Občutek neizmerne topline
Ko sem lani prvič prehodila dolgih 35 km poti ob žici okuplrane Ljubljane, sem sklenila, da ta marš nikakor ne bo moj zadnji. Besedo sem tudi držala. Vprelepem jutru sem 9. maja krenila na pohod od kontrolne postaje na Titovi cesti (pred AMZS). Tokratje korake z menoj ubiral tudi moj 15-letni nečak Leon Malovrh. Želel je spoznati napore tako dolge poti ter si jasneje predstaviti 35 km bodeče žice in pogum Ijudi, ki so v vojni tvegali svoja življenja pri prehodu iz okupirane Ljubljane. Bil je vztrajen in tako sva ob sklenitvi 6-urnega marša oba dobila priznanje — štiri Hčne značke.
Prav pridno sva spešila korake skozi ljubljanske občine. Proti vr-hu Golovca sva se sicer malo zadi-hala, obenem pa sva občudovala rekreativce, ki so naju med tekom prehitevali. Ja, pot spominov in tovarištva je resnično lahko preiz-kus vzdržljivosti, zanje pa gotovo tudi imeniten trening.
Med pohodniki smo bili stari in mladi, otroci in starejši. Na vsaki kontrolni postaji, bilo jih je 6, so nam na kartonček pritisnili žig in
vpisali čas prihoda. Na treh smo se lahko okrepčali s požirki tople-ga čaja, ki so nam blagodejno ste-kli po grlu. Nekateri pohodniki so si privoščili kratek počitek na klopcah, ki so ga izrabiii za mali-co in klepet. Tako sem spoznala tri planince iz Planinskega dru-štva Idrija. V Ljubljano so se pri-peljali z avtobusom že zgodaj zju-traj prav zaradi marša in na koncu poti so utrujeni veselo vzkliknili: »Zmaga je naša! Vidimo se spet
prihodnje leto!«
Nečaku Leonu sem po 35 kilo-metrih in tisočih korakov čestita-la za njegovo vztrajnost in hotenje - doseči cilj. Rekel mi je, da si zdaj lahko predstavlja napore partizanskih enot, ki so jim bili taki marši vsakodnevna naloga, pa čeprav so bili lačni, prepoteni, prezebli, slabo oblečeni in vedno na preži pred morebitnim okupa-torjevim napadom.
Kot je med vojno ljudi preže-malo hrepenenje po svobodi, ki jim je zasijala po krutem 4-letnem boju, tako nas pohodnike danes vedno znova preveva občutek ne-izmerne topline, ko stopamo po nekdanjih poteh junaštva, trplje-nja in solza, obeleženih s spomin-skimi kamni. Da, svoboda nam mora resnično pomeniti svetel cilj. Na maršu nam ni mar za pot-ne srage in boleče noge, kajti naša vztrajnost je najlepši poklon spo-minu na žrtve in želji, da se taki časi ne smejo več ponoviti.
Silva Šuc