PRIPOVED AKTIVISTKE ANKE TRČEK
Strah je bil hujši od klofut
Kdor je okupacijo preživel v Ljubljani, je hodil skozi pekel, iz katerega se marslkdo ni vrnil v svobodo. Okupatorji so zganjali teror, ki so mu lahko kljubovali le najmočnejši. Tako nekako človek razmišlja, ko posluša nekdanje aktiviste, kaj vse so počeli, kako so trpeli, koliko prestali med vojno v Ljubljani, da jim je nazadnje zasijala zlata svoboda. Tako /e bilo na primer z Anko Trček n Komenskega ufice, kl še danes, po tolikih letih, ne more ravnodušno mimo dogodkov, ki jirp Je bila priča all žrtev.
Ko je opisovala, kako so jo v noči 22. februarja 1945 »psi bele garde«, kakor jih je imehovala, pretepali, ka-mor je padlo, več kot štiri ure, so se ji oči orosile. Kako se ji tudi ne bi, saj posledice čuti vse življenje. Po tej strašni noči, ko se je devetmesečni dojenček z grozo v očeh in neustavlji-vim iokom plazil po stanovanju na Resljevi 13, medtem ko so Nemci in belogardisti prerešetavali vse, kar je bilo v stanovanju in brez milosti pre-tepali mamico, je Anka Trček padla v nezavest. Mesec dni ni vedela, kaj se dogaja okrog nje. K sreči je zatočišče našla pri sestri, sicer bi oba z otroči-čem umrla.
»To je bila zame tako strašna npč, da se mi danes dozdeva kot strašna mora, kakršna se živemu človeku preprosto ne more pripetiti,« je de-jala.
- Kaj so pri vas iskali?
»Pridiviali so kmalu za tem, ko je
moje stanovanje zapustil človek, ki je po nalogu terenske organizacije pre-nočil pri meni. Domnevam, da me je izdal, zato so prišli k meni misleč, da bodo našli kake dokaze o mojem so-delovanju s partizani. Bili so razkače-ni, ker niso ničesar našli, kajti za se-boj sem imela že dolgo prakso in sem znala skriti materiaie,« je odgovorila in potem pripovedovala, kako sta z možem že na samem začetku začela sodelovati z OF.
Ker je bila njena sestra Marija Bo-žič že predvojna komunistka, v nji-hovi družini sploh ni bilo dileme, so-delovati ali ne. Bili so zraven in pika. V stanovanju zakoncev Trček so vne-to izdelovali letake, jih trosili po Ljubljani in prenašali materiale, ka-mor jim je bilo naročeno.
»Štampilike smo izdelovali kar iz krompirja,« je povedala, »in ker v hi-ši ni bilo zanesljivih ljudi, smo se kar naprej bali, da nas bodo odkrili. Zato
smo držali stražo, po končanem delu pa zadeve skrivali na podstrešju ta-ko, da smo jih navezali na nit in spu-stili globoko v kake jaške. Skrivali-šče smo imeli tudi pod stopnicami. Skratka./znašli smo se in pri preiska-vah okupatorji in njihovi podrepniki pri nas niso imeli uspeha.«
Vendar so jo vseeno zaprli že de-cembra leta 1943, dobra dva meseca za tem, ko ji je mož odšel v partizane.
Kot da se je nad Ljubljano zrušilo nebo
»Mož je bil ranjen, Nemci so ga zajeli in odpeljali v SZ, jaz pa sem ostala noseča, brez sredstev za pre-življanje. Šivala sem čez dan, da sem si zaslvižila kak košček kruha, a sem bila vseeo hudo lačna, ponoči pa smo naprej sestankovali in izdelovali leta-ke. A pod nogami mi je že hudo gore-lo in kar pričakovala, sem, da me bo-do aretirali,« se je spominjala in po-tem razlagala, kako hudo je bilo v zaporu, kjer je prebila tri mesece, na-kar se je nekako rešila, ker je rodila.
»V zaporu sem imela izredno srečo, da me med zasliševanjem niso prete-pali, kljubtemu pa sem zelo trpela. Lačna, prezebla, neprespana, le kak-šen bo moj otrok, če bo sploh prišel
živ na svet, sem se spraševala. Mi-slim, da se moram zahvaliti dr. Debe-ljaku, čudovitemu človeku, ki mi je v zaporu in kasneje pri porodu poma-gal, kolikor je mogel. Bil je naš člo-vek, no, zato pa je kasn^je tudi gor plačal.«
Sinček je zdrav prijokal na dan in je danes uspešen arhitekt. Zanimivo je, da jo v zaporu niso obtoževali za tisto, kar se je dogajalo v njenem sta-novanju, marveč so kar naprej rohne-li nad njo, zakaj je izjavUa, da rajši vidi, da kdo pade za svobodo kot v roke Nemcem. Soseda, katere sin je šel z njenim možem v partizane, jo je namreč izdala, ker se je zaradi sino-vega odhoda morala znesti nad ne-kom. K sreči ni izblebetala še drugih reči.
»V Ljubljani je bilo hudo. Zadnje mesece pred osvoboditvijo pa je bilo nevzdržno. Ko sem prišla k sebi po tistem grozovitem pretepu, sem se bala, da me bodo prišli ubit, saj so v agoniji bližajočega se konca pobijali vsevprek. Zato sem se morala skriva-ti, vsako noč sva s sinčkom prespala drugje.«
Končno se je zaslišalo grmenje z dolenjske strani, v Ljubljani se je vse treslo in pokalo, kot da bi se nadnjo rušilo nebo, a potem so priši partiza-ni. In Anka Trček je skupaj s tisoči njej enakih svobodno zadihala in se neskončno veselila svobode. Na mo-ža pa je morala čakati še dobro leto, da se je vmil iz Sovjetske zveze.
A. Adamič