f "• j'	'	■	■	—----------------------------- -■	-	■
3®$^.................-— - - ^0^-	■
š&	sfr
r?	r
PROGRAMM
des
kais. kon. Obergymnasiums
Rttdol'fswert (No vamesto)
veröffentlicht
•>	am	Schlüsse	des	Schuljahres	1869.	■>
&
sfr	sfr
w	w
s?	*
Inhalt:
{
A. Vvod v Sokratovo Apologijo, von Professor P. Ladislaus Hrovat.
B. Scliulnachrichten, vom prov. Director P. Ignaz Staudacher.
 ----------------------------
Laibach 1869.
Druck von Ign. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg.
5 ? , $	Verlag	des	k.	k.	Gymnasiums.	,V
Wjöfr
   -
. wiener
.
Vvod v Sokratovo Apologijo.
Sokrat je bil velikanska prikazen v človeškem življenji, pa tudi njegova osoda posebna. Učenec Platon mu je postavil spomenek v spisu, zvanem „Apologija.“ Ta spis je zelo važen; nekaj, ker je tukaj sklep pervi dobi Platonove filozofije in temelj za njegovo poslopje; nekaj, ker je to posnetek Sokratovega modrovanja. Da spoznamo važnost njegovega modrovanja in pa vzroke njegove osode, moramo seči malo nazaj v tedajšine državne razmere in društveno (socialno) življenje Atenjanov za vvod v Apologijo.
Ta razprava je kot vvod namenjena najpervo slovenskim dijakom, ker ni mogoče vselaj vsega razkladati; pa utegne še komu drugemu prav priti. — Tolle, lege!
Ob času Sokrata so bile zadeve gerškega naroda in atenske države v žalostnem stanu. Kar je bil Thrasybul razpodil tistih 30 samosilnikov (tiranov), vernila se je res svoboda in vpeljali so zopet ljudovlado (demokracijo), toda ž njo se ni vernila stara verlost in nravost, tudi ne ljudsko blagostanje, kajti z morsko oblastjo vred so zgubili Atenjani mnogo posestva po otokih. V narodnih zborih je obvladala popačena derhal; verli, previdni in značajni možje pa so se umaknili, ter odpovedali vdeležvanja pri vladanji. Narod so vodili sebični demagogi in sikofanti, njega hujskali stranke na stranke, izmed vseh starih kreposti je ostalo Atenjanom le še veselje do pravdarij. Staro narodno življenje, stara nravnost ste bile spodje-deni po sofistih že sem od peloponeziške vojske, mladež pa pokvar-
jeua sofistiških naukov. (Fiedler, Gesch. Griech. 538). — Videti, <la se stare razmere ne morejo vzdržati, čute, da na staro zidati ne gre, poderala je ena stranka vse kar je bilo starega tje v dan, pa se ni brigala za to, kaj bodo stavili na mesti starega — in to so bili v prvi vrsti sofisti. Drugi bi se bili radi držali njim priljubljenih starin in podedvanih naprav, ter so skušali ovirati razpad po vsakem načinu, popravljali so le posamezne napake, kedar so videli, da že ni drugače mogoče. Le malo je bilo takih, ki bi imeli razum, previdnost in zmožnost, da sestavijo iz trohlih razvalin novo podlago za boljšo prihodnost, v stalno obrambo pri-liodnim nevarnostim. Eden takih mož, in sicer naj pomenljivi, bil je Sokrat. On je sprevidel, da starega popravljati ni mogoče, da pa se tudi podirati ne sme, dokler ni zastavljen temelj novi nerazrušljivi stavbi, ter se krepko vpiral brezumnemu razru-ševanju zlobnih sofistov. Sokrat si vzeme za poklic svojega življenja nalogo, da uči in izobražuje svoj narod, on je spoznal in oznanoval, da stare razmere se ne morejo za dolgo vzdržati, da se morajo z boljšimi namestiti, da mora v državi in nravnosti marsikaj drugače biti, da se morajo škodljive vraže iz bogočastja iztrebiti, zastarane napake iz države odpraviti, da se morajo ljudje v nravnosti skozi in skozi spremeniti, češ, kedar bodo ljudje dobri, bode tudi država srečna. Tako je jel Sokrat zidati na novem. S tem pa je prišel v razpor z narodnim mnenjem, z državnimi postavami, in sicer v politiškem — nravnem — in bogočastnem oziru, zlasti pa s sofisti, ker je ravno nasprotno učil od unih. On je zahteval spremembe v mišljenji in delovanji — kar je človeku naj ne-ugodniše. (Koch, Aristoph. Nefelai.)
I.	Sofisti so bili ljudje, ki so si vzeli modrovanje za pošlo, in so obetali modrega storiti vsacega, kdor jim plača. Ime sofist (/roqimr^') pomeni modrijana sploh, in pervotno nima nič slabega na sebi, zaničljivi pomeu je nastopil pozneje, ko so oni toliko kvara učinili. Sofistov glavna namera je bila, ne da bi dokazali resnico, marveč da resnice ni. Protagora iz Abdere (ob Periklejevi dobi) je zastavil kvas znamenitega izreka: ttr&QooTioi; narreov [itToor — čl ov ek j e mer a v s e m u, to je, vse spoznanje in vednost je subjektivno, ima veljavo le za posameznega človeka; kar se človeku vidi pravo, to je pravo; kar se mu vidi dobro, to je dobro; kar pa slabo, to je slabo. Njih glavni
princip je bila osebna svojevolja (subjective Willkür) v spozno-vanji in v nravnosti, in se da izraziti tako: Vsacemu je resnično, kar se njemu resnično zdi; za vsacega je pravo in dobro, kar je njemu koristno. Po tem uku utegnejo razne misli o isti stvari resnične pa ob enem tudi krive biti. Ljudje te baže so znali govoriti v dolgih, okinčanih, umetnih govorih o vsaki stvari pro in contra, Skušali so z oslepljivo zgovornostijo dokazati, da vse mnenje in mišljenje je goljuiivno in dozdevno; da vsi pojemi od pravice in krivice, od dobrega in slabega nimajo nikakoršne stalne podlage; da nravnost je domišljena reč. Oni so dobro reč izkazali za slabo, in slabo za dobro, kakor človeku bolj ugodi; šege, postave, nravnost, bogočastje, vse to ima le toliko veljave, kolikor posamezen človek priznava. Tako so poderli vse meje, škodovali vedam, in moralnost spodkopali. Učili so, da bogočastje in pravica je izmišljena reč vladarjev in postavodajcev, da bi ljudi lože krotili in vladali. Sofisti so učili mladež zgovornosti in so res jezik in prozo lepo olikali, toda napravili so velike zmešnjave med mladino, in po njih med ljudom. Kajti taki mladenči so imeli za vsako sleparijo in hudobijo kak izgovor, za vsako pravo in dobro kak porugljiv dvom. Nasledek je bil, da se je vgnezdila sebičnost, razuzdanost, zaničevanje bogočastja, hinavstvo, z eno besedo, pod-kopana je bila nravnost in postavnost, kar je bilo za državo in narod hudo zlo in nesreča. (Ottfr. Müller, Lit. II. 32; Heffter, Relig. d. Griech. p. 77.)
Tem sofističnim rovarijam se je Sokrat vstavljal z vso močjo. Kakor so sofisti pokvarili mladež, tako se je lotil Sokrat mladine ter skušal pri njej napraviti novo podlago državi. K razločku s prejšnimi filozofi, ki so premišljevali o vnanjih stvareh, na zemlji in na nebu, ki so bili v širjem pomenu samo naravoslovci, vzel je Sokrat za predmet svojemu modrovanju človeka samega,
—	um in serce. Začetek prave modrosti mu je spoznavanje samega sebe, znanje večnih, naravnih, nepremenljivih postav. Kesnično je, ne kar se človeku na videz resnično zdi, ampak kar je samo na sebi resnično. Prava vednost obstoji v spoznanji pojemov. Njegov princip je: Zavest pridobljena s premišljevanjem, posneta iz objektivno resničnih pojemov. Nravnost obstoji v spoznovanji nravnih postav in ravnati se po njih; krepost je le ena, kdor je ne pozna, ne more biti kreposten; kreposten je samo vedejoči, modri. Naklon
pri delovanji ne sme biti prosta svojevolja, ampak nezapisana postava (doy^ara aynaqn\ toraj mora človek preiskovati kaj je pravo, kaj ne. človeka srečnost obstoji ne v kratkem, spreminljivem veselju (tjdovtj) in vživanji dobrot, ampak v zavesti, da pravo in dobro ravna. Vir prave sreče je, kar je samo na sebi (absolutno) dobro — xumv xdyaOnr. Kdor to ima, nemore biti nesrečen. (Zeller, philos. Griech. II. §. 15. Kock)
Tako je Sokrat preiskoval in učil svoje učence, naj premišljujejo, kaj je pravo, kaj ne; kaj pravično kaj krivično; kaj resnično, kaj krivo; kar je pravo, to je nravno in pa dobro. On je filozofijo prerodil in pokazal pravo pot. Pri tem pa je prišel v razpor s sofisti in mladino po njili pokvarjeno, in v zamero pri drugih ljudeh, kteri ga niso umeli in šteli med sofiste, in zadel često z državnimi postavami.
II.	Da Sokrat ni bil zadovoljen s takratno demokracijo, priča nam njegov namen in značaj. Demokratje so ga sovražili, čes, da je njegov nauk državi nevaren, da uči mladenče prezirati in zaničevati državne naprave; očitali so mu, da so njegovi učenci državi škodljivi, kakor Kriti a, eden naj hujših tiranov, in Al-kibiad, ki je kot demagog učinil veliko zlega; (toda tega niso pomislili, ako odgoja nedoseže namena, da tega ni učitelj kriv). Komaj so bili vpeljali zopet demokracijo, toraj so tem bolj odbijali vse napade. In res sta med njegovimi tožniki dva naj važ-niša vtemeljitelja njena, Anyt in Melit. Sokrata so imeli za reak-cijonarja. — Dalje je bil njegov princip v nasprotji z ljudskim duhom in mnenjem; imeli so ga za sofista, to pa so vedeli, da so ravno sofistiški uki državo spravili v prepad. Kajti iz sofistiške šole so izhajali naj huji oligarhi in demagogi. Sovraštvo do njega je bilo občno in uterjeno, čes, da spodkopuje narodno nravnost in šege. On jim je nravno-politični nasprotnik.
Po starogerških zapopadkih in mislih je država pervotni predmet nravnega delovanja; osebno kreposti, ki bi veljala le za posameznega, take ni. Kdor dela za državo, spolnuje postave brez presojevanja, ta ima pravo nravnost in krepost; kdor odtegne svoje moči državi, 011 je slab državljan, nima kreposti. Sokrat pa je zahteval, naj pervo naj vsak za-se skrbi, da bode kolikor moč dober in moder, in ako se je zboljšal, naj se peča z državo, kedar bodo vsi dobri, bode država in socialno življenje bolje.
(Xen. Meni III. 6; IV. 2. Plat. Sy mp. 216, A.) On sam je spoznal za svoj poklic to, da uči in izobražuje posamezne ljudi, ter tako dela posrednje za državo, državnim opravilom pa se je odpovedal ; deloma tudi zato, ker je vedel, da pri taki derhali nič ne opravi. (Apol. 31. G.) — Gerkom je država absolutna auk-toriteta nad nravnostijo, tako da naj viša razsodba njej pripada. Tudi Sokrat priznava, da zapopadek vseh dolžnosti je, postavam pokoren biti; toda o nravni zavednosti država nima soditi, rekel je namreč, da more Bogu (to je, svojemu notranjemu poklicu) bolj pokoren biti, nego Atenjanom, naj mu še tako prepovedujejo. (Meni. IV. 4. 6; Apol. 29. D). Iz te razmere osebe do države so zahtevali, človek se mora postavam nepogojno ukloniti niti jih napadati, niti grajati. Sokrat pa je nepristojnost in sla-boto takratne demokracije naravnost karal. In kakor prava krepost obstoji le v vednosti (modrosti), tako so pravi vladarji le modri. (Mem. III. 9.) Takrat pa so se najbolj šopirili rokodelci, kupci in postopači, zatoraj je svetoval prijatlom, ne pečati se z državnimi opravili. Takratna demokracija mu je bila ražaljenje samostojnega naroda. Sodnikom je naravnost povedal, komur je za pravico mar, naj bolje stori, da se državnih posel zderži, ker bi moral propasti strastnosti, predno bi kaj opravil. (Apol. 31. E.) In Sokrat je imel prav, tem manj pa država njega tožiti. Zakaj tista država, ki je bila čez pol stoletja sofističnih naukov spod-jedena; kije odPerikleja sem mesti krepkih, za občni blagor vnetih mož, postavljala na čelo demagoge in oligarhe, kteri so bili v vsem razdvojeni le v sebičnosti ne; tisti narod, ki nima zauma za nravnost, ki je postavil na mesto prave nravnosti in bogosluž-nosti samovlastno osebno voljo; tista na subjektivno svobodo in omiko zidana država nima pravice tožiti modrijana, ki je izrekel svoj postavam nasprotni princip; ki se je trudil, da postavi zopet stebre nravnosti (moralnosti) poderte po sofistih — z eno besedo on zasluži bolj zahvalo od naroda nego kazen. — Res, Sokrat se je pregrešil zoper narodni duh, toda ta je bil pokvarjen, ni bil več stari gerški duh, ni imel stare narodne moralnosti; Sokratov princip je bil nasproten popačenemu mišlenju. Gnjan svojega notranjega poklica je zapustil Sokrat tal tedajšue gerške zavesti in premaknil meje nacionalnega življenja, ali to ni krivda njegova, marveč njegovega naroda in tiste dobe. Toraj če so kaznovali Atenjani krivdo celega
naroda in celega veka na eni osebi, obsodili so sami sebe, verh tega pa še storili grozno krivico. (Zeller, § 16. Steinhart. Einl. II.)
III.	Sokrat je bil v nasprotji z ljudstvom tudi v oziru bogočastja. V primeri s tedajšnim spačenim, zgolj vnanjim, enostrans-skim, učasi pohujšljivim in hinavskim bogočastjem, da so le Ateni prav pridno darovali: kaže se Sokrat brumnega in bogoslužnega moža v pravem pomenu. Njemu je bogočastje ne v vnanjem darovanji posameznim bogovom, marveč v tem, da človek žertvuje svoje delovanje na blagor ljudem; da skerbi za svojo in drugih ljudi dušo, za modrost in krepost, le zavestno in pravično življenje če tudi v lastno škodo, to mu je pravo življenje; njegovo življenje mu je bilo poslanstvo Boga do Atenjanov. In iz tega ozira je tudi deloval. On ni dvomil o bitju bogov, kakor Protagora, ki je rekel: O bogovih nevem, če so ali jih ni; marveč solnce, mesec, Apolonov orakel	so mu	bile božje	stvari in znamenja da je Bog, kteri
naznanja po	teh stvareh svoje	bitje. Med tem ko	so imeli ljudje
posebne bogove za vsako stvar, vsako čednost, pa tudi za vsako hudobijo, ter jih častili na razne načine, bil je on za-se prepričan, da je eno božanstvo. Kedar govori Sokrat v svojem smislu, govori le o ednem božanstvu, v enojnem številu, (tfsos, %9siov — (numen divinum); če govori v muožuem številu (O-sni) akomodira se z ljudskim mnenjem, ker drugi bogovi se mu izrazi jednega boga. Prišel	toraj je	v raspor z	ljudsko vero, ker se	je sklicoval na
enega boga,	učil da	neka viša	previdnost obvlada	vse, ker je na-
peljeval učence, naj premišljujejo in prevdarjajo vse, kar počno in delajo; zato so rekli staroverni Atenjani, da kvari mladino. (Stein-hart, II. 239. 243. Heffter, 78.)
Največo nezgodo mu je napravilo to, da on omenja tolikrat svojega „daimonia“. Imel je namreč Sokrat že od otročjih let sem neki notranji glas, ki ga je vselaj svaril, kedar je imel storiti kaj slabega, ali kar bi utegnilo imeti nesrečni izid in slabe nasledke. (Apol. 31. D.) Priganjal ga nikdar ni, le odvračal ga je, svojim učencem pa je tudi prerokoval nesrečni izid kakega početja. (Meni. I. 1; V. 3; IV. 8. Apol. 40 A.) Sokrat je učil, človek sam mora spoznati, kaj je prav, kaj ne, ter tako delati; le izid so si bogovi prideržali, tega človek ne ve. Neumno je toraj, prašati bogove o tem, kar spoznati so dali človeku. (Meni. 1.1.)
Tedaj le o izidu početja je treba prašati orakel, — Sokratu pa je vse to naznanjeval „daimonion.“
Ker Sokrat govori večkrat o svojem „daimoniju,“ lahko nam je misliti, da so ga po svoji pravici tožili, češ, on vpeljuje nove bogove — trenn xaivii dai/iovta (Apol.)	ter	prezira	in	zametuje državne bogove, kajti umeli ga niso.	In	če	stavlja	vsaj
za sebe svoj notranji glas mesti občnega orakla, ter s tem izrekel, da njemu za osebo orakla ni treba; kaj čuda, če so mislili, da Sokrat prezira državne orakle! In dalje, ker je bil orakel ne samo bogočastni, ampak tudi državni ustav, kako lahko bi drugi, njega posnemaje, postavili svoj lastni razum (osebno svoje-voljo) mesti javnega orakla, ter tako zavergli staro - podedvano bogočastje. — Po tem takem je bil Sokratov nauk po smisli Aten-janov tudi v bogočastnem oziru nevaren. (Zeller, pag. 100).
Nota. — Tu se nam vriva važno vprašanje; kaj pa je to: Sokratov daimonion? Iz Kseuofontovih in Platonovih spisov se to diplomatično ne dä dokazati, kajti ondi se nahajajo za eni in isti pomen razni izrazi, kot: Satfionov, ti-ttov (božanstvo — numen) qovrj (glas) (tt/iihov (znamenje), umttvta (navadnje), fiar-nxtj (vedeževanje). Vse to pa so le izrazi za	eni	in	isti	pomen.
Lastnih misli o tej reči nju nobeden ni sporočil.
Učeni so o tej stvari mnogo ogibali, razni razno razkladali.
—	1. Nekteri (kot Meiners) terdijo, da je to Sokratov poklic k modrovanju. — Toda kjer govori Sokrat od svojega poklica namo-drovanje, zove vzrok naravnost t?so's (bog) in temu mora biti bolj pokoren nego Atenjanom, le-ta ga toraj priganja (Apol. 25. B. 29. J)); daimonion pa nikdar ne priganja, ampak samo zadržava od posameznih djanj, kjer bi se utegnil pregrešiti. (Apol. 31. C. Rej). 496 B.) Daimonion mu je tedaj le posebno, enostransko, bra-nivno znamenje in izraz vesolnega božanstva. — 2. Nekteri (kot: Stapfer, Brandis, Rötseber, Marbach) so rekli, da to je glas vesti. — Toda vest sodi le v dobroti in zlobnosti djanja ; Sokrat pa sam uči, da mora človek vedeti, kaj je dobro, kaj slabo, kaj pravo, kaj ne; z vsem tem nima Sokratov „daimonion“ nič opraviti, niti v oziru na doveršene, niti v oziru na prihodnje djanja, ampak on mu naznanja le izid in nasledke, in zastran tega zavrača Sokrat na orakel, za-se pa mu je daimonion dovelj. — 3. Zeller (pag. 32.) pravi, da je to neki čut za koristje ali
nekoristje dotičnega djanja, in ta čut bi se bil razvil po daljem in mnogem opazovanji sveta in pa človeškega življenja, ta čut, posnet iz skušnje, po Sokratovem razumu svetuje mu kot notranji glas, kaj mora opustiti, česa se varovati; ta glas pa bi imel Sokrat za neprosrednje razodenje božje, ker so mu bili psihologični vzroki neznani. — Tu je Zeller pravo zadel, če veli, da ima Sokrat	ta glas	za	neposrednje razodenje	božje; ali	to nima
pravo,	ki meni da	si je Sokrat pridobil	ta	čut po	modrem
opazovanji sveta in človeškega življenja, zakaj Sokrat sam nam je povedal (Apol. 31. D.), da ima ta čut že iz otroških let sem, kjer razum še nima tolike moči, niti je opazovanje tako stalno, da bi si človek delal pravila za sebe in za druge. In pa, smemo prašati, če je že tako strogo opazoval, zakaj pa je le na eno stran? zakaj ne na	drugo —	kaj	utegne koristiti ? —	4)	H e g e 1	(Rechts-
philos.	279.) pravi:	„Im Dämon des Sokrates	können	wir den
Anfang sehen, dass der sich vorher nur jenseits seiner selbst versetzende Wille (Hegelnov — ich) sich in sich verlegte, und sich innerhalb seiner erkannte.“ — To je pa panteistična bedarija (q Ivania). Bolj pameten je drug stavek Hegelnov: „Der Genius (dai-monion) des Sokrates ist nicht Sokrates selbst, sondern ein Orakel — ein Wissen, das mit einer Bewusstlosigkeit verbunden ist.“ Te besede Hegelnove nas peljejo na pravo pot, čeravno menda jih je nevedoma izrekel, kakor marsikaj Sokrat.
Menim namreč, da ne bomo napak sodili, ako rečemo, da je Sokrat čutil v sebi neko božje razodenje, ter vsled tega deloval, čeravno si ni bil tega do kraja zavest. Saj je obče znano, da se je glasil že davno pred tudi pri paganskih narodih božji Log os, ter pripravljal svet na prihod spasitelja. Eden takih mož bil je gotovo Sokrat; pravičen, nevstrašljiv domoljub, moder, kolikor premore človeški razum sam ob sebi, kaže se vnjemLogos stalno na eno plat, da ga odvrače od tega, kar bi utegnil nevedoma zlobuo storiti.
Po tem kratkem ovinku idemo na našo pot nazaj. —
Tako je Sokrat učil Atenjane resnic, kojih dovzemati niso bili zmožni niti prenašati jih. Značaj njegovega nauka je bil nasproten državnim, nravnim in bogočastnim razmeram; zato so ga tožili, da kvari mladino, da državne bogove zametuje. Toda to je bilo le na videz, pravi razlog pa je bilo, ker so menili, da
spodkopuje narodne šege in naprave, narodno nravnost in postav-nost. Iz ozira protidemokratičnega značaja njegovega nauka je ta tožba opravičena, ali obsoja sama na sebi je krivična, ker so s tem resnico obsodili; ker država ni stala na pravici. Sokrat je padel kot žertev demokratične reakcije.
IV.	Silno je razserdil Platona, mladega učenca, ta dogodek, da so Sokrata na smert obsodili. Njemu se je videlo jedno, obsoditi Sokrata in pa obsoditi resnico in krepost. Kakor že pred ni bil zastopljen s tedajšnimi političnimi in nravnimi razmerami, to pa ga je še bolj naklonilo, da je vse svoje dušne moči obernil na modrovanje, ter javnemu delovanju se čisto odpovedal. — V spoznanji, da vlada svet viša previdnost (večne ideje) po nespremenljivih zakonih, da vravnava ona človeško življenje po razumnih in stalnih namenih; v prepričanji, da se kaže njih bitje, moč in vredovanje po vedni spremembi prizorov, — v tem je našel zadovoljnost in dušno veselje, kakoršnega mu vsakdanje življenje dati ni moglo. Vse svoje preiskovanje in znajdbe pa je nanašal na vzor prave modrosti — na svojega učitelja Sokrata.
Naj bolj pa ga je jadilo to, da Sokratovi nasprotniki še po njegovi smerti niso omolknili, marveč obrekvali ga in terdili, da Sokrata je pogubilo njegovo mračno in zapeljivo modrovanje, da je zaničeval zgovornost, ki edina more človeka izobražiti, njemu koristiti, ter ga povzdigniti na višo stopnjo v državi, da modrovanje se pristje le mladim ljudem, ne pa starcu. (Plat. Gorg. 484 C.)
V	obrambo Sokrata je spisal Platon kmali po njegovi smerti prekrasni zagovor, imenovan „Apologija.“ V tej Apologii je v kratkem posnel vse važniše in bistvene načela Sokratovega nauka iz celega življenja, naslikal vzor pravega modrijana in živi izgled resnične kreposti, da ga opraviči sumnjenja pred tedajšnim svetom in pokaže pomembo njegovega delovanja za celo prihodnost. — Glavni namen Apologii je, naj bi Atenjani sprevideli, kakošnega moža so obsodili; on ki je vzor modrosti in kreposti, pravičen, bogoslužen; ki je žertoval celo življenje na to, da navaja svoj narod k pravici, zmernosti, kreposti sploh; ki jih odvrača od krivice, zlobnosti, nevednosti; 011 ki je nevstrašen zagovornik svojega principa za \ ede se resnice; ki se tudi umreti ne boji, samo da obvelja resnica; on ki je pripravljen vstaviti se celemu narodu, ako bi hoteli ravnati zoper pravico; 011 ki je z eno besedo vzor modrosti,
bogoslužnosti in — mučenik za resnico. Sokrat se loči iz sveta, ne grozč se nikomur, tudi sovražnikom ne, dobro vede, da dobrega človeka nemore zadeti nobena nesreča. — Dalje je namen Apo-logii ta, da pokaže, kakošna mora biti prava zgovornost modrijanova k razločku od tedajšne šopirijo retorike, ki meri zgolj na praktične namene, ki bije samo na čutje ter se poslužuje vsakte-rih pomočkov, skuša omečiti srca sodnikov s tem, da predstavlja nesrečne sorodnike, otroke, žene zatoženca, in tako moti sodnikom pravi pregled, jih napeljuje na krivično razsodbo, da prelomijo prisego. Prava zgovornost se mora držati edine resnice in pravice, kakor je pokazal Sokrat v svojim zagovoru. Po pravici je rekel Dionysi Halikarnaški, Sokratova Apologija je izgled mo-drijanske zgovornosti, ona je tožba, zagovor, državnopravni — in umetni govor, prepletena z modroslovjem. (Steinliart, Einl. Stall-baum, proleg. in Apol. in Gorgiam.)
Platonova Apologija niso Sokratove besede, pač pa njegov smisel. Sokrat namreč se je zagovarjal pri sodnii sam, pa svoji navadi v prosti besedi; govornik Lysia mu je bil naredil umetni govor, skovan po vseh pravilih govorništva, on pa ga je zavergel, češ, njegovemu značaju se nepristje tako govoriti. Platon je posnel Sokratov izvirni govor in ga preuaredil tako, kakor so delali stari zgodovinarji (Herodot, Thukydid, Livi), ki so slišane ali pisane govore posneli, s pesniško prostostijo malo predrugačili, in oli-kali, vendar tako, da je značaj govornika neoskrunjen se svetil; zapisali so tako, kakor bi bil uni svoje misli umetno izrekel. Tudi Platon je posnel Sokratov govor in vmes vpletel svoje misli o njem, kakoršen je bil v resnici skozi celo življenje; tu imamo Sokratov duh in Platonove misli strinjene v lepem vencu. S to Apologijo je Platon opravičel svojega učenika pri sorodnikih — če tudi morda ne prepričal -— njemu pa in resnici postavil spomenek na veke. Platon je Sokrata popolnama umel in dovzel (drugače nego Ksenofont) in izrazil njegove smisli; posnel je celo njegovo delovanje v celotno sliko in pa delal v tem duhu naprej vse svoje življenje, in tako postavil filozofu temelj za vse prihodne čase.
Za tiste, kteri Apologije niso brali, naj zapišemo nekaj stavkov iž nje, iz kojili bodo lahko razvideli Sokratov značaj in dovzeli vrednost njegovega nauka. V razum odcepljenih stavkov moramo njim tudi opomniti, da govor ima tri dele, in sicer po razmeri gerškega sodništva; po teh oddelkih se ravna smisel izrekov. — a) Po atenski postavi govori zapervo tožnik, potlaj se zatoženec zagovarja — 1. del. b) Na to razsodijo sodniki (pri Sokratu jih je bilo 500): kriv ali nekriv. In sedaj se določi kazen. Ta pa je, ali že v postavi napovedana za dotični pregrešek, ali pa se mora še določiti (za Sokrata v postavi ni bilo paragrafa).
V	tem slučaju ima tožnik pravico, kazen nastaviti, zatoženec pa govoriti, je li zadovoljen ali ne — 2. del. c) Slovo od pravičnih in krivičnih sodnikov — 3. del.
28. B. Mož ! ne govoriš prav, če meniš da mora človek pri delovanji ozir imeti na smert; marveč, kedar dela, mora edino na to gledati, dela li pravično ali krivično, dobro ali slabo. — (Primeri K r i t o n 49. B.) Naj ti ljudje priterdijo ali ne, naj imava preterpeti veče ali manjše nezgode, kakor so te, vendar krivico delati je za krivičnika na vsaki način zlobno in sramotno. —
C.	Nihče ne sme niti krivice delati, niti krivice povračevati, naj si preterpi od ljudi kar koli.
Ibidem D. Kamor se je kdo postavil rnisle da je dobro, ali postavljen bil od predstojnika, ondi mora stati, nevarnost preterpeti, neoziraje se niti na smert, niti na kaj druzega, razun na sramotno (zlobno).
Ibidem E. Če sem stal, kamor so me postavili poveljniki, delal bi zlobno, aki bi zapustil stan (stališče), kamor me je postavil bog, da modrujem, izprašujem samega sebe in druge, ne boje se smerti ali kaj druzega.
29. B. V primeri s hudim, kar vem da je zlobno, ne bom se bal ali ogibal česar nevem če ni dobro.
Ibidem D. Atenjani! imam vas rad in ljubim, toda pokoren bom bolj bogu nego vam; dokler bom živ, ne bom jenjal modrovati, vas opominjati: Atenjan! za imetek, za slavo in za čast skerbiš; ali te ni sram, za razumnost, resnico in dušo, da bolja bila, pa ne skerbiš? — naj dražje stvari naj niže ceniš, naj slabeje pa više. To mi veleva bog, vedite dobro.
30. A. Hodim okoli in opominjam, nikarte za telo, niti za premoženje pred skerbeti tudi ne tako zelo, kakor za dušo, da bode dobra, če s tem kvarim mladino — to bi bilo žalostno. Ali me izpustite ali ne, ne bom drugače delal, ko bi imel stokrat umreti.
Ibidem C—E., 31. A. B. Ako me obsodite, bodete sebi bolj škodovali, nego meni. — Jaz se zagovarjam ne za sebe, ampak za vas, da ne bi se pregrešili zoper dar božji; zakaj, ako mene obsodite, nebote lahko našli druzega takega. — Mene je bog dal državi, da vas dramim in budim, kakor brencelj velikega pa lenega konja. — Morda se bote tegotili, in okoli sebe tolkli, kakor dremavec če ga kdo zbudi, in pa mene na smert obsodili, potem
celo življenje spali, alco vam l>og druzega ne pošlje. Da sem od boga poslan, lahko spoznate; zakaj, to ni po človeški, da že toliko let zanemarjam svoje domače reči, pa delam za vaš blagor, in sam živim v tolikajni revšini. Ko bi imel plačilo, imel bi razloga. Pa še sovražniki mi niso očitali, da bi plačilo jemal; moja revšina je dokaz, da resnico govorim.
31.	D. Da se ne pečam z državnimi opravili, vzrok temu je, ker mi pride nekaj božjega — in to imam že iz otročjih let sem — neki glas mi pride, in kedar mi pride, odvrača me, ako bi imel kaj napačnega početi, priganja pa me nikdar ne; in prav ima. Vedite, ko bi se bil jaz pečal z državnimi opravili, že zdavno bi bil poginel, koristil pa niti vam niti sebi. Zakaj kdor hoče množici braniti, naj ne uganja krivice in nepostavnosti, ta mora biti prostak (privaten).
35. B. C. (Tistim, ki skušajo sodnike omečiti s prošnjami in solzami): Tega nesmemo niti mi delati, niti vi dopustiti ako storimo. — Ni pravično, sodnika prositi, marveč njega prepričati in dokazati mu. — Sodnik ni zato, da bi pravico komu prodajal za zahvalo, ampak za to da sodi. On je prisegel, ne da bo ugodil, komur se bo njemu zdelo, marveč da bo sodil po postavah. — Ko bi jaz s prošenjem silil sodnike, učil bi, da ne verujem na bogove. —
39. B. Mene ste obsodili na smert, vas pa je resnica obsodila krivice in hudobije. Jaz sem zadovoljen s to obsodbo, kakor ste vi s svojo. Ni težko uiti smerti, pač pa je težko uiti hudobii.
Ibidem C. Po moji smerti vas bo zadela veča kazen, nego je ta s kojo ste mene kaznovali. To ste storili, češ, da ne bo treba računa dajati od ži-venja. Toda temu nebo tako, ravno nasprotno vam pojde; imeli jih hote več ki vas bodo karali, in tem huje, kolikor so mlajši, te sem jaz zadrža-val, ali vi niste vedeli.
Ibidem I). Če menite, da bote zadržavali ljudi od karanja, ker ne živite prav, s tem da jih morite, nemislite pravo. To zadržavanje ni lepo, ni pravo, ni	mogoče, ampak to je pravo in lahko, če sami	sebe popravite	in
zboljšate, da	bote dobri, da vas grajati treba	ne bo. —
40. A. Yas, kteri ste za mene glasovali (bilo 220), smem po pravici sodnike imenovati. — Meni se je nekaj čudnega zgodilo. Navadni glas me je v prejšnem življenji vselaj vstavljal, sedaj pa mi božji glas nikjer ne nasprotuje niti ko sem davi šel z doma, niti ko pridem v sodnijo, niti v zagovarjanji, čeravno me pred včasi vstavil sredi govora. To mi je dokaz, da smert ni	h u d o, da mi je ta dogodek na	dobro;	zakaj	ni mogoče,	da
nebi me bil	glas vstavil, ko bi ne bilo dobro.
Ibidem E. 41 C. Ce je res, kar smo rekli, da smert je preselitev iz tega kraja v druzega, ktera dobrota more biti veča? — Ljudje tamkaj so bolj srečni, kakor tukajšini v druzih ozirih in pa ker so celi čas neumerjoči.
41. D. Tudi vi, sodniki! bodite dobrega upanja na smert, in pomislite na edino to resnico, da dobrega človeka nemore zadeti hudo (xaxov — malim — nesreča), niti v življenji niti po smerti, in da bogovi ne prezirajo naših zadev. Tudi meni se to ni pripetilo samo od sebe, marveč gotovo je, da je umreti za mene bolje; zato me glas ni nikjer odvračal.
Jaz se mojim tožnikom in obsodnikom (teh ne nove „sodnike“) ne grozim, ali to je grajati, da so mi hoteli škodovati.
Ibidem E. (krivičnim sodnikom). Toliko prosim: Kedar odrastejo moji sinovi, strahujte jih, grajajte jih,	ravno, kakor	sem jaz vas	grajal, ako bodo
skerbeli za premoženje in	druge	stvari pred,	nego za krepost; in ako si
mislijo, da so modri če	niso,	očitajte jim,	kakor sem	jest vam očital,
da ne skerbijo, za kar bi	morali, da si vmišlajo, kaj da	so, ko niso nič
vredni. Če bote to storili, dobroto bote delali meni in otrokom.
42.	Pa — čas je, da idemo; meni da umerjeni, vam da živite. Kdo pojde na boljšo osodo, to je neznano vsakterim razun bogu.
V Novomestu, junija meseca 1869.
P. Ladislav Hrovat.
Schul - Nachrichten.
I. Der Lehrkörper.
Name
und
O harakter
der Lehrer
Im I. Semester
Lehr-
gegenstand
Classe
Im II. Semester
Lehr-
gegenstand
Classe
P. Ignaz Staudaclicr,
Prof.n.prov. Director.
P. Bernard Vovk,
emer.Director u.Prof.
P. Rafael Klemenčič,
Professor.
Phil.Propäd. VII. VIII.
P. Burkhard Schwinger,
Professor.
P. Kegalat Stamcar,
Professor.
P. Ladislaus Hrovat,
Professor.
P. Gottfried Hlebec,
suppl. Lehrer.
P. Ehrenfried Zupet,
suppl. Lehrer.
P. Eugen Regler,
suppl. Lehrer.
P. l*ius Kopitar,
suppl. Lehrer
P. Stanislaus Skrabec,
suppl. Lehrer.
P. Kallist Medič,
suppl. Lehrer.
Religion
Y—VIII.
Mathematik II. vi. vn.vni Physik IV.VII. VIII.
Geogr, und
Geschichte v.vi. vn.vni.
Deutsch
VIII.
Geogr, und !
Geschichte i v. VI. vn. vm Deutsch I VIII. Phil.Propäd. VII. VIII.
Latein
Deutsch
I
II. IV. IV.
Latein Deutsch Geogr, und Geschichte
Griechisch
Latein
Sloveniscli
Latein
Sloveniscli
Latein
Deutsch
Mathematik
Sloveniscli
Naturgesch. Geogr, und Geschichte Deutsch
Religion
Mathematik
Griechisch
Deutsch
Sloveniscli
Griechisch
Latein
III.
III.
II. IV.
IV.VII. VIII. VIII. VIII.
V. VII. III. IV. V.
I.
I.
I.
I. II.
i.ii.m.v.vi. i. m.
ii.
I.-IV. III. IV. V.
III.
V. VI. VII. VI. VII.
V. VI. VI.
Religion
V-VIII.
Mathematik ii. vi.vn. vm. Physik jm.iv.vii.vni,
Latein
Deutsch
II. IV. IV.
Latein Deutsch Geogr, und Geschichte
Griechisch Latein Sloveniš ch
III.
III.
II. IV.
IV. VII. VIII VIII. VIII.
Latein
Sloveniscli
V. VII. III. IV. V.
Latein Deutsch , Mathematik! Slovenisch |
Naturgesch. Geogr, und Geschichte Deutsch
I.
I.
I.
I. II.
Religion
Mathematik
Griechisch
Deutsch
Slovenisch
Griechisch
Latein
I. II. V. VI
I. III.
II.
I,—IV. III. IV. V.
III
V. VI. VII.
vi. vn.
v. vi. VI.
19
19
17
15
20
17
18
19
18
17
16
•21
19
ir
15
20
17
Ls
17
IS
17
lti
Sämmtliche Mitglieder des Lehrkörpers gehören der krainisch-croatisohen Franziscaner-
Ordensprovinz an.
II.	Freie Lelirgegenstäude.
Gesang. I. Abtheilung: Die Anfangsgründe aus dem Gesänge 2 Stunden wöchentlich. II. Abtheüung: Tenoristen und Bassisten je eine Stunde, und ausserdem für den Chor noch eine Stunde wöchentlich. Musik ward durch 8 Stunden wöchentlich vorgenom-raen. Einige Schüler betheiligten sich mit Eifer und Freude daran.
—	Sterger Stanislaus und Pučnik Michael verdienen des Gesanges wegen öffentlich belobt zu werden.
III.	Statistische lehersiclit der Schüler.
				C 1 a		s s	©			C o> Ä g
		I.	II.	III.	IV.	V.	VI.	VII.	VIII.	CS3 £ rfl
u	Es waren am Anfänge des Schuljahres eingeschrieben . . .	24	16	24	22	27	14	22	19	1G8
Ž o C/2 <X>	Aus der vorhergehenden Classe traten ein		21	15	23	17	19	11	20	18	144
	Es wiederholten die Classe . .	2	1	1	2	2	1	—	—	9
o	Von Aussen kamen hinzu . . .	1	—	—	3	6	2	2	1	15
fl	Abgegangen während des Jahres	1	1	1	4		2	2	1	12
a> O	Zugekommen während des Jahres	1							1	2
	Verblieben am Ende des Jahres	24	15	23	18	27	12	20	19	158
Privatisiert			1	—	1			-	i		2
	D a r unte r		sind:							
Nnrh rlpr f S^0ven^SC^ '		23	15	22	18	27	10	19	19	153
< croatisch . heit fler MmtprKnrachn		1	—				—	1	1	—	3
	l deutsch . .	—		1	—	—	1	—	-	2
Das Schulgeld Zahlende J im I. Sem. .		24	4	4	6	6	7	4	7	62
ä 6 fl. 30 kr. ö. W. |im Sem.		7	3	8	6	10	6	5	8	53
		—	11	19	12	21	6	16	12	97
	(im II. Sem.	17	12	12	12	17	6	15	11	105
Die Aufn.-Taxe ä fl. 2.10 ö.W. Zahlende		23	—	—	2	6	2	2	1	36
Stipendisten			—	1	4	2	3	3	2	3|	18
Nach der Religion sind alle römisch-katholisch. Betrag des Schulgeldes im I. Semester 396 fl. 90 kr., im II. Semester 346 fl. 50 kr. ö. W., mithin im Ganzen 743 fl. 40 kr. ö. W. — Betrag der Aufnahmstaxen 75 fl. 60 kr. — Betrag der Stipendien 1691 fl. 94 kr. ö. W.
IV.	Matiiritäts-Priifiingeii.
Die Maturitäts-Prüfung im Schuljahre 1868 fand unter der Leitung des hoch würdigen Herrn Schulrathes Dr. Anton Jarz am
28.,	29. und 30. Juli statt. Das Ergebniss derselben ist aus dem folgenden Verzeichniss zu entnehmen.
Verzeichniss
der Schüler, die sicli am Schlüsse des Schuljahres 18G8 der Maturitäts-Prüfung unterzogen:
Post-Nr. i - .	Name	Vaterland	Geburtsort	h © +» 3	Note	Künftiger Beruf
1	Bahovec Josef	Krain	Žalina	22	reif mit Auszeich.	Philosofie
2	Ferlin Ignaz	dto.	Zagrac	24	reif	dto.
3	Golja Ludvik	dto.	Metlika	22	reif mit Auszeich.	dto.
4	Gomilšek Josef	dto.	Leskovec	22	reif	Theologie
5	Grivec Johann	dto.	Ajdovca	21	reif	Medicin
0	Hrovat Johann	dto.	St. Lorene	22	reif	Theologie
7	Jvanetic Franz	dto.	Teržič	19	reif mit Auszeich.	dto.
8	Jančar Franz	dto.	St. Cantian	22	reif	Jus
9	Jevnikar Ignaz	dto.	Žužemberk	20	reif	Theologie
10	Kinski Johann	dto.	Novomesto	21	reif mit Auszeich.	dto.
11	Koprivec Anton	dto.	Kopanj	22	reif	dto.
12	Umejec Franz	dto.	Ljubljana	22	reif	dto.
13	Pajk Anton	dto.	Višnjagora	21	reif	dto.
14	Pogačnik Josef	dto.	Breznica	24	reif	dto.
15	Rozina Josef	dto.	Novomesto	21	reif	Jus
16	- v. Buss Edwin	dto.	Moravče	20	reif	dto.
17	Stepic Anton	dto.	Trebno	23	unreif, auf ein Jahr verschoben	
18	Zajec Anselm	dto.	Soderšica	23	unreif, auf ein halbes Jahr verschoben	
19	Krenn Bod. Ext.	Steier- mark	Fürstenfeld	21	unreif, auf ein halbes Jahr verschoben	
20	Gorec Franz Ext.	Krain	St. Veit	20	unreif, auf ein halbes Jahr verschoben	
Die schriftlichen Arbeiten der diesjährigen Maturitäts-Prüfung fanden vom 5. bis inclusive 8. Juli statt; die mündliche Matu-ritäts - Prüfung wird aber den 5., 6. und 7. August abgehalten werden.
\. Themen,
gegeben den Schülern des Obergymnasiums.
a)	Deutsche.
VIII. Classe.
1. Freie Aufgabe. — 2. Beweise für die ImmateriaMät der menschlichen Seele. — 3. Beschreibung einer Feuersbrunst. —
4. Wesen, Licht- und Schattenseite der scholastischen Methode. —
5. Eintheilung der Staatsverfassung. — 6. Unter welchen Bedingungen verschafft die Lectüre den wahren Nutzen? — 7. Der Traum, psychologisch betrachtet. —• 8. Einfluss der physischen Beschaffenheit Griechenlands auf die Cultur der Griechen. — 9. Welche Lehren kann man aus bösen Beispielen ziehen? — 10. Woran erkennt man den wahren Freund?— 11. Für die Maturitäts-Prüfung : „Einfluss des Studiums der Psychologie auf das menschliche Leben.“
VII.	Classe.
1. Rudolfswert und die Umgegend; Schilderung. — 2. Bedenk’ den Tod! Erwägung. — 3. Welche Vorzüge vor dem Süden gibt unseren Gegenden der Wechsel der Jahreszeiten? — 4. Betrachtung über die Schlüsselgewalt der katholischen Kirche. — 5. Ueber Wahrheit und Wahrscheinlichkeit, Grund und Zweck einer slovenischen Legende. — 6. Iphygenie; Erzählung nach Göthe’s „Iphygenie in Tauris.“ — 7. Tag und Nacht; Schilderung und Betrachtung. — 8. Ueber den Wechsel von Glück und Unglück im menschlichen Leben; umschreibende Erläuterung des Gedichtes „Der Wechsel,“ von Voss. — 9. Von der Stirne heiss — Rinnen muss der Schweiss, — Soll das Werk den Meister loben; — 10. Doch der Segen kommt von Oben. (Chrien.)
VI.	Classe.
1. Was macht den Menschen wahrhaft glücklich?-— 2. Das Wunder aller Wunder — das hochwürdigste Sakrament des Altars.
2*
— 3. Schilderung des jüngsten Gerichtes. — 4. Welche Einwirkung haben die verschiedenen Nahrungsmittel auf die geistige Entwicklung der Menschen ? frei nach einem Aufsatze im slovenischen Lesehuche. — 5. Gut verloren — etwas verloren; Ehre verloren
— viel verloren; Muth verloren — alles verloren. — 6. Das menschliche Leben; Erläuterung der gleichnamigen Allegorie von Gätz. — 7. Jonas’ Flucht und Kettung (der Seesturm anschaulich zu schildern). — 8. Die VortrefFlichkeit und Notwendigkeit der elenden Studenten gründlich erwiesen: (nach dem Muster von Liskovs „elenden Scribenten"■). — 9. Eine kleine Reisebeschreibung.
— 10. Das Wesen und die unterschiedlichen Eigenthümlichkeiten der Romanze und Ballade als volkstümlicher Dichtungen; dar-gethan an den beiden Musterbeispielen „das schiffende Brautpaar“ und „Eduard.“
V.	(.'lasse.
1. Das Spiel. — 2. Eine Sage. — 3. Weihnachten. —
4.	a) Sanmas Befreiung (nach dem zweiten Gesänge der Messiade);
b) Gedankengang der Legende „die Orgel “ von Herder. — .^.Eigenschaften und Pflichten eines guten Studenten. -	<>. Ein Märchen.
— 7. Mane-Thekel-Phares; Erzählung nach Dan. V. — 8. Die Osterferien. — 9. Der Mai. — 10. Wie ich mein Leben einrichten und mein Vermögen anweuden würde, wenn ich ein reicher und unabhängiger Mann wäre?
b)	Slovenske.
VIII.	razred.
1. Nestor, glava 20 (prevod). — 2. Poezija žlalitilnica duši.
— 3. O vseslovanskem jeziku: a) je li mogoče? b) ali bi bilo dobro v jezikoznanskem oziru? — 4. Sokrat vzor kreposti (po apologii in Kritonu). -— 5. Ktere germanske pokrajine — in kedaj so dobile ime Deutschland ? — 6. Kritičen popis Prešernove slovesnosti. — 7. Horacija Sat. I. 10. a) ali ideja, b) ali prevod,
c) ali obravnava na kaki stavek. — 8. Nasledki Mahomedanstva za evropejsko kulturo in državne razmere. — 9. „Omne tulit punctum, qui miscuit tdile dulci“ Hor. ad Pis. 343 (obernjeno na pisatelje sploh). -	10.	Karakteristika slovenščine od Krena do
Vodnika. — 11. Sofoklejeye Elektre ideja. — 12. Zakaj je bilo Poljsko razdeljeno? — nasledki (iz zgodovine). — 13. Vzroki in
nasledki razdjanja Kartagine — primera s trojansko vojsko. — 14. Vodnik, Kopitar, Ravnikar, Metelko, štirje stebri slovenskega poslopja (po razlagi). — 15. Slovenske pisave: Glagolica, Cirilica, Bohoričica, Metelčica, Gajšica — začetek, osoda, veljava vsaktere (po razlagi). — 16. Naloga za maturo: „Korist staro-klasičnih jezikov za formalno omiko (za bistrenje uma in zavednost jezikoslovnih pravil).
VII.	razred.
1. Upanje. — 2. Naj imenitnejše dogodbe iz mojega življenja ; poskušnja s Cirilico. — 3. Osoda človeške družbe pred Kristusom ; adventno premišljevanje. — 4. Učenec razlaga priprostemu kmetu v prijaznem pogovoru, kar mu je znanega o luni, njenih lastnostih, njenih spremembah in njenim vplivu na zemljo in njene prebivalce. — 5. Maček, ženin; bazen iz sr. nemščine po Strickerju (metrično). — 6. Zakaj nam je potrebno stare slovenščine se učiti? (s Cirilico). — 7. Divji lovec; pripovedka po Burgerju. — 8. Kje bi si želel, da bi bil živel, ko bi ne živel ravno zdaj in tukaj? — 9. Molitva Jeremija preroka; staroslov. z novoslovenskim prevodom v Cirilici. — 10. Zgodovinska podlaga staročeske junaške pesmi „Jaroslav,“ v čem se ta pesem zlaga z zgodovino, v čem ne, in kako so si ta nasprotja razlagati?
VI.	rnzred.
1. „Kje dom je moj?“ — 2. Premišljevanje na vernih duš dan: poskušnja s Cirilico. — H. Afrika, prevod iz lat. po Sallu-stiju. — 4. Razprava o merilu in rimah v slovemskem pesništvu narodnem in umetnem. -— 5. Drsanje; prevod Klopstokove ode „der Eislauf‘ (metrično). — 6. Ali je res grščina v gimnazijah nekoristen in škodljiv nauk? — 7. Prevod iz nemškega berila po lastnem izboru. •— 8. Vijolica, lilija in roža. — 9. Seljanka, izvirna ali prevedena iz nemščine ali latinščine. — 10. „Jan za hrta dan,“ staročeska pripovedka po Sneidrovi baladi. — 11. „Plač Jeremija preroka“ 1., 1—9.; staroslov. z novosl. prevodom v Cirilici. — Bazen teh so nekteri učenci tudi prostovoljno razne sestavke spisovali in učitelju v presodbo izročevali.
V. razred.
1.	Slovo od doma o koncu šolskih počitnic in dijakov samogovor na poti v mesto, kamor se v šolo poda. — 2. Pravljica o
smerti in oboženju Romula (poleg Livija lib. I. cap. 16). — 3. O volitvi prijateljev v mlajših letih. — 4. Dijak svari svojega so-dijaka igre s kartami, — mu dokazovaje nje škodljive nasledke. —
5.	Kako se mora učenec obnašati, da bode starišem in učenikom ljub? — 6. Kaj napravi človeka veselega in srečnega? — 7. Katere glavne okoljšine so Serviju Tuliju pripomogle se kraljevega vladarstva polastiti? (po Liviju). — 8. Zlati vek (poleg Ovida Met. lib. I.) — 9. Na kolikošno pripravo mora dijak pri čitanji Livija ozir imeti, da ima dober znanstven vspeh? — 10. Narodna pravljica al pripovedka (prosta vaja). — 11. Dokler imam repar svoj, vsaki mi pravi: bratec moj! (pomen pregovora). — 12. Meje vojvodstva kranjskega (po štatistiki). — 13. Igre starih Gerkov (razprava). — 14. Cir, Kambiz, Darij (po zgodovini). — 15. Korist zgodovine starega veka. — 16. Boj na Tičinu (po Liviju lib. 21. cap. 39—48.).
VI.	Zuwachs an Lehrmitteln.
A.	Lehrerbibliothek.
Aus der Dotation von 52 fl. 50 kr. ö. W. wurden angeschaß't: Entstehungsweise der Homerischen Gedichte, von Nutzhorn. — Uebersicht über den Herodotischen Dialect, von Abicht. — Die lyrischen Versmasse des Horaz, von Hermann. — Attische Beredt-samkeit von Gorgias bis Lysias, von Friedrich Blatt. — Album des classischen Alterthums, von Rheinhard. •— Cantu, Weltgeschichte des Mittelalters, 4 Bände. — Geschichte der deutschen Literatur, 4. Band, von Heinrich Kurz. — Von Freunds Schülerbibliothek Livius und Ovid. — Das Leben der Griechen und Römer, von Guhl und Koner. — Ein Exemplar des ministeriellen Verordnungsblattes.
Vom hohen k. k. Staatsministerium wurde gnädigst verabfolgt: Die Zeitschrift für die österr. Gymnasien.
Von der hohen k. k. Landesregierung: Verordnungen für das Herzogthum Krain. — Orlando furioso di Lodovico Ariosto, dal Dott. G. B. Boha.
Das hohe Ministerium für Cultus und Unterricht hat laut Erlasses vom 24. Mai 1869, Zahl 1815, durch die hohe Landesregierung 100 fl. zur Anschaffung von Wandkarten und der dazu erforderlichen Werke bewilliget, dafür wurden angeschaft't:
Gallia, A tl mm et Roma vetus, von Kheinhard. — Wandkarte Europa, von Kozenn. — Historischer Atlas, von König. — Wandatlas, von Sprunner und Bretschneider. Hiezu die Geschichte von Cantu, das Alterthum.
An Geschenken: Lateinisch-deutsches Wörterbuch vonKotzu-rek; — Caesar, commentarius de bello gallico, ed. Walz; — Caesar de bello civüi, ed. Walz; — Cicero, Cato major seu de senectute
—	et Cicero, orationes selectac; — Cornelius Nepos, vitae excellen-tium imperatoruni; Livü Patavini historiarum libri; — Ovidii Nasonis opera; — Horatii Flacci opera; — einige Briefe des M. Tullius Cicero. Alle diese Werke von der Buchhandlung Winiker in Brünn. — Anleitung zum Uebersetzen aus dem Deutschen ins Griechische, von Dr. V. H. Koch; von der Buchhandlung Wester-mann & Staeglich. — Neue Jahrbücher für Philologie und Pädagogik, von Dr. Alfred Fleckeisen und Dr. Hermann Masins; von der Buchhandlung Teubner in Leipzig. — Liturgika, spisal Anton Lesar; von der Buchhandlung Winiker in Brünn. — Titus Livius, römische Geschichte, übersetzt von Dr. Oertll; vom hochwürdigen P. Albert Pinter, Pfarr-Cooperator in Laibach. — Einige Bändchen von Shakespeare’s Werken; Lebensbeschreibung berühmter brittischer Dichter und Prosaisten von Walter Scott; Ankündigung eines Universal- oder Welt-Alphabetes, vom Domcapitular und emer. k. k. Professor Poklukar; Platons Protagoras; Phaedri Augusti Liberti fabulae; Spanische Sprachlehre für Deutsche; Fauna der in Krain bekannten Säugethiere, Vögel und Fische, von Heinrich Frey er; vom hochwürdigen Herrn Johann Parapat, gewesenen Cooperator in Semič. — Vom hohen Landespräsidium einige Pflichtexemplare.
B.	Schülerbibliothek.
Aus den Aufnahmstaxen wurde angeschafft: Die heil. Schrift des alten und neuen Testamentes, von Gustav Dore, von der 15. bis zur 31. Lieferung. —Slavjanski jug, 2 Lieferungen. — Drobtinice von sechs Jahrgängen. — Olikani Slovenec, und dazu 24 andere slovenische Lesebücher. — Geschichte, von Bumüller. — Sveti Oče Pij IX. zlatomašnik. — Die gegenwärtige, Lage von J. Gaume. — Fabiala’s Schwestern, die christlichen Heldinnen, von Wisemann. — Lehrbuch der Geschichte für die oberen Classen
der Gymnasien und zum Selbststudium, von Dinsch. — Geschichte der Griechen und Körner in Biographien, von Stoll.
An Geschenken: Lateinisch - deutsches Wörterbuch, von Ivotzurek; Caesar, commentarius de bello gallico; Caesar, de bello eivili; Cicero, Cato major seu de senectute; Cicero, orationes se-lectae; Cornelius Nepos, vitae excellentium imperatorum; Livü Patavini Mstoriarum libri; Ovidü Nasonis opera; Horatii Flacci opera; einige Briefe des M. Tullius Cicero; von der Buchhandlung Winiker in Brünn. — Die ascetische Literatur, von Joh. Nep. Stöger; Govori iz RimsJcieh Pisac, von Franz Kurelac; Razlaganje evangelija sv. Matevža, I. del; Beschreibung der Grotte bei Adelsberg; neueste Darstellung der k. k. Ambraser Sammlung im Belvedere und des ethnographischen Cabinetes in der Johannis-Gasse in Wien, von A. F. Richter; Novelle morali dl Francesco Soave; Kratica povest od božje poti na sv. Gori; Früchte des Geistes Jesu in zwei Jünglingen; vom hochwürdigen Herrn Joh. Parapat, gewesenen Cooperator in Semič. — Novus gradus ad Parnassum; Cor-nelii Schrevelii lexicon manualc graeco -latinum; Schellers lateinisches Wörterbuch zum I. Theile der lateinischen Sprachlehre; Exempla eloquentiae romanae; Cornelii Nep. vitae excellentium imperatorum', Muster redender Künste aus römischen Classikern; Euripides Trägödien-Uebersetzungen; C. Velleii Patereidi liistoriae rom. libri duo; einfachere Darstellung der Conjugation des griechischen regulären Verbi; Maurus Schinnagels Aufgaben; stilistisches Elementarbuch; neue Originalien zur Declamation; praktische Uebungen zum Uebersetzen ins italienische; Handbuch der französischen und deutschen Conversationssprache, von Jakob Peer.
C.	Physikalisches Cabinet.
Angeschafft wurde aus den von der hochlöbl. k. k. Landesregierung bewilligten 150 fl. ö. W. ein Inductionsapparat nach Ruhmkorff; aus dem Geschenke des hochwürdigen Herrn Canonicus Josef Žagar von 10 fl. ö. W. zwei Geisler’sche Röhren.
D. Naturhistorisches Cabinet.
Dieses erhielt einen Zuwachs von 12 Tafeln, auf welchen Moos- und andere Pflanzenbildungen des Meeres in Natura angeheftet sind, vom hochwürdigen Minoriten-Priester Pius Titius in
Pirano. — Acht Stück zoologischer Objecte. — Eine Käfersammlung von Edmund Leiiimüller, Schüler der 6. Gymnasialclasse. — Angeschafft wurde aus der Dotation: Ein Dichroskop. — Ein Atlas der Naturgeschichte des Thierreiches, aus Breslau. —• 12 Tafeln nach der Natur gezeichneter und lithographirter, essbarer und giftiger Schwämme in ihren wichtigsten Formen, von Anton Hartinger, angeordnet zum Schulgebrauche von M. A. Becker sammt dem dazu gehörigen, erklärenden deutschen Text von Dr. J. G. Bill. — Oesterreichs und Deutschlands wildwachsende oder in Gärten gezogene Giftpflanzen. •— Nothwendiger Atlas zu Adolf Nitsche's Giftpflanzenbuch und Giftpflanzen. — Kalender in naturgetreuen Abbildungen, von Anton Hartinger, 14 Tafeln in Grossfolio mit dazu gehörigem, erklärenden deutschen Text von Dr. Nitsche.
Die Münzsammlung erhielt einen Zuwachs von 5 Stück Sil-bermünzen vom hochwürdigen Herrn Pfarrer Skrabec Andreas in Töpliz und 6 Stück vom Sterger Stanislaus, Schüler der 8. Gymnasialclasse.
VI1.	Gyiiinasia 1-1 iiteistiitzunaslonil,
gegründet vom hochwürdigen Herrn Bartholomäus Arco, Ritter des Franz-Josef-Ordens, inful. Probst, Dechant und Stadtpfarrer, aus Anlass der erfreulichen Geburt des kaiserlichen Kronprinzen Rudolf.
Obschon der edle Gründer dieses wohlthätigen Fondes und der ergiebigste Beitragsleister desselben von dem Herrn über Leben und Tod im vergangenen Herbste in das bessere Jenseits abberufen wurde, so hat doch der Fond heuer einen bedeutenden Beitrag erhalten, und es wird die Erhaltung dieses wohlthätigen Fondes das schönste Monument des im Herrn entschlafenen edlen Gründers bleiben. Eingegangen sind in diesem Jahre 255 fl. 30 kr. ö. W. an Geschenken, und zwar: der hochwürdigen Herren Collegiat-Canonici Zagar Josef, Wilfan Simon, Belin Anton, Prusnik Franz und Capitel-Vicärs Herrn Kunstei Franz; der hochwürdigen Herren Pfarrer Mejač Anton, Kraskovic Johann, Bacnik Johann. Martine Kaspar, Graul Ignaz, Humar Georg, Orešnik Josef, Skala Jakob, Verščaj Johann, Turk Stefan, Jerin Ignaz, Gruden Jakob, Rome Josef; der Herren: Germ Carl, Realitätenbesitzer; Bervar Valentin, k. k. Bozirks-arzt; Toussaint Ritter v. Fichtenau, k. k. Post- und Bürger-
meister; Ekel Josef, k. k. Bezirkshauptmann; Czernich Alois, Kaufmann; Napret Theodor, k. k. Kreisgerichts-Präsident; Haimund Zihuber Edi. v. Okrog, k. k. Kreisgerichtsrath; Sajz Ht ’inrich, k. k. Staatsanwalt; Vojska Andreas, k. k. Kreisgerichtsrath ; Ažman Johann, k. k. Kreisgerichtsrath; Skedelj Johann, Hof- und Gerichts-Advocat; Lehmann, pens. k. k. Hauptmann; Strucelj Georg, Gerichtsauscultant; der Laibacher Spareas.se das grossmütliige Geschenk von 200 fl. — An Interessen von Obligationen 50 fl. 98 kr. ö. W. — Ausgegeben wurden für zwei 1860er Staatslose 206 fl.; an Porto-, Provision- und anderen Correspondenz - Auslagen 12 fl. 50 kr., an Unterstützung armer Studenten 87 fl. 78 kr. ö. W.
Es wurden während des Schuljahres 1860 einige arme Schüler im hiesigen Franciscaner-Convente und bei mehreren Privatfamilien in mehrfacher Beziehung unterstützt.
Der Berichterstatter fühlt sich verbunden, eine angenehme Pflicht zu erfüllen, wenn er im Namen der unterstützten Schüler allen Wohlthätern derselben den wärmsten Dank ausspricht und zugleich bittet, die edelmüthige Unterstützung den armen Schülern noch fernerhin angedeihen zu lassen, in der sichersten Hoffnung, dass sich die Schüler der empfangenen Wohlthaten durch gute sittliche Aufführung, durch regen Fleiss und guten wissenschaftlichen Fortgang würdig und dankbar beweisen werden.
Vlll.	Erlässe und Verordnungen der hohen Vorgesetzten Behörden.
H. k. k. M. E. für Cultus und Unterricht vom 24. Juli 1868, Z. 6150, betreffend die Errichtung eines Vorbereitungs-Curses für jene Schüler, die den Anforderungen des Gymnasiums nicht entsprechen.
H. k. k. L. R. E. vom 18. October 1868, Nr. 7419, in Betreff der Reducirung einiger Studentenstiftungen.
H. k. k. L. R. E. vom 11. December 1868, Nr. 8426, in welchem dem Institutsinhaber Alois Waldherr das Oeffentlichkeits-recht für dessen Privathauptschule ertheilt wird.
H.	k. k. L. R. E. vom 10. Jänner 1869, Nr. 885, enthaltend die Durchführungsbestimmungen zum Wehrgesetze vom 5. December 1868.
H. k. k. L. K. E. vom 12. Februar 1869, Nr. 10%, in Betreff der Mitglieder der k. k. geographischen Gesellschaft in Wien.
H. k. k. L. K. E. vom 18. Februar 1869, Nr. 249, enthaltend die Anordnung in Betreff der Schulaufsicht.
H. k. k. M. E. für Cultus und Unterricht vom 13. März 1869, Z. 141, enthaltend die Ausgabe eines eigenen Verordnungsblattes.
H. k. k. L. II. E. vom 16. März 1869, Nr. 1976, in Betreff der Lehramts-Candidaten zur Ablegung der Prüfung für die ihnen bestimmten Lehrgegenstände.
H.	k. k. M. E. für Cultus und Unterricht vom 9. März 1869, Z. 86, betreffend die Maturitäts-Prüfung der Ausländer.
H. k. k. L. E. E. vom 14. Mai 1869, Nr. 3388, enthaltend die Kundmachung iii Betreff der weiteren Aufnahme Einjährig-Freiwilliger in das Heer.
Als zulässig zum Lehrgebrauche sind durch Erlässe des hohen k. k. Staatsministeriums folgende Bücher erklärt worden:
I. Deutsches Lesebuch für die erste und zweite Classe der Gymnasien, von Alois Neumann und Otto Gehlen, Wien 1868. —
2.	Deutsches Lehr- und Lesebuch für Obergymnasien, von Alois Egger, I. Theil, Wien 1868. — 3. Deutsches Lesebuch für die unteren Classen der Gymnasien, 3. Band, von Dr. Markus Pfannerer, Prag 1866. •— 4. Theoretisch-praktische Schulgrammatik der französischen Sprache für Gymnasien und höhere Bürgerschulen, von Dr. L. Süpfie, 2. vermehrte und verbesserte Auflage. Heidelberg 1866, von Julius Groos. — 5. Die fünfte vermehrte und verbesserte Auflage der illustrirten Naturgeschichte des Mineralreiches für die unteren Classen der Mittelschulen, von Pokorny, Prag 1867.
—	6. Die sechste vermehrte und verbesserte Auflage der illustrirten Naturgeschichte des Pflanzenreiches für die unteren Classen der Mittelschulen, von Pokorny, Prag 1868. — 7. Die eilfte, wesentlich verbesserte und vermehrte Bearbeitung des Leitfadens für den geographischen Unterricht, von Ernst von Seidlitz, Breslau 1865. — 8. Koppe Carl, der erste Unterricht in der Naturlehre für mittlere Schulanstalten, 2. verbesserte Auflage, Essen 1867. — 9. Koppe Carl, Anfangsgründe der Physik für den Unterricht in den oberen Classen der Gymnasien und Realschulen, 9. verbesserte Auflage, Essen 1867. — 10. Cvetnik slovenske slovesnosti, L—III. Heft, von
Anton Janežič, Klagenfurt 1868. — 11. Aufgaben zum Uebersetzen ins Lateinische zur Einübung der Syntax, von Leopold Vielhaber,
2.	Heft. — Verbale ßection für die 4. Classe der Gymnasien, Wien 1868. — 12. Lateinische Elementar-Grammatik für die zwei untersten Gymnasial-Classen, von Maurus Schinnagel, 7. vermehrte und verbesserte Auflage, Wien 1869. — 13. Lehrbuch der empirischen Psychologie für den Gebrauch an höheren Lehranstalten und zum Selbstunterrichte, von Dr. Gustav Lindner, 2. Auflage, Wien. — 14. Materialien zum Uebersetzeu aus dem Lateinischen ins Deutsche für die Quarta höherer Lehranstalten, von Dr. J. E. Ellendt, 3. Auflage vom Dr. Moriz Seyffert, Berlin 1867. — 15. Das Lehrbuch der Algebra zum Gebrauche für Oberrealschulen und Obergymnasien, 2. Auflage, Wien 1857, und das Lehrbm h der Geometrie für die oberen Classen der Mittelschulen, 2. Auflage, Wien 1868, vom Dr. Valentin Teirich.— 16. Die slovenische Ausgabe der österreichischen Reichs- und Landeskunde, welche nach der deutschen des Ludwig Kitter von Heufler M. Cigale verfasst hat. — 17. Die Arithmetik und Algebra, 7. verbesserte Auflage, Essen 1866; — die Planimetrie (Anfangsgründe der reinen Mathematik II. Theil), 9. verbesserte Auflage, Essen 1866; — die Stereometrie (Anfangsgründe der reinen Mathematik Ul. Theil), 7. verbesserte Auflage, Essen 1867; — die ebene Trigonometrie, 4. verbesserte Auflage, Essen 1866, von Carl Koppe für den Gebrauch au Mittelschulen.
IX.	Zur Chronik des Gymnasiums.
Die h. k. k. Landesregierung hat mit Erlass vom 27. September 1868, Nr. 6714, die, in dem am 2. und 3. September abgehaltenen Ordensprovinz-Capitel, in Betreff des Gymnasial-Lehrkör-pers getroffenen Veränderungen: dass Professor P. Gratian Ziegler aus Gesundheitsrücksichten in den Ruhestand versetzt, der suppl. Lehrer P. Engelbert Vovk wegen Kränklichkeit zeitlich quiescirt und der suppl. Lehrer Fr. Fortunat Vidic zur Fortsetzung der theologischen Studien nach Castagnavizza zurückberufen wurde, dagegen aber die PP. Theodosius Pristov, Ehrenfried Zupet, Eugen Hegler, Stanislaus Skrabec und Callist Medič als suppl. Lehrer zur Dienstverwendung zugewiesen worden sind, genehmigend aner-
kannt. Da aber P. Theodosius Pristov in Folge eines Blutsturzes erkrankte, wurde zur Completirung des Lehrkörpers von der hochw. Provinz-Yorstehung P. Pius Kopitar als suppl. Lehrer geschickt, welche Anordnung die k. k. Landesregierung durch Erlass vom 19. October 1868, Z. 7282, genehmigte.
Am 1. October wurde das Schuljahr 1869 mit der Anrufung des heiligen Geistes eröffnet und den 2. nahm der Unterricht seinen Anfang.
Am 4. October war feierlicher Gottesdienst aus Anlass des Allerhöchsten Namensfestes Sr. Majestät des Kaisers Franz Josef 1.
Mit h. k. k. Landesregierungs - Erlasse vom 15. November 1868, Nr. 7848, wird der erspriesslichen Wirksamkeit des Lehrkörpers im Jahre 1868 die verdiente Anerkennung ausgedrückt.
Vom 15. bis 22. December inspicirte der hochw. Herr Probst und k. k. Schulrath Dr. Anton Jarz die Lehranstalt.
Am G. Februar 1869 wurde das erste Semester mit einer gesungenen heiligen Messe und Vertlieilung der Zeugnisse geschlossen. Das zweite nahm den 12. seinen Anfang mit einer gesungenen heil. Messe.
Am 3. Juni beehrte Seine Durchlaucht der Fürst Carlos Auersperg die Anstalt mit seinem Besuche und besichtigte die Lehrmittelsammlungen.
Dem vormittägigen Unterrichte ging täglich das heil. Messopfer, das die Jugend mit Gesang begleitete, voraus. An Sonn-und Feiertagen wurde die Exhorte um halb 8 Uhr abgehalten. Die Kirchenlieder und lateinischen Messen, die recht gut aufgeführt und etliche auch mit Streichinstrumenten recht gut begleitet wurden, übte der Gymnasial-Professor und Organist P. Bafael Klemenčič mit der Gymnasial-Jugend ein.
Die heiligen Sakramente der Busse und des Altars empfingen die Schüler fünfmal: im Anfänge, im December, im März, im Juni und am Schlüsse des Schuljahres.
Die dreitägigen Exercitien wurden den 9., 10. und 11. März in herkömmlicher Weise abgehalten.
Mit dem Lehrkörper wohnte die Gymnasial-Jugend den feierlichen Processionen an den Festtagen des heil. Marcus und des heil. Florian, an den Tagen der Bittwoche und an dem Frohn-leichnamsfeste bei.
Vom 12. bis 24. Juli wurden die mündlichen und schriftlichen Versetzprüfungen abgehalten.
Am 31. Juli wurde das Schuljahr mit einem feierlichen Dankamte geschlossen, worauf im Gymnasial-Saale eine deutsche, slovenische und eine lateinische Rede, Gesang, Vertheilung der Prämien, Zeugnisse und Programme an die Schüler folgte.
Das künftige Schuljahr beginnt mit dem heiligen Geistamte am 1. October. Die Aufnahme in das Gymnasium findet den
28.,	29. und 30. September statt. Die Schüler sind von den Eltern oder deren Stellvertreter vorzuführen und haben, wenn sie neu ein-treten, den Taufschein und das letzte Studienzengniss vorzuweisen und die Aufnahmstaxe von 2 fl. 10 kr. ö. W. für die Lehrmittel zu erlegen.
X.	Namens - Verzeichniss
der Gymnasial-Schüler in alphabetischer Ordnung. VIII. Classe.
Bartel Johann aus Mirnapeč,
I.	Sem. R.
Ferjančič Jakob aus Slap.
Germ Franz aus Rudolfswert.
Haderlap Philipp aus Eisenkappel in Kärnten.
Kaspret Anton aus Peilenstein in Steiermark.
Kersnik Johann aus Rudolfswert.
Koiiilaiiec Johann aus Bučka.
Korbič Anton aus Smleduik.
Koršič Michael aus Salkano bei Görz.
Kristan Martin aus Stražiše.
Leskovec Franz aus Unteridria.
Linhart Hermann aus Losenstein-leiten in Oberösterreich.
Mikoli Franz aus Metlika.
Molek Martin aus Hine.
Pučnik Michael aus Krainburg.
Škedelj Franz aus St. Michael bei Rudolfswert.
Sterger Stanislaus aus St. Bar-thelmä.
Stermole Franz aus Zatičina.
Vidic Theodor aus Rudolfs wert.
VII. Classe.
Fabčič Antou aus St. Veit bei Gapp Johann v. Tammerburg aus Ipava.	Rudolfswert.
Fuchs Jakob aus Semič.	Geržin	Mathias	aus Cernomelj.
—	Bl —
Ilec Johann Chrys. aus Ribnica. Ilec Joh. Nep. ans Ribnica. Ipavec Theobald aus Rudolfswert. Jošt Josef aus Rudolfswert. Kastelec Johann aus Metlika. Klein Johann aus St. Michael bei Rudolfswert.
Ogrinec Josef aus Laibach. Omahen Gustav aus Zatičina. Pavlič Franz aus Blagovica.
Petrič Josef aus Semič.
Pirec Georg aus Kropp. Potočnik Benjamin aus Krain-burg.
Sufiaj Daniel aus Žakanje in Croatien.
Trenec Franz aus St. Barthelmä, Vodir Markus aus Breznica. Zhuber Emil Edi. v. Okrog aus Litija.
VI. Classe.
Černič Nikolaus aus Žakanje in Croatien.
Darovec Franz aus Ločna bei Rudolfswert.
Klemenčič Ijrnaz aus Trebno. Leinmidier Erimuntl aus Zweitel in Niederösterreich.
Modic Mathias aus Lasiče. Močilnikar Josef aus Vače, R.
Pf eff rer Adolf aus Mokronog. Plantan Johann aus Gottschee. Smola Albin aus St. Michael bei Rudolfswert.
Turek Franz aus Zagorje, R. Voglar Andreas aus Naklo, /ilinber Amon Edi. v. Okrog aus Laibach.
V. Classe.
Bartel Anton aus Mirnapeč. Bartel Mathias aus Mirnapeč. Bedenek Jakob aus Cirklje bei Krainburg.
Bervar Johann aus Rudolfswert. Borstnar Josef aus Mokronog. Cerk Josef aus Barovnica.
Ferlič Josef aus Rudolfswert. Gigler Ignac aus Sevnica in Steiermark.
Hribar Johann aus Mannsburg,
I.	Sem. R.
Košiček Johann aus Žužemberk.
Koncilija Franz aus Žužemberk,R.
Kožar Anton aus St. Veit bei Zatičina.
Kramar Johann aus Toplice bei Rudolfswert.
Kutnar Johann aus St. Veit bei Zatičina.
Mešiček Franz aus Sauerbrunn in Steiermark.
Nadrali Johann aus Višnjagora.
Omahen Franz aus Žužemberk.
Pertnač Josef aus Reichenburg in Steiermark, R.
Räuber Franz aus Rudolfswert. Rohrmann Adolf aus Bučka. Skušek Johann aus Rateče. Smolnikar Franz aus St. Martin in Tuchein.
Šekula Franz aus Rudolfswert.
Schweiger Franz aus Černo-melj.
Travnar Josef aus Kolovrat. Zajec Franz ans Belacerkev. Ziegler Josef aus Rudolfswert.
IV. Classe.
Grehenec Otto aus Rudolfswert. Jošt Ludwig aus Rateče.
Kovač Josef aus Žužemberk. Kos Franz aus Ločna bei Rudolfswert, R.
Kump Josef aus Černomelj. Lapajne August aus Rudolfswert. Lavtižar Michael aus Kronau. Nemanič Marlin aus Metlika. Pož Karl aus Rateče Potočnik Otto aus Adelsberg.
Rozina Hildebert aus Rudolfswert. *S'amide Josef aus Gottschee. Stanonik Georg aus Poljane bei Bischoflack.
Wachsei Johann aus Leskovec. Yidic Anton aus Polica.
Vidmar Mathias aus Mirna. York Franz aus St. Michael bei Rudolfswert.
Zalokar Ferdinand aus Metlika.
III. Classe.
Arkar Josef aus Žužemberk. Čerček Johann aus Žužemberk, H. ferne Victor aus Gottschee. Dular Franz aus Prečina. Frančič Michael aus Laibach. Gornik Markus aus Metlika. Kastrevec Egitl aus Černomelj. Kastrevec Franz aus Černomelj. Orešnik Johann aus St. Cantian. Režek Georg ans Radoviča. Rohrmann .Tosef aus Bučka. Rohrmann Rudolf aus Rudolfswert.
Rozina Josef aus Trebno.
Seidel Ferdinand aus Rudolfswert.
Setina Franz aus Mokronog.
Šk rem Franz aus Metlika. Smerekar Ignaz aus St. Ruprecht. Stermole Franz aus St. Veit bei Za tiči na.
Sturm Johann aus Metlika. Terdan Andreas aus Ribnica. Vrezec Johann aus Leskovec. Žagar Johann aus Trebelno. Zaman Andreas aus St. Cantian.
II.	Classe.
Anžieek Ferdinand aus St. Ruprecht.
Bučar Julius aus Rudolfswert.
Ritter v. Fichtenau Toussaint aus Rudolfswert.
Foršek Johann aus St. Michael bei Rudolfswert.
Gregorič Franz aus St. Barthelmä.
Gregorič Johann aus Rudolfswert.
Jeniö Alois aus Rudolfswert.
Malenšek Martin aus Semič.
Meglič Josef aus St. Michael bei Rudolfswert.
Rozina Victor aus St. Michael bei Rudolfswert.
Samida Mathias aus Toplice.
Smola Otto aus St. Michael bei Rudolfswert.
Starič Josef aus Trebno.
Zajec Josef aus St. Veit bei Za-tičina.
Zurec Franz aus St. Lorenz.
I. Classe.
Frankovic Heinrich aus Rudolfswert.
Judniö Jakob aus Semič. Kadunc Anton aus Žužemberk. Krevs Josef aus Mirnapeč. Krištof Ernest aus Poljana. Kump Carl aus Metlika. Kuštrin Johann aus Rudolfswert. Mejač Johann aus Motnik. Muren Johann aus Prečina. Mušič August aus Obergurk. Novak Josef aus St. Ruprecht. Novak Stanislav aus Boštanj. Oštir Michael aus Bregana. Pekolj Josef aus Doberniöe.
Perpar Franz aus Doberniče.
Petrič Johanu aus St. Michael bei Rudolfswert.
Plaskan Josef aus Frasslau in Steiermark, Ii.
Rizzoli Emil aus Rudolfswert.
Škerjanec Johann aus St. Veit bei Zatičina, Ii.
Skubic Anton aus Cernomelj.
Smidhen Rudolf aus Brod in Croatien, 11.
Stopar Anton aus St. Veit bei Zatičina, R.
Taboure Josef aus Triest.
Žura Johann aus Prečina.
P. Ignaz Staudacher.