197 Sunčič: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja
Mitja Sunčič
IZ ZGODOVINE 
SLOVENSKEGA 
PREMOGOVNIŠTVA 
V PRVIH ŠTIRIH 
DESETLETJIH 
20. STOLETJA
R
azprava je posvečena sosledju zgodovinskih dogodkov, ki se 
nanašajo na zajem in deloma pretvorbo energenta premoga 
v časovnem obdobju, ki sega približno od konca 19. stoletja do začetka druge 
svetovne vojne, drugi del pa se osredotoča na tematsko obdelavo raziskanega 
problema, predvsem na različne oblike uporabe trdih goriv (kjer se poleg premoga 
obravnava tudi les), in se na kratko dotakne tudi posledic za naravno okolje, ki jih 
je imel zajem trdih goriv v obravnavanem obdobju.
Glavno trdo gorivo, ki je najpomembnejše zaznamovalo obravnavano obdobje, 
je premog, zaradi česar se razprava osredotoča predvsem nanj. Ob tem velja pouda-
198 Strategije in prakse energetske oskrbe  v Sloveniji
riti, da sta imela njegov zajem in pretvorba precej bolj zgodovinski značaj kot zajem 
in pretvorba premogovega najresnejšega konkurenta med trdimi gorivi – lesa, ki je 
porabo premoga na naših tedaj neurbaniziranih in z gozdom bogatih tleh presegal 
samo kot kurjava med zasebniki. Napredujoča elektrifikacija po koncu prve svetovne 
vojne, na katero je vplivala srečna okoliščina, da je hidroelektrarna Fala končala v 
prvi jugoslovanski državi, je povzročila, da je v industriji premogu začela konkurirati 
električna sila, toda še konec 30. let je srbski ekonomist Stevan Kukoleča trdil, da je 
mogoče vzpostaviti jasno vez med krivuljo rasti pogonskih moči v industriji z ono, 
ki je prikazovala nihanje produkcije premoga v deželi,
791
 sočasno pa je bilo mogoče 
v reviji Trgovski tovariš ravno za 30. leta (natančneje, za njihovo drugo polovico) 
prebrati trditev, da je »vkljub velikemu napredku elektrifikacije v Sloveniji konzum 
premoga po industriji še znatno narasel«.
792
 V suhozemskem prometu so se novosti 
v medvojnem času odražale v razvoju tovornega in potniškega cestnega prometa, ki 
so ga poganjali motorji z notranjim izgorevanjem, a razvoj slednjega do zaključka 
obravnavanega obdobja v jugoslovanskem prostoru ni zavzel dovolj širokega 
obsega, da bi lahko resno ogrozil primat železnic.
793
 Skratka, premog je celotno 
obravnavano obdobje ostajal najpomembnejši energetski vir v transportu in 
industriji, manj pa je bila razširjena njegova uporaba za ogrevanje, zlasti v kmečkih 
domovih izven mestnih naselij.
Poudarek na zgodovini premogovništva, ki ga je najti v razpravi, je bil razen 
z naštetimi razlogi, ki so poudarjali njegovo pomembnost za vsakdanje delovanje 
modernizirajoče se družbe, pogojen tudi z arhivskimi in tiskanimi viri, na katere 
sem naletel med raziskavo, kot tudi z obsežnostjo sodobne strokovne ter današnje 
historiografske literature, posvečene energetskim vprašanjem, ki je v veliki večini 
osredotočena na premog. Vzrok tej močni prisotnosti premogovništva v zavesti 
je izredni pomen premogovništva za industrializacijo slovenskega ozemlja, kajti v 
obravnavanem obdobju je predstavljal eno najpomembnejših in najmodernejših 
industrijskih panog na tem prostoru.
T ako kot vsak zgodovinar sem tudi sam skušal osmisliti zmešnjavo zgodovinskih 
dogodkov in iz tega neprestanega gibanja izluščiti glavne značilnosti, ki so dajale 
pečat določenemu časovnemu izseku. Tako se je sčasoma oblikovala morfologija 
obdobij razvoja premogovništva na slovenskih tleh, ki je niso oblikovali zgolj 
ekonomski dejavniki, temveč v skoraj enaki meri številni politični pretresi; med 
slednjimi kot za obravnavano industrijsko vejo najusodneje izstopajo spremembe 
državnih meja v Srednji Evropi. Čas od začetka 20. stoletja do izbruha druge 
791 Kukoleča, Industrija Jugoslavije, str. 351.
792 Trgovski tovariš, 1939, št. 3–4, Naše rudarstvo in topilništvo, str. 45.
793 »Pri ogromni razliki med kapaciteto in finančnimi silami obeh [cestnega in železniškega prometa] 
o kakem ogrožanju železnice /…/ ni mogoče govoriti.« Nagode, O avtomobilizmu, str. 217; citirani 
članek našteje tudi razloge, zakaj je bilo tako.
199 Sunčič: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja
svetovne vojne je potemtakem mogoče razdeliti na dve obsežnejši obdobji: prvo 
obsega čas med letoma 1900 in 1918, drugo pa čas med letoma 1919 in 1941. 
Vsebinsko zanimivejše so delitve na podobdobja znotraj teh dveh osnovnih 
razmejitev, zaradi česar se bo vsebina v nadaljevanju ravnala po njih.
OBDOBJE OD LETA 1900 DO LETA 1914: SLOVENSKO 
PREMOGOVNIŠTVO V HABSBURŠKI MONARHIJI
Glavne smernice, ki so opredeljevale in uravnavale zgodovinski razvoj 
premogovništva v tem obdobju, so korenine pognale že kako desetletje pred 
zgoraj navedenim časovnim mejnikom, a za njih boljše razumevanje se je treba 
najprej pomuditi pri kratkem orisu naravnih razmer za pridobivanje premoga na 
slovenskem ozemlju. Najdišča trdih kuriv – vsaj tista, katerih izkoriščanje je bilo 
rentabilno in je omogočalo moderno, industrijsko proizvodnjo – so bila večinoma 
mlajše geološke formacije, kar je imelo za posledico, da sta bila v večjih količinah 
za odkopavanje na voljo rjavi premog in lignit, kalorično manj vredni gorivi kot 
visokokalorična črni premog in antracit. Najdišča premoga so se na slovenskem 
ozemlju raztezala od jugovzhoda (Bele krajine in Dolenjske) v dveh smereh: 
severovzhodna os je bila usmerjena proti južnemu delu slovenske Štajerske, 
severozahodna pa proti slovenski Koroški. Geološko je bilo rjavi premog najti »v 
mlajši in starejši terciarni formaciji. Kot najvažnejšo in najbogatejšo je navesti ono, 
ki se vleče v smeri zapad–vzhod od Moravč preko Zagorja, Trbovelj, Hrastnika 
v Laško, od kjer se nadaljuje proti vzhodu. Širina te formacije, utesnjene med 
zasavske hribe (trias), znaša od 1 do 3 km. V dolinah teh hribov so se razvili (…) 
naši najvažnejši premogovniki Zagorje, Trbovlje, Hrastnik in Laško.«
794
Severno od te črte je bilo najti gospodarsko manj pomembno terciarno 
formacijo z nahajališči premoga »od Tuhinjske doline v smeri proti vzhodu čez 
Motnik, Loke (južno od Št. Jurja pri Taboru), Zabukovico, Liboje in Pečovnik pri 
Celju. Enako prvoomenjeni je tudi ta črta terciara utesnjena v triadno gorovje ter 
je močneje prekinjena. Najvažnejša premogovna kotlina te formacije se nahaja 
v Zabukovici in Libojah z državnim in dvema privatnima premogovnikoma.«
795
 
Poleg teh dveh glavnih terciarnih formacij, ki sta se združeno nadaljevali prek 
Sv. Križa pri Rogaški Slatini proti Krapini na Hrvaškem, so geološko osamljena 
terciarna nahajališča rjavega premoga bila še v Kočevju, ki je bilo »v geološkem 
pogledu popolnoma izolirano« in obenem »izrazito mladoterciarno nahajališče 
premoga«, ter v Št. Janžu, Črnomlju in Brestanici.
 796
794 Močnik, Rudarstvo, str. 51. 
795 V to skupino sta konec 30. let 20. stoletja spadala še dva manjša premogovnika Pečovnik in Motnik. 
Prav tam. 
796 Prav tam, str. 51–52.
200 Strategije in prakse energetske oskrbe  v Sloveniji
Severno od omenjenih najdišč rjavega premoga so se plasti slednjega 
nadaljevale v smeri slovenske Koroške, kjer so se gospodarsko manj pomembna 
in hitro izčrpana nahajališča raztezala od Slovenj Gradca do Mežice (Stari trg, 
Sele, Leše, Holmec, Mežica), medtem ko je bilo na severnem delu slovenske 
Štajerske najti »kredna in terciarna premogišča v črti od Stranic odnosno Zreč 
pri Slovenskih Konjicah v vzhodno smer k Boču. T u nastopajo premogovni sloji z 
debelino sloja do 2,5 m, vendar je ta debelina nestalna ter se zoži na gospodarsko 
neizrabljive dimenzije. V kolikor se v premogovnikih te formacije obratuje, je 
posledica visoke kalorične vrednosti premoga ter drugih njegovih kvalitet (malo 
žvepla). Vsekakor so ta premogišča le lokalne gospodarske važnosti. Na ozemlju 
vzhodno od črte Maribor-Pragersko nastopajo mladoterciarna nahajališča 
premoga, ki pa vsled tenkih slojev in manjše kalorične vrednosti ne dosegajo 
splošne gospodarske važnosti, pač pa zalagajo lokalni trg z dobro uporabljivim 
premogom.«
797
Manjšo kalorično vrednost od rjavega premoga ima lignit, ki ga je bilo v 
izobilju (citirani inženir Josip Močnik v drugi polovici 30. let 20. stoletja navaja 
rezerve v količini več kot 300 milijonov ton) najti v Šaleški dolini, natančneje 
v okolici Velenja. Obrobna nahajališča lignita so bila še v »Stanovskem pri 
Poljčanah, ki pa predstavlja že nekak prehod iz lignita k rjavemu premogu. 
Nadalje pa v Otočcu pri Novem mestu ter v Globokem pri Brežicah.«
798
Čeprav je zgoraj podani geološko-geografski prikaz nahajališč najpomem-
bnejših trdih goriv na Slovenskem nastal v času med svetovnima vojnama, se 
je prostorska razdelitev rudnikov, z izjemo nekaj manjših, ki so imeli povsem 
lokalni značaj in pomen, dokončno izoblikovala v slabem desetletju in pol pred 
začetkom prve svetovne vojne.
799
 To pomeni, da so se v obdobju od leta 1900 
do leta 1914 na zgoraj orisanem geografskem območju zgodili nekateri premiki. 
Med njimi kaže tako na Štajerskem kot tudi na Kranjskem izpostaviti povezavo 
nahajališč premoga s prometno infrastrukturo in s to širitvijo transportne 
mreže povezan pojav novih premogovnikov na trgu, ki so pomenili majhno, a 
ne popolnoma nepomembno konkurenco mogočni Trboveljski premogovni 
družbi (dalje TPD), delniški družbi, ki je celotno obravnavano obdobje obdržala 
absolutno vodilni položaj v slovenski premogovni industriji. Ker si je z nakupom 
vseh večjih nahajališč rjavega premoga že desetletja pred začetkom 20. stoletja 
zagotovila monopolni položaj na trgu južnega dela Habsburške monarhije, 
797 Močnik, Rudarstvo, str. 52.
798 Močnik, Rudarstvo, str. 52. 
799 »Važnejši, danes obratujoči premogovniki, so obstajali že leta 1914 ter se od tega leta dalje niso 
našla v Dravski banovini nova, za gospodarstvo pomembnejša nahajališča premoga. Vsa izdatna, 
izkopavanja vredna premogišča so bila najdena in raziskana že v predvojni dobi.« Zupančič, 
Rudarstvo Slovenije, str. 356. 
201 Sunčič: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja
novi premogokopi niso mogli resneje ogroziti njene prevlade, a so kljub temu 
hitro postali nepogrešljiva stalnica na slovenskem trgu in si s tem ustvarili nišni 
položaj, ki so ga obdržali več desetletij.
Trend izgradnje železniških povezav do nahajališč rjavega premoga in lignita 
se je začel v začetku 90. let 19. stoletja in se zaključil v prvem desetletju 20. stoletja: 
prva železnica, ki je bila zgrajena predvsem zaradi želje po zvezi z nahajališčem 
premoga, je povezovala Celje in Velenje in je – četudi se je ideja za progo Celje–
Dravograd, katere goreč zagovornik je bil tudi inženir Mihael Vošnjak, porodila 
že sredi 19. stoletja, ko je bila leta 1856 na Dunaju skupaj z Vošnjakovimi teh-
ničnimi načrti vložena prošnja za koncesijo
800
 – nastala zaradi podjetniških 
ambicij Daniela pl. Lappa, lastnika bogatih nahajališč lignita v Šaleški dolini, ki 
je v gradbeni projekt vložil tudi lastni kapital,
801
 potem ko mu je leta 1889 uspelo 
pridobiti koncesijo. Promet je po železni cesti med Celjem in Velenjem stekel že 
leta 1891.
802
 Leta 1893 prometu predana železnica Ljubljana–Grosuplje–Kočevje 
je predstavljala prvi krak dolenjske železniške povezave med Ljubljano in Novim 
mestom in je bila zgrajena zlasti zaradi potrebe po povezavi rudnika rjavega 
premoga v Kočevju, ki je bil od leta 1886 v lasti TPD,
803
 z osrednjim železniškim 
omrežjem v deželah Kranjski in Štajerski. Ne le, da izgradnje te proge ne bi bilo 
brez finančnega vložka največje premogokopne delniške družbe na slovenskih 
tleh,
804
 temveč je udeležba TPD z mrtve točke premaknila več kot dve desetletji 
obstoječe, a prah nabirajoče načrte za izgradnjo dolenjske železnice.
805
V prvem desetletju 20. stoletja je bil kot zadnji odmev premogovništva kot 
spodbujevalca izgradnje prometne infrastrukture zgrajen še en lokalni krak 
dolenjske železnice, ki je segal od T rebnjega do Krmelja.
806
 Podobno kot pri dolenjski 
železnici je bila tudi pri tem njenem kraku pot od zamisli do njene uresničitve 
800 Mohorič, Zgodovina železnic, str. 159–161. Citirano delo prinaša podrobnejši pregled zgodovine 
zavzemanja zainteresiranih strani za izgradnjo omenjenega železniškega odseka v 70. in 80. letih 19. 
stoletja. 
801 Mihelak, Premogovnik Velenje, str. 34. Leta 1899 je bila železniška povezava podaljšana do 
Dravograda. Prav tam. Premogovnik je prevzel »jamstvo za obrestovanje in odplačilo obveznic 
štajerskega deželnega železniškega posojila«, medtem ko je denar za izgradnjo proge »priskrbela 
štajerska deželna uprava, na katero je bila 16. aprila 1891 prenesena koncesija«. K izgradnji so »večje 
zneske« prispevale »mestne uprave Celje, okraj Celjska okolica in Šoštanj«. Mohorič, Zgodovina 
železnic, str. 165. 
802 Mohorič, Zgodovina železnic, str. 164–165.
803 Nagode, K položaju, str. 136.
804 Vodopivec, Prispevek, str. 118–119. Za izgradnjo povezave so imeli interes tudi »lastniki velikih 
gozdov«, ki so v njej videli priložnost za večjo konkurenčnost na lesnem trgu. Prav tam, str. 121.
805 Mohorič, Zgodovina železnic, str. 167–173.
806 Za interpretacijo istih dogodkov izpod peresa Ivana Mohoriča glej: Mohorič, Zgodovina železnic, str. 
209–211. Ker je Slovenija po prvi svetovni vojni izgubila železniški dostop do Jadranskega morja, so 
(šele) konec 30. let omenjeni odsek podaljšali z izgradnjo železniškega mostu čez Savo do Sevnice, 
kar naj bi, z nekaterimi dodatnimi deli med Belo krajino in Hrvaško, omogočilo povezavo Zidanega 
Mosta z Reko. Prav tam, str. 457–458.
202 Strategije in prakse energetske oskrbe  v Sloveniji
dolga. Zgodba o omenjeni železniški povezavi, ki je neposredno povezana z 
zgodovino Šentjanškega premogovnika (dalje ŠJP), se začne konec 19. stoletja, 
ko je ljubljanski župan Ivan Hribar leta 1893 v govoru pred kranjskim deželnim 
zborom utemeljeval potrebo po izgradnji železnice čez Mirensko dolino.
807
 Čez 
tri leta je ideja dobila konkretnejšo obliko, o čemer priča dejstvo, da je leta 1896 
predstavnik finančnega odseka kranjski deželni zbor ustno obvestil o ustanovitvi 
odbora »za gradnjo lokalne železnice, ki bi tekla od Trebanjske postaje dolenjskih 
železnic čez Mirno in Mokronog v Tržišče in od tam segala z dovlačilnico do 
Št. Janža«.
808
 Odbor, v katerem ni bilo predstavnikov premogovnika, ampak so 
ga sestavljali veleposestniki,
809
 je deželni zbor zaprosil za finančno pomoč pri 
projektu, a je ta prošnjo zavrnil. V prid izgradnje železnice je spregovoril Franc 
Košak, v kmečko kurijo izvoljen v volilnem okraju Trebnje-Stična-Žužemberk-
Mokronog-Litija-Radeče, sicer pa dolgoletni župan Grosuplja
810
 in borec za 
izgradnjo dolenjske železnice,
811
 ki je poudaril njen pomen za razvoj industrije in 
se s tem navezal na utemeljitve predlagateljev:
812
 »Če kje, sme se glede te železnice 
trditi, da je potrebna in povsem opravičena. Vezala bi obljudene in rodovitne 
kraje, ki so bogati ne le na kmetiskih pridelkih, ampak imajo tudi velike zaklade 
premoga, z glavno progo dolenjskih železnic.«
813
 Leta 1899 se je deželni zbor 
zavezal, da bo k izgradnji proge prispeval s prevzetjem 200.000 K glavninskih 
delnic, in obenem »deželnemu odboru naročil, da sme tudi do 4000 K porabiti za 
izdelavo natančnega načrta, ki naj se prouči, da bo mogoče projekt financirati«.
814
Sadovi te dejavnosti so se pokazali čez dve leti, ko je član finančnega odseka, 
baron Jožef Schwegel, poslancem julija 1901 sporočil, da je deželna vlada že 
privolila v subvencijo in začela pogovore z interesenti ter dunajsko vlado; brez 
trosenja puhlic je kot glavni namen nove železniške povezave označil povezavo ŠJP 
807 Prav tam, str. 209.
808 Obravnave od 28. 12. 1896 do 6. 3. 1897, 38. zvezek, Ljubljana 1897, str. 335–336.
809 21. 1. 1896 so koncesijo za šentjanško železnico dobili dr. Arnold Beck, graščak v Mokronogu, grof 
Anton Barbo z Rakovnika in baron Ludvik Berg iz Mirne. Mohorič, Zgodovina železnic, str. 209.
810 Franc Košak (1847–1913) je bil za župana prvič (in nato še sedemkrat) izvoljen leta 1880 in je občino 
vodil do smrti. Adamič, Mala kronika, str. 18.
811 »Že kot župan se je vključil v boj za izgradnjo dolenjske železnice; leta 1882 je bil član delegacije 
dolenjskih županov in poslancev pri ministrskem predsedniku Taaffeju na Dunaju; leta 1883 je ob 
obisku v Ljubljani delegacijo sprejel cesar Franc Jožef I. Glede na večje število variant za dolenjsko 
železnico se je Košak boril in priboril sedanjo smer kočevske in dolenjske proge in lokacijo železniške 
postaje Grosuplje. Za to je večkrat obiskal Dunaj in za izgradnjo odgovorna ministrstva ter pridobival 
projektante za svojo varianto /…/.« Prav tam.
812 »V obširni prošnji se pripoveduje, da utegne ta lokalna železnica jako velike koristi biti za kraje, 
koder bo tekla proga; da je svet todi jako rodoviten; da se je v mnogih krajih nahajala od starine 
industrija, ki se bo dala oživiti, in da se bodo dala ustanoviti nova industrijalna podjetja, ker je v 
Mokronoški dolini dosti premoga.« Obravnave od 28. 12. 1896 do 6. 3. 1897, 38. zvezek, Ljubljana 
1897, str. 336.
813 Prav tam.
814 Obravnave od 25. 10. 1905 do 29. 12. 1907, 46. zvezek, Ljubljana 1908, str. 115.
203 Sunčič: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja
z dolenjsko železnico. Če je verjeti dolenjskemu veleposestniku plemiškega rodu, 
grofu Josephu Antonu Barbo-Waxensteinu, ki je bil leta 1897 član omenjenega 
odbora,
815
 je bil za izgradnjo slednje že skrajni čas, kajti prevozi premoga (»na 
stotine in stotine vozov vsak mesec«)
816
 naj bi silno poškodovali lokalno cesto do 
Trebnjega. Grofov govor je zanimiv tudi zato, ker vsebuje podatke o razvoju ŠJP: 
četudi izvirajo prve podatkovne sledi o obstoju rudnika z začetka 19. stoletja,
817
 
in je slednji v teku stoletja občasno obratoval pod okriljem naglo menjajočih se 
lastnikov,
818
 je začetek njegovega vzpona in povečanja produkcije, po besedah 
grofa Barbe,
819
 iskati konec 19. stoletja, ko ga je prevzel ljubljanski trgovec Jožef 
Paulin (za prejšnje lastnike naj bi rudnik namreč predstavljal le »špekulacijski 
objekt raznih zasebnikov in družb«),
820
 ki se je povezal s poslovnimi partnerji 
iz Trsta, od leta 1904 do leta 1913 zbranimi v družbi, imenovani Johannesthaler 
Kohlengesellschaft s sedežem v Trstu,
821
 ki so kmalu pridobili večino deležev 
rudarskega podjetja.
822
 Poslanec deželnega zbora je še poudaril, da je bil v Šent-
janžu izkopani (rjavi) premog dobre kvalitete, kar je dokazovalo dejstvo, da je šel 
v Ljubljani za med, in predvsem to naj bi prepričalo investitorje, da bi se želez-
niška proga do Krmelja podjetju Dolenjske železnice obrestovala, saj bi transporti 
premoga pocenili tedaj drag tovorni promet na dolenjski železnici.
823
Projekt je odločilno prelomnico doživel konec leta 1905, ko je deželni zbor 
pooblastil deželni odbor »stopiti v dogovor z lastnikom premogovnika v Št. Janžu, 
in če mu ta pravnoveljavno poroštvo za garancijo obrestovanja glavninske svote, 
potrebne v svrho zgradbe te železnice, zagotovi, da izda v imenu dežele zagotovilo 
garancije za oni milijon goldinarjev, ki je pri zgradnji dolenjskih železnic preostal 
(…)«;
824
 pod pogojem, da »mu res akcijska družba, ki je lastnik premogokopa 
zagotovi pravnoveljavno poroštvo za garancijo in obrestovanja in amortizacije 
glavninske vsote, potem so (…) zagotovljeni vsi predpogoji za izvršitev te celi 
deželi koristne železnice«.
825
 Slednje je bilo že rešeno, saj so premogovni podjetniki 
sami stopili v stik z deželnim odborom in mu izdali potrdilo o prevzemu formalne 
815 Obravnave od 28. 12. 1896 do 6. 3. 1897, 38. zvezek, Ljubljana 1897, str. 336.
816 Obravnave od 19. 12. 1900 do 17. 7. 1901, 42. zvezek, Ljubljana 1901, str. 266.
817 Tako anonimni pisec predstavitve podjetja v KLDB, str. 638.
818 Natančne podatke prinaša Šorn, Premogovniki, str. 54–55.
819 Obravnave od 19. 12. 1900 do 17. 7. 1901, 42. zvezek, Ljubljana 1901, str. 91.
820 KLDB, str. 638.
821 Prav tam. 
822 Šorn, Premogovniki, str. 54. O resnosti novih lastnikov je leta 1905 poslance kranjskega državnega 
zbora poučil poslanec Fran Povše: »Zbral se je konzorcij in prišlo je lastništvo Št. Janžkega 
premogokopa v roke mož, ki zamorejo tudi finančno veljati kot podjetniki. Ta konzorcij je že več 
100.000 K investiral v ta premogokop in je porok, da hoče z resnostjo eksploatirati ta zaklad.« 
Obravnave od 25. 10. 1905 do 29. 12. 1907, 46. zvezek, Ljubljana 1908, str. 116.
823 Obravnave od 19. 12. 1900 do 17. 7. 1901, 42. zvezek, Ljubljana 1901, str. 91.
824 Obravnave od 25. 10. 1905 do 29. 12. 1907, 46. zvezek, Ljubljana 1908, str. 115.
825 Prav tam, str. 183. 
204 Strategije in prakse energetske oskrbe  v Sloveniji
garancije,
826
 dobro zavedajoč se, kot je poudaril direktor obrata, inženir Gmeyner, 
da je železniška povezava življenjskega pomena za nadaljnji obstoj podjetja.
827
Poslanec Fran Povše
828
 je ob tej priložnosti rahlo zagrenjeno povzel, da je 
od predloga projekta, ki ga je deželna oblast že tedaj prepoznala kot nujnega, 
preteklo že slabo desetletje, in izkoristil priložnost, da je še enkrat poudaril 
prednosti omenjene železniške povezave: na trgu dežele Kranjske bi pomenil ta 
premog dobrodošlo konkurenco absolutnemu monopolu TPD, obenem pa bi kot 
lokalno dostopen vir energije prispeval k industrijskemu razvoju dežele Kranjske, 
zlasti Ljubljane in okolice. Zavzetost podjetnikov pri izgradnji železnice je bila 
razumljiva, saj moderna prometna povezava ni obljubljala le povečanja prodaje, 
produkcije ter sredstev za investicije, temveč je rudniku zagotovila tudi stalnega 
in zanesljivega odjemalca, ki je seveda pomenil tudi stalno zagotovljeni dobiček 
– železnico samo. Tako je poslanec Povše v svojem govoru omenil, da je uspelo 
upravi ŠJP z železniškim ministrstvom skleniti pogodbo o letnem odkupu 2500 
vagonov premoga, tj. 25.000 ton,
829
 »za ceno po 65 K, tako da bi imelo društvo na 
leto 162.500 K« čistega dobička.
830
 Ambicije podjetnikov so presegale navedene 
količine, saj so računali na letno proizvodnjo med 6 in 10 tisoč vagoni za industrijo 
in drugo potrošnjo, kar bi ugodno vplivalo tudi na dolenjske železnice, saj bi 
pomenilo tako »oživljenje prometa in transporta (…) na dolenjskih železnicah, 
da se sme trditi, da bi bil s tem dan pogoj za uspešno rentabiliteto tudi glavne 
proge dolenjskih železnic«.
831
Vendar omenjeni sporazum z železniško upravo ni potekal brez zapletov, 
kajti tako kot so javne osebnosti poudarjale pomen razvoja šentjanškega premo-
govnika za lokalno gospodarstvo, pomen, ki bi narasel z vzpostavitvijo železniške 
povezave, je TPD v obratu videla tekmeca na območju Kranjske in se zbala za 
tržni položaj svojega premogovnika v Kočevju. Iz dokumenta, ki je nastal leta 
1906 in je ohranjen v arhivu Direkcije državnih železnic v Ljubljani,
832
 je razvidno, 
da so na posvetovanju v zvezi z izgradnjo železnice med Trebnjim in Krmeljem 
predstavniki delniške družbe Dolenjske železnice, ki so delovali v interesu TPD, 
ker je bila ta pri Dolenjskih železnicah kapitalsko udeležena in je bila obenem 
njena izključna dobaviteljica premoga, poudarili bojazen, da bo širitev ŠJP 
ogrozila obstoj kočevskega premogovnika. T o je poslanec Fran Povše hitro zavrnil 
826 Prav tam, str. 116. 
827 ARS, AS 188, t. e. 17, št. 21.788, 25. 4. 1906. 
828 Fran Povše (1845–1916) je bil v omenjenem mandatu poslanec Katoliške narodne stranke, ki so 
ga izvolile kmetske občine okraja Radeče-Trebnje-Kočevje. Andrejka, Povše, Fran (1845–1916); 
pridobljeno 12. 2. 2014.
829 vagon = 10 ton
830 Obravnave od 25. 10. 1905 do 29. 12. 1907, 46. zvezek, Ljubljana 1908, str. 116.
831 Prav tam.
832 Vsi naslednji podatki so, če ni označeno drugače, iz: ARS, AS 188, t. e. 17, 21.788, 25. 4. 1906.
205 Sunčič: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja
kot neutemeljeno, saj sta dobavo kočevskega premoga železnicam zagotavljala 
sporazuma, sklenjena med TPD in Državnimi ter Dolenjskimi železnicami. Kot 
velik zagovornik ŠJP je k temu pribil še, da je premog slednjega boljše kvalitete 
kot oni iz Kočevja. Glede tega mu je pritrdil predstavnik kmetijskega ministrstva 
in prisotnim zagotovil, da je po kakovosti šentjanški premog skoraj enakovreden 
onemu, izkopanemu v Trbovljah.
TPD je svoj boj proti konkurentu osredotočila na vprašanje železniških tarif 
za šentjanški premog. Baron Jožef Schwegel, vodja veleposestnikov v kranjskem 
deželnem zboru in član upravnega odbora Dolenjskih železnic, za gradnjo katerih 
se je bil goreče zavzemal,
833
 je nastopil kot branilec poslovnih interesov TPD. 
V svojem govoru je poudaril, da se je slednja ob prevzemu skrbi za zalaganje 
Dolenjskih železnic nezanemarljivo žrtvovala, ko se je odpovedala najvišjemu 
možnemu dobičku, modernizirala ter povečala kapaciteto kočevskega rudnika, 
se obvezala, da bo v primeru, če ne bo mogla dostaviti kočevskega, le-tega pod 
istimi pogoji zamenjala s premogom iz kakega svojega drugega rudnika, poleg 
vsega pa je podjetje z nakupom delnic v vrednosti 200.000 K tudi finančno 
sodelovalo pri ustanovitvi družbe Dolenjske železnice. Iste pomisleke je izrazil 
direktor Dolenjskih železnic in poudaril, da produkcijski stroški za kočevski 
premog dosegajo skoraj višino njegove tržne vrednosti.
Direktor šentjanškega rudnika je ugovarjal ter dejal, da je dogovor med TPD 
in železnicami za prvo precej ugoden. Pri tem je poudaril pomen konkurenčnega 
boja na lokalnem, kranjskem trgu, boja, na katerega bi napredek ŠJP ugodno 
vplival, ter izpostavil kalorično premoč šentjanškega v primerjavi s kočevskim 
premogom.
834
 Sicer pa rudnik, ki ga je vodil, še ni dosegel večjih kapacitet izkopa, 
zaradi česar so bile nujne nove investicije, ki bi bile brez ugodne železniške 
povezave nesmiselne. Z njim se je strinjal zastopnik kmetijskega ministrstva, ki je 
podal mnenje, da konkurenca, ki jo bo TPD, dobila ne bo ne huda, ne pomembna, 
ne odločilna, torej ne bo segla dlje od prostorsko ozko zamejene tržne niše. Ker 
deželni zbor tedaj še ni odobril izgradnje železnice niti potrdil svoje finančne 
udeležbe pri projektu (kar je storil naslednje leto), se je železniško ministrstvo 
vzdržalo uradne razprave o železniških tarifah in zagotovilo, da se bo vprašanja 
lotilo, ko bo za to nastopil primeren trenutek.
Vendar ministrstvo ni stalo križem rok, temveč je svojim uradnikom 
zaupalo pregled pogodbe s TPD o oskrbovanju dolenjske železnice s kočevskim 
premogom, ki je bila sklenjena leta 1892, z nalogo, da preučijo in poročajo o 
morebitnih koristih, povezanih z nastopom na trgu in razvojem ŠJP. Državne 
železnice so bile z 92.000 tonami na leto, prevzetimi v Ljubljani, precej večji 
833 Uršič, Schwegel, Jožef, baron (1836–1914); pridobljeno 12. 2. 2014. 
834 3800 do 4000 kalorij v primerjavi s 3500 do 3700 kalorijami.
206 Strategije in prakse energetske oskrbe  v Sloveniji
odjemalec kočevskega premoga kot Dolenjske železnice z zgolj 8000 tonami. Po 
natančnem preračunavanju so strokovnjaki podali svoje mnenje, da je v primeru 
Državnih železnic šentjanški premog potencialno ugodnejša opcija, saj bi 
določitev primernih železniških tarif podjetju omogočila širitev, modernizacijo 
tedaj še primitivnih naprav in pocenitev proizvodnje. To bi ŠJP omogočilo, da 
»nastopi na trgu kot konkurence sposoben dejavnik«, ki bi železnice zalagal s 
premogom primerljive kalorične vrednosti, kot je bil najboljši premog TPD, 
nakopan v rudnikih v Zagorju in T rbovljah, in sicer za več kot 5 odstotkov ceneje od 
zneskov, navedenih v omenjeni pogodbi med Državnimi železnicami in TPD. Po 
isti železniški tarifi, kot je veljala za kočevski rudnik, bi šentjanški premog prispel 
v Ljubljano za približno 200 vinarjev ceneje. O kakovosti šentjanškega premoga 
in njegovi možnosti uvrstitve na trgu je po mnenju poročevalca dovolj zgovorno 
pričalo dejstvo, da je ŠJP zmogel izkop leta 1904 – kljub visokim prevoznim 
stroškom do najbližje tovorne železniške postaje (v Trebnjem), ki so se poznali 
tudi na ceni izdelka – uspešno prodati kranjskim, štajerskim in primorskim 
odjemalcem.
835
 Toda ambiciozni načrti ŠJP se, po mnenju Ivana Mohoriča, niso 
izšli v prid podjetja zaradi ločenega računanja tarif »do Trebnjega in od tod do 
Ljubljane za vsako progo posebej«, kar je »onemogočalo, da bi šentjanški premog 
prek Ljubljane konkuriral trboveljskemu, ki je imel tarifno ugodnejši položaj ter 
krajšo in cenejšo pot do glavnih industrijskih obratov in potrošnih središč«. Zato 
se »računi, na podlagi katerih so gradili šentjanško progo (…) niso obnesli, ker 
je bila produkcija premoga predraga«, v čemer je avtor prepoznal vzrok za stečaj 
podjetja pred začetkom prve svetovne vojne.
836
V letih 1906 in 1907 pod nadzorom ŠJP, ki je podizvajalca našel v neki 
celovški gradbeni družbi,
837
 zgrajena železnica od Trebnjega do Krmelja, prometu 
izročena novembra 1908,
838
 je obsegala industrijski tir do rudniške separacije
839
 
835 ARS, AS 188, t. e. 17, št. 21.788, 25. 4. 1906. Da se je ŠJP nato s pogodbo, ki jo je sklenil tako z 
Državnimi železnicami kot tudi z Dolenjskimi železnicami, res obvezal železniški upravi dostaviti 
25.000 ton premoga na leto, kot je bilo omenjeno zgoraj, potrjuje Šorn, Premogovniki, str. 54.
836 Mohorič, Zgodovina železnic, str. 211. Takole je Mohorič opisal nezavidljivi položaj podjetja: »ŠJP 
ni imel na Dolenjskem zadosti odjemalcev. Zato je moral izvažati premog na Jesenice ali v Trst. 
Pri tem je prišel tarifno v nevzdržen položaj, posebno ko so po letu 1909 zvišali železniške tarife. 
/…/ Voznino so računali ločeno od Šentjanža do Ljubljane, ker so bile dolenjske železnice zasebna 
delniška družba, po njihovi tarifi, od Ljubljane naprej pa po tarifi državnih železnic, čeprav so tudi na 
dolenjskih progah obratovale državne železnice. /…/ ŠJP ni mogla konkurirati s TPD, ki je plačevala 
iz Trbovelj do Trsta le 70 vinarjev tovornine«, ŠJP pa okoli 100 vinarjev. »Razen tega je v Trstu 
šentjanški premog naletel na občutno konkurenco angleškega premoga, ki je prihajal v Trst poceni 
po morju in brez carine.« Prav tam, str. 269.
837 Obravnave od 27. 3. 1908 do 29. 10. 1910, 47. zvezek, Ljubljana 1911, str. 868.
838 Zanimivo je, da sta grof Anton Barbo in baron Ludvik Berg koncesijo za gradnjo proge (ponovno) 
formalno dobila šele 23. maja 1908, ko so se dela že približevala zaključni fazi. Mohorič, Zgodovina 
železnic, str. 210.
839 KLDB, str. 638.
207 Sunčič: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja
in je ugodno vplivala na rast proizvodnje v rudniku, saj so se količine nakopanega 
premoga sunkovito dvigale.
840
 T oda izvedba gradbenih del je razhudila domačine, 
ker se je »podjetništvo malo oziralo na zahteve prebivalstva«.
841
 Tako se »sploh 
ni oziralo pri trasiranju proge na želje občin Št. Rupert in Mokronog«, leta 1910 
še ni poravnalo kupnin za zemljišča, ki so jih lastniki morali odstopiti za gradnjo 
železnice, povrh vsega pa je bila proga zgrajena »zelo površno«
842
 in je bilo veliko 
odsekov kmalu potrebnih popravil najprej zato, ker so »nanjo položili petnajst 
let stare, obrabljene tirnice«,
843
 še zlasti problematični pa so bili krhki nasipi, za 
sanacijo katerih sta leta 1909 železniška uprava in podjetje ŠJP morala plačati 
120.000 kron.
844
Tendenca naraščajoče proizvodnje rjavega premoga v obdobju pred prvo 
svetovno vojno ni bila značilnost zgolj šentjanškega premogovnika, temveč jo je 
prepoznati tudi v proizvodnih številkah TPD,
845
 četudi je krivulja naraščala manj 
premočrtno in kaže večja nihanja v proizvodnih številkah kot ona ŠJP . To priča o 
pravilnosti teze gospodarskega zgodovinarja Jožeta Šorna, da prva faza naglega 
naraščanja premogovne proizvodnje na slovenskih tleh doživi vrhunec ravno 
leta 1900
846
 in se nato v obdobju do začetka prve svetovne vojne rast upočasni. 
Tako so bile proizvodne količine iz leta 1900 presežene šele leta 1907, nakar so 
z manjšimi nihanji naraščale vse do leta 1913, ko je bil (z 1,530.000 tonami na 
Slovenskem in 1,219.000 tonami pri TPD) dosežen »sploh absolutni maksimum 
[slovenske] proizvodnje v okviru habsburške monarhije«.
847
 T o ne preseneča, če se 
upošteva dejstvo, da je bil čas med letoma 1907 in 1913 »obdobje še zlasti živahne 
industrijske rasti«.
848
 Opisani trend umirjenega padanja proizvodnje rjavega 
premoga v prvi polovici in njena postopna rast v drugi polovici prvega desetletja 
20. stoletja od splošnega trenda v Habsburški monarhiji odstopa po negativnem 
indeksu vse do leta 1907, od tega leta pa se tudi za slovensko premogovništvo 
840 Leta 1907 je letna produkcija znašala 4637 ton, naslednjega leta se je povzpela na 9376 ton, leta 1909 
na 43.084 ton, leta 1910 pa celo na 50.351 ton. Šorn, Premogovniki, str. 55.
841 Obravnave od 27. 3. 1908 do 29. 10. 1910, 47. zvezek, Ljubljana 1911, str. 868.
842 Prav tam.
843 Mohorič, Zgodovina železnic, str. 211. 
844 Obravnave od 27. 3. 1908 do 29. 10. 1910, 47. zvezek, Ljubljana 1911, str. 868. ŠJP so morali leta 
1914 zaradi »finančnih težav« lastniki predati upnikom. (ARS, AS 73, t. e. XIV-2). Do leta 1917, ko je 
rudnik postal last usnjarskega industrialca Andreja Jakila, je bilo podjetje pod prisilno upravo; novi 
lastnik je rudnik »znatno razširil in dvignil«. (Glonar, Jakil, Andrej (1858–1926); pridobljeno 12. 2. 
2014.) Po letu 1928 je rudnik postal last družinske delniške družbe, v kateri so bili udeleženi Andrej 
Jakil in njegovi sinovi. ARS, AS 448, t. e. 309/4, I-J, vprašalne pole iz let 1931–1941.
845 Za celotni odkop TPD prinaša podatke Šorn, Premogovniki, str. 71–72; odkop po posameznih 
glavnih rudnikih pa monografija Lebar, Zasavski premogovniki, in sicer na str. 109 za Trbovlje, na str. 
112 za Zagorje in na str. 116 za Hrastnik. 
846 Z 1,270.000 tonami na slovenskem ozemlju kot celoti, od katerega je TPD prispevala 1,080.000 ton 
(torej 85-odstotni delež). Šorn, Premogovniki, str. 72.
847 Prav tam. 
848 Gross, Economic Growth, str. 906.
208 Strategije in prakse energetske oskrbe  v Sloveniji
začne trend pozitivne rasti proizvodnje v primerjavi z letom 1900. Res je sicer, 
da je na začetku 20. stoletja proizvodnja te vrste trdega kuriva v Habsburški 
monarhiji rasla počasneje kot v prejšnjem obdobju
849
 in da je enak trend zaznati 
tudi v slovenskem premogovništvu, a vseeno je vzrok za odstopajoče gibanje 
trenda slovenske produkcije med letoma 1901 in 1906 najverjetneje pripisati 
nerazviti industriji v tem delu monarhije in odvisnosti slovenskih premogovnikov 
od železnic kot glavnega odjemalca. Po letu 1907 je proizvodnja rasla predvsem 
zaradi povečanih potreb železnic, ki so v tem času zaradi širitev prometnega 
omrežja ter rasti prometa povečevale naročila tega nujnega pogonskega sredstva. 
Pri tem je treba omeniti, da sta na Slovenskem nakopani premog na progah pod 
svojo upravo, ki so potekale na ozemlju Kranjske, Štajerske, Primorske, Koroške 
in delno tudi Ogrske, uporabljali podjetji Državne železnice in Južna železnica.
850
 
Drugi, manj pomembni odjemalec premoga, ki je tudi prispeval k večanju potreb 
in s tem proizvodnje po letu 1907, je bila v slovenskih deželah razvijajoča se 
industrija. Med panogami pa je največjo potrebo verjetno izkazovala železarska 
industrija, ki je v tem obdobju, sledeč splošnemu trendu v Habsburški monarhiji, 
zlasti na (avstrijskem) Štajerskem in na Koroškem,
851
 doživljala fazo preobrazbe, 
koncentracije in modernizacije (manjša je bila verjetno poraba v lesni in gradbeni 
industriji, dveh pomembnejših industrijskih panogah na Slovenskem).
852
 T eza, da 
je bila pri povečani potrošnji premoga udeležena zlasti železarska industrija, se 
zdi še toliko bolj verjetna, ker je bila (po izsledkih gospodarskega zgodovinarja 
Romana Sandgruberja) omenjena panoga na čelu gospodarskega okrevanja ter 
vzpona Habsburške monarhije, ki je v 90. letih 19. stoletja sledil dolgemu obdobju 
depresije po borznem zlomu leta 1873;
853
 obenem je bilo železarstvo, zlasti v 
čeških deželah, zahvaljujoč tehnološkim inovacijam, velik porabnik v teh krajih 
izkopanega rjavega premoga (eden najpomembnejših odjemalcev je bilo največje 
tamkajšnje podjetje Prager-Eisenindustrie-Gesellschaft).
854
 To dopušča domnevo 
o podobnem razmerju med proizvajalci trdega kuriva in železarsko panogo tudi v 
slovenskih deželah, pri čemer pa je treba poudariti, da je bil domači rjavi premog 
kalorično preslaboten za nekatere metalurške postopke, ki so predpostavljali 
visoke temperature, in obenem – drugače od češkega – neprimeren za koksanje, 
849 Nachum T. Gross za obdobje 1882–1900 ocenjuje stopnjo rasti porabe premoga v avstrijski polovici 
dvojne monarhije s 4,1 odstotka, medtem ko v obdobju 1900–1913 slednja pade na 3,6 odstotka. 
Gross, Economic Growth, str. 902. Glej tudi diagram proizvodnje rjavega premoga v Cislajtaniji v 
Hwaletz, Die österreichische Montanindustrie, str. 145. 
850 Zupančič, Rudarstvo Slovenije, str. 360. 
851 Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 292, 294. 
852 Sunčič, Zgodovina podjetništva, str. 35.
853 Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 292. Tudi Gross označuje obdobje 1873–1896 kot čas »vélike 
depresije«. Gross, Economic Growth, str. 911. 
854 Good, The Economic Rise, str. 133.
209 Sunčič: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja
zaradi česar so si morali podjetniki koks poiskati onkraj lokalnega trga.
855
 Kot 
najmanj pomemben dejavnik porabe premoga v slovenskih deželah je treba 
omeniti gospodinjstva in javne ustanove, ki so premog uporabljali za kurjavo.
Manj sreče kot proizvajalci rjavega premoga je z odjemom imel Daniel 
pl. Lapp, lastnik rudnika lignita v Velenju, ki si – kljub denarju, vloženemu v 
izgradnjo železnice med Celjem in Velenjem ter pozneje še Dravogradom – za 
svojo nekvalitetno, nizkokalorično rudnino ni mogel zagotoviti stalnih strank 
(predvsem železnic), zaradi česar je proizvodnja rudnika Velenje izrazito nihala, 
ker je bila odvisna od konjunkturnih naključij, ki so določala stanje v industriji 
ter obrti.
856
 K temu je treba dodati še neugodne naravne razmere, ki so oteževale 
izkop in povzročale nesreče v rovih.
857
 Edinega stalnega in zanesljivega odjemalca 
velenjskega lignita v tisti dobi je predstavljala celjska Cinkarna, ki je bila v državni 
lasti.
858
 Čeprav je Lapp ambiciozno načrtoval izkop 300.000 ton na leto,
859
 vse 
do leta 1913, ko je, tri leta po lastnikovi smrti, njegovo podjetje v sozvočju s 
slovenskim premogovništvom kot celoto doseglo vrh predvojne proizvodnje, 
produkcija rudnika ni dosegla vrhunca iz leta 1896, ki je znašal 124.473 ton (leta 
1913 je proizvodnja dosegla 138.333 ton). Na izredno negotovost odjema opo-
zarjajo podatki iz vmesnih let, ki beležijo nagle padce in skoke proizvodnje v 
kratkih (enoletnih) časovnih intervalih.
860
 V prvem desetletju 20. stoletja se je 
izkop lignita v Velenju glede na prejšnje desetletje le nekako ustalil in se gibal 
okoli 80.000 ton letno, torej daleč pod količino, ki se je je Lapp ob ustanovitvi 
podjetja nadejal.
861
Delež TPD pri proizvodnji slovenskega premoga (vključno z lignitom) je na 
prelomu stoletja znašal 85 odstotkov. Do leta 1916 ni padel pod 80 odstotkov 
in v vmesnih letih je nihal med to vrednostjo in 86 odstotki.
862
 TPD je torej ne-
dvomno obvladovala slovensko premogovništvo, toda za boljše razumevanje je 
potreben malce širši pogled, ki premogovno industrijo v slovenskih deželah uvrsti 
855 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 18.246, ex 1940. Na pomen železarske industrije pri okrevanju 
habsburške industrije v obdobju od preloma stoletja do prve svetovne vojne nakazuje tudi Grossova 
ugotovitev, da je uvoz premoga v cislajtanski del Avstro-Ogrske začel naraščati nekako od leta 1900 
naprej in dosegel vrhunec med letoma 1907 ter 1913 (torej v obdobju »še zlasti živahne industrijske 
rasti«), čeprav je uvoz črnega premoga in koksa že prej igral pomembno vlogo v strukturi porabe 
premogov. Gross, Economic Growth, str. 905–906.
856 Pušnik, Premogovnik Velenje, str. 28.
857 Najhujša je bila eksplozija metana leta 1893, ki je zahtevala življenje 31 rudarjev . Mihelak, Premogovnik 
Velenje, str. 34.
858 Mohorič, Zgodovina železnic, str. 165. 
859 Mihelak, Premogovnik Velenje, str. 34.
860 Tako je npr. leta 1898 proizvodnja znašala zgolj 36 odstotkov one iz leta 1896, proizvodnja v letu 1900 
pa je bila npr. za skoraj 39 odstotkov večja kot ona v prejšnjem letu. Izračunano po številkah v Pušnik, 
Premogovnik Velenje, str. 33. 
861 Prav tam. 
862 Šorn, Premogovniki, str. 73. 
210 Strategije in prakse energetske oskrbe  v Sloveniji
v ekonomsko strukturo države, v okviru katere je delovala. Novejše ekono metrične 
raziskave, ki jih je s statističnimi metodami izračuna bruto domačega proizvoda 
(BDP) izvedel Max-Stephan Schulze, dokazujejo resničnost omenjene teze Romana 
Sandgruberja, da predstavlja čas od sredine 90. let 19. stoletja do izbruha prve 
svetovne vojne obdobje gospodarskega vzpona,
863
 hitre rasti. T a je zajela vse sektorje, 
ki zajemajo ekonomsko življenje, a je bila najbolj opazna v sekundarnem sektorju 
(industriji in rudarstvu), kar pomeni, da je bil slednji »s precejšnjo procentualno 
prednostjo najhitreje rastoči sektor« obravnavanega obdobja.
864
 Izrednega pomena 
so Schulzevi izračuni letnih stopenj rasti za posamezne industrijske veje, med 
njimi tudi za premogovništvo; rezultati še dodatno potrjujejo pravilnost Šornove 
hipoteze in vpetost premogovništva na slovenskih tleh v cislajtanske gospodarske 
trende, saj prinašajo spoznanje, da se je rudarstvo na splošno (in ne torej zgolj 
premogovništvo kot njegov del) hitreje širilo v obdobju 1871–1895,
865
 medtem 
ko se je v obdobju 1895–1912 njegova letna rast upočasnila,
866
 s čimer se je »na 
splošno zmanjšala teža te gospodarske veje v agregatu industrijske tvornosti«
867
 
na račun predelovalne industrije (med hitro napredujoče panoge je spadalo tudi 
železarstvo), obrti ter gradbeništva. Podobno ugotavlja Otto Hwaletz, preučevalec 
zgodovine avstro-ogrskega rudars tva, ki poudari, da je produkcija rjavega premoga 
med letoma 1875 in 1913 sicer narasla za štirikrat in da je bila stopnja rasti višja kot 
pri črnem premogu, a manjša kot pri proizvodnji železove rude in železa. Glede na 
rast celotnega BDP je bila rast proizvodnje rjavega premoga nadpovprečna do 90. 
let 19. stoletja, potem pa podpovprečna.
868
Poleg časovne umestitve slovenskega premogovništva v razvojne trende 
Habsburške monarhije je za njegovo boljše razumevanje potrebna še prostorska, 
ki jo je treba dopolniti s podatki o deležu na slovenskih tleh proizvedenega 
rjavega premoga in lignita v okviru proizvodnje celotne države. Geografsko se 
je premogovništvo v Habsburški monarhiji razvilo zlasti v čeških deželah in kro-
novini Šleziji, kjer so bili rudniki rjavega in tudi črnega premoga. Od leta 1875 
naprej se v center pridobivanja slednjega v avstrijskem delu monarhije razvije 
Šlezija,
869
 katere izkop je narastel s 25 do več kot 60 odstotkov tonaže vsega v 
863 Po Schulzevih izračunih je znašala rast BDP-ja v avstrijskem delu Habsburške monarhije v obdobju 
1870–1890 0,99 odstotka letno, med letoma 1890 in 1910 pa se je ta številka dvignila na 1,32 odstotka 
letno. Schulze, Patterns of Growth, str. 317. 
864 Prav tam, str. 318. Tako je prispevek sekundarnega sektorja k BDP-ju v obdobju 1871–1895 letno 
zrasel za 1,84 odstotka, v času med letoma 1895 in 1912 pa se je povzpel na 3,34 odstotka. Prav tam, 
str. 319. 
865 Za 4,15 odstotka na leto. Prav tam, str. 320.
866 S padcem na 3,24 odstotka. Prav tam. 
867 Prav tam, str. 320.
868 Hwaletz, Die österreichische Montanindustrie, str. 145. 
869 Produkcija se je skoncentrirala v premogovnem bazenu Ostrava-Karvina. Good, The Economic Rise, 
str. 133; Slovenski trgovski vestnik, 1910, št. 10, str. 124. 
211 Sunčič: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja
monarhiji izkopanega črnega premoga, s čimer je Češka
870
 počasi izgubila vodilno 
vlogo pri pridobivanju črnega premoga.
871
 Da te rudnine na slovenskem ozemlju 
skoraj ni bilo, sem že omenil, a tudi v deželah, ki so pozneje postale Republika 
Avstrija, ni bilo nič bolje, saj so prispevale manj kot en odstotek cislajtanske 
proizvodnje.
872
 Čeprav je narava t. i. alpske dežele z nahajališči rjavega premoga 
bolj obdarila, je zaradi ugodnejših naravnih razmer tudi proizvodnja tega minerala 
cvetela predvsem v severovzhodnem delu Habsburške monarhije, kjer se je delež 
Češke pri nacionalni proizvodnji od sredine 70. let do 90. let 19. stoletja povzpel 
od 70 do 80 odstotkov; to razmerje se je obdržalo vse do leta 1917. Premogovni 
bazen, ki se je raztezal med kraji Teplice, Most in Chomutov na severozahodu 
Češke, je prispeval več kot 90 odstotkov proizvodnje rjavega premoga Češke,
873
 
medtem ko je dežela Štajerska, drugo središče proizvodnje rjavega premoga v 
monarhiji, prispevala nekaj nad 10 odstotkov produkcije celotne monarhije.
874
 
Na Štajerskem so se rudniki rjavega premoga v vertikalni osi sever-jug raztezali 
od nemškega v slovenski del dežele; v prvem so bila najpomembnejša nahajališča 
na območjih Voitsberg-Köflauch ter Leoben-Fohnsdorf;
875
 oba sta bila v lasti 
Alpine Montangesellschaft, pomembne spodbujevalke te rudarske panoge v 
deželi,
876
 v drugem pa rudniki TPD (od katerih je zagorski spadal v deželo 
Kranjsko). Deželi Češka in Štajerska sta skupaj proizvajali več kot 90 odstotkov 
vsega rjavega premoga in lignita v Habsburški monarhiji.
877
 V letu 1913, ko je 
proizvodnja omenjenih rudnin v Habsburški monarhiji dosegla vrhunec,
878
 je 
bil delež TPD pri produkciji te rudnine 4,5 odstotka, delež celotne slovenske 
produkcije pa 5,6 odstotka. Upoštevaje sinhronost na slovenskih tleh delujočega 
premogovništva z nacionalnimi trendi, ne preseneča, da navedeno razmerje skozi 
vse tu obravnavano obdobje izkazuje stabilnost; skratka, delež slovenskih dežel 
pri habsburški proizvodnji rjavega premoga se je od konca 19. stoletja naprej 
gibal okoli 5 odstotkov (fluktuiralo je med cca. 4,8 (najnižja vrednost) in cca. 
5,6 odstotka (najvišja vrednost)), medtem ko je bil delež TPD okoli 4 odstotke 
(fluktuacija med 4 (najnižja vrednost) ter 4,7 odstotka (najvišja vrednost)).
879
 
Položaj slovenskega premogovništva je bil v primerjavi s češkim marginalen, a je 
870 Plzeň in Kladno sta bila tamkajšnja centra proizvodnje. Slovenski trgovski vestnik, 1910, št. 10, str. 124.
871 Hwaletz, Die österreichische Montanindustrie, str. 132; Good, The Economic Rise, str. 133. 
872 En odstotek leta 1875 je do leta 1911 padel na 0,6 odstotka, do leta 1913 pa na 0,5 odstotka. Hwaletz, 
Die österreichische Montanindustrie, str. 132–134.
873 Good, The Economic Rise, str. 133.
874 Hwaletz, Die österreichische Montanindustrie, str. 153. Slovenski trgovski vestnik, 1910, št. 10, str. 124.
875 Slovenski trgovski vestnik, 1910, št. 10, str. 124
876 Hwaletz, Die österreichische Montanindustrie, str. 153.
877 Prav tam. 
878 Prav tam, str. 145. 
879 Preračunano po podatkih v Šorn, Premogovniki, str. 72–73 in Hwaletz, Die österreichische 
Montanindustrie, str. 145.
212 Strategije in prakse energetske oskrbe  v Sloveniji
bil njegov delež pri vsedržavni produkciji primerljiv z onim nemške Štajerske.
880
 
Krvavi, uničevalni dogodki, ki so sledili, so položaj slovenske industrije rjavega 
premoga (in lignita) v kratkem času postavili na glavo; toda najprej je morala 
slednja preživeti štiri leta svetovne morije.
OBDOBJE OD LETA 1914 DO LETA 1918:
PRVA SVETOVNA VOJNA
Kljub temu da so se vojne razmere, po prehodnem upadu v prvem letu vojne, 
pri proizvodnji rjavega premoga na Slovenskem prvič resno poznale šele v letu 
1918, ko je produkcija v primerjavi s predhodnim letom padla za približno 20 
odstotkov,
881
 negativne posledice vojne niso umanjkale, saj so se odražale zlasti pri 
ciklično ponavljajočih se problemih s preskrbo ter pri negospodarnem poslovanju 
rudarskih podjetij. Vojno gospodarstvo je pomenilo državni nadzor nad celo vrsto 
dobrin, med katere je zaradi svoje strateške pomembnosti nujne surovine, potrebne 
za delovanje transportne in industrijske infrastrukture, spa dal tudi premog. 
Tako v industriji kot tudi v prometu so seveda imele prioriteto dejavnosti, ki so 
zadovoljevale vojaške potrebe, zaradi česar je država prek organov, imenovanih 
centrale, ki so bile odgovorne za zbiranje in razpečevanje dobrin, določanje (tudi 
maksimiranje) cen in racioniranje preskrbe,
882
 z nako panim premogom, ki ji je bil 
na razpolago, ravnala po lastni presoji. Pri tem si je prizadevala doseči vojne cilje 
in je iz menjave izključila tržne mehanizme, kar je imelo za posledico zanemarjanje 
potreb določenih družbenih segmentov in krajev.
Iz glavnega mesta dežele Kranjske so o pomanjkanju premoga prvič poročali 
že avgusta 1914, ko so tri ljubljanska industrijska podjetja Zbornico za trgovino, 
obrt in industrijo (dalje Zbornica za TOI) prosila, naj pri oblasteh na Dunaju 
posreduje, da bi jim omogočile redno dobavo premoga, saj so zaloge že izčrpale, 
novih dobav pa ni bilo. Zaradi tega so, po poročanju zbornice, »nekateri obrati v 
Ljubljani in okolici«
883
 zmanjšali produkcijo ali pa jo popolnoma ustavili. Krivec 
za nastali položaj ni bila TPD, katere premog so omenjena podjetja običajno 
uporabljala, temveč »ahilova peta«
884
 habsburškega vojnega gospodarstva – 
železnice.
885
 Navedeni primer iz dežele Kranjske dobro ponazarja razsežnost in 
880 Premogovni revir Leoben-Fohnsdorf je avgusta 1910 prispeval 4, revir Voitsberg-Köflach pa 3,7 
odstotka k mesečni produkciji rjavega premoga v Habsburški monarhiji. Slovenski trgovski vestnik, 
1910, št. 10, str. 124. 
881 Šorn, Premogovniki, str. 73. 
882 Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 323. 
883 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 4113, 20. 8. 1914. 
884 Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 322.
885 Sandgruber navede dva glavna vzroka za slabo stanje železnic: 1. Izgubo in obrabo voznih sredstev, 
ki sta povzročili akutno pomanjkanje lokomotiv in vagonov. 2. Izpad osebja zaradi mobilizacije ali po 
naravni poti. Prav tam. 
213 Sunčič: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja
akutnost transportnega problema Habsburške monarhije med vojno in dobi še 
dodatno težo, če se upošteva, da so se podjetniki obrnili na Južno in Dolenjsko 
železnico, podjetji, ki tedaj sploh še nista bili »tako zelo obremenjeni z vojaškimi 
transporti«.
886
Čeprav je Kranjska spomladi 1915 dnevno dobivala 50 vagonov premoga, 
ki ga je Alpine Montangesellschaft nakopala v svojem Fohnsdorfskem rudniku, 
,
887
 je naslednji val pomanjkanja mestna naselja v tej deželi dosegel že poleti 
1915,
888
 pozimi pa se je položaj zaostril. V dopisu Zbornice za TOI na železniško 
ministrstvo je prebrati, da so »zadnje mesece z nabavo premoga v Ljubljani in 
na Kranjskem na sploh kar največje težave. Že mesece je dovoz premoga za 
industrijo in gospodinjstva popolnoma nezadosten; vlada občutno pomanjkanje 
premoga za katerim trpijo predvsem nižji narodni sloji. Dostava premoga 
trgovcem s premogom, ki je osrednjega pomena za distribucijo premoga med 
majhne potrošnike, ali popolnoma izostaja ali pa je nadvse pičla.«
889
 Dodatno 
težavo je predstavljal še tisto leto zgodaj nastopivši mraz. Zbornica in TPD sta 
za pomanjkanje sicer krivili povečane zahteve Južne in Državne železnice, ki so 
tedaj znašale nekaj več kot polovico letne proizvodnje TPD,
890
 zaradi česar bi 
bilo, glede na podobnost strukture porabe na slovenskem nakopanega premoga 
med vojno z ono v mirnodobnem času, treba vzrok za pomanjkanje zopet iskati 
v neurejenih prometnih razmerah.
891
 Posledica teh je bila, da so bili potrošniki 
v zaledju pri zadovoljevanju potreb prepuščeni naključju: »Ljudje so vobče le z 
največjo težavo mogli kupiti ob srečnem slučaju za silo nekaj premoga. Prodajalci 
premoga so brez zalog, in če se jim posreči dobiti kak vagon, se ljudje naravnost 
trgajo za blago.« Težave z dobavo so pestile tudi industrijo, ki ni mogla dobiti 
premoga »celo po dolgem čakanju in navzlic že zgodnjim naročilom«, ter javne 
ustanove, kot je bila npr. Mestna občina Ljubljana, ki je »imela za elektrarno 
in vodovod resne težave. Še danes mestna občina daleko nima onih množin 
premoga, ki so potrebne za kurjenje javnih poslopij.« Svareči pred katastrofo v 
Ljubljani sta Zbornica za TOI in kranjska deželna vlada od ministrstva za javna 
dela v prošnji, iz katere je mogoče izvedeti, da je bil zagorski rudnik »s celo svojo 
produkcijo« določen za vojaške potrebe, da je vsa produkcija kočevskega rud-
886 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 4025 ex 1914. 
887 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 2059, 14. 4. 1915. 
888 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 4215, 13. 10. 1915.
889 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, 12. 12. 1915. 
890 Arhivski viri omenjajo zahtevo po 600.000 tonah premoga (od tega 450.000 ton za Južno in 150.000 
za Državno železnico) za leto 1916, leto torej, v katerem je TPD proizvedla 1,190.000 ton premoga. 
ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, 10. 12. 1915; Šorn, Premogovniki, str. 73. 
891 Domneva postane še verjetnejša, če se upošteva dejstvo, da je Alpine Montangesellschaft aprila 
1915 grozila, da bo zaradi kroničnega pomanjkanja vagonov ustavila dobave kontingentov premoga 
Ljubljani, proti čemur so odločno protestirali člani ljubljanske Zadruge trgovcev s premogom in 
drugimi kurilnimi materiali. ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 2059, 14. 4. 1915.
214 Strategije in prakse energetske oskrbe  v Sloveniji
nika šla za zadovoljitev potreb Državnih železnic, da tudi ŠJP ni imel »proste 
dispozicije za svoje blago in tako tudi premog te provenience ne prihaja več v roke 
prodajalcev in zasebnikov« in da je TPD s svojim največjim rudnikom v Trbovljah 
kljub, po besedah predstavnikov podjetja, za 30 odstotkov manjšemu dnevnemu 
kopu (kot pred vojno?) morala kriti povečane potrebe Južne železnice, zahtevali 
razbremenitev premogovne industrije na Kranjskem na račun čeških obratov. S 
tem so se na Dunaju strinjali in zagotovili, da bodo prošnji ugodili.
892
 Ko so se na 
začetku leta 1916 pri Slovenskem trgovskem vestniku ozirali nazaj na prejšnje leto, 
so poleg problemov z voznim parkom kot vzroka za nezmožnost premogovnikov 
zadostiti naročilom potrošnikov navedli pomanjkanje »izvežbanih delavcev«, ki 
je bilo posledica nediskriminatorne mobilizacijske politike v prvih letih vojne,
893
 
in razcvet industrije
894
 zaradi »ogromnih in raznovrstnih naročil vojne uprave«.
895
Da je bil nastali položaj priložnost za podjetniške špekulacije, priča naslednja 
zanimiva anekdota: Na začetku leta 1917 je uprava Papirnice Radeče na TOI 
poslala prošnjo za posredovanje pri TPD, podjetju, ki je industrijski obrat 
zalagalo s tem prepotrebnim kurivom, katerega zaloge
896
 je papirnica že izčrpala, 
zaradi česar je prišla v stanje kroničnega pomanjkanja.
897
 TPD se je odzvala s 
tožbo o skoraj polovičnem padcu produkcije v prejšnjem mesecu,
898
 toda jedrnati 
odgovor podjetnikov ni prepričal, saj so, opiraje se na v časopisju objavljene vesti, 
oblikovali lastno domnevo o tem, zakaj je preskrba, ki je celotno leto 1916 potekala 
brez težav (papirnica je prejemala 200 ton rjavega premoga na mesec), na začetku 
leta 1917 nenadoma prenehala: šlo naj bi za izsiljevanje premogovniškega lobija, 
ki se je s tem uprl vladi, ker ta ni hotela privoliti v zvišanje maksimiranih cen 
premoga. Dodaten dvom je pri industrialcih vzbudila okoliščina, da je TPD 
pred kratkim dobila veliko število vojnih ujetnikov ravno z namenom, da se 
produkcija vzdrži na stalni ravni;
899
 in res, podatki o produkciji TPD za leto 1916 
pričajo o minimalnem padcu v višini 29 ton (torej za nekaj manj kot 3 odstotke) 
v primerjavi s predvojnim vrhuncem proizvodnje v letu 1913.
900
892 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 4215, 13. 10. 1915. 
893 Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 319
894 Sandgruber leto 1915 označuje kot dobo »konsolidacije avstro-ogrskega vojnega gospodarstva«. Prav 
tam, str. 319.
895 Slovenski trgovski vestnik, 1916, št. 1, str. 2. 
896 Slednje si je morda industrijski obrat zagotovil v letu 1916 po tem, ko je poleti 1916 ministrstvo za 
trgovino na Dunaju s posebno okrožnico, ki je bila objavljena tudi v (gospodarskem) tisku (Slovenski 
trgovski vestnik, 1916, št. 7, str. 59), industrijska podjetja pozvala, naj se pred jesenjo in zimo oskrbijo 
s primernimi zalogami premoga, saj se je v zadnji četrtini leta 1916 (najverjetneje zaradi zaostrenih 
bojev na vzhodni fronti) predvidevala povečana poraba železnic. ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, 
7. 7. 1916.
897 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 711, 1. 2. 1917.
898 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 832, 8. 2. 1917.
899 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 958, 14. 2. 1917. 
900 Glej podatke v: Šorn, Premogovniki, str. 73. 
215 Sunčič: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja
Dopisi v zvezi s pomanjkanjem premoga, ki so jih na Zbornico za TOI v letu 
1917, ki ga je Sandgruber označil kot leto naglega padca industrijske produkcije 
in leto, v katerem je postalo pomanjkanje surovin akutno,
901
 pošiljali trgovci, ki 
so zopet sporočali alarmantne vesti o tem, da so njihove stranke, tako stalne kot 
tudi občasne, v mrzlem vremenu ostajale brez kuriva,
902
 in neprestane prošnje za 
razdelitev premoga, ki so jih, med drugim, na Zbornico naslovili celo ljubljanski 
krojaški mojstri, ki so izdelovali vojaške uniforme,
903
 dovoljujejo sklep, da se je 
preskrba s premogom v četrtem vojnem letu poslabšala. Na poslabšanje stanja 
so oblasti odgovorile s poostrenim nadzorom nad distribucijo in so v začetku 
septembra uvedle karte za premog, ki so postale edino plačilno sredstvo pri 
trgovcih, pooblaščenih za prodajo premoga.
904
 Oktobra je deželni predsednik 
Kranjske izdal ukaz o »uravnavi porabe premoga, koksa, briketov in drugega 
kuriva« za kurjavo in kuho, s katerim so bile uvedene izkaznice in prejemnice za 
premog; prve so bile namenjene javnim ustanovam (šolam, bolnišnicam, različnim 
zavodom ipd.), druge pa gospodinjstvom. Za nadzor nad njihovim razdeljevanjem 
je bila ustanovljena deželna komisija za premog. Pravico zaprositi za izkaznico so 
imela le tista gospodinjstva, katerih zaloge niso presegale 200 kg črnega, 250 kg 
rjavega premoga ali pet kubičnih metrov drv. Dokumentacijo o zalogi je moral 
predstavnik gospodinjstva predložiti pri pooblaščeni poslovalnici, ki jo je določil 
mestni magistrat.
905
 Kot je bilo že omenjeno, je bila avstro-ogrska industrija v veliki 
meri odvisna od uvoza visokokaloričnega premoga, uvoza, ki je zaradi vojnih 
razmer trpel
906
 in je bil konec leta 1917 dodatno otežen z zapletenim postopkom. T a 
je od kupca zahteval pridobitev izvoznega dovoljenja države, iz katere je nameraval 
premog uvoziti (tj. v prvi vrsti Nemčije), tako da je oddal prošnjo na dunajskem 
ministrstvu za javna dela.
907
Za zadnje leto vojne je značilen »hiter gospodarski polom«,
908
 ki je dodatno 
zaostril že prej stalno problematiko preskrbe mestnih gospodinjstev s kurivom,
909
 
in jeseni 1918 se je v javnih občilih za zimo napovedovala katastrofa: »Na Dunaju
910
 
901 Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 320. 
902 Podjetje Fr. Dolenz, Kranj, ki se je med drugim ukvarjalo tudi s prodajo premoga in je na leto od TPD 
naročilo nekaj več kot 15 vagonov tega minerala, je že februarja 1917 poročalo, da v mestu Kranj in 
na Kranjskem na splošno »vlada občutno pomanjkanje premoga za kurjavo«. ARS, AS 448, t. e. 256, 
1914–1941, št. 1000, 16. 2. 1917. 
903 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 3126, 1. 6. 1917.
904 Slovenski trgovski vestnik, 1917, št. 9, str. 71.
905 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 5546, 17. 10. 1917. Za podeželje podobnih določil ni bilo, kar 
kaže na to, da so bile uporaba premoga za kuhanje in kurjenje in težave s pomanjkanjem kuriva zgolj 
domene urbanih okolij. 
906 Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 322. 
907 Slovenski trgovski vestnik, 1917, št. 9, str. 72. 
908 Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 320.
909 Prav tam, str. 325.
910 Civilno prebivalstvo prestolnice je med vojno še posebej trpelo zaradi nezadostne preskrbe s 
kurivom. Prav tam.
216 Strategije in prakse energetske oskrbe  v Sloveniji
peša oskrba s premogom za kuhinje. Kdor se ni mogel preskrbeti do konca julija, 
mu bo le z največjimi težkočami mogoče nabaviti si potrebno količino.« Tudi 
na Češkem, v srcu habsburške premogovne industrije, je pomanjkanje postalo 
»tako pereče, da se bodo po sporočilih čeških listov zatvorile v Pragi šole cel 
oktober in november«. V podobnih škripcih so se znašle dunajske šole, zaradi 
česar je ravnatelj ene od tamkajšnjih gimnazij, ki je očitno želel učitelje in učence 
obvarovati trepetanja v nezakurjenih učilnicah, »odredil, naj se požurijo, da se 
predela učna snov, predno nastopi mraz, ker šolska uprava nima premoga ter 
mora radi tega računati na daljše zimske počitnice«.
911
Tudi v industriji ni bil položaj nič boljši. Anketa, ki so jo osrednje dunajske 
oblasti v letu 1918 izvedle med industrialci, ni prinesla zgolj črne napovedi, da 
bo moralo približno 70 odstotkov vseh industrijskih podjetij »ustaviti obra-
tovanje vsled pomanjkanja premoga«, temveč je pokazala tudi, da je tistega 
leta »nazadovala avstrijska produkcija za 30 odstotkov« v primerjavi z zadnjim 
mirnodobnim letom.
912
 Že poleti 1918 je statistika ministrstva za javna dela 
ugotovila, da se je zgolj v juliju produkcija premoga (črnega, rjavega in lignita) 
zmanjšala za več kot milijon ton, glede na tisto v istem mesecu pred enim 
letom.
913
 Rezultat drastičnih mesečnih padcev je bil, da je do oktobra primanjkljaj 
obeh vrst premoga narasel na skoraj 16 milijonov ton
914
 v državi, ki je, v svoji 
cislajtanski polovici, na vrhuncu mirnodobne produkcije na svojih tleh nakopala 
cca. 53 ton (pri čemer je treba omeniti, da se je izkop črnega premoga med 
vojno, zaradi težav pri uvozu, povečal za približno pol tone in vrhunec dosegel 
leta 1917).
915
 Podobni trendi so obvladovali tudi slovensko premogovništvo. Jože 
Šorn je izračunal, da je bila slovenska produkcija rjavega premoga v letu 1918 za 
20 odstotkov nižja od one v predhodnem letu, k čemur je treba dodati še izračun 
padca produkcije rjavega premoga (in lignita) glede na leto 1913, ki je bil za 10 
odstotkov manjši od avstrijskega in je znašal »zgolj« 21 odstotkov.
916
 To pomeni, 
da je bila leta 1917 produkcija na skoraj isti ravni kot v zadnjem predvojnem 
letu in da je vojno gospodarstvo slovenske premogovnike prizadelo manj kot 
druge podobne obrate v državi, kar je mogoče pojasniti z manjšo koncentracijo 
urbanih naselij ter industrije na območju, ki so ga zalagali slovenski rudniki, in 
s to okoliščino povezano strukturo odjema v njih nakopane rude, ki je bila že v 
predvojnih časih osredotočena na železnice.
911 Slovenski trgovski vestnik, 1918, št. 10, str. 79.
912 Prav tam. 
913 Slovenski trgovski vestnik, 1918, št. 9, str. 70. 
914 Slovenski trgovski vestnik, 1918, št. 10, str. 79.
915 Po podatkih v: Hwaletz, Die österreichische Montanindustrie, str. 127, 145. Med vojno je bil zelo iskan 
tudi lignit; drugače si namreč ni mogoče razložiti dejstva, da je V elenjski rudnik leta 1917 dosegel vrh 
svoje dotedanje proizvodnje. Mihelak, Premogovnik Velenje, str. 36.
916 Po podatkih v: Šorn, Premogovniki, str. 73. 
217 Sunčič: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja
Sodobni slovenski gospodarski strokovnjaki so pomanjkanje premoga v 
vojnem času pripisali povečani porabi železnic, ki se je glede na predvojne 
čase povečala za 50 odstotkov (ta podatek potrjuje upravičenost trditev TPD, 
ki je pomanjkljivo preskrbo trgovcev in industrijskih podjetij s premogom 
vedno pojasnjevala s povečanimi potrebami železnic), vojne industrije (zlasti 
municijskih podjetij, ki so porabila »neizmerne množine«) in »transportnim 
težkočam«, stalnici avstro-ogrskega vojnega gospodarstva.
917
 Omenjena je bila 
tudi problematika delovne sile, ki leta 1918 ni bila zgolj dodatno skrčena,
918
 
temveč je bila zaradi gospodarskega poloma in posledičnih težav s preskrbo tudi 
nezadostno prehranjena, kar je negativno vplivalo na njeno storilnost.
919
 Rudarski 
strokovnjak Lojze Zupančič se je konec tridesetih let sicer strinjal z navedenimi 
ocenami, a je imel prehrano delavstva zgolj za obrobni razlog za padec produkcije 
– glavni vzrok se je, po njegovem mnenju, skrival v tem, da so bile »jame proti 
koncu vojne več ali manj izropane«,
920
 s čimer se pojavlja vprašanje poslovanja 
premogovnih podjetij med vojno. Ker je bila vsa produkcija podrejena zgolj 
enemu cilju – vojni zmagi – in ker je bilo v imenu slednjega vse gospodarstvo 
postopoma (najprej njegovi strateško najpomembnejši deli) vključeno v sistem, 
ki ga je Roman Sandgruber označil za »super-etatizem«,
921
 so bila podjetja 
v zasebni lasti in njih vodstveno osebje postavljena pod državni nadzor, ki ga 
je predstavljala oborožena in uniformirana roka države, vojska. Podjetja so 
zato morala proizvodnjo »usmerjati po odredbah vojaških oblasti«,
922
 ki so 
»brezobzirno zahtevale čim večjo produkcijo«. Omenjene okoliščine so pripeljale 
do tega, da so bile »jame proti koncu vojne več ali manj izropane«, saj se je delo 
»osredotočilo skoraj izključno na izkop že raziskanih in pripravljenih jamskih 
predelov«.
 923
 Osredotočenje na izkoriščanje že odkritih zalog je pomenilo, da 
sta se delovna sila, ki jo je že tako primanjkovalo in so jo skušali nadomestiti z 
vojnimi ujetniki, ter strojna oprema uporabljali zgolj za kritje sprotnih potreb, 
pri čemer se ni mislilo ne na vzdrževanje jam, kar je imelo za posledico skok v 
številu delovnih nesreč, ne na njihovo gospodarno izkoriščanje,
924
 ne na sledenje 
in odkrivanje novih premogovnih slojev.
925
 V takem neredu in izčrpanosti, tako 
pri človeškem kapitalu kot tudi materialni podstati proizvodnje, so torej slovenski 
rudniki pričakali novo dobo.
917 Slovenski trgovski vestnik, 1918, št. 10, str. 79.
918 Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 320.
919 Slovenski trgovski vestnik, 1918, št. 10, str. 79.
920 Zupančič, Rudarstvo Slovenije, str. 356. 
921 Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 323. 
922 Lebar, Posavski premogovniki, str. 94. 
923 Zupančič, Rudarstvo Slovenije, str. 356.
924 Prav tam. Leta 1918 se je zgodilo 361 težkih nezgod, leta 1912 pa ob primerljivi produkciji samo 78. 
925 Lebar, Posavski premogovniki, str. 94. 
218 Strategije in prakse energetske oskrbe  v Sloveniji
OBDOBJE OD LETA 1918 DO LETA 1941: SLOVENSKO 
PREMOGOVNIŠTVO V PRVI JUGOSLOVANSKI DRŽAVI
Veliki geopolitični pretresi v Srednji Evropi ob koncu prve svetovne vojne 
so za slovensko premogovništvo sprva pomenili zgolj odpravo vojaške uprave 
nad obrati, ki je »omogočila uvedbo mirnodobne proizvodnje«,
926
 medtem ko 
so ostale oblike državnega nadzora nad proizvodnjo in distribucijo enake; 
tako je revolucionarna Narodna vlada za Slovenijo kmalu po svojem nastanku, 
novembra 1918, razglasila, »1. da veljajo še nadalje dne 31. 10. 1918 veljavne cene 
za premog, in da ne sme noben lastnik premogovnika samovoljno prekoračiti teh 
cen; 2. vsa vodstva premogovnikov morajo dnevno produkcijo naznaniti vsak 
dan po dopisnici premogovnemu nadzorniku (…); 3. vsa naročila za premog se 
naj odstopijo imenovanemu, ker ima le on pravico dispozicije nad premogom; 
4. vsa načelstva železniških postaj se prosijo, da odpošiljajo le od imenovanega 
nakazani premog; 5. kot nadzorni organ za razpošiljanje premoga je nastavljen od 
poverjeništva za javna dela in obrt gospod stotnik Fran Gombač, ki ima pravico 
na postajah odpošiljanje premoga nadzorovati ter ima pravico vpogleda v knjige 
in tovorne liste«.
927
V razmerah komaj vzpostavljenega miru ter proizvodnih in transportnih 
težav je poteza novega organa, ki je bil ravnokar prevzel pristojnosti centralnih 
dunajskih oblasti, popolnoma razumljiva, a pozorni bralec si bo ob tem neizbežno 
zastavil vprašanje, ali ne bi bilo morda bolje, da bi se prvo povojno obdobje, ki 
v glavnem pomeni nadaljevanje ekonomskih metod vojnega časa, združilo z 
obravnavo vojnega časa. Pri tem bi izrazil upravičen sum, da je avtor te razprave 
podlegel lenobnemu historiografskemu avtomatizmu, ki prelomnost obdobij 
sodi zgolj po velikih (ali »velikih«) političnih dogodkih in pri tem ne upošteva, 
kako se ti odražajo na družbenih podsistemih. Na izražene pomisleke je treba 
odgovoriti s trditvijo, da je pridružitev slovenskega ozemlja novi državni tvorbi 
južnih Slovanov za premogovno industrijo imela dolgoročne posledice tako 
glede produkcije kot tudi strukture porabe, zaradi česar je izbira leta 1918 kot 
prelomne točke za slovensko premogovništvo primerna, saj ustrezno poudarja 
težo zgodovinskega prevrata, ki ga je le-to prineslo.
Pomen razpada Habsburške monarhije za slovensko industrijo zgodovinarji 
pogosto poudarjajo
928
 in tudi premogovništvo kot ena od (pomembnejših) indus-
trijskih panog na Slovenskem je bilo zajeto v proces gospodarske preobrazbe. 
Poglavitna posledica nastanka nove državne tvorbe je bila, da je Slovenija čez noč 
926 Perovšek, Gospodarsko-socialne razmere, str. 191.
927 Slovenski trgovski vestnik, 1918, št. 11, str. 88. 
928 Glej npr.: Lazarević, Na južnih obzorjih, str. 189–208.
219 Sunčič: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja
postala industrijsko najbolj razvit in moderen del kraljevine SHS, kar je izdelkom 
slovenske industrije odprlo obsežen trg na jugu. Slovensko premogovništvo ni 
uživalo le prednosti moderne, racionalizirane produkcije, ki je tehnično sledila 
vzorom v razvitejših zahodnih državah, ter visokih produkcijskih kapacitet, 
ampak je iz vojne prišlo tudi manj poškodovano kot rudniki na ozemlju okupi-
rane Kraljevine Srbije, ki so jih napadalci po intenzivnem izkoriščanju pustili »v 
ognju, v ruševinah, medtem ko so bili nekateri popolnoma uničeni«.
929
 Za njiho-
vo obnovo in ponovno vzpostavitev produkcije je bil potrebno precej časa
930
 in 
ravno ta leta pomenijo za slovensko premogovništvo zlato dobo.
Zato ne preseneča, da je bilo leta 1919 v Sloveniji proizvedeno kar 61 
odstotkov vsega rjavega premoga v Jugoslaviji in 52 odstotkov vsega v Jugoslaviji 
pridobljenega premoga (tj. tudi črnega premoga in lignita). Že naslednje leto 
so si premogovniki na jugu države toliko opomogli, da je slovenski delež pri 
produkciji rjavega premoga padel na 50 odstotkov. Najmanj polovico ali več te 
vrste rudnine je (z izjemo leta 1928, ko delež pade na 48 odstotkov) prispevalo 
slovensko premogovništvo vse do 1930, ko je zaznati strm padec na nekaj več 
kot 40 odstotkov. V letih krize se je ta odstotek še zmanjšal, a ni nikoli padel 
pod 35 odstotkov. Kljub temu da si je slovensko premogovništvo konec tridesetih 
let opomoglo, slovenski delež pri jugoslovanski produkciji rjavega premoga do 
izbruha druge svetovne vojne ni več presegel 40 odstotkov, kar pomeni, da je po 
letu 1930 slovenska premogovna industrija nepovratno izgubila svoj primat, a je 
bila kljub temu še vedno eno najpomembnejših premogovnih območij v državi. 
V skupni produkciji vseh vrst premogov je trend identičen, s to razliko, da je 
delež slovenske proizvodnje rjavega premoga in lignita od približno 40 odstotkov, 
ki so bili stalnica v 20. letih, v 30. letih padel malce pod 30 odstotkov.
931
Opisani položaj neprimerno večje pomembnosti slovenskega premogovništva 
v prvi jugoslovanski državi v primerjavi z Avstro-Ogrsko načenja vprašanje 
njegovih konjunkturnih nihanj. Kot jasna ločnica se ponuja leto 1930; medtem 
ko krivulja proizvodnje v 20. letih, kljub periodičnim nihanjem v letih 1925–1926 
ter leta 1928, izkazuje tendenco naraščanja, pa se z letom 1930 začne strmi padec, 
ko količina izkopanega premoga do leta 1933, ki označuje absolutno najnižjo 
točko celotne obravnavane dobe, pade za okoli 50 odstotkov v primerjavi z letom 
1929, ki predstavlja absolutni vrhunec produkcije v obravnavani dobi, in za okoli 
30 odstotkov glede na vrhunec predvojne produkcije leta 1913. Produkcija se je 
nato vse do leta 1938 gibala nekje na ravni one iz prvega desetletja 20. stoletja, 
929 Uvod. V: Spomen knjiga 1918–1928, str. XLIV .
930 Kukoleča, Industrija Jugoslavije, str. 104–105.
931 Izračunano po podatkih v: Naše rudarstvo in topilništvo. V: Trgovski tovariš, 1939, št. 3–4, (dalje Naše 
rudarstvo in topilništvo) str. 45; D. P .: Naše gospodarstvo v začetku leta 1940. V: Trgovski tovariš, 1940, 
št. 1–2, str. 41. Kukoleča, Industrija Jugoslavije, str. 349; Zupančič, Rudarstvo Slovenije, str. 357.
220 Strategije in prakse energetske oskrbe  v Sloveniji
nato pa presegla količino iz leta 1913; v letu 1939 se je povzpela na raven iz leta 
1927, leta, ki je, po dostopnih podatkih, v obravnavanem obdobju (za letom 
1929) na drugem mestu po količini produkcije.
932
Dolgo je bilo potemtakem obdobje, ki ga je slovenska premogovna industrija 
potrebovala, da si je opomogla od šoka gospodarske krize, pri čemer se poraja 
vprašanje, ali je bilo podoben trend zaznati v jugoslovanskem premogovništvu 
kot celoti. Odgovor je negativen, kajti medtem ko je slovensko premogovništvo 
stagniralo še dolgo po koncu krize, ki ga je – podprt s statističnimi podatki o 
produkciji raznih vrst premoga – srbski ekonomist Kukoleča postavil v leto 1933, se 
je leta 1934 za jugoslovansko premogovništvo začela »doba največje prosperitete« 
v času obstoja prve jugoslovanske države, za katero »ni bilo značilno zgolj večanje 
kapacitete obstoječih rudnikov, temveč tudi odpiranje novih obratov, ki so bili 
znatno večjega obsega kot kdajkoli prej«. V tem času »sta še zlasti napredovali 
Rudarsko glavarstvo Beograd in Rudarsko glavarstvo Sarajevo«, od katerih je 
prvo med letoma 1934 in 1938 skoraj podvojilo število zaposlenih, medtem ko je 
v drugem število delavstva naraslo za cca. 42 odstotkov.
933
 V drugi polovici 30. let 
se je torej težišče premogovne proizvodnje premaknilo s severa na jug.
Ker so v arhivskih virih najbolje zastopana leta po koncu prve svetovne vojne 
in gospodarske krize, bodo v nadaljevanju deležna največ pozornosti. Podrobnejša 
obravnava omenjenih obdobij pa je pomembna tudi zato, ker natančneje osvetli 
in pomaga pojasniti usodo slovenskega premogovništva v Jugoslaviji in ponudi 
eno od možnih interpretacij dolgoročnosti gospodarske krize. Premogovništvo 
je bilo najpomembnejša veja rudarske proizvodnje Kraljevine Jugoslavije, saj je 
od vseh vej rudarske industrije imelo največjo proizvodnjo in največ zaposlenega 
delavstva.
934
 Premog je bil kot eden temeljnih dejavnikov industrializacije med 
najpomembnejšimi surovinami, ki so bile na voljo v državi, zaradi česar ne 
preseneča, da so premogokopi zavzemali 42 odstotkov rudarskih površin, da 
je (v dvajsetih letih) proizvodnja premoga znašala 83,5 odstotka vse rudarske 
proizvodnje
935
 in da je premogovništvo prispevalo cca. 70 odstotkov narodnega 
dohodka od rudarstva.
936
 Kot je bilo že omenjeno, so imeli slovenski rudniki 
932 Izračunano po podatkih v: Naše rudarstvo in topilništvo, str. 45; D. P .: Naše gospodarstvo v začetku 
leta 1940. V: Trgovski tovariš, 1940, št. 1–2, str. 41; Zupančič, Rudarstvo Slovenije, str. 357; Šorn, 
Premogovniki, str. 72.
933 Kukoleča, Industrija Jugoslavije, str. 106.
934 Petaković, Prilog, str. 45.
935 Prav tam, str. 47. »Če navedemo najvažnejše proizvode jugoslovanskega rudarstva vidimo, da je 
tako po množini kot tudi po vrednosti tudi sedaj še premog na prvem mestu (…). Najvažnejši in 
najrentabilnejši so rudniki rjavega premoga na katere pride 70 do 75 odstotkov vse premogovne 
produkcije; 20 do 25 odstotkov odpade na lignit in le 4 do 5 odstotkov na črni premog.« V . Š.: Paberki 
iz gospodarstva Jugoslavije. V: Trgovski tovariš, 1939, št. 5–6, str. 99. 
936 Petaković, Prilog, str. 49. Leta 1930 je revija Trgovski tovariš objavila naslednje podatke o čisti 
vrednosti rudarskih proizvodov v Jugoslaviji: »Od skupne vrednosti 1387 milijonov dinarjev je 
221 Sunčič: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja
pomemben delež pri jugoslovanski premogovni produkciji, pri čemer je nujno 
omeniti še to, da sta bila rjavi premog in lignit, poleg mežiškega cinka in svin-
ca, edino omembe vredno rudno bogastvo na slovenskem ozemlju. Delež slo-
venske produkcije v jugoslovanskem okviru je bil tako visok tudi zato, ker se 
v jugoslovanski državi, zaradi njene ekonomske zaostalosti, ni porabilo veliko 
premoga, ali kot je posrečeno zapisal sodobnik: »Kako majhna je naša proizvodnja 
premoga je vidno po tem, da vsi premogovniki naše kraljevine proizvedejo letno 
4,5 do 5 milijonov ton. To predstavlja toliko kot proizvedejo angleški ali nemški v 
enem tednu! (…) V primerjavi s Češko, ki ima skoraj toliko prebivalcev kot naša 
država, je naša proizvodnja premoga petkrat manjša in ravno takšen zaostanek 
lahko ugotovimo ob primerjavi s Poljsko, Avstrijo in Italijo!«
937
OBDOBJE OD LETA 1919 DO LETA 1929
Premogovništvu v prvih povojnih letih je pečat dajalo nadaljevanje metod 
diktiranega vojnega gospodarstva. Strm upad proizvodnje v zadnjem letu vojne 
in dolžnost preskrbovanja južnih delov nove države sta zahtevala nadzor novih 
oblasti nad produkcijo in distribucijo proizvodnje. Deželna vlada za Slovenijo je 
zato februarja 1919 »v okviru komisije za prehodno-gospodarski urad« ustanovila 
poseben pododsek – sestavljen iz zastopnikov poverjeništev za jav na dela, za 
industrijo in trgovino ter za promet –, ki so mu zaupali nadzor nad gospodarjenjem 
s premogom: »Ta pododsek ima zlasti sestaviti za vsako dekado izkaz produkcije 
in razdelitev premoga z navedbo namembnega kraja in adresata, katerega predloži 
omenjenim poverjeništvom in predsedstvu deželne vlade.« K nadzoru je bila 
pritegnjena tudi železniška infrastruktura, saj je bilo železniš kim premogokopnim 
postajam naročeno, »da predlože predsedstvu deželne vlade uradne izkaze o 
odpravi vsega premoga z navedbo namembnih postaj in adresatov vsakega 1., 10. 
in 20. v mesecu«.
938
 Da je bil nadzor v povojnem času »krize premoga«, ki je bila 
najhujša med letoma 1918 in 1920,
939
 še kako potreben, dokazuje trditev, izustena 
na seji deželne vlade februarja 1919, da je TPD, neupoštevaje navodila novih oblasti, 
premog še naprej oddajala v nemško Avstrijo, zaradi česar so ji novi oblastniki takoj 
zagrozili z visoko denarno globo za vsak vagon, ki bi ga poslala »drugam kamor tja 
kamor ji naroči Deželna vlada«.
940
odpadlo na črni premog 108, na rjavi premog 771, na lignit 126, na brikete 24, na zemeljski plin 1,4, 
na železno rudo 47, na baker 292 milijonov« itd. Od skupne vrednosti je na Srbijo odpadlo 521, na 
Slovenijo 456, na Bosno in Hercegovino 266, na Hrvaško 97 in na Dalmacijo 45 milijonov dinarjev. 
Trgovski tovariš, 1930, št. 7–8, str. 158. 
937 Citirano v: Lebar, Zasavski premogovniki, str. 133. 
938 Sejni zapisniki, 1. del, str. 369.
939 Lebar, Zasavski premogovniki, str. 133.
940 Sejni zapisniki, 1. del, str. 396–397. 
222 Strategije in prakse energetske oskrbe  v Sloveniji
Tudi uvoz bolj kaloričnih vrst premoga, ki so bile nujno potrebne v železarski 
industriji, je prevzela deželna vlada; tako je spomladi 1919 Kranjski industrijski 
družbi obljubila dnevno dobavo 25 vagonov trboveljskega premoga in ji 
zagotovila, da bo glede dobave ostravskega črnega premoga posredovala »potom 
jugoslovanskega poslanika v Pragi«.
941
 Poverjeništvo za javna dela je premogovno 
krizo, ki jo je oteževalo pomanjkanje usposobljenih rudarjev, lajšalo tudi s 
premestitvami delavstva iz državnih v zasebne rudnike; maja 1919 je Rudarsko 
oskrbništvo v Zabukovici prejelo ukaz, da mora poslati 80 tamkaj zaposlenih 
rudarjev v Kočevje, kjer je bil premogokop v lasti TPD: »(…)odrejam, da delavce, 
in sicer izključno samce, določite, z njimi obračunate mezde in jih odpošljete z 
njihovimi delavskimi knjižicami v označeni premogokop v Kočevju, v oddelkih 
po 20 mož. En oddelek za drugim naj odpotuje v intervalih petih dni. (…) Motike, 
kolikor jih je na razpolago, naj vzamejo delavci s seboj. Za oddane motike pošljite 
račun kočevskemu premogovniku. Prvi oddelek naj nemudoma odpotuje.« 
Tudi onemu, ki je zgolj bežno seznanjen s plansko-gospodarskimi ukrepi novih 
oblastnikov iz časa po koncu naslednje svetovne vojne, se bo zgornji ukaz zazdel 
nepredstavljivo popustljiv in človečen, ko bo izvedel, da ga je poverjenik za javna 
dela zaključil z navodilom, da »če bi se kateri delavec za delo rajši zahvalil kakor 
odpotoval v Kočevje, mu ne delajte zaprek«.
942
Oddelku za premog je bila zaupana nadzorna vloga nad premogovniki, kar 
je pomenilo predvsem bedenje nad pravilnostjo oddaje produkcije, ki je morala 
ustrezati naročilom,
943
 medtem ko je v pristojnost deželne vlade spadalo določanje 
cen premoga, ki jih je lahko nato v posameznih primerih tudi spreminjala in pri-
lagajala na podlagi prošenj podjetij.
944
 T emeljno načelo, ki je uradništvo vodilo pri 
obravnavanju tovrstnih prošenj, je bilo gibanje proizvodnih stroškov, ki so se – 
tako npr. novembra 1919, ko so lahko cene premoga dvignila vsa večja slovenska 
podjetja – višali zaradi višjih mezd, višjih »stroškov za obratni material« in 
življenjske potrebščine.
945
Četudi je bilo administrativno določanje cen v kaotičnem času po koncu 
vojne nujno, so se iz gospodarskih krogov slišale pritožbe na račun temnih plati 
odsotnosti tržnih zakonitosti. Ker so bile cene enotne in je bil za merilo pri 
941 Sejni zapisniki, 2. del, str. 64. 
942 ARS, AS 73, t. e. 2, št. 3808, 20. 5. 1919. 
943 »Delo oddelka obstoji v razdeljevanju premoga, v kontroli produkcije in dobav premoga ter v upravi 
denarja. V svrho kontrole produciranega in oddanega premoga vodi oddelek natančno statistiko, ki 
se sestavlja na podlagi dnevnih poročil, ki jih pošiljajo oddelku uprave premogovnikov o produkciji 
in oddaji premoga. Oddaja premoga se kontrolira tudi na podlagi izvestij, ki jih prejema oddelek od 
odhodnih železniških postaj.« ARS, AS 73, št. 177, 4. 2. 1922. 
944 Premogovniku v Lešah na Koroškem je tako npr. vlada dovolila zvišanje cene za »metrski stot 
premoga«, zato ker je zvišal plače svojim uslužbencem. Sejni zapisniki, 2. del, str. 160. 
945 Prav tam, str. 414. ARS, AS 73, t. e. XIV-2, rudniki: Št. Janž, TPD, št. 2314, 21. 6. 1920.
223 Sunčič: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja
določanju cen vzet premog TPD (ki je imel nad 4000 kalorij), je slabšim vrstam 
premoga cena naenkrat poskočila. Zlasti problematični so bili »malovredni« 
ligniti, ki niso dosegali niti 3000 kalorij. Zbornica za TOI v Ljubljani je bila zato 
mnenja, da »se godi naši industriji in železnicam velika gospodarska krivica, da 
morajo za polovico slabši premogovni material plačati iste cene kot za dober 
premog«, kar je privedlo do favoriziranja manj učinkovitih rudnikov z višjimi 
produkcijskimi stroški, ki so smeli »kar avtomatično in neupravičeno svoje 
cene dvigniti na isto višino kakor se je določila cena premoga v Trbovljah«. Od 
deželne vlade je zato Zbornica na pobudo svojih članov zahtevala, da cene določi 
glede na kalorično vrednost posameznih vrst premoga, toda slednja ni v zvezi 
s tem nič ukrenila. Tak položaj je povečal izdatke industrijskih podjetij, ker so 
morala »za polovico slabši premog«, ki ni bil od TPD, »plačevati isto ceno«, kar 
je pomenilo, »da jim je kurjava s tem premogom dvakrat tako draga kot z dobrim 
trboveljskim premogom«. Zaradi tega so se nekateri obrati odločili »obratovanje 
omejiti ali ga popolnoma ukiniti«. Številna podjetja se sploh niso več odzivala 
»na nakazila premoga iz lignitskih rudnikov«, preklicala so svoje prošnje in 
odpovedala dobave.
946
 Ker je bil največji rudnik lignita na Slovenskem v državni 
lasti, je povojni položaj državi seveda precej godil.
Povojnim letom je dalo pečat neprestano pomanjkanje premoga, ki je bilo 
posledica neugodnih posledic vojne v južnih krajih nove domovine. Za Bosno 
in Hercegovino, kjer je bilo precej državnih rudnikov rjavega premoga in 
lignita, v literaturi sicer ni podatkov o večjih vojnih opustošenjih,
947
 zato so bile 
njihove težave ob koncu vojne podobne kot pri slovenskih rudnikih (izčrpanost, 
zanemarjenost),
948
 je pa zato opustošenje, ki ga je bilo zaradi okupacije deležno 
srbsko premogovništvo, v literaturi izdatno zabeleženo. Tako je mogoče v uvodu 
spominske knjige, ki je izšla ob desetletnici prve Jugoslavije, prebrati, da »je bilo 
naše rudarstvo v času osvoboditve in zedinjenja leta 1918 v ruševinah. Večino 
premogovnikov je okupator po obdobju intenzivnega izkoriščanja pustil v 
ognju in ruševinah, nekateri med njimi pa so bili popolnoma uničeni.«
949
 Stevan 
Kukoleča to uničenje pripiše dejstvu, da je bilo ozemlje Srbije v vojni od leta 
1912 do leta 1918; v tem času so sicer okupatorske oblasti del v vojnih operacijah 
946 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 8829, 17. 11. 1920. 
947 Inženir Ivo Turina za bosanske rudnike prinaša naslednje podatke o indeksu proizvodnje: njihov 
izkop je leta 1913 znašal 812.878 ton; l. 1916 873.635 ton; l. 1917 931.371 ton in l. 1918 841.740 ton. 
Proizvodnja je pričela rasti šele leta 1922, ko se je v primerjavi s predvojno povečala za približno 10 
odstotkov, naslednje leto pa je predvojno presegla za 20 odstotkov. Po tem se je do konca dvajsetih let 
proizvodnja gibala med 10 in 15 odstotki nad predvojno. Turina, Deset godina, str. 78.
948 T urina navaja, da je bila za povojno povečanje proizvodnje oz. zgolj vrnitev na njeno predvojno raven 
pri bosanskih rudnikih potrebna renovacija rudniških instalacij, izrabljenih zaradi medvojnega 
forsiranega obratovanja in neobstoja možnosti pravilnega vzdrževanja. Prav tam.
949 Uvod, Spomen knjiga, str. XLIV . 
224 Strategije in prakse energetske oskrbe  v Sloveniji
poškodovanih rudnikov obnovile in jih pričele izkoriščati, toda večino jih 
je bilo treba zaradi nujne sanacije po vojni začasno (ali celo stalno) zapreti.
950
 
Zato ekonomska zgodovinarka Jelena Petaković trdi, da je Srbija »za razliko od 
Slovenije, ki svoje proizvodnje [premoga] med vojno ni opustila in katere infra-
struktura ni bila uničena«, po koncu vojne začela od samega začetka.
951
 Tako 
so opisane zgodovinske okoliščine privedle do tega, da so »takoj po vojni (…) 
najprej prišli (…) v normalno delo rudniki na zapadu države, dočim so se rudniki 
na vzhodu le počasi obnavljali in prihajali v poštev na trgu. V teh povojnih letih je 
nastalo tudi (…) prvenstvo zapadnih rudnikov premoga (…)«.
952
V času, ko so bosanski rudniki rjavega premoga in lignita skušali doseči 
predvojno stopnjo proizvodnje in ko so bili srbski rudniki še skoraj nedejavni, so 
južni kraji postali zelo odvisni od slovenskega rjavega premoga,
953
 kar je povzročilo 
velik pritisk centralnih, beograjskih oblasti na deželno vlado v Sloveniji. Njihova 
neprilagodljivost in aroganca sta dobro razvidni iz incidenta, ki se je zgodil apri-
la 1919, ko je v Ljubljano dospel uradniški odposlanec ministrstva za promet 
Matič, ki je v imenu ministrskega sveta Slovencem predložil nov razdelitveni 
načrt za trboveljski premog. Z vsemi pooblastili oboroženi uradnik se je, potem 
ko je odrezavo odklonil povabilo podpredsednika slovenske vlade »na razgovor, 
da se zadeva sporazumno uredi«, z odgovorom, da ima zgolj izvrševati ukaze, 
podal v zasavske revirje, kjer je oddal nova naročila, ob katerih je referent za 
premog pri deželni vladi lahko zgolj zmajeval z glavo: »Nenadno naročilo po 
katerem naj se brez odloga spremeni ves razdeljevalni sistem, je sedaj tehnično 
in gospodarsko neizvedljivo. Južna železnica, katera je težko prizadeta vsled 
novega načina razdeljevanja, noče prevzeti transportov. Uvidljivo je, da mora 
po ključu, po katerem ima Matič urediti razdeljevanje, Južna železnica vstaviti, 
ali vsaj zelo omejiti obrat. Tudi industrije v Sloveniji, za katere bi od povprečno 
dnevno pridelanih 204 vagonov ne ostalo skoraj čisto nič po tej novi razpredelbi, 
ne bi mogle vzdržati svojih obratov.« Previsoke so bile postavke »po načrtu 
ministrstva, ki se ga ima takoj izvesti«, za Srbijo
954
 in predvsem za Hrvaško,
955
 
zaradi česar so kršile ne samo načelo pravične razdelitve, temveč tudi nedavno 
sprejete razdelilne načrte. Soočena z nerazumnimi in sebičnimi zahtevami, se je 
950 Kukoleča, Industrija Jugoslavije, str. 105. 
951 Petaković, Prilog, str. 55. 
952 Potočnik, Naše rudarstvo, str. 18. 
953 Leta 1919 je slovenska proizvodnja rjavega premoga znašala okoli 60 odstotkov jugoslovanske. 
954 »Za srbske železnice se je dobavljalo 20 vagonov, pa je referent to sam že dvignil na 24 vagonov, kar 
Srbija sedaj faktično zahteva, dasi je tudi za te že hotelo imeti ministrstvo šuma in rudnika kar po 63 
vagonov.« Sejni zapisniki, 2. del, str. 210.
955 »Samo za Hrvatsko se zahteva zdaj 86 vagonov dnevno, dasi je v pogodbenem zapisniku, pri katerem 
je sodeloval tudi zastopnik ministrstva, bilo za maj sklenjeno za hrvatsko državno železnico po 33 
vagonov, in za hrvatsko industrijo pa 27 vagonov dnevno.« Prav tam.
225 Sunčič: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja
deželna vlada odločila v Beograd nemudoma poslati dva višja uradnika, katerih 
naloga je bila, »da tam pojasnita položaj, ustavita izvajanje ukazov, ki jih ima 
Matič, in dosežeta sorazmerno, pravično porazdelitev«, in hkrati upravnikom 
rudnikov sporočila, da se držijo prejšnjega razdelilnega sistema.
956
Rezultat slovenske uporniške akcije je bil nov »modus za razdeljevanje 
premoga«, ki ga je beograjsko ministrstvo za promet sprejelo maja in v katerem 
je odločilo, da Sloveniji »ostane od produkcije trboveljsko-zagorsko-hrastniškega 
premogovnika 15 odstotkov in poleg tega tisto, kar se producira več kakor 
200 vagonov«. Razdelilni načrt dobro ponazarja izreden pomen slovenskega 
premoga za trg novonastale jugoslovanske države. V prejšnji, po površini veliko 
večji državi je imelo slovensko premogovništvo predvsem lokalno-gospodarski 
pomen, saj so slovenski rudniki s premogom oskrbovali industrijska podjetja na 
območju Kranjske, slovenske Štajerske, Koroške in deloma gornje (avstrijske) 
Štajerske ter železnice »od Št. Vida ob Glini na Koroškem do Trsta in Trbiža« 
ter »od Trsta do Semmeringa in proti Zagrebu«;
957
 prostorski vzorec odjema je 
torej sledil kapilaram železniškega omrežja. Povojni položaj, pri preučevanju 
katerega pomaga tudi nekaj ohranjenih razdelilnih načrtov za slovenski premog, 
ki so nastali v prvih letih po koncu svetovne vojne, ni bil pretirano drugačen: 
prostorsko razporeditev odjema je še naprej določalo železniško omrežje s to 
razliko, da se je trg za slovenski premog premaknil na jug, pri čemer je doseg 
slovenskega premoga segal dlje kot prej. Junija 1919 so 55,5 odstotka izkopa 
slovenskih premogovnikov prejemale (razporejene po višinah kontingentov): 
Južna železnica, Hrvaške državne železnice, Državna železnica in Srbske železnice; 
okoli 12 odstotkov je šlo zemaljski vladi v Zagrebu in hrvaški industriji, približ-
no 25 odstotkov pa je dobila slovenska industrija. Aprila 1919 se je iz rudnika 
v Trbovljah premog na jug pošiljal javnim in zasebnim podjetjem v Zagreb in 
okolico ter železnici v Zemun.
958
Po besedah podpredsednika deželne vlade se je oddelek za premog omenjene 
distribucijske sheme držal, toda doseženo krhko ravnovesje je porušila samovolja 
omenjenega komisarja ministrstva za promet Matiča, »ki se nahaja v Trbovljah 
in razdeljuje premog tako, da ga imajo verižniki na Hrvaškem toliko, da ga zopet 
sem ponujajo. Tako je prišlo, da ne le naše industrije, temveč tudi Južna železnica 
in hrvaške železnice niso dobivale zadosti premoga.« Vse oškodovane strani so 
se pritožile na pristojno ministrstvo, toda še preden je slednje posredovalo, je 
premogovna kriza »dosegla vrhunec. Južna železnica je ustavila promet med 
Zidanim Mostom in Siskom, tako da vozijo le še ententni brzovlak in vlaki z 
956 »/…/ dobi Srbija po 24 vagonov, Hrvatska državna železnica 33 vagonov in hrvatska industrija pa po 
27 vagonov« dnevno. Prav tam.
957 Zupančič, Rudarstvo Slovenije, str. 360
958 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, brez številke. 
226 Strategije in prakse energetske oskrbe  v Sloveniji
vojaškimi transporti«. Podpredsedniku slovenske vlade je uspelo s pogostimi 
brzojavkami v Beograd od ministra za promet doseči zagotovilo, da bo ustanovil 
komisijo za razdelitev premoga, v kateri naj bi bile zastopane vse (zasebne in 
državne) železnice.
959
 Sočasno je slovenska vlada v Trbovlje poslala komisijo, ki 
je skušala doseči, »da se s premogom napolnita kurilnici v Sisku in Zagrebu«.
960
Opisane težave niso ostale brez odziva v javnosti. Zveza industrijcev na 
slovenskem ozemlju Kraljevine SHS je tako oktobra 1919 objavila precej obsežno 
spomenico, v kateri je neusmiljeno obračunala z razdelilno politiko nove države. 
Ker dokument predstavlja unikatno pričevanje o povojnih težavah pri preskrbi 
z energenti, pa tudi o porodnih krčih, ki so spremljali vključevanje Slovencev 
v prvo samostojno državno tvorbo Južnih Slovanov, ga je vredno podrobneje 
predstaviti. Podjetniki spis pričnejo s pavšalno ugotovitvijo, da naj bi rudniki v 
novi državi imeli »toliko premoga, da ob intenzivnem pridelovanju v zadostni 
meri krijemo svoje nujne potrebe«, še posebej v časih, ko je bil uvoz premoga 
zaradi vseevropskega pomanjkanja zelo otežen. V nasprotju s slovenskimi 
politiki in višjim uradništvom, ki so bili prisiljeni iskati kompromisne rešitve, 
so industrialci posodili glas ogorčenemu javnemu mnenju
961
 in za pomanjkanje 
premoga brez olepševanja obsodili »nerazumno brezbrižnost«, »slepi nasilni 
egoizem« oblasti v Beogradu, ki so jih obtožili, da s svojo kratkovidno in 
brezobzirno izkoriščevalsko politiko ubijajo idejo »ujedinjenja«. Glavni razlog za 
nastanek spomenice je tičal v podhranjenosti slovenske industrije s pomembnim 
energetskim virom. Zbiranje podatkov z anketami je zvezi omogočilo priti do 
približne številke o potrebi slovenske industrije po trboveljskem premogu, ki je 
znašala 1531 ton dnevno (tj. 38.265 ton mesečno).
962
 Upoštevaje tako navedene 
podatke kot tudi odlok ministrstva notranjih zadev (»P. Br. 16.028«) z dne 7. 5. 
1919 o razdeljevanju premoga, je oddelek za premog pri deželni vladi v Ljubljani 
slovenski industriji »kot eksistenčni minimum« odkazal 1100 ton premoga na 
dan, s katerimi naj bi industrija v skrajno zožanem obsegu obratovala, dokler se 
razmere ne bi izboljšale.
Čeprav je bila zveza mnenja, da ta količina ni zadoščala niti za životarjenje, 
kaj šele za prepotrebni razvoj industrije, je sodu izbilo dno dejstvo, da »niti te 
množine ni dobivala industrija redno v enakih dnevnih kvotah. Njej so se dajali 
959 Sejni zapisniki, 2. del, str. 294. 
960 Prav tam, str. 295. 
961 »Nihče se ne sme čuditi, da povzroča taka metoda razdeljevanja najvažnejše industrijske potrebščine 
v velikem delu našega prebivalstva odvisnega od zaslužka v industrijskih delavnicah, skrajno 
ogorčenje in živo mržnjo do nepoznanih krivcev.« Narodnogospodarski vestnik, št. 12, 5. 10. 1919, 
Premog in naša industrija, str. 107.
962 Poleg tega so obrati, ki so v anketi sodelovali, izrazili še potrebo po približno 4570 tonah črnega 
premoga in koksa na mesec. Le-ta sta v državo prihajala večinoma z uvozom. Prav tam, str. 106–107.
227 Sunčič: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja
le slučajni presežki in preostanki, potem ko so bili zadovoljeni vsi prednostni 
konsumenti našega premoga, namreč poleg naših železnic še hrvatske in srbske 
železnice in hrvatska industrija (…)«. Celo v najboljših dveh mesecih (poletna 
julij in avgust) se je »oddalo industriji v Sloveniji povprečno na dan« le 42 (462 
ton) in 36 (396 ton) odstotkov »pičlega kontingenta, ki nam ga priznava sama 
pretirana varčnost deželne oblastnije kot zadnji minimum«. Vzrok za to je po 
mnenju podjetnikov tičal v togem razdelilnem načrtu, ki se je oprl na številke 
o dnevni produkciji treh največjih in najmodernejših slovenskih rudnikov, ki 
so proizvajali tudi najkakovostnejšo rudo. Od 2000 ton dnevno je slovenskim 
industrijskim podjetjem pripadlo 15 odstotkov, tj. 300 ton na dan.
963
 Sedemdeset 
odstotkov proizvodnje je bilo namenjene za rabo v transportne namene in 
preostanek industriji, a ta načrt je bil skregan z resničnostjo in le-ta je papirnate 
aspiracije planskega gospodarstva v obravnavanem primeru preobrazila in 
prilagodila na škodo slovenske industrije: »Ta razdelitev je a priori pogrešena, 
ker ne pozna, niti zadostno ne upošteva, pomena in obsega Južne železnice ter 
nje razsežnega obrata. Čisto napačna je domneva, da obratuje Južna železnica 
zgolj progo Špilje
964
-Ljubljana-Logatec,
965
 dasi je ta dvotirna proga zlasti radi 
antantnih transportov in sicer po živahnem transportu med najvažnejšimi v 
državi. Poleg imenovane glavne linije obratuje Južna železnica še celo vrsto 
važnih transverzalk, progo Maribor-Velikovec-Železna Kaplja, potem Špilje-
Ljutomer, Pragersko-Čakovec-Donja Dubrava ter glavno progo Zidani Most-
Zagreb-Sisak (Zemun) in še več lokalnih prog v skupni množini 800 km! Za 
to obsežno omrežje se je Južni železnici dovolilo dnevno zgolj 360 ton, kar niti 
približno ne odgovarja dejanski potrebi.« V teh okoliščinah je bila zato nujna 
sprememba razdelilnega načrta: »V istini dobiva ta železnica dnevno 770 ton in 
se njej določeni kontingent dopolnjuje iz kontingenta namenjenega slovenski 
industriji«, zaradi česar so se slovenska podjetja zalagala »edinole iz slučajnih 
in morebitnih presežkov dnevnega pridelka«. To »neznosno pomanjkanje« je 
povzročilo, da so »industrijske tvornice po naši deželi« druga za drugo krvavele 
(kot so se dramatično izrazili podpisniki spomenice) »na pomanjkanju goriva«.
966
963 28 odstotkov (560 ton) dnevno so dobile Hrvaške državne železnice, 18 odstotkov (360 ton) Južna 
železnica na slovenskem in hrvaškem ozemlju, 15 odstotkov (300 ton) hrvaška industrijska podjetja, 
po 12 odstotkov (240 ton) vsaka pa državne železnice v Sloveniji in srbske državne železnice. Prav 
tam, str. 107.
964 Kraj na meji z Avstrijo.
965 Tedanja meja med Kraljevino SHS in Italijo. 
966 Težavnost položaja potrjujejo tudi uradne statistike, ki so jih navedli industrialci: »Meseca avgusta t.l. 
smo na odlok ministrskega sveta oddali 28.488 ton ali 45,12 odstotkov celotne produkcije premoga 
srbskim in hrvatskim železnicam, hrvatski industriji in mestu Zagrebu, nadalje 23.887 ton ali 37,84 
odstotka železnicam v Sloveniji, in to Južni železnici za slovenske in hrvatske proge. Za industrijo v 
Sloveniji, za vsa državna, mestna in zasebna podjetja nam je ostalo 10.760 ton ali 17,04 odstotka celotne 
oddaje!« Narodnogospodarski vestnik, št. 12, 5. 10. 1919, Premog in naša industrija, str. 108–109. 
228 Strategije in prakse energetske oskrbe  v Sloveniji
Potem ko so industrialci nove sodržavljane obsodili pregovorne balkanske 
lenobe
967
 in jo kontrastirali s slovensko pregovorno pridnostjo,
968
 izkazali razu-
mevanje do od vojne opustošene srbske premogovne industrije in obenem Srbom 
priporočili »več smotrene živahnosti in uspešnejšo skrb za povzdigo prometa« ter 
oblast okrcali, da s stavkajočimi bosanskimi rudarji ne postopa dovolj odločno 
»in da ne vzpostavi reda z železno energijo«,
969
 so za rešitev krize stvarno ter 
neusmiljeno predlagali naslednje: »Naredba ministrstva notranjih zadev (…) 
z dne 7. maja 1919 se nemudoma razveljavi, pokrajinska vlada v Zagrebu se 
obvesti, da se hrvatski industriji več ne dobavi trboveljski premog, hrvatskim in 
srbskim železnicam se zniža kontingent tega premoga na polovico, primanjkljaj 
imajo kriti iz pečuških,
970
 bosanskih in srbskih premogovnikov.«
971
 Industrialci 
so poslanico zaključili tako, da so se obregnili ob centralizem in nemoč deželnih 
vlad ter Beogradu sporočili, naj razdeljevanje premoga uredi v dialogu z vsemi 
prizadetimi stranmi.
Zmanjšana produkcija in pomanjkanje delovne sile pa nista bila edina razloga 
za povojno pomanjkanje premoga. Prišteti jima je treba težave pri transportu in 
uvozu. Maja 1919 so bile na seji deželne vlade udeležencem predstavljene tožbe, 
»da produkcija v naših premogovnikih zdaj peša le, ker povsod primanjkuje 
transportnih sredstev in se periodično, osobito v Zagrebu, prometne ovire«. 
Glavna težava je bila ta, da je bilo iz Hrvaške zelo težko nazaj dobiti prazne 
vagone, ki so neizkoriščeni delali napoto na postajah.
972
 Podobne logistične 
prepreke so v svoji poslanici poudarili tudi industrialci, ko so omenili obupne 
razmere na slovenskih in hrvaških železnicah zaradi pomanjkanja lokomotiv in 
vlakov ter prometnih zamaškov na vseh postajah, »od Zagreba do Siska naprej«, 
967 »Navzlic svoji zavedni požrtvovalnosti in živemu čutu za skupno stvar ne smemo in ne moremo 
dovoliti, da se nam uničuje naša industrija zgolj zato, ker v drugih bogatejših pokrajinah držijo 
križem roke.« Prav tam, str. 107. 
968 »Da se v Sloveniji razmeroma redno in s pridnostjo dela ne sme biti povod mnenju, da je treba to 
pridnost brezobzirno izkoriščati.« Prav tam, str. 108. 
969 Več mesecev trajajoči nemiri v Bosni so se začeli na pobudo komunistične partije in komunističnih 
sindikatov zaradi prepovedi prvomajskih proslav. Stavka se je začela 30. aprila v Sarajevu, a 
so jo oblasti hitro zatrle in pričele s povračilnimi ukrepi, na katere so se rudarji in drugi delavci 
v premogovniških krajih Zenici, Kaknju, Brezi in Kreki odzvali s solidarnostnimi stavkami, proti 
katerim so se oblasti borile, toda »protestna počasna proizvodnja rudarjev« je v nekaterih krajih (npr. 
Tuzli) »trajala še dva meseca«. Stiplovšek, Prispevki, str. 162. 
970 Gre za madžarsko mesto Pécs, ki so ga tedaj, pred podpisom Trianonske mirovne pogodbe, zasedale 
še srbske vojaške sile. Po besedah slovenskih industrialcev se je tam nahajal premogovnik, »bogat 
na izbornem črnem premogu in preširno opremljen s povsem modernim aparatom elektriškega 
obratovanja. Ta premogovnik je leta 1916 še produciral 788.900 ton premoga namenjenega zlasti 
železnici in parni plovbi. Že 9 mesecev upravlja naša država pečuške jame in ni dvoma, da bi se iz 
njih ob intenzivnejšem delu mogla preskrbovati Hrvatska in Srbija«. Narodnogospodarski vestnik, št. 
12, 5. 10. 1919, Premog in naša industrija, str. 108.
971 Prav tam, str. 109. 
972 Sejni zapisniki, 2. del, str. 229.
229 Sunčič: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja
ki so nastajali zaradi preobilice tovornih vlakov. Tako vozni park kot tudi same 
proge so bile dotrajane zaradi medvojne preobremenjenosti in pomanjkljivega 
vzdrževanja ter zato potrebne popravil, pomembnejši kolodvori so bili premajhni, 
primanjkovalo je izogibališč, to prometno žalost pa je še dodatno obremenjevalo 
arbitrarno poseganje vojske v transportni sistem.
973
 Na »precej neprijetno pro-
metno krizo«, kot jo je leta 1920 označil Fran Windischer, je vplivalo tudi 
pomanjkanje premoga.
974
 Prometne težave so bile nekaj let stalnica življenja v 
prvi Jugoslaviji; tako se je inženir Milan Šuklje na izredni glavni skupščini Zveze 
industrijcev maja 1926 prvih let nove države spominjal kot časa, ko je »železniški 
promet zastajal«.
975
 Tri leta prej je eden od govornikov na 4. redni skupščini iste 
Zveze industrijcev »posebno poudarjal potrebo poprave defektnega železniškega 
voznega parka«, nekdo drug pa je kritiziral pomanjkanje vagonov.
976
 Še konec 
dvajsetih let so v Beogradu na zboru Centrale industrijskih korporacij zbrani 
delegati poslušali referat slovenskega odposlanca o krizi v železniškem prometu, 
ki jo je povzročilo pomanjkanje vagonov, in ravno slednje je »močno občutila i 
industrija premoga koja znatnega dela izgubljenih kupčij ne more nadomestiti 
z naknadnimi dobavami«.
977
 Uvozni zastoj črnega premoga in koksa v povojni 
dobi je razen podjetij železarske in gradbene industrije
978
 prizadel javna, 
občinska podjetja
979
 ter posledično mestno prebivalstvo, ki je bilo prikrajšano za 
razsvetljavo in druge »primitivne udobnosti«.
980
S postopnim obnavljanjem rudnikov, zaradi česar se je povečala produkcija, 
in urejanjem prometnih razmer je postajal strog državni nadzor nad cenami in 
distribucijo nepotreben. Vendar pa ni bil ukinjen čez noč in ni potekal nekon-
fliktno. Poleti 1920 je v zvezi z vprašanjem prenehanja nadzora nad premogovno 
industrijo nastal nesporazum med vlado v Beogradu in deželno vlado v Ljubljani. 
Poverjenik za javna dela pri slednji je aprila tega leta slovensko vlado opozoril, da 
so v Beogradu ravno na tem, da sprejmejo sklep, ki je strogo prepovedoval »vsako 
omejevanje svobodne trgovine v mejah kraljestva in določanje maksimalnih 
cen«. Brez prehodnega obdobja naj bi se torej naenkrat uvedla popolnoma 
svobodna trgovina s premogom, kar naj bi po poverjenikovem mnenju imelo 
negativne posledice za Slovenijo, zato se je odločil kar najhitreje stopiti v stik 
973 Narodnogospodarski vestnik, št. 12, 5. 10. 1919, Premog in naša industrija, str. 109.
974 Meurville, Gospodarski položaj, str. 118. 
975 Trgovski list, 16. 1. 1926, št. 7, Državna industrijska politika in naša industrija, str. 2.
976 Trgovski list, 30. 10. 1923, št. 128, Skupščina Zveze industrijcev, str. 2.
977 Trgovski list, 4. 12. 1928, št. 143, Gospodarski položaj v Sloveniji, str. 1. 
978 Tako npr. jeklarno v Ravnah na Koroškem, tovarno bakrenih izdelkov v Slovenski Bistrici, Strojne 
tovarne in livarne v Ljubljani, cinkarno v Celju, Kranjsko industrijsko družbo na Jesenicah, tovarno 
cementa v Dovjem, tovarno cementa Zidani Most itd. Narodnogospodarski vestnik, št. 12, 5. 10. 1919, 
Premog in naša industrija, str. 109.
979 Npr. mestne plinarne v Ljubljani, Mariboru in Celju. Prav tam. 
980 Prav tam. 
230 Strategije in prakse energetske oskrbe  v Sloveniji
z Južno in državno železnico ter TPD, »da se učinek take uredbe za Slovenijo 
kolikor mogoče omili«. Pri TPD je želel doseči, »da bo dajala Sloveniji premog po 
nižji ceni kakor premog, ki ga bo izvaževala v druge pokrajine našega kraljestva«. 
Bojazen slovenskih vodij je bila nenadna, skokovita rast cen zaradi velikega 
povpraševanja, ki bi obenem pomenila prilagoditev cen tistim na svetovnem 
trgu.
981
 Informacije, s katerimi je poverjenik razpolagal, so se kmalu izkazale za 
resnične, saj je ministrski svet na seji dne 16. aprila 1920 na predlog ministra 
za trgovino in industrijo sprejel odločbo, ki je odrejala, da je »notranji promet 
z blagom popolnoma prost«, in jo objavil v Službenih novinah kraljestva Srba, 
Hrvata i Slovenaca 27. istega meseca.
982
 Prvi člen odločbe je določal, da se 
razveljavijo »vse omejitve, ki ovirajo promet z blagom iz ene pokrajine v drugo, 
oziroma iz enega kraja v drugega« (izjema so bili zgolj predmeti, ki so spadali pod 
državni monopol, kar pa premog ni bil). Drugi člen je razglasil prost izvoz blaga, 
a je, med drugim, prepovedal izvoz premoga. Deveti člen je izrecno navedel, 
da tedaj ko odločba stopi v veljavo, nehajo veljati »vse odločbe, naredbe itd., ki 
se ne skladajo z njo, bodisi da datirajo iz časa pred ujedinjenjem, bodisi da so 
bile izza ujedinjenja sprejete po ministrskem svetu, posameznih ministrih ali po 
posameznih pokrajinskih upravah«.
983
Podjetniki (beri: TPD) niso izgubljali časa, in še preden je bila naredba o 
prosti trgovini objavljena v slovenskem uradnem listu, se je morala deželna vlada 
soočiti z zakonitimi zahtevami lastnikov premogovnikov, ki »so se postavili 
na stališče«, da »za promet s premogom že velja naredba o prosti trgovini, in 
da se je s tem vzela podlaga oblastnemu razdeljevanju premoga in tudi obstoju 
oddelka za premog«, stališče torej, ki je bilo glede na zelo jasno dikcijo odredbe 
popolnoma legitimno. Toda deželna vlada se ni vdala pritisku predstavnikov 
zasebnega kapitala in je sklenila, ravnaje v dobro lokalne in vsedržavne skupnosti, 
da »ostane do nadaljnje odredbe pri sedanji ureditvi razdelitve premoga, in da se 
to naznani vsem prizadetim premogokopom«.
984
 Podjetniki se niso vdali in so se 
odločno postavili »na stališče, da je tudi promet s premogom prost«, ter začeli 
ustanavljati močan premogovni sindikat, »ki bo imel poleg drugih agend določati 
premogovne cene, razdeljevati premog in urejevati razmerje med premogovniki in 
delavstvom«. Deželna vlada temu sicer ni nasprotovala, a njena prioriteta je bila v 
veljavi obdržati dotedanji razdelilni načrt, pri čemer je imela tudi podporo vlade v 
Beogradu.
985
 Trgovina je bila torej formalno svobodna, vendar je bil slovenski rjavi 
981 Sejni zapisniki, 3. del, str. 30.
982 Uradni list deželne vlade za Slovenijo, št. 59, 18. 5. 1920, str. 58. 
983 Prav tam, str. 59. 
984 Sejni zapisniki, 3. del, str. 55. 
985 »Osrednja vlada na dosedanjem načinu razdeljevanja premoga ni še ničesar predrugačila in hoče po 
došlih ji poročilih tudi v bodoče obdržati dosedanji način razdeljevanja premoga«. Prav tam, str. 77. 
231 Sunčič: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja
premog za državo predragocen, produkcija v drugih delih dežele pa še prenizka za 
zadovoljevanje obstoječih potreb, da bi TPD, njega največji dobaviteljici, dovolili 
prosto razpolaganje s to dragoceno surovino; obenem pa je bilo vodstvo tega 
velikana pripravljeno sklepati kompromise: »TPD bi bila pripravljena pridržati 
dosedanji način gospodarstva s premogom pod sledečimi pogoji: družbi naj se 
dovoli povišanje cen premoga za večje investicije (…). 5 odstotkov produkcije 
naj se pusti družbi v prosto razpolaganje. Cena aprovizacijskega premoga naj se 
zviša (…). Oddelek za premog naj se dopisuje z obrati trboveljske družbe samo 
potom reprezentance TPD.« Glavni ugodnosti, ki jih je podjetje zahtevalo, sta 
bili povečanje zaslužka, kamor je štelo tudi možnost svobodnega razpolaganja z 
manjšim delom produkcije, in zmanjšanje državnega nadzora. Kljub predlogu 
poverjenika za javna dela, da »se vsaj deloma ugodi zgoraj navedenim zahtevam«, 
je deželna vlada odločanje o sklenitvi kompromisa odložila.
986
 V času, ko so bili 
vedno glasnejši glasovi, da je treba TPD nacionalizirati in njen sedež z Dunaja 
prenesti v Jugoslavijo, je bila deželna vlada pripravljena privoliti v zvišanje cen 
zasavskega premoga le »v toliko, v kolikor ima družba radi povišanja delavskih 
mezd večje izdatke«, nov dvig cen pa je bila pripravljena dovoliti šele po tem, »ko 
bo družba svoje knjigovodstvo iz Dunaja preneslo v Ljubljano in bo dana možnost, 
da navedbe družbe glede investicij revidira posebna komisija« (le-to je vlada 
imenovala na isti seji junija 1920).
987
 Spopad med vodstvom TPD in deželno vlado 
se je nadaljeval, ko je podjetje junija 1920 vložilo novo prošnjo za povišanje cen 
in pri tem vztrajalo, da »deželna vlada nima pravne podlage, da bi predpisovala 
TPD maksimalne ali ravnalne cene za premog«, iz česar je jasno izhajalo, da družba 
»ne bo priznala od deželne vlade enostransko diktiranih cen katerih deželna vlada 
sicer ne more uveljaviti«. Kompromisna rešitev je postala nuja in deželna vlada je 
kmalu za tem potrdila povišanje cen zasavskega premoga in sprejela načrt TPD, 
da si z zvišanimi cenami pridobi več kot 40 milijonov svežega investicijskega 
kapitala, ki ga je nameravala v najkrajšem času vložiti »v prvi vrsti za otvoritev 
novih premogovnikov Rajhenburg
988
 in Huda Jama«.
989
 V razmerah velikega 
povpraševanja po slovenskem rjavem premogu je bil to razumljiv in predvidljiv 
podjetniški odziv; nove investicije pa so podpirale tudi oblasti.
990
986 Prav tam. 
987 Prav tam, str. 84. 
988 Majhen rudnik rjavega premoga v okolici Rajhenburga (danes Brestanica), ki je pozneje postal 
znan pod imenom Rudnik rjavega premoga Senovo, je leta 1904 kupila TPD, »da bi s tem izključila 
njegovo konkurenco na hrvaškem tržišču«. Sicer pa je bila »kakovost tamkajšnjega rjavega premoga 
/…/ zelo podobna trboveljskemu«. Janežič, Rudnik rjavega premoga, str. 66–67. 
989 Sejni zapisniki, 3. del, str. 97. 
990 V času najhujše premogovne krize sredi leta 1919 sta rudarski nadsvetnik Pirnat in gradbeni 
nadsvetnik Sbrizaj deželni vladi predstavila načrt, kako »odpomoči pomanjkanju premoga«, ki se 
je osredotočil na razširitev premogovnika v Rajhenburgu: »Poročilo temelji na komisijskem ogledu, 
232 Strategije in prakse energetske oskrbe  v Sloveniji
Ob spremljavi ogorčenih vzklikov nekaterih množičnih medijev in političnih 
strank
991
 je TPD avgusta podražila premog. Novinar Ptujskega lista je ob tej 
priložnosti objavil naslednjo kronologijo rasti cen rjavega premoga od leta 1917 
naprej: »Leta 1917
992
 jo stala tona še 19 K
993
 87 v,
994
 za časa zloma oktobra 1918 
pa 41 K 52 v. Polagoma se je nato cena dvignila in je dosegla koncem leta 1919 
177 K 50 v. Februarja letos je šla cena na 302 K 50 v, sedaj pa zopet kar za 72% na 
523 K. S sedanjim povišanjem stojimo 27-kratno nad ceno leta 1917.« Pisec nato 
obravnava inflacijsko naraščanje cen, ki je bilo v povojnem času splošen pojav, pri 
čemer najprej pohvali TPD, da je v prejšnjih dveh mirnodobnih letih cene višala 
»za toliko, kolikor več je potrebovala za svoje delavce in uradnike in kolikor več 
je stal material, ki ga rabi pri svojih podjetjih«, nakar zaključi, da se je premog 
TPD po novem podražil za nekajkrat več kot druge življenjske potrebščine, in 
družbo obtoži, da namerava načrtovane investicije pokriti na račun navadnega 
potrošnika.
995
 Na koncu članka avtor še neusmiljeno obračuna z deželno vlado: 
ki se je izvršil dne 21. marca v Rajhenburgu. 11 km od postaje Rajhenburg se nahaja obilo dobrega 
premoga. Za prevoz premoga do postaje bi bilo treba zgraditi normalnotirno železnico; ves potrebni 
material leži že na kolodvoru v Rajhenburgu. Železnico bi bilo mogoče dodelati do konca tekočega 
leta, do tega časa bi bilo pa odstraniti na dnevnem kopu 125.000 m3 zemlje, nakar bi bilo odkrito 
okoli 80.000 m3 premoga, to je približno 100.000 ton. Glavna produkcija premoga bi prišla v poštev 
šele prihodnje leto. Poročevalca sta mnenja, da bi se dalo pomanjkanju premoga odpomoči na dvojni 
način, in sicer s tem, da se ali koncentrira vso moč za produciranje premoga v Trbovljah in Kočevju 
in da se šele po dosegu tega tudi v Rajhenburgu prične z obratovanjem, ali pa da se forsirajo Trbovlje, 
Kočevje in Rajhenburg obenem. Ker pa delavcev v splošnem povsod primanjkuje in bi bilo dobiti le 
v Rajhenburgu kakih 5 do 600 lokalnih delavcev, se sklene, da naj poskusi trboveljska družba začeti s 
kopanjem premoga v Rajhenburgu, izrabljaje domače sile.« 
 V zvezi s predlogi državnih organov za povečanje premogovne proizvodnje v prvem letu po koncu 
svetovne vojne je nujno omeniti tudi v pravičniškem tonu napisan dopis Osrednjega urada za vse 
montanske obrate SHS, ki je februarja 1919 priromal na Poverjeništvo za javna dela in obrt v Ljubljani. 
Tudi ta dokument je ustvaril rudarski nadsvetnik Pirnat: »Neposredno v bližini državnih jamskih 
mer /…/ v Zabukovci je večje število mer TPD. Državni premogovnik Zabukovca je tik trboveljskih 
mer z Barbara šihtom v polnem obratu in dobiva tam najboljši viseči premog (Hangendkohle), 
medtem ko TPD na svojem posestvu ne obratuje. Pri današnjem pomanjkanju premoga ni nikakor 
dopustno, da TPD svojo zabukovško posest, kakor jaz domnevam, rezervira za poznejše čase. Če bi 
to v istini nameravala družba, je to namero mogla v prejšnjih letih utemeljevati s tem, da ni imelo 
prometnih sredstev za odvažanje premoga k žalski postaji. Danes je vprašanje prometnih sredstev 
docela ugodno rešeno. Od našega premogovnika do Žalca se je pričela lansko leto graditi železnica, 
ki bo v kratkem dogotovljena. /…/ Za TPD ni tedaj danes nikakih ovir za obratovanje v njenih 
jamskih merah, ki mejijo na zabukovški premogovnik.« ARS, AS 73, t. e. 2, št. 1995, 15. 2. 1919.
991 »Načelstvo Jugoslovanske demokratske stranke je takoj energično protestiralo proti temu podraženju 
in zahtevalo, naj se uredi podraženje če je že potrebno, sporazumno z uporabniki in kolikor je res 
treba. Isto je zahtevala Narodno socialna stranka.« Ptujski list, 1. 8. 1920, št. 31, str. 1.
992 V članku je pomotoma navedena letnica 1817. Prav tam. 
993 Kron.
994 Vinarjev.
995 »Izračunali so, da dobi T rboveljska družba letos najmanj 72 milijonov, prihodnje leto pa 150 milijonov 
za svoj premog več, nego jo bo premog stal. Kdo pa naj plača te ogromne milijone? Odgovoriti 
moramo: Mi vsi. Ne samo oni, ki premog sami rabijo, nego tudi vsi oni, ki premoga morda niti ne 
vidijo. Zakaj železnice že obetajo, da zvišajo voznino s 1. avgustom, tovarne zahtevajo za svoje izdelke 
že sedaj več in tako se mora podražiti vse, kar človek kupi in proda. Podražilo pa se ne bo samo za
233 Sunčič: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja
»Saj se je podraženje zgodilo z vednostjo naše deželne vlade, z vednostjo tiste 
vlade, ki se krčevito brani, da bi prišlo vanjo tudi kaj zastopnikov drugih strank, 
z vednostjo tiste vlade, ki venomer trdi, da dela za ljudstvo proti kapitalistom, ki 
pa brez vsakega najmanjšega upora dovoli, da veliki kapitalizem izsesa iz najširših 
slojev meni nič tebi nič letnih 150 milijonov«, kolikor naj bi bil, po izračunih, 
temelječih na novih cenah, znašal bruto dobiček TPD.
996
Spremenjene razmere na pragu 20. let so se odrazile tudi v likvidaciji oddelka 
deželne vlade za premog, ki se je zgodila julija 1920,
997
 in njegovem preimenovanju 
in preobrazbi v Osrednji urad državnih montanističnih obratov, oddelek za 
razdeljevanje premoga, ki je imel še naprej nalogo nadzora »obrata, poleg tega pa 
vsega notranjega poslovanja in knjigovodstva TPD«. Odziv gospodarskih krogov 
na spremembe je artikuliral Fran Windischer, ki se je tedaj živahno udejstvoval 
pri Zbornici za TOI in Zvezi industrijcev,
998
 ko je v imenu slovenskih podjetnikov 
deželni vladi predstavil resolucijo, v kateri je bilo jasno izraženo nasprotovanje 
»načelu, da je gospodarjenje s premogom prosto«. Podpisniki resolucije, ki 
je najverjetneje nastala zaradi strahu pred naraščanjem cen, so si bili enotni: 
»Kontrola države nad premogom mora ostati, ali po obstoječih zakonih ali pa je 
treba zanje poskrbeti.« Poverjenik za javna dela je na omenjeno točko resolucije 
odgovoril, da zakonske podlage za nadaljnji nadzor nad premogovništvom ni 
več, a v principu je pritrdil »zahtevi, da se ob bodočih določevanjih cen premoga 
pozove na posvet« predstavnike oblasti in proizvajalcev. Izrazil je tudi strinjanje 
z zahtevami, izraženimi v ostalih točkah, kot npr. pozivom za smotrno porabo 
investicijskih sredstev, ki si jih je TPD zagotovila z zvišanimi cenami, in zahtevo 
za čimprejšnjo nacionalizacijo tega podjetja.
999
 Vsaj do sredine leta 1921
1000
 se 
ni obdržal le sistem oblastvenega razdeljevanja premoga, temveč tudi sistem 
vezanih cen, ki mu je nasprotovala zgolj TPD. Poverjenik za javna dela pri deželni 
vladi, ki je iz Beograda z ministrstva za šume in rude prejel »brzojavno vprašanje, 
če naj se tudi v Sloveniji uvede prosta trgovina s premogom ali naj ostane 
kakor doslej pri vezanih cenah«, je namreč takrat sklical anketo »merodajnih 
faktorjev«, ki so se vsi razen TPD izrazili za ohranitev tega sistema.
1001
 Ankete 
  toliko, da spravimo one milijone, ki jih zahteva Trboveljska družba, pri tem podraženju bo še vse 
polno drugih prekupcev poiskalo svojega dobička. Plačati bo pa moral tisti, ki ne more zvaliti 
svojih dohodkov na drugega, tisti, ki si v potu svojega obraza služi svoj vsakdanji kruh, pa naj bo to 
meščan, ali kmet ali navadni delavec.« Ptujski list, 1. 8. 1920, št. 31, str. 1. 
996 Prav tam.
997 Sejni zapisniki, 3. del, str. 106. 
998 Regali, Windischer, Fran (1877–1955); pridobljeno 29. 4. 2014. 
999 Sejni zapisniki, 3. knjiga, str. 123–124. 
1000 3. junija 1921 je bilo tako v prostorih Zbornice za TOI posvetovanje o prehodu k prosti trgovini s 
premogom. ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 4605, 3. 6. 1921. 
1001 Sejni zapisniki, 3. del, str. 327. Oktobra 1921 je vodstvo TPD pisalo predsedniku ministrskega sveta 
v Beogradu in ga pozvalo, naj podjetju dovoli, da Državnim in Južni železnici premog dobavlja po 
tržnih cenah. ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 9673/21, 31. 10. 1921.
234 Strategije in prakse energetske oskrbe  v Sloveniji
so sklicevali tudi v zvezi z vprašanjem oblastnega nadzora nad distribucijo po 
tem, ko je vodja poverjeništva za javna dela aprila 1921 izrazil mnenje, »da so 
odpadli razlogi za oblastveno razdeljevanje premoga«, saj je produkcija premoga 
stalno rasla, obenem pa se je povečal tudi uvoz tega trdega kuriva.
1002
 Zaradi 
izboljševanja stanja je že nekaj mesecev prej, aprila istega leta, deželna vlada 
sklenila, »da v bodoče odpadejo dnevni brzojavni raporti o množini dnevne 
produkcije posameznih premogovnikov na oddelek za premog«. Izjema so bili 
zgolj »izredni slučaji nenavadno majhne ali velike produkcije«, kljub temu pa so 
bili premogovniki še vedno »dolžni pošiljati dnevna pismena poročila«.
1003
Plod in potomka dobe vojnega in povojnega državnega nadzora ter upravljanja 
premogovništva je bila ustanova, ki si je nadela ime Prometni zavod za premog. 
Podjetje je zraslo iz spoznanja o profitabilnih prednostih centralnega upravljanja 
z distribucijo premogovne produkcije. Ustanovljeno je bilo kmalu po razglasitvi 
svobodne trgovine s premogom poleti 1920, ko se je v sodne registre vpisalo kot 
družba z omejeno zavezo (d. z o. z.). Poleg uvoza različnih vrst premoga, ki jih v 
Kraljevini SHS ni bilo mogoče dobiti, olajšanja trgovskega prometa ter kreditiranja 
domače industrije je bila med cilji zavoda tudi priprava prehoda v mirnodobno 
gospodarstvo. Poleg ugodnosti, ki jih je zavod »kot plačilno in obračunsko mesto, 
in sicer na ta način, da plačuje mesečno naknadno (…) dobave oddane konzumu 
po dnevnih, oblastveno določenih najvišjih cenah in fakturira za lasten račun 
prejemnikom dobavljeni premog« in »kot mesto financiranja za te premogovnike 
s tem, da jim dovoljuje kredite v višini vrednosti njih 3 do 6-mesečne produkcije« 
ponujal proizvajalcem premoga, si je v danih razmerah zadal nalogo »na poziv 
služiti državi kot pobudni in posvetovalni organ v slučaju izostanka dobave vsled 
stavke in force majeures, pri prehodu k predvojnemu gospodarstvu, pri določanju 
cen in poznejšemu znižanju istih, pri razdelitvi inozemske produkcije in sploh 
razpoložljivega premoga«. V prvotni obliki, skrojeni po meri specifičnih razmer, 
je bil obstoj zavoda določen za tri poslovna leta, pri čemer so imeli njegovi 
ustanovitelji pogled usmerjen v bližnjo prihodnost stabilizacije gospodarskih 
razmer: »V slučaju, da preneha državno gospodarstvo s premogom v državi SHS 
pred tem rokom, bodi dovoljeno družabnikom voditi nadalje to poslovanje pod 
natančneje označenimi modalitetami.«
1004
Na preobrazbo zavoda podjetniki niso dolgo čakali in že decembra 1920 jim 
je minister za trgovino in industrijo podelil dovoljenje za preobrazbo d. z o. z. v 
delniško družbo, ki je bila uradno ustanovljena februarja naslednje leto
1005
 in v 
1002 Sejni zapisniki, 3. del, str. 311. 
1003 Prav tam, str. 293. 
1004 ARS, AS 73, t. e. XIV-2, rudniki: Št. Janž, TPD, št. 2603, 10. 7. 1920. 
1005 ARS, AS 73, t. e. XIV-2, rudniki: Št. Janž, TPD, št. 499, 5. 2. 1921.
235 Sunčič: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja
trgovski sodni register vpisana aprila 1921.
1006
 Delniško družbo so, kot prej d. z o. 
z., skupaj ustanovile banke in TPD; večinski delež 4-milijonske delniške glavnice 
so vplačale Jadranska banka, Zadružna gospodarska banka in TPD. Vrhovno telo 
podjetja, upravni odbor, so med drugim sestavljali Jožef vitez Pogačnik, dolgoletni 
poslanec katoliške stranke v dunajskem državnem zboru, bivši predsednik 
narodne vlade za Slovenijo in od leta 1920 član upravnega odbora TPD,
1007
 
zloglasni
1008
 bančnik Avgust Praprotnik kot zastopnik Jadranske banke (tedaj 
je bil še njen ravnatelj) in Ivan Slokar, ravnatelj Zadružne gospodarske banke. 
Osrednji v statutu podani nameni za nedoločen čas ustanovljene družbe so bili 
podobni kot oni njene predhodnice: a) osredotočenje in prevzem plačilnih poslov 
v vlogi posrednika med proizvajalci in naročniki; b) financiranje in kreditiranje 
premo govnikov in s premogovništvom povezanih podjetij; c) uvoz premoga, 
koksa in specialnih vrst premoga za uporabo v železniškem prometu in industriji 
ter preprodaja tega blaga v zameno za gotovino ali materialno kompenzacijo; 
č) »vzpostavitev pogojev, ki bodo paralizirali padanje premogovne produkcije 
(nastale vsled štrajka ali višje sile) v domačih premogovnikih; pripravljanje 
prehoda v mirnodobno gospodarstvo in odpravljanje ovir v razvoju domačih 
premogovnikov«; d) odpiranje novih in razširitev že obstoječih premogovnikov, 
nakup prostosledov in drugih rudarskih pravic, nepremičnin, premičnin itd.
1009
Tako kot je bilo slovensko premogovništvo osredotočeno v rokah enega 
velikega in močnega podjetja, je bila v naslednjih dveh desetletjih vsa trgovina 
s premogom skoncentrirana pri prometnem zavodu za premog, ki je bil v delni 
lasti TPD.
1010
 Čeprav se je predsedstvo deželne vlade zmrdovalo, da je prometni 
zavod »eminentno pridobitveno podjetje, ki ima po svojem ustroju samo značaj 
vmesnega trgovca«, in nekaj časa zavračalo možnost, da bi zavod prevzel prodajo 
proizvodnje državnih rudnikov,
1011
 je moralo hitro priznati, da je zavod že takoj 
po svojem nastanku postal nepogrešljivi dejavnik v prometu s premogom. Zato 
je vlada s podjetjem kmalu začela pogajanja, katerih namen je bila določitev 
pogojev za prodajo državnega premoga.
1012
Stanje v jugoslovanski premogovni industriji v prvih nekaj letih po koncu 
prve svetovne vojne je torej ustvarilo izredno ugodne okoliščine za delovanje 
1006 ZAL, LJU 88, trgovinski register oddelek B, zvezek 1, delniške družbe.
1007 Andrejka, Pogačnik, Jožef, vitez (1866–1932); pridobljeno dne 29. 4. 2014. 
1008 Za vzroke zloglasnosti glej: Lazarević, Prinčič, Bančniki, str. 81–83.
1009 ARS, AS 73, t. e. XIV-2, rudniki: Št. Janž, TPD, št. 499, 5. 2. 1921.
1010 Kot so zapisali predstavniki Zavoda oktobra 1941 v pojasnilu okupatorskim oblastem, je bilo 
podjetje ustanovljeno »ravno v svrho centralizacije prodaje vseh rudnikov v Sloveniji (TPD, 
državnih rudnikov v Zabukovici in Velenju)«. ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 20.136, 20. 10. 
1941. 
1011 ARS, AS 73, t. e. XIV-2, rudniki: Št. Janž, TPD, št. 810, 26. 2. 1921.
1012 ARS, AS 73, t. e. XIV-2, rudniki: Št. Janž, TPD, št. 863, 11. 3. 1921. 
236 Strategije in prakse energetske oskrbe  v Sloveniji
slovenskega premogovništva in mu zagotovilo obvladovanje precejšnjega dela 
trga v državi ter možnost za večanje proizvodnje, ki jo je bilo mogoče vso prodati 
na domačem trgu. Zaradi tega so 20. leta 20. stoletja, kljub manjši (sodobniki so 
jo poimenovali deflacijska) krizi v letih 1925 in 1926, v virih brez izjem ostala 
zapisana kot doba razcveta slovenskega premogovništva; tako je Lojze Zupančič 
v Spominskem zborniku Slovenije poudaril neprestano naraščanje potrebe po 
rjavem premogu in posledično neprestano naraščanje njegove produkcije po letu 
1919;
1013
 gradbeni inženir Alojz Král je omenjeno desetletje označil za obdobje 
kratko trajajoče povojne konjunkture, v katerem so rudniki »znatno povečali svoje 
produkcijske kapacitete«;
1014
 jedrnat povzetek živahnega povojnega dogajanja je 
najti v razpravi Viktorja Gostiše: »Po narodnem zedinjenju, ki je dobilo svojo 
konkretno obliko v prostrani Jugoslaviji, preživlja jugoslovansko rudarstvo čase 
najboljše konjunkture, ki so privabili v rudarstvo znaten kapital za investicije v 
novih kakor tudi že v obstoječih rudnikih. Tako so se modernizirali in razširili 
trboveljski in državni premogovniki (…)«.
1015
 Tudi Črtomir Nagode je v zvezi z 
analizo indeksov proizvodnje rjavega premoga in lignita na območju Rudarskega 
glavarstva Ljubljana poudaril ugodni položaj slovenske premogovniške industrije 
v spremenjenih razmerah: »(…) je moglo naše lokalno premogarstvo kljub 
izgubi zunanjih trgov (zaradi izpremenjenih meja in npr. nove italijanske ener-
gijske politike) v poprevratni dobi dobro izkoristiti svoj privilegirani položaj 
glede tehnične opreme in prometno-komercialnih razmer«. Indeks slovenske 
proizvodnje je zato med letoma 1918 in 1929 rasel »neprimerno hitreje nego indeks 
celokupne svetovne proizvodnje«, a kljub temu zagon slovenske industrije ni bil 
»tako močan in impetuozen kot porast celokupne jugoslovanske produkcije«.
1016
 
Nagode podobno kot drugi sodobniki zaključi, »da je državno zedinjenje dovedlo 
v razdobju 1923 do 1930, v primeri z razvojem svetovnega trga, do izrednega raz-
maha in dobičkonosnosti premogarstva v Dravski banovini«.
1017
Pri obravnavi povojne premogovne krize je bilo mogoče prebrati, da je bila 
cena te rudnine v Jugoslaviji v tem času nižja kot na svetovnem trgu. Tozadevni 
položaj se je kmalu spremenil, saj je državna gospodarska politika ves čas obstoja 
prve jugoslovanske države domači izdelek ščitila pred cenejšim tujim in tako 
postavila temelje razmahu jugoslovanske (in s tem tudi slovenske) premogovne 
industrije. Potem ko je zaključila neposredno upravljanje z gospodarstvom po 
koncu prve svetovne vojne, se država ni popolnoma umaknila iz gospodarstva, 
temveč je stremela k ustvarjanju razmer, ugodnih za razvoj domače industrije. 
1013 Zupančič, Rudarstvo Slovenije, str. 357. 
1014 Král, Gospodarstvo, str. 63. 
1015 Gostiša, Pomen rudarstva, str. 8.
1016 Nagode, K položaju, str. 140. 
1017 Prav tam, str. 151. 
237 Sunčič: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja
Kalorično slab mineral jugoslovanskega porekla je imel »skromne izvozne mož-
nosti«, toda v domovini je bil zavarovan. »Poleg Italije, Romunije, Madžarske 
je tudi naša država zaščitila svoje premogarstvo« s sredstvi carinske zaščite, kot 
so bili »kontingentiranje uvoza, carine, razne posebne pristojbine na mejah ter 
favoriziranje domačega blaga v dobavah za javna podjetja, predvsem za železnice«. 
Tarifna politika železnic je, po mnenju Črtomirja Nagodeta, »do skrajnosti« 
favorizirala domačo proizvodnjo. Jugoslavija se je po prvi svetovni vojni načrtno 
izolirala od tujih pridelovalcev in »nekdanjih dobaviteljev« z območja bivše 
Habsburške monarhije, zaradi česar je bil tuji premog, z izjemo »posebnih 
kvalitetnih dobav za industrijske panoge«, izključen z domačega trga. V tovrstnih 
razmerah so lahko producenti domač rjavi premog, katerega kalorična vrednost 
se je gibala med 4000 in 5000 kalorijami, zaračunavali po cenah, za katere je bilo 
na svetovnem trgu mogoče kupiti precej kakovostnejši tuj premog (npr. šlezijski 
kosovec) s kalorično vrednostjo med 7500 in 8000 kalorijami. Ravno v dvajsetih 
letih (natančneje, med letoma 1923 in 1931) so se na »zaščitenem domačem 
trgu« vzdrževale »neprimerno visoke cene kljub (po mednarodnem merilu) slabi 
kvaliteti proizvoda«. Od leta 1926 do leta 1929 »je bil naš rjavi premog absolutno 
dražji od tujega črnega«.
1018
OBDOBJE OD LETA 1930 DO LETA 1941
Po izredno konjunkturnem letu 1929 se je za slovensko premogovništvo 
začela trdovratna in dolgotrajna kriza, ki jo je povzročilo sinhrono delovanje 
dveh razvojnih silnic: prva je bila industrializacija juga države
1019
 (zlasti osrednje 
Bosne in vzhodne Srbije),
1020
 druga pa zmanjšana poraba premoga zaradi krize.
1021
 
Črtomir Nagode navaja leto 1929 kot tisto časovno točko, ko se je zaključila 
povojna obnova rudnikov na jugu.
1022
 Letnica se v grobem ujema z načrti za 
bosanske državne rudnike, ki jih je leta 1928 navedel Ivo T urina, ko je podrobneje 
predstavil proces povojne obnove bosanskih rudnikov in zgodovinopisni vedi 
1018 Prav tam, str. 148. 
1019 »Leto 1929 je važen mejnik premogovne produkcije v Dravski banovini. Od tedaj dalje je produkcija 
močno padala zaradi nastopajoče gospodarske krize, deloma pa tudi, ker so se v drugih banovinah 
razvili večji premogovniki, ki obratujejo po ugodnejših pogojih.« Zupančič, Rudarstvo Slovenije, 
str. 358.
1020 Nagode, K položaju, str. 152. 
1021 Ko je primerjal gospodarsko stanje v letih 1929 in 1934, je Rudolf Marn izrecno potegnil 
vzporednico med produkcijo premoga in potrebami industrije; leta 1929 je bila tako industrija 
»v splošnem prav dobro zaposlena in je zvišala kapaciteto napram prejšnjim letom. To se najbolj 
vidi iz znatno zvišane produkcije premoga, kateri zvišek so konzumirale industrije.« Leta 1934 je 
bil položaj precej drugačen, saj številne od teh istih industrij niso več delale s polno kapaciteto, 
reducirale obrat in odpuščale delavce, kar je pomenilo, da »premogovniki delajo z zelo zmanjšano 
kapaciteto«. Marn, Gospodarski položaj, str. 170. 
1022 Nagode, K položaju, str. 140.
238 Strategije in prakse energetske oskrbe  v Sloveniji
zapustil podroben vir za rekonstrukcijo pomembnega procesa v jugoslovanski 
premogovni industriji: »Takoj po Osvoboditvi se je na tržišču pojavilo veliko 
povpraševanje po rudarskih proizvodih, zlasti premogu, in slednje je zahtevalo, 
da se ves napor usmeri v povečanje proizvodnje s tehničnimi pripomočki, ki so 
bili tedaj na voljo. Na njihovo hitro izboljšanje ni bilo misliti najprej zato, ker bi 
bil za to potreben velik kapital, ki ga ni bilo na voljo, kot drugo pa zato, ker je 
bil po Osvoboditvi vpeljan in zakonsko predpisan osemurni delavnik,« zaradi 
česar je bila pozornost lastnikov obratov usmerjena h gradnji novih stanovanj. 
Namen projekta je bila naselitev 25 odstotkov delavcev več, ki so jih zaradi 
skrajšanega delovnika potrebovali za vzdrževanje iste ravni produkcije kot za časa 
avstro-ogrske uprave. Cilj novih lastnikov seveda ni bil zgolj doseči predvojno 
produkcijo, temveč so jo nameravali sčasoma preseči, kajti povpraševanje po 
premogu je bilo veliko, obenem pa je država s povečanjem proizvodnje name-
ravala znižati proizvodne stroške. »Zato je bilo na začetku treba pri vseh rudnikih 
povečati obstoječe delavske kolonije in ustanoviti nekaj novih rudnikov, da bi 
bilo mogoče zadostiti naraščajočemu povpraševanju po rudarskih izdelkih, 
zlasti premogu in obenem preprečiti uvoz le-tega.« Ta prva faza, kot jo označi 
Turina, je bila v drugi polovici dvajsetih let že presežena, saj se je gradilo le še 
občasno, pa tudi razmere na trgu so se normalizirale. Želja države po (rjavo)
premogovni avtarkiji se je uresničila, zaradi česar je lahko bosansko rudarstvo 
vstopilo v drugo fazo, ki so jo v prvi vrsti zaznamovala tehnična vprašanja, kot 
sta dostava čim čistejšega in kakovostno sortiranega premoga (končni cilj je bil 
brezhibno sortiran in kamna očiščen premog) in nižanje produkcijskih stroškov, 
ki so se ga lotili z uvajanjem strojne opreme, za pogon katere so pospešeno gradili 
nove ali razširjali že obstoječe rudniške termoelektrične centrale. Vzporedno je 
napredovala mehanizacija dela pod zemljo in nad njo. V letih 1927–1928 so se 
»pri vsakem posameznem rudniku vršile obsežne priprave, da se vsako manuelno 
delo zamenja s strojnim. S tem se bo prihranilo pri izdatkih za delavstvo in 
zmanjšali se bodo proizvodni stroški.« Tak je bil načrt »za izboljšanje tehničnih 
pogojev dela«, ki naj bi se, po Turinovih besedah, uresničil v naslednjih dveh 
letih, torej ravno nekako med letoma 1929 in 1930.
1023
Podoben proces je potekal v srbskih rudnikih: Senjski rudnik, najpomemb-
nejši premogovnik te dežele, je bil v državni lasti in leta 1928 je z njim v zvezi 
Turina omenil, da se bo produkcija rudnika po obdobju intenzivne obnove, ki je 
sledila njegovemu »popolnemu uničenju« med svetovno morijo, v roku dveh do 
treh let »dvignila na predvojno raven in jo po potrebi tudi presegla«.
1024
 Z izbru-
hom gospodarske krize je torej sovpadala rast proizvodnje rudnikov premoga 
1023 Turina, Deset godina, str. 81–82. 
1024 Prav tam, str. 70. 
239 Sunčič: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja
na jugu države, kajti »zlasti« (kot poudari Nagode) med letoma 1929 in 1933 so 
začeli ti rudniki zaradi politike »forsirane eksploatacije« postopoma zmanjševati 
tržni delež premoga iz Dravske banovine.
1025
 Tako Turina kot tudi Nagode omen-
jata reparacije tehnične opreme kot pomemben dejavnik pri napredku bosanskih 
in srbskih rudnikov.
1026
 Ivan Mohorič postavlja mejnik preloma nekaj let prej, 
ko omenja leto 1926 kot prvega znanilca prihodnje strukture odjema rjavega 
premoga; do leta 1926 naj bi se namreč bili »opremili premogovniki v Srbiji in 
drugih področjih s sodobnejšo mehanizacijo in povečali proizvodnjo ter sčasoma 
nudili premog ceneje, kot pa je stal trboveljski z dovozom. Posledica je bila, da 
je železniška uprava začela Trbovljam zniževati dobavne cene. Prva taka velika 
redukcija cen je bila že leta 1926.«
1027
Toda proces napredujoče industrializacije južnih delov države, proces, ki ga 
je Kukoleča opisal kot »selitev ekstraktivne industrije s severa na jug« in pri tem 
njegov začetek postavil v obdobje med letoma 1924 in 1928,
1028
 je konec 20. in v 
začetku 30. let pripeljal do pomembnih sprememb v gospodarski strukturi države 
– sprememb, ki so prizadele slovensko premogovništvo. Kot eno od gonil tega 
procesa »pregrupacije gospodarskega razvoja«
1029
 je treba upoštevati večje rudno 
bogastvo drugih delov države, ki se ni omejevalo zgolj na premog, in občutno 
cenejšo delovno silo;
1030
 pomen in delež slovenskega rudarstva sta zato v času, 
ko so se odkrivala, raziskovala in za izkop usposabljala »vedno nova ležišča na 
jugu države«, ki so bila povrh vsega rentabilnejša kot ona na slovenskem ozemlju, 
neustavljivo nazadovala.
1031
 Po Kukolečevi kronologiji trendov v jugoslovanskem 
premogovništvu so se novi rudniki odpirali zlasti v obdobju med letoma 1934 
in 1938, času, ki ga je ekonomist, kot je bilo že navedeno, poimenoval obdobje 
največje prosperitete jugoslovanske industrije, medtem ko se je slovensko premo-
govništvo primeža krize otreslo šele leta 1937; pri Trgovskem tovarišu so tega leta 
zapisali, da konjunktura v slovenskem rudarstvu »zelo zaostaja ter se še daleč ne 
more primerjati z ono na jugu naše dežele«.
1032
 Ne le, da je kriza v Sloveniji trajala 
1025 Nagode, K položaju, str. 140.
1026 Prav tam. Iz Turinove razprave je razbrati, da so reparacije pripomogle predvsem k elektrifikaciji 
rudnikov in gradnji termoelektrarn. Turina, Deset godina, str. 81. 
1027 Mohorič, Zgodovina železnic, str. 463. »S 1. septembrom so železnice znižale nabavne cene za 
kosovec iz Trbovelj od 299 na 254 din na tono, za kockovec pa od 283 na 240.« Prav tam.
1028 Kukoleča, Industrija Jugoslavije, str. 106. Potočnik 20. leta opiše kot obdobje, ko je »zopet narasla 
produkcija v Srbiji in daleč prekosila predvojno«. Potočnik, Naše rudarstvo, str. 18. 
1029 Močnik, Rudarstvo, str. 51. 
1030 Glede višine delavskih zaslužkov so v Jugoslaviji prednjačili slovenski rudniki, poleg onega v Mežici 
(v lasti Central European Mines Ltd.) še premogovniki v lasti TPD. V Dravski banovini je znašal 
povprečni zaslužek na rudarja na delovnik v letu 1935 45 dinarjev, medtem ko je znašal za vse 
druge banovine skupaj povprečno le 29 dinarjev, torej le približno 65 odstotkov slovenske mezde. 
Gostiša, Pomen rudarstva, str. 50. 
1031 Trgovski tovariš, 1939, št. 3–4, Naše rudarstvo in topilništvo, str. 49. 
1032 Trgovski tovariš, 1937, št. 4–5, Naše gospodarstvo oživlja, str. 85. 
240 Strategije in prakse energetske oskrbe  v Sloveniji
dlje, tudi padec proizvodnje je bil veliko hujši kot v drugih delih države: »(…) je 
naša proizvodnja (…) rjavega premoga padla v letih krize na približno polovico, 
dočim znaša nazadovanje za vso državo samo 28 odstotkov. V naslednjih letih je 
produkcija narasla v vsej državi na višino pred krizo, v Sloveniji pa dosega komaj 
tri četrtine tedanje proizvodnje.«
Krizo je oteževalo dejstvo, da premog z območja Rudarskega glavarstva 
Ljubljana pri industrializaciji Bosne in Srbije ni bil pomembneje udeležen.
1033
 To 
potrjuje Kukolečeva analiza porabe premoga v Jugoslaviji kot celoti, pri kateri 
je najbolj povedno dejstvo, da je industrijski konzum premoga v državi kot 
celoti potrošnjo železnic prehitel že v dvajsetih letih, torej pred nastopom velike 
gospodarske krize, medtem ko se je isti trend v slovenskem premogovništvu 
dokončno uveljavil šele po prestani krizi, tj. v drugi polovici tridesetih let; v 
Kraljevini SHS je poraba premoga v industriji »rapidno rasla« od leta 1921 naprej 
in že leta 1923 prehitela železnice. »Ta odnos traja do leta 1927, ko železnice 
zopet zavzamejo prvo mesto, ki ga zasedajo do leta 1929. Po letu 1930 po količini 
potrošnje industrija zopet pride na prvo mesto in primat obdrži v vseh naslednjih 
letih.«
1034
 Po Nagodetovih izračunih, temelječih na analizi strukture tovora, ki 
so ga tovorni vlaki iz Dravske banovine odpremljali proti jugovzhodu države, 
je premog leta 1935 predstavljal 30 odstotkov vsega tovora. Slovenski premog v 
nasprotju z lesom do morja ni prodrl in je imel le eno odvozno smer: pojavljal se 
je na hrvaškem trgu severno od Save, kjer je zaradi kalorične premoči uspešno 
konkuriral hrvaškim lignitom, in v Vojvodini.
1035
 Južno od Save, v Bosno in 
Hercegovino, »mu je dostop vsled različne tirne širine in nahajališč bosanskega 
rjavega premoga onemogočen. Na normalnotirnem omrežju je danes Beograd 
nekako meja kjer se sreča s premogi iz severne Srbije.«
1036
 Po podatkih, ki jih za 
drugo polovico 30. let omenja Lojze Zupančič, je Dravska banovina, vključno z 
železnicami, konzumirala »okroglo 46 odstotkov lastne letne produkcije, ostalih 
54 odstotka pa proda v druge banovine«.
1037
 Podrobne predstavitve posameznih 
bosanskih in srbskih rudnikov v državni lasti, ki jih vsebuje obsežna razprava 
Ive Turina, omogočajo delno rekonstrukcijo odjema rjavega premoga in ligni-
ta, ki so ga v njih kopali, in tako omogoča dopolnitev zgoraj podane slike o 
1033 Nagode, K položaju, str. 140. 
1034 Kukoleča, Industrija Jugoslavije, str. 351. 
1035 V zapisniku seje predsedništva Zveze industrijcev iz decembra 1930 je mogoče prebrati, da je 
slovenski premog v Vojvodini moral »konkurirati z madžarskim«. Nekaj se ga je tedaj očitno 
odvažalo tudi v Dalmacijo, saj so industrialci zapisali, da mora v Primorski banovini slovenski 
premog za tržni delež tekmovati z angleškim. Trgovski tovariš, 6. 12. 1930, št. 142, Iz seje 
predsedništva Zveze industrijcev, str. 2. 
1036 Nagode, K proučitvi, str. 115–116.
1037 Zupančič, Rudarstvo Slovenije, str. 361. ŠJP je npr., po lastnih besedah, premog oddajal največ 
industrijam Dravske, Savske in Donavske banovine. Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 639. 
241 Sunčič: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja
prostorski razporeditvi odjema slovenskega rjavega premoga. Produkcija bo-
sanskih rudnikov je konec dvajsetih let krila potrebe:
1038
 transporta, kamor so 
spadale potrebe državnih železnic in parobrodarstva na morju in rekah; industrij 
Dalmacije, Slavonije, Srbije, Vojvodine in Bosne (premog iz majhnega rudnika v 
Banja Luki so uporabljala celo industrijska podjetja v Sisku in okolici); okoliških 
mest, npr. Sarajeva in Bijeline. Rudnik lignita v Kreki je zalagal državne železnice 
in bosansko industrijo.
1039
 Pojav premoga iz državnih rudnikov na ozemlju 
Hrvaške, Vojvodine in SZ Srbije še ne pomeni, da je bil slovenski premog s teh 
območij izključen, opozarja pa na to, da je bila konkurenca državnih rudnikov 
močna na širokem ozemlju, in na to, da so bila območja, kjer bi se bil lahko 
razplamtel spopad interesov zaradi nejasnih razmejitev vplivnih con (z izjemo 
Dravske banovine, ki je predstavljala teritorij TPD) med zasebnim in državnim 
sektorjem, številna.
Do konca 20. let so bile glavni odjemalec slovenskega premoga železnice,
1040
 ki 
so bile po nacionalizaciji Južne železnice leta 1923
1041
 večinoma v državnih rokah. 
Takoj po prvi svetovni vojni je bilo povpraševanje po slovenskem premogu pri 
jugoslovanskih železnicah veliko, saj so »železnice jemale premog iz slovenskih 
premogovnikov ne samo za omrežje ljubljanske [železniške] direkcije, marveč tudi 
za področje zagrebške, subotiške in celo za pretežni del beograjske direkcije«, kar 
je bilo neekonomično, ker so »morali garniture praznih premogovnih vagonov 
(…) vračati na daljavo 300 do 500 km nazaj v revirje trboveljskega premogovnega 
bazena«.
1042
 V času krize se je struktura oddaje slovenskega rjavega premoga 
spremenila v prid (predvsem slovenske) industrije, čeprav se je sredi tridesetih 
v grobem vzpostavilo ravnovesje, pri katerem sta železnica in industrija vsaka 
konzumirali nekaj več kot pol milijona premoga letno.
1043
 Zmanjševanje odjema 
železnic je bil, še zlasti v kombinaciji s krizo v industriji, pomemben dejavnik, 
ki je oteževal krizo v slovenskem premogovništvu in kot takega so ga prepoznali 
tudi sodobniki.
1044
 Zanimiv in slovensko javno mnenje tistih težkih časov 
ustrezno odražajoč je referat generalnega direktorja TPD Riharda Skubeca, 
podan na plenarni seji Zbornice za TOI leta 1932. V njem je državne železnice 
označil za glavnega potrošnika trboveljskega premoga in odločujoče za »obseg 
poslovanja in produkcije naših rudnikov« in poudaril, da za »težko gospodarsko 
1038 To je bilo mogoče ugotoviti za naslednje rudnike: Banja Luka, Breza, Kakanj, Mostar, Suhača, 
Ugljevik in Zenica.
1039 Turina, Deset godina, str. 71–75.
1040 Nagode, K položaju, str. 140. 
1041 Nagode, Naš promet, str. 405.
1042 Mohorič, Zgodovina železnic, str. 462. 
1043 Glej podatke, objavljene v Zupančič, Rudarstvo Slovenije, str. 360. 
1044 Rudolf Marn je celo trdil, da so premogovno industrijo v Dravski banovini najbolj prizadeli ravno 
odvzemi dobav za železnice. Marn, Gospodarski položaj, str. 171.
242 Strategije in prakse energetske oskrbe  v Sloveniji
stanje slovenske premogovne industrije« ni bila kriva le gospodarska kriza,
1045
 
temveč tudi »posledica pri državnih železnicah ponavljajočega se manjšega 
vpoštevanja naših premogovnikov«. Čeprav je direktor za posredovanje v 
prid slovenski premogovni industriji prosil tako ljubljansko zbornico kot tudi 
ministre v Beogradu,
1046
 ni bilo verjetno, da se bo nova politika železniških 
dobav spremenila; zanjo je bila značilna postopna rast deleža državnih rudnikov, 
ki je od poslovnega leta 1929/1930 do konca leta 1932 skočil (kot se je izrazil 
govornik) z 28 na 45,1 odstotka, »dočim so privatni rudniki ostalih pokrajin 
obdržali svoj delež približno na isti višini«. Silne investicije v državne rudnike, 
njih obnovo in modernizacijo je torej morala plačati slovenska premogovna 
industrija: »Kako nepravično se odrejajo kontingenti železniških dobav kaže 
najeklatantneje primerjava dobav s celotno potrebo, ki je od leta 1929 padla za 
25 odstotkov, dočim so dobave našim rudnikom zmanjšane za 67 odstotkov, tj. 
za eno tretjino.« Dobave kuriva železnici so predstavljale pomemben vir zaslužka 
za slovensko občestvo: »Če bi se železniške dobave porazdeljevale na podlagi 
prejšnjega ključa, potem bi samo trboveljski rudniki mesto sedanjih 27.925 ton 
mesečno dobili 58.700 ton, katera razlika pomeni letni izpadek na dobavah in 
proizvodnji 370.000 ton. Ta količina, računana po sedanji železniški povprečni 
ceni, dovedla bi premogovnim podjetjem Din 63,000.000 javnega denarja, na 
katerem bi bili deležni delavstvo, javna telesa kakor banovina, občine itd., ter vse 
naše gospodarstvo v nabavkah materiala. Samo delavstvo in uradništvo izgubi Din 
37,000.000 letno na izgubljenih mezdah s pripadajočimi socialnimi dajatvami, 
naše gospodarstvo, predvsem industrija, obrt in trgovina nad 14,000.000 dinarjev 
na manj porabljenem materialu, a javne ustanove, zlasti banovine in občine 
približno 10,000.000 Din na odpadlih javnih dajatvah.«
1047
 Kljub hudi krizi, ko 
je oddaja premoga industriji padla na najnižjo točko po letu 1929,
1048
 so državne 
železnice v teku leta še naprej zniževale kontingent slovenskega premoga, kar 
1045 »Lahko je dokazati, da zmanjšanje železniških dobav ni pripisovati splošni gospodarski krizi, ki 
ima brezdvomno neugoden vpliv tudi na obseg železniškega prometa. V drugem polletju tekočega 
leta namreč so dobave naših rudnikov železnicam nazadovale napram istemu razdobju leta 1931 za 
43 odstotkov, dočim so dobave privatnim odjemalcem padle za 19 odstotkov.« Trgovski list, 27. 12. 
1932, št. 148, Slovenski premogovniki in državne železnice, str. 1.
1046 Na koncu referata je direktor na železniško ministrstvo naslovil prošnjo za »pravičnejšo razdelitev 
premogovnih dobav oz. pravično upoštevanje slovenskih premogovnikov«. Prav tam. 
1047 Prav tam. Podobnih misli so bili slovenski industrialci, ki so na osmem rednem občnem zboru Zveze 
industrijcev razglasili, da je zmanjšana produkcija premogovnikov prizadela »vse gospodarstvo 
Dravske banovine«, in zahtevali »enakopravno in pravično upoštevanje naše premogovne industrije 
pri vseh javnih dobavah«. Trgovski list, 16. 7. 1932, št. 80, 8. redni občni zbor Zveze industrijcev v 
Ljubljani, str. 3. 
1048 »Značilno je, da je padec pri industriji po letu 1929 znašal največ v letu 1932 in sicer približno 33 
odstotkov.« Prav tam, str. 360. 
243 Sunčič: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja
se je nadaljevalo vse do leta 1936,
1049
 ko je bilo doseženo dno in je znašal padec 
deleža slovenskega premoga pri dobavah za državne železnice »nasproti letu 1929 
celih 55 odstotkov«.
1050
 Pri uspešni izpeljavi prenosa težišča dobav premoga z 
zasebnih na državne rudnike sta, kot je opozoril Črtomir Nagode, pomembno 
vlogo igrala ustroj in predvsem moč, osredotočena v rokah državnih železnic: 
»Zaradi prevoza po režijski tarifi in koncentracije komercialne družbe ima 
to podjetje, ki sicer troši premog na področju vse države, možnost prilagoditi 
razpečevalna področja posebnim politično-gospodarskim smernicam.«
1051
 Ivan 
Mohorič je nekaj desetletij pozneje zmanjšanje naročil slovenskega premoga 
osvetlil z dodatnega zornega kota, ko se je posvetil vplivu gospodarske krize na 
jugoslovanske državne železnice, ki so bile »zaradi padanja tonaže in dohodkov 
prisiljene znižati svoj proračun postopoma skoraj za milijardo din. Začele so 
torej zniževati cene premoga, pri tem pa tudi omejevati kontingente, ki so jih 
dodelile posameznim rudnikom«, a obenem ni pozabil dodati, da je »bila med 
krizo železniška uprava prisiljena,
1052
 da poveča kontingente dobav državnim 
premogovnikom«.
1053
Neusmiljena tržna ofenziva državnih rudnikov v javnih naročilih je privedla 
do takšnih nesmislov, kot je bil ta, da osnovna šola v Zagorju ni smela kuriti s 
premogom iz tamkajšnjega premogovnika, temveč so ji dostavljali črni premog 
»iz na stotine kilometrov oddaljenega timoškega okraja«;
1054
 podobno nesmiselno 
je bilo dovažanje premoga za železnice iz južnih delov države v Slovenijo, o 
katerem poroča Lojze Zupančič.
1055
 Pri reduciranju premogovnih dobav je bila 
na udaru zlasti Dravska banovina; leta 1935 je tako nanjo odpadlo »tri četrtine 
vseh železniških premogovnih redukcij«.
1056
 Gospodarstvenik Ivan Mohorič 
je opisani proces interpretiral kot borbo treh rudarskih bazenov (slovenskega, 
bosanskega in srbskega); po njegovem mnenju je takšno tekmovanje škodovalo 
ne le slovenskim premogovnikom, ampak tudi državnemu proračunu, saj so z 
dobavami premoga »čez vse ozemlje« nastajali »nepotrebni stroški prevoza«.
1057
 
1049 Leta 1935 so na plenarni seji Zbornice za TOI ugotovili, da se je v »politiki sistematičnega 
zmanjševanja naših dobav napravil zopet nov korak. Dočim so v letu 1929/30 naši rudniki 
dobavljali državnim železnicam še 45,2 odstotka, smo po zadnji redukciji padli na 25,3 odstotka.« 
Trgovski list, 9. 11. 1935, št. 115, Plenarna seja Zbornice za TOI, str. 2. 
1050 Zupančič, Rudarstvo Slovenije, str. 360. 
1051 Nagode, K položaju, str. 150. 
1052 Domnevam, da zaradi državne gospodarske politike. 
1053 Mohorič, Zgodovina železnic, str. 464. 
1054 Trgovski list, 9. 11. 1935, št. 115, Plenarna seja Zbornice za TOI, str. 1. Nesmiselnost tega ukrepa 
podčrta dejstvo, da je premog spadal med »vrsto robe katere transportni stroški so relativno precej 
dragi«. Kukoleča, Industrija Jugoslavije, str. 353. 
1055 Zupančič, Rudarstvo Slovenije, str. 360.
1056 Trgovski list, 1. 1. 1936, št. 1, Gospodarsko življenje l. 1935, str. 2. 
1057 Trgovski list, 31. 5. 1937, št. 60, Aktualna gospodarska vprašanja, str. 2. 
244 Strategije in prakse energetske oskrbe  v Sloveniji
Ob neki drugi priložnosti je Mohorič navedeno interpretacijo dopolnil s trditvijo, 
da je bil vzrok za zmanjševanje odjema slovenskega premoga v času gospodarske 
krize interesni konflikt med javnim in zasebnim kapitalom. Po njegovem mnenju 
ta konec tridesetih let še ni bil zadovoljivo rešen zaradi nezadovoljive koordinacije 
interesov: »razdelitev dela in jasna določitev smeri razvoja še do danes nista 
mogli biti doseženi v zaželeni meri. V splošnem interesu gospodarstva kraljevine 
je, da do te razdelitve dela čim prej pride, ker je zasebna iniciativa v naši državi za 
bodoči razvoj gospodarstva brezpogojno potrebna«.
1058
 Kot vojna napoved zvenijo 
besede direktorja Direkcije državnih podjetij, ki je zasebnim rudnikom leta 1928 
zagrozil, da bodo državni rudniki po končani modernizaciji na jugoslovanski 
trg mogli zakorakati s »čistim in cenenim izdelkom«, torej s cenami, ki bodo 
– brano med vrsticami – v prihodnje še pomembno določale razmere na trgu, 
saj bodo zasebnike prisilile k nižanju cen svojih proizvodov.
1059
 To pričevanje 
o namerah države razkriva, da je bila slednja odločena z »intervencijo«
1060
 na 
trgu vzpostaviti novo ravnovesje med javnimi in zasebnimi podjetji ter s tem 
prekiniti prevlado slednjih, pri čemer je bila mišljena predvsem TPD. Posredno 
je to pomenilo, da je država nameravala potrebe svojih podjetij po premogu kriti 
s proizvodnjo premogovniških podjetij v svoji lasti in se tako v veliki meri rešiti 
odvisnosti od zasebnega kapitala. Kljub temu da je Mohoričeva razlaga usode 
slovenske premogovne industrije kot spopada med interesi velepodjetja v lasti 
tujega kapitala, ki je imelo svoj sedež v Sloveniji, ter države kot podjetnice – 
zlasti če se upošteva dejstvo, da je bila TPD po količini proizvodnje na samem 
državnem vrhu
1061
 – prepričljiva in utemeljena, ni popolnoma zadovoljiva, kajti v 
gospodarskem tisku tistega časa je mogoče prebrati, da zasebniki v drugih delih 
države niso bili izključeni od državnih dobav z enako brezobzirno učinkovitostjo; 
leta 1935 so se bojda »dobave iz zasebnih rudnikov v južnih delih države« 
celo povečale in ne znižale, kot je to veljalo za one iz Slovenije. Pri določanju 
kontingenta javnih dobav je torej zelo pomembno vlogo igrala tudi geografska 
lokacija premogovnika.
To tezo potrjujejo navedbe, objavljene v srbski reviji Privredni pogled, 
ki je, po besedah uredništva slovenskega Trgovskega lista, med beograjskimi 
1058 Mohorič, Gospodarska struktura, str. 3. 
1059 Turina, Deset godina, str. 82. 
1060 Prav tam.
1061 Premogovniki TPD so bili kljub padcu proizvodnje cela trideseta leta po količini proizvodnje 
rjavega premoga trdno na drugem mestu za državnimi rudniki. Leta 1932 je tako npr. TPD izkopala 
milijon ton, medtem ko so »državni revirji po vsej državi dali 1,3 milijona ton rjavega premoga«. 
Nagode, K položaju, str. 151. Pred krizo je bilo stanje drugačno: »TPD je veljala za največjega 
proizvajalca premoga v državi do leta 1929 s 44 odstotkov skupne jugoslovanske količine premoga. 
Leta 1933 ji je pripadalo le še 28,5 odstotkov.« Lebar, Posavski premogovniki, str. 135. Velja omeniti, 
da je bil delež državnih rudnikov pri skupni jugoslovanski proizvodnji leta 1927 skoraj enak, saj je 
znašal 29 odstotkov. Uvod, Spomen knjiga, str. XLIV . 
245 Sunčič: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja
gospodarstveniki uživala velik ugled. V članku, katerega namen je bil bralstvu 
predstaviti slovensko industrijo, je pisec izrazil domnevo, da je bila kriza 
slovenskega premogovništva tako huda tudi zaradi »stališča, ki ga zavzemajo 
odgovorni činitelji v tem vprašanju«. Ti vplivni človeški dejavniki so namreč 
trdili, »da leži slovenska industrija na meji, in da se zato ne bi smela pospeše-
vati«,
1062
 s čimer so se izkazali za zagovornike t. i. Savićeve doktrine.
1063
 Njeno 
temeljno vodilo se je glasilo, da je treba vse industrijske panoge, ki so kakorkoli 
pomembne za narodno obrambo, ustanavljati zgolj v osrednjih delih države, 
kjer bi obrate obkrožalo le domoljubno, lojalno prebivalstvo. Lastniki teh 
strateško pomembnih industrijskih podjetij, ki bi se jih smelo ustanavljati zgolj 
z dovoljenjem vojnega ministrstva, bi lahko bili samo domačini ali, še bolje, kar 
država sama. Vsa že obstoječa podjetja izbranih panog bi bilo treba preseliti v 
zaradi naravnih danosti strateško dobro zavarovane bosansko-hercegovske kra-
je.
1064
 Razen tega, da se je Savić v monografiji, posvečeni podrobni predstavitvi 
doktrine, med drugim obregnil tudi ob jeseniško železarno in kemično industrijo 
v Hrastniku kot idealna kandidata za selitev v sredino države,
1065
 je predstavil 
tudi načrt energetske oskrbe te nove in/ali prestavljene industrije, ki je temeljil na 
izkoriščanju bosanskih ter srbskih rudnikov.
1066
 Teza srbskih gospodarstvenikov 
pridobi dodatno težo, če se upošteva, da Savić ni bil osamljeni skrajnež, temveč 
državni uradnik, zaposlen kot načelnik na ministrstvu za trgovino in industrijo, 
in obenem dejaven pisec o raznih ekonomskih vprašanjih, tako da domneva, da 
si je v odločujočih krogih pridobil določen vpliv, ni brez podlage. Poudariti pa 
je treba, da so se srbski podjetniki v omenjenem članku javno postavili na stran 
slovenskega premogovništva, ko so (psevdo)vojno-strateške motive za zmanj-
šanje dobav iz slovenskih rudnikov razglasili za čisti nesmisel.
1067
Ne glede na številne pritožbe predstavnikov TPD in slovenske premogovne 
industrije so, kot je zapisal Črtomir Nagode, krizo daleč najhuje občutile preproste 
delavske množice,
1068
 kajti vodstvo največjega slovenskega proizvajalca premoga 
je »napelo vse sile, da vzdrži donosnost obrata navzlic zmanjšani oddaji«.
1069
 To 
jim je tudi uspelo, saj je imela družba v času krize vsako leto nekaj milijonov 
kosmatega dobička.
1070
 Težave zasavskega življa zaradi odpuščanj ter redukcij 
1062 Trgovski list, 23. 4. 1936, št. 48, Spoznanje prodira, str. 1. 
1063 Vroče debate o slednji je mogoče spremljati v tedanjem slovenskem gospodarskem tisku. 
1064 Savić, Državni život, str. 31. 
1065 Prav tam, str. 32. 
1066 Prav tam, str. 102. 
1067 Trgovski list, 23. 4. 1936, št. 48, Spoznanje prodira, str. 1.
1068  Nagode, K položaju, str. 151. Isto je nekaj let prej zapisal tudi Jurij Arh: »Vsa kriza katero preživlja 
danes naša rudarska industrija se vali edinole na rame rudarjev.« Arh, Preprečevanje nesreč, str. 192. 
1069 Nagode, K položaju, str. 146.
1070 Prav tam, str. 138. 
246 Strategije in prakse energetske oskrbe  v Sloveniji
delovnih dni in posledično mezd, pa tudi delavske boje v teh letih so natančno 
obdelali tako sodobniki
1071
 kot tudi zgodovinopisje, zato naj za ilustracijo 
uničujočega vpliva kriznih razmer zadostuje podatek, da je zaradi izpada na 
mezdah v najtežjih časih imela »nekako polovica delavskih rodbin manj nego je 
potrebno za prehrano. Primanjkljaj do prehranjevalnega minima je znašal od 3,5 
do 4 milijone dinarjev za leto, kakršno je bilo 1933. Krili so ga krediti pri trgovcih, 
črpanje prihrankov, posojila in podpore.«
1072
 Uradni podatki o upadu zaslužka 
rudarjev so bili zastrašujoči: »po statistiki OUZD je padla dnevna mezda za 4 
Din, kar da na leto 96 milijonov Din. (…) Zaslužek rudarjev pri TPD je padel od 
180 na 60 milijonov Din«, torej kar za trikrat.
1073
 Razmerje mesečnega zaslužka 
pri TPD zaposlenega delavstva v letih 1913, 1929 in 1933 je znašalo 100 : 135 : 
55.
1074
 Pričevanja velenjskih rudarjev dopuščajo sklep, da v slovenskih državnih 
rudnikih zaposlenemu delavstvu ni bilo postlano prav nič mehkeje, saj so krizo 
spremljali premestitve rudarjev v srbske rudnike,
1075
 odpuščanja, upokojitve in 
reduciranja števila delovnih dni za one, ki so še bili zaposleni. Slednji so v službo 
hodili le dvakrat ali trikrat na teden in v prostem času »delali kot dninarji po 
kmetijah v okolici, na gradu T urnu pri Golu in drugje«,
1076
 medtem ko so bili drugi 
zaradi pomanjkanja hrane prisiljeni prosjačiti za delo »pa tudi za kruh«.
1077
 O 
izredno nizki življenjski ravni rudarjev priča naslednji opis bivanjskih prostorov 
para, ki je živel v »nekem gospodarskem poslopju« (v naselju Migojnice), para, 
pri katerem je bil v zabukovškem državnem rudniku zaposlen le soprog: »Imela 
sta dve sobici. Eno, ki je bila bolj hodnik brez oken kot soba, sta namenila za 
kuhinjo. Iz te kuhinje se je po dveh stopnicah, zbitih iz desk, prišlo v spalnico.« 
Oprema v kuhinji je bila ravno tako ubožna kot stanovanje samo: »(…) mizo, 
dva stola, zaboj za kurjavo in še dve stenski polici je oče na tesarski način, ki ga 
je spoznal pri svojem očetu, izdelal iz ročno obdelanih desk. Poleg pa sta imela 
še peč, izdelano iz bencinskega soda, ter nekaj kosov posode. Ponoči je mati na 
vrvici, napeti vzdolž kuhinje, sušila nekaj kosov perila in plenice.«
 1078
 V tistih 
težkih časih se je na rudarskih mizah, ki so stale v kuhinjah, podobnih opisani, 
»kadila le ena slaba in nezadostna jed ali pa še tiste ni bilo in so morali obiskovati 
kuhinjo za brezposelne«.
1079
 V delovnem okolju so se negativne posledice krize 
za rudarje kazale tudi tako, da so, zaradi od lastnikov podjetja zaukazane gonje 
1071 Glej zlasti Mencej, Trbovlje: socialni prerez.
1072 Nagode, K položaju, str. 147. 
1073 Trgovski list, 4. 4. 1935, št. 38, Naš boj s posledicami krize, str. 1. 
1074 Nagode, K položaju, str. 147. 
1075 Črno-zlati spomini, str. 33. 
1076 Prav tam, str. 35. 
1077 Prav tam, str. 46. 
1078 Prav tam, str. 37.
1079 Pavčič, Ob jedilniku, str. 283.
247 Sunčič: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja
po čim večji storilnosti, pogosto zanemarjali lastno varnost: »Že itak velika 
brezposelnost v rudarski industriji in strah rudarjev pred novimi redukcijami 
ter nizke mezde so tista gonilna sila, katera divje goni rudarje za vedno večjo 
storitvijo ob zapostavljanju svoje osebne varnosti, kar premnogokrat vodi v njih 
lastno pogubo.«
1080
Medsebojni vpliv naglega povečevanja proizvodnje slovenskih rudnikov 
po koncu prve svetovne vojne zaradi velikega povpraševanja v novi državi po 
eni ter gospodarske krize po drugi strani je v tridesetih letih prispeval k pojavu 
problematike neizrabljenih kapacitet. Pri TPD je nastal tak položaj, da so bili 
obrati predvideni za proizvodnjo »od okrog 1,700.000 do 1,800.000 ton letne 
produkcije premoga, oddaja pa je padla na 1,200.000 ton«, kar je neposredno 
bremenilo podjetja z visokimi režijskimi stroški (npr. za vzdrževanje jamskih polj, 
ki se zaradi nizke oddaje niso odkopavala kljub temu, da so bila že pripravljena 
za eksploatacijo). »Skratka, vsa režija, ki je bila normalizirana na normalno 
produkcijo, je morala ostati tudi pri zmanjšani produkciji. Naravno je, da so 
podjetja pričela na vseh straneh štediti in prizadeto je bilo tudi delavstvo.«
1081
 V 
času gospodarske krize, leta 1934, je v osnutku programa za poživitev slovenske 
premogovne industrije rudarski inženir
1082
 Igo Pehani zapisal, da »kapaciteta 
pretežne večine naših premogovnikov danes še od daleč ni izkoriščena«; to se 
je med drugim odražalo tudi v nizkem številu delovnih dni: »V marsikaterem 
premogovniku, in to v največjih, se dela v tednu le 3 do 4 dni.« Negativni posledici 
sta bili naraščanje brezposelnosti in padanje »splošnega življenjskega standarda« 
in odpraviti ju je bilo mogoče zgolj z dvigom potrošnje premoga in posledično 
stopnje »izrabe kapacitete premogovnikov«.
1083
Po poznem izvitju iz primeža krize v drugi polovici 30. let so se za slovensko 
premogovno industrijo zopet pričeli boljši časi. Do leta 1939 o rasti produkcije 
pričajo statistični podatki, za zadnje mirnodobno leto pa je o nadaljevanju 
istega trenda mogoče sklepati na podlagi opisnih (ne numeričnih) pričevanj, ki 
jih je najti v virih. Pomembno novost za slovensko premogovništvo je v tistem 
času predstavljal izvoz premoga v Italijo, ki se je začel oktobra 1939; o novici je 
prešerno poročal Trgovski tovariš: »Pomembno za naše gospodarstvo je, da je 
TPD zaključila za dobo 6 mesecev dobavo 200.000 ton
1084
 premoga v Italijo.«
1085
 
Izvoz se je nadaljeval v letu 1940 in se, po besedah odgovornih pri TPD, izvajal po 
navodilih višjih oblasti (ki so se tedaj vse bolj približevale silam osi) »v interesu 
1080 Arh, Preprečevanje nesreč, str. 192. 
1081 Zupančič, Rudarstvo Slovenije, str. 363. 
1082 Pehani, Igo (1886–1942); pridobljeno 27. 5. 2014.
1083 Pehani, Rudarsko gospodarstvo, str. 108. 
1084 Približno 12 odstotkov vse slovenske produkcije rjavega premoga v letu 1939. Statistički godišnjak 
1940, knjiga 10, Beograd 1941, str. 186.
1085 D. P .: Naše gospodarstvo v začetku leta 1940. V: Trgovski tovariš, 1940, št. 1–2, str. 41.
248 Strategije in prakse energetske oskrbe  v Sloveniji
državne obrambe«.
1086
 Poleg povečanja oz. sploh pojava omembe vrednega 
izvoza so na ponovni razcvet slovenskega premogovništva ugodno vplivale vojne 
razmere, zaradi katerih je izostal uvoz premoga v Jugoslavijo, posledica česar so 
bila povečana naročila industrije.
1087
 Gospodarski publicisti, ki so na začetku leta 
1940 prejeli podatke o proizvodnji TPD, so zapisali, da »gre produkcija še vedno 
navzgor«, in rast pripisali rastočim potrebam industrijske porabe.
1088
 Arhivski 
dokument iz avgusta 1940, ki ga je Zbornici za TOI poslala TPD, dodatno 
osvetljuje, kako zelo konjunkturna je bila za podjetje doba postopnega uvajanja 
vojnega gospodarstva, saj je družba tedaj povečala produkcijo do skrajnih 
zmožnosti, znatno zvečala število delavcev ter z neprestanimi investicijami 
ustvarjala razmere za neoviran in povečan obrat v rudnikih. Tudi dobave TPD 
za železnice, ki jih je bilo treba pod grožnjo kazni »točno izvrševati«, so se 
povečale tako zelo, da je morala »celo omejiti ali celo odreči dobave premoga 
stalnim odjemalcem«.
1089
 Vtis ponovnega razcveta dodatno okrepi podatek, da 
je zagorski premogovnik leta 1940 »dosegel rekordno proizvodnjo v vsem [od 
začetka obratovanja] obdobju« zaradi »priprav na vojno«.
1090
Četudi je bila doba pred invazijo na Jugoslavijo za rudarsko industrijo zaradi 
spleta okoliščin ugodna, je bila za navadnega potrošnika premoga, ki je tega 
uporabljal za kurivo, zelo težavna, kajti druga svetovna vojna in okupacija sta 
pomenili pojave, zelo podobne onim iz prejšnje svetovne vojne: državni nadzor 
nad produkcijo in distribucijo ter pomanjkanje, ki se je pojavilo, še preden so 
sile osi sploh zavzele in razkosale Jugoslavijo. Že marca 1940, torej še preden 
je Jugoslavija uradno uvedla racionirano preskrbo, so se trgovci z drvmi in 
premogom pritoževali, da je »kljub konjunkturni zimi« trgovina s kurilnimi 
sredstvi »propadla, ker ni premoga«.
1091
 Dopis Združenja trgovcev na Zbornico 
za TOI iz januarja 1941 potrdi zgornji podatek, saj so podpisniki trdili, da je 
pomanjkanje premoga trajalo »že od pretekle zime nepretrgoma«, zaradi česar 
trgovci svojih odjemalcev niso mogli oskrbeti niti poleti, še manj pa pozimi; in 
leta 1940 je zima nastopila zgodaj. S premogom so se mogli založiti le »bolje 
1086 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 15.431, ex 1940. 
1087 Prav tam. 
1088 Trgovski tovariš, 1940, št. 1–2, Premog Jugoslavije, str. 168.
1089 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 23.520, 28. 11. 1940. Kot je mogoče razbrati iz ekspozeja 
bana Marka Natlačna na zasedanju banskega sveta, se je trend glede železniških dobav obrnil že 
leta 1938: »Železnice so povečale svoje nabave premoga v Sloveniji od 453 na 632 tisoč ton /…/«. 
Trgovski list, 2. 6. 1939, št. 63, Zasedanje banskega sveta, str. 2. 
1090 Lebar, Zasavski premogovniki, str. 140. Dejstvo, da podobnih rekordov nista dosegla ne trboveljski 
ne hrastniški rudnik (zanju je, tako kot za slovensko premogovniško industrijo v celoti, proizvodni 
vrhunec še naprej ostajalo leto 1929), dopušča domnevo, da je bila povečana proizvodnja predvsem 
posledica izvoza v tedaj že vojskujočo se Italijo in kritja potreb na vojno pripravljajoče se Kraljevine 
Jugoslavije.
1091 Trgovski list, 22. 3. 1940, št. 34, Resen apel na oblasti, str. 2. 
249 Sunčič: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja
situirani sloji, medtem ko so socialno šibkejši naročniki – in teh je v uradniškem 
mestu kakor je Ljubljana 80 odstotkov – vezani na nabavo za sproti«. Revno 
prebivalstvo je bilo zato prisiljeno z nakupom odlašati na čas, ko je zaradi 
ostrega mraza »že v preteklem mesecu nastopila res skrajna potreba po kurivu«. 
Vzrok za pomanjkanje premoga je bil isti kot med prvo svetovno vojno, in sicer 
»prenatrpanost na železnicah«, ki je privedla do popolnega zastoja v dobavah 
za ljubljanski trg. Če je bilo na začetku decembra 1940 »za privatni konzum« na 
razpolago še nekaj premoga, je bila Ljubljana v drugi polovici istega meseca že 
brez njega. Kot med prvo svetovno vojno je morala tudi sedaj TPD »vso svojo 
produkcijo oddati železnicam, nadalje vojski in državnim ter samoupravnim 
ustanovam«, zaradi česar za male uporabnike ni ostalo nič.
Povečanje državnega nadzora nad razdelitvijo premoga se je kazalo v 
oblastnem določanju mesečnih proizvodnih in distribucijskih kvot; po izkušnjah 
ljubljanskih trgovcev kvota, namenjena zasebni potrošnji, ni dosegala »niti 
tretjine za vsakega trgovca nujno potrebnih količin«, pa še teh skromnih tonaž 
TPD ni mogla dostavljati v celoti.
1092
 Kronično pomanjkanje premoga na trgu 
je, v kombinaciji z zimskim mrazom, ustvarilo napet položaj: »(…) naročniki 
pritiskajo z dneva v dan, isto tako pa zaostanki v naročilih rastejo iz dneva v dan. 
Nastaja položaj, da je v Ljubljani danes večina prebivalstva brez premoga. In to 
onega prebivalstva, ki že itak najtežje občuti današnje breme izrednih razmer, 
kajti iz naročil vidimo, da so to mali naročniki, ki nujno potrebujejo vsaj kakih 
500 kg premoga, a jim ga dati ne moremo.« Trgovcem so zmanjkala suha drva, 
in ker sveža niso bila primerna za kurjavo, so podjetniki dopis sklenili z zloveščo 
prerokbo, da bodo Ljubljančani »v najkrajšem času dobesedno zmrzovali«.
1093
 
Dokumenti, ki spremljajo citirani dopis, dovoljujejo sklep, da je intervencija 
trgovstva obrodila uspeh. Toda ta je bil zgolj začasen, kajti junija 1941 (torej že 
pod italijansko okupacijo) je Združenje trgovcev v Ljubljani Zbornico za TOI 
obvestilo, da »pomanjkanje premoga in drv sili brezposelne povsod kjer se jim 
nudi prilika k tatvini. Številne tatvine se vrše predvsem na glavnem kolodvoru, to 
je na razkladalnih in nakladalnih tirih. Ugotovljeni so bili slučaji, ko je manjkalo 
pri enem vagonu do 1000 kg premoga. Tatvine se vrše največ v nočnih urah, ko 
ni varnostne straže.«
1094
1092 Januarja 1941 je tako TPD trgovcem dostavila zgolj 25 odstotkov mesečne kvote. ARS, AS 448, t. e. 
256, 1914–1941, št. 1029, 17. 1. 1941. 
1093 Prav tam. 
1094 ARS, AS 448, t. e. 256, 1914–1941, št. 10.129, 28. 6. 1941. 
250 Strategije in prakse energetske oskrbe  v Sloveniji
SKLEP
Iz predstavljenega zgodovinskega pregleda izhaja, da je slovenska 
premogovna industrija v prvi polovici 20. stoletja preživela marsikateri pretres in 
preizkus in da so bila obdobja mirnega razvoja prej izjema kot pravilo. Kot tako 
je mogoče opisati zgolj desetletje in pol pred začetkom prve svetovne vojne; gre 
za čas, v katerem se je izoblikovala struktura slovenskega premogovništva tako 
z najpomembnejšimi rudniki kot tudi transportno mrežo, struktura, ki je bila 
značilna za slovensko premogovništvo v naslednjih nekaj desetletjih. Enako kot 
skoraj vse veje gospodarstva je z izbruhom prve svetovne vojne tudi slovenska 
premogovna industrija izkusila vse za gospodarsko življenje v 20. stoletju značilne 
inovacije, katerih skupni imenovalec je bilo poseganje države v ekonomijo.
Nasploh je iz razvoja slovenskega premogovništva v izbranem časovnem 
izseku mogoče izluščiti jasen vzorec njegove razvojne povezanosti z državo. 
Če je bilo med prvo svetovno vojno in v prvih letih po njej premogovništvo 
pod neposrednim državnim nadzorom, se je z daljnosežnimi geopolitičnimi 
spremembami na območju Srednje Evrope po letu 1918 vpliv države nanjo kazal 
manj očitno, a ni bil zato nič manj pomemben in odločilen za nadaljnji razvoj 
slovenske premogovne industrije – s tem ko je slovensko premogovništvo postalo 
del nove, južnoslovanske državne skupnosti, je njen pomen izredno narasel. Iz 
lokalne industrije, ki je skrbela za lokalne potrebe in katere produkcija zaradi 
nerazvitosti slovenske industrije in navezanosti na dobave Južni železnici je v 
času pred prvo svetovno vojno nihala med stagnacijo in zelo umirjeno rastjo, se 
je čez noč preobrazila v eno glavnih dobaviteljic te izjemno pomembne surovine 
na nacionalni ravni. Tako je, vsaj začasno, v novi južnoslovanski državi slovenska 
premogovna industrija postala nekakšen ekvivalent češkemu premogovništvu v 
Habsburški monarhiji. Tak položaj je slovenskemu premogovništvu v dvajsetih 
letih dajal možnost za nesluteno rast, ki sta jo poleg oskrbe jugoslovanskih 
državnih železnic pospeševali tudi domačim proizvajalcem premoga naklonjena 
gospodarska politika in nagla industrializacija slovenskega (deloma pa tudi 
hrvaškega in vojvodinskega) prostora v dvajsetih letih, ko so potrebe po pogonski 
sili v industriji naglo naraščale. Državna zaščita domače premogovne industrije 
se je izkazala za dvorezen meč: s časovno omejenim naslanjanjem na slovensko 
premogovništvo je ustvarila razmere za njen razmah, a obenem tudi nerealen 
položaj, milni mehurček, ki mu je bilo usojeno, da se slej ko prej razpoči.
Obdobje brezprecedenčnih produkcijskih viškov in povečevanja proizvodne 
kapacitete, ki pa so vseeno zaostajali za indeksi rasti proizvodnje rjavega 
premoga in lignita na jugoslovanski ravni, se je končalo konec 20. let, ko sta 
se na jugu države, v Bosni in Srbiji, vzpostavili močni središči premogovne 
251 Sunčič: Iz zgodovine slovenskega premogovništva v prvih štirih desetletjih 20. stoletja
industrije. Medtem ko je bilo za slovensko premogovništvo v obravnavanem 
obdobju značilno, da je ena velika delniška družba v lasti zasebnega kapitala 
tuje provenience absolutno obvladovala celotno industrijsko panogo, je bilo za 
premogovništvo na jugu značilno državno lastništvo produkcijskih sredstev. Po 
desetletju odpravljanja vojne škode, modernizacije in povečevanja proizvodne 
kapacitete so premogovniki na jugu države pričeli s polno paro in cenejšo 
delovno silo obratovati okoli leta 1929. Pojav države kot resne konkurentke 
na premogovnem trgu je sovpadel z veliko gospodarsko krizo in slovensko 
premogovništvo iz vrtoglavih višav v proizvodnem smislu rekordnega leta 1929 
pahnil v hudo krizo, med katero je proizvodnja v Sloveniji padla celo pod raven 
one izpred prve svetovne vojne – krizo, ki se je končala šele v drugi polovici 
tridesetih let in v kateri je slovensko premogovništvo trpelo tri leta dlje kot tisto 
v drugih delih Jugoslavije. Tako kot je po koncu prve svetovne vojne z lakoto po 
slovenskem premogu, ki je poganjal lokomotive državnih železnic, jugoslovanska 
država v veliki meri spodbudila širjenje slovenske premogovne industrije, jo je 
z brezobzirnim zmanjševanjem njenega deleža pri javnih dobavah premoga za 
železnice obsodila na dolgotrajno krizo, ki so jo na svojih plečih občutile predvsem 
preproste delavske množice v premogovniških krajih. Pri tem ne gre pozabiti, da 
so se odgovorni možje v prestolnici odločili slovenski delež pri javnih naročilih 
močno zmanjšati ravno v času, ko je zaradi gospodarske krize primanjkovalo 
odjemalcev premoga tudi v industriji.
Za dolgotrajnost in ostrino krize v slovenski premogovni proizvodnji je 
bila potemtakem delno kriva tudi nespametna državna gospodarska politika, 
ki je v že tako kriznih časih neusmiljeno sledila cilju nove razdelitve kvot 
premogovnih dobav za državne železnice. Konec gospodarske krize je tako za 
slovensko premogovništvo prinesel temeljite spremembe v strukturi odjema 
njenega proizvoda – železnice, glavni potrošnik rjavega premoga od odprtja 
prvih zasavskih rudnikov naprej, so po količini potrošnje pristale na drugem 
mestu, prvo mesto pa je zavzela (slovenska) industrija, ki se je po prvi svetovni 
vojni razvila v izredno pomembnega in zanesljivega odjemalca domačega 
premoga. Zadnja leta pred napadom sil osi na Jugoslavijo zaznamuje ponovni 
produktivni zagon slovenske premogovne industrije, ki ga je v letih 1940 in 1941, 
ko je Jugoslavija uvajala in tudi uvedla dirigirano vojno gospodarstvo, spremljalo 
pomanjkanje premoga na trgu, ki je bilo zelo podobno onemu iz prve svetovne 
vojne.
252 Strategije in prakse energetske oskrbe  v Sloveniji