XXVIII. Letnik.
Štev. 5.
1932. maj 8.
VREDNA I IZDAJATKO
KLEKL JOŽEF, vp. pleoanpš v ČRENSOVCIH, SLOVENSKA KRAJINA.
PETE« Do<-iA,c.tN, 19Z.M.
TISK BALKANVt ERNESTA V D. LENDAVI, KI jB ZA TISKARNO ODGOVOREN,
MARIJIN LIST
Pobožen mesečen list. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin petdesetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga ncvteperioga poprijetja L 1904. dec. 8., gda je te list kak prvi pobožen slovenski list Slovencom Slovenske Krajine do rok dani
Vrejiije i izdava ga z dovoienjom višje cerkvene oblasti
KLEKL JOŽEF, *p. plebanoš v Črensovcih, Slovenske Krajina, Jugoslavija.
I.	Cena v Jugoslaviji na skupni naslov, če najmenje pet komadov hodi na eden naslov: na mesec eden dinar, ali 12 dinarov na leto. Z tov naročninov je z ednlm poštnina za kalendar Srca Jezušovoga tiidi plačana. Za to naročnino dobi vsaki naročnik mesečno na lepom pa-piri 20 stranski Marijin List, na konci leta pa veliki kalendar Srca Jezušovoga i knižiCo „Priprava na srečno smrt" brezplačno i poštn ne prosto.
Cena na posamezni naslov, če na eden naslov hodi me nje kak pet komadov, je 15 Din. na leto. Za to ceno dobi naročnik poleg meseč-noga Marijinoga I.ista ešče kalendar Srca Jezušovoga i knižico ,»Priprava na srečno smrt" brezplačno i poštnine prosto na konci leta.
II.	Cena v inozemstvi, to je prek mej Jugoslavije je: z Novinami i mesečnim detinskfm listom: „Marijikinfm Ogradekom" letno 100 Din. Kalendar Srca Jezušovoga i knižico „Priprava na srečno smrt", dobi vsaki naročnik na konci leta brezplačno i poštnine prosto. Če se pa prek mej Jugoslavije samo Marijin List naroči, je cena toga z kalendaroni Srca Jezušovoga, „Varijikinim Ogračekom" i knižicov „Priprava na srečno smrt" 40 Din. na leto poštnine prosto.
Naročnina se mora proti naprej plačtivati: doma mesečno, iz Inostranstva pa do konca marce vse J
Važno za domače naročnike, šteri majo na skupni naslov naročen Marijin List! Naročniki, ki majo v Jugoslaviji na skiipni naslov naročen Marijin List, če si naroČijo vsi iz vsej far, nesamo iz edne, tiidi Novine, dobijo vse naše spise: Novine, Marijin List, Marijikin Ograček, kalendar Srca Jezušovoga i .Pripravo na srečno smrt" za 30 Din. letno, to je na mesec njim pride za plačati samo 2 Din. 50 par. Najmenje 5500 bi pa moglo biti takših naročnikov.
Marijiu List je priloga Novin, kak i Marijikin Ograček, šteri je priloga M. Lista.
Vredništvo I »prava Mar, Lista t črensovcih, Slov. Krajina, Jugoslavija.
DARI.
Na „Dom sv. Frančiška" v Črensovcih so dariivall v dinaraj sledeči: Mertik Peter z Odranec, poslao iz Brldgeporta na eden kameu 836.2i>, Zadravec fcan i Ana, Tur-nišče hš 4,-100, Kolenc Klara, Turnišče, prosi, naj se po sv. Antoni reši nesreče pri živini, 20, Slemer Ana, Dolič, 50. N. N. Črensovci, prosi pomoč pri kupili domačije, lOO.Oonza Anton, Murski log, 20, Na goščenji pri Gon/.a /ntoni v Murskom logi nabrala hčerka 12.50, Kuronja Marija, Borejci, 10, Zver Andraš, Turnišče, v zahvalo za doblerio zdravje, 10, Ra-lažfc Ana, Dolnja Bistrica, 100, Cerpnjak Karolina, Martinje, 10, Po vlč. g. dekani Jerič Ivani v D. Lendavi izročeno 100, najdeno 0.50, Interes 318.75, Maljašec Marija, treljerednica od Lipe nabrala 81; darflvale so; Matjašec Marija 10, Matjašec Jula 10, Zver Marija 10. Žalig Bara 10, Matjašec Franc i žena 20, Smodiš Ana 10, Smodiš Marija 10, Spilak Bara I Din.; Oomboši Franc, Krog, v zalivalo za posltthnjeno molitev, 10, na gosiuvanjr Markovič Alojza i Vogrinčič Viktorije na Cankovi nabrano 71. N. Odranci 25, Baša Jožef iz Beltinec, ki se nahaja v Franciji, »rosi za zdravje i pravo pamet, 10. Režpnja Matilda. Črensovci, 10, na gostovanji pri Hodnik Štefani v Črensovcih jmbrao drežban'Hozjan Ivan, 11.25, Vučko Ana Kreslinova, Gornja Bistrica, 100, Eitos Peter, črensovci, v zahvalo ka je dobo, ka je prosa po sv, Frančiški od sv. Družine. 250, Horvat Marija, Črensovci, v zahvalo na čast sv. Antoni, ka so oča zdravje nazaj dobili, 10, nabrane kukorice 733 kg.=733 Din, nabranocaprosa 143 kg.= 143 Din . Bakan Jožef, kaplan, črensovci, mesto venca na grob pok. Horvat Jožefa, niartjanskOBa plebanoša, 100, Dtth Oejta, Hotiza, naj se počasti sv Anton, 20, Horvat Orša, Hotiza. 10. Utroša Manka, Hotiza, 10, Dilh Orša, Hotiza, 10, N. M Streliovd, v zahvalo, ka sin dobro napravo izpit, 10, N. N. Strehovci, da sin dobro napravi izpit, 10, N. JI. Brezovica, V zahvalo, ka dete ozdravelo, 10, Tompa Kata, Brezovica, 12, Lebar Orša, Brezovica, 12, Kralj Kristina, Žižki, prosi za zdravje deteta, 10, Plej Kata iz Crensovec i Žižek Kata it Žižkov nabrale na senji 9. maja v Črensovcih 82 dinara. — Oča sirot potmi vsem obilno!
NEBEŠKE ROŽE.
Uvod.
Boža Previdnost poveri svetnikom posebno nalogo. Kak veliki posveti so, ki z žarki svoje bogate duševnosti osvetljujejo zemske tmice. Svetlost bože Previdnosti je tudi mala karmeličanka iz Lisieuxa, sv. Terezija Deteta Jezuša. V pomtadnom cveti 24 let je dozorela za nebesa. 30. septembra 1897 so vgasnole njene globoke oči, iz šterih je domotožno odsevala nadzvezdna lepota. Okolica nej opazila njene svetosti. Kda je vmirala, so zaslutili, da vgaša izredna svetost. Komaj je vtihnol njeni zadnji vzdih, so se sipale na zemljo obljubljene rože. Ze 50. rojstni den se nam je Terezika nasmehnola z oltarov, i med ivdušenimi Častilci pozdravlja tiidi štiri rodne sestre, tri v liziješkom Karmeli, kje je živela i vmrla.
Dnes jo ves svet ljubi i časti. Sv. Mala Terezija ma v naših dnevaj važno poslanstvo. Obljubila je, da se bo po smrti vračala na zemljo. Prišla je i potrdjava istinitost nadzvezdne domovine, nadnaravnost krščanstva, oznanja potrebo ponižnosti, zavupnosti i popolne izročitve v božo volo pa nas navaja k ljUbečemi žrtvuvanji. V potrdilo nebeške naloge se večkrat vidno prikažlije i nas obsipava z dušnimi i te-lovnimi dobrotami. Dež obljubljenih nebeških rož je po vsem sveti obrodio zlato valovje zahvalnosti, ljubezni i navdušenja.
Lisieux, skromno mesto v Normandiji, ki hrani dragocene Terezikine ostanke, je postalo svetovno svetišče i zaslovelo po skritoj karmelskoj redovnici, v nebesaj neizmerno povišanoj, ar je bila v življenji mala i skromna. Poznala je samo edno stremljenje: Jezuša razveseljavati i njemi trositi malih žrtev". Zdi se, kak da bi Gospod, ki se v velikodušnosti ne da nadkriliti, zdaj meo sam edno želo: razveseljavati Malo Terezijo i njej vračati ljubezen. Na vekov veke bo njegova ljubljenka. Dva meseca pred svojov smrtjov je djala: „V nebesaj spuni Gospod vse, ka bom štela, ar nisem nikoli ravnala po lastnoj voli." Terezika nam je pokazala bližnjico k svetosti, — pot dUhovnoga detinstva, detečega zavUpanja i vernosti v malom i neznatnom, ki smo jo dozdaj premalo uvažilvali. Na toj poti je dozorela k najvišišoj nadnaravnoj dovršenosti. Stvoriteo razodeva svojo mogočnost prav tak v malom i neznatnom, kak v neskončno velikom. Terezika je s svetniškov plodovitostjov znala vporabiti malenkosti i jih z IjUbeznijov prestvoriti v večnostne rože. Pokazala nam je „malo pot" ponižnosti i zavupanja, pa nas vabi, naj njej sledimo. Malo Cvetko je boža Previdnost namenila našemi časi. Izrednih dei velikih svetnikov ne moremo nasledUvati. Tereziko pa lehko nasledUjemo vsi, ne samo duše v samostanskom za-tišji. — Ve nej včiniia ničesa, ka bi presegalo naše moči. Kak ona lehko ljUbimo i trosimo Jezuši cvetje malih žrtev s tem, da vse križe i težave vdano, veselo sprejemamo iz božih rok. Ljubezen jih pozlati. Z rožami IjUbeče vdanosti olajšamo Jezuši golgotsko pot i osunčimo tiidi svojo trnjevo stezo.
Mantrnike navadno vpodabljamo z mučilnim orodjom. Mala Terezika, muče-nica bože ljubezni, nosi z rožami ovenčano razpelo, znak goreče i povživajoče ljubezni do Jezuša, pa tudi izredne ljubezni do bližnjega. Njena IjUbezni prekipevajoča duša je vidila svoje brate i sestre z vsemi dušnimi i telovnimi potrebami — z ]e-zušom pribite na križ. I kda je Križanoga sočutno venčala, nej pozabila trpečih. Z molitvijov i cvetjom je ozdravila njihove rane. V nebesaj nadaljuje svoje poslanstvo, ve je pravila: „Moje z vanje je IjUbezen!"
V svetovnoj bojni je hitela prek bojišč i branila borce v vojnom vihčri. V strelskih jarkaj je tolažila vmirajoče. ObvUpanini je vžigala pogum i vodila srca k Bogi. Pred slikov skromne karmeličanke so se sovražniki pobratili. Bojni grom je divjao. Razvaline so zajokale. Vsepovsod morje nevol. Medtem je »Povest duše", v štero je Terezika pred smrtjov zlijala svoje spomine, pohitela v 25 prevodih v širni svet i si trUmoma osvojila srca. Samo v Franciji se je v 27 letih razširilo 410 jezer izvodov i 2,000,000 v skrajšanoj obliki, 30,388.000 podobic, 17,507.000 svetinj. Ali nej presenetljivo?
26. marca 1923 se je v Lisieuxi odigrao genljiv prizor. Maloštevilni, ki so 4. oktobra 1897 sprevodlli siromaško triigo neznane karmeličanke na liziješko pokopališče, neso slutili, da bo Terezika tak hitro svečano i zmagoslavno zapustila grob. Zarana je 26. marca 1923 napunilo 50.000 romarov Lisieux. Čakali so, da počaste
telovne ostanke Male svetnice, zdlgnjem iz zemlje. S posebnim dovoljenjom je smeta stopiti na pokopališče ubožna žena iz Angersa. V naručaj je nosila dvanajst-letnoga ohromeloga otroka. Pobožno ga je položila na zemljo, ki je pokrivala trtigo. Nato je pokleknola i zavlipno molila. Otrok je ozdravljen vstao. S Terezikinoga groba se je razlejo dišeč opojnih rož.
Tristo duhovnikov je sprevajalo svetniške ostanke v karmelsko kapelico. Kak Zveličiteo po Galileji, je Terezika med sprevodom delila dobrote. Neka žena je dosegla izpreobrnjenje moža, šteri je po 30 letih pristopo k stoli Gospodovomi.
Vojnoga iDvalida je trenutno ozdravila.
Družinski o£a je proso ozdravljenja, ar njemi je po vnogih operacijah roka ohromela. Bio je posIUhnjen.
Slepa deklica je zpregledala.
17. maja 1925, na den Terezikinoga svetniškoga proglašenja, je bazilika sv. Petra v Rimi zagorela v bajnoj razsvetljavi, kak da bi štela pokazati odsev nebeške svetlobe, v štero je vtopljena dUša Male svetnice. Terezijo je v nebesih ožaro tak sijajni posvet, zato ka je na zemlji velikodušno ljubila i iz ljubezni do Jezuša i dUš iskala bolečino. TUdi nam zezava: „Po križi — k svetlobi I"
1. Prva milost.
Prva milost, ki jo je Bog podelo svojoj zvoljenki, je bila, da njej je dao svetniške starše. Sveto pismo primerja pravičnoga palmi, ki svoje vrhe zdigava v višavo. Starši sv. Male Terezije so kak palma svoje misli i žele usmerili v višavo. Vola boža njim je bila vse. — Zato jih j*. ;udi boža Previdnost obsipala z posebnimi dokazi očlnske nežnosti i paztivosti Zbližala ji vez je na izreden način. Oba sta želela, da bi svojo mladost posvetila Gospodi. Pobožni, tihi Ludovlk se je hrepeneče zgledavao k zasneženim vrhom Velikoga Sv. Bernarda. Proseče je potrkao na samostanska vrata. — Odločna Zellja Guerin je s svojov požrtviivalnov Iflbeznijov želela bivati pri bolniških postelali v sivoj obleki ponižne hčerke sv. Vincencija Pavelskega. Oba sta prosila zaman. Bože misli >•! zasnovale drugačer načrt. Gospod ne šteo, da bi v samotnoj benediktinskoj celici sredi alpskih vrhov i v ju-naškoj odpovedi Ifibeče samarijanke deluvala za rešenje duš. Steo }e, da bi v lastno] drtižini vzgojila lilij, ki bodo z neštetimi dušami napunile nebesa.
2. Pomoč sv. Jožefa.
Drfižini Martin i Guerin se nesta poznali. Kda je šla Zelijn Guerin neki den čez most sv. Leonarda v Alenconi, je srečala rv noga mladenca. Nofrašnji glas njej je pošepetno: „Toga mladenca sem ti namena!' Začudila se je. Ali ne bio to odgovor na njeno iskreno molitev? - 13. julija 1858 sla Zelija i Ludovik v cerkvi Naše Lflbe Gospe v Alenconi sklenola življenjsko vez.
Prvo leto njeva zveze je bilo leto molitve i žrtev , najlepša priprava za lilije, ki so zacvele v njedva gredi. Gospod njima je podari« 0 dece. Štirje so hitro odleteli med angelske trume, med njimi dva dečka, blagoslov goreče molitve 1 Du-hoviiik-misijonar je bila najiskrenejša žete obeli roditelov. Toda Bog njima Jie dao dečka misijonara, — nego nežno, Iflbko stvarco, i^nfamina med hčerkami, ki jo je izhrao, da z dilSami napuni nebesa i iekoč r.adkrili vse misijonare.
Mala misijonark:* se je rodila 2. januara 1873 v Atenfoni. Pri sv. krsti so jo imenovali Marija-Franeiška-Terezija. Doma pa kratko: mala Terezija. Majhnost, neznatnost, skromnost je bila poznej tiidi znaiilrta poteza njenoga notrašnjegs /ivienja.
Terezija je bila gingavo dete. Zelija je pri syojoj n jmlajšoj tak osiaUela, da jo je morala dati v prehrano. S težkim srcon- se je ločila od svoje lubleiike i jo poslala na deželo. Kmetica -ikoro ne vtipala, da si rejenka opomore. Te se je od žalosti razorana mati -avftpno popaščila 1 sv. Jožefi i ga prosila, naj njej ohrani najdražjo. Sv. Jožef, skrbni virivač sv. družine, - poseben karmeiski zavetnik, — njej je vrno zdravo dete. Terezika se je osvežila, deteča lita so se zaokrožila i pordela. Krepka i črstva se je enoletna vrnola v Alencon i napunila dom s svojim zvonklm čoblanjom i smehom.
(Dale.)
T

inm
■OJSTS
XXVIII. Letnik. P-
Štev. 5.
1932. maja 8.
Jezusova liibezeri do BI. Device Marije.
»Gospod Jezuš pa je gorivzeti v nebo." (Marko 16. 20.)
Gospod Jezuš je pred svojim v nebozastoplenjom vkUp spravo svoje vučenike i njim je na oči metao, zakaj neso vervali tistim, ki so ga vidili od mrtvih staloga? Zdaj ga vsi vidijo prle, kak se k Oči domo povrne. Vsi ga vidijo i vsi čujejo njegove zadnje reči, zadnje karajoče i zapovedajoče reči. Karajih, naj njim to karaje stalno ostane v srci. Karaje za nevero, naj vsikdar ver-jejo. Da če majo v vero, ta majo, kak nas vči Cerkev, podlogo zveličanja, te se Bogi dopadnejo, a ovak pa ne. „Brezi vere se je najmre nemogoče Bogi čopasti". (Hebr. 11.—6.) Zapovedava njim pa nazadnje, naj idejo predgat vsakomi stvorjenji. Vsaki je dužen predgati, vsakomi je to naročo Jezuš prle, kak se je v nebo zdigno, ne samo apoštolom. Med vučeniki so bile tudi pobožne žene i vnogi, ki neso spadali k apoštolom i tem vsem je zapovedano, naj predgajo,- naj glasijo reč božo. Naj jo glasijo z svojim dobrim zgledom, kak je pravo pri driigoj priliki Jezuš: „Naj vidijo vaša dobra dela i dičijo vašega Očo, ki je v nebesaj" (Mat. V. 16.) Dober Jezuš pri toj priliki da zagotovilo za to poslanstvoma to predganje. Obeča nam, ka nam, ki ga bomo predgali, nikdar ne bo mogo sovražnik vzeti njega, koga glasimo, Jezuša, njega nikdar ne bo mogo premagati: „Jaz sem z vsami do konca sveta". (Mat. 28. 20) Pa da njim ešče druga zagotovila. Obeča njim, ka njim kače, čemerje, betegi ne bodo škodili. Te kače, ti čemerje, ti betegi so krivi navuki, ki se sipavajo na pot oznanii-valcom Jezušovoga pravoga navuka i istinsko krščanskoga živlenja. Boj proti veri, proti Cerkvi je Kristuš vsikdar premagao i tudi bo. Premagao je tudi tisti krivi navuk, šteri ne dovoli tisto delati, ka je on delao, šteri ne dovoli poštiivati i liibiti tisto osebo, štero je Jezuš najbole poštiivao i liibo, šteri ne dovoli častiti i liibiti Marije, njegove prosvete matere. Te krivi navuk je Jezuš premagao po vsem sveti, ar se po vsoj zemli z velikov naglicov širi častenje Matere bože tam, gde so jo pred par leti šče ne poznali ali celo sovražili. Zdaj jo tam z gorečim srcom zovejo na pomoč
kak mater liibečo. Premagao je dober Jezuš te krivi navuk ttidi prinas v Siovenskoj Krajini. Pred nekako 400 leti je naš kraj bio večinoma krivoverski i ne meo matere. Dnes smo se pa že nešteti jezeri zbrali, da pokažemo, ka mamo mater i dečinsko liibeče srce do nje, do Jezušove Matere, ki je i naša mati. Zbrali smo se na posvetitev lepe podobe naše matere Marije Pomočnice kršč. Zbrali smo se v zahvalo, ka smo postali iz krivovernikov pravo-verniki i za milost, naj postanejo vsi krivoverniki pravoverniki i z nami goreči Častilci Marijini. Na tisto lubezen te prosim, dober Jezuš, ki v Oltarskom svestvi prebivaš, štero si noso i nosiš v svojem najsvetejšem srci do svoje matere, daj nam te dvoji namen v obilnosti dosegnoti.
Jezuš liibi Marijo. Milijon i sto no stomilijon devojk je bilo na zemli. Bile so čiste kak rosa, pobožne kak bledi mesec, ponižne kak vijolica, milostivne kak z grozdjom okla-jen trs, pa Jezuš, boži Sin, si izmed teh neštetih milijonov samo edno zvoli za mater, samo Marijo. Zakaj? Zato ka je med vsemi njo meo najraj. Pa naj pokaže, dajo posebno liibi, ne njej je zapovedao, kak bi njej kak njeni Bog lejko, da mora po čiidnoj poti postati njegova mati. Ne njej je zapovedao: Poslušaj Marija, Duh sveti te obsenca i kak devica rodiš mene za svojega sina, to ti zapovem, da me sprejmeš. Ne je tak delao. Nego kak kakši siromaček je ponižno čakao na njeno privolitev. 1 samo te, gda je na angela Gabrieia pozdrav, ki njej je naznano, da se njej ponuja bože materinstvo, samo na njeno privolitev te, gda je v ponižnosti odgovorila: naj mi bode poleg reči tvoje, te je stopo Jezuš v njeno presveto utrobo i postao njeni sin, samo zdaj začne v njej svoje čioveče živlenje za naše rešenje. Na zvolo njej je nehao privoliti v ponudbo ali jo odbiti. Zakaj? Sveti Metod mantrnik naj odgovori: „Zato, ka bi njej on bio dužnik, on, komi smo mi vsi dužniki". Mi vsi njemi dosta dogiijemo, molbo, hvalo Čast, diko, pokoro, lubezen skoz vso večnost. A vse to njemi zato dogiijemo, ar je naš Odrešenik. Naš Odrešenik je pa po Mariji. Vse, ka od nas dobi, dobi zavolo Marijinoga privolenja, ka je njegova mati postala. Za vse, ka njemi mi vso večnost damo, šče on biti svojoj Materi Mariji dužen. Za mater si jo je zvolo, ar jo je najraj meo i to zvolitev je samo po njenoj privolitvi spre-jeo, naj njej pokaže, da jo ešče raj ma, nad vse, iz vse svoje bože moči. Gda Zdravo Marijo moliš, draga dušica, jeli misliš na :to veliko lubezen Jezušovo do Marije? Pa jeli moliš ti z tistim gorečim čiitenjom Zdravo Marijo, kakjo je molo angel Gabriel?!
Jezuš liibi Marijo. Nikaj čiidnoga vam povem. Jezuš, boži Sin od vekomaj tak liibi Marijo, da je svet za njo stvoro i za njo odkiipo. Se čudivate tomi? Vučeni i pobožen Suarez pravi: „Bog Marijo bole liibi kak vse svetnike skupno." Pa ka so lUdje mogli svetniki postati i si božo lubezen zaslužiti,- je bilo potrebno, da je Bog nje i za nje svet stvoro i odkupo. Keliko bole je zato stvoro Jezuš, boži Sin, svet i ga rešo za svojo mater! Svetniki so njemi samo prijatelje, Marija njemi je pa mati. Pa ka gučim jaz od njegovih prijatelov? Gučo bom od njegovih sovraž-
..............................M........»m««« «»««*w
i
nikov, ki so ga preganjali i ga šče preganjajo, ki so ga vmorili i bi ga šče, če bi ga mogli. Šče od teh pravi Jezuš, ka je njegova rosapoleva i njegovo sunce njim sveti. (Mat. V. 45.) Če je pa šče za sovražnike celo stvoro svet i če je te rešo na križi, ne bi v prvoj vrsti včino to on za tisto najsvetejšo dušo, ki njemi je živlenje dala, za mater svojo?! Tak je to. Tak trdijo veliko vučenjaki i svetniki, kak sv. Anselm, sv. Bonaventura, sv. Bernardin. Sveta cerkev zato obrača reči sv. Duha, ki se glasijo od stvorenja sveta nanjo: n Gda je polaga,o podloge zemle, sem pri njem bila. Vsaki den sem ga razveseljavala i se ž njim igrala". (Preg. 8,-29-30.)
Kak je bila pri njem? Kak ga je razveselja-vala? Kak se je ž njim igrala? Tak, ka je dober Jezuš, Sin boži, vsikdar na njo mislo, z veseljom za njo vse stvarjao. „ Verbo Domini coeli firm a ti sunt(Ps. 31—8.) to je po božoj reči so nebesa stvorjena. Boža reč je pa Sin boži, je dragi Jezuš. To pravi sv. Janoš: „ Vse je po njej nastalo i brezi nje ne nikaj nastalo, ka je nastalo". (Jan. I. 3—4.) Vse je Oča Bog po Jezuši, svojem Sini stvoro. Zato pravi On od svoje matere, ka je vsikdar pri njem bila, kda je svet stvarjao. Vsikdar je na njo mislo i z veseljorr. vse za njo stvoro, kak i za njo ga je rešo. Gda je sunce stvoro, si je zmislo: moja mamika bo sirota, slabo ode-
Jezuš je s tem posvedočo najbole, ka
najrajma Marijo, da si jo za mater zrolo ...................................................
valo bo nosila, zato ti dam toploto sunce, segrevaj jo, gda de preže bavala! Gda je mesec stvoro, si je zgučao: moja mamika de z menov mogla v dalni Egipt bežati, ka me reši Herodove hudobne roke, pa ar de sirota, de de mela teliko, ka bi si svečo vužgala i posvet na dugo pot naredila, mesec ti njej sveti i pokaži pot! Gda je zvezde stvoro, si je zmislo: moja mamika bo jako jako tužna, gda de s sv. Jožefom celi den i kesno v noč iskala mesto v Bethlehemi, gde bi me porodila, pa ga ne najde. Ve zvezdice mi-glajte na nebi te i jo tolažite i njej pošepetnite, da skoz vas Bože oko
gleda na njo pa se je ne spozabi! Gda je ptičico stvoro, si je zgučao: moja mamika bo preveč žalostna, gda me zakopa, ki bom sunce njene duše i de me preveč želno čakala nazaj. Ptičice ve rano priletite na njeno okno i njej zaspevlite pesem jutrašnjo, štera njej naznani, da je napočo tretji den, gda pride z groba v nebeskoj diki k njej lubleni Sin vekomaj blažen i živ! Gda je rožice stvoro, njim je naročo: rastite, cvetite i dišite, naj vas trgajo roke dečice moje mamike i krasijo z vami njen oltar z jakostmi, štere znameniijete, pa svoje duše, njej na veselje, meni pa na diko! Tak je mislo Jezuš, gda je gledao svet, na Marijo. 1 ti? Jeli vtrgneŠ včasi štero rožico svojoj mamiki na čast? Pa jeli nosiš v srci to najlepšo rožico: si sadiš navuke Marijinoga lista v svoje srce?! Ali mogoče ga niti nemaš?! Na modo, na pilo, na gizdo, maš peneze, za čast matere Marije za čast svoje nebeške matere, pa ne bi meo? Liibi Marijo!
Jezuš liibi Marijo. Liibi jo, to je pokazao s tem ka njej je dao lepoto na dušo, štere zviin Boga nišče ne more zapopasti. Ne bom gučao jaz od njenoga nevtepenoga poprijetja, gda je v začetki svojega človečega bitja bila svetejša, kak so vsi angelje i svetniki skupno v svojoj dovršenoj svetosti.! Ne bom gučao jaz od njenoga svetoga detinstva, v šterom je že kak dnes rojeno dete znala vse gučati, premišlavati i Boga moliti! Nebom gučao jaz od njenoga deklinskoga devištva, šteroga lepoto samo tisti more vceniti, ki je večna lelija: sam Bog. Ne bom gučao jaz od toga devištva, štero je tak veliko bilo, da če jo je što samo po-gledao ali če je ona na koga samo pogled vrgla, taki je zapustila tisto telo mesena občiitlivosti taki se je nadignola njegova diiša na liibezen do svete čistoče! Ne bom gučao jaz od toga, ka nikdar ne je včinila nikšega greha, ne maloga i ne velikoga. Ne bom gučao jaz od toga, ka nikdar ne drUgo delala, kak samo tisto, ka je bilo dobromi Bogi najpovolnejše! Ne bom gučao jaz od toga, ka nikdar nikša falinga i nikdar nikša nepopolnost ne se zobla-čila na njenoj duši! Ne bom gučao jaz od toga, ka je živela samo za Boga i za zveličanje diiš! Ne bom gučao jaz od toga, ka po velikoj božoj milosti nikdar ne mogla drugo včiniti, kak ltibiti Boga i bližnjega v istoj meri, ka zviin Boga nišče niti v misli nemore spoznati. Ne, ne bom gučao jaz. Jaz bom mučao, ar je preslab moj jezik, da bi mogo vredno hvaliti božo mater. Naj guči mesto mene sam Bog, naj guči njegova Cerkev i naj gučijo njegovi svetniki. Naj dober Bog guči. Bog pa eta pravi od nje: „Milošče si puna" (Luk I. 28) Milošče puna je Marija. To je večnoga Boga večnoistinsko svedočanstvo. Ka je pa puno, tam nikaj ne fali. Pa nesamo ka nikaj ne fali, nego več niti notri ne more priti. Marija je zato tak puna z božimi jakostmi, darami, da njej več niti Bog ne mogo dati, čeravno je vsemogočen. Lehko bi stvoro lepšo nebo i lepšo zemlo, ali lepše matere bože ne je mogo stvoriti, nas včijo sveti očaki Matercerkvi. Tak dosta njej je pa zato dao, ka jo je tak preveč, preveč liibo.
Naj guči Maticerkev, štero vodi sam Bog Duh sveti. Kak nas vči ta moliti? „Sveta Marija, mati boža, prosi za nas, greš-
nike zdaj i vu vtiri smrti naše". Jedini pozdrav na sveti, šteri nema v sebi nikše neistine. Jedini pozdrav, šteri na kolena vrže samo Mater božo i njej sklene svete roke, da je zdigavle za nas uboge grešnike. Jedini pozdrav, ki pripela Jezušovo mater k našoj smrt-noj posteli, da srečno napravi našo zadnjo viiro. Jedini pozdrav, pred šterim se kloni sam Bog i nam odpre svoje kralestvo, ar je šo te pozdrav njegovoj materi! O to velikansko oblast je samo Bog mogo dati Mariji. I dao njej jo je, ar jo je liibo, kak nikoga driigoga ne, ar jo je liibo bole ka vse druge sktipno!
Naj gučijo, zvoljeni svetniki, odebrani prijatelje boži! Sv. Bernard pravi: „Tak velika, je popolnost Device, da jo samo Bog more spoznati". Ne more je zato spoznati vučenjak, niti angel, niti svetnik, — samo Bog. Sv. Augustin njej etak spevle hvalo: „Marija je višiša od nebes i globša od pekla". Pa more što zmeriti visokost nebes i globočino pekla? Ravnotak se ne da zmeriti velikost i globočina Marijine svetosti. Sv. Andraš Kretanski i sv, Epiphan trdita: „Izvzemši Boga, ona je najpopolnejša". Če misliš zato na device, onaj je Čistejša od njih. Če misliš na mantrnike, ona je več trpela za Boga od njih Če gledaš gorečnost apoštolov i spoznovalcov, ona je več včinila za božo čast kak vsi oni. Če občutiš vseh kerubinov i serafinov lubezen, ki drugo kak liibiti ne vejo, ona z ednim samim djanjom lubezni več lubezni kaže do Boga, kak njemi jo vsi ti nebeški vladarje morejo skoz vso večnost skazati. Zato pravi sv. Ephrem: „5re-tejša si od serafinov i brez primere slavnejša kak vsi nebeški zbori". Pa naj dojde! Ne gučimo več od tiste velikosti Marijine, štere nemoremo dosegnoti, štere nemoremo zarazmeti, štere ne-moremo spregovoriti. Odgovorimo rajši, da je dober Bog zato dao njej teliko, ka nemoremo zapopasti, ar jo je liibo z svojim neskončno liibečim srcom tak močno, tak vroče. Bog tistomi dava, koga rad ma, i ar Marijo najraj ma, njej, svojoj materi je največ dao, več kak vsemi svojemi stvorenji skuno.
Jezuš liibi svojo mater. Moreš si zato misliti dušica, ka ti dovoli, da je ti nebi liibila? Zapovedava ti, da jo liibiš. Da če že vsakoga tihinca, več, če že vsakoga sovražnika si človek dužen liibiti po božoj zapovedi, o kak si te dužen liibiti Marijo, ki ne ti je samo bližnji, ki ti je mati. „Liibi bližnjega kak samoga sebe". (Mat. 19, 19.) Tak se glasi boža zapoved. Tak kak samoga sebe moreš liibiti najbole oddaljenoga bližnjega ki ti je nikdar nikaj dobroga na včino. O kakša naj je te mera liibezni do Marije, ki ti je najvekšo dobroto spravila, ki ti je Zveličitela odgo-jila i te ž njim rešila večnoga pogiiblenja? Boža zapoved je, da liibimo Marijo! Krivoverniki se kaj radi zazavajo na sv. Pismo i pravijo, ka samo tisto držijo, ka je v njem i zato ne Iiibijo i Častijo Jezušove Matere! Kak slepi so! Jeli pa more što lepše gučati od Jezušove lubezni do Marije kak guči sv. Pismo?! Ne pravi lehkoto, da njej, svojoj materi, je dao vse milosti, gda jo je zvolo za svojo mater, on ki, je sama lubezen i ki driigoga kak z lubezni delati ne more?! ^Pa je vekša čast, kak je bože materinstvo?! Sv. Anselm pravi: „Če od Marije pravim, da je mati boža, te sam
s tem pravo visokost, od štere vekše ne i štere zvilo Boga, nišče ne more niti povedati niti misliti". Pa ne pravi mogoče sveto Pismo, da jo je bogao, ar jo je liibo? Pa ne pravi mogoče sv. Pismo, da je z liibezni do nje vse od nje vzeo, poleg živlenja tiidi obleko, hrano, tolažbo, rešitev v nevarnosti!? Ali ne pravi mogoče sv. Pismo, da je njo postavo k svojoj smrtnoj posteli za čuvarico i tolažnico, naj pokaže, da od nje šče iti v svojo diko?! Pa kda tak dela, nam sv. Pismo naznanja to veliko zapoved: „Zgled sem vam dao, da kak sem jaz delao i vi delajte!" (Jan. 13.—15.) Krivoverniki, zato vas ravnotisto sv. Pismo obsodi, ka ne lubite i častite Marije, štero si v zagovor jemlete. Pa ka ne bi meli nikše dvojnosti, da smo dužni Marijo lUbiti, nam je Jezuš to zapoved te dao, gda je svoje vmirajoče oči na njo, na svojo drago mamiko poveso z križa i od nje slovo jemao. Ka njej je te pravo v tolažbo?! Tam je stao zastopnik vsega človečanstva, duhovnik sv.Janoš.Tomi jo je zročo: Glej mati tvoj a? (Jan 19-27) ČUješ človek? Bog svojo mater v najvekšoj žalosti z tvojov )ti-beznostjov tolaži. Mati je tvoja. To teliko pomeni ka jo kak mater lubiti moreš. Da matere brez lubezni nega Lubimo Marijo! Me pitate, kak jo naj liibite? Ne vem vam podati, morem vam pa z djanjom, z gledom po kazati. Od svoje matere vse prosimo, njej vse zavupamo, njej vse pošepetnemo, pred njov nemarno nikše skrivnosti, njej vse včinimo, še najbole skrito želo njej spu-nimo. Pa če bi gda opazili, ka se njej skuza zblišči zavolo nas v očeh, včasi sklenemo roke i jo prosimo: odpusti mamika, več nikdar te ne razžalim. Tak lubimo mi zemelsko mamiko. Tak lubimo tiidi nebeško, nego bole vroče, bole popolno, bole stanovitno, bole znotrašnje, tak kak nam srce le more Uibiti, ar je Marija za Bogom najvekše lubezni vredna. Ta lubezen je naj-vekša dika za Boga i najvekša plača nebeška za nas. Lubimo Marijo i viipajmo se v njenoj lubezni, ar nas nišče zvun Boga tak ne liibi kak Marija štera nam je vsikdar pomagala, nam vsem pomaga, i nam vsikdar i vu vsem bo pomagala. Amen.
Srečna ob 40 letnom mučeništvi.
V prvoj polovici minologa stoletja je živela v trgi Rittenan na Bavarskom dobra krščanska zakonska dvojica: Mihael i Eva Manser. Mož je bio tkalec i je meo tiidi lastno hišo z malim posestvom. Dober Bog njima je dao 13 dece, sedem jih je vmrlo že v detečoj dobi, izmed ostalih šest je dobo Jurij tajniško službo v mesti Passau, Pij je postao vzoren duhovnik, Teodor je delao toti svojim vnogo neprilike zavolo svoje lahkomiselnosti, a je dosego milost srečne smrti.
Najstarejša hčerka Alarjeta, se je oženila i je poznej kak dovica dvorila betežnoj Tereziji, Ana pa je gospodinjila diihov-nomi brati. Toliko omenimo da ležej zarazmimo sledeče. Odseo-mao bo naša pazka valala v prvoj vrsti najmlajšoj hčerki, Tereziji, ki je po svojih čednostih, posebno neprekoslivoj potrpež-
livosti i junaškoj liibezni do križa zaslovela daleč čez meje'svoje domovine.
Terezija se je rodila 13. aug. 1831. Že v nežnoj detinskoj dobi je okušala resnost živlenja. Njeni oča je samo s težavov prehrano številno družino, posebno od šterimao je zavolo iznajdbe strojov tovarniško delo spodrinilo plod domače obrte. Še v poznih letaj se je Terezija živo spominala dogodka iz svojih detečih let, kak je prišeo oča nekoč ves potrt s sejma domo, tožeč, da je neki trgovec zraven njega odavao vednako blago, pa na polovico falej, ar je bilo narejeno s tovarniškimi stroji.
Z najvekšim poštuvanjom i globokov zehvalnostjov se je Terezija spominala še v starosti svoje dobre matere i njenih krasnih čednosti pa vzgojnih zmožnosti. Že rano je najmre mati vcepila deci strah boži. Niti najmenjše laži ne trpela. Včila je deco samozataje i vdanosti v najsvetejšo volo božo. Materin pri-lubleni izrek: „Boža vola je tudi moj cio" je postao hčerki vodilo njenoga živlenja.
Terezija je bila gingavoga zdravja, slasti od šterimao jo je v 12 leti napadla škrlatinka. Kda je mela 14 let, njej je mati težko zbolela i od takrat je morala Terezija opravlati vse delo v hiši, v štali i na poli, kajti druga deca so bili že odišli z doma.
Vsi sosedje so občiiduvali dobro i pridno mladenko i jo stavili svojim otrokom v vzgled. Nudila si njej je tudi ugodna prilika za možitiv, a Terezija je naredila z dovolenjom svojega spovednika obliibo vednoga devištva, ki jo je vestno spunjavala do svoje smrti.
Z 19 letom je zgubila Terezija svojo iskreno liibleno, svetniško mater. Genlivo je bilo slovo teh dveh blagih duš. Hčerka se je tolažila z nadov, da je dobila novo priprošnjico pri Bogi.
V	svojem 23. leti je Terezija pomagala nesti k pokopi svojo prijatelico, ki je bila postala žrtev legara (tifusa). Hitro nato je tudi Terezijo napadla ista strašna bolezen. Jo je toti prebolela, a posledice je čutila skoz vse živlenje. Med tem je njena omo-žena sestra prevzela dom i kda si je Terezija zadostno opomogla; je vstopila v službo pri nekom medičari v Regensburgi, kje je dobila vsako četrt leta 5 forintov plače.
V	mesti ne menjkalo vablivih skušnjav; a Terezija jih je z božov nomočjov i jeklenov voljov vse premagala. Služba nej bila lehka. Cesto je morala delati do polnoči i ob 4 vOri zarana je bila že zopet na nogah, da je mogla ob 5 viiri prisostviivati sv. meši i pokrepčati svojo dušo z angelskim kruhom.
Terezija je želela vsikdar ostati v službi, kje se je bila docela vdomačila, to da Ijiibi Bog njej je bio nameno drugo pozvanje. Njeni brat Pij je namre samo nekaj let deliivao v dušnem pas-tirstvi; zavolo neozdravlivoga, hiidoga protina je morao iti v pokoj. Nastano se je v rojstnom kraji, kje je vmro po 17 letnom mučeništvi.
Izprva njemi je dvorila njegova sestra Ana, kda pa je ttidi ta težko obolela, je zahtevao Pij, naj se vrne Terezija domo, da bo dvorila obema betežnikoma.
Začeli so se težki časi za ubogo Terezijo. Bratovi dohodki so znašali mesečno 17 forintov. Vkliib skrajnoj varčnosti ta vso-tica ne zadostiivala za vse potrebe, zato je skušala Terezija še kaj prislužiti z delom. Medičarevi so njej pošilali svečo i navadne voščene kronice, ki jih je Terezija pofarbala s korinami. V tom je bila majstrovka.
Po novih nujnih prošnjah se jč prodala pred Božičom v Regensburg prvešoj gospodinji pomagat pri deli. Pri toj priliki se je močno prehladila i se je morala vrniti težko betežna domo. Zdravniki so konstatirali hudo vnetje v hrbtenici i tak je bila Terezija več mesecov prikovana na posteljo.
Ana je vmrla 1. 1867. Vsi so pričakiivali, da njej bo Terezija sledila čez nekaj dni. Tiidi brat je bio toga mišlenja, zato je pravo Tereziji, da bo dao tiidi njeno ime vklesati na grobni kamen. Petdeset let je stalo ime še živeče na grobnom kamni, ka so varašanci radi kazali tiijjncom kak posebnost.
Toda Terezija nej mrla, nego si je celo še nekaj opomogla. Neka stara sorodnica je prišla i davala obema bolnikoma. Ar pa č. g. Pij nej mogo več v cerkev, je dobo dovolenje meštivati i spovedavati doma v maloj sobici. Njegova radost je bila nepopisna. Po nedelah i svetkaj je bilo včasih toliko liidi za sv. spoved, da so stali še po stopnicah i po hodniki.
Dne 5. maja 1. 1875. je Gospod pozvao k sebi svojega ver-noga sliižabnika. Terezija je tak ostala sama. Njeno zdravstveno stanje je bilo te tak slabo, da se niti ne mogla vdeležiti pokopa. Trlo jo je tiidi siromaštvo. Vkljiib tomi nej obvlipavala. Zanašala se je na Onoga, ki skrbi celo za vrabca na strehi. I nej se vka-nila. Kda je bila v najhiijšoj stiski, je prišla vsele pomoč. Tak sta minoli pali dve leti.
Napočo je den, ki je ostao Tereziji v živom spomini vse dni njenoga živlenja, 20. julij I. 1877. Te den je morala v posteljo, ki je ne več zapustila 40 let — do svoje smrti. Kak smo že omenili, je bolehala že od svojega 12. leta. Kda je mela le-gara pa je pri puščanji zgubila preveč krvi, od takrat si nikaj prav opomogla. V službi je dobila kronično vnetje hrbtenice, za volo štere je morala vsako leto po 2—3 krat v bolnico.
Naskori po bratovoj smrti so se pojavile mučne rane v želodci. Celih 11 tednov je bila blizi groba Njena edina hrana je bilo sv. obhajilo i nekaj kaplic vode. Često so že molili pri njej molitve za vmirajoče, a dober Bog njej je nameno še vekše trplenje. Iz kroničnoga vnetja v hrbtenici se je izcimila huda bolezen v hrbtnom mozgi, ki je povzročila ohromelost vsega tela. Terezija je bila kak na križ pribita. Zdravniki so odrekli vsako vllpanje na ozdravlenje.
Što more popisati, ka je občutila bolnica, spoznavši, da zanjo ne nikše pomoči več! Sama je poznej priznala: „Da, mnogo bojev me je stalo, dugo je trajalo, predno sem mogla praviti: Kak Bog šče."
Samo glavo i roke je mogla premikati, čeprav s težavov, ostalo telo jo ostalo hromo do smrti, Kda so nje postilali posteo
— ka se je slednjič zavolo groznih bolečin i smrtne nevarnosti zgodilo samo šče po ednok na leto, — te se je onesvestila i tak oslabela, da so jo morali vseli spovedati, misleč, da bo zdehnola. Kak težko je ležati na takšem ležišči, si pač lahko vsaki pred-stavla i vendar je bila njena posteo vedno tak snažna, da so se liidje čudili. Sčasoma so se sirotiki naredile silno boleče rane od ležanja, ki jih sezna neso mogli obvezavati, ar je neso smeli premekniti. Najbole občUduvanja vredno pa je dejstvo, da Terezija niedno noč ne spala več nego po frtao vure i da včasih po celi tjeden ne zavžila nikše hrane zvtin sv. hostije. 1 v takšem mučnom stanji je živela 40 let.
Vnogi bo mislo, kak je vendar mogla prenašati vse to? G. župnik Ruhland, njeni duhovni vodnik, piše: „Proti konci jul. 1877." — tak mi je pripovedavala Tereza, „serti bila skoro 14 dni blizu smrti i večinoma brez zavesti. Nekoč sem vidila v se-njah velikanski ograd i na njem dugo vrsto nekih posebnih rastlin z lepim zelenim listom. V toj vrsti se je nahajala vrzeo kak da menjka ena takša rastlina. Dočim to opazujem, se mi približa vrtnar v.onoj podobi, kak se je prikazao od smrti vstali Zveličar sv. Magdaleni pa mi pravi: To je tvoj prostor. Hočem, da se vkoreniniš i zrasteš V tom hipi sem že stala na onom prostori v vrsti i čUstvo nepopisne blaženosti mi je prehodilo srce. Stala sem popolnoma mirno, da se vkoreninim. Zato nisem ptistila, da bi mi što premekno noge. I ka so mi čez 8 dni šiloma zdignoli noge, se mi je zdelo, da vidim na njih bele, za prst duge koreninice. Tedej sem bila vesela!" Nato pa pristavi ponižno: „Vko-reninila sem se že — toda kdaj bom zrasla." Morebiti sem že celih 38 let le suhi grm?"
Kda jo pa zagotovim: „Če goji nebeški Vrtnar i če se dragi Zveličar sam daje vsaki den v hrano, teda se ne morete »posušiti" — zablestijo njene oči radostno i iz lubezni punoga srca prikipij o reči: „Da, to je vsa moja moč i moja blaženost!"
„Vkoreninjena v božem vrti", lepše bi se pač ne mogla označiti Terezijina potrplivost i vdanost v najsv. volo božo, njena nehlinjena ponižnost i natenčna pokorščina.
Terezija še živi — hvala Bogi! Sezna, pozimi je bilo silno hUdo. Po cele tedne je ležala kak mrtva, niti reči ne mogla spregovoriti. Samo ob vsakdenešnjem prejemi sv. prečiščavanja je prišlo živlenje v njene oči. Bolečine so bile včasih jako velike, toda sv. poslednje olje jo je pali, kak že večkrat prle, ohranilo živo. Meseca marca se njej je stanje toti nekaj zbolšalo, a zdaj se njej čte trplenje že na obrazi.. Bojim se, da če tudi doživi 40 letnico svojega mučeništva, da je ne bo dugo preživela.
Njena bolniška soba i postela je šče zmerom kakša je bila, tudi obiski so še isti — ludem se zdi samoobsebi umevno, da je Terezija tu i niti ne pomislijo, da je nekoč ne bo več tu. I tak trpi i moli i dela pokoro — za drUge.
Tak je pisao njeni spovednik aprila 1917. Opazuvali so, da je Terezijino trplenje narastlo v postnom časi v Velikom tjedni je postalo skoro neznosno. Bolnica sama pa je odgovorila z po-
gledom na to: „Neki duhovnik me je zagotovo, da je trplenje moje pozvanje. Vsaki človek duguje svojemi Bogi verno spu-njavanje pozvanskih dužnosti, to je bilo tiidi moje stremlenje. Sezna nesem mislila, da bom mogla še zdržati, zlasti v zadnjih letaj, toda moje bolno, bedno telo je vendar preneslo vse."
Pač zaistino, Terezijino zvanje je bilo trplenje i ta blaga diiša je zvršavala naložene njej dužnosti skoro 40 let.
Tak se je približalo 1. 1917. Že meseca januara se je njeno stanje jako poslabšalo. Po prejemi sv. svestv njej je toti pali nekaj odleglo, a le za kratek čas. Zbrala še je zadnje moči, da je pofarbala sveče za prvo obhajance s cvetkami i jih spremila s svilenimi pantlikami, kak prejšnja leta. Kda pa se je meseca maja narava kitila z novim zelenjem i cvetjem, je dospela Terezija po križevoj poti svojega živlenja na Golgoto. Očividno je nastopo že zadnji štadij njene strašne bolezni. Že dve leti njej ne so mogli več zrahlati postele, ar je bila tiidi leva noga že vledenela i se je vprla v postelnjak, da je ne bila možna genoti. K neznosnim bolečinam se je pridružo še mučen kašeo i težkoče pri dihanji. Vrh toga je morala prenašati silno žejo, pa ne mogla piti, ar jo je preveč diišilo v grli. Če jo je šdo pomiltivao, je vzdihnola komaj slišno: „Nebesa — trpijo silo!"
Zadnje vure je bila spodobna svojemi liiblenomi Zveličari tiidi v tom, da je trpela hiide dušne moke. Nepretrgano je po-navlala vzdthlaj: „0 Bog, pomagaj mi!"
I na praznik sv. Rešnjega Tela je prišo Gospod po svojo verno služabnico, da jo ovenča z večnov kronov.
Vest od Terezijine smrti se je razširila z bliskovitov nag-lostjov po vsej okolici. Najlepšega cvetja, ka ga je zmogo maj, so prinašali dragoj pokojnici. Vsaki še je hoto viditi njeni liibi obraz i se priporočiti njenoj priprošnji. Sprevod je spodoben bio zmagoslavnomu pohodi.
„Biaženi mrtvi, ki vmrjejo v Gospodi, odsehmao bodo si odpočili od svojega trplenja i njih dela jim sledijo. S temi rečmi sv. Pisma je začeo duhovnik ob Terezijinem grobi svoj kratki, pa jedernati govor, ki je napravo pač neizbrisen vtis na vse navzoče.
Ne bomo se čudili, če zvemo, da so se liidje taki po smrti te mučenice začeli priporačati njenoj priprošnji — i kak se razvidi iz raznih dopisov — ne zaman.
To je v kratkih obrisih živlenje Terezije Manser. Če se cenjeni čtevci zanimajo zanjo, sledi prihodnjič še „Diihovni šopek s Terezijinoga križovoga pota." (Prosimo ga. Vr.)
Milost, vsmilenje, moj Jezuš, v zdajšnjih -	nevarnostih!
Pokrij nas s svojov krvjovl Amen.
Najvekši kinč katoličancov.
Težko je živlenje dnesden. LUdje se tožijo, da njim slabo ide. Vsemogoče nevole nas terejo. Skoro vseširom čujemo reč krizo. Ta reč pa ne pomeni samo, da nemremo svojega blaga odati i moramo drago kiipiivati, nego pomeni tudi krizo vere, tiste žive i prave krščanske vere, štera nas okrepi, da premagamo najvekše težkoče i živemo srečno v zaviipanji v Boga. Poglednimo si, v čem se pozna ta verska kriza. Ne nam trbe daleč iti, da jo spoznamo. Med seov samimi vidimo, kakše nezavupanje je med nami i celo sovražtvo človeka do človeka, brata do brata. To nasprot-
stvo i sovražtvo se je naselilo vnaše driižene i razdira pravo krščansko živlenje. Sebičnost prevladuje nad pravi-cov i lubeznijov. Vsaki samo sebe vidi.Kelko svaje i nesporazum-lenja je v naših krščanskih rodbinaj. Ka je pa tomi vzrok? Naša vera nam peša. Včasi se človeki vid;,da se naše krščanstvo začne pri cerkvenom pragi i tam tudi skonča. Komaj stopimo s cerkvi,že se začne staro sovraštvo do soseda.nevoščenost nas ma ravnotak v oblasti kak prle. Ne vidimo pred seov edini najvišji namen: Boga, nego vidimo samo sa-moga sebe. Naše srce je scela navezano na te svet. Zato v našem srci nega prostora za kaj višjega. Ne čudno teda, če nemremo liibiti svojega bližnjega i potom toga tiidi Boga ne.	■ ■
Skrajni čas je, da se vsaki den kem bole zatekamo k studenci živoga krščanstva, šteri nam da nove moči, da obvladamo svojo slabo naturo. Studenec te žive i trdne vere, ki prernekne goro, če trbe, pa je sv. meša. Premalo poznamo to vretino, ma-lokda pijemo iz nje Vsako nedelo idemo k sv. meši, a okrepčani od nje pa redko idemo. Što je pa tomi kriv? Mi, ar premalo poznamo sv. mešo, ki je najvekši kinč vsakoga pravoga krščenika. Pravi krščenik rad hodi k stiidenci žive vere i se okrepi za na-
Najvekši kinč katoličanca je: Jezuš r oltarskom svestvi, to je sv. meša i sr. prečiščavanje.
dalno pot toga zemelskoga živlenja. Tiidi mi moramo postati pravi katoličani. Nesmimo ostati duže na staroj poti. Nesmimo ostati duže na staroj pot. Navčimo se sv. mešo razmiti! Zato čtimo Marijin list, ki de od zdaj naprej večkrat od sv. meše pisao. Tisti, ki te to čteli, povejte tudi drugim, nej si to preštejo! Bodite goreči apoštoli med svojimi znanci!
Ednok je Zveličiteo povedao priliko o zakopanom kinči: Mož najde na njivi pri oranji kinč, lonec, šteri je bio skoropun zlatov. Ka napravi? Znova ga dobro pokrije z zemlov; ide i oda vse, ka ma, nato kupi to njivo i postane posestnik toga velkoga zaklada.
Ka pa šče Zveličiteo s tov prilikov povedati? Pod kmčom misli nebeško kralestvo, krščansko vero. Za vnoge liidi, tiidi za takzvane krščenske, je te kinč skriti. Što ga pa poistini najde, te je zadobo božo miloščo, te oda vse i za celo svoje živlenje stopi v službo Zveličitela Pomislimo samo na svete mantrnike. Poznamo pa v svetoj cerkvi ešče drugi zaklad, šteri je tiidi vno^ gim krščenikom prikriti — to je sveta meša. Zaistino velki kinč na njivi Svete Materecerkve; liki večina krščenikov ar kinča ne pozna, je te zanje zakopani. Mi pa, ki ščemo s cerkvijov živeti i daruvati, smo te zaklad najšli i zdaj hodmo, da ga izkopamo i si ga prisvojimo.	(Nadaljavanje).
Kiti TKE MISLI, KI BALEli SEČAlB
Boži Sin je kak dete prišo na svet i nam je pravo, ka če ne bomo takši, kak deca, ne pridemo v nebo. Bog pride kak dete na zemlo, da človek pa pride kak dete v nebo. 1 gda pride, tam najde te Jezuša dete. Ne veseliš se tomi?! Gda boš pa dete? Leži v jaslaj i daj se obrezati. Leži v jaslaj, to je bodi z malim, tiidi z siromaštvom zadovolen. Jezuš je najbogatejši pa v jaslaj leži. Nasledtij ga v zadovolnosti z malim, v lubezni do siromaštva. Jezuš je najsvetejši Bog, pa se vendar da obrezati. Obreza je pomenila čiščenje od grehov. Glej, najsvetejši se drži za grešnika, ka se tebi grešniki ne bi zdelo to teško včiniti. Ponižaj se, nesi nikaj. To dvoje te spremeni v dete, kak Jezuš žele. Pa to ti ešče tiidi povem, ka Jezuš zato žele, ka bi bio
*
Si dete i delaš kak dete?
dete, ar šo nebeška vrata tak niska, ka drugi kak malo dete, še ne more skoz potegnoti. Zato pa bodimo deca vu diihi, bodimo zadovolni i ponižni, ne zamerimo nikšega karanja, zamerimo samo edno, če smo Boga razžalili. To zamero pa popravimo z dobrov spovedjov.
Si Bethlehem ?
V Bethlehemi se je Jezušek narodo. Bethlehem pomeni „hiša kruhova". Bethlehem je tak tabernaki, kde Jezuš v Oltar-skom svestvi prebiva. Bethlehem si pa tudi ti te, kda se prečistiš. Ti si te tudi kruhova hiša, ar kriih večnoga živlenja žive v tebi. A v Bethlehemi je pa bila Marija; poleg nje je klečao sv. Jožef, nad njima so pa angelci boži spevali. Viš, v kakšo družbo prideš, gda po prečiščavanji postaneš hiša kruhova, gda postaneš Bethlehem. Ceni to veliko srečo!
Po kom je dobila Marija Jezuša za svojega sina?
Po sv. Diihi Bogi. Po njem se spremeni tiidi v diihovni-kovij rokaj pri svetoj meši kriih v Jezušovo sv. telo. Nevidna, neskončne liibavi puna dobrota svetoga Duha Boga nam je dala v Marijinoj presvetoj utrobi Jezuša i nam ga ravnotak da v roke duhovnika pri vsakom podigavanji. A kak je bila Marija čista devica, čistejša od samoga sunca i najbole beloga snega, ravno tak more meti tiidi duhovnik kak najčistejše, deviško srce, gda mešiije. To devištvo, to čistočo pa zadobi, če tiidi ve, drage dušice molite za njega, kak on pri vsakoj sv. meši moli za vas vse. Molite za njega, ka angeo ostane. Molite i prečiščavajte se za duhovnike, ka do čisti angelje oni i po njih vi.
Štefanija Jurkič:
ilileilejis Blaženi! imelde Lamberlini, sestre Dominihanshoda rela.
Dominikanka.
Lepa duša širi okoli sebe svetlobo i dišavo; a najlepše duše so se potegnole iz sveta v tihe samostanske celice. Zato so samostani bili vretine svetlobe i dišave.
Samostan sv. Marije Magdalene v Valdipietra v Bolonji je skrivao v svojoj zidini vnogo lepih diiš. Ali največ svetlobe i lepote je bilo v duši najmlajše stanovnice samostana, desetletne Imelde.
Čudovito je to, da i spomladne rože, ki se šče neso zadosta napile snučne svetlobe, so lehko tak lepo nafarbane: zumbuli, jiirješčice, tulipanje, violice, šmarnice, kaj se one nemorejo primerjati z rožami vročega poletja?!
Glejte tak obdaruje sunce tisto hrepenenje, s šterim vsaki te spomladni mali cvet hrepene po njegovih toplih trakaj. Kak se bori stanovitno i vporno spomladni cvet i proti zimi, mrazi i drugi neprijetnostim, samo da zagledne sunce i da se njemi pokloni.
TUdi dušo desetletne Imelde je obdaruvalo tisto Sunce, ki je den i noč svetilo i segrevalo v samostankoj cerkvi, s svojimi najlepšimi dari.
Znalo je tisto Sunce v oltari, kelikajše je hrepenenje Imeldine duše pa njegovoj toploti i sijaji!,
Glej jo: vse sestre v samostani so legle na počinek, a Imelda nemre zaspati, kda zna, da je tak bluzi On — Sunce njene diiše — ostavlen i sam . . .
I s počasnimi stopaji tiho, da ne prebudi sester, se povra-čuje v cerkev i se vrže pred oltar.
Tak i vnoge spomladne cvetlice ne zapirajo na noč svoje kelihe, ar se bojijo, da se ne bi na čas prebudile i ka zaglednejo i pozdravijo sunce.
Jeli zna duša, kda bo njoj govorio Zaročnik? . . .
Mogoče je Zaročnik izbrao ravno edno tiho nočno viiro, da zašepeče duši reč liibezni?! . . .
Svetloba meseca počasi poliikne v cerkev i se s svojimi bledimi traki dotekne Imeldine bele obleke.
„Bog moj, Bog moj, kak te lubim ! — Daj mi, da te šče bole lubim ! . . . Daj, da se zgtibim v tvojoj lubezni, kak se zgubi kaplica rose v sunci!" šepečejo Imeldina detinska viista, dokeč so njoj velike rjave oči oprete v tabernakel.
A kda so v zorji prihajale sestre v cerkev, čudile so se svetomi deteti, da je preverestiivalo noč . . .
Neizrečena je Imeldina sreča, da se lehko neprestano mudi v neposrednoj bližini svojega Boga To neizrečeno srečo je izražala cela njena pojava, prav za prav je sijala ž nje 1--
Niedno minoto njoj ne bilo žao, da je ostavila svoj dom.
0	— i kak pogosto misli Imeida na dobro mater, na dragoga očo, na brata Gvido i vse driige. Ona za nje moli, vsikdar moli, a kdašteč njoj pogled z brežčeka zakvači Bolonjo, njim pošle v mislih tople občutke i pozdrave.
Ali samostan! Kak njoj je tu vse neizreklivo lepo: mirna i vedra lica redovnic, tihi ograd skupne molitve, mučečnost i samota.
A potem tisto najlepše: cerkev, stan Zaročnikov je tak bluzi!.,
Ne, mala Imelda neje več poželela hiže svojega oče!
Glej jo: razveziije staroj sestri Marki smeteno vunatno pleteno nit. Sestra Marka je najstarejša sestra v samostani: slaba je že i na pol slepa, ali njene roke nemrejo miriivati. Ona na pamet plete štriimfle. Ali neprestano more nikak biti pri njoj, da popravi, kda se njoj spusti okica, ali kda se njoj smete vunatna nit. Zdaj to službo vrši Imelda.
Kak je to nadvse lepa slika: najstarejša i najmlajša sestra, dete i starka, sedita v vrti. V cveti je rožca, a metUlci se belijo v sunci. Imeldine male roke neprilično zavlačujejo nit, a stara sestra Marka je nepotrpliva. Da bi njene oči dobre bile, ostavila bi ona za minoto pletivo, zagledala bi se v plavo nebo, cveteče rože, metulce i Imeldine rjave oči i mislila bi, da je bluzi raja. Ali sestra Marka vsega toga ne vidi. Ona trepeče, nerazpoložena
1	zateguje nit.
„E mala, bo H to že ednok v redi?"
„Taki, taki, draga sestra Marka", zažari se lmeldin obraz, ali neide, pa neide. More pretrgnoti nit.
„Glej jo, čiijem, pa!i si pretrgnola nit. O moje nevolne oči, da že skoro nikaj ne vidijo. Oh, da bi se mogla že ednok rešiti toga tela!"
„Ne, nesmite tak gučati, sestra Marka. Ravno zdaj morete radi meti svoje telo, kda ono trpi. Kak bi mi mogli znati, keliko je naš Jezuš trpo, če ne bi mell svojega tela. Moremo liibiti svoje telo, ki je možno trpeti. Keliko mi lehko po našem teli Bogi po voli včinimo!"
Starka v obleki sv. Dominika položi pletivo v naroče i tipajoč sptisti svojo grbavo roko na Imeldino glavo.
„Mala, to si lepo povedala! Bog te blagoslovi, dete, i naš oča sv. Dominik!"
Sestra Marka se šče globše zamisli v Imeldine reči, i postane njoj draga i njena slepost i bolečina v nogi i težina v pliičaj...
Opoldne, kda je samostanski zvonec zacinkao, odloži Imelda vunatno. pletivo v košarico, Štero privesi na levo roko, a s des-nov podpre Marko i njoj pomore vstati.
Počasi — najstarejša sestra i najmlajša sestra sta stopale proti samostani.
Vrt je ostao tihi i prazen. Na plavom nebi se je sunce visoko vzdignolo, i je segrevalo vse močnejše. Belo—žuti metiilci so vse dale i dale odletavali v plavi zrak i se ponovno spiiščali na cvetoče rože.
Brnenje bistrih vče! i cvetna dišava je napunila zrak.
Na predvori pred obednicev so se zbrale sestre. Edna za drugom so si oprale roke v svežoj vodi, a kda so si je obrisale, so se tiho vrendale v dva reda.
Imelda najprvle pomore oprati roke sestri Marki, a potem se razidete. Sestra Marka ide naprej med starejše sestre, a Imelda se nečiitno prikliiči konci reda.
Resni glasovi sester so se složili v molitev „De profundis" za pokojne dobrotnike, a potem sta se oba reda pomali pomika-vala v obednico.
Imelda je globoko prignola svojo malo glavo za časa, kda so sestre na sredi obednice odspevale i zmolile molitve za vsak-denešnji kriih. A kda so se že vsele za stole, šče izda s prignje-nov glavov se napoti Imelda s tihimi stopajami proti gornjoj strani obednice, kde je sedela predstojnica.
Imelda .se pokloni pred predstojnicov, a ne podigne svojega pogleda.
Jaz sam se dnes nekaj pregrešila. Pomislila sam, da je sestra Marka nepotrpliva i da se buni proti božoj Previdnosti. A sestra Marka je sirotica, je zdaj slaba i betežna i celo svoje živlenje je Bogi služila. A jaz, jaz samo nevredno dete, ki šče nema nikših zaslug pred Bogom. Prosim Vas, sestra predstojnica, da mi naložite kakšo pokoro."
Kda je Imelda to izpregovorila, se je razprestrla po kaminom podi pred stolom...
Presenečena sestra predstojnica je mučala ... Na to se med stunjanjom žmetno vzdigne sestra Marka, ki je sedela poleg predstojnice. S svojimi na pol slepimi očmi je vidila samo beli kup na kmičnom podi i razprestre obe roki proti tomi belomi kupi.
„Da, da, prav je od mene je mislila mala Imelda. Bila sam nepotrpliva, žalila sam našega luboga Zveličara i dala sam slab primer tomi deteti. Prosim tiidi jaz za zasluženo pokoro."
Starka se ponovno spusti na stolec i pokrije glavo z obemč> rokama.
Sestra predstojnica se zagleda v sliko sv. Dominika, ki je visila ravno nasproti njoj i potem vstane:
„Hvala našemi liibomi oči sv. Dominiki, da on vodi i čuva moje sestre! Vstani Imelda pa idi na svoje mesto. Verestiij i pazi i nadale na vse svoje misli i ne osojaj nikoga. Po skiipnoj molitvi na kori boš ostala s sestrov Markov v cerkvi i bota skupno zmolile sv. rožnivenec, to najvekšo molitev našega sv. Oče. Poleg toga bota premišlavale muka našega gospoda Jezuša Kristuša, posebno od Njegove krotkosti i potrplivosti. Naj vajne duše čuva naš oča sv. Dominik."
Imelda se vzdigne i s skuznimi očmi pristopi bliže k stoli, se pokloni pred sestrov predstojnicov i s prekrižanimi rokami na prsaj ide na svoje mesto na konec stola.
Sestra predstojnica je s čudovitim pogledom zaslediivala nežno i belo podobo, a okoli viist se njoj prikazao blaženi nasmeh.
(Dale) Iz hrvaščine poslovenio; Bogoslav.
CeRKVejMI 6LH8I.
Cerkveni glas. Za upravitela, ali administratora osirotele martjanske fare je imeniivani g. Bakan Jožef, prefekt Martinišča iz M. Sobote.
Dobrodelna kiihnja v Soboti. Odbor za zidanje „Doma sv. Frančiška" je kUpo od Martinišča staro Martinišče. Pogodba se v kratkom podpise. V tom starom Martinišči da odbor nekaj predelati i napraviti edno sobo, kde dobijo si.romaškejši liidje za fal ceno hrano. Siromaki, ki hodijo po kakšem potrebnom posli v Soboti, naj so delavci ali drugi, dobijo v toj kuhinji prehrano za male peneze. Dobre duše že zdaj naprej vas prosimo, podpirajte to dobrodelno kuhnjo, krasno delo smilenosti z svojimi dari, ka kem več siromakov nahranimo. Gda se odpre ta kiihnja, že naznanimo.
VSEBINA:
Jezušova ltibezen do BI. Device
Marije.........Str. 1
Srečna ob 40 ietnam mučeništvi „ 6 Najvekši kinč katoličancov . „11
Kratke misli ki daleč segajo. Str. 12 Živlenjepis Blažene Imelde Lambertini, sestre Dotnini-kanskoga reda .... „ 13 Cerkveni glasi .....16