363
Karel Čapek, Pogovori s T. G. Masarvkom
Prevedel J. Orožen. V Ljubljani 1937. Str. 315. Založila tiskarna Merkur.
Ti „Pogovori" obsegajo Masarvkovo življenjsko izpoved. V njih se nam kaže Masarvk kot človek, politik in znanstvenik, teoretični mislec in praktični državnik tako neposredno kakor v nobenem drugem delu.
Kdor je poznal Masarvkovo nastopanje bliže, čuti ob tej izpovedi neskladnost v sebi ali razočaranost. Videli smo Masarvka, kako je bil globoko zasidran v verstvu, ki je iz njega zajemal svojo moč ter vse zidal na njem, in vendar izpoveduje o sebi, da ni bil verski človek, ampak političen! Občudovali smo njegovo neustrašenost, ki je neusmiljeno podirala malike, in vendar pravi o sebi, da ni rad nastopal javno, da se je prav za prav bal ljudi, da ni rad govoril, pisal in učil! Zapleten je bil v hude politične, znanstvene in socialne boje, in vendar jih po lastni izpovedi ni iskal, ampak so ga drugi potisnili vanje! Vse njegovo življenje je bilo neizprosen boj v teoriji in praksi, in vendar bi bil sam najrajši samo študiral zase in poslušal druge! Težko je razvozlati ta duševni vozel in ne upam si ga lotiti se. Samo eno opombo bi podal: Povsod je dosledno iskal resnice in ako ga je življenje zaneslo v ta ali oni družbeni položaj, se ga je lotil do zadnjih nasledkov z vso svojo osebnostjo, ki jo je stavljal na kocko. Tako je dejal tudi sam o sebi v razlago svojega bojevitega dela kljub nebojeviti naravi.
Ne mislim podrobneje razčlenjevati teh „Pogovorov" po vsebini. V tem oziru imajo isto vrednost kakor izpovedi drugih velikih mož, ki so zapustili sledove svojega mišljenja in življenja do današnjega dne. Prevajalec in založnica sta storila Slovencem uslugo, da sta jim podala ta neizčrpni vir razmišljanj o najr globljih vprašanjih človeka in človečnosti.
Ob tej priliki bi se hotel podrobno dotakniti le prevoda samega, čigar jezik in slog sta tolikokrat preveč časnikarska. Kdor se loti prevajanja, ta se mora zavedati dolžnosti, ki jih ima do tujega dela in lastnega naroda. Površnost, ki bi se kazala iz malomarnosti, naglice ali neznanja, obtožuje in terja obračun. Priznavam, da je težko podajati Masarvka zaradi značilnosti njegovega govora; vendar sem zasledil v tem slovenskem prevodu takšne napačnosti ali vsaj nepopolnosti in v tolikem številu, da sem upravičen do vzklika: Ne skrunimo žlahtne vsebine s podajanjem v nečedni posodi!
Ne da bi imel izvirnik pri roki, delim pogreške v dva dela. V prvo vrsto štejem tiste besede in slog, ki so kar naravnost vzeti predvsem iz češčine ter tudi
iz hrvatsko-srbskega jezika. Kar se tega tiče, se je pri nas poudarjalo že zdavnaj samo po sebi umevno načelo, po katerem dajemo prednost domači besedi, a le tam, kjer nimamo svojega primernega izraza, segamo najprej po hrvatsko-srb-skem in potem po drugih slovanskih jezikih. V drugo vrsto spadajo slovenski napačno rabljene oblike, oziroma slog ter besede, ki so očitno narejene po nemškem. Znak današnjega časa je dejstvo, da se mlajši svet neče učiti, medtem ko se je starejši rod skrbno vadil v materinščini in jo pilil.
V  prvo vrsto napačnosti, ki motijo, bi spadale naslednje: »Slovensko in slovenski" je po naše: slovaško in slovaški. Ne vem, zakaj je prevajalec dosledno puščal ta izraz, ki vendar zavaja nedovolj poučenega bralca, ako se pravi, da je n. pr. Masarvk govoril »slovenski" ali če se piše o »slovenski" literaturi ali o »slovenskem" pesniku, »slovenskem" Dunajčanu namesto povsod slovaški. — ,,Sovi-snost, nesovisnost" je vendar slovenska »zveza" in »nezavisnost" je naša »neodvisnost. Oblike reformačni, porevolučni, reakčni itd. niso naše. Kdo neki govori o »breztradičnosti" namesto »brez tradicije" ali brez »tradicionalnosti"? — »Pobral sem se" se pravi slovenski: vzdignil sem se. — Preživljati se s »kondicijami" bi se reklo po naše: z inštrukcijami, s poučevanjem. — „Marno" početje je slovenski: prazno početje. — »Nisem ga imel kdaj preštudirati" se pravi slovenski: Nisem utegnil. — Ne moremo reči: Prihajal je zaušiven, ampak »ušiv".—Vedenje je tukaj »vodenje" (morebiti je samo tiskovna napaka). — Nevoljništvo je: nesvobodnost, dedno podložništvo, nesvojnost. — »Odbočka" je tukaj podružnica. — ,Hrad' je treba pisati slovenski: Grad. — »Prodajne žene" namesto: žene, ki se prodajajo. — »Posluga" je slovenski: strežništvo. — »Osvedočeni" delavci so za nas delavci, ki so se obnesli ali izkazali. — Ne moremo reči: »bratska" reformacija, ampak reformacija (husitstva) in bratovstva. — Masarvk ni poslušal v Lipskem profesorja Ro-seheja, ker takega nacionalnega ekonoma ni bilo, ampak Roscherja (mogoče je samo tiskovna pomota). — Palacky je izdal, kolikor vem, spis proti Hoflerju, ne proti Helfertu, ki je pa polemiziral s Palackim, a tukaj je šlo najbrž za Hoflerja.
Hrvatsko-srbskih besed v tem prevodu kar mrgoli, n. pr. malobrojen, brak (bračna ločitev), neodvraten, vzbuna, ruska beseda: vojennoplenni (morebiti je tudi v izvirniku, tega ne vem), neobuzdan, ruska beseda: množestven, neodoljiv, osobitost, napram, neprekiden, naroden v pomenu ljudski, kolebati, ruski podčinjen, pokreten, stalež v pomenu stan, predanost itd. Ali veste, kaj je to »skorojevič"? To je slovenski stremuh, a prevajalec je dal prednost tej, najbrž med nami malo znani srbski besedi.
V  drugo vrsto pogrešk spadajo iz obilice primerov te-le napačne ali vsaj ne dobre oblike, oziroma besede in slog: Slovenci štejemo n. pr. dva in petdeset ali kvečjemu petdeset in dva; prevajelec skoraj dosledno rabi napačno števil jen je, petdeset dva, a tu pa tam mu je vendar ušla pravilna raba. — Ali smemo reči: preteklostna pesem namesto »pesem preteklosti ali iz preteklosti"? — Barva »brkov" menda ne bo dobro namesto: brk. — »Slučaj" namesto primer nastopa pri prevajalcu dosledno. — »Babica iz Kopčanov" ne bo dobro; biti mora iz »Kopčan". — »V Hustopeču" je napačno, ako je kraj »Hustopeč", torej v Husto-peči, ker sklanjamo: peč, peči itd. — Ali ni to nerodno povedano: zadostujoča šola namesto »šola, ki zadošča ali ustreza"? — »Interes" = korist, zanimanje. — »Četrt = del, okraj. — Kakšna je pa »kmetijska filozofija" namesto filozofija o kmetijstvu? — Danes razločujemo med družaben = zabaven in med družben = kar se tiče družbe. Prevajalec dosledno to zamenjava. — Pogojnik preteklosti je navadno napačno rabljen, n. pr. bi ne imel namesto bi ne bil imel itd. — Učil me je »češčino" namesto »češčine". — Manjka nam morja, a ne »morje". — Jskati' se veže z rodilnikom: Iskal sem božjih zakonov, ne »božje zakone". — V starih časih
364
so rabili: zamore namesto samo „more", ker je prvi izraz narejen po nemškem. Danes so redki med nami, ki tega ne upoštevajo ali ne vedo. — Zbolel je za tifusom, ne na tifusu. — Ne: Pustil me je iti k hudiču, ampak pošiljal me je k hudiču. — „Srčna komora" je srčni prekat. — „Ujedinjevanje" je po naše: ze-dinjevanje, ker pravimo: eden, edin, ediniti. — „želim si dolge vožnje" ne: dolgo vožnjo. — Ne moremo reči: Husovo sežgan je namesto: sežig ali sežiganje. — »Hodil sem z Bohdanom PauM" namesto: z Bogdanom Paulujem. — Pričakovati mirovnih pogajanj, ne: mirovna pogajanja. — Potrebujem svobodne meje, ne: svobodno mejo. — „Odebelevajoči se" namesto tisti, ki se debele. — Slovenski vendar ne moremo reči: nekaj nečistejšega. — »Pustiti se zreti" namesto: dati se. — „Vsemirske sile" = sile vsemirja. — „V ustah" namesto: v ustih (mogoče je tiskovna napaka). — „Pozorujoča" delavnost namesto: delavnost, ki opazuje.
V to vrsto štejem tudi izraze, ki smo jih časih rabili, a bi jih bilo treba danes zamenjati z boljšimi, kakor n. pr. izgledati (= zdeti se), odgovarjati v pomenu = ustrezati, predvideti (videti naprej, določiti), prestati (= prebiti), izpasti (= izvršiti se), nahajati se (= biti, ležati), polje v pomenu: področje, vsled (= zaradi), izhajati (= prebiti), enostavno (= preprosto), posluiiti se (= rabiti) in mnogo drugih, ki so posneti iz nemščine.                                                                 D.   Lončar.
365