Leto IV - Štev. 3 (75) UREDNIŠTVO in UPRAVA Čedad - Via B. De Rubeis 20 Tel. (0432) 71190 Poštni predal Čedad štev. 92 Casella postale Cividale n. 92 ČEDAD, 1.-15. februarja 1977 Autorizz. Tribun, di Trieste n. 450 Izdaja ZTT Tiskarna R. Liberale - Čedad Izhaja vsakih 15 dni Posamezna številka 150 lir NAROČNINA: Letna 3000 lir Za inozemstvo: 3500 Mr Poštni tekoči račun za Italijo Založništvo tržaškega tiska Trst 11-5374 Odgovorni urednik: Izidor Predan Quindicinale Za SFRJ 40 ND - Žiro račun 50101-603-45361 » ADIT * DZS, 61000 Ljubljana, Gradišče 10/11 - Telefon 22-207 Sped. in abb. post. II gr./70 Poštnina plačana v gotovini OGLASI: mm/st + IVA 12% trgovski 100, legalni 200 finančno-upravnl 150, osmrtnice in zahvale 100, mali oglasi 50 beseda HVALA MONS. BATTISTI V zvezi z govorom videmskega nadškofa mons. Alfreda Battistija, ki ga je imel na «Dan emigranta» v Čedadu, smo prejeli od našega naročnika, angažiranega katoličana, naslednji prispevek: «Hvala Bogu, nekaj se je spremenilo. Deset ali samo pet let od tega, nobeden bi si ne bil mislil in pričakoval, da bo slišal takšen govor videmskega škofa. Se je pa zgodilo in se veselimo iz treh razlogov. Končno je upravno — birokratski italijanski svet — in vemo kakšen upliv je imela do danes in ima še sedaj nad njim italijanska cerkev — zvedel iz kroga «ki mnogo pomeni», da obstojamo. Vzgled videmskega nadškofa bi moral služiti kot svarilo in spodbuda silam in političnim možem na državnem, a posebno nn lokalnem področju. .... To je drugi razlog. Sedaj bo zelo zanimivo slediti obnašanju naših političnih pred stavnikov, posebno demokri-stianov. Časi od «ja», «ma» in «želimo ovrednotiti domačo kulturo, ma...» so klavrno propadli. Veliki pust je šel mimo, maska mora biti obešena na cvek, z njo se ne bo moglo več brezskrbno požvižgati na določene principe. Tretjič: Cerkev. Temen čas, čas v katerem sta bila resnica in pravica podvržene revnemu in nizkotnemu iskanju drobtinic dobrohotnosti s strani kriminal ne diktature, se zdi, da je končal. V tem trenutku se lahko spomnimo samo z usmiljenjem delovanja videmskih škofov tega zadnjega stoletja. Usmiljenje, zato, ker so pomešali pravico z željo mirovanja, zato, ker se niso zavedali, da cerkev ne sme molčati pred krivicami. Vsi drugi razlogi ne veljajo, naj stane, kar stane! Zgodovina nas uči, da vsa-kikrat, ko je cerkev trpela, ko je bila preganjana zato in se je potegnila za preganjane, se je potem dvignila še z večjim ugledom kot prej. Želimo, da bi bila to linija celotne cerkve in ne samo videmske nadškofije. Tako kot bi se bila morala včeraj izpričati pred diktaturo, tako bi se ne smela jutri umakniti — in upamo, da to se ne bo zgodilo — pred krivicami kakršnega koli režima, naj bo ta demokristijan-ski, socialistični ali komunistični. Hvala, mons. Battisti, ker ste se nam storil čutiti v nedeljo, 9. januarja, v nekem teatru prej kristijane kot Slovence. Motiv iz Benečije (Foto: Eddy Bergnach) GRAZIE MONS. BATTISTI In relazione al discorso dell’Arcivescovo di Udine, mons. Alfredo Battisti, tenuto in occasione della «Giornata degli emigranti sloveni», abbiamo ricevuto da un nostro lettore, cattolico impegnato, il seguente articolo: Dunque qualcosa è cambiato. Dieci o solo cinque anni fa nessuno avrebbe mai immaginato di udire questo discorso dal vescovo di Udine. Invece è successo. Ne siamo felici per tre ragioni. Finalmente il mondo bu-rocratico-amministrativo italiano, e sappiamo quanta influenza su di esso abbia avuto e ancora abbia la chiesa italiana, ha saputo da una fonte «che conta» che noi esistiamo. In particolare questo esempio dovrebbe essere di monito e di sprone alle forze e uomini politici sia nazionali e particolarmente, locali. Questa è la seconda ragione. Perchè sara interessante ora seguire il comportamento degli esponenti politici nostrani, in special modo democristiani. I tempi dei «si, ma» e dei «desideriamo valorizzare la cultura locale, ma...» sono miseramente finiti. II gran carnevale se ne è andato, la maschera deve essere appesa al chiodo, non si potrà con essa affermare dei principi e senza tranquillamente infischiarsene. Terzo: la chiesa. Il tempo del buio, il tempo in cui la verità e la giustizia soccombevano sotto miserevoli e meschine ricerche di bricciole di benevolenza di una dittatura criminale, sembra sia terminato. In questo momento non possiamo ricordare che con pietà l'operato dei vescovi udinesi di questo secolo. Pietà perchè essi confusero la giustizia con il desiderio di quiete perchè non ricordarono che la chiesa non può tacere mai di fronte alle ingiustizie. Tutte le altre ragioni devono soccombere, costi quel che costi. E la storia insegna che tutte le volte che essa ha dovuto patire, essere perseguitata per questo e si è schierata con gli oppressi si è poi rialzata più prestigiosa di prima. Auspichiamo che questa sia la linea di tutta la chiesa, non solo della nostra diocesi. Così come ieri avrebbe dovuto rendere testimonianza di fronte alla dittatura, domani, e speriamo che non accada, non indietreggi di fronte alle ingiustizie di nessun regime, sia esso demo-cristiano, socialista o comunista. Grazie monsignor Battisti perchè domenica nove gennaio, in un teatro, ci ha fatto sentire prima cristiani che sloveni. J. M. VEUK USPEH BENEŠKEGA UEČERfl, V GORICI V Katoliškem domu nastopila dramska skupina 'Beneškega gledališča, s Predanovo dramo 'Emigrant, in pevski zbor 'Rečan,-Pozitvna kritika slovenskega tiska čeprav se je lotila dramska skupina «beneškega gledališča» bolj zahtevnega dela kot je bila lanska «Beneška ojcet», smo bili le prepričani, da bo naletela na razumevanje in velik odmev med beneškimi Slovenci Predanova drama «Emigrant», saj se vidijo v igri, kot protagonisti, vsi beneški Slovenci. Zato smo pogumno stopili na oder za «Dan emigranta» v Čedadu 9. januarja letos. Uspeh, ki ga je doživela drama in i-gralska skupina je bil velik. Z drugačnimi občutki smo šli igrat v Katoliški dom v Gorico, to se pravi izven našega ambienta, kjer je bilo življenje ljudi le nekoliko drugače kot ga prikazuje naša drama. Bali smo se, da publika ne bo dojemala, razumela. Na naše veselo presenečenje smo se zmotili. KAJ SO PISALI O PREDSTAVI SLOVENSKI ČASOPISI "KATOLIŠKI GLAS n Razveselili smo se, ko smo zvečali, da bo igralska družin« !z Beneške Slovenije spet nastopila v Gorici. Že prvič so nas igralci s svojo «Beneško ojcetjo» osvojili. Letos so storili še korak naprej in nam dali občutek, da Slovenci Nadiških dolin in pod Matajurjem že niso več razkropljena čreda, temveč skupnost, ki se zaveda svojega rodu in ve, kaj ji pritiče. Besede pozdrava je izrekel Viktor Prašnik, predsednik SKPD «Mirko Filej», ki je nastop beneške skupine organiziralo. Nato so nastopili člani zbora «Rečan» iz Ljes, ki ga je ustanovil kaplan Rino Markig, sedaj ga pa vodi Anton Oualizza. Zbor je zapel nežno in v svojski interpretaciji pet pesmi, štiri so bile slovenske, ena pa furlanska. Ob zvokih svoje kitare je nato občuteno podal tri pesmi, ki jih je sam priredil, glasbenik Franko Čer-nota iz Kosce, ki je obenen član zbora «Rečan», Mehko je donel njegov glas in lepe so bile besede, ki jih je povezal s svojim inštrumentom. Občinstvo ga je s prisrčnim aplavzom upravičeno nagradilo. Temu je sledila dramska predstava «Emigrant». Eno dejanje v desetih slikah. Dvorišče kmečke hiše v Slovenski Benečiji, kjer se vrstijo žalostni, bridki pa tudi veseli prizori. Avtor igre Izidor Predan je znal izredno doživeto prikazati trpko usodo ljudstva, ki ga oblasti puščajo vnemar, ki si išče pomoči v rudnikih v Belgiji, ki tam pušča svoj znoj in življenja, ki pa hrepeni po domačih krajih. Župnik, župan in sindikalist se srečujejo na odru; župnik ves na strani ljudstva, pa obenem oprt na Boga in njegovo pravico, župan ves predan oblastem, sramujoč se svojega jezika in zadovoljen, da ljudje odhajajo na tuje, pa sindikalist, ki brani pravice domačinov in je zato prijatelj z župnikom, čeprav je njegovo iskanje blagostanja predvsem tostransko. Vlogo župnika je igral sam Predan. Menimo, da tako igra lahko samo nekdo, ki to, kar govori, tudi misli in doživlja. Njegova zaključna molitev je čudovit hvalospev Bogu, prošnja za pomoč in izraz vere v prihodnost svojega ljudstva. Ustvaril je lik, ki je vreden Bevkovega Čedermaca. Ob njih nastopa preprosta beneška družina: oče, ki mu je že dva sinova pobrala vojna in tujina ter izgubi še tretjega; plemenita mati, ki sina Maria vzpodbuja, naj Boga v tujini ne pozabi; mlada nevesta, ki ostane v nosečem stanju sama, ko ji mož Mario odide v Belgijo in rodi otroka že po njegovi tragični smrti. Adrijan Rustja, igralec SSG iz Trsta, je kot režiser znal dati dogajanju na odru enotnost, razgibanost in barvitost. Glasbeni vložki igro zelo poživijo in ji dajo novih razsežnosti. Ni čuda, da je bilo občinstvo od prizora do prizora bolj povezano z igralci in da je bil aplavz na koncu igre dolgotrajen, krepak in iskren. Bratje iz Slovenske Benečije! Hvala vam za lepo doživetje, hvala vam za vašo predanost slovenski pravdi, za katero se bijete, hvala vam za vašo zvestobo vrednotam, ki jih oznanjate: mati, domovina, Bog! Želimo vam še mnogo uspešnih nastopov, zlasti pa, da bi se trpka usoda «Emigranta» čimprej umaknila bolj sončni usodi novega rodu, ki se med vami porajal ej NOVI LIST >1 Gostovanje Beneškega gledališča, tki je v nedeljo, 23, t.m., nastopilo v nabito polnem Katoliškem domu v Gorici, bo vsem udeležencem prireditve gotovo še dolgo ostalo v spominu. Goste iz Beneške Slovenije je v imenu občinstva predstavil Viktor Prašnik iz Gorice, ki je na kratko spregovoril ne samo o umetniškem, ampak tudi o širšem pomenu tega gostovanja, važnega za prebujanje narodne zavesti ljudi v Nadiških dolinah. Pred samim 2e ko je nastopil pevski zbor «Rečan» je bilo ustvarjeno dobro ozračje in povezanost med občinstvom in odrom. Tudi kadar smo nastopili z igro, smo imeli vsi prijeten občutek, da se nahajamo med brati, ki so vedno sledili in sledijo naši usodi. Igro so popolnoma razumeli. Na koncu so nas nagradili s prisrčnimi in dolgotrajnimi aplavzi. igralskim nastopom je zapel zbor »Rečan« z Ljes, ki je izvajal več pesmi, med katerimi so prevladovale seveda domače beneške, v spored pa je vpletel tudi eno furlansko. Sledil je samostojen nastop Franca Cernotta, člana -pevskega zbora »Rečan«, ki je v slogu popevke ob spremljavi kitare z velikim glasbenim občutkom zapel več pesmi v beneškoslovens-kem narečju. Medtem so prizadevni beneški gledališčniki že postavili (Nadaljevanje na 2. strani) Italijanska televizija TG1 pripravlja oddajo o Beneški Sloveniji V petek, 28. januarja je prišel v Čedad Michele Sca glione, novinar italijanske televizije TG 1. Na sedežu društva «Ivan Trinko» se je srečal s predstavniki skoraj vseh naših kulturnih društev in Zveze izseljencev iz Beneške Slovenije. Novinar Scaglione pripravlja s svojimi kolegi ciklus dvanajstih oddaj o narodnih manjšinah in etničnih skupinah v Italiji. V ta ciklus, ki se bo začel zadnji petek prihodnjega meseca marca, bo vključena tudi oddaja o Beneški Sloveniji. Predstavniki naših društev so na kratko seznanili novinarja o zgodovini beneških Slovencev, o njihovi pretekli in sedanji številčnosti, o raznarodovalni politiki, o delovanju društev ter o boju za naš narodnostni in fizični obstoj. Nato je novinar Scaglione s svojim televizijskim operatorjem odpotoval v razna središča Benečije, da bi posnel bolj zanimive in zgodovinske točke naše deželice. To je prvikrat, da se italijanska televizija zanima uradno za probleme beneških Slovencev. Upamo in pričakujemo, da bo oddaja stvarna in objektivna. Kdaj bo prišla na televizijski ekran rubrike TG 1, bomo naše bralce pravočasno obvestili. Prizor iz Predanove drame «Emigrant» NA KRATKO: Kaj nam pove Predanova drama "Emigrant,, Po otvoritvi Sekcije Z.S.I. v Seraingu ganljivo pismo našega emigranta iz Belgije Uspel ' Beneški večer,, v Gorici . . . Nadaljevanje s 1. strani na oder sceno, ki je ponazarjala revno okolje domače vasi, tako da se je igra lahko začela. Igra nosi naslov »Emigrant«, napisal pa jo je urednik »Novega Matajurja« in znani narodni delavec v Beneški Sloveniji Izidor Predan, ki se je s to umetniško zvrstjo uspešno spoprijel že v lanskem letu, ko so člani tega gledališča pripravili njegovo igro »Beneška ojcet«. Delo »Emigrant« izredno prepričljivo in nazorno prikazuje današnjo stvarnost v Slovenski Benečiji, ki zaradi pomanjkanja delovnih mest doma izgublja svoje najboljše mlade moči, vasi pod Matajurjem iz dneva v dan bolj propadajo, hiše se praznijo, izginja tudi domača govorica. Igra ima samo eno dejanje, sestavlja pa jo več slik, v katerih sodoživljamo usodo beneške družine od predvojnih časov sem. Ta že v preteklosti huda preizkušena družina je po zadnji vojni izgubila še zadnjega, najmlajšega sina, ki ga je zasulo v belgijskem rudniku. Nekoliko sonca v žalostno stvarnost prinese rojstvo sina, ki se je rodil prav na dan, ko so izvedeli za smrt očeta, rudarja v Belgiji. Ob tem dogajanju spoznamo pomembnejše može v vasi, župnika, ki ga je odlično igral sam Izidor Predan, župana, ki se je v stremljenju po časteh postavil proti zahtevam lastnega ljudstva po narodnostnih in socialnih pravicah, sindikalista, ki se skupaj z župnikom bojuje za napredek svoje ožje domovine, pri tem pa si nakopata sum oblasti in nasprotovanje župana. Igralci so pod spretno režijo Adrijana Rustje iz Trsta tekoče odigrali svoje vloge, prepričljivost njihovega izvajanja pa je še podkrepila pojoča domača be-neškoslovenska govorica. Beneško gledališče je s to enodejanko že uspešno nastopilo na nedavnem »Dnevu emigranta« v Čedadu, nedeljski nastop v Gorici pa je to uspešnost samo še potrdil. Občinstvo je z zanimanjem in vidnim zadovoljstvom sledilo celotni igri in si je bilo gotovo enotno v mnenju, da pomeni gostovanje beneškoslo-venskih igralcev in pevskega zbora »Rečan« v Gorici važen dogodek, saj so Benečani celoten spored izvedli z lastnimi močmi, kar je znak, da se svita tudi v Trinkovi deželi in da bodo tudi zanjo nastopili boljši časi. "PRIMORSKI DNEVNIK,, Veliko Goričanov je prejšnjo nedeljo prisluhnilo «Beneškemu večeru» v Katoliškem domu. V gosteh je bilo mlado beneško gledališče in pevci zbora «Rečan» z Les. Mladi igralci, ki jih je v Gorico povabilo SKPD Mirko Filej, so pod vodstvom Adrijana Rustje prepričljivo podali v beneškem narečju napisano socialno igro Emigrant Izidorja Predana. Delo prikazuje žalostno usodo beneške družine, ki ji nista prizanesli niti vojska niti emigracija, obenem pa nakazuje današnja politična in družbena vrenja, ko se nekdanji zastareli pogledi vse bolj umikajo novim, ko je vedno več posameznikov in političnih sil, ki se trudijo za družbeni in narodni prerod teh revnih krajev. Za vrsto slovenskih ljudskih in beneških narodnih pesmi je poskrbel zbor Rečan z Les. V gorski beneški kmečki hiši se odigrava trama družine, Slovenca in Slovencev beneških dolin. Izidor Predan je v svoji drami dal največ kar je mogel, dotaknil se je in obenem poglobil problem izseljenstva, raznarodovanja in ekonomske ubožnosti. Drama je kritična analiza dogodkov in napak, ki so privedle beneško ljudstvo do takega stanja. Uprizoril je dramo iz lastnega življenja, iz lastne nemoči, uprizoril je sebe in vse tiste sodelavce, ki verujejo v pravo, čisto, v sveto življenje enakosti in pravice. Uprizoril je našo smrt, naše vstajenje, naše življenje, naše kljubovanje, našo željo po življenju in po napredku, naše neskončno veliko notranjo moč, ki pravi, da ne bomo odnehali biti Slovenci, da smo drug narod, da želimo in hočemo le to, kar nam pritiče, želimo, kakor pravi župnik Lenkič: «Sada imamo Republiko an je stvar čisto drugačna. Republika nam daje pravico, po svojem koštitucionu, po svojem največjem leču, use tisto kar nam njeso pried dajal, kar so nam branili. Vi pa sada to valiko, neizmerno bogatijo odklanjate, zaničujete, ko je bilo takuo težkuo priti do tega, da so zapisali te pravice u koštitucion». V tem svetu želje po boljšem življenju se gibljejo liki, Marjo, mlad, močan, željan fant, ki, kakor vsak mlad človek, noče ostati pri tem, kar je, želi vedno več, vedno boljše: hoče živeti svoje življenje! Tako sklene iti v svet s trebuhom za kruhom. Naveličal se je svojega ubožnega življenja. «Kadar je bila polenta pri hiši, je bil že praznik. Drugače pa bizna, rjepa, krompier, korenje an podobno.» V svojem mladostnem duš-ku pravi: «Naveliču sem se. Grem djelat u Belgijo, kot drugi. Gor bom vič zaslužu u enem mje-scu, kot tle cjelo Ijeto.» Vendar ko gre in piše očetu domov njegovo pismo je črno, kakor je on, ko se vrača iz rudnika, nima volje se smejati, spominja se svojih dolin, trate, gora, žene, matere, očeta, sonca. Želi se vrniti domov. Žena Marija in oče Tinac ter mati Vanča ga svarijo in prosijo, ko odide, naj ne pozabi na jezik, na navade in na družino. Oče, čeprav vi svojo nezna-nosti, se zave, da mora mlad rod nadaljevati in izboljšati to, kar so podedovali sinovi za očeti: «Oh, ne, kumetije ne smeš zapustit. Pisma nam pričajo, da živijo Korenovi na tej zemlji že nad štiristo Ijet.» In mu je še grenkeje pri srcu, ko zve da: «Sama mladuost, usa naša mlada muoč an od narbuojših kumetij gredo po svetu. Le bješte, le. Bote videli, da se ne cedi med iz črne jame. Okrog te družine se gibljejo glavni liki: župnik, ki predstavlja edino inteligenco, ki je ostala zvesta svojemu jeziku in svoji zemlji. Želi, da bi ljudje delali doma in ne hodili umret v Belgijo, v Nemčijo, v Švico ali Francijo! Njegov nasprotnik je župan, hlinast, brez nobene vere, gleda samo nase, na svoj interes in predstavlja oblast in vse njene slabosti. Nato pa Tone Mateužu, napreden, morda komunist, zaveden beneški Slovenec, ki ga hočejo podkupiti, sindakalist po poklicu: V njem se vidi avtorja. Na eni strani župan, na drugi Tone in med njima katalizator: župnik. Med temi tremi se razvija boj za obstanek in za napredek. Župan, ničvrednež in skrajno 'konservativen, Tone, napreden komunist, župnik, zagledan in zatopljen v onstransko življenje. Zaradi tega in zaradi ravnanja drugih farjev pravi nekje župan župniku: «Pomagati bi nam morali, kot djelajo že nekateri duhovniki po drugih farah. Gre za to: za župana tudi ta župnik bi moral zatajiti svoj jezik in svoje ljudi. L. B. Objavljamo nekaj odlomkov dolgega in ganljivega pisma, ki nam ga je poslal e-migrant, kateri je prisostvoval otvoritvi sekcije Zveze slovenskih emigrantov v Seraingu (Belgija). V soboto, 31. oktobra 1976 je bilo v Seraingu blizu Liegi simpatično srečanje furlanskih Slovencev. Ker sem Slovenec, sem ostal zmeden in ganjen, ko sem videl vse emigrante iz Benečije v Belgiji na tem srečanju. Moramo pohvaliti voditelje sekcije iz Seraing, da so omogočili ta važen dogodek. Od 1932. leta sem v Belgiji, kamor so me prinesli moji straši, ko sem bil šele v pa-vojih. Po tolikih letih, ki sem jih preživel daleč od domovine, sem imel prvikrat zadoščenje, da sem videl zbranih toliko Slovencev skupaj naenkrat. Če se potem vpraša Slovenca, kakšne narodnosti je, bo ta odgovoril brez obotavljanja: Italijan! Ja, je res, smo Italijani, toda kako različni od drugih furlanskih ljudstev, a koliko jih je takšnih, da to razumejo? Oh, kako bi želel, da bi se spet Slovenci zbrali, kakor tisto soboto v Seraingu, pa ne da bi delali in nadaljevali Pubblichiamo alcuni passi di una lunga e commovente lettera inviataci da un’emigrante che ha assistito alla inaugurazione della sezione di Seraing dell’Unione Emigrati Sloveni. «Sabato 31 ottobre 1976 nei locali della Casa della Cultura di Seraing, presso Liegi, si è tenuta una simpatica riunione di sloveni friulani. Essendo io stesso sloveno, rimasi sbigottito e commosso di vedere che tutta la Slovenia friulana emigrata in Belgio era presente. Dobbiamo dire «grazie» ai dirigenti della sezione di Seraing di aver reso possibile tale evento. Dal 1932 sono stabilito in Belgio ove i miei genitori mi portarono ancora in fasce. Dopo tanti anni passati lontano dal nostro Friuli, è la prima volta che mi fu daio il piacere di vedere tanti sloveni riuniti in una sola volta. Se poi si chiede allo sloveno di che nazionalità sia, questi risponderà senza esitare: Italiano! Eh! si! siamo italiani, ma quanto diversi dalle altre popolazioni Friulane, ma quanti sono quelli che lo capiscono? Vorrei tanto rivedere la gente slovena riunirsi anco- vsak s svojimi opravki, da bi se zanimali za bodočnost naše dežele in za bodočnost naših otrok! V resnici je žalostno ugotoviti, da je malo otrok slovenskih emigrantov, ki govorijo slovensko ali italijansko. Želel bi, da bi starši razumeli, da bodo s svojim obnašanjem, ne samo odvzeli otroku možnost, da bi govoril jezik, ki bi mu lahko jutri koristil, pač pa da bodo naš jezik obsodili gotovi smrti. Ali ni bilo mogoče ganljivo poslušati nekega večera po belgijskem radiu glas, ki je odmeval v našem jeziku? Tisti glas, ki je zapovedoval vsem nam: «Združimo se, da bo živela Beneška Slovenija!» V resnici tisti glas se mi je storil jokat! Romano Firmani Prepisali smo nekaj misli našega emigranta. Zdi se nam zelo važno, da človek, ki je šel iz doma kot otrok, ima šele v srcu — po 44 letih — zavest pripadnosti neke skupnosti, ki je različna od drugih skupnosti itali jan ske države. Zaveda se, da pripada k slovenski skupnosti. ra come quel sabato a Seraing, non vedere continuare ognuno farsi i fatti suoi senza preoccuparsi del futuro della nostra regione e dell’avvenire dei propri figli. E’ triste constatare infatti che pochi bambini di emigrati sloveni parlino ancora lo sloveno e l’italiano. Vorrei che i genitori capiscano che facendo così non solo privano il bambino di parlare una lingua che potrebbe servirgli nel futuro, ma che condannano questa lingua a una morte sicura. Non fu commovente forse una sera di sentire per la prima volta alla radio belga una voce parlare la nostra lingua? Quella voce che diceva a tutti noi «Uniamoci per che viva la Slovenia Friulana?» In verità, quella voce mi fece piangere! Romano Firmani Abbiamo riprodotto i passi integralmente, senza nessuna correzione. Ci sembra significativo che un uomo, partito da casa ancora bambino, abbia ancora vivo in sè, dopo 44 anni di emigrazione la coscienza della propria appartenenza ad una comunità «diversa» nell’ambito dello Stato italiano. Hiša s pajolom Wm caputi M-/-J M KONFERENCA KOMUNISTOV ČEDADSKEGA MANDAMENTA U soboto, 22. januarja so se zbrali u hotelu «Roma» u Čedadu komunisti čedad-skega okraja, da bi proučili sedanjo situacijo. Največ govora je bilo o sedanji ekonomski krizi, kako se rešiti iz nje, o socialnih problemih delavcev, o prevozu delavcev na delo (pendolari) in o boju za priznanje pravic slovenske manjšine. O manjšinskih problemih je govorila u svojem poročilu Fabiana Brugnoli, odgovorna v Partiji za našo cono. Izpopolnili so jo predstavniki iz nediških dolin, posebno prof. Petricig. Po sklepnem govoru sekretarja Federacije Pascolata so izvolili nov okrajni odbor (comitato di zona). DVA NASA EMIGRANTA NAGRAJENA V BELGIJI Na cerimoniji nagrajevanja delavcev in uradnikov v manifaktumi fabriki «Val-Saint-Lambert» u Seraing, znana po vsem svetu za svoje steklene izdelke, so bile izročene medalje za zasluge na delu. Med nagrajenci sta tudi dva beneška Slovenca, Luigi Berghignon iz Ruonca in Sil-verio Obala, član glavnega odbora Sekcije beneško-slo-venskih emigrantov v Seraing. Naj gredo obema naše čestitke. V Trstu simpozij o sociogospodarskih in prostorskih problemih Slovencev v Italiji V Kulturnem domu je bil od četrtka 27. do sobote 29. januarja tridnevni simpozij Slovenskega raziskovalnega inštituta o sociogospodarskih in prostorskih problemih Slovencev v Italiji. Simpozij predstavlja prvo znanstveno obdelovanje gospodarske problematike slovenske narodnostne skupnosti v Italiji in je v določeni meri nadaljevanje in konkretizirale dela, ki ga je v še precej nepopolni sistematski obliki začela posebna delovna skupina na Mednarodni konferenci o manjšinah julija 1974. Na simpozju je podalo svoje referate več beneških Slovencev. O tem bomo pisali več v prihodnji številki. POMAGAJMO NESREČNI DRUŽINI U PUOJU Pomoč se sparjema na redakciji Novega Matajurja u Čedadu, via B. De Rubeis, 20 tel. 71190. Lahko pa pošljete po pošti: Novi Matajur — casella postale n. 92 — Cividale del Friuli. Planici ii Slovenije na isletu na Matajurju L'inaugurazione della Sezione deirU.E.S. di Seraing ha lasciato un segno LA VOCE DEL POPOLO PER LA RICOSTRUZIONE di AZEGLIO ROMANIN In questi giorni la commissione speciale per la ri-costruzione dopo aver ascoltato i rappresentanti delle provinole ai Udine e Pordenone, i presidenti delle comunità montane e collinare ed i rappresentanti delle associazioni degli emigranti e dei sindacati è al lavoro per preparare una bozza del tanto atteso documento. Evidentemente questo dovrà essere rivisto prima dei vari capigruppo consigliari quindi verrà discusso e votato in aula in tutti i suoi articoli e paragrafi. Gli emigranti delle nostre Valli pur desiderando di essere presenti in modo attivo alla ricostruzione delle nostre piccole borgate, certamente non rientreranno non essendoci la possibilità di una continuità di lavoro, perchè le fabbriche da noi non sono mai state ed il lavoro agricolo è un assurdo portarlo avanti con metodi arcaici. Da alcuni responsabili si è sottolineato che la rinascita delle zone non danneggiate devono esser sì in armonia con lo sviluppo di tutta la regione ma non a svantaggio delle zone danneggiate così che i ricchi diventino sempre più ricchi ed i poveri sempre più poveri. Noi delle Valli siamo sempre stati fra questi ultimi. Ora vorremmo uscire da questo isolamento ed anima di questa rinascita sono i vari circoli culturali che pullulano fra le Valli e per fortuna non più in antagonismo fra loro. Le loro varie iniziative non sono per mantenere in vita un certo folklore, ma per vitalizzare una storia peculiare ed originale di una etnia gloriosa. Per questo anch’essì si son battuti per una università friulana: tema, questo, tanto dibattuto in questi giorni fra la gente friulana. Anche l’arcivescovo di Udine monsignor Battisti ha scritto una lettera al Presidente del Consiglio dei Ministri On. Andreotti esprimendogli questa istanza di base nell’interesse del popolo friulano. Dice monsignor Battisti: «E’ mio dovere pre-cisarLe che la stragrande maggioranza dei friulani vogliono inserito nella legge quadro per la rinascita del Eriuli l’istituzione di una Università autonoma in Udine. L’importanza di una università (sono state raccolte ben 125.000 firme) l'ha capita la gente friulana che oltre alla casa vuole una cultura superiore che apra prospettive concrete di impiego professionale e qualificato». Non è sufficiente che a questo popolo si dia solo un qualche riparo (tenda - baracca-casa od un tozzo di pane). A parte il fatto che neppure il tozzo di pane a noi delle Valli mai ci è stato dato, dal momento che le fabbriche da parte dei responsabili non si son mai volute. I friulani per rimanere vivi come popolo hanno estremo bisogno di questo mezzo culturale, tanto quanto hanno bisogno del tozzo di pane. Lo dice anche il Vangelo che l'uomo non vive di solo pane... Anche i Gruppi Ecclesiali Friulani riunitisi in questi giorni hanno chiesto ai parlamentari friulani che si battano per una legge chiara che stabilisca in maniera inequivocabile il diritto ad una università autonoma e completa in tutte le Facoltà fondamentali per un rilancio culturale ed economico. Perchè il Friuli risorga bisogna che ci sia innanzi tutto un’intesa solidale fra tutti i partiti e le forze sociali operanti in zona nel superamento di meschini interessi di parte. E per ora questo sogno non lo vediamo realizzato. Banco di prova è senz'altro in questo tempo la preparazione ed approvazione delle varie leggi statali e regionali per questa «ricostruzione». La vita e rinascita dei fratelli friulani per gli sloveni del friuli è importantissima. La loro salvaguardia come etnia è sicurezza di rispetto e garanzia della nostra. E’ per questo che seguiamo con vivo interesse l’evolversi di queste prese di posizione provenienti dalla base nella richiesta di leggi buone che coinvolgono la nostra stessa vita. NOZZE IN BELGIO Tramite la sezione di Se-raing dell'Unione Emigranti Sloveni abbiamo appreso che il 30 ottobre scorso si sono sposati Olara Feletig e Salina Riccardo. La sposa è la figlia di Feletig Antonio e Trinco Alda entrambi di Drenchia ma che dal 1946 vivono in Belgio e più precisamente a Ou-grèe dove si sono recati co- isilWl .vv: «Nediški puobi» so napravili koncert za naše potresence, ki živijo v Gradu Concerto dei "Nediški puobi,, per i nostri sfollati a Grado me molti altri Beneciani per cercare lavoro. Antonio ha lavorato per oltre 10 anni in miniera e dopo a Cockerill, una delle più grosse imprese siderurgiche del Nord Europa. Gli sposi ed Antonio e Alda mandano un caro saluto ai parenti ed amici di Drenchia. Domenica 23 gennaio ha avuto luogo a Grado, presso l'albergo «Ai pini» una simpatica manifestazione ricreativa organizzata dal sig. Jussa, responsabile per gli sfollati delle Valli del Nati-sone. Nel programma figurava il coro di Puifero «Nediški puobi» che, accompagnato da Luciano Chiabudini nelle vesti sia del «Mago di Cicigo-lis» che di «Tončič Podne-diznjak», può ormai presentare uno spettacolo completo. Anche se ci trovavamo in un albergo di 1.a categoria, il quadro era triste. Sul volto dei presenti si leggeva la profonda tristezza e rassegnazione dell’anziano sradicato dal suo naturale ambiente di vita, solo in mezzo alla folla. Guardando queste persone si capiva come una società basata su coloro che lavorano e producono ben poco concede ai non attivi, a coloro cioè che sono usciti dal processo produttivo. Al massimo li mantiene, manifestando così una illusoria solidarietà che si traduce nel freddo e superficiale a-dempimento del dovere prescritto dalle convenzioni sociali. Per questo la manifestazione di Grado assumeva un significato particolare ed un alto valore morale, sia per chi ha organizzato che per coloro che gentilmente hanno dato il loro contributo. Non c’era quindi da stupirsi se l’arrivo del coro suscitava una certa animazione. C’era ancora meno da meravigliarsi se, quando i «Nediški puobi» intonavano, come solo loro sanno fare, la «Nediška fara» molti non hanno potuto trattenere le lacrime: «Narlieuš svet je, kar si ti doma». La prima pausa ha permesso all’occasionale coppia di fisarmonicisti Liseo - Mario Cont di rallegrare l'ambiente e di introdurre Tončič Podne-dižnjak che ha raccontato con brio una serie di storie di sua invenzione scatenando l’ilarità dei presenti. Più avanti, trasformandosi in «Mago di Cicigolis» ha realizzato una serie di numeri che veramente hanno meravigliato gli spettatori. L’esibizione del coro riprendeva; un'esibizione che certamente lascerà un ricordo indimenticabile nei presenti, talmente è stata sentita, sensibile l’interpretazione. Con la giustezza di tono P U L F E R O UNA MAGN FESTA Giovedì 6 gennaio i bambini di alcune frazioni del Comune di Puifero hanno festeggiato la Befana presso la Trattoria da Toni, a Cras. Già alle ore 14 regnava davanti alla sede della manifestazione una grande animazione. I 52 bambini, quasi tutti accompagnati dai genitori arrivavano a grappoli conferendo alla calma frazione di Cras (37 abitanti) l’aspetto di una cittadina balneare in festa. Entrando tutti potevano ammirare i magnifici disegni preparati per l'occasione da Adriano, un bambino di sei anni che dimostra già una eccezionale sensibilità in quel campo, e si sentivano presi dalle improvvisazioni musicali eseguite alla fisarmonica da Mario Cont, uno dei pilastri del famoso complesso, i «Wollers». Il programma iniziava con la proiezione di due filmine grazie alla gentile collaborazione di don Giovanni Ferro e dei suoi ragazzi che fungevano da operatori. Dobbiamo dire che in qualche occasione le risa degli adulti superavano quelle dei bambini. Subito dopo i presenti potevano ascoltare il coro «Nediški Puobi» che una volta ancora sapevano indovinare il giusto repertorio, dando a questa festa popolare un carattere folcloristico-cultu-rale, apprezzatissimo sia dei piccoli che dei grandi. Il coro cedeva il posto al «Mago di Cicigolis» che con una brillante esibizione sca- Continue a pagina 4 Torlan. V tej in bližnji hiši so nacifašisti 1944. leta sežgali približno 40 živih ljudi. Sedaj je hiša spet prazna in hudo razpokana. V Gradežu, ob veselih zvokih harmonike, jo je tudi starček zaplesal che lo caratterizza, il maestro Chiabudini illustrava ai non valligiani presenti il significato delle canzoni che venivano interpretate dando anche utili spiegazioni storico-culturali. Durante le pause abbiamo conversato con alcuni valligiani ed in particolare con la sig.ra Dugaro Margherita, 72 anni, di San Pietro al Natiso-ne che vive a Grado dal mese di giugno, poiché la sua casa è stata resa inabitabile dal primo terremoto. Ci ha raccontato sia della soddisfacente assistenza ricevuta e della gentilezza del personale dell’albergo che delle varie occupazioni svolte per far passare il tempo. Con altre sue amiche fanno delle maglie per gli altri sfollati con della lana procurata da un gruppo di suore. «Qualche volta gioco a carte... come i più giovani» dice. Anche se si considera soddisfatta della sua attuale condizione, confessa di non ve- dere l’ora di tornare a San Pietro al Natisone e di ritrovare il suo naturale ambiente di vita. Ci ha anche detto della sua soddisfazione di poter incontrare qui il «suo» sindaco. Ha concluso dicendo: «Mai non è stato così bello come stasera». Lo spettacolo si concludeva con un’ultimo intervento del coro che certamente ha dato un’importante contributo all'aiuto morale dei nostri anziani e nello stesso tempo ha fatto conoscere ai non sloveni presenti alcuni aspetti della nostra cultura. Su richiesta della maggioranza dei presenti Liseo e Mario interpretavano alcuni brani caratteristici per permettere ai più in gamba di fare due salti. Tra i presenti abbiamo notato il sindaco di San Pietro al Natisone Gino Corredig ed il consigliere comunale Claudio Adami nonché il sindaco di Resia, Pericle Beltrame. Due foto del concerto di Grado Nova hiša za Čenebolo S. PIETRO AL NATISONE DR. BERNIK Al BENECANSKI KULTURNI DNEVI Una magnifica Continua dalla 3* pagina tenava l'entusiasmo del pubblico. Mentre veniva servita la merendina, la tensione cresceva tra i bambini. Si avvicinava il momento dell’arrivo della Befana. Finalmente arrivava. Era veramente Lei, con il «koš» pieno di regali. Il momento più bello della festa ed il più commovente è stato senz’altro quello. Leggere negli occhi dei bambini che luccicavano dalla gioia passare in un'istante la felicità, il timore, l’incredulità, di vedere lì quella Befana (era veramente magnifica) tanto attesa, tanto sognata e di ricevere da Lei, dalle sue mani il regalino qualche volta non meritato. Dopo aver salutato tutti la Befana riprendeva la sua Un’adeguata programmazione economica (zone industriali, agricoltura, cooperazione) e dei servizi (trasporti, scuole, sanità, mense interaziendali, asili, ecc.) potrà condurre ad un maggiore scorrimento delle fasce ed alla loro integrazione, una volta che ad ognuna di esse sia riconosciuta la funzione specifica e le esigenze di sviluppo particolare. Sia la relazione che gli interventi, quali quello di Na-dalutti sui problemi scolastici e quello delle donne comuniste, hanno fatto risaltare la lotta dei democratici sloveni per la piena rinascita economica e culturale delle Valli del Natisone, obiettivo per cui il P.C.I., è stato affermato, si è schierati nei suoi atti politici. Numerosi gli interventi, fra cui quelli di Predan, Strazzolini e Petricig. Le conclusioni della conferenza sono state esposte da Pascolat, segretario della Federazione di Udine ed infine si è eletto il comitato di zona, a far parte del quale sono stati eletti, fra gli altri, diversi comunisti delle Valli del Natisone, in rappresentanza dei nuovi gruppi costituitisi e alcuni consiglieri comunali. una architettura rurale molto pregevole, sia dal punto di vista funzionale che da quello estetico e culturale. Rappresentano perciò un bene sul quale è doveroso richiamare l’attenzione pubblica, pur tenendo conto delle difficoltà e, nel caso, di interventi, dei costi. Si tratta infatti di una architettura spontanea, perciò, organicamente connessa con l’ambiente economico-cultu-rale e proprio per questo irrepetibile. Ovviamente di tale architettura sono caduti qua e là i presupposti econo-mico-produttivi ed il restauro dei manufatti implica una ricerca di funzioni nuove, quali sono quelle di carattere turistico e quaternario (turismo culturale). Andrebbe comunque realizzato l’indispensabile materiale documentario, attualmente già in gran parte com- scopa e proseguiva il suo viaggio. La festa si concludeva nell’euforia generale. Precisiamo che alcuni (molti) genitori hanno prolungato i festeggiamenti fino a tardi. Questa festa, organizzata spontaneamente da un gruppo di genitori ha chiaramente dimostrato che la nostra gente sente il bisogno di stare insieme, di recuperare in positivo il suo patrimonio culturale. Particolarmente apprezzata la presenza del Sindaco, Manzini, del maresciallo Ge-rin, degli Assessori G. Pinat-to e P. Specogna e del Parroco di Brischis don Giovanni Ferro e dei suoi ragazzi. Al termine della festa veniva consegnato un contributo del comune e della sezione della D.C. di Tarcetta per la copertura delle spese sostenute. Med okrajno konferenco KPI v Čedadu CIVIDALE Conferenza di zona del Partito Comunista Italiano «Nediški puobi» prav lepo pojejo I problemi di carattere socio-economico del comprensorio del Cividalese, Valli del Natisone e Manzanese, hanno avuto notevole spazio nella conferenza di zona del P.C.I., tenutasi a Cividale il 22 gennaio, con la partecipazione di un gran numero di delegati comunisti. Oltre alle questioni organizzative, hanno avuto risalto gli aspetti culturali della zona, caratterizzati, in questo senso, dal contatto storico di friulani e sloveni e dal ruolo primario della città ducale. Sulle tre fasce socio-economiche ed ambientali (analizzate dal documento di presentazione e dalla relazione introduttiva di Fabiana Bru-gnoli) sorgerà il comprensorio cividalese, in cui esistono molti elementi di distinzione. Basti pensare alle fasce: una montana e depressa; l’altra, quella urbana commerciale e di servizio; la terza, quella ad alta concentrazione industriale ed operaia. Da aggiungere la presenza della Comunità Montana delle Valli del Natisone, che è un organo già in atto ed i cui limiti territoriali includono una maggioranza etnica slovena. Spet slika o «magu» iz Scigli Con una appofondita analisi degli insediamenti abitativi della Slavia veneta, all’interno dell’area etnica slovena, corredata da una copiosa serie di diapositive, ha avuto luogo a S. Pietro al Natisone venerdì 14 gennaio la seconda lezione dei Bene-čanski kulturni dnevi, dedicati alle manifestazioni artistiche, culturali ed ambientali. Il ricco materiale culturale, preso in considerazione dal dr. Bernik, storico dell’arte e direttore di una importante rivista artistica di Lubiana, è stato esposto con rigore scientifico: l’area etnica slovena del litorale è stata ripartita in fasce in relazione ai modelli compositivi, fasce in cui, per le Valli del Natisone e del Torre, la più rilevante è quella mediterranea. Tali valli, presentano, dal punto di vista artistico, promesso dal terremoto, come nella Val Resia e Val Torre e, nelle Valli del Natisone, in alcuni villaggi (Azzi-da, Vernasso, Vernassino, Loch, Clenia, ecc.). Da questa documentazione potrebbe nascere uno studio diligente per una possibile ristrutturazione. Come le altre volte, il pubblico è stato attento e numeroso. Il prolungarsi della proiezione delle diapositive ha esaurito la serata, senza che si potesse passare alla discussione. Per il 18 febbraio, intanto, si preannuncia una nuova lezione, alla quale parteciperanno uno studioso italiano, il dott. Menis, direttore del servizio beni ambientali della Regione Friuli - Venezia Giulia ed il prof. Cevc, membro delFAccademia slovena delle Scienze e delle Arti. Anche la lezione annunciata sarà illustrata da diapositive. 5. Pietro ai Nat. CORSO DI MUSICA PER RAGAZZI Sotto la direzione del prof. Nino Specogna, si è aperto a S. Pietro al Natisone, a cura del Centro Studi Nediža, un corso preparatorio di musica strumentale per ragazzi. Le numerose iscrizioni hanno determinato gli organizzatori ad affittare un’au-letta nei pressi della sede dell’associazione. Per il momento i ragazzi compiono esercizi teoricopratici con piccoli strumenti (flauto, tamburello, triangolo, legni, ecc.), per passare con il prossimo anno ad un programma più impegnativo con la scelta dello strumento adeguato. Il corso si propone mete educative di alto livello, non trascurando (come precisa il programma ciclostilato) la presa di coscienza individuale ed ambientale, accanto alle sicure acquisizioni tecniche e teoriche sulla musica. Chi non ama la propria lingua, non rispetta la propria madre UDINE CIRILLO JUSSA alla Galleria Segno Grafico ' W(i" W Uri u ■ !i ■ Alla Galleria d’arte «Segno Grafico» di Udine ha esposto, dal 15 al 27 gennaio, Cirillo lussa, di S. Pietro al Natisone. Si è trattato di una completa collezione di disegni ed opere grafiche, acqueforti e litografie, che documentano appieno la recente attività artistica di lussa. La mostra ha — dunque — un carattere analitico e, nello stesso tempo, rigorosamente unitario, e raccoglie così, in una sequenza formalmente logica, i fondamentali momenti espressivi dell'artista. C è il momento (non esclusivamente cronologico) in cui prevale l'intento narrativo, che imprime alla raffigurazione un connotato di commossa partecipazione — più che una allusione, dunque — alla storia, meglio ancora al destino, della povera gente delle Valli del Natisone, di cui vi è un puntuale contrappunto descrittivo nei paesaggi in cui si riconosce, nelle case, nei muri dei fazzoletti di terra coltivati, la laboriosa ed affaticata opera dell’uomo. Il secondo momento è quello dell'intuizione dell’uomo, dove la traccia lineare va oltre al disegnare il volto, per indagare l esperienza, ora innocente («Piera»), ora matura della coscienza della vita («Il nonno»), patrimonio di dolore a tutti gli sloveni del Friuli. Di questo momento fanno parte anche le bicromie, volti qui, invece, quasi stilizzati nella paura della terra che trema, in una linea che esce dura dalla matita e modella la forma. Ulteriore momento è quello caratterizzato dalla dichiarazione «ideologica», guida della rappresentazione («In nome del popolo», oppure «Tu che comandi, ascolto», ecc.). E qui il discorso ribadisce il concepire la condizione umana attraverso il filtro pessimistico della pietà. Da non dimenticare, infine, il disegno di forme naturali («Fiori», «Frutta», «Mani»), momento in cui lussa recupera tutta l'ampiezza dei valori grafici; certo questo appare la sua più serena scoperta delle cose. Paolo Petricig oštariji al u opalti. Kadà je Italija viedela za Klap al za Pedrozo? Če bi viedla za te kraje an bi imiela no malo vič sar-cà, bi jim preskarbiela kako majha-no fabriko, bi potencirala artigia-nat al pa bi rešila kulturo teh judi, ki imajo posebni jizik, ki ražonajo s suojo glavò, ki imajo suoje navade an suojo posebno dušo. Italija je znala pošjat gor samuo «kartoli-ne» za iti za sudada, bolete za plačat taše, financote za merkat, če se kje kuha žganje an karabinjerje za judi kontrolat. An nie use! Italija nam je ukradla vàs teritorij za suoje militarske probleme. Tisti, ki živijo u Vili, niemajo potriebe sudadu, de jih bojo difindili an branili pred Jugoslovani al pred Titom, zak nie-so nardili nic hudega, zatuo se ne boje ne Jugoslovanu ne titinu. Mi u Furlaniji niemano potriebe ne uticjalu, ne kažermi ne kanonu. Mi niesmo skregani z obednim an obednemu niesmo nardil nič hudega, zatuò če Italija ima vojo bit sigurna an varna pred svojimi souražniki, naj plača to sigurnost an naj povar-ne škodo, ki jo tarpimo. Te-la je naša zemja an mi smo na nji gaspo-darji! Kaj se pa dogaja u resnici? Par metru za kapelo Svetega Antona na Ivancu se ne mieš še poscat: če te vidijo militari so kapac an te ustrelit, zak tam je militarska zona. Tisti pa, ki živijo u Vidme an ki želejejo zazidat tam kajšno hišo ai pa postrojit tiste, ki še stoje po-koncu, ne smiejo, zak tle se muora branit an difindit patrijo ti druzih an pustit našo prazno an zapuščeno. Jest bi teu ponucat par besied še o jiziku, o kulturi, o navadah teh judi, ki so muorli zapustit te kraje za se preživiet. Čanebula, Vila, Po-drata, Podcierku... te-le so imena ki, morebit, ne povedo nič nam, ki niesmo od tam doma, ma ki so ra-presentale use za tiste, ki so se tam rodili an ki so tam živieli? Jest na viem kaj se bo gajalo jutre, posebno po potresu, ki je podaru naše hiše an tisti kamani se nam zdijo sada še buj zapuščeni an se nam še buj smilijo. Jest pa viem za sigurno kadà u teh krajih ne bo vič ne Lahu, ne Slovenju: jih na bo vič, kar bojo mislil, da nie obedne diference če si Lah, Slovenj al pa Ta- lijan; jih na bo vič tisti dan, kar zavaržejo svojo kulturo an objamejo tisto italijansko. Usega bo konac, kar ti judje bojo rasenjani an ne bojo imiel ne voje ne kuraže za se tuč; zatuo muormo sada arjut an protestati za tiste ki so umarli an ki nieso vidli prave frajnosti, prave svobode: za tiste, ki so po sviete an ki na vedo, če se bojo mogli an dan uarniti damu umierat; za tiste, ki so imieli srečo, ki jih je špot bit Slovénj an ki so ratali «Italijani». Če judje te-lih vasi bojo mučali, zak niemajo moči za arjut, uekat al protestat al pa zak jih nie doma, kjer so šli usi proč an na morejo vič branit in difindit svoje kamane, daržajta na pamet, de tistikrat na-mest njih bojo kamani arjuli (van-gel Sv. Lukeža 19,40). Antoni Beline, mašnik ZA SMEH IN DOBRO VOLJO On: «Vanča, zdaj ko se že dobro poznava... mi dovoliš, da te nekaj prosim?». Ona: «Seveda, kar povej». On: «Mi posodiš deset tisoč lir!». # # # Toni: «Tin, veš kaj si želim? Da bi imel milijon lir. Potem bi si vsak dan lahko kupil sladoled, čokolado...». Tin: «Pa bi dal tudi meni kaj!». Toni: «Saj veš kako: Zeli si sam svoj milijon!». * * * Na meji. «Liker, kava, čaj, cigarete?» Gospodična: «Ne, hvala, že vse imam». * * * «Marjuta», se krega gospodinja, «včeraj je bil vaš ljubček spet do enajstih v kuhinji. V bodoče to seveda ne bo več šlo!». «Na to sem že mislila», odgovori Marjuta. «Mogoče bi v prihodnje večerjali lahko že dve uri prej». * * * «Pijete kavo?» «Da». «Kava je počasen strup». «Da. Toda zelo počasen. Pijem jo že osemdeset let». * * * «Od jutri dalje nobenega alkohola, nič tobaka, nobenih SE O KNJIGI GIANCARLA GUALANDRA ŠE KAMANI BOJO Uprašu san Giancarla, zaki na koncu telih liepih bukvi nie nardiu ooedne ratinge, nie napisu obedne kritike. Odgovuoru mi je, de nie teu biti ostar an strupen za dva motiva: parvo, zak je šu proč od suoje vasi in se mu je zdieio, de niema vič dirita guorit, in drugo, zak teh oukvi nie trieba razložit, spiegat, kjer še kamani jih zastopejo. Zatuo san uzeu jest però u rokè an san napisu koment, an če niesan od Caniebule doma al od Garmouščice. Giancarlo je imeu 13 let, ko je šu proč od duoma; ustavu se je tam, kjer se ustavijo usi: u Fojdi. Kàr je imeu malo cajta se je uraču u suoje kraje, de se naberè malo dobrega ajarja an tam, med podar-timi hišami in zapuščenimi njivami, je preživeu otroške lieta al primavero žiuljenja, ki je bila zanj na žalost zlò kratka. Potlè je šu Giancarlo po sviete: u Zvicero an u Prajske (u Germa-nijoj: devet liet je tam zgubu an jih Šenku Italiji; sada živi u Vidme. Je veseu u mieste? Buj teškuo! Bo rasenjan, ma ne veseu, če je ries, de ga še donas niek sili nazaj u suoje prazne vasi, med suoje 'kamane, u tiste britofe, kjer so blè ankrat nebesa an pravi mier. Uarnii se je še ankrat u domače kraje, pa nie mogu guorit z živo dušo. Za Podklapom, kjer je še niek žiuljenja, se je začela Križova Pot, Križo-va Pot prez monumentu an brez la-pid: userod kamani, sami kamani! Kua se stoji malo za spremenit v britofe ciele vasi, ki so bile živš, pune glasu an smieha! Dost je, če zaženemo proč judi, če pejemo proč otrokè, če ugasnemo oginj an če pustimo de tam raste pokriva an arbida. Nie potriebno špiegat telih bukvi, zadost je, če jih beremo an če gledamo njih fotografije. An če je adan sliep? An če neče gledat? An če tisti, ki so kauža usieh teh na-sreč nečejo gledat, kaj moremo nar-dit? Bomo mučali? Ne! Muormo a-rjut na uso muoč, na vas glas, de usi zvedo kaj so nardili buozim ju-dem taz Čaniebule, Taz Garmouščice, taz Podcerkve, Taz Vile, kuo so vederbali tele naše vasi, kjer se je ankrat čulo pieti an kleti an sada se čuje narvič skuščerco, ki zašu-mi v travi. forešt človek je zanje ku an sou-raznik. usti, ki so ostali doma, al so pre-vič mladi za se pobrat an iti po sviete, al pa previč stari. Otroci niemajo pred sabo obedne perspektive, ki Di bla uriedna človieka, ti stari pa gredo počasi proti koncu an samuo čakajo, de jih smart pobere: rasenjani so an prez usake voje do žiuljenja. Kar vidimo, de se praznijo cele doline an vemo de priet al potle tajsan Do destin cielega brega u Furlaniji, muormo lepuo pogledat kaduo je kauža use te svinjarije an če se more ki pomat. Usi smo kauža; tisti, ki dielajo grieh, tisti, ki ga puste dielat an tisti, ki jih ušata-vajo nimar po glavi an ki jih na znajo uarnit. Gorjani so usi rasenjani; videli so vič dažš ku sonca, imieli so vič nasreč ku sreče, an takuo so se parvadli telemu tardemu žiuljenju; pravijo, de je bluo nimar takuo an de bo kar je božja voja. Ma Buoh, par hudičeh, neče, de ti buozi bojo n,mar tarpieli; če bi bluo tuole ries, bi biu Buoh zadost hud an ne pravičan, an takega Boga je buojš ga na miet: vemo pa, de Buoh ima rad use judi, an če ima kajšno preferenco, jo ima za saromake an za te buoze. Zatuo, kar an popul se tuče za suoje pravice na gre pruot Bogu, an če nuca armo. Svečenik je tisti, ki prenaša križe, ki mu jih Buoh daje; še človek nie pa tisti, ki slepuo prenaša križe, ki mu jih nakladajo prepotenti an tisti, ki so buj močni ku on. Lahi an Slovenj so dobri judje, še previč dobri: an tle je usa naša nasreča! Zatuo nas imajo usi za norca, kamuni, Region an posebno Italija. Kamuni so ku pledre: use se odtie-ka, use se nabiera dol za krajan; tam je use: šuole, miedih, farma-čist, butige, cigainarije, politika; buj deleč živiš od centra an manj par-ložnosti imaš, de kjek pobereš, zatuo tisti, ki so odtargani od sveta an deleč od kamuna, bojo nimar zapuščeni an te zadnji: taše bojo pa plačevali ku usi ti druži. Obedan ne puojde zidat sriednje šuole u čaniebulo an ne bo parsilu otruok taz Fojde, de bojo hodil gor stu-djat an na dobar ajar: so gorjani, Živimo u tajšnih cajtih, de je strah: če sekuestrajo milionarja, ki je kradu morebit uso žiuljenje, governo italijanski mobilizira policijo, karabinierje an pisè. Če pa od donas do jutre se spraznijo an se zgube cielé vasi, če ciela dažela ostane prez judi, obedan se ne zgane, zak tam je bila delinkuenca, tle je pa progres al destin! Ankrat po telih hišah je živielo puno judi. U Čaniebuli, par starin, jih je bluo 700, sada jih je 200; u Garmouščici 200, sada jih je samuo 5; u Podcerkvi vič ku 400, sada samuo 50; u Vili 250: sada tam nie še pisà. An takuo naprej. Kam pa so šli usi ti judje? Puno jih je umarlo pred cajtan, brez miet nič dobrega od žiuljenja; tisti pa, ki nieso umarli, so šli proč: adnl u Fojdo, drugi malo naprej al pa po sviete. še živijo, ma poviejte mi: more an drieu dat sadje, če niema korenin, če niema zemjè? Tisti, ki so šli proč od duoma, se nieso lepuo ušafali z judmi med katere so paršli: zaparli so se ku puži u suoje hiše, mučijo, se na vežejo z obednim, kuražo imajo samuo kar ga imajo no malo pod kapo; so ratali duji an se na fldajo na druge, zak so jih previč praval, zatuo usak ki muorajo prit dol za kraj! Kaj buojšega za kamune, če za 10 liet se spraznijo use vasi po naših gorah? Naša Regjon je še mlada, zatuo jo ne smiemo previč kritizirati: našim judem je nardila lepe asfaltirane cieste, de se hitro an lažš poberejo proč od teh kraju. Še puno reči bi bluo za poviedat o politiki, ki jo dielajo naši rapresentanti u Tarstè; o tem se je guorilo an še se bo guorilo; na kratko poviedano: imamo adno Region, ki je prodana in ki na diela naših interešu. Italija pa že vič ku stuo liet je naša mačuha an nas ima za norca: v stuo lietih so znali naši judje samuo plačati: s karvjo u uojski, s karvjo po sviete, s karvjo doma. Tisti, ki so umarli u uojski, imajo napisana imena na lapidah an na monumentiti; če pa so še živi, jim dajo 5000 lir penzjona na miesac... 50 liet potle, ki je uojskà finila. Emi-grantan, ki se uračajo damu dajejo 200.000 lir. Tistim, ki so tarduò die-lali uso žiuljenje doma, dajo tajšan penzjon, ki ga u Rime špindajo samuo za telefonat murozi. Za našega človieka, ki nie imeu mai nič, pa so tisti štieri franki ku mana in je zlo srečan, če jih more špindat u lokalov in ne kina in ne gledališča! ». «Kaj pa naj vendar počnem, če ste mi vse prepovedali, gospod doktor?». «Varčujte in plačajte moja zadnja dva računa!». * * * Zdravnik je v predsobi dejal ženi bolnika: «Žal vaš mož ne bo mogel več delati!». «To mu moram takoj povedati, saj ga bo zelo razveselilo». * * * Na obisk je prišel znanec, zelo učen profesor. Ko je odšel, je rekla mamica Vančku, sedemletnemu sinčku: «Če bi imel ti glavo kot ta profesor! ». Vanček pa: «Kaj, tako plešasto?». Zavojo poledice velika škoda po naših mladih hostah Pred Novim letom je pa-du sneg po naših dolinah. Potem je partisnu mraz. Sneg se je polediu po drevju, natuo je zapihu vjetar in začeu neusmiljeno lomit drevesa. Posebno veliko škodo so utarpele mlade hosti, tereni, kjer so posadili mlade smrjeke. Boškarji, ki so pregledali pogozdovane kraje od idrijske doline do Dreke, pravijo, da je poledica uničala od 15% do 25% mladih smrjek, kar znaša milijonsko škodo. Sada bo potrjeba polomjene smrjeke posječ in nasaditi nove. PISE P ET AR MATAJURAC ZGODBA O TREH SESTRAH vi. Znajd.ii se je pred njo, brez da bi bla videla, od kod je paršu. Celuo prestrašla se je, če jo je špegu, ko je basala Vančo u trugo, a se je hitro potolažila, ker ga je videla izredno veselega. «Biu sem par parjateljih in so bli usi veseli, kadar sem jim povjedu, da se bom ože-nu. Usi so radovjedni, kajšno ženo sem dobiu in bi te radi spoznali», ji je jau in jo objeu. «Saj lahko napravimo že pred poroko en sprejem, eno veselico, takuo me bojo lahko spoznali», mu je odgovorila. «Ne, nobenega sprejema, nobene veselice pred poroko. Bojim se, da mi te bo kajšan preuzeu, saj si posebno Ijepa in pametna Čeča». «Naj bo takuo, ku ti želiš!» se mu je posmejala. «Ali si napravla Šenk za mamo?» jo je uprašu. «Sem napravla in muoraš hitro odnest, da ti ne bo pozno. Prosit pa te muoram eno rječ: takuo kot sem ti obju-bila jast, da ne pogledam, kaj se skriva za črnimi urati — takuo mi muoraš ti objubiti, da ne boš. pogledu u trugo, da ne boš pogledu kajšan Šenk sem pošjala mami. Al mi objubiš? Glej, da sem kopač iti od zad za tabo in te špegat!». «Ni potrjebno, da me boš špegala, objubjam ti, da ne bom pogledu». «Takuo mi je ušeč!» mu je dejala in mu pomagala nabasat težko trugo na harbat. «Naj si nabasala, kar čješ notar, težkuo je. Če je živeš, se bo imjela mati dobro za puno cajta. Ja, rjes težkuo je». Se je pokumru, ko je šu čez urata. Terezija je hitro letjela na turam gradu in iz narbuj visokega okna špegala za njim. Hudič ni napravu še dobrih stuo metru od grada, ko ga je začela premagovat ra-dovjednost, kot ženske. Po-luožu je trugo na tla in jo začeu odvezovat. Terezija ga je iz visokega okna lepuo videla, zatuo je začela arjut na ves glas: «Te le vidim, te le vidim, te le vidim!». «Oh, da bi videla še kravo!». Se je prestrašu, popa-du trugo in jo odnesu naprej. Iz okna, kjer je bla Terezija, je biu Ijep razgled. Videlo se je daleč naokoli. Hudič je napravu kajšnih 500 metrov naprej in spet ga je začela premagovat radovjednost. Spet je poluožu trugo na tla in teu pogledat, kajšan Šenk se skriva noter. Terezija ga je šele videla in začela uekat: «Te le vidim, te le vidim!». Spet se je prestrašu, popada trugo in nesu naprej. Hodu je putto cajta. Začelo se je buskat in garmjet, potle pa se je usula debela tuča. Biu je trudan, potan in ves mokar. Sada ni teu vič pogledat u trugo, želeu se je samuo no malo odpočit. Poluožu je trugo a tla. Biu je že kilometre daleč od grada, Takrat je spet strašnuo zagarmjelo in ču je šele znani glas: «Te le vidim, te le vidim!». «O prekleta baba rjes gre za mano, da bi me špegala», je pogodarnju sam s sabo, za-deu hitro trugo na harbat in šu naprej. Ni zastopu «trnka». Ni biu vič glas Terezije. U trugi se je oglasila Vanča, kakor jo je bla Terezija na-vadla. Hudič se ni več usta-vju. Šu je naravnost do duoma treh sester. Odparu je urata. Doma ni bluo matere. Tudi čakat jo ni teu, ker je biu previč trudan. Trugo je poluožu na pod, blizu kredence. Pogledu je po hiši, u prazne lonce na Šporget, u kambro in hitro videu, da živi mati u stiskah, u mizerji. Pobrau se je iz hiše in varnu po prejšnji poti u njega grad. (Nadaljevanje prihodnjič) ČEMUR TAKUO DJELAJ0 KAPITALISTI Na čemur ju je djelala nad stuo ljet fabrika opek (ma-donu). Gospodarji so bli domačini, družina Feltig. Pred desetimi ljeti so fabriko prodali nekemu gospodarju iz Krmina. U fabriki je djelalo par-bližno 60 naših ljudi. Pravijo, da potem, ko je gospodar dobiu kontribute od dežele, je fabriko zaparu in djeluci so bli var ženi na cje-sto. Tam, kjer so kopali ilovico za matone, se je nabrala voda in nastalo je umetno jezero. Ta voda je «in-quinana» in predstavlja pravo nevarnost za ljudi, ki živijo blizu. Pred lanskem je malo manjkalo, da se njesta dva otroka udušila, ko sta se šla šukat na led. Jezero njema obedne ograje, voda pa podjeda stanovitnost bližnjih hiš. Domačini so prosili gospodarja, naj napelje u jezero material, da se velika jama napun. Buogi gospodar pa pravi, da njema denarja in bi teu, da bi to djelo opravu komun. Tajšni so kapitalisti. Potle, ko ti stuo ljet izkoriščajo (šfrutavajo) določen kraj in zemjo in kadar se jim ne splačja vič, ti pustijo okuoli svinjarije, ki škodujejo zdravju ljudi. KAJ SE JE ZGODILO PO NAŠIH DOLINAH PODBONESEC Ljepa veselica na Krasu GRMEK SO VESELI, KER IMAJO SAMO 30 LET ZA'SABO U četartak, 6. januarja so se zbrali otroci iz nekaterih podbunjeških vasi u oštarij «da Toni» na Krasu, da bi parčakali «Befano», ki je bla napovjedala svoj prihod. Zbralo se je bluo 52 otruok in skoraj usi so bli spremljani od svojih staršeu. Kras, ki šteje samuo 37 ljudi, je imeu tisti dan videz njeke-ga obmuorskega mjestaca u prazniku. U oštarij so mogli usi občudovat lepe risbe (dise-gne), ki jih je napravu za parložnost mali Adriano, ki kaže poseben talent za tele reči. Oglasila se je ramonika u spretnih rokah Maria Conta, ki je adan od stebru ansambla «Wollers». Program se je začeu s projekcijo dveh kratkometraž-nih filmov, ob sodelovanju gospoda famoštra ( don Giovanni Ferro) in svojih fantov. Povedati moramo, da je vičkrat smjeh te velikih pre-kosu smjeh te malih. Potle so stopili naprej «Nediški puobi», ki so spet pokazal, kakuo znajo zbrat prave pjesmi za usako parložnost. Dali so veselici kul-turno-folkloristični značaj, ki je biu sparjet z velikim veseljem od te malih in te velikih. Obliška fara je bla zmje-raj adna od narbuj majha-nih u naših dolinah. Pred uejsko pa je le štjela 114 družin. Sada pa jih ima sa-' muo '69. Od teh družin pa je puno tajšnih, ki štejejo po adnega al pa dva člo-vjeka. Od kar je umaru gospod Zupančič, opravja mašniške dužnuosti famoštar iz Gorenjega Tarbja, gospod Emil Cenčič, Pruzapru gospod «Nediški puobi» so se potem umaknili in dali prostor «Magu iz ščigli», ki je s svojim nastopom uzbudiu smjeh in entuziazem. Medtem, ko so nos ili na mizo južno, se je večala napetost med otroci. Bližu se je cajt, ko bi muorala priti «Befana». Končno je paršla. Bla je pru ona, z velikim ko-šom, ki je biu pun Šenku. Najbolj veseu in ganljiv moment veselice je biu pru ta. Otrokom so se laščiele oči od veselja. Sanjali in čakali so jo puno cajta in sada je paršla takuo ljepa. Iz nje rok bojo parjeli usak ka-jšan šenk. Kadar je «Befana» obdarila use otroke, jih use pozdravila, je uzela svojo medlo in šla po svoji poti naprej. Srečanje otruok se je zaključilo z velikim veseljem. Ta veselica, ki jo je parpravla skupina staršeu, je jasno pokazala, da naši judje čujejo potrjebo, da so skupaj, čujejo potrjebo, da spet pridobijo našo staro kulturno bogatijo. Posebno smo bli veseli, ker so bli med nami gospod šindak Manzini, marešjal Gerin, assessori Pinato in Specogna ter gospod famoštar iz Brišč, Giovanni Ferro s svojimi puobi. Za tole veselico je dau komun kontribut in pru takuo sekcija D.C. iz Tarčeta. Cenčic njema z obliško faro dosti djela. Po navadnih mašah, ki jih opravlja u tjedne in ob nedeljah, mu dajo najvič djela pogrebi. Otruok se ne rodi, ožen se rjedko kajšan. U ljetu 1976 smo imjeli u obliški fari kar sedem pogrebu. Umarlo je šest moških in adna žena. limarli so: Vuch Celso - Stefan iz Ko- bilce. Star je biu 68 ljet; Piccinini Cesare iz Rauni, ki je živeu u Oblici. Star 52 ljet; Garbaz Eugenio iz Oblice, star 58 ljet; Bucovaz Faustino - Šmonciju iz Dugega, 54 ljet; Bucovaz Antonio iz Podgore, 77 ljet; Predan Riccardo - Baganu iz Oblice, 56 ljet in Tomasetig Antonia -Gorjanova iz Oblice, stara 75 ljet. Oženili: Pauletig Tomaž iz Seuca in Saligoi Olga iz Oblice. Rodili: Terlicher Emanuela, hči Roberta in Rosalde. Borgù Mauro Giorgio, (oče Borgù Giuseppe, mati Predan Bruna) se je rodiu 22. avgusta 1975, okarščen pa je biu 25. aprila 1976. Tuo je use. Je imeu ražon napisat Dorič u drami «Emigrant», ko pravi gospod famoštar šindaku: «Ce puojdemo takuo naprej, ne bom imeu vič otruok za karstiti, ne mladih paru za poročit. Ostanejo samuo te stari za smart, za pogrebe. Tudi ti šindak an komun ostaneta brez ljudi, takuo da bomo muorla zaprjet usak svojo barako!». SOVODNJE MAŠERA Tragična smart mladega moža Massera Zanut, star 47 ljet, je biu bruman an djelo-van človek, le no malo mučeč in zapart sam u se. Obe-dan bi ne biu mislu, da bo takuo žalostno zaključu svoje življenje. U nedeljo, 16. januarja so ga ušafali obješenega. Nikdar se ne bo zvjedelo, kaj ga je parpejalo do tega nezdravega koraka. Njega pogreb je biu na Tarčmunu u torak, 18. januarja. POLAVA Dne 8. decembra lanskega ljeta je umarla u videmskem špitalu Valentina Golob, stara 35 ljet, Tomažino-va po domače. Zapušča mladega moža in majhane otroke. Družini in žlahti izrekamo naše globoko sožalje. PRAPOTNO CELA Tragična smart mladega moža U petak, 21. januarja so ušafal martvega, u prefabri-cirani hiši, ki so mu jo dali po potresu, Elvina Deganut-tija. Star je biu samuo 43 ljet in je živeu sam. Ne vje se, kakuo je ratalo. Mislijo pa, da ga je parjelo slabo, da je padu u hiši in si raz-biu glavo. Zdraunik je ugo-toviu, da je umaru zavojo možganske karvavitve. Njega pogreb je biu u nedeljo, 23. januarja. Puno ljudi ga je spremljalo k zadnjemu počitku. Dreka - Seraing (Belgija) Od Sekcije beneško-sloven-skih emigrantov iz Serainga smo zvjedeli, da sta se poročila Clara Feletig in Salina Riccardo. Noviča je hči Feletiča Antona in Alde Trinko, oba iz Dreke, ma živita že od 1946. ljeta u Belgiji, pruzapru u Ougrèe, kamor so šli iskat djelo kot puno drugih Benečanov. Anton je djelu vič kot 10 ljet u jami (minieri), potem pa u Cockerill, u adni od narbuj velikih fabrik že-ljeza v vzhodni Evropi. Novici, Tona in Alma pošiljajo lepe pozdrave prijateljem v Dreko. BARDO Ljudje iz Krmina zbrali denar za hišo v Teru Ves naš komun je zelo razveselila novica, da so dobrosrčni ljudje iz Krmina (Cormons) zbrali z nabiralno akcijo toliko denarja, da so postavili v Teru (Pradie-lis) 50 kv. metrov veliko pre-fabricirano hišo z notranjo opremo za eno po potresu prizadeto družino. Otvoritvene cerimonije so se udeležili bardski komunski administratorji in oni iz Krmina. župan Sergio Sinicco se je v imenu vsega prebivalstva zahvalil darovalcem za to plemenito gesto. NEME Dve nenadni smrti Smrt ni bila pri nas še nikdar tako neusmiljena kot letos, saj nam je iztrgala iz naše srede v dveh dneh kar dva moža. Dne 12. januarja smo pokopali Maria Comellija-Bru-suta, drugi dan pa Antonia Comellija-Butija. Oba sta umrla nagle smrti in zapuščata svoje družine v veliki žalosti, katerima izrekamo naše globoko sožalje. REZIJA V Osojanih do tal pogorela lesena šola Ne samo potres, še požar je napravil otrokom veliko škodo v Osojanih. Lesena šo la, ki so jo klicali baraka, ker na prefabricirano šolo še čakajo, je zaradi kratkega stika pogorela do tal in ogenj je uničil vse, kar je bilo v njej. V njej se je ob nedeljah vršila tudi sv. maša in zato so pri tej nesreči prizadeti tudi verniki in vsa cerkvena oprema, ki so jo semkaj spravili iz potresene cerkve. U petak pred Božičem so se zbrali na večerji u Klodi-ču, pri Silvani, da bi praznovali tridesetletnico svojega življenja tisti, ki so se rodili 1946. ljeta. Na sliki vidimo, da jih je malo ostalo doma. «Zberimo se tisti, ki smo in čeglih nas bo malo, se bomo usedno veselili!» so jal in takuo se je zgodilo. Severin iz Klodiča pa je odluožu kopito in raztegnu ramoni- U nedeljo, 23. januarja je šu pjet u Katoliški dom u Gorico pevski zbor «Rečan». Nastopu je pred uprizoritvijo drame «Emigrant», da bi izpopolnil program. Pred napolnjeno dvorano so zapeli naši pevci pet pie-smi. Za vsako pesem so bili Iz Belgije (Tamines) je paršla pretekli tjedan žalostna novica. Gor je umaru naš mlad minator, Beppino Vogrig - Faleken po domače. Imeu je samuo 38 ljet. Tudi njega, kot na stuojke drugih, je pobrala minatorska ko, da je po večerji razveselili naše tridesetletnike. Na sliki so iz leve proti desni: Paolo Canalaz, Ugo Vo-grig, Rosina Drescig, Elio Vogrig, Bruno Dreszach in Beppino Vogrig. Med njimi je godac Severin Vogrig, kateremu želimo, da bi učaku manjku tar-kaj ljet, kot ima «batonu» na ramoniki. nagrajeni z velikimi in prisrčnimi aplavzi. Poseben «numer» je napravu Franco Cernotta iz Dolenjanega. U spremstvu kitare je zapijeu tri pesmi od «Senjama Beneške pjesmi» na Ljesah. Tudi on je imeu puno a-plavzu. boljezan. Dobro ljeto an pu od tega je glih takuo umaru u Belgiji njega tata, Mario, minator tudi on. Smo že pisali, da je Belgija velik grob naših ljudi. Družini in žlahti rajnkega Beppina izrekamo naše globoko sožalje. CENTRO STUDI NEDIŽA Venerdì 18 febbraio 1977 ore 20 e 30 S. Pietro al Natisone Hotel Belvedere Benečanski Kulturni Dnevi 3" lezione dr. prof. E. Cevc dell’Accademia delle Scienze e delle Arti di Lubiana dott. G.C. Menis direttore del servizio beni culturali Regione Friuli-Venezia Giulia PROPOSTE PER LA TUTELA DEI BENI CULTURALI DELLA SLAVIA ITALIANA Predlogi za zaščito kulturnih vrednot Beneške Slovenije «Mago» iz Ščigli med svojim nastopom na Krasu. Bilo je dosti smeha SREDNJE Demografsko gibanje obliške fare PEVSKI ZBOR «REČAN» U KATOLIŠKEM DOMU U GORICI GORENJE BRDO U Belgiji je umaru Beppino Faleken