T)e(Uica in cvetica.
ožni grm v marcu in rožni grm v juliju — kakšna razlika. V marcu ne vidiš dru-zega, kot pognojeno, neprijetno dišečo gredico in golo, sivozeleno steblo. A pozneje, v poletnem času, divno, šarečo cvetko, ki razteza svoj prijeten vonj po vsej okolici, po vsem vrtu!
Ste li že kedaj o tem premišljevale, kakšen mojster izpremembe je rožni grm, ki izvabi iz gnoja rožo? Iz temne, umazane zemlje izsrka vse sokove, potrebne roži, ki ji dado čudovite barve in prijeten vonj, a nikdar se ne izdaja roža, iz kakšne snovi se je razvila. Ali poglejte vijolico ob travnikovem robu! Odkod nje sladki vonj, njena temna barva? Vse je izvabila iz matere zemlje. Vsaka rastlina je pravzaprav de* lavnica sama zase, v kateri se neprestano izpre. minjajo zemeljske snovi v cvetje!
Človek, kolikokrat te spravi tak le neznaten rožni grm v zadrego — v sramoto! Ko vonjaš rožo, ne čutiš v njej ne vonj gnoja in ne zemlje. Naše lice bi moralo biti roža našega rožnega grma — telesa! Življenje je zemlja. Naša duša izvršuje izpremembe in bi morala skrbeti, du se vsi neprijetni dogodki, ki nas srečajo v življenju, vse neprilike, pretvorijo v naši notranjosti v vonjajočo rožo, polno milobe — a mesto
tega se zrcali vsaka neprijetnost, vsako trpljenje, vse nelepo mišljenje, brez vsake notranje pretvorbe, na našem obrazu, kot da bi kedo naznanjal v svet novico raz visokega zidu. Dekleta kaj rada pozabljajo in ne mislijo nato, da se ne pretvarjajo v cvet, če se njih duša ne pretvarja neprestano! Vsa jeza, vse neprijetnosti, vse, kar donašajo dnevni dogodki,, vse se dvigne v njih lica iz duše nepredelano, nepretvorje-no. Ne vidiš rože, ker iz njih izhaja le vonj zemlje, vonj gnoja!
In vendar so ravno neprijetnosti najboljša materija, iz katereh zajemaš plemenite moči, du razviješ iz njih divne rože prijeten vonj. Vse je odvisno od pretvarjanja — kaj črpaš iz vsega in koliko pridobiš na samozatajevanju.
Predstavljam si dekle, ki zbere vse svoje moči takrat, ko jo doleti neprijetnost, njeno lice se smehlja ,veselejša je kot kedaj prej — ker imtvarja vonj zemlje v rožni cvet. V jeziku religije bi rekli: »Premaguje vse zemeljsko«.
Ljudje bi si pa šepetali: »Danes jo je gotovo doletelo kaj neprijetnega, pozna se ji vedno na žarečem licu, na njeni ljubeznjivosti! Pre* tvarja se — je pravi dekliški cvet.
Prevod po Foerster-ju.
DOM GOSPE
MATERE SERAF1NE. ivan pregelj.
ix. moram ga videti.
GEOfiKiSKHa
OLETJE se je na, -gibalo v jesen. V sa* mostanu so že z ne* -strpnostjo šteli dne* ve, ko se bo zopet -začela zunanja šola. Takrat se je oglasilo -v sestri Elekti novo hrepenenje, živa že* -lja po šoli, po učen* kah, po tihih slad* -kih urah sredi med mladimi mestnimi u* -čenkami, ki so navi* dežno čudno zrelo -resne, v resnici pa še čisto otroške. Sestra Elekta je listala z briu* kostjo v srcu po svojih starih beležnicah. Ime za imenom je brala, toplo prisrčno, kakor imena najdražjih, najbližjih. Nekega dne je bila domislila in sklenila, da bo stopila k go* • spe materi in jo prosila, naj ji dovoli učiti, vsaj nekaj ur na teden. Gospa mati Serafina je bila, gin j ena in ji je dovolila, pod pogojem, da zdravnik ne bo branil. Toda zdravnik je re* kel osorno in kratko: ne! Zdravnik se je bil zadnje mesece čudno postaral, postal trd in nevljuden. Vse samostanke so slutile čemu, in tudi Elekta je vedela: Operacija Anakleti* nih oči se je bila skoro ponesrečila. Že tretji mesec je bila uboga sestra Anakleta v bol* nišnici. Dan na dan so jo pregledovali. Tri tedne po operaciji je bil obljubil primarij:
»Sestra še štirinajst dni!« Štirinajst dni ie minilo. Razvezali so ji obraz in bili tihi. Nekdo je rekel:
»Sestra, samo še majhno, čisto majhno potrpljenja.« Vdala se je v vse.« Mučna ne* skončno bolj bridka druga operacija je sledila prvi. In zopet je minilo pet tednov in sestra Anakleta še ni smela videti, še ni smela ve* deti, da je solnce, da so barve, da so pisane in pestrejše iz dneva v dan. V svojem licu je čutila umerjeno toploto septembrskega solnca, čutila je močni, krepki vonj sadnega drevja, medene ajde, ki je valovala tir streliaie za bol* nišnico v polju vse naprej in vdaljo; z ra* njenimi očmi, nevajenimi solnca, ni smela vi* deti. Solnce bi ji izpilo oči, nebeško, strašno, naravno božanstvo bi ji usekalo hujšo rano v živce, kakor jih ie mogel zdravnikov nož, ki ji je hotel dobro. Dvakrat na teden so io obi* skovale tovarišice, gospa mati, mati kuharica, mati Rafaela, sestra Ljudmila in vse druge. Vsaka, ki jo je obiskala, ji je prinesla svojih darov, darov, ki je niso veselili. Kar je imela oči zavezane, ie bila dobila vtis. da ne živi, da le nekako životari. Jed, in če je bila še okus« nejša. se ji je zdela plehka, sad, še bolj sočen in meden, ji je bil voden. Prvi njej ie poslala gospa mati prednica ovočje iz domačega vrta.
Sestra Anakleta je bila vesela in je čutila hva* ležnost, a sadja se ni doteknila, dala ga je to* varišici usmiljenki, ki ji je stregla. Nato se* stro usmiljenko se je bila navadila. Kadar je bila dobre volje, jo je klicala šaleč se:
»Sestra Pia, sestra Naočnik, kakšno vre* me imamo danes?« In usmiljenka Naočnik je odgovorila s svojim tihim, boječim glasom, kakor da se vedno sramuje in je v večni za* dregi: »Lepo, sestra Anakleta!«
»Ali je že pozno, sestra?«
»Deveta zjutraj!«
»Deveta že! Solnce stoji torej še tostran grada?«
»Ne, sestra! Samo še stolp cerkve Jezu* sovega srca se blešči v njem!« Za trenotek ste umolknile, dokler ni vprašala sestra Anakleta znova: »Ali se planine vidijo?« »Zelo ostro. Samo drobna meglica leži ob njih.« »To po* meni lepo vreme.« Mimo okna se je pripodila glasna jata vrabcev. Bolestno je zadrhtelo v bolestnem Anakletinem licu:
»To so vrabčki, kaj ne?« »Da, vrabčki, toda eden je skoro rumen in vsi beže pred njim.« »Poglejte natančneje, sestra; če bežijo pred njim, gotovo ni vrabček. Boje se ga.«
»Res, boje se ga. Oh, saj res ni.«
»Kajneda ni? Kanarček je. Iz kletke je uskočil in zdaj išče bratcev in jih ne najde. Ubožček, razčupali mu bodo mehko per* ječe.«
V takih mislih in tem čuvstvovanju so gi* nili temni dnevi sestri Anakleti. Bila je že otopela in se privadila dnevnemu redu, vsak* dnaji vizitaciji, za njo bolj mučni nego za zdravnika, ki se je sklanjal nad njen obraz prav tako, kakor nad stokrat stoti drugi. Za* njo pa je bil zdravnik prvi moški, ki ii ie ho* dil z roko čez obraz, čez lice in se dotikal nje* nega telesa. V teh časih se ie določno zave* dela česa se je nagonsko pred operacijo nrav* zanrav bala. Zdaj ji je bilo postalo očitno. Bala se ie moške&a, moške krepke ritmične sape. bala brade, ki se je je bila slučajno do* teknila in i o premrazila do nervoznosti, bala se je mirnih, nriietno toplih rok. Sram io je bilo. slepa je čutila, da leži ves njen obraz, vsaka gubica, vsaka dlačica ni enega lica, ka* kor bel. ponisan list nred tujimi očmi. Sram io je bilo, da gleHa zdravnik njeno glavo, na kteri so se kodrih kljub škarjam in šlarasti peči mehki plavi lasje. Kakorkoli je čutila do oneraterja čudno spoštovan ie, se ga ie ven* <->£>r bala. 0d nekako sovražila. Rada bi mu HTa vaPaialn. s^oro vesela je bila. če ie postal pri preohvezaniu nevoljen, redkobeseden.
Tako se je razvijala njena narava v ne* kake nove smeri, nekake nove svetove. Ves vplivni krog samostanskega vzdušja se ji je zdel od dne do dne bolj kakor neka daljna preteklost. Čim dalj je bila v bolnišnici, tem
težje se ji je tožilo po onem starem svetu. Že ni več hrepenela le po solncu in dnevu, hre> penela je že po svoji temni celici, po skopi sreči za zagrnjenim oknom. Ker so jo včasih obhajale tudi bolečine, čudni, kakor v mo> žgane segajoči sunki, je postajala nemirna, nervozna. Ko se je v šestem tednu po drugem operativnem poizkusu pojavila nova nepriča* kovana komplikacija in ji je stvar zdravnik obrazložil, je vzkliknila jezno:
»Ah, saj sem vedela, šušmarji ste vsi skupaj. Čemu neki me mučite, saj je vseeno!«
»Ni vseeno, dete«, je odgovoril zdravnik. »Smilite se mi kakor moja hčerka; a ni je druge pomoči.«
Par dni zatem so operirali sestro Ana* kleto v tretje. Prišel je bil za to priliko še ne* kak drug zdravnik. Sestra Anakleta je prej* šni dan slišala njegov glas v zboru zdravni* kov. Čudni, tuji izrazi so se menjevali, ko so govorili v tujem jeziku ob njej, ki je sedela sredi med njimi tiha, slepa golobica med čud* nimi tujimi ptiči. Od sestre Pie je doznala sestra Anakleta, da je novodošli zdravnik naj slo vite j ši očesni operater.
»O sestra, ta bo napravil dobro, ta bo!« jo je uverjala sestra Pia, s svojim tihim, pla*. him glasom. Vlila je v Anakletino dušo no* vega upanja. Tretja operacija se je posrečila, popolnoma so rekli, in sestra Anakleta je za* čela polagoma zdraveti...
Zunaj v naravi so začeli jesenski nalivi; strašno, dolgočasno vreme. Še ves mesec bo morala nositi obvezo, je rekla sestra Pia.
»Zadnji!« je vzrastlo veselo v sestri Ana* kleti ...
Štirinajst dni je minilo. Sestra Anakleta se je zbudila po noči. Nekako čudno ji je bilo, nekako utripanje, ki je prehaialo v rahlo bolečino ji je nervozilo v očeh. Do jutra ni mogla zaspati. Strašna slutnja ji je napolnila dušo:
»Nova komplikacija!«
Iz zdravnikovega glasu je spoznala, da se je zares čudno prestrašil.
»Oko ni dobro, gospod doktor!«
»Imenitno, sestra, le potrpljenje,« je od* govoril. Toda ona se je bila davno naučila videti glas; čutila je doktorjev skrbipoln obraz, čutila je rahlo drhtenje njegove roke:
»Ubožica ste, sestra Anakleta!«
Tako ga ni slišala sestra Anakleta govo* riti še nikoli. Toplo ji je zagomazelo po te* lesu, vročina ji je zalila obraz.
»Povejte mi resnico, gospod doktor,« je rekla. »Oko je zopet čudno, kaj ne, čudno.«
»Da... čudno, sestra!«
Od tistega dne je minil teden. Čudno se je bila spremenila sestra Anakleta. Slabo* je spala po noči, čudne sanje so io vznemirjale. Tn celo v bednosti so jo obhajale čudne misli: kakšen je neki ta doktor? Tako dober je nje* gov glas, tako ljubezniv je v svoji čudni trp* kosti.
Sramovaje se do bolečin je prosila neki
dan:
»Gospod doktor, cvetje ljubite. Ali ima* jo v bolnišnici vrt?«
»Imajo, sestra! Še jaz imam svojo gre* dico.«
»Cvetja?«
»Samega indijskega.«
»Oh,« je prosila, »kadar pojdete na vaš vrt, vzemite me s seboj.«
»Kadar vam oči odvežemo, sestra!«
»Ne, ne, to je predolgo.«
Še dolgo je prosila in končno je obljubil:
»No, da, no, da, sestra! Če boste zelo pridni in se skrbno varovali.«
»Česa, gospod doktor?«
»Da se nikakor nikar ne dotaknete ob* veze. Glejte, neko noč smo vas našli brez ob* veze in koj je bilo slabše. Obljubiti morate.«
»Obljubim!«
Doktor je držal besedo. Uro čudne sreče je vžila sestra Anakleta ob možu, ki ji je rahlo polagal cvetje med prste in ji imenoval čudna imena in je ona tipala cvet za cvetom, vpra* ševala po barvi in vrsti vsake cvetke pose* bej. Neskončno hudo ji je delo, da je zdrav* nik nekako čudno prekinil svoj veseli pogovor in menil, da je nekam truden.
»Od jutranje operacije«, je pristavil. Pe* ljal jo je nazaj in ona je čutila njegovo roko. Pekla je. Sestra se je vznemirila.
»Vaša roka peče, gospod doktor«, je vzkliknila.
»Zdravnik se je nekam čudno nasmejal:
»Da, zdi se mi, da sem rahlo mrzličen. Zbogom sestra. Do videnja. Grem, si bom dal napraviti čaja in vzamem kinina.«
Tako sta se ločila. Čudno žalostno je po* stalo sestri Anakleti. Težka slutnja jo je ob* šla. Pozno je zaspala. Sanjala je motne sanje. Sredi vrta je bila z doktorjem in je prosila: Samo za toilko da te bom videla, samo za trenutek dovoli, da vzamem obvezo raz oči. Ne, ne! je prosil, ne smeš, za ves svet ne smeš. Moram te videti, je jokala od hrepe* nenja. V solzah, glasno kričeča in zdihujoča, se je vzdramila. Bilo je jutro ... Šla je v ope* racijsko sobo. Neki drugi zdravnik jo je pre* gledal. Prašala je po onem prejšnem, po pri* jatelju. Zdravnik je vzdihnil. Šele na ponovne prošnje je izvedela, da se je moral nekako raniti pri operaciji prejšnjega dne in da se je zastrupil. Bog vedi kako. Nekako buciko so našli v njegovem jopiču. Par dni prej je bil pri obdukciji nesrečne mlade žene, ki se je bila zastrupila. Bucika je morala biti okužena s krvjo one mrtve žene.
Sestra Anakleta je vzdrhtela.
»Ali je tako zastrupljenje ne — ne* varno?«
»Strašno je!« je odvrnil zdravnik...
Sestra Pia je osupnila, ko je zagledala svojo bolno družico. Sestra Anakleta je bila v eni noči upadla za smrt. Trepetajoča je stala sredi sobe in vzkliknila:
»Ali je umrl?«
Sestra Pia je odvrnila tiho:
»Pred dvema urama. Zdaj leži na odru. Vsi jočejo za njim.«
Sestri Anakleti se je lice upokojilo. Ka* kor, da sanja, je rekla mirno, san javotrudno:
»Torej umrl je, umrl. . .«
Dolgo je molčala. Nato je rekla:
»Sestra Pia, peljite me k njemu, da ga bom kropila.«
»Ali smem?« je vprašala plaho usmi* ljenka.
»Peljite me!« je velela sestra Anakleta odločno. »-Zdaj sem bolnica in nisem nuna. In videti ga itak ne morem.«
Šle ste po dolgih hodnikih. Sestra Ana* kleta je mislila: V štirinajstih dneh bom mor* da smela sneti obvezo raz oči. Štirinajst dni. Prijatelj nesrečni! Kje boš že ti takrat? V zemlji, v hladni, hladni.« Sestra Anakleta ni več vedela, kaj se to godi v njej. Tavala je z ustnicami gibaje ob plahi usmiljenki. Usmi* ljenka je obstala in zašepetala:
»Sestra, tukaj je!«
»Peljite me bliže!«
Sestra Anakleta je iztegnila roko in po* kropila. Vonj voščenk in jesenskih cvetov jo je opajal. Nekaka čudna žalost, . podobna blodnosti in obupu je rastla v njenem srcu. Stisnilo se ji je neskončno samo vase, kipelo je nekam v neznano. Čudna želja, čudna misel jo je prešinila. Ostro je zarezalo v njenih očeh. »Ah, saj je vseeno,« je mislila, »kdove,
ali bom kdaj videla. In če bi--— Jezus,
Tebi darujem svoje oči! Samo to mi odpusti, odpusti! Moram ga videti, brata, brata ne* srečnega!«
Z naglo kretnjo si je potegnila obvezo raz oči. Zavrtelo se ji je od strašne boli in strašne miline. V dremotnem svitu voščenk je videla bledo lepo moško obličje, položeno v rože in zelenje. Zakričala je od radosti in bo* lečine in se zgrudila nezavestna pred usmi* 1 jenko ...
DEKLICA NA CESTI.
Na cesti — dvoje modrih oči, dvoje živih plamenov kipi. Kdo ve, komu te oči žarijo, kdo ve, komu te grudi brstijo?
Nje lasje so ko črni lesovi, devet jih je rajev za temi mrakovi:
devet tihih sreč v sebi nosijo--
nje bele roke, ko da milosti prosijo .
DEKLICE DAVNINE, i JACQUIN M. J.
TEODEHILDA MALA MEROVINŽANKA,
Fr. Bevk.
KTAVIJA je sedela ob širokem zalivu, ki se je odpiral na -reko Marno. Nad njo so v jesenski bri* savici šelesteli divji -kostanji kraljevega gozdiča. Oktavija je -pisala. Njeno gosje pero je drselo po -zvitku egipčanskega papirja. Od časa do -časa je dcklica vz* dignila glavo. Čelo -se ji je pomračilo. Premišljevala je in govorila s samo seboj preštevajoč svoje prste.
Oktavija je legendo o svetem Martinu, ki ji jo je povedala njena Botra, mati Vene* randa opatinja v Chellesu, prelagala v stihe, ki so se takole glasili:
Nc meneč se za padajoči sneg, ki okrasuje drevesa z girlandami belimi,
ne meneč se za ledene vihre, ki mu brijejo v obraz,
je Martin s svojim plaščem pokril reveža, ki ga je prosil pomoči.
In Martin se je, razopravljen, v mrazu napotil nazaj v Marmontier.
Toda nenadoma so se snežinke pretvorile v ljubke leteče metulje.
Ledene sveče pri vejah pa so postale rože dišeče.
Sapa se je odišavila in solnce jc na zemljo spet prisijalo.
Novo poletje se je rodilo.
Martin ni čutil mraza nič več
in ves opomladen dospel v samostan jc.
Od tedaj sc ta čudež vsako leto obnavlja enajstega dne devetega meseca!
Deklica je prednašala svoje stihe na ves glas: kako jo je očarala latinščina njenih pre* prosto rimanih stihih, ki se je v njih posku* šala. Od veselja je kar poskočila. Bila je sama s seboj zadovoljna. Njeno življenje je bilo dvojno: učenje latinščine in dobra dela. Zju* traj je obiskavala po kočah reveže, stregla
bolnikom in žalostne tolažila. Popoldne je či* tala lepe zgodbe, ki jih ji je posodila mati Veneranda: življenje svetnikov in pesnike iz dobe viaaarja Avgusta.
Tudi nocoj se je poskušala v pisanju. Hotela je presenečiti svojo botro, ki ji je na* domestovaia mater, ki je niti poznala ni. Že v dvajsetič je spet čitaia svoj »Poletni čudež svetega Martina«, kar jo je velik ropot pri* klical iz paviljona, v katerem je pisala, na prag.
Ta paviljon je stal na nizkem čričku. Dolg, potlakan hodnik je vodil k vili njenega očeta Latinija.
Od tu je bil razgled na njegovo širno po* sestvo, razprostirajoče se po dolini reke Marne. Na obrežju so se vzdigovali skednji, ovčarmce, hlevi, mlin, zidanica in delavnica in tu pa tam, bolj daleč, so se čredile ponižne vasice, kjer so v kočah prebivali sužnji in v starih hišah kmetovalci.
Ko je Oktavija pohitela na hodnik jc za* gledala črez reko brodečega konja, na kate* rem je sedelo dekle z razpletenimi lasmi.
Ko je drzna deklica dospela na breg, je skočila na zemljo, privezala konja k drevesu in krenila proti paviljonu.
Novo došla je bila oblečena v kratko tu* niko, za pasom ji je viselo bodalo, obuta pa je bila v čevlje, zvezane z dolgim jermenom, Ki se ji je vil okrog nog. Približala se je sme* hljajoči Oktaviji, ki je bila videti v svojem dolgem, srebrno tkanem oblačilu nežna, bo* ječa in plaha v primeri s to pustolovko z drznim in premim pogledom, z moškim obra* zom, in z golimi in mišičastimi rokami.
»Teodehilda sem!«
»Jaz pa Oktavija.«
Ko sta se druga drugi predstavile sta vsto* pili v paviljon, ki je bil potlakan z mozajiki in okrog katerega je bilo razvešeno škrlatno za* grinjalo. Začeli sta se takoj pogovarjati, kajti v njihovi starosti se sklepajo prijatelja pri prvi priliki.
»Jaz sem Teodehilda. Moj oče Erpoald je kralja Hilperika upravitelj in nadzornik lova v kraljevem gozdu.«
»Jaz sem Oktavija. Moj oče hatinij je gospodar čez vso to zemljo, kamor seže po* gled.«
»Dvanajst let sem stara.«
»Jaz tudi. Kaj počenjate ves dan?«
»Pri moji materi predem. Toda to me dol* gočasi. Če je lepo grem z mojim očetom in njegovimi prijatelji na lov; kako rada drvim po gozdovih na svojem velikem konju. Lju* bim zvok lovskih rogov in lajanje psov, s slastjo zasledujem jelene, ki se pojavljajo in spet izginjajo v gostem grmovju. Včasih, kot danes na primer, pa tudi zablodim v brez* končnem gozdu; kar naključju se prepustim in vrnem se, ko me nihče ne pričakuje. Kaj pa delate vi ves dan?
»Zjutraj, naj fco tako ali tako vreme, grem obiskat bolnike, kajti moja botra, mati Venerande me je naučila skrivnosti zdravilnih
zelišč. Potem čitam Pismo in Vergila, ki me je naučil vzgajati čebele... Tam doli imam dvajset panjev in vse čebele me poznajo. Včasih tudi pišem ljube pripovedne pesmi.«
»Kaj, vi znate čitati in pisati?«
»Da... in vi?«
»Ne, to me dolgočasi. Mislila sem, da samo duhovniki...«
Iti v takem pogovoru sta deklici zapustili paviljon in se usmerili proti vili.
To je bilo veličastno poslopje, ki ga je trdno zidovje ščitilo proti včasih zelo drznim napadom germanskih vojaških tolp, ki so po okolici ropale brez sramu, kadar niso bile za* poslene v vojni.
Mala barbarka Teodehilda se je! na vso moč čudi'a odličnem j in razkošnemu stanovanju bogatega Galca Latinija, ki ga ji je raz* kazovala njena tovarišica. Precej časa se je ustavila pri mozaikih, ki so predstavljali lov na srnjake, zanimala pa jo je tudi spalnica, kjer so bile postelje odete z bleščečimi pre* grinjali.
In Teodehilda je mislila na kmetiško le* seno poslopje, kjer so bili njihovi konji in psi ravno tako domači kot družina njenega očeta. Šla je skozi dvorano z mramornatimi ribniki, ogledala si je tudi jedilnico.
Deklici sta se povrnili v veliko vežo, kjer je bil glavni vhod, kar ste začuli bučanje lov* skih rogov in lajanje psov, ki je prihajalo do njiju iz doline.
»Lov!« je vzkliknila Teodehilda; »mo* ram tja, kajti slišim jih.«
Toda ustavil ju je lahen šum: skozi dvojno stebrovje sta Teodehilda in Oktavija opazile vitek obris košute. Ta se je trenotek obotavljaje ustavila, nato pa se pognala proti ozadju prostora. Bila je upehana in trudna ... noge so se ji tresle in telo ji je v kratkih pre* sledkih podrhtevalo, velike, rosne oči pa so gledale tako proseče; zmedla se je, omahnila na marmornati tlak in se ni več zganila.
Teodehilda je zavzeto vzkliknila »Zma* ga!« in pohitela k vratom: vsa gonja je bredla čez Marno; spredaj so lajali psi... Ona pa je priskočila k Oktaviji, izdrla iz usnjene nož* niče bodalo, ter veselo vzkliknila:
»Pogini žival!«
In skoro divje se je vrgla na plaho sklju* čeno košuto, toda Oktavija jo je takoj za* stavila.
»Ne!« je dejala; »ne smete je umoriti. Če se zločinec zateče v cerkev, mu ne sme nihče storiti kaj žalega... Ta uboga, miroljubna in nežna žival, ki so jo s svojim večurnim za* sledovanjem izmučili je zbežala k nam in s svojimi očmi prosi naše zaščite. Tu je njeno zatočišče in nikdo se je ne sme dotakniti!«
Te besede je govorila z jeznim povdar* janjem in Teodohilda jo je resno poslušala.
»Toda, Oktavija«, je dejala mala Ger* manka, »lov je vendar najplemenitejša za* bava. In žival vendar ni človeško bitje: saj nima razuma in tudi čuti ne!«
Oktavija je prijela svojo prijateljico za roko, v kateri je ta držala bodalo in jo pri* vedla k še vedno nepremični košuti, ki ji je lahno vzdignila glavo:
»Dobro jo poglejte v oči« je vzkliknila, »aH razume, ali čuti? Se jo upate udariti? Dovolim vam.«
Toda Erpoaldova hči je razburjeno vtak* nila bodalo v nožnico.
»Ljubim vas, Teodehilda« je Oktavija vljudno dejala. Kar je vznemiril vilo neobi* čajen trušč: iz velikega dvorišča, ki je stal pred vhodom na vrt se je razlegalo vpitje, la* janje in hrzanje. Od vseh strani so se stekali sužnji...
Enega od njih je Oktavija ustavila:
»Levkadij«, mu je zapovedala, »to žival ti izročam v varnost.« Po teh besedah je odšla s Teodehildo. Vsi lovci! iz gozda Chelles so bili tu. Sredi njih je stal Erpoald, ki ga je odlikovala visoka postava. Na sebi je imel ozko moško suknjo s kratkimi rokavi, kot je bilo pri Frankih v navadi, v roki pa se mu je blestel dvorezen meč. Čevlje je imel zvezane z dolgimi trakovi iz usnja, ki so mu križema opletali noge. Okrog vratu je imel verižico s kroglicami iz pečenega ila. Obdajali so ga vojščaki, ki so imeli osorne obraze in bili oblečeni kot on in tudi na konju. Sužnji so vjeli od lova razdražene pse, ki so jih sku* šali z udarci z bičem pomiriti.
Na pragu vile se je pojavil mož in vpra* šal: »Kakemu dobremu naključju se moramo zahvaliti, da nas je obiskal gospod Erpoald?«
»Lovu, gospod Latinij«, je odvrnil upra* vitelj kralja Hilderika, »košuta, ki smo jo gnali, je pribežala na vaša tla. Psi so njej sle* dili, naši konji pa psom.«
Erpoald, ki je vedel, da slovi njegov go*
stitelj po svoji visoki plemenitosti in izbrani uglajenosti, je za trenotek ublažil svojo sever* no robatost. Franki so se iz mile volje silili, da bi se oživeli v lepe oblike Galsko*rimske kul* ture. Pristavil je: »Nikakor nisem hotel, da bi moji prijatelji in jaz zapustili vaše posestvo, ne da bi se opravičili in presrečni smo, da raz* dražena čreda ni vdrla v vaše vrtove, kamor se je zatekla žival!«
»Gospod Erpoald, srečen sem, da vas je naključje privedlo semkaj. Ne pustim vas preje odtod, dokler ne izpijeva čašo vam na čast. He!«
In Latinij je poklical sužnje, ki so pri* nesli voščene baklje, ker je že nastajala noč, in so v kristalne čaše nalili vina pomešanega z medom in žganjem.
Teodehilda, ki se je vsedla spet na sedlo, se je sklonila k svojemu očetu in mu nekaj zašepetala. Erpoald pa je dvignil čašo in na* zdravil svojemu gostitelju:
»V imenu svoje hčere Teodehilde pijem na zdravje vaše hčere Oktavije. Povem vam, gospod Latinij, da se poznate in ljubite. To pa je povzročila naša košuta, ki se je zatekla k vam.«
Latinij je odvrnil:
»Če je tako, je Teodehilda pri nas vedno dobrodošla.«
Izpraznila sta čaše. Konji, ki so zapustili krog luči kadečih se bakelj, so kmalu odpe* ketali v noč. Teodehilda je še pozdravila Oktavijo in v vili je spet zavladal mir.
Oktavija pa se je s sužnjem Leokadijem podala na dvorišče, ki ga je obdajala z vinsko trto prevlečena meja in ko je hotela odpreti duri je začutila, da ji košuta prav nežno liže roko.
PRIŽGAL SI....
Prižgal si plamen mu resnice čiste, a narod te je sramotil in smešil — »Hvalimo te, častimo- te, o Kriste, ki si s trpljenjem svojim svet odrešil.«
Odpuščam vam, ki mi prelili kri ste! Kedo je tebe v težki uri tešil? »Hvalimo te, častimo te, o Kriste — ki si z ljubeznijo ves svet odrešil.«
»— Kaj nad dobroto neba obupavaš? Kaj po temninah in po blatu tavaš? Glej, tudi zate kri odtod je tekla.
Ponižan ves, ves bled je stal pred mano in kazal je na prsih črno rano ... O srce grešno, trše si od jekla.
Oton Zupančič.
SRCE-SODNIK.

mm

IZ CIKLA „PRAVLJICE IZ ORIENTA".
OKROG čajne mizice so sedeli mladi Ja* ponci in se po svoji navadi glasno raz* govarjali o vsakovrstnih rečeh. Pet jih je bilo. Kar na lepem se obrne eden do svo* jega soseda:
»O, Tungsiam, lepo, lepo ! Nekaj čudnega pripovedujejo o tebi in tvoji Nevisan. Kaj?«
Tungsiam je rahlo prebledel, nekdo iz* med ostalih pa je pritrjeval prvemu: »Res, Kiusiu. Tudi jaz sem že čul« »Mili Budha!« se je branil Tungsiam. »Česa me dolžite!«
»Kiusiu govori resnico« sta zatrjevala dva, le eden je molčal. To je bil Šeking, brat lepe Nevisan.
Tungsiam se je še naprej branil: »Saj ni res, da sem zavezal svoje srce na lepo Nevisan — kakor pravijo mistri. Ona je samo moja nevesta in nič druzega. Ko bom dovolj star in mi bodo moji in njeni stariši dovolili, pa jo popeljem k sebi.«
Šeking je pazno poslušal. Kiusiu pa je odgovarjal Tungsiamu:
»Ni res! Šli bomo k boncu in mu bomo vse povedali. Potem pa ne boš smel več v družbo. Boncu ne boš smel lagati, njemu boš -moral povedati resnico!«
Tungsiam je pri zadnjih besedah vztre* petal. Šeking pa je vstal in se poslovil.
Tungsiam se je zbal svojih tovarišev, zbal se je sramote, da bi bil izobčen iz družbe, zato je v strahu zatajil svojo Nevisan. A bilo mu je hudo. Zato je šel k materi in se izjokal kakor otrok. Mati ga je pazno poslušala, ko ji je pripovedoval, potem pa mu rekla:
»Tiho, moj sinko, in nič ne skrbi zaradi družbe, to ni nikaka sramota. Tvoja sreča je več kot tista peščica tovarišev, s katerimi se sestajaš pri boncu in pri čaju. Svoje Nevisan pa bi ne smel zatajiti! Če izve ...«
»O, mati« je potožil ubogi fant, »saj bo izvedela! Šeking je bil tudi zraven.« Mati je nagubančila čelo: »To pa je hudo.« Čez nekaj časa pa je dostavila: »Pojdi takoj k njej in pomiri jo!«
In Tungsiam je res šel.--
Ko je prišel Šeking domov, ga je močno bolelo srce radi tega, kar je doživel v čajnici. Vedel je, da bo Nevisan žalostna, ako ji pove, ali tudi zamolčati ni mogel. Zato je vse izpo* vedal. Nevisan ga je molče poslušala. Niti najmanjše spremembe ni bilo opaziti na nje* nem lepem obrazku. Le ko je Šeking končal, je bila vsa bleda in je rekla tiho, obupno* vdano:
»O, Šeking, nima me rad! Ljubezen ne sme dopuščati sramu. Če se Tungsiam sra* muje najine ljubezni, me nima rad. Jaz ga tudi ne morem ljubiti.«
Šeking se je teh tako mirno izgovorjenih besed prestrašil. Zal mu je bilo, da ji je po* vedal. loogi Tungsiam bo ves iz seoe, ko izve, da je Nevisan zanj izgubljena. Zato je skušal svojo sestrico pomiriti:
»Ne, sestrica, ne obsojaj ga tako hitro! Saj gotovo ni tajil z lahkim srcem!«
»Če mu je družba več kot najina ljubezen — potem je itak prav, kar sem rekla: nima me rad!«
V tem potrka nekdo na vrata. Šeking stopi ven in ko zagleda Tungsiama, reče, da pokliče Nevisan, in se vrne k njej. Nevisan pa zamahne odločno z roko: »Ne poznam ga! Pojdi!« »Ali Nevisan! Pomisli vendar, kake po* sledice bi to imelo! Kako bi to vplivalo na držubo!« jo je prosil brat.
A ona mu je mirno odvrnila: »Če je tebi in njemu toliko za to družbo, da ji dajate' povsod prednost pred vsem — jaz se zanjo ne zmenim.«
Šeking je šel in je z žalostnim obrazom povedal Tungsiamu, da ga Nevisan ne sprej* me. Tungsiam je vedel pri tem za vse. Močno ga je zabolelo v srcu, da je kriknil in planil proti njenim vratom. Šeking je bil sedaj bolj brat kot prijatelj, zato se je postavil med njega in vrata in ga ni pustil naprej. Divje je zavpil Tungsiam: »Nevisan!«
Ali od znotraj mu je lepo odgovoril nežen glasek:
»Ne poznam te!«
. »Nevisan, moj sen, čuj me!« »Ne poznam te!«
Zgrudil se je na kolena in bridko zajokal. Deklico je ta jok zadel, a odprla mu ni. Še* kingu se je ubogi fant smilil. Pa ga je dvignil in ga počasi vodil proti domu.
Drugi dan je šla Tungsiamova mati k Ne* visan, ali tudi ona ni ničesar opravila.
»Ali čuj, Nevisan! Saj vendar ni grešil. Če je prav zatajil ljubezen, ljubiti te stem ni nehal. Ali je to slabo dejanje, če kdo napravi kaj nepravilnega v sili?«
Nevisan, sama žalostna, ji ie odvrnila: »O, mati, marsikdo govori tako ! Toda po* slušati je treba tudi še nekoga druzega! Mno* go je sodnikov na svetu, mnogo jih je in hudi so. A še drug sodnik je, ki sodi hujše in ostrejše od vseh, ki pozna grehe, kateri niso zapisani v nobeni knjigi, ki drugače sodi ka* kor tisti sodniki v črnih haljah, ki drugače sodi in obsodi, in čigar kazen je hujša od naj* ostrejše kazni tistih črnih sodnikov! Da, mati, mnogo je sodnikov, a nad vsemi je naj* hujši sodnik: srce.«
»Da, Nevisan,« ji je dejala mati, »Srce je hud sodnik. Ali v ljubezni mora stati zraven
sodnika še nekdo drugi. Ljubezen ne sme ob« sojati, ljubezen zna tudi odpuščati. Vedi, dra« ga Nevisan, da je prava, velika ljubezen na« tančna in ostra v obsojanju, — a tudi vseod« puščajoča . . .«
Nevisan je molčala in se zamislila. Dva svetla bisera sta ji zdrknila iz lepih oči in ji padla v naročje. Tedaj je vedela, da se ne
more več ustavljati ljubezni, ki ne samo sodi, ampak tudi odpušča. Kradoma je prijela staro ženico za obe roki in jih rahlo stisnila, potem pa jih jc nesla k ustnam in jih poljubila, še predno je mogla ona to zabraniti. In tiho, po« božno, kakor v sanjah je ponovila:
»Prava ljubezen je tudi vseodpuščajoča...«
R. N.
TURKINJA NAŠIH DNI. š. v. ^^mS^g^GMeMS^MS^
EDEN najlepših popisov o Turkinji na« šili časov je popis Ivana Lazarja. Kaj nam pove?
Na pravljice mislimo in na pesmi, na črne sužnje in bele gospe, na temne vrtove in bleščeče vodne žarke, na zlat sijaj in tem« nopisane okraske, na svilo in pajčolan, na petje in igro in bobnenje in flavto in ples, na strast in ljubezni čar in prevare bolečino. Mislimo na pravljice in pesmi iz Tisoč in ene noči. Sanjamo slikovito sliko, sliko polno u« gank in skrivnosti, in iz pisane pravljične kra« sote nas gleda dvoje ženskih oči, temne so in osenčene kakor viri in vodnjaki brez dna.
Resničnost vsakdanjega življenja nas pelje proč iz sveta ugank in sanjavosti, ostalo je pa vendar še dosti skrivnosti, ki mikajo našo radovednost in sočutje.
Z redkimi izjemami so poznali Evropci doslej eno samo Turkinjo, meščanko, Tur« kin j o iz Carigrada, ženo ob robu Evrope, na pragu zahoda, ženo, ki je za pajčolani in taj« nostmi komaj vidno skrivala čar vzhoda in vonj zahoda, ženo, ki je bila tembolj mikava in zapeljiva, ker so bile med njo in tujim hre« penenjem večne nevarnosti kot temen pre* pad, poln ugank.
Turek, mož, je vzel vero in izročilo, na« vado in moralo, ljubosumnost in samoljubje in je napravil močen nasip, je obesil omrežje pred okna svojih žen in jim dal pajčolan ter je postavil pred nasip, pred zamrežena okna in pred pajčolan državo in vsemogočno poli« cijo kot preizkušena in zvesta čuvarja.
Brez dvoma izvirajo vse navade in vsi predpisi morale, ki so obdale žene z ogra> jami in jih zvezalo z vezmi, iz samoljubja in ljubosumnosti moža. To pa ne samo na vz> hodu, v deželi Mohameda in prave vere; tem« več tudi povsod drugje se je razvila in obliko« vala ista slika, in povsod je šlo s slabim tudi dobro roko v roki, iz potrebe je nastala čed« nost, iz temne setve so vzklile večkrat naj« lepše cvetke.
Turkinja v Carigradu je taka cvetka za« prta in obdana od okopov in čuvajev, za« mrežena in zastrta, je vzrasla v soparnem zraku rastlinjaka, v strasteh in ljubosumnju. Več sto let je rasla in klila ženska cvetlica carigrajska in je postala lepa kot pravljica in bolna in nežna kakor so zmeraj cvetlice ra« stlinjaka. Pesnik bi pač rad s toplo zahvalo stisnil roke moža, ki je obdal to ženo z ogra«
jami in čuvaji in jo je varoval in negoval za omražjem in pajčolani.
Harem je že davno prešel in je pozab« Ijen, a carigrajska Turkinja je ostala še zme« raj in očividno sad harema in starega časa. Po njenih žilah se pretaka pisanomešana kri vseh delov sveta; Arabkinje, Grkinje, Ar« menke, temne Georgijke in belopolte Čerke« sinje so živele, ljubile in se pokvarjale v ha« remih carigrajskih veljakov, in njih zelo ljub« ljena in zelo mešana kri živi in ljubi naprej v ženah Carigrada, ki so zadnji člen te lepe ve« rige. Njih telo je dediščina mnogoterih ple« men in njih lepota ima poseben čar. Čisto turška je v njih samo duša, je ostala turška vkljub spremembam in novim časom. Pisana obleka preteklosti je že davno izginila, paj« čolan je postajal tanjši in tanjši, dvignile so ga in potisnile nazaj v spomin nanj je čarčof, naglavna ruta, brezpotreben, koketen in mi« kaven ženski nakit. Danes je v Carigradu dosti Turkinj, ki so po zunanjosti, po omiki in jeziku zapadnice, ki se oblačijo z redkim okusom, ki so prav posebno v svoji domač« nosti popolne Evropejke ,komaj se jim pozna še naglas, če govorijo evropski jezik — in vendar bi rekli, da so tudi te, najbolj moder« ne in najbolj zapadne, ostale v svoji duši to, kar so bile prej. Kljub vsem vplivom zapada, kljub obleki in kljub jeziku in lastnemu ho« tenju, morebiti se komaj sama sebe zavedajo« ča, spi nespremenjena na dnu njih duše iskra orienta, spi samo in vzraste v ogenj, ko pride veliko veselje, veliko trpljenje in velika lju« bav. Skrbno in oprezno bi morali varovati in gojiti v teh cvetkah carigrajskih iskro vzho« da, ki je ostala njih duše najlepši čar. Tem izvoljenim, finim in dehtečim ženam orienta bi dal človek željo na pot, da kljub znanju, vedi in omiki nikdar ne zgubijo neobičajne in času neprimerne otročnosti, ki prodere v svoji dobroti in preprostosti še zmeraj naj« močnejše plasti evropske kulture, ko nride veliko veselje, veliko trpljenje in velika ljubav.
Boj Turkinje za svobodo je star že de« setletja, ima včasih več uspeha, včasih manj, hodi pogosto, zelo pogosto po temnih in na« pačnih potih, ker se je moral doslej izogibati luči dneva in ravnih potov. Visoko vrata, ki vodijo k resnici in pravemu cilju, so bila do« sedaj Turkinji zmeraj zaprta, in njena pota so nehote morala zdrčati v temo in v zmot«
njavo. Njen osvobodilni boj je kazal zmeraj nelepe stranske znake, njeno stremljenje se je komaj dvignilo nad otročje, nespametno seganje po zabranjeni prostosti, komaj nad otročje hrepenenje po prepovedanem, toliko časa odrečenem in prav zato tembolj mi* kavnem. Pogubno za stvar carigrajskih žena je bilo to, da so bile njih zmage in uspehi vedno tesno združeni s propastjo domovine. Čim bolj onemoglo in trhlo je postajalo staro cesarstvo, čim močnejša sta postajala tuji vpliv in tuje gospostvo, čim slabši so posta* jali stari gospodarji ob Bosporu, tem bolj prosta in neovirana se je čutila Turkinja Ca* rigrada, tem trhlejši in krhkejši je bil stari nasip vere in izročila, tem bolj šepavi in brez moči sta bili država in policija, ki naj bi ta nasip čuvali in branili. Čas najgloblje turške propasti, to so meseci po letu 1918, čas veli* kega vezirja Damada Ferida, je bil za čari* grajsko Turkinjo čas največje prostosti in ne* brzdanosti. Ovire so padle in na temnih kri* vih potih je propadla in se pokvarila marši* kaka teh prostostiželjnih žen, kakor morajo brezpogojno umreti in zveneti pravljičnopi* sane cvetlice iz rastlinjaka, naenkrat in brez* obzirno postavljene na živo in neusmiljeno dnevno luč.
Človeško umljivo je, da je postala ta pot na prostost osovražena, ne samo moškim, temveč tudi večini žensk, kajti preveč je bila spojena s sramoto in propadanjem. Kolikor močnejša je zopet postajala turška narodna zavest, kolikor bolj zmagovite so bile turške armade v boju z Grki, v isti meri je šla cari* grajska Turkinja korak za korakom po poti nazaj, po kateri si je bila upala priti na dan; in marsikatera od onih, ki so našle duri za* prte, je ostala zaenkrat rajši še zunaj Turčije. Turkinja, ki je bila prodrla v zaščiti tujih ba* jonetov že globoko v carigrajsko življenje in ki si jo videl že zelo pogostoma v javnih pro* štorih, v kino in gledišču, pri vinu in plesu, ta Turkinja se je nema in hitra zopet umaknila nazaj. Iz njene stare trhle ograje ven naj pri* de na dan skozi odprta vrata dneva, ne pa več po temnih krivih potih.
Govorijo in slišimo, da se je čas spreme* nil. Turk sam bo v novi državi razvezal vezi svojih žensk. To se bo zgodilo, vsaj lahko se
zgodi. Prostost ženske naj ne obstoji v tem, da je prosta v vsakdanjem smislu, vzgojena naj bo za udeležbo v vseh panogah javnega življenja. Čar nedoseženega in prepovedanega naj zgine, temna pota naj postanejo brezpred* metna in nepotrebna, Turkinja naj ne bo- sa* rno ženica svojega moža, bodi naj njegova že* na in ima naj pravico in glas v človeškem živ* ljenju. In bo tudi tako. Kajti pametne in fine ženske so šle po tej poti že naprej, in Mustafa Kemal, moderni turški prerok, je to tudi jasno in nedvoumno povedal.
S tem ni rečeno, da bodo zapustile koran; tudi v novi prostosti brez spon in okovov se Turkinja ne bo izneverila izlamu; kajti to, kar bo za njo novo, to je Turkinjam onostran Bospora in izven mest, torej za večino, že večstoletna navada. Kar je uspevalo v gnilobi mest in mehkužnega življenja, to se nikdar ni ukoreninilo v zemlji Male Azije; tam zu* naj na kmetih ne poznajo opisanega živjlenja Turkinje v Carigradu. Odkar poznamo Tur* kinjo Male Azije, zmeraj je bila kmetica, kmetova družica, ki je po potrebi in okolišči* nah tudi vojak ali kaj sličnega. Za razkošno življenje, za ozračje rastlinjaka, za sito lju* bežen ni imela Turkinja * kmetica nikdar ne časa in ne priložnosti; njene močne in žilave roke vodijo leseni plug po brazdah njene zemlje, njen obraz brez pajčolana je postal trd in rjav od solnca njene brezsenčne do* movine. Veliko teh maloazijskih žen se je v pretekli vojski borilo v prvih strelskih jarkih, na tisoče kmetic je vozilo pratež kemalistič* nih armad na škripajočih vozovih po zasne* ženih, globokoblatnih ali pa presušenih potih bojevite one zemlje.
Lepe niso, te kmetice maloazijske; ne* spremenjenim na duši in telesu jim pluje že več sto let nemešana kri po žilah. Niso lepe in fine kakor njih sestre v zaprtih in zastrtih haremih po mestih, one so samo kmetice in tudi še vojnice, če je treba; njih življenje je prosto in svobodno že več sto let, skrbi imajo in nevarnost je okoli njih, in vendar so zrni* raj ostale zveste naukom Mohamedovim. Bile so lahko prave žene, delavke, pa niso zgubile vere preroka; in kar je bilo njim že od za* četka sem dobro in mogoče, to bo lahko mo* goče in dobro tudi Turkinjam Carigrada.
CISTA ROKA.

Čegar desnica ne pravi levici: »Glej — to sem storila jaz!« čegar prst nikdar ne kaže na delo: »Glejte vsi sem — to je moje delo!«; kdor opusti samozavestna namigavanja, ker je lastno delo postranskega pomena: kdor be* sedico Jaz popolnoma opusti iz spomina,
obranil bo v samopozabi čiste roke, četudi bi jih moral položiti v smetišče in bi tam močnih rok z veseljem pomagal in delal — tedaj bi bilo to delo kot molitev, zajeta iz kreposti »večne ljubezni« neodvisna od primesi »Jaz«!
naša hrana. o.
4.	Tolšče.
Tolšče zaznamujejo v znanosti kemije s črkami C H 0. kar pomeni, da se nahajajo v tal? .šci tri različne sinovi in sicer : ogljik, vodik in kisik in to v razmerju 77, 12 in 11 (na 100 gr tol--šče 77 gr. ogljika, 12 gr vodika 11 gr kisika).
Če se tolšča pokvari', če se prepusti plesnit-vi, postane zagatna, in se pretvori v kislino in glicerino.
Tolšča se nahaja v veliki množini v telesu raznih živali in v različnih semenih (oreh, man* delj, kokosov oreh, mak, oljka, buče). Čista tolšča nima nikakega duha. Tolšče semen so tekoča snov — olje; živalska tolšča je mast ali maslo.
K talščam prištevamo tudi olje ribe pole-novke; to olje ima poseben, neprijeten vonj in okus in se rabi kot zdravilo za slabokrvne in škrofulozne. Olje nima posebnih redilnih snovi, a vzbuja tek. Ljudje s slabim želodcem ga nc ne prenesejo, ker ga ne prebavljajo zadostno.
Pri prepariranju različnih jedi rabi kuhar"* ca-gospodinja tolšče vseh vrst to je: mast, olje, surovo ali kuhano maslo. Mast se prilega k pra-ženem krompirju, k špinači in k zeljiščem; novi krompirčki se lepše oevrejo na olju, krompirjev pire pa potrebuje le surovo maslo. Različne solate, buče (eukete) melamcane, artičoki se pripravljajo le z oljem. Najbolj pristno je oljkino olje; če se poberejo zrele oljke je olje sladko, okusno a močno; nezrele oljke dado olju nepri-jetem, grenak okus. Dobra zabela je maslo, če je pristno in dobro izdelano.
Če nima prašičja mast nobene primesi, je zelo močna in tečna, a težje prebavna, kot maslo in olje. V prodajalnicah prodajajo navadno na poseben način preparirano margarino. Kemičnim potom iztisnejo loju stearin je zato bolj maslu podobno. Ako bi uporabljali za margarino . le loj zdravih živali, bi imela vendar nekaj vred* nosti a bogve, kaj vse skupaj zmeljejo! Večkrat predelajo že pokvarjeno mast in ji: odvzamejo neprijeten duh. Boljše in cenejše kukinjsko maslo je tolšča iz kokosovega oreha,, ki jo rabijo zlasti v južnih krajih, a tudi že v severnejših je že v rabi. Vsebuje 99% tolšče a ni priporočljivo ljudem z bolnim želodcem, ki morajo zauživatl le razmeroma malo tošče. Takim se prilega le sveže, čisto maslo, ker je lažje prebavno.
5.	Škrob.
Sem. spadajo raznovrstne moke, (psenična, koriuzina, ajdova, krompirjeva, riževa, tapioka, sago zadnje dve izdelani iz mozga palme — in zdrob) ki vsebujejo oljkove hidrate in ki se iz-preminjajo pri zauživanju v sladkor. Človeškemu telesu so neobhodno potrebne, ker tvorijo goirkoto in ptrebne moči. Vsled tega zauživamo pozimi več mastnih in močnatih jedi-, v poletnem času preferiramo bolj osvežujoče hranilne snovi,
ker potrebuje naše telo v tem času manj toplote.
Iz tega je razvidno, da potrebujemo v različnih časih različno količino škroba in sladkorja. Množina potrebne hrane se ravna 1. po delu, ki izrablja človeške moči; 2. po temperaturi ; 3. po starosti.
Čim težje je delo, ki ga izvršujemo, temveč sladkorja se pretvarja v našem telesu v toploto.
Duševni delavec, zlasti uradnik, ki sedi po cele dneve v zaprtem, brezzračnem prostoru, ne potrebuje nikdar kruha, krompirja, fižola in drugih močnatih jedli v toliki meri, kot ročni delavec, ki pregiblje svoje telo v čistem, svežem zraku pri težkem delu.
Rastoča in razvijajoči se mladina rabi tem* več hrane, čim hitreje raste in čimveč se giblje. Bolehen otrok je manj živahen, rabi manj hra* ne, ker se vrši prebava leno. Starejši ljudje, ki prežive čas v brezdelju, se zadovole z manjšo količino lahko prebavne hrane.
Da se zamore spremeniti zaužiti Škrob popolnoma v sladkor, je neobhodno potrebno da mcčnate jedi v ustih temeljito razkosamo s pomočjo zobov in sline. V naglici zaužite, nerazko* sane mcčnate jedi ostanejo v želodcu skoro ne-izpremenjene, zato imajo prav malo veljave.
Največ škroba vsebujejo semena različnega žita, stročje (fižol, grah, leča, bob), orehi, kostanj, krompir in različne korenine. A razun škroba je v navedienih snoveh še mnogo beljakovin, nekaj maščobo, vode in nekaj soli. Najmanj škroba in beljakovin je v krompirju, ker vsebuje 75% vode.
Če primerjamo redilno vrednost različnih semen (pšenična moka 12% beljakovine, 70% škroba, 2% maščobe, 12% vode, 2% soli) stro* čja (n. p. fižol 24% beljakovine, 55% škroba, 2% maščobe, 11% vode, 4% soli) z redilno vrednostjo mesa (20% beljakovine) je razvidno, da je meso razmeroma manj vredno, zato manj važno za proizvajanje človeške moči. Ljudje, ki zauživajo preveč mesa a premalo rastlinske in semenske hrane, bolehajo na raznih želodčnih in krvnih bolezni.
5. Zelenjava.
K zelenjavi prištevamo vse zaužit ne liste, steblo zeljišča in korenine. Važna je radi vsebu* jočega sladkorja, (pesa) rastlinske kisline in različnih soli. Zauživamo jo svežo, kuhano ali dušeno. Zeljišča vsebujejo etersko olje in so vsled tega težko prebavna. Mnogo železa je v špinači in koprivi, za slabokrvne zelo priporočljiva jed.
Različne solate, z oljem pripravljene, pospešujejo prebavo in čistijo obisti; druge redil-ne vrednosti nimajo.
Radi precejšne množine hranilnih soli je zauživanje zelenjave krvi brezpogojno potreb-
no; ako bi jo uporabljali redno dnevno zraven mesa in močnatih jedi, bi odpadla marsikatera bolezen na prebavilih in kronične krvne bolezni. Premalo se uvažuje nje vrednost, zlasti na kmetih, kjer uživajo skoro izključeno le fižol, krompir solato in pozimi kislo zelje. Preveč cenijo pa meso, kavo in vino, zato naletimo na deželi, kljub temu, da se gibljejo v svežem zraku pod milim nebom, razmeroma le redko, na krepke in zdrave ljudi. V gospodinjskih šolah, za deželo prepotrebnih, bi morala umna u.iteljica, raz* jasniti učenkam pomen hrane in nje redilne
vrednosti. Mogoče bi se preprečilo preveliko za* uživanje alkohola?
Kakor se konservira sadje za zimo, tako se tudi zelenjad spravi zia čase, ko narava počiva. Fižol v stročju in kumarce se spravljajo v kis. Orali, špargeljni, paradižnice, fižol v stročju ne izgubijo prvotnega okusa, ako spravimo v zaprte posode brez vsakih dodatkov in se kuhajo v sopari. Najbolj primerne so škatlje iz pločevine.
Kako se kuha in pripravlja različna zelenjava, bo govorilo posebno poglavje.
NEPAZLJIVI OTROCI, š.
Nepazljivost pri otrokih velja kot
moraličen defekt ali nedostatek, starši in učitelji ga smatrajo za takega in ga kaznujejo. Nepazljivi otrok je kmalu razkri* čan kot lahkomiseln lenuh in malokdo iz nje* gove okolice je toliko pravičen, da vpraša po gobljem vzroku nepazljivosti in ga išče. Več* krat je nepazljivost znak kroničnega ali dol* gotrajnega trpljenja, pogosto prvi znak bo* iezni.
Od otroka, ki je bolan in mora ležati, ne bo nihče zahteval pazljivosti, od bolehavega otroka jo pa zahtevamo, akoravno je ta v splošnem razpoloženju in zmožnosti osredo*. točenja misli lahko na slabšem kakor oni. Nekateri otroci so tako občutljivi in sicer bol* no občutljivi, da jih vznemiri guba na obleki, najmanjša srbečica, neugodno sedenje itd. tako zelo, da sploh pri miru ne morejo biti in morajo v šolski klopi neprestano drsati sem in tja.
Premalo je še znan vpliv škrofuloze in pomanjkanja krvi ali slabokrvnosti. Pri škro* fulozi ali bezgalkah se napnejo takoimenovane mezgovne žleze in njih okolica, nastane mo* tenje v mezgovnem toku in to vpliva na raz* položenje otroka zelo slabo, moti pazljivost in povzroča nerazpoloženost za gibanje in mi* šljenje. Slabokrvnost povzroča omotičavost, glavobol, dušno in telesno oslabelost. Znaki niso zmeraj jasni in vidljivi; včasih zadostuje že prav malo, da je pazljivost otrokova že ob* čutno motena. Drugi slabokrvni otroci so pa zelo dražljivi in občutljivi, sicer duševno zelo Živahni, a se kmalu utrudijo. Večkrat se otroci ponoči nenadoma zbudijo in planejo kvišku, bojijo se, sanjalo se jim je kaj hudega; tak otrok je zjutraj duševno oslabel in v šoli ne* pazljiv. Pa ni sam kriv.
pazljivost ovirajo ušesne in nosne bolezni,
S^SAS
m>ms>m
razrastki v nosu, otečenje mandljev itd.; o* menimo samo šumenje po ušesih, ki je več* krat le posledica ušesne ali nosne bolezni.
Lomne razlike med očmi nam kažejo ne* jasne slike; kratkovidnost, slabovidnost, in dat lekovidnost utrudijo oko in zmanjšajo ener* gijo vidne pazljivosti. V istem smislu delu* jejo večkrat lažji slučaji nagluhosti — če težko slišimo. — Moč, da sledim mislim, ni motena po obolelosti možganov kar se j a v šolskem življenju malokdaj pojavi, temveč je oslabljena že po vsaki splošni bolezni. Histe* ričnim in nevrasteničnim otrokom begajo predstave in misli prehitro proč in so že bog* vekje, ko se drugi še bavijo z njimi. Tudi te* daj, ko otroci dozorevajo, je motenje pazljivo* sti zelo značilno.
Problem osebnega oviranja pazljivosti pri šolskem otroku je obogatilo v zadnjem času neko opazovanje, ki odpira čisto nove vidike. Dognali so, da trpi veliko šolskih otrok na takoimenovanih »poznejših slikah in pred* stavah«. Slika, ki nastane na mrežnici in jo možgani sprejmejo, traja pri takih otrokih dosti dalje kakor je resnično pred očmi, osta* ne še naprej, ko so v zunanjem svetu se poja* vile že druge slike. Otrok se od te slike ne more ločiti, se ne more odtrgati; akoravno se je resničnost že popolnoma spremenila, ga ti* sta slika še kar naprej moti. Taki otroci na* pravijo v šoli vtis največje razmišljenosti; učitelj je prišel že do čisto novega predmeta, ko se pečajo taki otroci še vedno s prejšnjim. Sedaj lahko že z eksperimenti določijo čas ta* kih »poznejših slik.«
Zapisali smo te besede z namenom, da bo* dimo proti otrokom prizanesljivi in ne kaz* nujmo prej, dokler se o vzroku nepazljivosti in razmišljenosti nismo dodobra prepričali. Zlasti učitelji bi morali na take stvari zelo pa* žiti, in matere seveda tudi.

O HOJI ŽENSKE, š.
STARI rimski pesnik Vergilje rekel: »Hoja razodeva boginjo;« to se pravi: po hoji se boginja spozna. Če bi prišel danes na svet, bi takih boginj pač malo dobil; tako tarna neka Angležinja, hoteč navaditi svoje rojakinje na lepo hojo. Ženske potratijo danes dosti časa in truda, da se naučijo ple* sati, hoditi po zna le malokatera. In vendar je ljubkost gibanja ena prvih mikavnosti žen* ske. Ljubkost ima tri vire: gibčnost, ravno* težje in elastičnost. Vzorne v tem oziru so Španke, ki korakajo z lahkim kolebanjem te* lesa kakor kipi boginj. Pri marsikakem na* rodu, ki mu mi pravimo »divjaki«, te učijo de* klice že v godnih letih, kako morajo hoditi. Matere Papuank — na otoku Nova Gvineja pri Avstraliji in tam okoli — učijo svoje hčer* ke že v sedmem letu umetnosti prave hoje,

pouk je strog in zahteva dosti časa. Tudi ljub* ka hoja Arabk in domačink v srednji Afriki je posledica zavedne vaje v mladosti. Kako daleč zadaj so v tem evropske ženske! In ven* dar je lepota gibanja lahko nadomestilo za pomanjkanje lepote obraza! Vsaka ženska, pa naj bo še tako močna in težka, bi se hitro na* učila elegantne in prožne hoje, če bi se vadila in pri hoji opazovala samo sebe. Saj so ravno Španke težke in močne, a znajo to težo z mi* kavnostjo in lahkoto hoje omiliti. Seveda mo* ramo pa paziti tudi na obleko in čevlje in ne samo na telo. Pri najlepšem in najbolj elas* tičnem telesu bo hoja še zmeraj okorna in grda, če nam je obula moda kak nestvor mo* dernega čevlja na nogo. Moda je večkrat ne* premagljiva ovira ljubke in elegantne hoje.
RAZGLEDI.
m^mor^m
SOLNČNA IN ZRAČNA KOPELJ.
Solnce — kaj je vse skrito v tej besedi! Imenovali bi ga lahko — življenje, energija — ali kakorsibodi, ni je besede, ki bi zadostno označila pomen solnca. Nič čudnega da so malikovavci izkazovali solncu božjo čast; v svojej fantastični domišliji so mislili, da je Bog v materji, ki jo ne morejo sami obvladati, v naravnih pojavih, ki so ubogi človeški moči nedosegljivi, nerazumljivi, nenadomestljivi. Vse iznajdbe starih in modernih časov ne dosežejo one moči, ki je v solncu. Kaj bi bila vsa umetna, nočna razsvetljava, če ne bi sijalo danzadnem solnce nad nami?
Ko bi stegnil le roko On, Vsegamogočni, ki nam je dal vso naravo, ves svet na razpolago — in zakril solnce, vir življenja — kaj bi bili mi ubogi črviči v svojej ponosni domišliji?
Solnce je življenje! Solnce ogreva naše ude, vliva v nas moči in življenje, a izvablja tudi iz zemlje rastlino, jo razvija, ji da potrebnih moči, da se sad lepo razvije. Kaj bi bila narava brez solnca, naj si predstavlja draga bralka v svojej domišliji, a Slovenka naj ji govori o vplivu solnca na njeno telo, njen organizem.
Cemu hrepeni človek, star in mlad, po lepi spomladi? Solnce nam prihaja po mrzli zimi vedno bliže, žarki objemljajo vso naravo in ta se kot v pozdrav ljubemu solncu obleče v svežo obleko. Tudi človek opusti instinktivno mrzle stene mračne sobe in steče solncu nasproti. Vse se veseli novega življenja, nove moči in se koplje v solnčnih žarkih. Vse? — Ne! §e premnogo je ljudi, zlasti žensk, ki se skrivajo solncu, da ne trpi nežna belina kože — zato pa hirajo telesno; okna so zastrta s težkimi, temnimi zavesami, polkna se zapirajo, da ne prodere solnčna toplota. Kjer ni solnca, tam je bolezen doma! Ako prodira solnce v prostore, ki se jih ne more temeljito prezračiti, uniči vse bolezenske kali, vse bakcile. Stanovanje, ki ni solnčno, je gnezdo različnih bolezni: škropuloznosti, sušice, rakitlčnlh bolezni, revmatizma. Otroci, ki spijo v takih prostorih, so po-
gubljeni; bolezni, ki si jih nakopljejo v takih razmerah, so neozdravljive? Kaj bi tudi pomagalo zdravljenje, ako se ne odstranijo vzroki bolezni? Moderna stanovanja bi morala odgovarjati zdravstvenim zahtevam; tudi hiše, ki se oddajajo v najem revnejšim slojem, bi morale biti bolj skrbno sestavljene.
Solnce vpliva na krvotok, na množitev krvnih telesc in ogreva kožo. Koža bolnih ljudi je mrzla, brezbarvna. Ljudje, ki se skrivajo solncu, hote ali nehote, ljude, ki so podvrženi delu v brezzračnem, brezsolčnem prostoru, bolehajo na duši in telesu. Ker pogrešajo pravi vir vsega življenja, postajajo čmerni, nezadovoljni sami s seboj.
Ne skrivaj dojenčka v mračno sobo, ne pogrinjaj posteljco s temnimi zavesami. V toplem letnem času naj spi na prostem, z lahko zaveso zastrt, radi nadležnih muh, da more zrak do njega. Tek bo rastel, kri se bo množila in ne boj se, da se ne razvije v krepkega človeka. Večji otroci naj se solnčijo golonogi, v lahki oblekci; da se obvarujejo glavobola, ker so možgani občutljivi, naj nosijo dečki klobuk iz belega blaga in deklice, če ni drugega pri rokah, belo ruto. Ker odbija belo blago vse solnčne žarke, razun enega, )e najbolj primerno belo pokrivalo. Otroci solnca vzpevajo hitreje, so trdnejšega zdravja in lažje se upirajo zdravje uničujočim elementom.
Bolniki in šibki ljudje na iščejo zdravja na solncu. L>okazano je, kar je že vsak lahko opazil, da rane hitreje celijo poleti, kot pozimi; še hitreje, če vplivajo solnčni žarki direktno na rano. A tudi na notranje bolezni ima solnce čudodelno moč. Cemu zdravila — par kapljic, pomešanih s destilirano vodo — za drag denar? Solnce ne zahteva plačila — preveč moči ima v sebi, zato deli brez prestanka. — Tuberkulozni bakcili, ki niso še razdejali pljuč, ki so v razvoju, zgubijo svojo moč ako razpostavi okuženi človek svoje razgaljeno telo dnevno po 1 do 3 ure vplivu solnčnih žarkov. Načeta pljuča okamenijo — se zacelijo. Slabokrvni in revmatični ljudje najdejo tudi zdravilo v solnčnih žarkih.
Tudi zdravo telo potrebuje solnčnlh žarkov. Preveč smo se odtujili naravi v borbi za življenski obstanek, zato ne mislimo več na zdravje, na lepoto telesa in duše. Ne uživamo lepoto narave, kot smo dolžni to storiti radi narave same, radi sebe samih in radi drugih. Svet današnjih dni najde zadoščenje le v materjelnem uživanju, zato pozablja na vse drugo, ki je tudi potrebno človeku kot vsakdanji kruh. Ne upošteva glas narave, ne živi pravi lepoti!
Če si človek razdeli ure dneva pravilno, mu gotovo ostaja vsaj ena urica na razpolago, da misli na svoje zdravje. Ležati v travi, na pesku, ob šumeči vodi, obsevano od solnčnih žarkov, oddaljeno od mestnega šuma — ni je lepše lepote, ki nam nudi narava. Vese-lejša greš na delo, po takem počitku, z večjim zanimanjem nadaljuješ delo, bolj zbranega duha si. Kako topi in pusti so ljudje, ki si nikdar ne privoščijo tega užitka!
Ne le solnčni žarki, tudi čist zrak osveži telo, krepi in blaži naša čustva. Zdrava koža je zunanji znak zdravega telesa. Kaj rado se ponaša veliko žensk z lepo kožo — napudrano, nabarvano. Ženska ljubi.svežost kože — sicer ne bi rabila pripomočkov. A proC s praški, proč z mazili in barvili. Naravna sredstva so trajna, narava podeli najlepšo harmonijo barv, a treba Je poslušati nje glas. Lepoto telesa nam daje zmerno zavžita, dobra hrana, solnce, zrak, kopeli in delo.
Omeniti moram, da oddaja naša luknjičava koža nepotrebne pline, ki se tvorijo v našem telesu pri proizvajanju toplote. Vsrkava kisik, (sestavina zraku) ki jc potreben naši krvi, in oddaja ogljik, za naše telo neuporaben. Da se zamore izvršiti ta proces, mora biti koža čista. Pot, ki izhlapeva iz nje, se združi s prahom, ki se vedno nabira na koži in ta zmes zamaši luknjice, (isto pri pudranju). Ta umazanost izgine potom umivanja. Če hočeš, da se ti koža temeljito izčisti, ummivaj se vsaj trikrat v tednu vse telo s toplo vodo In milom; za obraz uporabi le tu pa tam dobro milo, a naglo zopet izperi pene, da ne razjedo merhke kože; a ne zabi osvežiti se vsakokrat takoj po topli kopeli z mrzlo vodo, ki kožo utrjuje. Umivanje z izključno mrzlo vodo ne očisti temeljito umazane kože, ker se nabira pri izhlapevanju na isti tudi več ali manj tolšče. Čista koža lažje izvršuje svojo nalogo, a druga ovira se postavlja kot stena med kožo in med zrakom. Obleka! Ker smo pri-morane ovijati pozimi v toplo obleko, da se obvarujemo mraza, negujmo kožo, utrjujmo jo poleti. Ce imaš vrt,
MODA.
zrači se lahko oblečena, če ga pogreiaš, Išči v naravi primeren kotiček, kjer te nihče ne moti. V žilah se nabira in pomnožuje vsled vsrkavanja kisika, vsled povečanja prebave, kri, zato lažje prenašaš mraz v zimskem času. Slabokrvni ljudje so bolj občutljivi In se Inorajo več ovijati. Skrbi, da ti bo kri zdrava zato več solnca in gorkote, več zraku in gibanja! —
W
K 1944. Obleka za dom, zapeta spreiTaJ z gumbi. Kimonobluza je zašita na 177 cm široko krilo. Kroji od 96—102 cm prsne širine.
W 787. Kuhinjski predpasnik iz karlranega blaga okrašen z drugobarvnim blagom. Kroj po naročilu.
RAZNI NASVETI
Gospodinjstvo.
V šesti številki je Slovenka pod isto točko podala v par potezah smisel gospodinjstva. »Štediti«, ta beseda je tesno spojena z gospodinjstvom današnjih dni. Marsikatera gospodinja se je morala sprijazniti ž njo v povojnem času. A kako štediti, pri čem štediti — to je tudi kočljivo vprašanje. Brez tečne hrane človek oslabi; tudi obleka mora biti. In kedol bi hodil vedno v Isti koži? Še živali prenovijo svojo dlako, svoje perje. Vsaka skrbna, resna gospodinja izključi nepotrebni luksus, a okusno oblečena bi bila vendarle rada vsaka, to zahteva este-tični čut.
Mislim, da ni naroda, ki bi bil vsled vojne bolj prizadet, bolj potisnjen v pomanjkanje, kot nemški narod.
» W753
733. Spodnje hlače z modrčkom tllemdhose).
A ta narod je že prebolel ta hud udarec, išče in išče, kako si bo pomagal iz zagate, da si zopet opomore, da se zopet dvigne mogoče moralno in gospodarsko še višje, kot prej. To dokazujejo v prvi vrsti Nemke same. Klonile so glavo pred usodo, vse izčrpane, ponižane. A kaj kmalu so se zavedale, in se sprijaznile s položajem. Ker jih je udarec predramil, se dvigajo neprestano. Nekdaj precej razkošne — oboževane — so bile razvajene, živele bolj zabavam, družabnosti kot gospodinstvu, ki so ga pripuščale služkinjam. A danes? V odgovor podam besede Nemke, ki razjasnjuje v mali sličici, kako se prilagodi razmeram brez zdihovanja, brez neprestanih — ah in oh!
Kako vodim gospodinstvo brez tuje pomoči:
Kako je bilo pač prijetno nekoč, ko smo si ženske srednjih slojev lahko privoščile služkinjo ali vsaj ženo-pomočnico in smo si lepo razdelile ure, določene gospodinjstvu. (Kljub temu smo se čutile usmiljenja in pomilovanja vredne ...) Skoro avtomatično so prihajale ob gotovih dnevih, gotovih urah v hišo: perica, likarica, šivilja, vse marljive pomočnice. A sedaj se moram zadovoljiti brez tuje pomoči in kar si nisem mogla nekoč predstavljati, da bi zmogla, mi gre seda! »Čudovito« od rok, kakor pravi moja slabejša polovica. »Ako potisneš zjutraj barko naprej, gre lepo gladko.« No, seveda, on mora tudi porivati in tudi moja dva otroka, ker vsakemu določim gotovo delo. Tako mora vsak izmed niju tako zjutraj spraviti iz spalne sobe nepotrebno obličilo in odgrniti postelje, da se temeljito prezračijo. Takoj po kavi (pristno zrnata kava, da ohrani duševnost svežo) pripravi oče otrokom južino, ki jo nesejo s seboj v šolo; Oton, dvanajstleten, krepak možakar odnaša servirni krožnik s Skodelicami v kuhinjo; Lota, moja desetletna hčerka, osnaži mizo in potem jo odkurita oba v šolo. Medtem ko moj mož oskrbi s potrebnim psa, papigo in cvetice na balkonu, pospravim jedilno sobo; potem gre on v pisarno, jaz na trg po vse potrebno itd. Uredim si tako, da se vračam tekom 40tih minut domov; ne kupujem pri trgovcih, ki prodajajo cenejše blago, zato sla-bejše. Plačam raje več, zato sem dobro in hitro postre-žena. Čas je tudi denar. Ko sem zopet doma, pospravim najprej spalne sobe, iz katerih sem odpravila vse nepotrebno šaro, in konečno očistim pod in poberem ves prah z mokro cunjo. Potem pride na vrsto naša skupna soba —• soba za dame — gospode — otroke —- kjer se zbiramo v prijazne pomenke. Vsak ima tu svoj kotiček, v tej in jedilni sobi zamažem pod z voskom, enako v veži. Potem pa v kuhinjo. Da si prihranim kurjavo, delo in — le smehljaj se ljuba kuhinjska redakcija s predpisanimi kuhinjski recepti — tuhtanje, skuham navadno za dve kosili skupaj tako naprimer rezance. Prvi dan jih servi-ram s solato in pikantno omako in z mesom, drugi dan ostalo z jajci in kompotom. Ali pa skuham kaj takšnega, kar lahko pogrejem, ne da bi se skvarilo. Med kuhanjem očistim in pospravim posodo od zajtrka, podšivam no-govice ali perilo. Takoj po kosilu, ob dveh popoludne je zopet posoda na vrsti in pospravljanje kuhinje. Vsak dan se temeljito očisti: posodo, (ne vsako soboto, kot je marsikje v navadi, op. ur.) štedilnik, razne deske itd. Pri delu pomagajo otroci, za kar dobijo posebno nagrado. (Otroci morajo delati brez nagrade. Op. ur.) Najkasneje ob 4 pop. se vležem za eno uro k počitku. Potem šivam, strižem ali pa grem na izpreliod in spotoma kupim potrebno. Po večerji znova očistim in spravim vso posodo. Že med kuhanjem umijem in spravim nepotrebno posodo. Temeljito sčistim kuhinjo le enkrat v
V 251. Kopalna obleka — pripravna za solnčne in zračne kopeli.
K 1753. Priprosta, enokrajna, širokorolcavna obleka.
letu (najbrž misli na belenje iste) okna se osnažijo mesečno enkrat. Sobe osnažim temeljito po vrsti vsak mesec po eno, zato se druge sobe isti dan le pometejo. Vsaki tretji pondeljek je perilo na vrsti. Ta dan si ne delam s kuhanjem preglavice. Močna juha, v katero nare-žem meso prejšniega dne — to je vse. Juho skuham prejšni dan ali pa jo kuham v zaboju (Kochhiste). Zvečer razgrnem perilo na balkonu, v torek vse razun perila, ki ga moram štirkati, kar izvršim v sredo zjutraj. Ob dnevih perila (želite) opravim v sobah le najbolj potrebna dela in ne sprejemam nikogar.
Mislim, da se lahko uvrstim med dobre gospodinje, kljub temu pa se ne prištevam med napete gospodarice, ki ne najdejo nikdar proste urice za zabavo in za druge; tako kramljam v večernih, mirnih urah z možem, ki se tudi rad pogovarja zlasti o politiki in ima razun tega zmisel za umetnost in znanosti. Gospa Jakoba O.
ZA NAŠE KUHARICE.
Marmelada iz cuket.
Ostrži mlade cukete, razrezi na majhne kocke in položi jih v čisto posodo. Vlij nanje vinski kis, če je prehud, doloži mu vode. Pusti jih v kisu tri ure. Potem od-cedi ga in nalij na cukete kuhan sladkor (na kg cukra 1 1 vode 1 kg sladkorja) malo limonovih olupkov in pozneje % kozarca ruma. Kuhati moraš polagoma in precej dolgo, da se vse lepo .zrumeni. Ko 3e marmelada pohlajena, spravi jo v stekleno dobro zaprto posodo.
ZAPISKI.
Zavod šolskih sestev v Tomaju priredi ob priliki petindvajsetletnice svoje ustanovitve razstavo ročnih del bivših gojenk. Iste so naprošene, da do 1. avgusta javijo vodstvu zavoda, bi li hotele razstaviti svoja v zavodu zgotoljena ročna dela. Prijavijo naj tudi kaj in koliko kosov bi razstavile. — Vpoštev pride pred vsem različno perilo, kakor: ženske in moške srajce, spodnja krila, nočne jopice itd. potem razni prti, prtiči, rjuhe, vezenine, pletenine in slično.
Do 1. avgusta je treba le prijaviti, ročna dela se pa lahko pošljejo tudi do 20. avgusta.
Istočasno se nudi tudi prilika, da bi nekdanje go-jenke priredile skupni sestanek, kjer bi sc navdušile za vzvišene cilje, ki ijh ima mladenka in žena v domači hiši in človeški družbi. To bi se doseglo z deklamacija-mi in govori, ki bi jih imele gojenke same. Na sestanek in k sodelovanju z govori so vabljene tudi druge zavedne mladenke in žene, ki niso bile naše gojenke. Ako torej katero veseli pri sestanku nastopiti, dobi posebna navodila in pojasnila pri vodstvu zavoda. Ta sestanek bi bil 2. septembra.
Katera izmed cenjenih čitateljic se misli udeležiti osebno te slavnosti, je naprošena, da tu<51 to javi zavodu, da se more pravočasno poskrbeti za hrano in eventuelno prenočišče.
V prvi polovici meseca septembra se otvori v zavodu petmesečni gospodinski tečaj. Natančneja pojasnila daje vodstvo zavoda.
IX. MEDNARODNO ŽENSKO ZBOROVANJE V RIMU.
Sedemkrat so se zbrale pred vojsko ženske, da si izvojujejo pravice, ki jim gredo. Po vojski pa dvakrat, leta 1920 v Ženevi v Švici, in letos od 12. do 19, maja v
Rimu. Že prejšnja zborovanja so pokazala, da držijo ženske v važnih vprašanjih res skupaj, ne tako kakor moški, da ne poznajo narodnih prepirov itd. To skup« nost je letošnja skupščina na novo pokazala, v uprav občudovanja vredni meri. Zmeraj ob takih zborovanjih imamo vtis, kako stremijo ženske vsega sveta enodušno za istim ciljem: spremeniti svet tako, da izgine moška kultura, ki je žensko v njenih razvojnih možnostih tako omejevala in je jemala skupnemu življenju duševne moči polovice človeštva; na mesto moške kulture naj stopi kultura človeštva.
Kako gre razvoj naprej, nam piše na primer dej« stvo, da jc od zadnjega kongresa v Ženevi 1. 1920 pri« stopilo ženski zvezi 13 novih držav, med njimi prav od« daljene, tako Egipet, Palestina, Indija, Japonska, Bra« zilija. Ves teden je bila palača lepih umetnosti, kjer je letošnja skupščina zborovala, v znamenju . ženskega stremljenja. Predsednica narodnih zvez ali njih namest« niče so imele skupne seje z vodstvom zveze, govorile so o volitvah, o resolucijah glede glavnih štirih vprašanj, ki jih je kongres pretresal itd. Ta štiri vprašanja so bila: Enaka plača in enaka delovna pravica za moške in ženske, isti predpis morale za oba spola, narodnost po-, ročene žene, skrb za matere in nezakonske otroke. Kongres v Ženevi je uvidel važnost teh vprašanj, tam so napravili štiri odbore in vsak odbor je prevzel eno vprašanje; predloge odborov so predložili skupščini.
V soboto 12. maja se je vršila prva družabna prire« ditev. Italijanski kongresni odbor je bil gostitelj. Po koncertu se je pričela neprisiljena domača zabava. To je bilo žuborenjc! Si lahko mislimo. Komaj so se vse zastopnico mogle sestati v veliki skupščinski dvorani. Pozdravov ni hotelo biti konca, predstavljale so se, po« razgovarjale, se veselile zopetnega svidenja, kovali na> črte za bodočnost itd. — Nedelja, 13. maja, je bila po« svečena notranjemu delu.
Ponedeljek 14. maja je bila skupščina svečano o« tvorjena. Zopet je bila dvorana polna. Kongres je po« zdravil sam Mussolini. Vse jc napeto pričakovalo, kaj bo govoril. Saj so se širili glasovi, da nameravajo fa« šisti kongres razbiti, ker čuvajo stara narodna izročila in so proti vsakemu modernemu stremljenju, torej tu« di proti ženskim političnim in drugim pravicam. Strah je bil odveč. Mussolini je bral svoj govor, ne preveč ži« vahno, bolj umirjeno, in to jc seveda bolj učinkovalo. Rekel je: »Če nc pride kaj nepričakovanega, bo dala fa« šistovska vlada nekaterim vrstam žensk glasovalno pra« vico, in sicer najprvo občinsko in pozneje splošno«poli« tično«.
Po drugih govornicah je govorila gospa Carrie Chapman Catt, predsednica mednaiodne zveze, otvo> ritveni govor, mojstrsko dovršen. O Mussoliniju je vpletla laskave besede, da se o njem danes največ go« vori.
Delo kongresa je bilo zelo naporno. Za vsak dan je bil načrt natančno orisan. Najprvo so delegatinje sprejele predloge imenovanih štirih odborov o glavnih vprašanjih skupščine še 14. maja; 15. maja so pregledo« vale poročila itd. Nato so se vršile dolge debate o na« činu, kako naj pridejo ženske v politiki do praktičnega dela in do uspehov — priključitev k političnim stran, kam, vpliv na stranke, pomnožitev parlamentarnih žen« skih zastopnikov v onih deželah, kjer imajo ženske že svoje zastopstvo —, nadalje o propagandi, ki naj se vrši v še »neodrešenih« deželah, o pravilniku in poslov« niku, o volitvah itd. 16. maja je bil »dan odrešenih
žcisk«, zvečer so govorile o svojih političnih skuš--njah; 17. maj je bil pa »dan neodrešenih žensk«, torej žensk iz onih drž,av in dežel, ki še nimajo ženske vos livne pravice. Zvečerno zborovanje tega dneva je bila demonstracija za žensko volivno pravico. 18. maja se jc vršilo važno posvetovanje o bolj močnem skupnem delu z nepolitično svetovno žensko zvezo. Imamo namreč •'•«- svetovni zvezi; ta, o k-itcri pišemo, jc politična •?. njen prvi cilj je izvojevanje splošne ženske volivne pra» vice in sploh popolno izenačenje obeh spolov, druga jc pa nepolitična. Obravnavalo se je nadalje o razmerju zveze do zveze narodov in o predlogih na Zvezo naroa dov glede trgovine z dekelti. Nerodno pri vseh posvc* tovanjih je bilo to, ker dvorana ni bila akutična in ker so govorile govornice najrazličnejšo angleščino in frans coščino, z najrazličnejšim naglasom in izgovarjavo. Ta dva jezika sta se namreč v debatah in sicer največ upo» rabljala. Kljub temu je bilo pa zanimanje vseskoz veliko in utrjevalo se jc prepričanje, da so ideje ženskega nas predka v svojih temeljnih pojmih in ciljih povsod enake in da jih povsod enako cenijo.
Na zmotnjavah sveta spoznavajo ženske čimdaljc bolj, da morajo vplivati na javno življenje, ker le tako lahko zanesejo svoje ideje o človeški ljubezni, o spos razumu narodov in o miru v politiko svoje domovine in tako tudi v svetovno politiko. Splošno mnenje je, da mora biti vsako tako zborovanje pravi mejnik v razvoju mednarodne ženske politike.
Deklice kot čudoviti otroci. Večkrat beremo, kako je ta ali oni otrok čudovito hitro razvit. Nekateri kom-ponirajo že v prav nežni mladosti, drugi znajo celo kopo jezikov, zopet drugi igrajo šah itd. Ravno zaduja leta vzbuja mladi Poljak Ržezovski zanimanje vsega šahovskega sveta, igra z najslavnejšimi mojstri z uspehom, pa je šele sedem ali osem let star. Navadno taki otroci kmalu umro ali pa odnehajo in se prav nič ne razlikujejo od drugih ljudi; so pa slučaji, ko je dotičnik zmeraj nekaj posebnega, na primer Mozart.
Govorijo nam pa skoraj zmeraj samo o dečkih; pa je bilo v zgodovini tudi dosti »deklic«, znanih kot čudoviti otroci; proslavljale so se na vseh poljih, kot pesnice, slikarice, glasbenice, v znanstvenem raziskovanju itd. Par pravposebno znamenitih bomo omenili.
Pravi čudež učenosti je bila Hipatija (380-415 po Kr. rojstvu), obenem pa izredno lepa in ljubka. Bila je hči izbornega matematikarija Theona in je na veliko veselje očetovo že v najnežnejsih letih znala toliko mate-mateke in astronomije, .da je opravila, tnarsikakega znamenitega strokovnjaka v zadrego. Kmalu pa se je začela pečati z modroslovjem in je postalo modroslovje pozneje njen glavni predmet. Dvignila se je do takega mojstrstva, da je začela javno predavati o filozofiji. Marsikak poslušalec je zahajal k njenim predavanjem seveda tudi vsled njene čudovite lepote; a za ljubezen ni imela ne časa in ne zanimanja, ostala je hladna in je vse ljubezenske izjave odločno odklanjala. Bila jc po-ganka, in ko so nekoč izbruhnili v Aleksandriji — v E-giptu — nemiri proti poganom, jo jc fanktizirana množica kamenala.
Začetkom 15. stoletja je živela princesinja Cecilija Gonzaga, ki jo njeni vrstniki opisujejo in slavijo kot čudež učenosti. Latinščino in grščino je znala popolnoma, kar je bila za one čase velika redkost, in je kot deset-
letni otrok pisala svojim učiteljem grška pisma brez napake.
Koncem 15. stoletja živeča Julizana Peutinger je kot štiriletno dete imela v Avgsburgu dolg latinski nagovor na cesarja Maksimiljana.
Deželni grof Moric Hessen-Kasselski (1572-1632) je bil sam tako vsestransko in temeljito izobražen, da so mu rekli »Učenjak« sploh. Imel je hčerko Elizabeto, ki je kot sedemletni otrok pisala očetu razumna jedrnata pisma; kmalu je vzbudila zanimanje kot pesnica in je že do 16. leta napisala 216 krasnih epigramov, polnih vsebinske vrednosti, in sicer v italijanskem jeziku. Umrla je, ne še stara 30 let.
Žalostno dokazilo, da čudoviti otroci večkrat kmalu umro, je Magdalena Marjeta Tausch (1720-1731), hči mestnega fisika v Ljubeku na Nemškem. Enajst let je bila stara, ko je umrla, pa je že temeljito znala grščino, latinščino in francoščino; zlasti v latinščini je bila taka mojstrica, da je takoj na mestu znala vse po latinsko povedati, kar je brala v kaki nemški knjigi. Pravtako presenetljivo in osupljivo je bilo njeno znanje matematike in geografije. Deset let stara je pred učenjaki v Ljubeku govorila tri četrti ure o krepostih; govor je bil poveličevanje kreposti in prav strokovnjaško sestavljen. Močen je bil njen duh, a telo je bilo slabo. Težka bolezen jo je davila osem mesecev, umrla je z obžalovaltiimi besedami da ne more več. nadaljevati svojih študij.
Mnogo občudovana deklica, ki j ; sama veliko pisala in o kateri so tudi drugi dosti pisali, je bila Doroteja Schloezer (1770-1825), hči slavnega zgodovinarja in urednika Schloezerja v Goettingenu. V nasprotju z drugimi takimi čudeži je bila vesele narave in je postala dobra žena in mati. Kot otrok je že popolnoma znala nemški, francoski in italijanski jezik ter je brala latinske klasike. Leta 1783, ko je bila terej stara trinajst let, jo omenjajo v časopisu »Frauenzimmer-Magazin« v Strass-burgu kot pisateljico »pismo iz Rima«, kamor je bila spremila svojega očeta. Ni bila že stara 15 let, ko so je bila že temeljito naučila grščine in hebrejščine in si je bila osvojila ogromno znanje v matematiki, mineralogiji in drugih naravoslovnih vedah, prav posebno pa še v zgodovini. Sedemnajst let stara je povodom jubileja vseučilišča v Goettingenu po sijajno uspeli skušnji promo-virala za doktorja filozofije. Njen oče bi jo bil rad imel za tovarišico na vseučilišču in je v dosego tega namena napisala obširno in temeljito proučeno delo. »Zgodovina novcev, denarja in rudarstva v Ruski državi«; 1. 1791 je bilo delo natisnjeno. Gotovo bi bila prišla za profesorico na univerzo, pa se je rajši omožila in ni pisala nobene knjige več.
UPRA V A SL&VENKE
poživlja vse naročnice »Slovenke« ki so plačale članarino le za prvo polletje naj blago-vole čim preje doposlati še ostalo naročnino L. 5.— da ne nastanejo pri upravi nerednosti.