Kegljač, lovec, strelec Tonko Štajer
Dragocenost drobnjarij
»Nekateri si trgajo in prestavljajo velike kose doživefij, jaz pa intam vtis, kako sem vse življenje z lopatico in mellico pometal drobnarije,« je zamišljeno povedal Tonko Šta-jer. Ne, o svoji veličini Tonko ni nikoli raz-mišljal, vdano je sprejemal prgišče za prgi-ščem navržene usode:
»Vse je bilo nekako obvezno, iletno, lepo, težko ali prijazno.«
Tonko Štajer se je rodil 1923 v Vašah pri Medvodah. Šest otrok je bilo v družini očeta cevljarja. Poslali so ga na šolanje v Škofjo Loko k hudi teti. Ni vzdržal, doma je prijel za dreto in se dokončno izučil čevljarjenja v Ljubljani pri diplomiranem čevljarskem moj-stru.                                          .
»Čevljarstvo pa ni biJo zame. Skoraj ure in ure negibno sedcti, se sklanjati nad ko-pitom. Zbolel sem za TBC in tudi vojna se
jt začela.«
Pri Štajerjevih so se že 1941 zbirali znani komunisti Barletovi. Mladi Tonko je slutil, kako se nekaj kuha, na prvem golniškem zdravljenju pa je po sanatoriju skrivoma že trosil uporniško literaturo. Čisto zares se je vključil jeseni 1942.
»Seveda se nismo poznali križem kražem, vedel sem za dvojico, trojico, bilo je zelo konspirativno. Ampak telefoni, napeljave in sploh, kar se je dalo porušiti, je bilo naše, skojevsko. Dela na terenu je bilo dovolj, v partizane sem odšel julija 1944. Zaradi bo-lehnosti sem vodil v "Bohinju Agitprop okrožnega komiteja SKOJ. Tam sem zvedel, da so Neraci nasilno preselili starše na Ba-varsko, bilo mi je neizrekljivo hudo ...«
Podajal se je v akcije z minerci Bohinj-skega odreda, pridno rezal linolej in izdelo-val klišeje. Vedno ga je privlačevala kultura. Svojo kulturno skupino je po osvoboditvi vpdil na nastopih od Bohinja do Ljubljane vSe do jeseni 1945. Tonku štajerju je bil čas svobode najlepši. Zdajle je razmišljal, sklonil glavo, sc zatopil. Nemiren pogled, potisnjen globoko pod sive obrvi, je za tre-nutek mirno obstal. Tudi dlani so mu osta-le položene na srčno pJat. Potem se je ne-nadoma živahno zganil ter udaril z zvene-čim, močnim glasom:
"»Tistih dveh ali treh let po svobodi sploh ni mogoče opisati z besedami. Peli smo, igra-li, bili navdušeni. Najlepše pa je bilo, da se je ponovno doma zbrala družina. Vsak s svoje strani smo prišli, bili smo vsi živi. Natanko se spominjam matere, vem, da smo
jedli, makovo potico ... Kakšno nasprotje! Ko so selili siarše, sem se ciržal za glavo, vedno smo bili družina, skupaj smo trpeli in živeli...«
Skupaj so zgrabili »šuštarijo«, vendar je oče kmalu ostarel, vse se je nekako raz-blinilo. Tonko je poizkusil v Ljubljani, na-zadnje je začel kot skladiščnik v medvoški elektrarni. Po 21 letih je zapustil kolektiv kot upokojeni materialni knjigovodja. Ko-njički? Pevec, planinec, športnik, pesnik?
»O, reči, da sem pesoik, je nekoliko pre-tirano. Rad sem recitiral, podajal pesmi, ki sem jih občulil. Posebno partizanske. V Med-vodah je jama, kjer so na Silvestrovo 1943 Nemci pobili 25 talcev. Tam sem vedno imel govore. Spominjam se kako sem se usodnega dne, nekoliko pred streljanjem, tihotapil mimo jame, rahlo je naletaval dro-ban sneg ... Napisal sem in kasneje reciti-ral:
Bele snežinke padajo,
Ijudje kot sence črne hodijo zavrti,
Novo leto je pred durmi,
misli uprte so v jutrišnji dan ...
Vsem sem klical imena padlih in boben je udarjal v gluho tišino. Poslej so na ko-memoraciji redno recitirali, jaz pa veljam morda tudi za pesnika.«
Tonko je rad hodil v hribe. Gorski svet je miren, čist, tih in lep, planinci pa po-sebni tovariši. O, da, slišalo se je: »Ne bo zmogel, ne bo zlezel gor...«, vendar je z ži-lavo trmo splezal povsod:
»Pevec sem že 25 let, prislužil sem si Gallusovo odličje. Veste, starši mi niso mogli dati ničesar, podarili pa so mi lep glas in s tem glasom sem doživel veliko lepih ur in veselja. Vedno sem se veselil •nastopov in priprav. Vedno sem se veselil je to postala že obveznost, ki pa jo rad iz-polnjujem.«
Tonko Štajer je bil tudi kegljač, strelec, lovec. Cesarkoli se je lotil, mu je uspevalo:
»Rekli smo, da je v Medvodah veliko dimnikov in malo športnih objektov. Navi-jali smo za kegljišče in strelišče. Oboje je uspelo. Najprej smo zgradili dvo, kasneje štiristezno kegljišče.«
Precej je tudi dogodivščin iz kotla zelene bratovščine. Nekoč si je oče v nahrbtnik nabral suhih hrušk. S Tonkom sta se dome-nila za kuhano hruškovo vodo, rada sta pila krepčilno tekočino. Naslednjega dne sta se dobila in oče je hudo razočarano pogledo-val:
»Nič ne bo, Tonko... Nekdo mi je iz-maknil hruške, tole sem našel v nahrbtni-ku...« Kislo je pokazal na kupček črnega premoga.
In mladina, Tonko Štajer, kako je z da-našnjo mladino?
»Mi nismo bili tako razgledani. 9 sebi sem vedel le, kako bom še vnaprej revcž. Danes je drugače. Toliko je dobila ta mla-dina. Dediščino si lahko vzame k srcu, bo-gato bo lahko živela z njo.«
Dandanašnji čas, trenutek, v katcrem ži-vimo?
»Ne bojim se. Veste, ko srce strohni, se v družini napetosli poležejo, tako pravijo stari. Le bratstvo in enotnost moramo ču-vati.«
Tak je torej Tonko Štajer, živahen, blag, dober, žilav, trmast, uporen, nasmejan m vase ne preveč zaverovan:
»Vedno sem skušal doseči cilj, ko sem ga, sem se rad umaknil.«
Bogomir Šefic .    Foto: Jaka Bregar