole. 11.00 Ljudje in dogodki. 12.00 Radio klopotača. 13.15 Naši zbori.
14.10 Mladi pisci. 14.20 Kličite Trst 31065.
16.30 Otroci pojo. 17.05 Mi in glasba. 18.05 »Intervju«, radijska igra.
Četrtek: 8.05 Jutranji almanah. 9.05 Mozaik melodij. 10.05 Koncert. 10.45 Radio za šole. 11.00 Cronin: »Angeli noči«, 4. del. 11.35 Iz revij in glasbenih komedij. 13.15 Cecilijanska 1978. 13.45 Gospodarska društva v deželi. 14.10 Danes bomo govorili o...
14.30 Glasbene oblike in izrazi. 15.35 Lahka glasba. 16.30 Kje je napaka? 17.05 Mi in glasba. 18.05 Epigram. 18.20 Operna glasba.
Petek: 8.05 Zenska stran neba. 9.05 Mozaik melodij. 9.30 Iz zapiskov Josipa Tavčarja. 10.05 Koncert. 10.30 Drugorazredne narodnosti v Italiji. 11.00 Radio za šole.
12.00 V starih časih. 12.30 Iz operet. 12.45 Pristopanje k deželnim oddajam. 13.15 Primorska poje 1978. 14.10 Mladi znanstveni raziskovalci. 14.20 Gremo v kino. 15.00 Ju-gotonov express. 16.30 Otroški vrtiljak. 17.05 Mi in glasba. 18.05 Po sledovih izumrlih živali. 18.20 Operna glasba.
Sobota: 8.05 Radijski trim. 10.05 Koncert.
11.00 Jugoslovanska glasba. 11.35 Na gori-škein valu. 13.15 Slovenske ljudske pesmi.
14.10 Slovenske povojne revije v Italiji.
14.30 Vse lepo, vaš Peter! 16.30 Odprimo knjigo pravljic. 18.05 »Mreža za veter«. Ra dijska drama. 18.45 Vera in naš čas.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 100 lir, osmrtnice 150 lir, k temu dodati 14 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki so na kakršen koli način sočustvovali z nami ob izgubi naše predrage mame
Pepke Gerdol
Za pozorno skrb v času njene bolezni smo še na poseben način hvaležni zdravniku dr. Cvetu Ukmarju, kakor tudi vsem duhovnikom, ki so sodelovali pri žalnem obredu.
Otroci: Marija, Jožko, Jušto z družinami in Marij duhovnik
ZAHVALA
Za izraze sočutja in udeležbo pri pogrebnih svečanostih našega pokojnega
Ivana Požar
se iskreno zahvaljujemo. Trst, 5. februarja 1979
vdova, sinovi in hčere ter ostali sorodniki
Mala Cecilijanka 1978. Poje mladinski zbor iz Sovodenj pod vodstvom Mirka Špacapana