leto VII. ŠT. 30 (319) / TRST, GORICA ČETRTEK, 25. JULIJA 2002 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596 prAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY NOVI CENA 0,93 € www.noviglns.it NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 FOTO KROMA '£___________________________________________________________________________________ Listnica uredništva I Jurij Paljk / intervju I RUDI PAVŠIČ_____________________________ I rnsgr. Dino De Antoni I OGLEJSKI DUH NAJ BO TEMELJ EVROPE! I Manica Špendal I VIKTOR PARMA, OČE SIOVENSKE OPERE I in memoriam I MARINO VERTOVEC_________________________ I Mara Petaros j ZAKAJ DOLAR IZGUBLJA NA VREDNOSTI? ' /Vaše telefonske številke ostajajo nespremenjene. Že sedaj obveščamo naše cenjene bralke in bralce, da bo zadnja številka našega lista pred dvotedenskimi poletnimi počitnicami izšla v četrtek, 8. avgusta. Sodelavce obenem prosimo, naj pošljejo svoje prispevke za naslednjo številko tednika do petka, 23. avgusta, ali najkasneje do ponedeljka, 26. avgusta. OD RIMA DO LJUBLJANE * Naš narodnostni trenutek je v tem času zelo razgiban in poln dejanj. Ministri prihajajo v deželno prestolnico, pri nas samih pa je itak veliko vsakodnevnih političnih premikov. Slovenija je danes že tudi - kljub počitniškemu vzdušju -predpomembnimi jesenskimi roki oz.premiki. To so namreč novembrske predsedniške volitve, kar pomeni predvsem umik z visoke politične scene dolgoletnega predsednika Milana Kučana. Kdo bo novi slovenski državni poglavar? Na vsa ta vprašanja danes lahko dajemo le domnevne odgovore oz. trditve. Sicer pa je tu naš namen najprej pogledati sedanji politični manjšinski trenutek, ki skoraj iz dneva v dan beleži kako novost. Kaj naj pri tem najprej izpostavimo? Seveda so bili tu najprej neki pomembni obiski dežele Furlanije-Julijske krajine s strani predstavnikov rimske vlade. Med temije bil za nas najpomembnejši obisk, ki ga je opravil minister za deželna vprašanja La Log-gia. O vsem tem smo sicer že izčrpno pisali, zato tu samo nekaj pripomb oz. komentarjev. Italijanski minister za dežele je poleg ministra za odnose s parlamentom Gio-vanardija eden od vidnih predstavnikov vlade, ki so pokazali določeno zanimanje in odprtost do naših vprašanj. Prvi se je tega lotil seveda že po svoji zadolženosti v vladi za vse to. Drugi pa se je lotil zlasti po srečanju manjšin v Benetkah, ki ga je pravzaprav organiziral, tudi tega področja in bil že večkrat v stikih s slovenskimi predstavniki. Nedavno je slovenski veleposlanik v Rimu Vovk dal razne izjave o slovensko-italijanskih odnosih, in to še posebno ob slovenskem prazniku državnosti. Med drugim je slovenski ambasador dejal, da so odnosi med Rimom in Ljubljano dobri in da je edini problem pravzaprav zadeva dvojezičnih izkaznic. Seveda, to je vse res, res pa je tudi, da ni samo ta problem, kije vsaj zaenkrat tudi omejen le na tržaške narodnostno mešane občine. Cahier des doleances ali spisek pritožb Slovencev bi lahko bil oziroma je mnogo širši. Zato bi bilo prav, da bi tudi diplomatski predstavnik Republike Slovenije morda govoril bolj stvarno, in če že govori, tudi podčrtal celotno objektivno stvarnost. Res, imamo zaščitni zakon oziroma kar dva (št. 482/ 1999 in 38/2001), vendar je njih izvajanje zelo počasno, bolje prepočasno. Če zato slovenska manjšina protestira, je tudi naravno. Poglejmo npr. na Koroško, kjer danes Slovenci enotno zahtevajo končno uresničitev zakona o dvojezičnih napisih. In to kar za nad tristo napisov v celi vrsti koroških dvojezičnih občinah. Bomo Primorski Slovenci manj dosledni oziroma odločni od koroških rojakov?! stran 3 ANDREJ BRATUŽ št. 25 — 2 nadstr II piano ? NOVI GLAS tednik settimanale uredništvo • redaztone zzzzz 1 nadstr. I piano _ GORIŠKA MOHORJEVA ; |V;* zadruga • cooperativa M NOVI GLAS uprava - amministrazione 1 nadstr. I piano PASTIRČEK tu*- L4ji mesečnik ^ mensile per ragazzt :::::::: 1. nadstr I piano * GORIŠKA MOHORJEVA (HU družba Sodalizio S Ermacora Inadstr, I piano /h GALERIJA ARS Vit) aalleria d'arte pritličje piano terra KATOLIŠKO TISKOVNO DRUŠTVO Societit tlpoBfafloa cattolica STALIŠČE PARITETNEGA ODBORA NOTRANJE MINISTRSTVO NAJ SPET PREUČI SCAJOLOV ODLOK VPIS V SLOVENSKO ŠOLO NAJ BO MNOŽIČEN! BOMO ZAPIRALI NAŠE ŠOLE? IVAN ŽERJAL JURI) PALJK Najbrž se bo marsikdo vprašal, kako to, da med šolskimi počitnicami pišemo o naši šoli, o šoli s slovenskim učnim jezikom, kot se uradno pravi slovenskim šolam v Italiji. Na prvi pogled se zdi, da je poletni čas najmanj primeren za razmislek o naši šoli in težavah, v katerih se nahaja. A ni tako, in to iz preprostega razloga, ker je poletje čas, ko se večina staršev odloča, kam in v kakšno šolo bodo vpisali svojega otroka, ko se nekateri odločajo, če bodo otroka vpisali v slovensko šolo ali ne. Ne zatiskajmo si oči: takih je veliko med nami. Zakaj to počno, vedo - ali pa ne vedo -le sami; in niti dejstvo, da smo sami še vedno trdno prepričani, kako delajo s tem, da otroka ne vpišejo v slovensko šolo, o-troku strašno krivico, ne spremeni dejstva, da se v slovenske šole pri nas vpisuje iz leta v leto manj otrok. Vemo, da vpis v slovensko šolo iz leta v leto upada. Videli in slišali smo za naravnost porazen padec števila slovenskih šolarjev v zadnjih dveh desetletjih na Tržaškem, ki bi moral dati misliti vsakemu izmed nas. Vemo tudi to, da bomo kot narodna manjšina v Italiji gotovo izumrli v trenutku, ko ne bomo imeli več svoje šole, šole v slovenskem jeziku, saj smo trdno pr( pričani, da je šola temelj našeg.i obstoja in naše prihodnosti. .......... STRAN 16 Paritetni odbor za izvajanje zaščitnega zakona se je odločil poslati italijanskima ministroma za deželna vprašanja in za notranje zadeve Enricu La Log-gii in Giuseppeju Pisanuju pismo, v katerem ju poziva, naj spet vzameta v pretres odlok bivšega notranjega ministra Claudia Scajole, ki je v občinah Dolina, Devin-Nabrežina, Zgonik in Repentabor uvedel možnost izdajanja italijanskih osebnih izkaznic morebitnim prosilcem, potem ko so bile tam ves povojni čas v veljavi le dvojezične, italijansko-slovenske izkaznice. To so člani paritetnega odbora sklenili v petek, 19. t.m., na seji v palači deželne vlade Furlanije-Julijske krajine v Trstu. Člani odbora so skoraj soglasno (proti sta bila le dva) sprejeli besedilo pisma, ki sta ga v tem smislu oblikovala predsednik in podpredsednik odbora Rado Race in Maurizio Lenarduzzi. Slednja bosta tudi zaprosila za sprejem pri notranjem ministru Pisanuju. Poleg tega je odbor razpravljal še o prošnji Sindikata slovenske šole za priznanje s strani italijanskih oblasti in jo tudi sprejel. To je bila, kot vse kaže, tudi zadnja seja paritetnega odbora pred poletnim premorom. Tudi njegovi člani odhajajo na počitnice in se bodo ponovno sestali 27. septembra. V pismu ministroma paritetni odbor ugotavlja, da je na pod- lagi zaščitnega zakona pristojen, da oblikuje seznam občin oz. delov občin, kjer je prisotna slovenska manjšina in kjer naj veljajo določila njene zaščite, med katerimi je tudi možnost izdajanja dvojezičnih oz. samo italijanskih izkaznic. Tega seznama paritetni odbor še ni obliko- val, medtem ko je italijanski notranji minister Scajola z odlokom z dne 19.12.2001 uvedel možnost izdajanja tudi italijanskih osebnih izkaznic v občinah De-vin-Nabrežina, Repentabor, Zgonik in Dolina, s čimer je kršil pristojnosti paritetnega odbora. STRAN 3 1 ČETRTEK, 25. JULI j A 2002 SVET OKROG NAS NEDOREČENOST ZAKONA 38/2001 OB 4. ČLENU ZAŠČITNEGA ZAKONA ALOJZ TUL ČETRTEK, 25. JULIJA 2002 Ko se je v rimskem parlamentu oblikoval Masellijev zaščitni zakon za Slovence v Italiji, se je v naši manjšini vnela živahna razprava o vprašanju ozemeljskega območja, na katerem naj bi zakon veljal. Osnutek, ki ga je v imenu Slovenske skupnosti predložil valdostan-ski poslanec Caveri, je namreč vseboval člen, ki je imensko našteval občine v Furlaniji-Ju-lijski krajini, kjer naj bi se uveljavila manjšinska zaščita. Poslanec Maselli in njegovi najožji sodelavci pa tega niso sprejeli in so oblikovali 4. člen tako, da naj zaščita velja v tistih občinah ali njihovih delih, kjer bo to zahtevala tretjina občinskih svetovalcev ali četrtina volilnih upravičencev. To formulacijo je potem parlament tudi odobril, potem ko je zavrnil Ca-verijev predlog s seznamom 35 občin. S tem vprašanjem se je na enem zadnjih zasedanj ukvarjal pred kratkim končno ustanovljeni paritetni odbor, ki je sklenil odposlati vabilo 39 občinam v tržaški, goriški in videmski pokrajini, naj v določenem roku sporočijo, ali želijo biti vključene v seznam občin, v katerih naj se uveljavi zaščita slovenske manjšine. Kakšen bo odziv na o-menjeno vabilo, bomo lahko ugotovili čez nekaj mesecev. Precej bo odvisno od naravnanosti politično-upravnih večin v zadevnih občinah. Za štiri okoliške občine na Tržaškem ne bi smelo biti problemov, vprašanje pa je, kako se bosta odzvali tržaška in miljska občina, ki ju upravljajo sile desnosredinskega pola. Na Goriškem so se pozitivno že opredelile občine Ste-verjan, Sovodnje in Doberdob. Na tem je, da se v seznam vključi goriška občina, kjer je na zadnjih volitvah prevzela upravo levosredinska naveza. Zanimivo bo tudi, kako se bodo opredelile občine v Nadiških dolinah, Reziji in Kanalski dolini. Dobri poznavalci razmer u-gotavljajo, da se stvari utegnejo zaplesti predvsem v tržaški občini, kjer še ni videti na obzorju zadostnega števila občinskih svetovalcev, ki bi bili pripravljeni podpreti zahtevo po vključitvi občine v območje, kjer naj se a-plicirajo norme zaščitnega zakona. Kaže, da se vprašanje dodatno zapleta tudi z vidika, ali bo možno vključiti v omenjeni seznam vsaj dele občine. Po mnenju izvedencev na območju tržaške občine ni upravno priznanih zaselkov ("frazioni"), zato naj bi obstajala edina možnost, da se v seznam vključi celotna občina. Kot informacijo naj povemo, da 29. člen zaščitnega zakona opredeljuje besedo zaselek kot "samostojno središče z lastno individualnostjo". Vprašujemo se, kaj to pravzaprav pomeni. ITALIJANSKA NOTRANJA POLITIKA PREIZKUŠNJE ZA RIMSKO VLADO Železniška nesreča na Siciliji, huda suša, ki pesti prebivalstvo v domala vseh deželah na italijanskem Jugu, nove grožnje rdečih brigad in naraščajoči kriminal skoraj odvračajo v zadnjem času pozornost italijanske javnosti od dela, ki ga opravljata osrednja vlada in parlament. Na 232 km dolgi železniški progi Palermo-Messina se je nedaleč od mesta ob istoimenski morski ožini iztiril brzec, namenjen v severno Italijo, pri čemer je izgubilo življenje osem ljudi, nekaj desetin pa je bilo ranjenih. Medtem ko so na delu kar tri komisije, ki skušajo ugotoviti vzroke nesreče, se čedalje bolj krepijo vrste tistih, ki nasprotujejo gradnji mostu čež Mesinsko ožino, da se tako o-mogoči neposredna železniška zveza med Sicilijo in italijansko celino. Med najbolj glasnimi nasprotniki tega načrta, katerega izvedbo je javno napovedala Berlusconijeva vlada, je tudi škof v Messini msgr. Giovanni Marra, ki pravi, da je nesmiselno graditi most, če se prej ne poskrbi, da bi sedanja zastarela enotirna proga postala dvo- tirna in se vsa elektrificirala. Zanimiv je v tej zvezi podatek, da meri celotno železniško o-mrežje na Siciliji 1443 km, a da je le 130 km dvotirnih (to je le 9% celotnega omrežja) in da je elektrificiranih le 753 km železniških prog. Zanimivo pa je tudi, da je bilo do pred kratkim na Siciliji zaposlenih nič manj kot 20 tisoč železničarjev! Že omenjeni škofje ob zadnji hudi nesreči pristavil, da čakajo v Messini na obnovo celo barake, ki so jih bili postavili po potresu leta 1909. Več pikrih pripomb pa je imel na račun Blagajne za Jug (slovita Cassa del Mezzogiorno), ustanovljene pred 50 leti, ki pa po škofovih besedah ni poskrbela niti za izgradnjo osnovnih struktur, kar "hudo obremenjuje vse tiste, ki so bili politično odgovorni za Sicilijo in Jug". Zaradi hude suše so prebivalci v mnogih mestih in vaseh brez vode, velika škoda pa nastaja pri poljskih pridelkih, da živine niti ne omenjamo. Kdor pobliže ne pozna razmer, si takšnega stanja seveda ne zna razlagati, saj gre vendar za dežele v osrčju omikane in razvite ter napredne Evrope! Zato se marsikdo vprašuje, kaj je delala državna oblast vsa povojna leta, če ni znala poskrbeti za ustrezna vodovodna omrežja. Kdor tako razmišlja, pa gotovo ne ve, da je v južnih italijanskih deželah državna oblast zelo šibka in da je ponekod sploh ni. Oblast imajo namreč trdno v svojih rokah mafija in podobne zločinske združbe, ki nadzorujejo javna dela, ki jih financira država, in ki imajo pod nadzorstvom tudi distribucijo vode. Svoj glas so v zadnjih dneh dvignile tudi rdeče brigade, ki so poslale grozilna pisma na razne naslove. Predmet njihovih groženj so predvsem tisti strokovnjaki, ki sodelujejo z vlado pri oblikovanju reform na tržišču delovne sile. Pristojna oblast sicer hiti zatrjevati, da je vse pod nadzorstvom in da ni pričakovati kakega hujšega terorističnega atentata. Narašča pa žal navadni kriminal, za kar krivijo predvsem priseljence, ki so nezakonito prišli v državo. DL / STRAN 16 NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA 34170 GORICA, P.ZZA VITTORIA-TRAVN IK 25 TEL. 0481 533 177 FAX 0481 536 978 E-MAIl gorica@noviglas.it uprava@noviglas.it 341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 040 365 473 FA X 040 775 419 E-MAIL trst@novigias.it www.noviglas.it GLAVNI UREDNIK ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK JURIJ PALJK IZDAJATELJ ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA; PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA ITALIJA 42 EVROV, SLOVENIJA 46 EVROV, INOZEMSTVO 62 EVROV, PRIORITETNA POŠTA 83 EVROV POŠTNI TEKOČI RAČUN 10647493 CENA OGLASOV PO DOGOVORU fiG DEŽELNO TAJNIŠTVO SSk OTOK PEREJIL-LEILA ZA NASE PRAVICE ŠPANIJA IN MAROKO DOSEGLA SPORAZUM V zvezi z vprašanjem dvojezičnih izkaznic in znanim spornim dekretom bivšega ministra Scajole seje deželni tajnik Slovenske skupnosti odv. Damijan Terpin 17. t.m. telefonsko pogovarjal z ministrom za odnose s parlamentom Giovanardijem. Najprej se mu je zahvalil za pozornost do problematike naše manjšine, ki jo je večkrat izkazal. Glavna tema pogovora je predstavljalo vprašanje dvojezičnih izkaznic, glede katerega je SSk že vložila na Državni svet priziv zoper sodbo deželnega u-pravnega sodišča. Ministru Giovanardiju je deželni tajnik SSk predočil vsebino zaščitnega zakona, ki izrecno govori o uvedbi dvojezičnih izkaznic v občinah, ki jih bo določil paritetni odbor. Opozoril je tudi na mednarodnopravni nivo zaščite, ki ga glede dvojezičnih izkaznic uživa slovenska manjšina v štirih dvojezičnih občinah tržaške pokrajine. Ministru je torej predlagal, naj vlada umakne sporni dekret ministra Scajole, ki je slovensko manjšino prizadel po eni strani zato, ker je v bistvu udejanjil edino določbo zaščitnega zakona, ki ščiti pripadnike večinskega naroda, še preden bi bila uresničena kakršna koli druga določba v korist manjšine, po drugi strani pa je zmanjšal že obstoječi nivo zaščite, kar je spet v nasprotju z 28. čl. zakona 38 kakor tudi z mednarodnimi sporazumi, ki jih je nasledila Slovenija. Minister Giovanardi se je s Terpinom strinjal, da mora paritetni odbor najprej določiti seznam občin, v katerem naj bi se izvajal zaščitni zakon; zato je vsaj s tega vidika dekret ministra Scajole preuranjen. Obvezal se je, da bo stopil v stik z novim ministrom za notranje zadeve Pisanujem, da bi skupaj preverila možnosti reševanja tega vprašanja. BREDA SUSIČ Kako hitro lahko pride do mednarodne krize med dvema državama - tudi ko je ena od dveh evropska demokratična država -, se je izkazalo minuli teden, ko so se nevarno zaostrili odnosi med Španijo in Marokom. In to samo zaradi majhnega neobljudenega otoka kakih 200 metrov od maroške obale, nasproti španske enklave Ceuta. Dne 11 .julija seje na otočku izkrcala enota maroških vojakov, na kar je Španija reagirala tako, da je tja 17. julija poslala svoje vojake, ki so zasedli otok in - brez spopadov - ugnali Maročane. Španija si sicer ni prilaščala suverenosti nad Pe-rejilom (za Maročane - Leila), vendar je prisotnost maroških vojakov na otoku - ki naj bi bil po dogovoru med državama demilitariziran - interpretirala kot provokacijo. Na špansko reakcijo je tudi Maroko odgovoril s tem, da je poslal svojo mornarico v bližino drugih otokov v Gibraltarski ožini, nad katerimi ima oblast Španija, tako da se je situacija v nekaj urah nevarno zaostrila. Minuli teden je potem posegla diplomacija. Pri zapletu je posredoval tudi ameriški državni sekretar Colin Povvell, ki je v soboto napovedal, da sta Rabat in Madrid dosegla sporazum. Španski vojaki so se umaknili z otoka. Zunanja ministra Španije Ana Palacio in Maroka Mohamed Benais-sa sta se sestala v ponedeljek v Rabatu in podpisala dogovor o spornem otočku. Kompromis potrjuje status quo, ki je vladal pred krizo 11. julija. Obenem naj bi bil podpisani sporazum tudi osnova za obnovitev dialoga med kraljevinama, ki imata še vrsto bilate- ralnih odprtih vprašanj. O njih v dokumentu ni sledi, zunanja ministra pa sta napovedala, da se bosta septembra ponovno sestala v Madridu prav zato, da bosta nadaljevala z reševanjem skupnih problemov. Med te spadajo ribolov in boj proti nezakonitim priseljencem v Gibraltarju - zaradi česar se državi že vrsto let medsebojno obtožujeta in ne najdeta skupne rešitve; vojaško prisotnost na otoku Perejilu so namreč Maročani opravičevali z bojem proti nezakonitim priseljencam in proti prekupčevalcem z mamili. Odprto pa ostaja tudi vprašanje španske zasedbe Zahodne Sahare in mest Ceute in Melille. Gre za ostanke iz kolonizacijske dobe, ki jih Maročani občutijo kot odprto rano. V najnovejši krizi med dvema sosedama se je ponovno postavilo predvsem vprašanje dveh španskih mest na severno-afriški obali, ki sta del Španije že pet stole tij in ki danes uživata posebno avtonomijo po zgledu španskih regij (npr. Katalonija, Baskovske dežele). V njih ljudje živijo predvsem od trgovine, saj sta obe mesti prosti luki. Za Španijo sta torej izredno pomembni točki ne samo za nadzor nad Gibraltarjem, pač pa tudi za prodor španskih interesnih sfer v severno Afriko. Francoski časnik Le Monde opozarja na možnost, da je Maroko sprožil majhno mednarodno krizo prav v tem trenutku, zato da bi od Španije izsilil pogajanja tudi glede vprašanja dveh enklav. V zadnjih časih se namreč ponovno govori o tem, da bi Velika Britanija delila suverenost nad Gibraltarjem s Španijo, s čimer Maroko seveda ne bi bil zadovoljen. POVEJMO NA GLAS JANEZ POVSE SREČEN TRENUTEK SLOVENSKE MANJŠINE Morda se bo trditev zdela komu pretirana, toda dejstvo je, da naša manjšina doživlja svoj srečni trenutek. Pri tem nas ne smejo motiti razmere na Tržaškem, kot po drugi strani prav nihče ne dvomi, da so nedavne volitve na Goriškem prinesle uspeh nad vsemi pričakovanji. Če smo že omenili mučno afero z osebnimi izkaznicami, potem velja v zvezi z njimi podčrtati spodbudno odločen, smel, samozavesten in dostojanstven nastop slovenskih predstavnikov. Izid določenega političnega boja pač ni odvisen samo od nas, bistveno in s tem zmagovito pa je, da kot narodnostna skupnost delujemo prepričano in v duhu načel, ki bodo slej ko prej povsod prodrla, in sicer v smislu uveljavitve evropsko utemeljenih manjšinskih pravic kjer koli, ne nazadnje seveda v naših krajih. Kot manjšina smo dokazali, in v tem je naš srečni trenutek, da lahko zares odločilno sooblikujemo prostor, v katerem živimo, torej tudi prostor večinskega naroda. Naša tovrstna prodornost kot nepogrešljiv prispevek za levosredinsko zmago v Gorici je nesporna in jo priznavajo vsi. Prišlo pa je do te naše prodornosti v prvi vrsti in predvsem zaradi odločitve vseh različnih manjšinskih delov, da programsko nastopijo skupno, strnejo svoje vrste ter da seveda verjamejo, kako je lahko prav naš delež dobesedno soodločilen. Dejstvo, da smo na ta način hrabro in v izjemno izdatni meri presegli še včerajšnje lastne delitve, je nemara enako pomembno kot volilni rezultat sam. Nadalje se z doseženo volilno zmago pomembnost naše vloge odpira tudi v prihodnost. Se kako bo namreč dragocen naš delež pri krepitvi sodelovanja z bližnjo Novo Gorico in s Slovenijo v celoti. Mirno lahko trdimo, da bomo kot manjšina prav na ravni življenjskega odpiranja v smeri Nove Gorice in Slovenije nezamenljiv dejavnik enako tehtnega in spet nepogrešljivega prispevka, ki bo še kako koristen pri ustvarjanju nove Evrope v teh naših krajih. Srečen trenutek torej doživljamo zato, ker je vse več stvari, ki nas kot manjšino povezujejo, m vse manj tistih, ki nas kot manjšino delijo. Mogli bi celo trditi, da je do preobrata v močnejšo skupno zavest prišlo prav v tem zadnjem času, seveda ne slučajno in kar samo od sebe. Pravzaprav že kar nekaj časa tako rekoč vse naše različnosti vlagajo napore v preseganje naših nekoristnih delitev, ki nas spremljajo še iz prejšnjega obdobja. Vsi ti napori so sedaj dosegli jasno in otipljiv0 potrditev, kar nam bo nedvomno vlilo še več poguma. V tem smislu je bilo pred nedavnim mogoče zaslediti napoved resnega poskusa, da bi kot manjšina vzpostavili močnejše in učinkovitejše skupno predstavništvo, da bi torej vzpostavili takšno skupno omizje, ki bi še dodatno p°ve~ zalo naše vrste. Že sama pobuda v tej smeri Je izjemno hvalevredna in bo lahko nam vsem le jj korist. Za njen uspeh bi se morali vsak po svojih močeh zavzeti prav vsi in tako podaljšati srec°n trenutek, sredi katerega smo. AKTUALNO S 1. STRAHI INTERVJU / RUDI PAVŠIČ OD RIMA Ljubljana ima sicer danes, kot že omenjeno, vrsto svojih notranjih in zunanjih problemov. Med prve sodi zadeva volitev in morebitnih zamenjav v samem vodstvu vlade. V zunanjem pogledu pa je še zmeraj prvenstvena zadeva Slovenije vstop v Evropsko unijo in v NATO. V vse to pa sodi lahko tudi vprašanje slovenskih manjšin izven meja matične domovine. Slovenija si danes najbolj prizadeva za vstop v evro-atlantske organizme. To ji vsi tudi želimo. S tem bo naša matična država postala enakovreden partner vseh zahodnih držav. To je vsekakor pomemben korak za nov status Slovenije in njene vloge v družini evropskih narodov in držav. Pa mi, Slovenci v Italiji? Tako Rim kot Ljubljana sta za nas odmevna, predvsem pa odločilna. Danes z vso zavzetostjo zahtevamo in pričakujemo uresničitev naše zaščite. To je sedaj odvisno zlasti od Rima, pa tudi naše dežele. Na drugi strani pa ima Slovenija tudi svoj delež, da kot matična država resno in odločno apelira na Italijo in Evropo za udejanjenje naših pravic. 5 7. STRANI NOTRANJE K svojemu pismu je paritetni odbor priložil tudi okrožnico oddelka za deželna vprašanja pri predsedstvu italijanske vlade z dne 12. junija letos, kjer je poziv vsem upravam občin, kjer živi slovenska manjšina, naj že zdaj začnejo izvajati 7. in 8. člen zaščitnega zakona, kjer je med drugim določena tudi možnost izdajanja dvojezičnih ali le italijanskih izkaznic morebitnim prosilcem. Obenem urad za deželna vprašanja pri italijanski vladi opozarja na 28. člen zaščitnega zakona, ki v prvem poglavju potrjuje veljavnost mednarodnih sporazumov. V okrožnici je poleg tega poudarjeno tudi to, da se tudi za slovensko manjšino aplicira okvirni zakon o zaščiti zgodovinskih manjšin na italijanskem polotoku (zakon št. 482 iz leta 1999). Sicer so na petkovi seji člani desne sredine začeli "kazati zobe", kot se je izrazil eden od slovenskih članov odbora. Skoraj dve uri je bilo namreč porabljenih za rešitev proceduralnega zapleta, ki sta ga pomračila deželni poslanec Nacionalnega zavezništva Adriano Ritossa in slovenski član Forza Italia Alex Pintar. Zlasti Pintarje osporaval veljavnost izvolitve Andreja Berdona v paritetni odbor, češ da ni več občinski svetovalec. Berdona je skupaj z Mariom Lavrenčičem in Davidom Klo-dičem, izvolil v odbor leta 2001 zbor izvoljenih predstavnikov slovenske manjšine. V tistem času je bil sicer se občinski svetovalec v Trstu, na naslednjih volitvah pa ni več kandidiral. To dejstvo sta poudarila Pintar 'n Ritossa, pa čeprav, je bilo mnenje nasprotne strani, nikjer ne piše, da morajo biti tisti člani odbora, ki jih 'zvoli zbor izvoljenih predstavnikov, tudi javni upravitelji. Drug zaplet je Povzročilo osporavanje dejstvu, da Je Rado Race lahko predsednik paritetnega odbora, saj je Race blagajnik SKGZ in predsednik upravnega odbora družbe PRAE, ki izdaja Primorski dnevnik, kar naj bi bilo nezdružljivo, je bilo mnenje zopet A-■exa Pintarja. Slednji pa kot kaže ni Prepričal kolegov v odboru, ki so sk-enili( da preložijo razpravo o tem vPrašanju. V bistvu je šlo v glavnem Za nagajanje, vendar je to lahko tudi °Pozorilo, da bo delo paritetnega °dbora precej težavno. "SODELOVANJE BI KORISTILO ZAMEJSTVU IN SLOVENIJI!" JURIJ PALJK Začniva prav pri tem. S kolegom Pahorjem sta v zadnjih letih naredila veliko korakov v smer vse tesnejšega sodelovanja med krovnima organizacijama. Boste tudi v prihodnje šli v to smer? Stvarnost v manjšini in zunaj nje kaže na nujnost takšnega sodelovanja. Kljub različnim pogledom, ki jih beležimo v naši skupnosti in zato tudi znotraj obeh krovnih organizacij, predstavlja sodelovanje edino zdravilo proti številnim manjšinskim boleznim, ki so v povojnem času precej ošibile njen organizem. Sodelovanje krovnih organizacij ni zajamčeno, zato si je treba zanj prizadevati. Tako vi kot vaš kolega sta bila zaradi skupnega nastopanja in odkritega ter jasnega zavzemanja za poenotenje stališč med dvema dušama naše narodne skupnosti, če mi dovolite, da se malce pesniško izrazim, večkrat tarča tudi ostrih kritik. Kaj in kako odgovarjate tem kritikom? Moram priznati, da teh kritik, ki jih res ni malo, ne razumem. Predvsem zato ne, ker kritiki nikoli jasno ne povedo, zakaj takšen negativen odnos do sodelovanja obeh krovnih organizacij. Včasih imam občutek, da za kritikami stoji šibkost tistih, ki jih izrekajo. SSO in SKGZ sta bila večkrat tudi napadena kot ustanovi, v katerih naj bi se ne prepoznavala vsa narodna ma njšina v Italiji. Po vejte nam kaj več o tem. SKGZ in SSO si nista niti za trenutek zamišljala, da bi predstavljala celotno manjšino. Drži pa dejstvo, da se v obeh krovnih organizacijah prepoznava zelo veliko število naše civilne organiziranosti. Kot primer si bom izposodil stvarnost iz italijanskega sindikalnega življenja. Krovni organizaciji SKGZ in SSO tako ali drugače predstavljata najbolj reprezentativno sindikalno trojko: CGIL, UIL in CISL. In prav te sindikalne organizacije so prve sogovornice tako vlade kot vseh drugih gospodarsko-družbenih dejavnikov. V manjšini danes ne obstaja tretja krovna organizacija. Gre za skupino Slovencev, ki strankarsko pripadajo desno-sredinskemu gibanju, kar s "krovnostjo" nima nobene zveze. U-pamo, da bo to prej ali slej razumela tudi Dežela Furlanija-Julijska krajina. Slovenija "krovnost" in vlogo SKGZ/ SSO spoštuje, celo v Rimu so razumeli, kdo koga predstavlja. Znani ste kot umirjen in dober sogovornik, ki nima rad ovinkarjenja in rad pove jasno besedo, tudi takrat, ko ni ravno prijetna ne za tistega, ki jo mora povedati, in še manj za tistega, ki jo mora slišati. V Ljubljani ste pred kratkim v Državnem zboru jasno nastopili s programom, kako naj bi po južnotirolskem vzorcu Slovenija imela do nas popolnoma nov odnos, ki bi bil na partnerski ravni in ne gola pomoč. Razložite to tudi našim bralcem! Glejte, po osamosvojitvi Slovenije so se odnosi med matico in zamejstvom bistveno spremenili in izboljšali. Prešli smo od faze močnega internega konflikta (tudi ob pomoči slovenskih strank) do institucionalnega pristopa do manjšine. FOTO BlIMBACA Predsednika Slovenske kulturno-gospodarske zveze Rudija Pavšiča ni potrebno posebej predstavljati, saj se skupaj s predsednikom Sveta slovenskih organizacij Sergijem Pahorjem večkrat pojavlja v javnem življenju naše narodne skupnosti v Italiji. Po poklicu je sicer časnikar, a že vrsto let vodi SKGZ, na čelo katere je prišel v najtežjem obdobju za to krovno organizacijo Slovencev v Italiji. Za pogovor smo ga zaprosili tudi zato, da še sam pove, kako si predstavlja prihodnost in razvoj naše narodne manjšine, predvsem pa, da obrazloži, zakaj je potrebno tesnejše sodelovanje med vsemi stvarnostmi v naši narodni skupnosti. Po sprejemu zaščitnega zakona in ob vse bližnjem vstopu Slovenije v Evropsko unijo pa je potrebna nova faza odnosov, ki bo manj "romantična in veliko bolj pragmatična ter v logiki gospodarskega sodelovanja in skrbi za uveljavitev slovenskega jezika in kulture na obmejnem območju, ki bo kot prvo začutilo prihajajoče spremembe. Ko govorim o gospodarskem sodelovanju, ne mislim na logiko podporne pomoči... Gre za vzajemno sodelovanje, ki bo v korist tako zamejstva kot Slovenije. S primerom objasnim, kaj predstavlja južnotirolski vzorec, ki sem ga predstavil v Državnem zboru. Nemško podjetje Mercedes je namenoma izbralo Bočen za svojo osrednjo podružnico v Italiji. S tem dejanjem je nemški svet gospodarsko podprl svojo manjšino na Južnem Tirolskem, z vidika gospodarskega učinka pa ni Mercedes utrpel nikakršne škode. Menim, da je nekaj podobnega uresničljivo tudi pri nas. Nasploh imamo občutek, da ima matična domovina do naše stvarnosti vse manj posluha, in pogrešamo neko trdno, narodno in državniško vizijo do naše manjšine. Obrazložite nam to. Strinjam se z vašo oceno, da Republika Slovenija nima dodobra izdelane strategije odnosov do svojih manjšin, ki živijo v sosednjih državah. Brez takšne strategije, ki bi celovito upoštevala našo manjšinsko stvarnost, bomo zamujali priložnosti, ki se ponujajo. Podporno logiko do manjšine je treba zamenjati z logiko investicije. Slovence danes delijo državne meje. Sprejeti moramo izziv in se potruditi, da slovenski nacionalni prostor (zato tudi interes) razumemo širše, mimo in preko državnih meja. Slovenska kulturno-gospodarska zveza je šla skozi težke čase in z njo dejansko vsa slovenska narodna manjšina, tudi tisti njen del, ki se v SKGZ ju ni prepoznaval. Gospodarski polom je namreč prizadel vso manjšino. Kako je danes? Je že tako, da radi vedno govorimo o gospodarskem polomu, prema- lo pa ocenjujemo vse, kar je dobrega to gospodarstvo storilo za manjšino. Čas bo pokazal, da so gospodarske težave izpred nekaj let sad širših logik (in režij), ter tudi to, da zanje niso odgovorni le tisti, ki so nanje kazali s prstom. Vse bolj sem prepričan, da je šlo za jasno strategijo, kako "folklo-rizirati" SKGZ in z njo celotno manjšino. Nobena skrivnost ni, da je gospodarsko šibka manjšina podvržena številnim prepihom in pripravljena tudi na manj načelno držo, le da bi preživela. Mi smo ob kulturni tudi gospodarska zveza in zato je naša skrb usmerjena tudi v to smer. Moram reči, da so kritični trenutki že za nami in da z mladim in uspešnim vodstvom-manegmentom beležimo zadovoljive rezultate. S Pahorjem sta za sprejem zaščitnega zakona za našo manjšino naredila ogromno. Opazovalci smo takrat videli nekatere slovenske politike v velikih težavah. Nekateri so šli celo tako daleč, da so bili do vas, milo rečeno, precej strupeni. Ste tudi danes prepričani, da je zaščitni zakon dober ? Zaščitni zakon je rezultat kompromisov in zato ne more biti to, kar bi sami želeli. Ne pozabimo na hudo obstrukcijo desnice, ki jo je bilo treba premagati v parlamentu. Menim, da gre za zakon, ki je sodobno naravnan, ki pa od vseh nas zahteva stalno prizadevanje. Elastičnost zakona je lahko tudi jamstvo, da bo učinkoviteje zdržal v času in prostoru. Zelo pomembno je, da imamo Slovenci danes zakon, ki nas legitimira kot skupnost. To velja predvsem za Benečane. In če pomislimo še na zakon o jezikovnih manjšinah (482), potem smo res storili velik korak naprej. Želim tudi opozoriti, da smo oba zakona dobili v času, ko je bila na vladi Oljka (ob podpori SKP). Glede Oljke še to. Nastala je z namenom, da združuje levosredinske sile. Zakaj naši politični predstavniki niso poskrbeli tudi za slovensko Oljko, ki bi omilila marsikatero napetost in bi prispevala, da bi na zadnjih upravnih volitvah beležili še večji uspeh? S tem v zvezi podpiram pobude, ki gredo v to smer. Navsezadnje sta tudi krovni organizaciji SKGZ in SSO upoštevali združevalno logiko Oljke. Ste predstavnik, pravzaprav eden od vodilnih predstavnikov, civilne družbe pri nas. Zato nas zanima, kako gledate sami na vlogo civilne družbe pri nas po eni strani in po drugi strani na vlogo političnih strank, za katere si upamo trditi, da ne uspejo vedno slediti civilni družbi? Manjšina potrebuje učinkovito in organizirano civilno družbo kot tudi uspešne politične stranke. Prevlada enih na račun drugih ne jamči uspeha. Zaradi povedanega je nujno, da si omislimo takšno rešitev, ki bo utrjevala obe sredini. V tem smislu sta krovni organizaciji dali pobudo za sestavo novega skupnega zastopstva, ki bo enakovredno upoštevalo oboje. Glede civilne družbe menim, da moramo preiti na nov manjšinski "sistem". Zato organizacija prve vsemanjšinske programske konference. Bili ste eden redkih, ki je po polomu slovenskega gospodarstva v Italiji bil pripravljen stopiti na krmilo SKGZ-ja in začeti znova. Je bila pot težka, težav in nasprotnikov veliko ? Tokrat ni bilo prvič, da sem prevzel odgovorne funkcije v nelahkih časih. Svojčas sem nekaj podobnega storil v strankarskem svetu. Slovenski kulturno gospodarski zvezi sem se zapisal že od mladega in to gibanje mi je posebej pri srcu. To je tudi razlog, da sem brez oklevanja sprejel izziv, da stopim za krmilo organizacije sredi razburkanega morja. Sicer moram reči, da sem to storil ob podpori ekipe, s katero sodelujem in ki nosi velike zasluge za uspešno prehojeno pot. O nasprotnikih ne bi govoril. Bilo pa je kar nekaj takih, ki niso verjeli, da sem primeren za takšno funkcijo, in so se v logiki tega prepričanja tudi premikali. Upam, da so vsaj delno spremenili mnenje. Zanima me, ali ste tudi sami prepričani, da bi morala naša narodna skupnost vsaj na ravni civilne družbe imeti neki majhen parlament, neko izvoljeno telo, ki bi odločalo o skupnih in za manjšino bistvenih stvareh. Kako bi do njega lahko prišli? V to sem globoko prepričan, saj bi drugače ne predlagal nekaj podobnega. Na podlagi dosedanjega dela in srečanj lahko rečem, da predlog SKGZ in SSO uživa veliko podporo in da bomo lahko že jeseni dobili novo predstavniško telo. Kateri so po vašem mnenju izzivi za našo narodno skupnost danes? Veliko jih je, saj je tudi izzivov okoli nas veliko. Sicer pa sem prepričan, da moramo biti posebej pozorni na dva in naravnati naše delo v to smer. Mislim na udejanjenje zaščitnega zakona ter na nove izzive, ki se ponujajo tudi naši skupnosti ob širitvi Evropske zveze proti Vzhodu, začenši proti Sloveniji. Veljate za optimista, pa vendar vas včasih vidimo tudi utrujenega, ker ste stalno zdoma. Kako bi ob koncu pogovora nagovorili mladega človeka, naj bo dejaven v naši narodni skupnosti, naj ostane zvest slovenskemu izročilu? Res je, da mi te odgovornosti jemljejo veliko časa in da je že tako, da sem v Gorici, kjer stanujem in imam družino, zelo malo in da sta mi otroka zrasla, ne da bi se sploh zavedal. Sreča je, da imam ženo, ki v družini podpira ne tri, marveč vse štiri hišne vogale. Upam, da bosta Aljoša in Petra, ko bosta nekoliko večja, razumela, zakaj sem tolikokrat odsoten. Sicer pa bom svoji družini za vedno ostal dolžnik. Mislim, da nisem storil nič takšnega, da bi lahko bil za vzor komurkoli. Vesel sem svoje aktivnosti, četudi je včasih naporna in utru-jujoča. To, kar počenjam, me vzpodbuja in mi daje veliko notranjega zadoščenja. 3 ČETRTEK, 25. JULIJA 2002 4 ČETRTEK, 25. JULIJA 2002 KRISTJANI IN DRUŽBA PRODORNE MISLI GORIŠKEGA NADŠKOFA MSGR. DINA DE ANTONIJA V OGLEJU OGLEJSKI DUH NAJ BO TEMELJ EVROPE! "... Že od prvih stoletij je tedanja kulturna družba vodila boj proti krščanstvu v imenu razuma, čeprav se je ravno v vrstah najbolj uglednih proti-krščanskih polemistov in filozofov prvih stoletij pričela pojavljati ne-racionalnost, proti kateri so se kristjani borili, a je to miselnost tedanja laična kultura odkrivala v orfični poeziji, v hermetični teozofiji, v kaldejskih orakljih. Ali se ne pojavlja tudi danes v določeni laični kulturi neka ljubezen do mita, ki je tako globoko zaznamovala druga zgodovinska obdobja? Kakor sta sv. Mohor in Fortunat oznanjala Kristusa, tako ga moramo oznanjati mi vsem tistim, ki prosijo za prejem zakramentov in morda s tem želijo le običajen obred. Mi pa jim moramo pomagati, da si zares zaželijo Kristusove in cerkvene zakramente. Vsem tistim, ki prosijo in si želijo zares odkriti smisel življenja, moramo nuditi evangeljske odgovore. Da bi jim lahko pomagali živeti, jim moramo predlagati in nakazovati moralne smernice, ki odgovarjajo potrebam in zahtevam današnjega časa. To moramo storiti tako, da sami ovrednotimo različne službe in karizme v Cerkvi, in to po vzoru sodelovanja med Svetikoma Mohorjem in Fortunatom, kajti to je znamenje Cerkve, v kateri so škofje, duhovniki, diakoni in vsi verni laiki odgovorno živeli svoj krščanski poklic." Msgr. De Antoni je kot drugi razlog za razširitev zavet-ništva sv. Mohorja in Fortuna-ta na vso deželo F-Jk navedel nujnost sodelovanja med vsemi škofijami v F-Jk na cerkveni ravni in med vsemi pokrajinami na civilni, kulturni in politični ravni: "... Umetnine te Goriški nadškof msgr. Dino De Antoni je imel v Ogleju v petek, 12. t.m., med slovesno mašo v čast zavetnikov naše dežele sv. Mohorja in Fortunata odmevno pridigo, o kateri smo sicer že v minuli številki Novega glasa napisali nekaj besed. Zaradi izjemne aktualnosti, predvsem pa nadškofovega toplega odnosa do vseh nas, ki živimo v Furlaniji-julijski krajini, Slovencev še posebej, predvsem pa zaradi zares jasnega in dobrega programa za prihodnost območja na meji tokrat objavljamo nekaj bistvenih misli iz njegove pridige. bazilike zgovorno pričajo o toliko obdobjih krščanskega življenja, ki so skupna vsem našim škofijam. Na to dejstvo smo upravičeno ponosni, a se danes ne moremo zadovoljiti le s poudarjanjem skupne zgodovine oglejske Cerkve, temveč moramo danes sodelovati na pastoralni ravni tako, da se poslužujemo skupnih sredstev, struktur, izkustev in pri tem moramo preseči to, kar že delamo na ravni Semenišča in sredstev družbenega obvešča- nja. Vse to pa moramo delati zato, da bomo bolj pripravljeni za oznanjevanje evangelija v svetu, ki se spreminja, ali bolje: v svetu, ki nas je spremenil. Pri sodelovanju med pokrajinami ne smemo, pri vsem spoštovanju različnosti, pozabiti na tragedije delitev in vojn vseh časov. Na simbolni ravni jih najlepše izpostavlja umirajoči Kristus, ki na zunanji steni ap-side te bazilike objema umirajočega vojaka. Prav zato se moramo naučiti novih sodob- nih oblik sodelovanja, v katerih ne pride do izraza močnejša zavest občestva tudi na ravni družbenih, kulturnih in političnih struktur. Ob spominu na skupna zavetnika si zato želimo, da ostane dežela Furlanija-Julijska krajina združena kot nekaka harmonična delavnica, v kateri se bodo jezikovne, kulturne tradicije, zlasti italijanska, furlanska, slovenska in avstrijska duhovna dediščina, znale soočati z novimi izzivi sedanjosti. Tu mislim predvsem na sprejemanje in integracijo toliko ljudi, ki prihajajo k nam, na naše območje, da si tu poiščejo delo, da zbežijo pred vojnami in preganjanji, da znova odkrijejo kanček upanja za življenje. Potrebno je, da presežemo preživete lokal-patriotske logike ter se zato vsaka današnja pokrajina naše dežele izkaže v skupnem življenju dežele s svojim značilnim doprinosom: Trst bo lahko nudil veliko iz svojega medkulturnega in medverskega duha mesta, ki je odprto morju; Gorica bo lahko prispevala svojo trajno občutljivost za sobivanje v različnosti na obsoškem ozemlju, svojo sindikalno živahnost in svojo družbeno pozornost, še zlasti za ohranjanje delovnih mest na tržiškem območju; Videm bo lahko prispeval raznolikost antropoloških slogov, splošno znano delavnost ljudi, ki živijo na območju od Karnijskih in Julijskih Alp do morja; industrijski Pordenon pa bogastvo in delavnost svojih tovarn in obenem tudi klic po svetovnem miru, ki ne sloni na vojnih strategijah in tehnologijah. Biti moramo torej združeni v imenu vzajemnosti, ker nas druži davna vera, tako da bo vsakdo s svojo prisotnostjo služil dobrobiti vseh, predvsem dobrobiti revnejših, bolnih, na rob potisnjenih in najmanjših med nami." Msgr. De Antoni seje nato dotaknil rojstva in oblikovanja ustave Evropske unije in pri tem izrecno omenil vlogo oglejskega patriarhata, po katerem bi se morali pri gradnji novega evropskega skupnega doma zgledovati: "Ko imamo pred očmi naše mučence, neizogibno tudi pomislimo na vlogo krščanstva pri oblikovanju Evrope, zlasti pri tem mislimo na oznanjevanje evangelija, ki so ga iz Ogleja ponesli v evropski prostor služabniki evangelija. Če na to pomislimo, se nam lahko zgodi, da bomo mislili, da je mesto oz. država tista, ki oblikuje državljane, medtem ko je res obratno, kot nas je naučil Platon v svojem delu De re publica. Država je le povečana projekcija državljanovega duha. Če je tako, lahko upravičeno zatrdimo, da ni mogoče sestaviti evropske ustave v abstraktni obliki, kot trdijo nekaki birokrati, ki zgodovine ne poznajo. Birokrati ne morejo ustvariti evropskega državljana, temveč si morajo državljani ustvariti svojo podobo po lastnih koreninah. Duhovno seme, iz katerega je zrasla Evropa, je sejalo tudi krščanstvo s svojimi mučenci. Spomin na krščansko sestavino Evrope ni nekakšno vabilo k proslavljanju neke zaprte istovetnosti, temveč želi biti ponovno odkritje katolištva, ki objema slehernega človeka. Ne gre nam torej za to, da bi se zazirali v preteklost in v njej obstajali, marveč za to, da se odpremo jutrišnjemu dnevu. Ko se spominjamo zavetnikov, upravičeno trdimo, da Evropa ni zgolj zemljepisni ali politični pojem. Evropa sloni na duhovnih osnovah, 'v skrbi za dušo', kot je rad ponavljal eden izmed podpisnikov 'Charte 77', Jan Potočka. Ko trdimo, da mora Evropa obstajati na duhovnih temeljih, trdimo tudi, dajo je treba zgraditi na duhovnem človeku. To pomeni, da ne smemo skrbeti samo za telo in za imo-vino, ampak in predvsem s še večjo zavzetostjo za dušo. 'Krepost se ne rojeva iz bogastva, temveč kreposti rojevajo bogastva in vse druge dobrine za ljudi tako na zasebni kakor na javni ravni', je dejal Sokrat pred sodniki. To so povedali tudi Makabejci, ko so dali svoja življenja za ideale. Se bolj izrazito so to potrdili mučenci v dveh tisočletjih krščanstva!" SVETOPISEMSKA RAZMIŠLJANJA OB BOGOSLUŽNIH BERILIH V LITURGIČNEM LETU A ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO viliem žeriai | 17. NAvadNA NEDELJA “Dal ti bom modro in razumno srce’’ (1 Kr 3, 12). “Tvoja postava je moje veselje" (Ps 119, 77). ‘‘Naj bodo upodobljeni po njegovem Sinu” (Rim 8, 29). “Nebeško kraljestvo je podobno zakladu ... trgovcu ... mreži” (Mt 13, 44. 45. 47). Apostol Jakob starejši, starši Device Marije, sv. Gorazd, Kli-ment in drugi učenci sv. Cirila in Metoda, sv. Ignacij Lojolski, ki godujejo okrog 17. navadne nedelje, so vsi iskali in končno našli v Jezusu največji zaklad. To ni tisti zaklad, ki ga uničujeta molj in rja ali ki ga tatovi kradejo, ko vlamljajo v hiše in zaradi njega tudi ubijajo, marveč je to nebeški zaklad (Mt 6, 19-21). Ta zaklad je pravzaprav v toplem, modrem in veselem srcu (1 Kr 3, 12). Utelešen je npr. v resničnem prijatelju: "Zvesti prijatelj je močna zaščita, kdor ga je našel, je našel zaklad" (Sir. 6, 14). Toda noben človek, niti najbolj plemenit, ni popoln. Tudi Salomon, ki ga je prišla občudovat kraljica iz Sabe, ni vztrajal v modrosti in veri ter poštenju do konca. Jezus trdi, da so že lilije na polju ali trava kot taka, bolj veličastno oblečene kakor Salomon v vsem svojem veličastvu (Mt 6, 28 ss). S tem nas opominja, naj v vsem stvarstvu zremo Božjo modrost. Edini, resnični zaklad in celo prijatelj, advokat, je Jezus. Salomon in vsi, ki so modrega in čistega srca, so le Jezusova podoba, njegova senca. Veliki Avguštin govori, da ga je pozno vzljubil (Izp. 7,10.18; 10,27). Voljno, razumno in modro srce se namreč prejme z izpolnjevanjem zapovedi in, seveda, z molitvijo, kakor je zapisano v psalmu: "Daj mi razumnosti, da se bom učil tvojih zapovedi" (Ps 119, 73). Vse to je Božji dar, ki si gaje treba izmoliti. Kar je dosegla sv. Monika za sina Avguština. Srce mora biti otroško. Jezus postavi otroka za zgled čistosti srca in življenja. Saj je otročičem in majhnim razodel skrivnosti nebeškega kraljestva (Mt 11, 25). Kajti prav ti, otroci, se veselijo daru nebeškega kraljestva, in sicer že s tem, da ga sprejmejo z veseljem, brez pridržkov, prej z veseljem in ljubeznijo kakor z razumom in voljo. Živijo namreč svet kot odsev Božje ljubezni. Bog je ta svet od vedno hotel. Že vnaprej je določil tiste, ki jih je že vnaprej poznal kot podobo Sina, ki je prvorojenec med mnogimi brati. Smo torej poklicani in opravičeni in poveličani (Rim 8, 28-30). Sin je luč od luči, pravi Bog od pravega Boga (mašna veroizpoved), podoba Boga (2 Kor 4,4), podoba nevidnega Boga (Kol 1, 15). Tedaj nam misel poleti k besedam, ki jih je Bog izrekel na dan stvarjenja: "Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost!" (1 Mz 1, 26). Nekateri cerkveni očetje zato poudarjajo, da je Bog ustvaril človeka kot podobo svoje podobe, po svojem maziljencu Kristusu. Kot verni smo torej bratje edinorojenega Sina, ki je rojen pred vsemi stvarmi, "Kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji" (Kol 1, 15 ss). Kadar torej ljubimo Boga, on vse naobrne na dobro, saj je z nami v vseh preizkušnjah, v vsem trpljenju. A razodel se nam bo v vsej slavi, ko bo odrešil naše ubogo telo (Rim 8,18-39). Jezus v evangeliju primerja nebeško kraljestvo zakladu, skritemu na njivi. Pravi, da ga je neki človek slučajno odkril. V drugi priliki pa ga primerja trgovcu, ki je našel dragocen biser. Oba pa, tako neimenovani mož kot trgovec nemudoma kupita njivo oziroma proddata vse imetje, da si tako priskrbita zaklad in biser. Toda zaklad nebeškega kraljestva nima cene. Toda oba moža prodata vse, kar imata, saj bosta prejela neizmernao več kot sta izdala za njivo oz. za biser. Jezus uporabi še eno priliko, da osvetli nebeško kraljestvo. Primerja ga mreži, polni vsakovrstnih rib, dobrih in slabih. Nekateri ribiči celo postrgajo dno jezera ali morja. Tedaj ujamejo v mrežo alge, zarodke rib in še kaj, četudi je to škodljivo zato, ker uniči zarodke rib in je še prepovedano po vrhu. Ko pa priplujejo do obale, izberejo dobre ribe, ki so pomešane s slabimi in z vso navlako. Tako bo na koncu sveta, ne prej, ločitev namreč dobrih od hudobnih. Ze v priliki o pšenici in ljuljki je Jezus dejal: "Pustite, naj oboje skupaj raste do žetve (Mt 13, 30). A ljudje bi radi vide- li hitro kaznovanje hudobnih. Že Janez Krstnik je povedal, da bo prišel za njim močnejši: "Vel-nico ima v roki in počistil bo svoje mlatišče. Svoje žito bo spravil v kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem" (Mt 3,12). Jezus okrega Jakoba in Janeza, ki bi hotela takojšnjo kazen z neba za samarijsko vas, ki ni sprejela Jezusa (Lk 9, 51-56). Sedanji čas je namreč čas ribolova. Mreža ulovi vsakovrstne ribe. Odbrali jih bomo šele v pristanu. A tu je čas odmerjen. To je čas dobrih del, ki ga ne smemo zapraviti. Za premišljevanje o nebeškem kraljestvu nam lahko služi čudoviti mozaik čez vsa tla bazilike v Ogleju. Zlasti zgodba o preroku Jonu in o ribah, ki pomenijo vernike. Lahko premišljujemo o grški besedi ihtys (lesus Hristos, Theu Vios, Soter - v slovenščini: Jezus Kristus, Božji Sin, Odrešenik), ki pomeni ribo, a vsaka črka vso resnico o Jezusu. Premišljujemo lahko o košarici s kruhom in ribo, kar pomeni evharistijo in je razpoznavno znamenje za kristjane. Jezus sprašuje tudi nas, če smo razumeli pomen prilik o nebeškem kraljestvu. Pri tem misli na razumevanje skrivnosti (Ef 3, 9), ki je lastno majhnim in ponižnim. Premišljevanje in molitev o nebeškem kraljestvu dajeta moc za življenje po evangeliju ter za oznanjevanje drugim. Poklicani smo namreč, da delimo z drugimi to, kar smo našli oz. prejeli kot neprecenljivi dar, kot zaklad in biser, ki naj osreči še druge (Vse po "l.g.d.S." - R. Gantoy in R. Svvaeles - S.P. 1993, 222-230). PISMO IZ GOME ZAHVALA MISIJONARJA DANILA LISJAKA r Dragi otroci župnije sv. Janeza Krstnika iz Devina, Štivana in Medje vasi (Nada, Zala, Matija, Lucija, Vid, Majda, Erik, Eli-sa, Domien, Matej, Marko...), cenjena učiteljica Olga! Prisrčen pozdrav iz vulkanskega Konga! Zares ste me presenetili z lepo vizitko in vašimi podpisi, ki mi jo je posredovalo uredništvo Novega glasa. Koliko žrtev je vsak od vas vložil v akcijo za pomoč vašim vrstnikom, ponesrečenim ob izbruhu ognjenika, ki jim je zbrisal s površine zemlje domove, šole, cerkve in vse, kar so te revne družine imele! V tem trenutku je v kampu na našem terenu okrog Don Boscovega mesta mladih v Gomi čez petsto družin, ki so si napravile bivališča, ki niso hišam nič podobna. Kamioni dovažajo iz jezera vodo, sam sem postavil okrog štirideset skupnih stranišč. Ponoči me večrat prebudi jok otrok, saj so takoj pod zidom moje zasilne sobe. Če sem rekel petsto družin, potem morate to pomnožiti vsaj z 8. Pomagamo, kolikor se da. Pomoč v kontejnerjih je j že prišla iz Italije. Čakamo še zabojnike iz Slovenije, Belgije in Kanade. Ljudje so posebno u-' bogi tam, kjer so civilne oblasti organizirale kampe. To so prava legla mafije in korupcije. Francozi že postavljajo prve vodovodne cevi. Tako bodo ljudje še bolje preskrbljeni. Kdaj bodo spet smeli zidati na ohlajeni lavi, ne ve nihče. Iz vulkanskega žrela Nyiragongo še vedno uhajajo beli oblaki, kajti lava je v njem še tekoča in se zato dviguje in upada. Tako nam še vedno grozi nevarnost. Pa vendar nas otroci (tristo internih - sirote, ubogi, otroci z ulice, iz zaporov in demobilizirani otroci -vojaki) preveč zaposlujejo in ne mislimo na težke politične razmere, na vojno, v kateri živimo. V naš center so prišli še otroci dveh osnovnih šol, tako da nas je čez dan vseh skupaj več kot 7.500. To je pravo mravljišče živžava in mladosti. Zanje pripravljamo poletne igre, imamo oratorij in prav sedaj poteka nogometno prvenstvo otrok. Več kot sto skupin je prijavljenih. Igrajo na izpadanje. Prvenstvo bo trajalo več koncev tedna. Seveda ne primanjkuje prahu, saj je pri nas sušno obdobje. V našem centru imamo tudi tri prijazne pse in dve mali opici. Naši otroci pravijo, da so tudi teživa-lice članice centra, zato lepo skrbijo zanje in se z njimi tudi igrajo. Bolezni in drugih nadlog ne manjka, a se vse te nadloge premagajo, če je želodec sit. Bodite veseli, da ste tudi vi vpisani kot dobrotniki teh vaših vrstnikov v moji okolici. Skupaj z njimi vsak večer ob 6. uri tik pred temo molimo rožni venec za vse dobrotnike našega centra po celem svetu. Tudi za vas molimo in za vaše družine: da bi bili srečni in zdravi ter še naprej velikodušnih src. Bog vam bodi bogat plačnik in naj tudi med vami obudi kakšen duhovni in misijonski poklic. Mi misijonarji se staramo in potrebne bodo nove in sveže moči. Zares, lepo je biti misijonar, še posebej takrat, ko deliš skrbi in tegobe in živiš s preizkušenimi ljudmi. Pa bodite vsaj vi še naprej misijonarji v vaši župniji, v šoli in tudi v vaši družini in na i vasi! To vam iskreno želim vsem skupaj! Vam za vse hvaležni prijatelj C. DANILO LISJAK, MISIJONAR V GOMI V KONGU ZLATOMAŠNA PRIDIGA TONETU LAZARJU KAJ IN KDO JE DUHOVNIK? (2) FRANC KRALJ Ob zlati maši g. Lazarja je lepo pridigal zlatomašnik Prof. Franc Kralj. Njegove tehtne besede so marsikoga nagovorile in jih zato z veseljem objavljamo, da bodo ostale zapisane. Veliko se govori o teži in bremenu duhovniške službe. Začne se že na novomašnih slavjih, ko izročajo novomaš-n'ku kot popotnico v življenju križ. V resnici se porajajo trenutki, ko se resno vprašujemo: ali smo duhovniki res krivi za Vse, kar je v Cerkvi narobe ali kar je težkega? Kako ostati ravnodušen ob spoznanju, da religiozno življenje in verska Praksa ljudi upadata? Vedno nianj ljudi zahaja v cerkev in redno prejema zakramente. Ljudje od duhovnikov vedno več pričakujejo in vedno pogosteje duhovnik ne more izpolniti vseh njihovih želja. Bolj ali ^anj dobronamerni očitki, s crnri vse se duhovniki ukvarjajo, Pa se ne bi smeli; kaj vse bi morali delati, pa ne delajo, bili bi npr. bolj zavzeti duhovni in verski vzgojitelji, pa niso; odkrito nasprotovanje Cerkvi, razni Pritiski, nerazumevanje s stra-ni ljudi, življenjska osamljenost, obilica dela, padanje šte-yila praktičnih vernikov, vse to 'n še kaj drugega lahko duhovnika notranje bremeni in hro- mi. Ali se nam res obeta v zadnjih letih popoln zlom vere? Najprej je treba pribiti, da Cerkev ni človeško, ampak božje delo. Smo božje ljudstvo in Kristusova družina. Ne dajemo mi vere ljudem, ampak smo orodje v rokah Boga. Bog daje, da seme vzklije v srcih ljudi, ki še ne verujejo, ne mi. Sveti Duh še vedno vodi Cerkev, tudi če so znamenja časa vse prej kot spodbudna. Pot je lahko trnjeva in težka, a Bog zna tudi s krivimi črtami pisati ravno. Tako nastaja nova, prečiščena podoba Cerkve tretjega tisočletja, se kalijo novi duhovni poklici po meri Duha, ki veje, kjer hoče. Na obzorju duha dozoreva spoznanje, da je biti duhovnik vendarle veliko veselje. To veselje temelji na spoznanju, da si se na življenjski poti srečal s Kristusom, da se ti je dal spoznati, da te je pritegnil do te mere, da si se odločil biti njegov pričevalec, poslanec, služabnik. Veselje biti duhovnik je pogojeno z odkritjem, da je Kristus tvoj prijatelj, ki ti zagotavlja zvestobo. Bog je in ostaja zvest. Veselje biti duhovnik ti daje moč, da si sopotnik ljudi kot tisti, ki jim oznanja Kristusovo navzočnost v svetu, ki jih krepi z božjo besedo in zakramenti, ki jih hrani s kruhom življenja. Veselje biti duhovnik pomeni biti v službi današnjih ljudi, kjerkoli so že in kakršnikoli so že, predvsem tistih, ki čutijo lakoto po Bogu. Veselje biti duhovnik ne izhaja iz prepričanja, da je to poslanstvo lahko. To ni nobeno poceni veselje. Vsak duhovnik, ki nekaj da nase, mora biti podoben svojemu Učitelju. Zato je tudi življenje Kristusovega učenca zaznamovano s križem. Križ postane v določenih trenutkih | znamenje in izziv za preseganje samega sebe, za pozabo nase. Ni dvoma, da nas bega in zaskrbljuje, napolnjuje s tesnobo in črnogledostjo vse, kar se dogaja okoli nas danes ali bi se moglo zgoditi jutri. Navidezni neuspehi, zavračanja, razočaranja, zapuščenost, osamljenost pomenijo deležnost pri Kristusovem trpljenju. Trpljenje pa je tisto, ki je že od nekdaj rodilo stoterne sadove. Vsaka kriza je težka, vendar je ob njih vedno nastalo nekaj novega. Naš svet še vedno ostaja božji svet, v katerem Duh išče nači-; ne, kako bi "prenovil obličje zemlje" (Ps 103, 40). Dragi Tone, za zlati mašni jubilej (in 50 let ni malo!) je bilo I potrebnih 50 let molitev in trdega dela. Pa ne le tvojih, ampak tudi številnih Bogu vdanih ljudi. Ti neznani vztrajni molivci in prosilci so na delu tudi da-j nes. To je poroštvo novih duhov-nih poklicev. Bog bodi hvaljen j in zahvaljen zanje. Duhovništvo je kakor lep 1 cvet. Za lepoto cveta so potreb-1 ne korenine v zemljL Lilije raste-i jo tudi v močvirju. Če se ti kdaj zdi, da predolgo riješ po blatu, ne pozabi, da je to zaradi cveta. Amen. — KONEC PAPEŽ JANEZ PAVEL II. MED MLADIMI V TORONTU Papež Janez Pavel II. je odšel kljub šibkemu zdravju na ameriško turnejo, saj se je želel v Torontu srečati z mladimi z vsega sveta. 11-dnevno ameriško papeževo potovanje je že 97. papeževo pastoralno potovanje v tujino v njegovem 24-letnem papeževanju. Turnejo je sv. oče začel v torek, 22. t.m., z obiskom v Kanadi, nato pa bo obiskal še Gvatemalo, kjer naj bi se mudil 29. in 30. t.m., in Mehiko, v kateri bo od 30. t.m. do 2. avgusta, ko naj bi se vrnil v Rim. V Torontu v Kanadi se te dni 82-letni papež udeležuje Svetovnega dneva mladih, tradicionalnega srečanja, ki je prvič potekalo leta 1985 v Rimu, sestal pa se bo tudi s kanadskimi državnimi predstavniki. Vrhunec srečanja bo v soboto, 27. t.m., v Dovvnsvievv Parku v Torontu, kjer bo papež skupaj z mladimi molil pri nočnem bedenju. Ob zaključku svetovnega srečanja mladih bo papež v nedeljo, 28. t.m., vodil slovesno mašo in mladim spregovoril v posebni poslanici. O srečanju svetega očeta z mladimi bomo seveda poročali posebej, tudi zato, ker imamo v Torontu tudi mlade iz naše srede, ki jih vodi p. Mirko Pelicon. Konec avgusta bo sveti oče obiskal tudi rodno Poljsko, kar daje marsikomu misliti o tem, kako papež pojmuje svoje poslanstvo, saj je znano, da je šibkega zdravja in star, a vseeno ne odneha s svojimi potovanji. Prav zato je papež Janez Pavel II. po prihodu v Kanado nekaj dni preživel na odmaknjenem Strawberry Islandu severno od Toronta, kjer si je skušal opomoči od časovne razlike zaradi potovanja prek Atlantika. Vrh papeževega potovanja v Mehiko bo razglasitev mehiškega Indijanca Juana Diega za svetnika. V Gvatemali pa bo za svetnika razglasil misijonarja iz 17. stol. Pedra de Betancurja. SVETNIK TEDNA 2. AVGUST SILVESTER CUK 1 EVZEBIJ IZ VERCELLIJA, ŠKOF Vercelli je staro mesto v Piemontu na severu Italije, ki danes šteje okoli 50.000 prebivalcev in je sedež metropolije. Prvi škof v tem mestu je bil sveti Evzebij, ki je skrbel za čistost vere v boju z arijanstvom, ki je Kristusu odrekalo resnično in popolno božjo naravo. Za vero je veliko pretrpel, zato si je pridobil častni naziv "spoznavalec". Ni pa dokazano, da bi umrl mučeniške smrti: legenda pripoveduje, da so ga arijanci pobili s kamenjem. Doma je bil z otoka Sardinija, kjer se je rodil okoli leta 283. V mladih letih je prišel v Rim, kjer naj bi prejel krst iz papeževih rok. Pri njegovem krstu, pripoveduje pobožna legenda, so videli angele, ki so Evzebija dvignili iz krstilnice. Ko je bil posvečen v duhovnika, nadaljuje legenda, pa je bila njegova svetost že tolikšna, da so mu pri prvi maši, ki jo je daroval, stregli angeli. Kot duhovnik je - to je zanesljivo - nekaj časa opravljal službo lektorja rimske duhovščine. Leta 340 je bil posvečen v škofa s sedežem v mestu Vercelli, ki je bilo močno arijansko gnezdo. Legenda ve povedati, da so arijanci pred prihodom novega škofa zapahnili vrata vseh cerkva v mestu. Škof Evzebij je šel pred največjo cerkev, posvečeno Materi Božji, in pokleknil pred njenimi glavnimi vrati. Tisti hip so se sama od sebe odprla vrata vseh cerkva v mestu. Kot škof se je Evzebij leta in leta bojeval proti zmotnim naukom arijanstva, ki ga je na območju svoje škofije s svojim sardinskim značajem tudi uspešno dokončal. V tem je bil močno podoben škofu Hilariju iz Poitiersa v Franciji. Oba sta morala za štiri leta iti v pregnanstvo v Malo Azijo, ker sta branila pravo vero. Med svojim izgnanstvom je Evzebij v Aleksandriji obiskal sv. Atanazija, velikega nasprotnika arijanstva. Ko je leta 361 zavladal cesar julijan Odpadnik, je vsem tedaj izgnanim škofom dovolil, da se vrnejo domov, računajoč na njihovo medsebojno obračunavanje - pa se je uštel. Škofje so bili na sinodi, ki jo je leta 362 sklical Atanazij, edini, ko je šlo za obsodbo arijanske zmote. Cesarja lulijana je ta edinost tako razburila, da je prefektu v Egiptu pisal, da bi mu z ničimer ne ustregel tako zelo, kot da prežene Atanazija čez meje Egipta. Evzebij je bil prvi škof na evropskem Zahodu, ki je po zgledu vzhodnih Cerkva za svoje duhovnike vpeljal skupno življenje. V tem ga je nekaj desetletij kasneje posnemal tudi sv. Avguštin, škof v Hiponu v severni Afriki. Iz njegove duhovniške skupnosti je nastal red avguštincev, ki si je za svojega zavetnika izbral sv. Evzebija. Evzebij je umrl v visoki starosti 88 let v Vercelliju, in sicer 7. avgusta leta 371. Upodabljajo ga z evangeljsko knjigo v roki. Danes je tudi Porciunkula, obletnica posvetitve cerkvice svete Marije Angelske pod mestom Assisi. Bila je last benediktincev, Frančišek Miški pa si jo je od njih izprosil kot "delček" svoje ustanove, zaradi česar je dobila ime “porciunkula" (latinsko portiunkula delček). Tam je sveti Frančišek rad prebival in hišica poleg cerkvice je postala prvi frančiškanski samostan. Tukaj je svetnik izročil sveti Klari redovno obleko in tu je leta 7226 tudi umrl. Nad prvotno cerkvico so v letih 7569 do 1678 sezidali sedanjo baziliko. Por-ciunkulska cerkvica je najbolj znana po “porciunkulskem odpustku", ki ga je sveti Frančišek izprosil od papeža za vse, ki bodo na obletnico obiskali Porciunkulo. Dolgo časa je bilo mogoče por-ciunkulski (popolni) odpustek prejeti le v cerkvah in kapelah frančiškanskih redov (frančiškanov, kapucinov in minoritov), po novi uredbi o odpustkih pa ga je mogoče dobiti razen v frančiškanskih svetiščih tudi v vseh župnijskih cerkvah. GORIŠKA CERKEV ROMANJE NA BARBANO V torek, 18. junija popoldne, je goriška nadškofija pripravila srečanje na Barbani za vse duhovnike, diakone in vse predstavnike župnijskih pastoralnih svetov. Najprej smo se verniki in vsi prisotni zbrali v cerkvi, kjer smo ob vodenju bogoslužja goriškega nadpastirja Dina De Antonija molili za uspeh tega srečanja. Po uvodnem berilu iz Izaijeve knjige je imel kratko homilijo nadškof. Dotaknil se je izrednega trenutka, ki ga živi vesoljna Cerkev kot tudi krajevna, ob velikih spremembah na pastoralnem področju. Krajevno gledano, Čerkev potrebuje notranjo spremembo pastoralne strukture. Čas, v katerem živimo in v katerega smo poklicani, da vsak po svoje oznanja in širi evangelij - veselo novico, se zelo hitro spreminja in zahteva nove oprijeme za novo e-vangelizacijo. Ce je bila nekoč zelo natančna razdvojitev med svetim in posvetnim, danes tega ni več. - Cerkev je poklicana, da se spoznava v svetu in za svet. V tem i oziru je delež, ki ga nosijo župnijski pastoralni sveti, nenadomestljiv. Danes, po besedah nadškofa De Antonija, četudi bi vsaka župnija imela župnika in kaplana, oba ne bi mogla zadoščati potrebam župnije, prav zato ker ima danes Cerkev nalogo oznanjati evangelij na tistih področjih, ki niso lastna duhovnikom. Prav zato so laiki, v okviru župnijskih pastoralnih svetov in izven njih, poklicani, ; da ostanejo v moči zakramenta svetega krsta "podaljšana roka duhovnikov". V razkri-i stjanjenem svetu se odpirajo na novo področja, kot so kul-i tura, znanost, umetnost, kjer | krščanstvo ima nalogo pokazati spet svoj pravi obraz. Ravno v tem smislu ima goriška Cerkev dolžnost, po stopinjah druge goriške sinode, iskati "Gospodovo obličje". Trije cerkveni dokumenti, ki jih goriška Cerkev ima kot vodilo poti, so bi- stvenega pomena. To je papeška enciklika V zarji tretjega tisočletja, ki jo je papež napisal v luči prehoda iz drugega tisočletja v tretje. Drugi pomemben dokument je dokument Italijanske škofovske konference z naslovom Posredovati e-vangelij v svetu, ki se spreminja. In tretji je prav dokument, ki ga je goriška Cerkev pripravila ob zadnji sinodi. Goriška Cerkev se tudi pripravlja na nov pastoralni načrt, ' ki zaobjema čas naslednjih treh let (2003-2005). V tem času bodo potekale tudi škofove pasto- I ralne vizitacije po župnijah. Zaradi tega bodo ŽPS zbirali pred tem časom predloge, kako te vizitacije pripraviti in načrtovati, da bodo učinkovite v posre-| dovanju evangelija. Na srečanju je bilo tudi veliko število predstavnikov sloven- i skih župnij. Razveseljivo je bilo dejstvo, da so bili ti predstavniki večinoma mladi fantje in dekleta, ki so tudi vodili razne delavnice v obliki skupin. To je le-; po znamenje, da je usoda naših župnij tudi v srcu mladih ljudi. ——— M.MAR. 5 ČETRTEK, 25. JULIJA 2002 6 ČETRTEK, 25. JULIJA 2002 ZANIMIVA MONOGRAFIJA PRI ZALOŽBI MLADIKA VIKTOR PARMA, OČE SLOVENSKE OPERE NOVO PRI SLOVENSKEM RAZISKOVALNEM INŠTITUTU V GORICI GORIŠKA GORNIŠKA GLEDANJA MANICA SPENDAL Viktor Parma - Oče slovenske opere je naslov monografije tržaškega avtorja dr. Paola Petronija, ki je v začetku leta izšla pri založbi Mladika v Trstu. Dne 4. februarja jo je predstavil ravnatelj Opere dr. Borut Smrekar na tiskovni konferenci v ljubljanski Operi - ob uprizoritvi dveh Parmovih opernih enodejank, Ksenije in Stare pesmi (7. februarja, dan pred slovenskim kulturnim praznikom), 22. februarja pa je knjigo v Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižnice Maribor predstavila podpisana. Pisec monografije o V. Parmi, dr. Paolo Petronio, se je rodil 3. julija 1950 v Trstu. Doktoriral je iz političnih ved in je zaposlen kot visok uradnik na Oddelku za pravne zadeve pri Železniški upravi v Trstu. Klavir in kompozicijo je študiral privatno in že v času študija komponiral nekaj klavirskih in komornih skladb. Nato se je posvetil znanstvenoraziskovalnemu delu, ki ga izvaja še danes ter je postalo njegov drugi poklic. V 35 letih je obdelal že celotne opuse velikih skladateljev od Mozarta do De-bussyja, zadnjih deset let pa se je posvetil analizi vseh državnih himen na svetu. Naslov monografije P. Petronija Oče prve slovenske opere je povsem upravičen, saj je Parma skladatelj prve slovenske, v celoti komponirane romantične opere. Po lastni izjavi je avtor monografije preučil vse partiture Parmovih skladb, ki jih večinoma hrani NUK. V nepogrešljivo pomoč mu je bila raziskava muzikolo-ginje Darje Frelihove, natisnjena v XXIX. zvezku Muzikološkega zbornika (1993), ki vsebuje natančne biografske in bibliografske podatke o skladatelju Parmi. Bibliografijo je vključil tudi kot dodatek h knjigi. Bibliografsko gradivo je nato primerjal in dopolnil z drugimi, še neobjavljenimi podatki iz dveh zvezkov, ki ju hranita Parmova vnuka Ksenija in Bruno, in v katerih je skladateljev sin Bruno Parma zapisoval dosežke očetove ustvarjalne poti. Vnuka pa sta avtorju omogočila tudi fotokopiranje partitur starega očeta. Pred nami je (kot je v spremni besedi lepo zapisala Jadranka Sturm Kocjan, konzulka v Trstu) "obsežen, zaokrožen in poglobljen prikaz Parmovega življenja in dela ter analiza njegovih del, ki razkrivajo razgibano glasbenikovo bivanje in ustvarjanje v krajih od Trsta, Benetk, Zadra, Metlike, Novega mesta, Trenta, Dunaja, Ljubljane, Maribora, Litije, Kranja, Črnomlja...". Šturm Kocjanova posebej opozarja na prvo poglavje v prvem delu knjige (ta obravnava Parmovo življenje v sedmih poglavjih) z naslovom Cernu pozaba, v katerem dr. Petronio ugotavlja, zakaj je Parma nezanimiv, pozabljen in v zunajglasbenih krogih skoraj neznan skladatelj. Med drugim pravi avtor takole: "... njegov brez dvoma tehtni opus pa so iz treh razlogov zanemarili; veljal je za 'tujca', ker se je rodil v Trstu, za 'ljubitelja', ker je sicer študiral kompozicijo, a se ni domogel do diplome... zamolčali pa so ga nazadnje še iz političnih razlogov, ko se je leta 1945 komunizem zavihtel na oblast...". V Mariboru, kjer je Parma živel zadnja štiri leta (1920-24), nikakor ni veljal za 'tujca', saj je bil častni kapelnik mariborskega gledališča, in kot pravi tudi avtor Petronio, je Parma v Mariboru ob ustvarjalnem delu "doživljal zadoščenje, ki mu ga je nudilo mariborsko gledališče". Avtor je skušal poreklo Parmovih raziskati v arhivu tržaške občine, a brez posebnega uspeha. Parmov rodovnik pa je strnil takole: "korenine rodu naj bi segale v zalednje Benetk, ena veja naj bi se odselila v Slavonijo, nato v Slovenijo, tam bi se tudi poslovenila. Nazadnje je državna služba očeta Ivana Parmo zanesla v Benetke, spoznal je Benečanko in se z njo oženil, rodil se jima je sin Viktor. Ta pa se je z brati zakoreninil v Sloveniji; pozneje v Ljubljani. S tem naj bi se rodovniška pentlja z odskokoma v Slavoniji in v Benetkah naposled sklenila v osrčju Slovenije... Četudi bi utegnil Parmov rod ko-| reniniti na italijanskih tleh, ni najmanjšega dvoma, da je Viktor Parma živel in deloval kot slovenski skladatelj". V drugem, obsežnejšem delu, avtor izčrpno analizira Parmova najpomembnejša dela, najprej opere in o-perete. Pri vseh navede najprej avtorja libreta in prevajalca, čas nastanka in praizvedbe dela, osebe, čas dogajanja, orkestrsko in zborovsko zasedbo, vsebino dejanj in nato glasbeno analizo po dejanjih, ki ji dajejo še posebno vrednost posamezni značilni notni primeri (motivov, tem, arij, duetov, zborovskih in orkestrskih odlomkov idr.). Zelo zanimva je tudi navedba vplivov določenih skladateljev in njihovih del v nekaterih operah in o- pe-retah, še zlasti v uvodnem delu v glasbeno analizo opere Urh, grof celjski, kjer med drugim avtor ugota- vlja: "Površni kritik si ob poslušanju Urha ne more kaj, da ne bi opere označil za 'verdijevsko'. Vendar to nikakor ne drži... Najprej naj zato razčistimo, da 'verdijevskga' sloga v 19. stoletju enostavno ni, pač pa poznamo 'italijanski' slog 19. stoletja. Smeli bi zato kvečjemu trditi, da se je Parma v Urhu poslužil 'italijanskega' sloga. A tudi v tem primeru je resnica nekoliko drugačna! Parma se je pri Urhu, grofu Celjskem res ravnal po nekaterih vzorcih, vendar ne italijanskih, pač pa hrvaških. Zgledoval se je po operi Nikola Subič Zrinjski Ivana Zajca". Ob sklepu so še podatki o natisu partiture, klavirskega izvlečka ali podatki o izvirnem jeziku o rokopisu partiture. Po operetah na podoben način analizira še Parmov godalni kvartet, scensko glasbo za Go-vekarjeve Rokovnjače in Legionarje, dve kantati, Povodni mož in Sveti Sena n, instrumentalna in zborovska dela. Sledi poglavje Ovrednotenje Parmovega glasbenega dela in njegove perspektive, Gramofonski in magnetofonski posnetki Parmovih del. Kot dodatki so še: opis nastanka Godbe na pihala "Viktor Parma" iz Trebč pri Trstu, že omenjena izpopolnjena bibliografija, beseda o avtorju in slikovno gradivo ter kazalo. Na začetku knjige je Parmov vnuk Bruno zapisal nekaj besed Knjigi na pot, sledita spremna beseda in avtorjev uvod. Knjigo sta iz italijanskega jezika prevedla Diomira Fabjan Bajc in Ravel Kodrič, pregled strokovnega izrazja Fedora Ferluga Petronio in Marko Ozbič. Knjigo je oblikovala Nadia Roncelli, platnice pa Graffy. Čeprav avtor dr. Petronio skromno zapiše, da v knjigi ni do podrobnosti izčrpal vseh vprašanj in bo rabila predvsem kot izhodišče nadaljnjemu raziskovanju Viktorja Parme, moramo vendar poudariti, da smo z njo dobili po daljšem času pomembno monografijo o slovenskem skladatelju, ki jo je napisal avtor zunaj meja, in kakršne po smrti Dragotina Cvetka do danes o slovenskem ustvarjalcu nimamo. Za konec naj navedem še sklepno misel Sturm Kocjanove, da imamo Slovenci "najboljše možnosti, da udejanjimo Parmovo dediščino in podoživimo vse tisto, kar nam je sporočal skladatelj skozi svoja dela. To lahko storimo v Mariboru, Ljubljani ali Trstu in s tem spet najdemo tisti del sebe, ki nas utrjuje kot Slovence ter nam daje prepoznavnost in vrednost tudi v svetu opere. Aldo Rupel je v knjigo Goriška gorniška gledanja uvrstil dva zapisa Valentina Staniča, zapis Franceta Setni-čarja, dva planinska spisa Jakoba Zupančiča, kot tudi zapise Henrika Tume, Klementa Juga, Stanka Lupnica, Jožeta Abrama, Zorka Jelinčiča, Ludvika Zorzuta in Alda Rupla. Med branjem bo bralcu jasno, zakaj so bile slovenske gore Primorcem, in posebno Goričanom prav v najtežjih časih simbol svobode in slovenske pripadnosti, še posebej pod fašizmom in med drugo svetovno vojno. V knjigo je urednik uvrstil črno-bele fotografije slovenskih gora živečih fotografov, ki so vsi člani Slovenskega planinskega društva Gorica. Posnetke so prispevali Silvan Pittoli, Zdenko Vogrič, Emil Doktorič, Ivo Berdon, Biserka Sfiligoj in Vilko Fajt. —————JUP lŠPEHI TRŽAŠKEGA PESNIKA NOVE PESMI IN NAGRADE IVANA TAVČARJA Zelo delavni tržaški pesnik Ivan Tavčar, ki smo ga v Novem glasu že večkrat predstavili z zapisi in ocenami njegovih pesniških zbirk tako v italijanskem kot slovenskem jeziku, je bil te dni deležen pozornosti bolj italijanske kot slovenske javnosti. Ivan Tavčar namreč veliko piše in objavlja v italijanskih specializiranih revijah. Javnost pa je postala pozorna nanj, ko je pred kratkim prejel več nagrad na pesniških tekmovanjih, če lahko tako precej prozaično poimenujemo razne literarne natečaje širo-ma po Italiji. Na 13. literarnem natečaju II Porto-ne za leto 2002 je pred dnevi v Pisi za objavljeno poezijo prejel prvo nagrado. Prav tako je na 13. nagradnem literarnem natečaju v kraju Patti pri Messini na Siciliji prejel prvo nagrado za še ne objavljeno poezijo. Ivan Tavčar pa je pred kratkim prejel še vrsto drugih nagrad na literarnih natečajih, in sicer zasedel je tretje mesto na 20. literarnem natečaju Cesare Pavese - Mario Gori v kraju Chiusa Pesio pri mestu Cuneo za objavljeno poezijo. Za svojo poezijo z versko vsebino pa je že ob Veliki noči prejel tretjo nagrado na 6. velikonočnem literarnem natečaju v Pontederi pri Pisi, kot je tretje mesto zasedel tudi s svojo objavljeno poezijo prav tako v Pontederi na 20. literarnem natečaju Andrea Bargagna. Ivan Tavčar veliko objavlja predvsem v italijanskih literarnih revijah, kot so trimesečnik II Convivio, zbornik poezije iz niza Quaderni di poesia, II calamaio in glasilo Vsedržavne zveze pesnikov in umetnikov Poeti italiani contemporanei. V vseh navedenih revijah se je Ivan Tavčar predstavil z novimi sklopi svoje poezije kot tudi s pre- vodi pesmi in kratko predstavitvijo Jurija Paljka v italijanskem jeziku. Gotovo pa si v njegovem zadnjem delu zasluži posebno mesto pesniška zbirka Le mie preghiere - Moje molitve, ki je izšla v lični vezavi pri Accademia Internazionale dei Micenei v mestu Reggio Calabria. Zbirka ima na samem začetku izjemno naklonjen in lep zapis pokojnega pisatelja Fulvia Tomiz-ze, s katerim je Ivan Tavčar prijateljeval. Nove poezije Ivana Tavčarja z religiozno tematiko so globoka razmišljanja kristjana in človeka, ki je ujet v stisko sedanje družbe in današnjega časa, a ima milost vere. Prav tako je vredna omembe objava knjige, pravzaprav malega leksikona z naslovom Atlante Letterario Italiano, v katerem je objavljeno daljše geslo o pesniku Ivanu Tavčarju. : Leksikon o sodobnih italijanskih pesnikih je izšel pri založbi Libraria Pa-dovana Editrice, ki ima na internetu tudi svojo spletno stran, in sicer na naslovu www.literary.it. Na spletni strani založbe je tudi objavljen ves leksikon, in torej tudi geslo o Ivanu Tavčarju. Predvsem moramo v našem kratkem zapisu o tržaškem pesniku Ivanu Tavčarju in njegovih zadnjih dosežkih na področju pesništva poudariti dejstvo, da je v vseh italijanskih izdajah Tavčar predstavljen kot slovenski pesnik, ki piše tako v italijanskem kot v svojem materinem jeziku. Zanimivo je tudi dejstvo, da njegov slovenski priimek Tavčar nikjer ni poitalijančen, ampak imajo vse italijanske izdaje pravilno zapisan priimek s strešico. Ob lepih uspehih pesniku Ivanu Tavčarju iskreno čestitamo! ——— JUP FOTO EMIL DOKTORIČ Pri Slovenskem raziskovalnem inštitutu (SLORI) v Gorici je izšla knjiga Goriška gorniška gledanja, ki jo je uredil Aldo Rupel. Knjigo je natisnil SLORI v sodelovanju s tiskarno Grafica Goriziana. Aldo Rupel je zbral in uredil tako fotografski material kot tudi besedila s planinsko in z gorniško vsebino. V predgovoru knjige Goriška gorniška gledanja predsednik Slovenskega planinskega društva Gorica Marko Lutman pove, daje knjiga izšla v mednarodnem letu gora, in tudi to, daje v nji urednik zbral "v zaokroženo celoto razne zapiske in razmišljanja ljubiteljev narave in gora, ki jih veže v neki meri skupna pripadnost mestu Gorica, čeprav niso vsi po rodu Goričani". Bralcu se zato ponuja "zgodovinsko celovit prerez razmišljanj, ki gredo od srede 19. stoletja do današnjih dni". NAPOVEDNIK RADIO SPAZIO 103, SLOVENSKE ODDAJE (OD 26.7. DO 1.8.2002) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frek-vencami za Goriško 97.5,91.9,90.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Kar-nijo 97.4, 91, 103.6 Mhz). Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob nedeljah, od 20. do 21. ure. Spored: - Petek, 26. julija (v studiu Anka Černič): V poletne dni: Iz zakladnice ansambla Antona Birtiča - Beneških fantov. - Svetnik tedna: Sv. Krištof (25.7.). - Za prijeten konec tedna: slovenska narodno-zabavna in zabavna glasba. - Sobota, 27. julija (v studiu Jan Leo-poli): Glasba za prijeten konec tedna. - Ponedeljek, 29. julija (v studiu Andrej Baucon): Glasbeni mozaik z Andrejem: slovenska lahka in narodna glasba. -Torek, 30. julija: (v studiu Matjaž Pintar): Ali veste, da... glasbena oddaja z Matjažem. - Sreda, 31. julija: (v studiu Danilo Čo-tar) Pogled vdušo in svet: Noč v tolminskih hribih. - Izbor melodij. - Četrtek, 1. avgusta: (v studiu Niko Klanjšček) - Glasba iz studia 2. RADIO OGNJIŠČE Osrednja informativna oddaja je vsak dan ob 15. uri. Med novicami so tudi take, kijih drugi "neodvisni" mediji izpuščajo. V nedeljo ob 10.30 bo na sporedu dokumentarna oddaja Graditelji. Vsak petek ob 17. uri prisluhnite politično satirični oddaji Ob petkih pospravljamo podstrešje, ki jo pripravlja Zlata Krašovec. Vsako soboto je od 16.ure do 17. ure razvedrilna oddaja z nagradnimi vprašanji, glasbenimi željami in radijskimi čestitkami. Svojo čestitko lahko brezplačno pošljete v eter, če pokličete po telefonu: 003865 6281114 ali 003865 6281113 Radio Ognjišče lahko poslušate na UKV frekvencah 107,5 - Sveta Gora (Goriška in Furlanija) in 91,2 -Tinjan (Trst). POZOR: Oddajnik na Tinjanu je po novem močnejši, tako da je slišnost na Tržaškem boljša kot prej! V SPOMIN NA SLIKARJA JOŽEFA TOMINCA Prebivalci Gradišča nad Prvačino so si skupaj ogledali razstavo slik slikarja Jožefa Tominca, ki bo do 29. t.m. na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani. Znani slovenski likovni umetnik je dalj časa živel na Gradišču, tam je tudi umrl in v Gradišču je pokopan. V tamkajšnji župni cerkvi imajo razstavljenih pet del omnje-nega slikarja, na kar so zelo ponosni. Predsednik krajevne skupnosti Gradišče nad Prvačino Miro Kerše-van je za naš časnik povedal, da zdaj v vasi obnavljajo kulturni dom, ki ga bodo poimenovali po dveh zaslužnih predstavnikih slovenske književnosti in umetnosti, pesniku Simonu Gregorčiču (ki je tudi deloval na Gradišču) in slikarju Jožefu Tomincu. NIKOGARŠNJA ZEMLJA Med 25. t.m. in 6. avgustom bo v Ljubljani v organizaciji dijaškega doma Ivan Cankar iz Ljubljane potekal pr°' jekt mednarodne izmenjave mladih z naslovom Nikogaršnja zemlja. Cilji Pro' jekta so multikulturalno druženje mla-dih, spoznavanje drugih kultur, navad in običajev preko kreativnih delavnic in razgovorov ter premoščanje nacionalnih, ideoloških, verskih, jezikovnih ali drugih razlik. Pri projektu bo sodelovalo šest skupin iz petih držav. RADIO OGNJIŠČE RADIOSPA2K3 103 RAZSTAVO SO PODALJŠALI DO 8. SEPTEMBRA ŽIVLJENJSKI JUBILEJ hefajstove umetnosti V MIRAMARSICIH KONJUŠNICAH JUBILANT PAVLE MERKU MATJAŽ RUSTJA V Miramarskih konjušnicah, ki sojih pred nekaj leti uredili v zgledne razstavne prostore in tako privabili odmevne pobude državnega, pa tudi širšega srednjeevropskega pomena, so v mesecu marcu odprli zanimivo razstavo o izdelovanju in oblikovanju kovinskih predmetov v starogrškem svetu, točneje v Magni Graecii. Hefajstove umetnosti-kovinske stvaritve v Magni Craecii so zaradi zanimanja podaljšali do 8. septembra (prvotno je bil določen rok 28. julija). Odločitev bo nedvomno naletela na plodna tla, še posebno zaradi dejstva, daje letošnje tržaško poletje dokaj nezanimivo in ubogo s ponudbami. Hefajst je bil v starogrški mitologiji bog ognja in zaščitnik kovaške umetnosti. Bilje hrom, morda od rojstva, morda zaradi tega, ker ga je njegov oče Zevs (mati mu je bila He-ra) v trenutku besa vrgel iz Olimpa. Hefajstov um in odlična kovaška roka pa sta prešla težave telesnih poškodb in ga postavila na oder spretnosti, katere so občudovali in se posluževali vsi bogovi. Izdelai je Zevsovo žezlo, Erosove puščice, Helijev voz, Artemidin lok in Aresovo opremo. Podzemna delavnica, kjer so mu bili pomočniki kiklopi, je bila na Siciliji (Etna) ali na Eolskih otokih. Naslov razstave nas torej takoj popelje v svet ročnih spretnosti, v čar umetnosti obdelave žlahtnih kovin iz južne Italije, ki so ji stari Grki nadeli ime Ma-gna Graecia. V drugi polovici 8. in v 7. stol. pred Kr. so se namreč velika grška mesta (polis) odločila, da ustanovijo kolonije in razširijo svoj vpliv v Sredozemlju, pa tudi prebivalstvu so tako ponudila nove izzive in možnosti ekonomske ter demografske rasti. Nova ozemlja so se zelo hitro razvila v živinorejci, kmetijstvu, obrtništvu, trgovini in u-metnosti ter enkratno rastla vse do konca 3. stol pred Kr., ko si jih je prisvojila rimska vojaška premoč. Toliko za okvir razstavi, ki je razdeljena na štiri tematske obdelave (zlato, srebro, bron, kovanci) in jo oblikuje skoraj 600 eksponatov. Vse datiramo v čas °d 6. do 2. stol. pred Kr. Poleg predmetov iz dragocenih kovin je lepo število vaz (na sliki zgoraj) in izdelkov iz gline, razstavljeni pa so tudi °bredni predmeti iz pomembnejših grobov Velike Grčije. Sprehod po lepotah Antike se začne s prikazom dela v rudnikih in v plavžih, saj je prav v tistem času tehnika dosegla zavidljive rezultate (boljše prezrače-vanje rudnikov, utrjevanje rudniških rovov, smotrno iskanje in koriščenje rude), ki so še dolgo zaznamovali ves antični, pa še poznejši svet. Bron je bil v Antiki zelo cenjen, ker Je bil, glede na različne odmerke bakra 'n kositra, zelo uporaben v vsakdanjem življenju, v potrebah vojske in tudi v umetnosti. Bronastih predmetov je na razstavi največ. Ogledala (na sliki spodaj), ki so bila zelo dragocena in v izključni domeni ženskega sveta, so bila iz brona, izredno lepo izoblikovana, najpogosteje z motivi iz mitologije. Orožje je bilo v starejših grških časih iz brona, šele pozneje si je utrlo pot železo. K temu je botroval zgodovinski zasuk, ko je aristokracija grške polis sprejela v vojsko tudi ostale prebivalce mesta, tudi oprema se je spremenila in postala je težja (hopli-ti). Občudovanja vredna pa je izdelava kipov iz brona. Tehniko so Grki povzeli po Egipčanih, jo izboljšali in tako pustili svetovni zakladnici umetnosti enkratne dosežke popolnosti. Organizatorji so poskrbeli tudi za video posnetek, ki natančno opisuje izdelovanje kipov: kip ali del le-tega, ki so ga pozneje dogradili, so najprej upodobili v glini in nato uredili negativ, v katerega so vlili voska. Kip iz voska, ki je bil votel, so nato dokončno oblikovali in mu v notranjost nabasali gline, tudi zunanjost pa so prekrili z mnogimi plastmi gline, peska in zemlje. To maso so prenesli v posebno izdolbino in tam prižgali ogenj, da je vosek odtekel, v drugi fazi pa je ta prostor zasedel bron in oblikoval votel kip, ki je bil potreben še zadnjih posegov. Tudi srebro je bilo zelo pripravno za obdelavo in se je odlično obneslo pri reliefih. Višek želja in lepote je predstavljalo zlato. Na razstavi se daljši videoposnetek zaustavi pri obdelovanju zlata s t.i. tehniko granulacije. Z izredno natančnostjo so obrtniki izdelovali kroglice zlata, manjše od milimetra, in jih nato nanašali na predmet, ki je zaživel v posebnem čaru. Zadnji del razstave je posvečen kovancem, ki se prvič pojavijo v Sredozemlju v deželi Lidiji v 7. stol. pr. Kr., od druge polovice 6. stol. pa so postali nenadomestljivo poslovno sredstvo. V Grčiji so bili predvsem iz srebra, v Veliki Grčiji pa so se pojavljali tudi bronasti kovanci. Zlati so bili zelo redki. Razstavo si je vredno ogledati. Nekateri eksponati so res prave umetnosti in prevzamejo obiskovalca, ki si včasih ne more razložiti, da je od takrat mimo že več kot dvatisoč let. Prikaz Hefajstovih umetnosti daje osnovne informacije o času in tehniki dela, nekoliko pa primanjkuje bolj poglobljene in natančnejše obdelave zelo hvaležne tematike; včasih ima obiskovalec občutek, da nekaj le manjka, nekaj, kar ni dosegljivo v knjigah... in temu je ime prav poglobitev. Sicer pa se ob tem odpira vprašanje širših razsežnosti: ali približati izdelek ljudstvu in tako tvegati povprečnost, ali leteti višje in tvegati neuspeh? Dne 12. julija je skladatelj, jezikoslovec in etnografprof. Pavle Merku' praznoval 75 let. Življenjski juhilej je praznoval v družbi slovenskih zamejskih glasbenikov in zborovodij v kra-ški osmici, kjer se je razlegala pesem okteta Sraka iz Štandreža. Če pustimo ob strani suhoparne življenjepisne podatke in gremo tako v središče teme, bomo rekli tole: glasba, ljudsko izročilo ter jezikovna in zgodovinska vprašanja so področja, ki so zaznamovala slavljenčevo življenje in delo. Verjetno ne bomo zgrešili, če zapišemo, da je Pavle Merku' eden redkih, ki se niso pustili obvladati od težnje po "specializaciji", po kateri se človek posveča le eni stvari, vse ostalo pa ga ne zanima. Svojčas je človeštvo poznalo ljudi, ki so izstopali na različnih področjih. Danes je takih ljudi bolj malo, Pavle Merku' pa je eden od teh. Glasba: to je Merkujeva ljubezen že od zelo zgodnjega otroštva, ko je doma začel pod očetovim mentorstvom igrati violino. V poznejših letih je čudovit in očarljiv svet glasbe odkrival s pomočjo uveljavljenih krajevnih glasbenikov (Cesareja Barisona, Ivana Grbca, Vita Levija), že med drugo svetovno vojno pa je začel tudi komponirati. Od leta 1950 naprej svoje skladbe tudi objavlja in jih izvajajo v Sloveniji, Italiji ter drugje po Evropi in po svetu. Skozi čas se je nabral obsežen opus vokalnih in instrumentalnih skladb, z zapisi in razpravami pa se oglaša v strokovni publicistiki in je večkrat član ocenjevalnih komisij na raznih zborovskih tekmovanjih. FOTO KROMA Z glasbo je tesno povezano drugo področje Merkujevega delovanja in sicer raziskovanje in zbiranje ljudskega izročila. Njegova zasluga je, da je zapisal in širši javnosti posredoval bogastvo narečij in ljudskega blaga iz Benečije, Rezije in Tera. To bogastvo se še najbolj izraža v njegovih priredbah ljudskih pesmi ter v zapisih o krajevnih imenih, jezikovnih značilnostih in narečjih. Se posebej mu je pri srcu Ter, ki predstavlja naj-zahodnejšo mejo slovenskega etničnega prostora, a na katerega so raziskovalci v večini primerov pozabili. Za svoje večdesetletno delo na tem področju je Pavle Merku' lani kot prvi prejel novoustanovljeno Štrekljevo nagrado. In tu smo že pri tretjem sklopu Merkujevih zanimanj in delovanja. Vprašanjem, ki so povezana s slovenskim jezikom, literaturo, s slovenskimi narečji, izvorom krajevnih in osebnih imen ter z vlogo in mestom slovenščine na zahodni meji skozi zgodovino se slavljenec vseskozi posveča. Z objavo slovenskih plemiških pisem rodbin Coraduzzi in Marenzi iz 17. stoletja je dokazal, da je bila slovenščina upoštevana v tržaških višjih in plemiških krogih. Ravno tako je prišel do zanimivih odkritij pri svojih raziskavah v zvezi z imeni in priimki v srednjeveškem Trstu. Pavle Merku' velja tudi za precej samosvojo in kritično osebnost. Vendar je ta kritičnost izraz posebne občutljivosti, s katero slavljenec gleda na kulturno in družbeno dogajanje pri nas in v matični Sloveniji ter na odnos, ki ga zlasti slovenska država (a konec koncev tudi mi sami v našem zamejstvu) posveča zahodnemu robu slovenskega etničnega prostora oz. slovenstvu zunaj slovenskih meja. Navsezadnje velja prav za nas vse pravilo, da na obstoj in razvoj našega jezika, kulture, izročila, skratka vsega tistega, kar oblikuje narod, ne smemo gledati ravnodušno in skozi očala, ki nam jih je nataknila potrošništvu, površnosti in egoizmu predana sodobna družba. Če se bomo tega pravila držali, bo to verjetno najlepše darilo Pavletu Merkuju za njegovo obletnico. SLOVENIJA. IRSKA. ŠKOTSKA KNJIGE ZA POLETNI POTEP! Počitnice so tu in marsikdo od nas se prav med počitnicami poda v kraje, ki jih še ni videl, ali pa gre v dežele, ki bi jih rad spoznal. Vsi smo pomalem postali popotniki, če pa že ne ravno svetovni popotniki, pa vsaj običajni turisti, ki se tudi za konec tedna podamo v kraje, ki jih nismo še videli ali pa se v njih počutimo dobro in lepo. Še do pred kratkim je veljalo, da v slovenščini obstaja izjemno malo dobrih turističnih vodnikov in tudi zares dobrih zemljevidov je bilo malo in smo se zato Slovenci posluževali pretežno tujih vodnikov in tudi zemljepisnih kart, ki so nam jih izdelovali tujci. Pa vendar se je zadnje čase veliko spremenilo na bolje, o čemer smo v Novem g lasu že pisali, ko smo predstavljali niz vodnikov po velemestih in po bližnjih in daljnih deželah, ki redno izhajajo pri Založbi Mladinska knjiga v Ljubljani. Spremenilo seje predvsem to, da je tudi pretežna večina Slovencev začela vse več potovati, predvsem po evropskih deželah in tudi v daljne kraje. Mladi ljudje in študentje, a tudi srednji sloj današnje slovenske družbe je spremenil svoje navade, saj ne odhaja več samo na bližnji Jadran letovat, ampak tudi na daljša potovanja in se pri tem seveda poslužuje vodnikov, zemljevidov in nasploh vsega tistega čtiva, ki nam omogoča, da se na obisk v neki deželi vsaj bežno, če že ne dobro pripravimo in tako vsaj v obrisih spoznamo glavne zančilnosti dežele, kraja, v katerega se podajamo. Po velikem uspehu, ki ga je Založba Mladinska knjiga imela in ga še ima s prodajo svoje velike uspešnice, Vodnika po Sloveniji, v slovenskem, italijanskem, nemškem in angleškem jeziku, so se pri založbi odločili za izdajo priročnega turističnega atlasa Slovenije. SLOVENIJA turistični atlas 138 strani zsmljavidov 1:100 OOO Vem na zemljevidu je J Km v naravi ^l8F V knjigi dobre vezave in sodobne oblike, za katero je poskrbel Lucijan Velikonja, medtem ko je Turistični atlas Slovenije tehnično uredil Peter Miklič, je za 138 strani zemljevidov v razmerju 1:100.000, kar pomeni, da je na zemljevidu en centimeter v naravi točno en kilometer. Se pravi, da je Turistični atlas Slovenije kot nalašč za vsakogar, ki hoče Slovenijo bolje (s)po-znati, saj so na zemljevidih tudi poti, ki jih sicer drugi zemljevidi ne prinašajo. Turistični atlas Slovenije, ki prinaša poleg zemljevidov tudi vrsto zanimivosti in drugih potrebnih podatkov, je izšel pri Mladinski knjigi v sodelovanju z geodetskim zavodom Slovenije. Za atlas je najbolj pomembne kulturne spomenike izbral Gojko Zupan, medtem ko je pod naslovom Mikavna Slovenija Bela Sever prispevala zapis, v katerem v kratkih obrisih predstavi slo- venske pokrajine, pravzaprav slovenske značilnosti, podobo mest, spomenike in seveda kulturo, gospodarstvo, skratka: Slovenijo v celoti. V turistični atlas so uredniki, ki jih je bila zares dobra ekipa, uvrstili vse glavne podatke, ki zanimajo vsakogar, ki se podaja prvič na pot, in to od naslovov kopališč do letališč, smučarskih in poletnih centrov in tako naprej. Knjiga Slovenija-turistični atlas je bogata s podatki, slikovnim gradivom; predvsem pa so v njej odlični zemljevidi, ki jim je v odliko tudi to, da kraje v zamejstvu, ki imajo slovensko ime, predstavljajo tako v italijanščini kot v slovenskem jeziku. Odveč je seveda pripomba, da ima Turistični atlas Slovenije tudi mestne načrte vseh večjih slovenskih mest, 35 jih je, in prav tako kazalo imen na zemljevidih, s katerim si bo popotnik lahko še kako pomagal. Z eno besedo: spet odlično delo, ki smo ga Slovenci potrebovali in bo našlo svoje mesto v vsakem avtomobilu, ki ima takega lastnika, ki na svoje korenine nekaj da in ve, da se da tudi doma v domovini videti in spoznati še kaj novega in lepega! V izjemno lepo oblikovani zbirki vodnikov Dežele na dlani pa sta pred kratkim pri Mladinski knjigi izšla vodnika po Irski in Škotski. Gre za prevode turističnih vodnikov o teh dveh deželah, ki bodo našli svoje bralce tudi na Slovenskem, in to predvsem zato, ker so to odlično oblikovani, slikovno bogati, tehnično dovršeni, sodobni in predvsem pa hitro berljivi in razumljivi vodniki. Oba vodnika sta odlična in hitro uporabljiva, vsebujeta vse najnujnejše podatke, kijih človek na poti po teh deželah potrebuje, nasvete in vrsto podatkov, ki bi jih drugje ne našel. Gre za sodobne vodnike, za katere je prav, da jih imamo tudi v slovenskem jeziku. Za nas, ki živimo v Italiji, še posebej, da se ne bo dogajalo več, da bomo poslušali naše ljudi, kako so "šli v Dublino in E-dimburgo". Ponos in dostojanstvo nekega naroda se namreč kažeta tudi in predvsem v odnosu do jezika! ■.............. |UP 7 ČETRTEK, 25. JULIJA 2002 PROBLEMATIKA PRISELJEVANJA v v TRŽAŠKA CERKEV PROTI ZAKONU BOSSI-FINI NOVE POLEMIKE V ZVEZI S SESLJANSKIM ZALIVOM "SEVERNOJADRANSKI BISER" V PRIMEŽU ČUDNIH INTERESOV? 8 ČETRTEK, 25. JULIJA 2002 da prisostvujemo shizofreni situaciji. Po eni strani imamo normativ, ki je komaj presegel četrto leto starosti in ima za sabo približno dve leti in pol udejanjanja pravilnika (to je zakon Turco-Napolitano ali zakon 40/ 98). Po drugi pa imamo večino v parlamentu in vlado, ki sta sprejela zakon, ki bo radikalno spremenil današnja pravila o priseljeništvu. Sredi tega pa so priseljenci in vsi tisti italijanski državljani, ki imajo zaradi takih ali drugačnih razlogov odnose s priseljenci. Slednji živijo kot v čakalnici in pričakujejo udejanjanje novega zakona. Se bolj pa je zaskrbljujoče dejstvo, da bomo morali tudi po vstopu v veljavo zakona Bossi-Fini čakati, da se zakon uveljavi in začne redno izvajati. Ta čas bo še dodatno otežko-čal življenje priseljencev v Italiji. Ob tem pa je še posebno zaskrbljujoče dejstvo, da se zakon v svojem temelju, kot kaže, ne zaveda razsežnosti migracijskih tokov, ki nimajo primerjave v preteklosti in ki se kažejo kot reševanje osnovnih človeških potreb, kot so lakota, žeja, beg pred vojnimi žarišči in zatiranjem, iskanje osebne varnosti in potreba po zagotovitvi čimboljše prihodnosti sebi in otrokom. Priseljevanje je pojav, ki ga ne more nobena država sama obvladovati in zato zahteva prepričljive dogovore ter gospodarske, zakonske in politične posege na globalni ravni. Italija mora pri tem dati svoj doprinos s tem, da uredi učinkovit zakonik, ki spoštuje človeško dostojanstvo in človekove pravice, ob tem pa mora poskrbeti za učinkovita sredstva za kaznovanje tistih, ki bi radi z nečednimi posli podpihovali kriminal. Zdi se, da zakon Bossi-Fini gleda na stvari na drugačen način, v lažnem prepričanju, da lahko odpira ali zapira meje, kot se mu zljubi. Pri tem se sklicuje na načelo o ne-zaželenosti, ki nima nič skupnega z dostojanstvom človeka, in misli, da bo tako lahko ocenjeval poštenost tujcev, ki trkajo na vrata. Karitas, Fundacija Migrantes in tudi sama Italijanska škofovska konferenca CEI (glej srečanje škofov v mese- krepko po- i slabšalo. V nekaterih uradih javne uprave se bo breme dela tako povečalo (kvesture bodo zbirale prstne odtise, sodstvo bo imelo vsakodnevne hitre procese...), da bo zakon Bossi-Fini dejansko neizvedljiv. Škofijska komisija za socialne probleme, delo, pravico in mir na podlagi soočanja z vsakodnevnimi izkušnjami prostovoljcev in operaterjev, ki je podkrepljena z njihovim prizadevanjem ter z njihovim človeškim in krščanskim pričevanjem, želi biti - v okviru priprav na zborovanje tržaške Cerkve - posrednik in glasnik te situacije, pri tem pa ponuja cerkveni skupnosti in tržaškemu mestu te mi- I sli: 1) Trst - kraj vsakodnevnega prihoda priseljencev- ni za nove prišleke kraj dokončne naselitve in službe predvsem zaradi zgodovinskih in ekonomskih razlogov. Zato bi bilo treba poskrbeti za politiko prvega sprejemanja, da se učinkovito odgovori na najosnovnejše potrebe osebe in na spoštovanje njegovega dostojanstva. Pri tem je treba vrednotiti in podpirati tiste dejavnike, ki so že danes aktivni na področju sprejemanja; 2) v Trstu niso toliko ogrožene tiste pravice tujcev, ki zadevajo dom, šolanje ali zaposlitev, kolikor tiste, ki so odvisne od rednega in brezhibnega delovanja javnih uradov; 3) posebna lega daje mestu privilegiran vpogled v dinamike migracijskih tokov. To je razlog več, da v okviru vsedržavne razprave o priseljevanju posreduje svoje glas in izkušnje; ' 4) v našem mestu čutimo potrebo po močnem subjektu, ki bi izvajal stalno monitoriranje obnašanja institucij do priseljencev. S tem bi ta subjekt izvajal tudi dosleden, spoštljiv, preventiven in hiter pritisk; \ 5) potrebno je tudi delo na področju izobraževanja in oblikovanja zavesti j o dolžnosti krščanske solidarnosti in sprejemanja tistih, ki iščejo prihodnost zase in za svojo družino. Tako ne bi več puščali priseljenca v negotovem položaju, ki povzroča težave tako njemu kot celotni skupnosti. Pred dnevi je na krajevni ravni imelo velik odmev stališče komisije za socialne probleme, delo, pravico in mir pri tržaški škofiji. Besedilo stališča smo prejeli tudi v našem uredništvu in ga zaradi njegove važnosti v celoti objavljamo. Najmočnejši vtis, ki si ga ustvarimo ob gledanju na obravnavo problematike priseljeništva v Italiji, je ta, cu maju) so se oglasile v zvezi s tem. Vsi predpisi novega zakona so o-mejevalni v primerjavi s sedanjo zakonodajo in odgovarjajo trenutni logiki, po kateri je priseljenec označen za zločinca. Pri iskanju rešitev zakonodajalec ni vpletel tistih stvarnosti, ki so dejavne na tem področju. Tako je zmanjkal pomemben doprinos, ki temelji na konkretnih izkušnjah; zakonodajalec je tako po-zabil na vse tiste dejavnike, ki danes v Italiji in tudi v Trstu predstavljajo nenadomestljiv prispevek na področju sprejemanja in dejavnega sožitja. Glede na vse izrečeno, se bo z vstopom v veljavo zakona Bossi-Fini stanje na državni ravni IVAN ŽERJAL S tem pa niso vsi zadovoljni. Prejšnji torek, 16. t.m., je na seji pokrajinskega sveta Slovenske skupnosti za Tržaško tekla beseda tudi o tem vprašanju. Kot piše v sporočilu za javnost, je tajnik Peter Močnik opozoril na podatke, ki do danes niso bili znani, in sicer da je celoten načrt preureditve zaliva zelo vprašljiv s pravnega in sodnega vidika. V zvezi s tem so bile že izdane nekatere pomembne razsodbe, pa tudi v Trstu tečejo razne preiskave. Zato je pokrajinski svet sklenil, da se stranka ogradi od načrta in da ga ne podpira, vse dokler ne bodo razčiščeni vsi pravni in sodni vidiki zadeve. Pokrajinski svet je dal tudi nalogo tajniku, naj stopi do ostalih strank Oljke, da jim predoči nastali položaj in jih prepriča, naj tudi levosredinska koalicija ne podpre tega načrta, dokler ne bo popolnoma jasen. Namenu, da bi se že na današnji seji devinsko-nabrežinski občinski svet izrekel o po-drobnostnem načrtu, pa nasprotujejo, poleg SSk, na krajevni ravni še občanska lista Uniti-Združeni, Stranka komunistične prenove in Zeleni. Na tiskovni konferenci, ki je bila v soboto, 20. t.m., na Rado-vičevi kmetiji v Nabrežini, so med drugim poudarili, kako se načrt za preureditev zaliva ekonomsko ne izteče in da utegne priti do nepremičninskih špekulacij. Ses-Ijanski zaliv, je bi- lo še rečeno na sobotni tiskovni konferenci, mora biti namenjen uporabi za ljudi s skromnimi finančnimi zmogljivostmi, ne pa elitnemu turizmu. Nasprotniki zaliva napovedujejo protestne manifestacije in referendum med občani po zgledu Tržiča, kjer je ravno na referendumu propadel načrt za izgradnjo plinskega rezervoarja družbe SNAM. Ne izključujejo niti sodne poti, saj naj bi prišlo do ugotovitve številnih nepravilnosti. Prav tu pa se začenja druga zgodba. Predstavnika liste Uniti-Združe-ni in SKP Maurizio Rozza in Giulia-no Goat sta devinsko-nabrežinske-mu županu Giorgiu Retu pisala pismo, v katerem izražata mnenje, da je treba pred kakršnokoli odločitvijo, kar se tiče Sesljanskega zaliva, najprej odpraviti vse sume. Pri tem sta pismu priložila razsodbo št. 308 iz leta 2001, s katero je sodišče v Monzi, točneje njegov oddelek v Desiu, oprostilo tržaškega novinarja Riccarda Pelliccettija. Tega je pred nekaj leti tožila deželna vlada Fur-lanije-Julijske krajine v osebi njenega takratnega predsednika Roberta Antonioneja zaradi članka, ki je izšel v italijanskem desničarskem časopisu II Borghese 17. februarja 1999. V njem se Pelliccetti zaustavlja ob do- Ravno za danes je napovedana seja devinsko-nabrežinskega občinskega sveta, na kateri je predvideno izrekanje o podrobnostnem načrtu za preureditev Sesljanskega zaliva. Konec prejšnjega tedna je deželna vlada Furlanije-julijske krajine izrazila povoljno mnenje o podaljšanju najemniške pogodbe z družbo ST Sistiana o upravljanju področja opuščenega kamnoloma v zalivu, pozitivno pa se je izrekla tudi o ocenitvi vpliva na okolje. gajanju v zvezi s Sesljanskim zalivom in namiguje na odgovornosti deželne uprave, ki naj bi nakazovala finančne prispevke za družbe, ki niso nudile zadostnih jamstev. Po Pelliccettijevem pisanju so te družbe, ki so potem šle v stečaj, pospravile okoli 350 milijard starih italijanskih lir javnega denarja, dežela F-Jk pa naj bi s takim nepremišljenim podeljevanjem sredstev ustvarila primanjkljaj v višini kar 12.000 milijard lir. Dalje Pelliccetti piše o domnevnih prizadevanjih deželne vlade, da se iz Trsta odstrani glavni sodnik Računskega dvora Giovanni De Luca, ki je preiskoval okoliščine, povezane z dogajanjem okoli Sesljanskega zaliva. Se posebej nasproten De ne bi bila, kot se je mislilo, izključno za oblikovanje hotelirske šole, ampak naj bi bila prosta. Pelliccetti to povezuje z namero deželne uprave, da se v F-Jk ustanovi nekaj igralnic, s katerimi naj bi se uprli konkurenci, ki jo predstavljajo slovenske in avstrijske igralnice. V svojem članku piše Pelliccetti brez ovinkarjenj o "politično-mafijskem škandalu" na italijanskem severovzhodu, na katerega pa doslej ni še opozorila nobena politična sila. Nasprotniki trenutnega podrob-nostnega načrta za Sesljanski zaliv sestavljajo, resnici na ljubo, pisano druščino. Na sobotni tiskovni konferenci so bili tako prisotni med drugimi sekcijski tajnik SSk Edvin Forčič, svetovalec liste Uniti-Združeni Vik- Luci naj bi bil ravno takratni predsednik deželne vlade Antonione, ki je danes senator, podtajnik v italijanskem zunanjem ministrstvu in vsedržavni koordinator gibanja Forza Italia. V Pelliccettijevem članku se kar naprej pojavlja ime Ivana Farija, upravitelja številnih družb, ki so bile povezane z načrti za preureditev zaliva in so potem v bistvu vse šle v stečaj. Fari je bil svojčas tudi upravitelj družbe Fintour, ki je bila konec 80. let glavni akter pri takratnem načrtu za preureditev zaliva, ki ga je izdelal sloviti italijanski arhitekt Renzo Piano. Fari, piše v razsodbi sodišča v Monzi, je bil obsojen v okviru stečaja družbe Fintour, pred nekaj leti pa se je zopet pojavil v vlogi sogovornika krajevnih uprav v imenu nepremičninske družbe SS. Gervasio e Protasio, ki je pred leti postala lastnica Sesljanskega zaliva. V zvezi s slednjim se Pelliccetti zaustavlja tudi ob milijardnih hipotekah, ki naj bi bremenile zemljišča v zalivu, piše pa tudi o Hotelu Euro-pa, katerega vrednost je bila svojčas ocenjevana v višini okoli 18 milijard lir, potem pa je zdrsnila na okoli dve milijardi. Prednost pri nakupu naj bi ponovno imel že o-menjeni Fari, namembnost pa naj tor Tanze, predstavnika Zelenih in SKP Rozza in Goat, pokrajinski svetovalec SSk Nevo Radovič, predsednik odbora Svoboda in participacija Franco Degrassi, predstavnik deželne sekcije naravovarstvenega združenja Prijateljev Zemlje Alessandro Claut in predstavnik Mednarodnega združenja za človekove pravice Mario Del Moro, ki že več let opozarja na domnevne nepravilnosti in je bil tudi nastopil kot priča na Pelliccettijevem procesu. Ravno Del Moro je bil zelo oster do dejstva, da že 30 let zaliv izročajo "osebam, ki nimajo ene lire in so vedno prejemale javna finančna sredstva". Vendar, če nasprotniki načrta sestavljajo zelo raznoliko skupino, baje ni nič bolje z njegovimi zagovorniki, kjer je po besedah nasprotne strani prišlo do transverzalne povezave zlasti med Nacionalnim zavezništvom in Levimi demokrati. Zato so mnogi prepričani, da so v igri zelo veliki interesi, ki krepko preraščajo krajevni, verjetno pa tudi deželni okvir. Krajevnemu prebivalstvu pa je, kot kaže, usojeno odigrati vlogo nemočnega opazovalca dogodkov, seveda če se stvari ne obrnejo drugače. TRŽAŠKA KRONIKA OBVESTILA DUHOVNE VAJE za žene in dekleta bodo tudi letos v Domu blagrov nad Trstom od ponedeljka, 19., do srede, 21. avgusta. Vodil jih bo lazarist g. Vinko Klančar z Mirenskega grada. Število sob v Domu je omejeno, zato je treba pohiteti s prijavami. Te sprejema gospa Norma Jež, tel. št. 040 299409. DUHOVNE VAJE za duhovnike bodo v Trstu (Dom blagrov - Le Beatitudini) od 26. avgusta zjutraj do 28. avgusta popoldne. Vodil jih bo jezuit p. Franc Cerar. Prijave in pojasnila: voncina@iol.it ali prenosni telefon 347 2414254. DAROVI ZA MISIJON patra Sakside v Braziliji: N.N. daruje 1.000 evrov. ZA ZDRAVILA redovnikom kamiljancem, ki delujejo med gobavci v Burkini Faso, daruje Franc Saksida ob prodaji znamk 77 evrov. Naša kolegica in sodelavka Helena Jovanovič je pred kratkim uspešno zaključila univerzitetni študij na fakulteti političnih ved. Novopečeni doktorici iz srca čestitamo tudi vsi pri Novem glasu. IN MEMORIAM Vojko Colja je umrl v bistvu sredi delovnih obveznosti in načrtov. Prvo soboto v juniju ga je obšla slabost in kljub zdravniški negi je padel v globoko nezavest, iz katere se ni več prebudil. Preminil je prejšnji teden in zapustil veliko vrzel v prvi vrsti seveda v svoji družini, kateri je zmanjkala oporna točka, zatem v uredništvu dnevnika, ki je izgubil pronicljivega zunanjepolitičnega analitika, ter v celotni naši skupnosti, ki je z njim izgubila sposobnega in razgledanega časnikarja in človeka. Užaloščenim in težko prizadetim svojcem, ženi Slavici, sinu Borutu, očetu Srečku, bratu Igorju in ostalemu sorodstvu naj gre iskreno sožalje tudi našega uredništva, kjer smo Vojka cenili in ga bomo ohranili v lepem spominu. IN MEMORIAM MARIJA KOŠUTA VD. GUŠTIN V sredo, 17. t.m., smo imeli pri nas pogreb pokojne Marije Košuta vd. Guštin. Pokojnica je dočakala visoko starost, skoraj 99 let. Marija Košuta vd. Guštin je imela šest bratov. Dva sta še živa. Alojz je 21. junija dopolnil sto let, je pri popolni zavesti in zdravi pameti. Sedaj živi pri hčeri v "Tripoliju", kot pravijo domačini kraju ob starem kamnolomu med Sv. Križem in Nabrežino. Viktor, ki je malo mlajši, pa je v domu ostarelih na Proseku. Pokojnica se je poročila z Martinom Guštinom, ki je bil po poklicu ribič. V zakonu so se jima rodili hčerka in štirje fantje. Dva sta bila občinska uslužbenca, sedaj sta v pokoju. Marija je bila verna, poštena, delavna in skrbna žena. Po moževi smrti je zbolela in bila skoraj nepokretna šestnajst let. Vsi sinovi so lepo skrbeli zanjo, še posebej pa nevesta ga. Alma, ki ji je vsak dan nosila hrano in ji stregla. Pogreb je bil s sv. mašo in udeležilo se gaje veliko vaščanov. Vsi so tudi lepo sodelovali pri maši z molitvijo in petjem. Dobri Bog naj čimprej poplača njen trud in njeno trpljenje z večno srečo pri sebi. Nam pa naj da še veliko takih mater in takih nevest, ki bodo z ljubeznijo skrbele za svoje družine in druge sorodnike. '.....'■■■■ iž "OPERACIJA MRAK" RAZBILA KRIMINALNO ZDRUŽBO OŽIVLJANJE "BALKANSKE POTI" TRGOVANJA Z MAMILI DOŽIVETO GLASBENO SREČANJE V ZGONIKU MELODIJE DOMAČIH IZVAJALCEV SO OBOGATILE POLETNI VEČER Z urejanjem razmer v Zvezni republiki Jugoslaviji je očitno ponovno zaživela t.i. "balkanska pot" trgovanja z mamili- Do tega zaključka so prišli Pripadniki slovenske kriminalistične policije, ko so v drugi polovici lanskega leta identificirali skupino ljudi, ki naj bi bila ypletena v preprodajo orožja lr> večjih količin prepovedanih drog (heroina, kokaina in ec-stasyja). Na pobudo slovenske policije je prišlo do sodelovanja med slednjo ter policijami iz Italije, Hrvaške, ZRJ in Makedonije, kar je privedlo do razbitja mednarodnih kriminalnih združb, ki sta trgovali s heroinom in ecstasyjem iz Makedonije v Italijo. Šlo je za t.i. "operacijo Mrak", ki je privedla do aretacije 17 oseb (6 v Italiji in 11 v Sloveniji), do zasege preko 27 kg raznih mamil (v prvi vrsti čistega heroina, a tudi konoplje in kokaina), preko tisoč tablet ecstasyja, manjših vsot denarja ter nekaj orožja in streliva (potek operacije so pojasnili na tiskovni konferenci 18. t-m. v Trstu). Vse se je torej začelo lani, ko so slovenski kriminalisti prišli na sled tolpi prekupčevalcev 2 drogo in orožjem, ki je imela tudi dobre veze z albanskim podzemljem v Makedoniji. Po poglobljenem zbiranju dokazov je slovenska policija namreč ugotovila, da en član te skupine (sestavljali so jo slovenski državljani) ima odlične veze z dobavitelji heroina v Makedoniji. Med lanskim oktobrom in 5. julijem letos je s slovenske strani prišla preko Interpola pobuda za sodelova- FOTO KROMA nje med sodstvom in varnostnimi organi petih držav: Slovenije, Italije (tu se je odzval oddelek za boj proti trgovanju z drogami finančne straže), Hrvaške, ZRJ in Makedonije. Za koordinacijo celotne operacije sta poskrbela Interpol in italijanska osrednja direkcija za boj proti trgovanju z mamili, oseba, ki je to koordinacijo konkretno izvajala, pa je bil namestnik tržaškega državnega tožilca Federico Frezza. "Operacija Mrak", kot so poimenovali to skupno akcijo policij petih držav, je od svoje zasnove do končnega izteka trajala približno leto dni. Policisti so zbrali obvestila in dokaze o obstoju mednarodnih kriminalnih združb, ki so se v daljšem časovnem obdobju ukvarjale z nezakonitim prometom s prepovedanimi drogami na območju Slovenije, Makedonije in Italije. Slovenski kriminali- sti so tedaj predlagali izvedbo kontrolirane pošiljke 25 kg heroina v prvi polovici maja letošnjega leta. Operacijo sta konkretno izvedla pripadnik italijanske finančne straže in pripadnica slovenske policije, ki sta pod krinko zaljubljenega para prišla v stik s prekupčevalci. Po 15-urni avtomobilski vožnji v družbi enega od članov združbe sta dospela v Makedonijo, točneje v okolico Tetova, kjer sta prišla v stik z vrhom kriminalne tolpe. Agenta sta prevzela pošiljko heroina, jo naložila v dvojno dno vnaprej pripravljenega vozila in nato odpotovala (vedno v družbi istega člana tolpe) iz Makedonije preko ZRJ, Hrvaške in Slovenije v Italijo. Njune premike so budno spremljali varnostni organi vpletenih držav. Pošiljka je nato prispela do Firenc, kjer je bil predviden sestanek s prejemniki pošiljke. Takrat so pripadniki italijanske finančne straže tudi aretirali prejemnike in kurirja: šlo je za tri osebe (slovenskega in albanskega državljana ter bolgarsko državljanko). V tistem času so v I Sloveniji opravili tudi preko 20 hišnih preiskav in aretirali šest oseb, osumljenih vpletenosti v trgovanje s heroinom. Vzporedno s tem je stekla tudi operacija razkritja združbe, ki je trgovala z ecstasyjem: s tem v zvezi je prišlo do aretacije treh italijanskih državljanov v Trstu in petih oseb v Sloveniji in do zasege preko tisoč tablet te sintetične droge. Na podlagi teh dveh operaciji so tako v Italiji zasegli nekaj nad i 25 kg heroina, 954 tablet ec-stasyja, 7.890 evrov, 4.830 slovenskih tolarjev in 2.640 makedonskih dinarjev ter tri mobilne telefone, v Sloveniji pa 1 kg heroina, 100 g kokaina, 66 tablet ecstasyja, 1,5 kg konoplje, pribor za tehtanje, puško neznane znamke z odrezano cevjo, pištolo znamke Makarov in večjo količino streliva. Pobudniki "operacije Mrak" poudarjajo izjemen pomen tega dogodka, ki ga imajo za zgodovinskega. Prvič je namreč prišlo do sodelovanja med sodnimi in policijskimi organi kar petih držav pod vodstvom dveh - Slovenije in Italije. Rezul-' tati so vsekakor pozitivni (čeprav je treba še počakati na dokončno razbitje kriminalnih združb v Makedoniji) in dokazujejo, daje učinkovit boj proti organiziranemu kriminalu možen le s tesnim in kakovostnim sodelovanjem. —— iž V četrtek, 18. t.m., je v večernih urah številno občinstvo kljub grozečim oblakom, ki pa so ljudem prizanesli, napolnilo bor-)ač kraške domačije v Zgoniku, kjer je danes sedež občinske vinoteke. Kulturno društvo Rdeča zvezda iz Saleža je namreč poskrbelo za lep in prijeten Poletni večer v znamenju kakovostnega glasbenega ustvarjanja in izvajanja. Spored so ob povezovanju Luane Grilanc oblikovali: vokal-no-instrumentalni ansambel Ano ur'co al' pej dvej, ki je, nastopajoč na ganku domačije, občinstvu postregel z izborom slovenskih ljudskih oz. ponarodelih pesmi s Tržaškega. Sledil Je nastop domačega okteta Od-rnevi, ki je odpel tri pesmi (dve na besedilo narečnega pesnika ^tilija Kralja in eno na besedilo Marija Čuka) v uglasbitvi Aleksandra Vodopivca. Ubrano petje okteta se je nato umaknilo svežemu in navdušujoče-nastopu mladega ženskega (bolje rečeno dekliškega) vokalno-instrumentalnega tria Nashville Girls. Skupina, ki jo sestavljajo Martina Krapež, ^ndrejka Možina in Martina Malalan, je nastala pred komaj FOTO KROMA šestimi meseci, svoj krstni nastop pa je doživela februarja letos in je do danes že nekajkrat nastopila. Nadarjene mlade glasbenice so poslušalce presenetile s svežim nastopom, z dobrim obvladanjem kitare, bas kitare in violine ter z res čistim in lepim glasom, ko so izvedle skladbi Martine Krapež in Andrejke Možina v Vodopivčevi priredbi. Zaključek večera je predstavljal nastop ansambla Red Star Big Band, ki ga sestavljajo amaterski glasbeniki in študentje s Tržaškega in ki ga vodi Aleksander Vodopivec. Slednji je bil tudi najbolj izvajan avtor večera, saj je ansambel, poleg nekaterih svetovno znanih del, izvedel tudi nekaj Vodopivče- vih skladb, pri čemer se je kot pevka še enkrat izkazala An-drejka Možina. Skratka, bil je res lep večer, na katerem so se prepletale tradicionalne in bolj moderne melodije in ritmi in ki je dokazal, da slovenska skupnost na Tržaškem še premore kakovostne glasbenike in skupine. VOJKO COLJA FOTO KROMA V sredo, 17. t.m., je med našo skupnostjo odjeknila boleča vest, daje po krajši bolezni umrl naš stanovski kolega, časnikar Primorskega dnevnika Vojko Colja. Vojko Colja se je rodil pred 57 leti v družini znanega proti-fašista in zavednega Slovenca Srečka Colje. Na Tržaškem se je tudi šolal, svojo časnikarsko pot pa je začel na Primorskem dnevniku, kjer je ostal do svoje prerane smrti. V uredništvu dnevnika se je ukvarjal predvsem z zunanjo politiko, pri čemer se je poglobil zlasti v problematiko dogajanja na Balkanu in na Bližnjem Vzhodu ter na vprašanje islama. Vojko Colja ni rad nastopal v javnosti z odmevnimi (ali tudi napihnjenimi) članki, reportažami in komentarji. Delal je tiho, za pisalno mizo na koncu redakcije v desnem kotu, od časa do časa pa se je oglašal s pronicljivimi in tehtnimi članki o že omenjenih zunanjepolitičnih temah. Ti njegovi članki so si večkrat zaslužili čast uvodnika in so, kot kaže, doživeli tudi pohvale iz diplomatskih krogov. Vojko pa se s tem ni kdovekako ponašal, mirno in tiho je delal naprej, prebiral mednarodni tisk in knjige ter opravljal analize, s katerimi je postregel tudi v osebnih pogovorih, da je bil užitek ga poslušati. Pokojnik je bil kljub videzu, ki bi lahko v komu vzbujal bojazen (bil je visoke in močne postave, obraz pa sta mu krasila brada ter resen in strog pogled), človek mirnega značaja in vesele narave, ljubeč mož in oče, ki pa se ni bal povedati lastnega mnenja, pa naj je bilo to še kako boleče za sogovornika oz. za tistega, ki ga je poslušal. Lastno mnenje, razveseljivo ali boleče, kakor pač vzamemo, če upoštevamo različne zorne kote, je imel izdelano tudi o položaju naše slovenske narodne skupnosti v Italiji in o njenih ustanovah. 9 ČETRTEK, 25. JULIJA 2002 10 ČETRTEK, 25. JULIJA 2002 TOREK, 23. JULIJA / PISMO IZ KANADE "SREDI TEGA PRELEPEGA VZDUŠJA" "Vi ste sol zemlje! Vi ste luč sveta!". Ta klic je že po prvem tednu našega romanja na kanadskih tleh globoko zaživel v srcih vseh nas mladih romarjev. Veselje, radost in vera v Boga nas namreč res združujejo v eno samo veliko skupnost, v kateri vsi verujemo v iste vrednote, to je v vero in ljubezen. Prvi teden romanja smo mladi od vsepovsod preživeli v raznih kanadskih mestih. Skupina iz severno-vzhodne Italije, v katero spadamo tudi mladi zamejci, je tako ta teden preživela v Montrealu. Tu smo bili gostje izredno gostoljubnih in velikodušnih družin župnije St. Thomas a Becket, kjer smo se čez cel teden prek katehez, pogovorov in seveda zabave pripravljali na Svetovni dan mladih, ki se bo začel v Torontu 23. julija. V krajih, kakršne smo bili vajeni videti le v ameriških filmih, sredi nebotičnikov, velikih avtomobilov in slabe hrane (vsi pogrešamo kuhinje naših mam!), pa se vsi čutimo povezani v eno samo skupnost. Vsi iščemo v veri, ljubezni in bratstvu odgovore na življenjska vprašanja in vsi skušamo prek vere v Boga prinesti v današnji svet nekaj ljubezeni, strpnosti in bratstva. V današnji družbi, v kateri zasedata na lestvici vrednot prvo mesto denar in uspeh, doživljamo mladi to poslanstvo kot posebno pomembno nalogo. Tu v Kanadi, sredi tega prelepega vzdušja, med ljudmi od vsepovsod, se nam tako odpirajo mnoga vrata, mnoge rešitve, mnogi odgovori, ki nam bodo nedvomno pomagali resnično postati sol zemlje in luč sveta! Prosimo zato Boga, da bomo mladi res znali do dna izkoristiti to edinstveno priložnost, ki nam jo Cerkev ponuja tu v Kanadi, in da bomo znali slediti Bogu skozi vse življenje ter posredovati njegove nauke vsem ljudem v svetu. PETER ŠPACAPAN SREČANJE V JEREMITISCU STALIŠČE SSk OSTANIMO BUDNI! SESTANEK VSEH KOMPONENT ODBOR MARJETICE ZA GORICO Na zadnjih občinskih volitvah v Gorici je stranka Marjetice, kateri pripada tudi novoizvoljeni župan Brancati, postala vodilna politična skupina v mestu. V koaliciji z Marjetico se je odlično uveljavila tudi stranka Slovenska skupnost, ki je izvolila svoje štiri predstavnike v občinski svet. Ker je Marjetica s KAM, MARJETICA? Ne želimo polemizirati s političnimi silami, ki si danes zlasti v Gorici odločno in pogumno prizadevajo za manjšinsko zaščito oz. za valorizacijo Slovencev in Furlanov. Vseeno pa moramo opozoriti na določene nedoslednosti, ki prihajajo na dan. Prejšnje dni je bila v Kulturnem domu v Gorici skupščina Marjetice, ali bolje, strank in gibanj, ki jo sestavljajo. Vabila na to srečanje pa so bila izključno v italijanščini! Kako lahko to razumemo, ko pa, recimo, med podpisniki vabila vidimo tudi slovensko stranko (imenovano samo v italijanski obliki)? Zakaj vse to? Ali ne zaslužijo vsi, in to neštevilni slovenski kandidatje in volivci, da so enakovredno slovensko poimenovani in da prejmejo vabilo v svojem jeziku?! Sicer, čemu ta žlahtna rožica? AB svojimi 14 občinskimi svetovalci najmočnejša stranka v občinskem svetu in ker dejansko vodi politično dogajanje v Gorici, je postalo nujno, da se organizira kot prava stranka. Po zadnjih volitvah je namreč primer Gorice postal znan po vsej državi kot zgled sodelovanja med silami leve sredine in krajevnih strank. Prav zato je v Gorici bolj občutena potreba po organizirani obliki sodelovanja v Marjetici in je zato goriški odbor te stranke eden prvih v Italiji. V četrtek, 18. t.m., so se sestali somišljeniki stranke v prav lepem številu in po dolgi in zgledni razpravi potrdili odbor, ki ga sestavljajo predstavniki vseh strank, ki so sodelovale v koaliciji na zadnjih volitvah. Za tajnika je bil določen Mario Del Neri, za predsednico pa Barbara Giardini. Slovensko skupnost zastopa v odboru Karlo Brešan, ki je v svojem nastopu poudaril važnost pristopa naše stranke k tej koaliciji in njen pomen pri končni zmagi. Poudaril je tudi, da je Slovenska skupnost že vsa povojna leta zvesta svojim izročilom in da njena dejavnost izhaja iz narodne in kulturnopolitične zavesti slovenskih ljudi, ki so vedno zagovarjali narodno pripadnost, odgovorno sodelovanje in odprte odnose z ostalimi skupinami. DANIJEL DEVETAK Jeremitarji so zaskrbljeni, hudo zaskrbljeni zaradi usode zaselka v goriškem predmestju. Tri leta se že upirajo nameram občinske uprave in ta boj so pripravljeni nadaljevati do konca. Ne gre jim samo za ohranitev lastne zemlje, gre za ohranitev slovenske prisotnosti, ki jo je želela prejšnja uprava po vsej sili -tudi z grobimi kršitvami zakonskih določil - izbrisati. S pomladnimi volitvami seje uprava goriške občine spremenila, in vendar se sproženi postopek nadaljuje, kar povzroča veliko nelagodja, nejasnosti in negotovosti. Zato je prišlo prejšnji četrtek, 18. julija, na gostoljubni Makučevi domačiji do srečanja med skupnostjo Jeremi-tarjev in občinskim odbornikom za obmejna vprašanja in čezmejno sodelovanje odv. Damijanom Terpinom; prisotni so bili tudi občinska svetovalca Nataša Paulin in Božidar Tabaj ter predsednik rajonskega sveta Marjan Breščak. Odbornik je povedal, da je župan že imel nekaj sestankov tehnične narave z goriškimi podjetniki, zastopniki družbe SDAG in drugimi strokovnjaki ter da še vedno preverja stvarne potrebe po širjenju avtopostajališča oz. prekvalifikacijo njegove vloge v luči sprememb, do katerih bo prišlo v bližnji prihodnosti, ko bo Slovenija stopila v Evropsko unijo. Zadeva Jeremitišča in njegovih prebivalcev je sedanji upra- vi pri srcu, je zagotovil Terpin prisotne, preden jim je orisal stališče občine, njene korake in cilje. Najprej je govoril o t.i. storitvenem (direkcijskem) centru, ki se bo gotovo zgradil na ozemlju, ki je že last občinske uprave, toda verjetno na manjšem zemljišču in bliže avtocesti. Drugo vprašanje predstavlja novo skladišče; najprej bodo morali sploh ugotoviti, ali je potrebno, šele nato pa preučiti, kje in kako naj bi se zgradilo, saj obstaja več možnih variant. Ni izključena možnost, ki jo je pred časom predlagal rajonski svet, da bi ha- lo - če bi se odločili zanjo - obrnili za 90 stopinj glede na prvotni načrt in se tako izognili uničenju Zavadlavove domačije. Sam odbornik je večkrat podčrtal, da občina noče graditi stavb, ki v FOTO BUMBACA prihodnosti ne bodo imele nobenega smisla; vsem je znano, da imajo v okviru sedanjega avtopostajališča prostore podjetja, ki nimajo najmanjšega opravka z namembnostjo struktur. Zato bo pred odločitvijo, ali naj se postavi tretja hala, potrebna temeljita analiza. Terpin je kot tretjo pomembno točko izpostavil namen občinske uprave, da se spremeni regulacijski načrt, tako da bodo lastniki lahko po potrebi preuredili svoje domačije in da bo Jere-mitišče kot zgodovinski zaselek tudi imelo možnost biti bolj o-vrednoteno. Terpin je povedal, da je župan Valenti samo štiri dni pred balotažo zahteval od deželne uprave, naj izda razlastitvene sklepe. "Tega bi si ne smel dovoliti," je pribil odbornik. Občinska uprava je mesec dni kasneje sporočila deželi, naj izdajo odlokov začasno zamrzne; to pa ni dokončna odločitev, ki bi pomirila Jeremitarje, saj se postopek, kot kaže, nadaljuje. Med drugim omenimo, da so bile v poseben sklad že položene odškodnine za razlastitve. Kot smo že omenili, so Jeremitarji resno zaskrbljeni. Njihovo nelagodje je bilo lahko zaznati že v tonih njihovih posegov. Najprej so vprašali odv. Terpina, kako lahko nova občinska uprava sploh dopušča, da na občini še dela odv. Piccoli, ki je Jeremitarje - milo rečeno - grobo obrekoval in žalil pred Deželnim u-pravnim sodiščem. Še enkrat so opozorili na kršitve zakonov in dejstvo, da nekateri lastniki zemljišč doslej še niso prejeli nobenega sporočila o postopku. Zato in zaradi drugih v nebo vpijočih razlogov so utrujeni in naveličani izrazili svoje pričakovanje nuj- nega in odločnega ukrepa občine, da bodo končno le dobili pisno sporočilo o preklicu postopka. Občina naj se po njihovem mnenju sklicuje na t.i. samozaščito in tako zaradi zakonskih kršitev razveljavi postopek. S tem se je strinjal tudi odv. Li-vio Bernot, ki je bil prisoten kot zagovornik nekaterih Jeremi-tarjev. Poudaril je, da dva državna zakona (482/1999 in 38/ 2001) jamčita neodtujljivo pravico do rabe materinega jezika. Zato so uradni akti, ki pripadnikom manjšine niso bili izdani v slovenskem prevodu, nični in neveljavni. O dodatnih skladiščih nočejo Jeremitarji niti slišati, kajti občina ima ob meji več kot dovolj zemljišč in neizkoriščenih struktur, ki jih lahko uporabi za svoje namene. "Ne dotikajte pa se naše zemlje!" Ta stališča so enoglasno podprli vsi domačini slovenskega zaselka. Tudi Damjan Paulin je poudaril nujo, da se postopek čimprej ustavi, kajti tudi zadeva Jeremitišča in vsi Slovenci, ki so se upirali Valentijevemu o-sornemu vedenju glede tega vprašanja, so prispevali k izvolitvi novega župana. Čimprej je treba spremeniti regulacijski na-j črt, dodatno skladišče pa bi bilo nepotrebno, je še enkrat pribil. Problem je samo ta, da smo zdaj tik pred zadnjo fazo, je še rekel. Zaradi vsega povedanega je nadvse pomembno, da tako Jeremitarji kot vsa naša javnost, ki jih podpira, ostajajo budni. Če bo namreč kljub vsemu prišlo do razlastitve, kar je konec koncev še vedno mogoče, bo to ogromen poraz ne le za Jeremitarje, ampak za vso slovensko zamejsko skupnost. DELOVNO SREČANJE ZA SODELOVANJE OB MEJI SREČANJE SLOVENSKO-ITALIJANSKE MEŠANE KOMISIJE ZA ZDRAVSTVO V GORICI Minuli teden, v sredo, 17. t.m., v Gorici ob prisotnosti pred-stavnice slovenskega ministrstva za zdravstvo dr. Alenke Bratož zasedali člani sloven-sko-italijanske mešane komisije za zdravstvo, ki so na delavnem srečanju govorili zlasti o težavah odvisnikov od drog, alkohola, tobaka, a tudi o kardiovaskularnih težavah populacije na o-beh straneh državne meje kot tudi o prehrambenih navadah in nudenju pomoči ostarelim. Na srečanju so predstavili tudi poseben študijski projekt o primerjavah zdravstvenih sistemov na mejnih območjih Trsta in Kopra. Tako italijanska kot slovenska stran sta na srečanju poudarili pripravljenost, da bi sodelovanje na zdravstvenem področju še bolj okrepili in se pri tem poslužili tudi evropskega finančnega projekta INTER-REG. Direktor bolnišnice Franc Derganc iz Šempetra pri Gorici dr. Darko Žiberna se je na srečanju zavzel, da bi tako slovenska kot italijanska vlada priznali in podprli že obstoječe dobro sodelovanje med obmejnimi bolnišnicami na Goriškem. Na srečanju so predstavili tudi zbornik mednarodnega posveta, ki so ga leta 2000 poimenovali v Gorici in Novi Gorici, kjer je potekal, kar Kongres brez meja in so na njem sodelovali specialisti za krvno dializo, predvsem tehnično in medicinsko osebje. Šlo je za prvi kongres, ki je bil čezmejnega pomena. Na srečanju so se minuli teden tudi zavzeli, da bi v luči bližnjega vstopa Slovenije v Evropsko unijo kazalo sodelovanje zdravstvenih ustanov med Slovenijo in Italijo na obmejnem področju še okrepiti, še posebej v Gorici, kjer si stojita bolnišnici le nekaj metrov narazen, a vsaka na svoji strani meje in bo torej povsem razumljivo, da bo tako sodelovanje prej ali slej podprla prav EU; če ne prej, pa gotovo ob vstopu Slovenije v Evropsko zvezo. JUP JEREMITIŠČE POD NOVO UPRAVO Tajništvo Slovenske skupnosti z zadovoljstvom ugotavlja, da je goriška občina izbrala drugačno pot in začela stvarno razmišljati, kako doseči razvoj tovornega postajališča, ne da bi pri tem oškodovala prizadeto prebivalstvo Jeremitišča. Žal so v teku razlastitveni procesi, ki jih je trmasto do svojega neslavnega konca zasledovala Valentijeva uprava, in jih je zdaj treba ustaviti. V državi, kot je Italija, pa vemo, kakšni so birokratski procesi (spomnimose samo na primer nabrežinskih orožnikov). Stranka SSk pričakuje, da bo Brancatijeva uprava uspela u-staviti razlaščanja in tako dala možnost Jeremitarjem, da zadihajo. Obenem pa naj dokončni načrti postajališča zagotovijo slovenskemu prebivalstvu, da si lahko stavbe popravi in posodobi, kar doslej ni bilo mogoče. Slovenska skupnost pa se tudi zaveda, da po tridesetih letih zasledovanja dograditve objektov po prejšnjih načrtih ne bo lahko v nekaj mesecih popolnoma preobrniti potek re-kvalifikacije objektov. S skupnimi močmi in s potrebno pozornostjo pa moramo doseči čim boljši rezultat. In dosedanji napori občinske uprave ter odbornika Damijana Terpina gredo v to smer. SLOVENSKA SKUPNOST PRI GORIŠKEM KVESTORJU Novi goriški kvestor Alessan-dro Marangon je 17. t.m. uradno sprejel delegacijo SSk, ki sta jo sestavljala pokrajinski in deželni tajnik Mirko Špacapan in Damijan Terpin. Špacapan je v uvodnem pozdravu spomnil na odlične odnose, ki jih je slovenska stranka od vedno imela s predstavniki sil javnega reda, kar je pripomoglo k temu, da so se nekatere zadeve prej in ugodneje rešile. Dr. Marangonu seje zahvalil tudi za občutljivost, ko je na pozdravno tajnikovo dvojezično pismo odgovoril samo v slovenščini in tako pokazal dobrohotnost do naše narodne skupnosti. Terpin je dr. Maran-gona spomnil na nerešen problem pravilne pisave slovenskih priimkov na dokumentih, na prezgodnje zaprtje manjših mejnih prehodov, na važnost neposrednih stikov z organi javne varnosti za preprečitev neredov, ki bi lahko nastali ob določenih trenutkih; nedavno je namreč v Jeremitišču le telefonski klic organom Digosa onemogočil policijski obhodnici, da bi prijavila sodniku prebivalce naselja, ki so branili svojo zemljo, s tem pa povzročila verižne reakcije in možnost nepotrebnih izgredov. Kvestor je ponudil svoje popolno sodelovanje pri vsakem problemu. Izpostavil je dejstvo, da naše mesto potrebuje sožitja in strpnosti, saj je proces evropske integracije neizbežen in ga je treba le razsodno urejevati- Gostoma je obljubil, da se bo rade volje odzival vabilu na slovenske praznike. TABOR IZVIDNIKOV IN VODNIC V KREDU PRI KOBARIDU SKAVTSKA IZKUŠNJA "V VESOLJU" NAVIHANI TIGER Poletni meseci so za vse šolarje brezskrbni trenutki oddiha od napornih dni, ki so jih preživeli pred knjigami. Julij in avgust sta tako posvečena drugim, razvedrilnim dejavnostim: Poletnim središčem in raznim taborom. Slovenska zamejska skavtska organizacija že vrsto let prireja poletne tabore za otroke in mladino od osmega do devetnajstega leta starosti. Veja izvidnikov in vodnic, ki vključuje mlade od enajstega do šestnajstega leta starosti, je letos taborila v Kredu pri Kobaridu prva dva tedna julija. Letošnji tabor je temeljil na izredno uspešni (dvojni) trilogiji filmov Georgea Lucasa Vojne zvezd. Vsak vod se je spremenil v planet, ki je pristopil v intergalaktično Zvezo planetov in se bojeval proti Imperiju zla. Voditelji so se spremenili v viteze jedi in druge visoke dostojanstvenike, ki so vodili upor Zveze planetov. Kraj tabora se je za to priložnost spremenil v postojanko Coruscant, utrdbo, na kateri je bil sedež Zveze planetov. Tabor se je pričel v ponedeljek, 1. julija. Potem ko so si prebivalci planetov postavili svoja bivališča-šotore, je prišla na vrsto ureditev bivalnega tabora ■ postojanke Coruscanta. Treba jo je bilo postaviti na noge. Zgraditi je bilo treba vhod, pripraviti prostor za taborne ognje ter postaviti jambor in oltar. V sredo zvečer je bilo končno vse pripravljeno na slavnostno otvoritev utrdbe Coruscanta in Zveze planetov. Z naslednjim dnem so namreč izvidniki in vodnice začeli spoznavati tudi bližnjo okolico in se W približevati veščinam, ki so odlikovale viteze jed/. V četrtek so prebivalci planetov, posamezni vodi, odšli na opazovanje galaksije, ki je obkrožala postojanko Coruscant. Na sporedu je bil orientacijski pohod v sosednjih vaseh. Vodi so prenoči- li izven tabora in se vanj vrnili naslednje jutro, potem ko so se pomerili v raznih skavtskih "panogah": orientaciji, pionieristi-ki ipd. V popoldanskih urah je bilo na vrsti spoznavanje drugih veščin: nekateri so se z raf-tingom spustili po Soči, drugi so na taboru vadili lokostrelstvo, spet drugi so se preizkusi- li na poti preživetja ali v preučevanju strategije za obrambo tabora pred nočnimi napadalci. Sobotni program so si vodi zamislili sami. Nekateri so se odločili za pohode izven tabora, drugi so ostali na taboru in si postavljali zgradbe okoli šotorov in po taboru. Prvi teden seje sklenil v nedeljo z dnevom obiskov. Dopoldan so izvidniki in vodnice prebili s starši, popoldanski program je predvideval sv. mašo, ki jo je daroval p. Mirko Pelicon, in taborni ogenj. Zvečer je bila namesto tabornega ognja slavnostna otvoritev športnega dne - inter-galaktičnih iger. Slednje so bile na sporedu naslednji dan. Zjutraj so v vesoljskih igrah tekmovale mešane skupine, popoldne pa so v bolj tradicionalno skavtskih igrah (scoutball in ro-verček) tekmovali posamezni vodi. V torek in sredo so se izvidniki in vodnice v okviru dvodnevne igre razdelili na dva podtabora. Imperij zla je namreč ukradel laserske meče vsem vitezem jedi. Podtabora sta se morala v prvem delu igre boriti med sabo, kdo bo dobil več informacij o tem, kje so skriti laserski meči. V drugem delu igre pa so morali s skup- nimi močmi premagati predstavnika Imperija zla, Dartvva-derja, in najti meče. Tabor se je tako počasi nagnil h koncu. V četrtek so izvidniki in vodnice obiskali kobariški muzej prve svetovne vojne in opravi- li daljši sprehod po gmajnah v okolici Kobarida, na katerih je prišlo do najhujših bitk. V petek zjutraj so se vodi pomerili v kuharskem tekmovanju, v popoldanskih urah pa je sledil še zadnji del programa letošnjega tabora, podiranje. Tabor se je sklenil v soboto, 13. julija, s Pesmijo slovesa, podiranjem jambora in zadnjimi pozdravi. Kot vsak konec je bil tudi sklep letošnjega tabora čustveno nabit. Mnogim ni uspe- lo zadržati solza. Poletni tabor je namreč kljub vsem naporom in nevšečnostim, ki se lahko pripetijo, vedno enkratna izkušnja. NA GORIŠKEM GRADU TRAGIKOMIČEN PRIKAZ ŽIVLJENJSKE POTI GROFA LEONARDA IVA KORSIC Prejšnji teden so si na notranjem dvorišču (Cortile dei Lanzi), obdanem z mogočnimi grajskimi zidovi, ki ljubosumno nosijo v sebi znane zgodovinske dogodke in prikrite zasebne pripetljaje, sledile brezplačne ponovitve komedije II conte e'servito. Humorno odrsko de- lo v dveh dejanjih je izšlo ob tisočletnici Gorice izpod peresa goriškega zdravnika Maura Fontaninija, ki se že od mladih nog navdušuje za gledališče, sedaj kot vnet in zagnan ljubiteljski režiser, pisec dramskih del in priznan umetniški vodja festivala Castello di Gorizia, ki °d 1.1991 privablja v naše me-sto najboljše ljubiteljske gledališke skupine iz cele Italije, in od 1-1996 komedijskega niza Non p resta che... ridere!, ki poživlja jesenske oz., letos prvič, vroče Poletne dni. Fontanini je za svojo komedijo II conte e' servito, ki v vedrem, a včasih tudi kar grenkem ključu pripoveduje življenj-sk° zgodbo zadnjega goriškega grofa Leonarda in njegove rhke, bolehne soproge Paole Gonzaga, posegel po raznih zgodovinskih virih. Pri tem mu je bil v veliko oporo VValter Klainscek. Komedija Alda Nico-laja Hamlet v pikantni omaki pa ga je navdihnila, da je tudi sam kot glavne protagoniste svoje zgodbe izbral tri predstavnike služinčadi: grajska kuharja Franza, nemškega rodu, in Maričko, slovenskega porekla, ter njenega soproga Jacuma, Furlana. Tako je idealno strnil tri narodnostne skupnosti, ki so že v davnih časih sobivale v naših krajih. V komediji se zato posrečeno in enakovredno prepletajo tile trije jeziki, vmes pa še italijanščina plemičev. Igralci Gior-gio Amodeo (Franz), Laura Bar- di (Marička) in Renzo Lavia (Ja-cum) so se zelo prepričljivo vživeli v svoje vloge in zato prisrčno in z nekakšnim ljubečim humorjem poosebili dodeljene like, iz ust katerih, med lonci in kozicami ter slastnimi jedmi, izvemo za življenjske dogodivščine bolj robatega grofa Leonarda in izobražene, v umetnost zazrte Paole. Njihovo izvajanje je doživelo topel sprejem občinstva, ki je uživalo ob lepi predstavi. Avtor Fontanini je svojo igro tudi zrežiral ob strokovni pomoči Gianfranca Salet-te in imel pri dodelitvi vlog srečno roko. Tudi ostali igralci Ales-sandro Predonzan (pater Astol-fo), Enrico Cavallero (Virgilio von Graben - kapetan), Mario- lina De Feo (Barbara Gonzaga - Paolina mati), Maurizo Repet-to (magister galenicus), Bruno Tofful (Leonardo- goriški grof) Federica Zoldan (Paola Gonzaga - njegova žena) in Fabio Mu-sco (Rugo - beneški trgovec) so jasno začrtali značaje in izpovedali misli predstavljenih zgodovinskih oseb in s tem dobro uokvirili duh časa. Izvajalci izhajajo iz treh gledaliških skupin, A. Artisti Associati, Grup-po Teatrale per il Dialetto in CollettivoTerzoTeatro, ki imajo sedež v Gorici in so v letu 2000 ustanovile združenje Gorizia Spettacoli. Med zakulisnimi delavci, ki so s svojim marljivim posegom pripomogli k uspehu te zgodovinske predstave, je tudi maskerka in kostumistka-šivilja Snežiča Černič; bila je posrednica med režiserjem in PDG-jem, ki je posodilo nekatere zelo lepe stilne kostume; ti so obogatili celoto. Čudovito naravno prizorišče, obsegajoče dvorišče in razna okna v zgornjih grajskih prostorih, je pridalo poseben zgodovinski pečat delu, ki gledalcu na simpatičen način prikaže daljne dogodke iz goriške zgodovine. Zato bi bili med publiko še posebno dobrodošli mladi študentje, ki prepogosto ne poznajo svoje "ožje zgodovine". OBVESTILA KATOLIŠKA KNJIGARNA obvešča vse dijake in študente, da sprejema naročila za šolske knjige do 31. avgusta 2002. GORIŠKO-TRZAŠKO romanje na Barbano bo letos 2. septembra. Romarsko srečanje bo z mašo ob 11. uri. Ob somaševanju slovenskih duhovnikov bo maševal in govoril koprski pomožni škof msgr. dr. Jurij Bizjak. Sv. spoved opravimo doma, čeprav bodo duhovniki na razpolago v spovednicah, vendar je čas odmerjen; zato se spovedovanje zaključi ob 10.45. Po želji lahko sporočimo plovni družbi v Gradežu zgodnjo uro odhoda z motornim čolnom oz. s parnikom. Romanje na Barbano je tudi uvod v novo pastoralno leto. Vabljeni v velikem številu! GLASBENA MATICA Gorica obvešča, da je v teku predvpi-sovanje za šolsko leto 2002/ 2003. Vsi, ki se bodo prijavili za vpis do 31.8.2002, bodo imeli poseben popust pri letni članarini. Za prijave in dodatna pojasnila vsak dan od ponedeljka do petka, od 10. do 12. ure (tel. 0481 531508), na sedežu šole v Gorici, ul. della Croce 3. GLASBENA MATICA Gorica obvešča, da je tajništvo zaprto zaradi dopusta do 16. avgusta 2002. Od 19. avgusta dalje bo spet odprto, in sicer s tem urni- kom: od ponedeljka do petka od 10. do 12. ure (tel. 0481 531508). DRUŠTVO SLOVENSKIH upokojencev za Goriško obvešča člane in prijatelje, da bo štiridnevni izlet na Elbo od 3. do 6. oktobra. Vpisovanje bo 4. in 11. septembra na sedežu v Gorici ali pri poverjenikih. DUHOVNE VAJE za duhovnike bodo v Trstu (Dom blagrov - Le Beatitudini) od 26. avgusta zjutraj do 28. avgusta popoldne. Vodil jih bo jezuit p. Franc Cerar. Prijave in pojasnila: voncina#iol.it ali prenosni telefon 347 2414254. DAROVI ZA CERKEV na Peči: N.N. v zahvalo 50,00 E. ZA MISIJON p. Kosa: N.N. z Vrha 50,00 E. Ob smrti mame in stare mame Dragice izreka družini Ba-stiani iskreno sožalje Prosvetno društvo Štandrež. ZAHVALA Družina Peric in svak Darko se ob smrti drage Lojzke zahvaljujejo ženskemu pevskemu zboru iz Ronk in vsem, ki so pokojnico pospremili k zadnjemu počitku. SPROSCENI DNEVI V KANALSKI DOLINI TRAVNIŠKE PEVKE V KOČI SV. JOŽEFA Klic gorskih krasot je pretekli teden spet zvabil v Zabnice nekatere pevke in strežnike, ki sodelujejo v cerkvi sv. Ignacija na Travniku pri slovenski nedeljski službi božji ob deveti uri. V topli domačnosti Koče sv. Jožefa, ki jo je s tolikšno ljubeznijo do mladine dal zgraditi msgr. Franc Močnik in jo potem velikodušno predal KTD-ju, so preživeli nekaj sproščenih dni. Prijeten hlad bližnjega smrekovega in borovega gozda se širi prav do koče, ki se zadnja dviga ob njegovem robu na koncu nekoč prostrane senožeti. Z njenih oken se oko razgleduje po gorskih grebenih, od Man- garta do Sv. Višarij, ki si jih je naša nebeška Mati izbrala, da bi jo tja hodili prosit milosti v prijateljski slogi ljudje različnih narodnosti. Seveda so k njej pohiteli tudi "travniški" romarji, bolj pogumni peš, ostali pa z žičnico, ki sedaj vozi iz Žabnic in je tako laže dosegljiva kot iz Ovčje vasi. Na Višarjah so s petjem in z branjem enega berila lepo sodelovali pri pretežno slovenski maši (minulo soboto je bilo veliko slovenskih romarjev) in se zahvalili Božji priprošnjici za vse prejete dobrote. Hkrati so ji zaupali vse težave in se ji goreče priporočili. MIROVNA POBUDA OD 2. DO 31. AVGUSTA SONCE MIRU IN SOŽITJA Čustva o miru in sožitju prav gotovo sodijo med najvišje vrednote sodobnega časa. Ravno v slednji okvir sodi tudi letošnja že tradicionalna mirovna pobuda Sonce miru in sožitja 2002, ki jo v galeriji Kulturnega doma v Gorici že sedmo leto zapored prireja goriška kulturna zadruga Maja v sodelovanju s Kulturnim domom Gorica, ZSKD, Dijaškim domom Simon Gregorčič in posoškim Združenjem darovalcev organov ADO. Letos bodo v mesecu avgustu razstavljena dela mladih go-riških "likovnih umetnikov" poletnega središča Slovenskega dijaškega doma Simon Gregorčič iz Gorice, ki so se odzvali na posebno likovno pobudo ex tempore na majcah Sonce miru in sožitja 2002. Manifestacija se želi še posebno spomniti 6. in 9. avgusta, obletnice, ko sta pred 75 leti nad japonskima mestoma Hirošima in Nagasaki "zacveteli" prvi atomski bombi. Iniciativa kulturne zadruge Maja sodi v okvir raznih pobud, ki se bodo v dneh "opomina prvega uničevanja" zvrstile na Goriškem, obenem pa je tudi eden izmed členov dolge verige mirovnih in solidarnostnih akcij, ki se skozi celo leto vrstijo v goriškem Kulturnem domu pod naslovom "vsi drugačni, vsi enakopravni". Na otvoritvi razstave, ki bo v petek, 2. avgusta, ob 11. uri v Kulturnem domu v Gorici (ul. Brass 20), bodo sodelovali malčki iz Gorice in Štandreža ter priljubljeni slovenski animator Sten Vilar iz Ljubljane. 1 1 ČETRTEK, 25. JULIJA 2002 IIM MEMOniAM Ld 12 ČETRTEK, 25. JULIJA 2002 UMRL JE MARINO VERTOVEC Marino Vertovec je odšel. Zahrbtna bolezen ga je mnogo prezgodaj odtrgala od družine, ustvarjalnega dela in vsestranskih zanimanj, ki jih je vestno in poglobljeno gojil vse do zadnjih moči. Beneška Slovenija je po smrti klenega Čedermaca Paskvala Gujona izgubila še enega narodnega buditelja, kulturnega delavca in nasploh človeka, ki je zaljubljeno spoznaval kulturne in naravne lepote slovenske Benečije in jih posredoval prav vsem ljudem odprtega duha: sonarodnjakom v zamejstvu in matici, Furlanom, Italijanom in vsem ljudem dobre volje. Bil je pravi človek meje, ki je čutil poslanstvo razgledanega intelektualca, da združuje različne sosedne kulture. Marino Vertovec je bil profesor, publicist, prevajalec in preučevalec slovenske problematike v Beneški Sloveniji, drugih manjšin v Italiji in tudi v Evropi. Rodil se je 17. aprila 1939 v Vidmu očetu Josipu, javnemu delavcu iz Podnanosa, ki je bil ravnatelj računovodskega oddelka videmske prefekture in poklicni prevajalec, mati pa mu je bila Marija Žnidaršič, bančna funkcionarka doma iz Trsta. Osnovno in srednjo šolo je opravil v Vidmu, kjer je tudi maturiral na realni gimnzaiji leta 1958. Leta 1964 je na tržaški univerzi diplomiral iz političnih ved z doktorsko disertacijo o nacionalnosti in politični misli P. S. Mancinija. Poučeval je francoščino in angleščino na srednjih šolah v Vidmu, kjer je bil od leta 1968 redni profesor za angleščino na DPTZ B. Stringher. Ob delu na šolskem področju se je od leta 1976 posvetil tečajem sloven- skega jezika in kulture v Čedadu, Spetru, Bardu inTipani, od leta 1987 pa še v Vidmu. Vsestransko kulturno delo je razvijal tudi v okviru SLORI-ja, zasedal je vidna mesta (tudi predsedniško) v čedajskem društvu Ivan Trinko, bil je v odboru tednika Novega Matajurja in mesečnika Dom, sodeloval je v krogu pobudnikov in svetovalcev slovenskega šolskega središča v Špetru, sodeloval je z Radiom Trst A, bil pa je tudi v komisiji za kulturo SKGZ. Prof. Marino Vertovec je najraje obravnaval problematiko slovenske manjšine v Italiji, šolstvo, kulturo, jezik, še posebno pozornost pa je posvečal slovenskim ustvarjalcem, ki so se odlikovali v besednem ustvarjanju. Popolnoma domač mu je bil slovenski, italijanski, srbski, hrvaški, francoski in angleški jezik, tako da je bilo prevajanje njegov vsakdan in obenem nezamenljivi del naše zamejske stvarnosti. Še najbolj pri srcu mu je bilo prevajanje slovenske poezije v italijanščino. Večinskemu narodu je ponudil v spoznavanje najbolj intimno dušo slovenskega naroda, ki utripa v srednjeevropskem prostoru, je njegov sestavni del in ga bogati. Odšel je velik kulturnik in uglajen gospod blagih manir. ——— MR SLOVENSKA SKUPNOST GORICA V SPOMIN NA POK. VERTOVCA Stranka Slovenske skupnosti, tajništvo Gorica, se klanja spominu na profesorja Marina Vertovca, ki je v preteklih dneh umrl v Čedadu. Pokojni profesor je bil zgled, kako se slovenska kultura in jezik lahko uveljavljata in širita tudi v okoljih, ki nam niso prijazna. Tečaji slovenskega jezika v Vidmu, ki jih je dolga leta organiziral in vodil, so našo besedo ponesli v družine, kjer bi sicer o Slovencih niti ne vedeli, in v slušateljih vzbujali zanimanje za naš maloštevilni, a obenem kulturno bogati narod. Hvala prof. Marinu Vertov-cu za vse, kar je naredil, družini pa naše iskreno sožalje. MIRKO ŠPACAPAN, TAJNIK Slovenski raziskovalni inštitut se klanja spominu svojega Hana, zavednega in ustvarjalnega beneškega rojaka PROF. MARINA VERTOVCA Družini izrekamo prizadeto sožalje SLORI Trst-Gorica-Čedad GLOSA JURIJ PALJK Naj že v začetku tega zapisa povem, da je beseda vozač pri nas v zamejstvu zelo slabo poznana ter zato še manj razširjena, in to predvsem zato, ker se pri nas v zamejstvu slovenski jezik slabo razvija, ker smo pač narodna manjšina sredi italijanskega narodnega morja, in prav zato jezikovno težje in zelo počasi dohajamo razvoj slovenskega jezika v domovini, slovenski državi. Brez ovinkov lahko povemo vsem, ki si pri nas še delajo utvare, da bodo ustavili čas z ohranjanjem zastarelih in preživelih slovenskih izrazov, da je to jalovo in predvsem brezupno početje, ki ne vodi nikamor. Jezik se namreč razvija samo tam, kjer ga redno in javno uporabljajo, se pravi v večinskem narodu. Seveda lahko pripadniki narodne manjšine v vseslovenski jezikovni lonec kaj svojega dodamo, a se moramo pri tem zavedati, da je tega samo za drobno pest začimb, ki sicer lahko dajejo okus in aromo jeziku, glavnih sestavin pa gotovo ne morejo sestavljati. Beseda vozač se uporablja za tistega, ki se vsak dan ali skoraj vsak dan vozi z avtobusom ali vlakom na delo ali v šolo v oddaljen kraj; besedo vozač pa lahko rabimo tudi za voznika in seveda za tistega, ki se z lastnim prevoznim sredstvom dan za dnem vozi na de- lo. Torej jo lahko rabimo tudi za tiste, ki se redno vozimo na delo z avtomobilom. Toliko o besedi vozač, ki je nisem še slišal v rabi v zamejstvu, sem pa zato slišal večkrat italijansko besedo “pendolare", ki v bistvu pomeni isto: označuje človeka, ki prihaja na delo ali v šolo iz oddaljenega kraja. Takih nas je precej in gotovo več od tistih, ki imajo pač veliko srečo, da imajo delovno mesto, šolo ali univerzo v domačem mestu, domačem kraju. O VOZAČIH Velika večina njih se te sreče ne zaveda, ker še nikdar ni poizkusila, kaj pomeni vsakodnevna vožnja v službo v prometnih konicah. Bolj preprosto povedano: ve se, da tudi danes sita vrana lačni nikdar ne verjame. Vsi, ki se vozimo od daleč na delovno mesto, vemo, kaj to pomeni. Predvsem postane ta vsakodnevna vožnja z meseci in kasneje še bolj z leti izjemno težavna, mukotrpna stvar, saj vozači veliko časa preživljamo v vlakih, avtobusih in seveda predvsem v avtomobilih. Naj takoj povem še obče znano resnico, ki se v javnosti največkrat zamolči, namreč dejstvo, da se velika večina ljudi vozi na delo z avtomobilom preprosto zato, ker se ne more s sredstvi javnega prevoza; teh je namreč odločno premalo, so na voljo največkrat v nemogočih urah, so odročna in največkrat strašno počasna in še kaj bi lahko vedeli povedati vsi tisti, ki na dan povprečno izgubimo po dve, tri ure za prihajanje in odhajanje na delovno mesto. Že res, da je čas denar, in tudi to je res, da to pravilo-slo-gan s srčnimi infarkti uničuje ljudi v svetu, a vožnja v službo in iz službe domov je za vozača po določenem času najtežje opravilo, ki ga čaka pred službo in po delovnem času. jasno je, da tisti, ki tega nikdar ni počel in seveda tega (še) ne počne, nas vozačev ne razume, kot tudi ne razume, kaj pomeni biti po najmanj deset, a največkrat dvanajst-štirinajst ur od doma. Zraven dodajmo še dejstvo, da moramo vozači običajno skrbeti še za kosilo, ki ga največkrat opravimo kar stoje v baru, s sendvičem v rokah, večkrat na delovnem mestu s suho malico, in nas zato loči od kolegov domačinov tudi to, da ne moremo med uro kosila domov, kjer si lahko vsaj za uro oddahneš od vsega: od delovnega mesta in od ljudi na njem, od vsega ostalega, kar nas že itak vse muči na vsakem delovnem mestu. In tudi nobene neresnice ne bomo zapisali, če povemo, da noben človek, ki ima v domačem mestu službo, ne ve, koliko vse to stane, ker pač teh stroškov sam nima in se zato z njimi ne ukvarja, jih preprosto ne pozna in zato ne ve, da jih lahko drugi imajo. Govorimo seveda prvenstveno o veliki porabi bencina in nasploh predragega avtomobila, o sicer neizbežni porabi, ki je v nekaterih družinah postala največji letni družinski strošek, kar je seveda grozljiv podatek. Govorimo tudi o tem, da vsak vozač porabi za kosilo, in to tudi, če je le-to samo suha malica, veliko več kot tisti, ki hodi na kosilo in večerje domov. Predvsem pa govorimo o dragocenem času, ki ga vozači prebijemo v avtomobilu, vlaku, avtobusu. Za delodajalce se itak ve, vsaj v državi, v kateri nam je dano živeti, da za vozače niso nikdar imeli in nimajo nobenega posluha, kar se seveda najbolj pozna v kuverti z mesečno plačo, ki je za isto delo enaka za vse, za tiste, ki hodimo od daleč, kot za tiste, ki imajo do službe le nekaj korakov. Ne bomo zavijali na socialno plat, ker nima smisla, kot tudi ne bomo rekli nobene o tem, kako je krivica del vsake družbe in zato tudi naše. Če se komu ta zapis zdi ponovno jamranje, vedite, da ni vozač. To je gotovo, ker bi sicer vsaj skušal razumeti gornje besede in bi takoj pomislil na jamranje, jadiko- vanje, ki ni všeč nikomur, še najmanj vozačem. Dodajmo še vrsto težav, s katerimi si vozači dan za dnem "krasimo in bogatimo življenje", če sem lahko malce ironičen, in to od tega, da imamo vse manj časa zase in za svojo družino, do tega, da se včasih zares sprašujemo o smislu življenja, ko skrušeni ugotavljamo, koliko denarja porabimo za vožnjo in vse ostalo, ki je povezano z vsakodnevnim vozar-jenjem, in se nam v tistih trenutkih zares zazdita naše življenje in hoja v službo jalovo, največkrat nesmiselno početje. Ker nas je vozačev vse več, vemo, da imajo prav tisti, ki pravijo, da je naša družba narejena tako, da načrtno uničuje družino, in nam je tega seveda žal. Zato skušamo na vse kriplje obdržati vsaj v družini, z ženo ali možem in predvsem pa z otroki, neko ravnovesje, ki je potrebno, če hoče družina ostati povezana, ne nazadnje tudi preživeti kot družina. Da smo pri tem bolj ali manj u-spešni, je seveda dejstvo, kot je tudi res, da smo živčni, "stre-sirani do konca", da živimo divje in mučno življenje, ki ga v končni fazi niti ne maramo, kaj šele, da bi ga imeli radi. Najbolj nam je seveda žal, da trpijo naši otroci. Tega se najbolj zavedamo takrat, ko so otroci majhni in nas po nekaj dneh odsotnosti skoraj ne poznajo več. Da ne pišem neumnosti, vedo vsi tisti starši, kjer sta oba zaposlena in sta oba vozača. Prava mala umetnost je za vse vozače že preživeti kot družina, ohraniti vsaj neko dostojno navezanost med ženo in možem, če že o ljubezni ne bomo napisali nobene, ker se o ljubezni itak zelo težko reče kaj pametnega, pa čeprav njeno odsotnost vsi še kako občutimo in pogrešamo. ŽIVLJENJSKI JUBILEJ NA KOROŠKEM NUŽEJ TOLMAJER 60-LETNIK Dolgoletni aktivni tajnik Krščanske kulturne zveze iz Celovca Nužej Tolmajer praznuje 60. življenjski jubilej. V petek, 19. julija, je povabil v domači kraj Radiše številne sodelavce, znance in prijatelje, ki so se skupno poveselili njegovega praznovanja. NužejTolmajer seje rodil 23. julija 1942 v Erlangenu na Bavarskem, kamor so nacisti iz Koroške pregnali njegovo družino. Leta 1966 se je zaposlil pri Krščanski kulturni zvezi in pri Narodnem svetu koroških Slovencev. Postal je duša koroškega kulturnega delovanja in izjemno aktiven na celotnem koroškem ozemlju, kjer delujejo številna slovenska društva. Njegova vztrajnost in iznajdljivost ter povezanost z društvi na terenu so rodile bogate sadove in prispevale k temu, da je Krščanska kulturna zveza vodilna krovna kulturna organizacija na Koroškem. Slavljenec si veliko prizadeva tudi za skupni zamejski kulturni prostor in za sodelovanje s Primorci, posebno še z Zvezo slovenske katoliške prosvete iz Gorice in Slovensko prosveto iz Trsta. Te tri zamejske organizacije že dvajset let skupno in uspešno prirejajo izmenično bogate kulturne dneve na Koroškem in na Primorskem. Številni primorski prijatelji in znanci voščijo Nužeju veliko zadovoljstva, sreče in zdravja ter sodelovanja in kulturnega ustvarjanja. Voščilom se pridružuje tudi uredništvo Novega glasa. OD 28. JULIJA DO 4. AVGUSTA NA JEZERSKEM ŠESTI TABOR SLOVENSKIH OTROK PO SVETU Slovenska konferenca Svetovnega slovenskega kongresa prireja od 28. julija do 4. avgusta 2002 na Jezerskem 6. Tabor slovenskih otrok po svetu. Začel se bo v nedeljo, 28. julija, ob 17.30 na Planšarskem jezeru na Zgornjem Jezerskem. Ob tej priložnosti se bodo zbrali otroci - udeleženci tabora, njihovi starši in sorodniki iz Slovenije, predstavniki slovenskih organizacij v tujini, predstavniki slovenske vlade, Slovenske konference Svetovnega slovenskega kongresa ter predstavniki veleposlaništev držav, iz katerih bodo prišli udeleženci tabora, kakor tudi domačini - Jezerjani. Za skoraj 90 otrok iz Avstrije, Bosne in Hercegovine, Hrva- ške, Italije, Nemčije, Nizozemske, Švice, Ukrajine in ZDA, ki se bodo teden dni družili tudi z vrstniki iz Slovenije so pripravili zanimiv program. Vodja tabora bo gospod Davo Karničar, Slove nec, ki je kot prvi človek na svetu smučal z najvišje gore na svetu. Naši mladi rojaki se veselijo lepih doživetij v domovini svojih staršev, dedkov in babic, zagotovo pa se bodo razveselili tudi vašega prihoda na Jezersko. Za informacije: Beti Jarc, Slovenska konferenca Svetovnega slovenskega kongresa, Cankarjeva 1 /IV, Ljubljana, tel. 003861 4263326 oz. 4264038, e-mail: društvo.slo.konferen-ca@siol.net. ARGENTINSKI SLOVENCI POMOČ PRI VRAČANJU Pavlinka in Boštjan Kocmur iz izseljenskega društva Slovenija v svetu, ki deluje v Ljubljani, pomagata na razne načine rojakom v Argentini, ki bi se radi preselili v Slovenijo. To je matična domovina njihovih staršev, ki sojo zapustili v tragičnem obdobju naše zgodovine. Toda za tiste, ki so bili rojeni v Argentini, "je to vrnitev domov, četudi v Sloveniji še nikoli niso bili". Predstavnika društva Slovenija v svetu pravita, "da je samo med januarjem in marcem prispelo 73 prošenj za pomoč. Trenutno imajo 89 vlog, kar pomeni, da 213 ljudi iz Argentine se želi vrniti". Gospodarska in družbena kriza v Argentini je bila kaplja čez rob za številne Slovence, ki so razmišljali o vrnitvi. Vrnili bi se radi starejši in mlajši, poročeni, samski in taki z otroki. Vendar število prošenj upada, potem ko so predstavniki slovenskega zunanjega ministrstva med nedavnim obiskom v Argentini povedali, da jim država ne more nuditi posebne pomoči. Ne stanovanj ne zaposlitve. Pomenljiva je izjava zakoncev Nejka in Milene Štefe, ki sta si po vrnitvi v domovino svojih staršev v Prekmurju uredila začasno prebivališče v garaži, a sosedje jima vsestransko pomagajo, da so se razmere zanju in za štiri otroke začele izboljševati. Družinski poglavar pravi: "Prišli smo, ker je v Argentini vse bolj nevarno. Lahko bi preživeli kljub p°' manjkanju denarja v državi-Več bi delal, pa bi šlo. Toda o-trokom sva želela zagotoviti lepšo prihodnost". NOVI GLAS / ST. 30 2002 SLOVENIJA NA KATOLIŠKIH GIMNAZIJAH TUDI LETOS ZELO USPEŠNA MATURA v BRANCATI V NOVI GORICI IN ŠEMPETRU v BO Z BLIŽNJIMI VOLITVAMI PRETRES NA POLITIČNEM PRIZORIŠČU? ZA SOŽITJE OB MEJI MARJAN DROBEZ Pretres bo nastal že zato, ker bo sedanji predsednik države odšel s položaja, na katerem je močno zaznamoval 'n nemara celo pogojeval velik del slovenske politike. Med devetimi možnimi kandidati za izvolitev na najvišjo funkcijo v državi dajejo občila največ možnosti dr. Janezu Drnovšku, dr. Francetu Arharju in tudi Barbari Brezigar. Vsak od teh bi v politiki poskušal u-vesti svoj stil delovanja, s čimer bi državi dal tudi osebni pečat. Nov bo tudi premier, ki bo v vladi poskušal uveljaviti svoj način in stil delovanja. V Sloveniji referenduma o privatizaciji državnih bank za zdaj ne bo, ker pobudniki v določenem roku niso zbrali dovolj glasov podpore. Pač pa se je spet začela t.i. pivovarska vojna, v kateri pivovarna Laško poskuša prevzeti pivovarno Union, za katero je zainteresirana tudi belgijska pivovarska družba Interbrevv. V Bosni in Hercegovini so o-gorčeni zaradi vztrajnega zavračanja slovenske vlade, da bi poravnavala dolgove nekdanje Ljubljanske banke varčevalcem iz te države. Gre skupaj za okrog 250 milijonov nekdanjih nemških mark, ne upoštevaje obresti. Milan Kučan s svojim obiskom in pogovori v Sarajevu 18. t.m. ni uspel preprečiti nesporazumov med Slovenijo in BiH, dosegel pa je, da oblasti v Sarajevu niso zapovedale bojkota pri prodaji slovenskega blaga in storitev. Za zdaj je tudi odstranjena nevarnost, da bi se spori med državama poglobili, toda sporna vprašanja bo potrebno takoj začeti reševati, Kar nekaj dogodkov spričo svojih razsežnosti v teh dneh povzroča ali celo vzburja zanimanje slovenske javnosti. Gre, denimo, za ugibanja o tem, kakšen bo pretres na političnem prizorišču v državi po volitvah novega predsednika republike, in o spremembah pri vodenju vlade. kar je Milan Kučan svojim sogovornikom v Bosni in Hercegovini tudi obljubil. Slovenska javnost z izrednim zanimanjem spremlja afero, povezano z zavarovalnico Triglav, ki je z okrog 2.500 zaposlenimi največja v državi. Prišlo je do ostrega soočanja med agencijo za zavarovalniški nadzor in upravo Triglava, ki ni dovolila pregleda knjig, listin in drugih dokumentov o poslovanju zavarovalnice, tudi ne o plačah vodilnih uslužbencev ter o načinih kupovanja delnic. Nastale naj bi razne mahinacije, nezakonitosti in drugačne operacije finančnega značaja, s katerimi naj bi nekdanji družbeni kapital (zdaj državni) preusmerjali v zasebno last. Zadeve raziskuje tudi vladni urad za preprečevanje korupcije. Direktor urada Boštjan Penko je izjavil, "da gre za veliko premoženjsko korist in s tem za oškodovanje družbenega premoženja". Agencija za zavarovalniški nadzor je sklenila, da mora Upravni svet zavarovalnice Triglav spričo ugotovljenih nepravilnosti in kršenja predpisov razrešiti predsednico u-prave Nado Klemenčič in člana uprave Jožeta Obersnela. Če tega nadzorni svet ne bo hotel storiti, bi Triglavu lahko odvzeli dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov. V neki anketi objavljeni 20. t.m. na državni televiziji je bilo ugotovljeno, da kar 70% klientov (strank) svoji zavarovalni- ci, torej Triglavu, ne zaupa več. VELIKO VPISOV V ŠKOFIJSKO GIMNAZIJO V Sloveniji je bila letošnja matura gimnazijcev med najboljšimi v obdobju po osamosvojitvi države. Zaključilo jo je okrog 16.000 mladih. Pri tem so bili zelo uspešni tudi dijakinje in dijaki škofijskih gimnazij. Le-te veljajo za najbolj zgledne v slovenskem izobraževalnem sistemu. Nekdanji predsednik ustavnega sodišča in soavtor slovenske ustave dr. Tone Jerovšek je v intervjuju, ki je bil v soboto, 20. t.m., objavljen v mariborskem časniku Večer, dejal, "da v šentviško škofijsko gimnazijo vneto pošiljajo svoje otroke tudi nekdanji nasprotniki Cerkve". Na katoliških gimnazijah je od 360 maturantov bilo uspešnih 358. Podrobneje pa so bili izidi naslednji: na Škofijski klasični gimnaziji Ljubljana-Šentvid je bil uspeh mature sto odstoten. 165 maturantov je v povprečju doseglo 23,59 točk, 22 med njimi med 30 in 34 točk; Škofijska gimnazija v Mariboru je imela 98 maturantov, uspelo jih je 90, trije na maturi so bili odlični, ena maturantka se je uvrstila med "zlate"; uspeh 52 maturantov Gimnazije Želimlje (na Dolenjskem) je bil 100%; uspeh 45 maturantov Škofijske gimnazije v Vipavi pa je bil 95,5%, od 19 odličnih je bilo 5 "zlatih". Med dogodki v Sloveniji v prejšnjih dneh omenjamo, da je Peter Bekeš prevzel svojo novo funkcijo veleposlanika na Hrvaškem. Znanje tudi kot nekdanji slovenski veleposlanik v Italiji. V sobotni prilogi osrednjega slovenskega časnika De/o, 20. t.m., je časnikar Marko Pe-čauer objavil komentar z naslovom Dolgo poletje in vroča jesen. V njem obravnava tudi vlogo in možnosti predsednika vlade dr. Janeza Drnovška pri lobiranju za sprejem Slovenije v EU in zvezo NATO. Pri tem časnikar opisuje tudi posledice, ki bi nastale, če Slovenija ne bi bila sprejeta v omenjeni povezavi. Piše: "Če bo Slovenija deležna zavrnitve EU, potem se bo marsikaj v tej državi postavilo na glavo. To bi namreč pomenilo, da edini cilj, okrog katerega v tej drža- vi velja tako rekoč vsesplošno soglasje, ni bil dosežen. Gotovo bi to povzročilo silovito reakcijo v javnosti, protievrop-sko evforijo, morda celo razveljavljanje zakonov, ki so bili sprejeti zaradi uskladitve s pravnim redom EU, in sprememb ustave, ki so posledica španskega in raznih drugih kompromisov ob slovenskem prizadevanju, da bi bili zraven. Slovenija bi se zaprla vase in vsaj za nekaj čas postala sovražna do vsega tujega. To bi prineslo tudi gospdarski zastoj in splošno krizo v državi. Zveza Nato pa je nekoliko drugačna zgodba. Čeprav strankarska politika daje vtis, da je stopnja soglasja o slovenskem vstopu v to organizacijo enaka kot za EU, je javnost razdeljena skoraj na pol. Oba možna izida, da bo Slovenija povabljena v NATO ali da ne bo, sta lahko vir velikih političnih sporov." NOVA ŠTEVILKA VIPAVSKEGA GLASA DRAGOCEN VIR INFORMACIJ IN DOGODKOV IZ PRETEKLOSTI Pred nekaj dnevi je izšla nova številka Vipavskega glasa, glasila krajevne skupnosti v Vipavi. Ta publikacija redno izhaja, znana pa je po temeljiti obravnavi preteklosti Vipave in drugih krajev na območju Zgornje Vipavske doline. Zato je Vi-pavski glas dragocen vir informacij in dogodkov v preteklosti in sedanjem času za vse, ki preučujejo domoznanstvo na omenjenem območju. V novi številki je v rubriki /z naše preteklosti objavljen dokumentiran zapis o cerkvi in župniji svetega Matije (ali Mateja) na Slapu pri Vipavi. Prispevek je napisal tamkajšnji župnik in profesor Škofijske gimnazije v Vipavi, prof. Franc Kralj, in sicer ob 300-ietnici dograditve sedanje baročne cerkve (1702- 2002) in 100-letnici ustanovitve samostojne župnije. Dogodka so že praznovali, zato iz omenjenega zapisa povzemamo nekaj manj znanih, ali celo neznanih podrobnosti o cerkvi in župniji na Slapu. Prof. Franc Kralj je zapisal, "da prva pisna omemba Šlapa na Vipavskem v zgodovinskih virih sega v začetek 13. stoletja. Gre za listino-darovnico istrskega mejnega grofa Henrika An-deškega z dne 23. januarja 1223. Listina z omenjenim datumom se glasi: "Henrik, po Božji milosti mejni grof Istre, daruje cerkvi Device Marije v Diessenu šest kmetij v vasi, ki se imenuje Slap (Zlap) in se nahaja blizu Vipave, s pristavkom, da hoče v znak privolitve vsako leto o svečnici dati bratom rečene cerkve po štiri tovore olja v Ogleju do svoje smrti. Ko pa umre, naj dobijo omenjeni bratje imenovane kmetije z vsemi pritiklinami v svojo rabo". Sla-penska cerkev se prvič pisno izrecno omenja v darovnici o-glejskega patriarha Markvarda de Randecka (1365-1381), ki sicer velja za obnovitelja od potresa močno prizadete oglejske bazilike. V listini z dne 3. marca 1373 se med drugim navaja kmetija "Zalis" pri "svetem Ma- teju" (Matiju?) na Slapu. Od tedaj naprej je obstoj cerkve v kraju izpričan neprekinjeno. Pisec našteva dogodke povezane z verskim in narodnim življenjem, ki so bili povezani tudi z vlogo in delovanjem cerkve oz. župnije. Poudarja, "da je bila v času socialističnega enoumja verska dejavnost sicer omejena in porinjena za cerkvene zidove, je pa bila cerkvena stavba ob sodelovanju požrtvovalnih Slapen-cev prenovljena tako navznotraj, kakor navzven. Jubilejno leto 2002 (300-letnica zgraditve cerkve in 100-letnica župnije) je župnijsko občestvo Slap dočakalo s popolno prenovo zunanjosti cerkvene stavbe (zvonik z bakreno priamido, nova cerkvena streha, nov omet), k čemur so največji delež prispeva- li župljani in je projekt denarno podprla tudi občina Vipava". V novi številki Vipavskega glasa, ki je izšla v nakladi 700 izvodov, je objavljenih še mnogo drugih zanimivih in aktualnih zapisov, člankov in drugih prispev- kov z raznih področij. Magda Rodman je objavila članek o srečanju članov rodbine Premrlov v Vrhpolju. Bilo jih je okrog 400 in so prišli od vsepovsod, tudi iz tujine. Korenine omenjenih rodbin segajo po vsej Evropi, ter celo v Južno Afriko in Ameriko. Prvi zapis priimka Premrl ali njegove izpeljanke (Urban Premeri) sega v leto 1498. Zanimiv je članek o arhitektu in urbanistu Jožetu Plečniku, ki je izdelal tudi načrte za spomenik padlim v Vipavi. Ta naj bi bil najpomembnejši v celotnem Plečnikovem spomeniškem delu. Avtorica članka Magda Rodman je zapisala, "da čeprav so partizanska obeležja imela obvezno rdečo zvezdo, so bili za Jožeta Plečnika ustreljeni ali pobiti predvsem krščanski mučeniki. Spomenike je pogosto opremljal s križi in s staro krščansko motiviko, vendar tako, da simboli vere niso bili vidni na prvi pogled. Za Vipavo je iz različno obdelanih kosov kamna sestavil križ na zvonastem podstavku, ki se zgoraj končuje v kapitel z grozdi. Ti so hkrati ponazarjali značilno vi-norodnost Vipavske doline, čeprav so bili zares mišljeni kot podoba Kristusove krvi". ' M. Novi župan Gorice Vittorio Brancati je opravil prva spoz-navalna, a tudi že delovna o-biska pri svojih kolegih, županih mestne občine Nova Gorica Črtomirju Špacapanu in občine Šempeter-Vrtojba Draganu Valeničiču. Skupaj z občinskim odbornikom dr. Damijanom Terpinom, pristojnim tudi za čezmejne in evropske povezave, sta sogovornikom predstavila in pojasnila politično in programsko usmeritev novega vodstva občine Gorice, v katerem imajo stiki in sodelovanje s sosednjimi občinami oz. območji v Sloveniji važno mesto. Župan Brancati je med srečanjem z občinskimi upravitelji v Novi Gorici in v Šempetru nekajkrat poudaril, da bo občinski odbor v Gorici pri utrjevanju sožitja med prebivalstvom ob meji upošteval dragocena spoznanja in izkušnje, ki izhajajo iz tisočletne zgodovine Goriške. "Reka Soča je simbol, ki označuje bivanje Italijanov, Slovencev in Furlanov, pa njihovo preteklost in prihodnost," je poudaril v Šempetru, kjer mu je župan Dragan Valenčič izročil skupno fotografijo obeh občin, na kateri je vidna zlasti struga reke Soče. Ob tem je Vittorio Brancati spomnil, da so v obdobju pred prvo svetovno vojno v Gorici uporabljali štiri jezike: slovenščino, italijanščino ter furlanski in nemški jezik. Tedanje vzdušje in razmere naj bi čimprej obnovili, saj sodelovanje zgolj na gospodarskem področju ne zadošča. Napovedal je tudi, da bo občinski odbor v Gorici leta 2003 pripravil skupno slove- snost Gorice in Solkana ob zgodovinski tisoč eni letnici prve pisne omembe obeh naselij. Župana mestne občine Nova Gorica in občine Šempeter-Vrtojba sta izrekla zadovoljstvo spričo nove politične in programske usmeritve novih upraviteljev Gorice in dejala, da jo bosta podpirala. Župan občine Šempeter-Vrtojba Dragan Valenčič je ob tem dejal, da je Šempeter pri Gorici tudi v svojem imenu ohranil povezavo z bližnjo Gorico in poudaril, "da Gorico še zmeraj občutimo kot naše skupno mesto". Občina Šempeter-Vrtojba tudi pri načrtovanju prihodnjega razvoja u-pošteva dejstvo, da se bo v prihodnje, zlasti po vstopu Slovenije v EU, čedalje bolj vključevala v prostor sosednje Gorice oz. se z njim povezovala. Kot primer skupne zavzetosti obeh občin navajajo sodelovanje pri preobrazbi mednarodnega mejnega prehoda Vrtojba-Štan-drež, da bi slednji po vključitvi Slovenije v evropsko povezavo lahko opravljal novo vlogo. Župani občin Gorica, Nova Gorica in Šempeter-Vrtojba, so se dogovorili o stalnih stikih, dogovarjanju in sodelovanju. Sestajali se bodo bodisi vsi trije skupaj, ko se bo za to pokazala potreba, ali pa ločeno, denimo, župana Gorice in Nove Gorice oz. župana Gorice in Šem-petra-Vrtojbe. Vsi skupaj si bodo prizadevali za izvajanje programov sodelovanja ob slo-vensko-italijanski meji na Goriškem, kot jih določata med-mejna sporazuma Sožitje in Čezmejna zaveza. —— M. OBČINA ŠEMPETER-VRTOJBA ENA NAJBOLJ USPEŠNIH OBČIN V SLOVENIJI V občini Šempeter-Vrtojba so več dni proslavljali občinski praznik, 22. julij. Le-ta je namenjen dnevu, ko je bila občina pred štirimi leti ustanovljena. Tedaj so potekale ostre polemike o smislu in upravičenosti nove lokalne skupnosti, saj je veliko prebivalcev in uglednih posameznikov menilo, da morata Šempeter in Vrtojba ostati v sestavi mestne občine Nova Gorica. Mnenja so se po štirih letih povsem spremenila, saj vsi priznavajo, daje Šempeter-Vrtojba ena najbolj uspešnih občin v Šlo-veniji. Župan Dragan Valenčič je na slavnostni seji občinskega sveta v soboto, 20. t.m., dejal, "da so v štirih letih od ustanovitve občine pridobili bistveno več prihodkov, kot pa so jih pričakovali na začetku. Najbolj pomemben uspeh omenjenega obdobja je sprejetje prostorsko-razvojnega načrta občine Šempeter-Vrtojba do leta 2002, s ka- V nedeljo, 28. julija, bo ob 17.30 VSAKOLETNO SPOMINSKO SLAVJE ZA UMORJENE IZ DRUŽINE BRECELJ IN ZA DRUGE V GOZDU PRI ZGORNJI BRANICI. Somaševanje bo vodil g. Dušan Jakomin, pel pa bo mešani zbor F.B. Sedej iz Števerjana. Vabljeni tudi k družabnosti. V PRIMERU SLABEGA VREMENA BO VSE V CERKVI V KODRETIH. 13 ČETRTEK, 25. JULIJA 2002 terim so začrtali razvoj na področju gospodarstva, družbenih dejavnosti in demografskih gibanj prebivalstva. Prostorski načrt nam daje vse možnosti za izdelavo izvedbenih aktov, ki smo jih že začeli pripravljati". Občina Šempeter-Vrtojba je skratka v štirih letih več kot upravičila svoj nastanek, je ob prazniku poudarjal župan. Dodal je, "da so uresničili nekatere naložbe, o katerih prej nismo uspeli niti sanjati. Med njimi prednjači v celoti obnovljena osnovna šola v Šempetru z igriščem, za kar je občina vložila okrog milijardo tolarjev. Po poletnih počitnicah bodo v šoli odprli še novo telovadnico, medtem ko so se Vrtoj-benci razveselili nove večnamenske športne dvorane ob tamkajšnji podružnični osnovni šoli. V celoti je obnovljen in posodobi) en tudi zdravstveni dom v Šempetru. 1 M. ITALIJANSKO PRAVO "ELEKTROSMOG" 14 ČETRTEK, 25. JULIJA 2002 DAMJAN HLEDE Masovni razvoj trga mobilnih telefonov, za funkcionalnost katerih je potrebna vedno večja teritorialna prisotnost oddajnikov, je zaostril že dolga leta prisoten problem negativnih zdravstvenih učinkov, ki jih povzroča izpostavljenost električnim, magnetnim in elektromagnetnim poljem. Z znanstvenega vidika negativni učinki te izpostavljenosti niso še dokazani z obče sprejetimi ugotovitvami. Obstaja pa veliko znanstvenih raziskav, ki ugotavlja, da so v bližini oddajnikov statistično veliko bolj prisotna nekatera obolenja, med katerimi je najpogostejša otroška levkemija, pa tudi možganski rak. Zadeva je dosegla višek zaostritve v slučaju oddajnikov vatikanskega radia v Rimu, kjer se je zadeva v prvi stopnji sodnega postopka zaključila s sodno ugotovitvijo nepristojnosti italijanskega sodnika, ker naj bi zadeva presegala teritorialno pristojnost italijanskega sodstva. Meritorna razprava je bila torej odložena. Se pred nekaj leti je v naši državi z ozirom na postavljanje radijskih, televizijskih in telefonskih oddajnikov vladal far vvest. Do odločnega zakonskega premika je prišlo šele leta 1997, ko je bil sprejet ministrski odlok št. 381 z dne 10. septembra 1998. Ta odlok določa mejo izpostavljenosti elektromagnetnim poljem, kateri je lahko podvrženo prebivalstvo. Meja za emisijo električnih polj je določena v višini 20 volt na meter; v primerih, kjer izpostavljenost traja več kot štiri ure na dan, se meja zniža na 6 volt na meter. V zvezi s temi omejitvami je vsekakor še zmeraj prisoten spor med tistimi družbenimi dejavniki, ki zahtevajo dodatno znižanje obstoječih meja, češ da so za zdravstveno varnost prebivalstva še zmeraj previsoke, drugi pa zahtevajo njihovo zvišanje, češ da so ob- stoječe meje strožje od evropskih standardov. Odločnejši korak je bil storjen z okvirnim zakonom št. 36 z dne 22. februarja 2001, ki postavlja temeljna, čeprav še zmeraj presplošna načela na področju zaščite pred izpostavljenostjo električnim, magnetnim in elektromagnetnim poljem. Ta zakon med drugim določa pristojnosti države na tem področju. Med njimi je npr. predvidena ustanovitev državnega katastra fiksnih in mobilnih virov električnih, magnetnih in elektromagnetnih polj ter zainteresiranih teritorialnih okrajev, poleg tega pa še določitev meja izpostavljenosti, določitev lokalizacije elektrovodov, katerih napetost presega 150 kV ter določitev tehnik za ugotavljanje stopnje elektromagnetnega onesnaženja. Predvidene so tudi pristojnosti dežel, med katerimi je tudi določitev postopka za izdajo dovoljenj za instalacijo električnih in elektromagnetnih naprav ter posebna pravica občin, ki lahko s svojim pravilnikom uredijo najprimernejšo urbanistično in teritorialno lokacijo elektromagnetnih naprav, ki naj bi čim bolj zmanjšala izpostavljenost prebivalstva. Z ozirom na to zadnjo pravico preseneča sodobna razsodba Državnega sveta (razsodba št. 3095 z dne 3. junija 2002), ki je razsodil, da občine ne smejo spreminjati obstoječih državnih meja izpostavljenosti. Kot spremembo meja pa je tolmačila občinski pravilnik, ki je postavljal daljinske in višinske meje ter lokacijska pravila, češ da se za njimi skriva dejanska sprememba meja izpostavljenosti, kar spada v pristojnost države. Spomniti pa gre, da je leta 1999 Ustavno sodišče razsodilo, da spada to področje v urbanistiko, ki je v pristojnosti dežel in torej, posredno in v svojih mejah, tudi v pristojnosti občinskih krajevnih uprav. SVETOVALNA SLUŽBA KZ VARSTVO BUCK Bučke (cukete) napada precej bolezni in škodljivcev. Najpogostejši so v naših podnebnih razmerah napadi pepelnice (oi-dija), ki prekrije liste z belo plesnijo, ki diši po glivicah. Pepelnica se pojavlja predvsem v zelo toplih dneh (ob koncu julija in začetku avgusta) in ob močnejšem napadu povzroči hitro hiranje rastlin. Bolezen uspešno zatiramo z močljivim žveplom v odmerku 80 do 100 gramov na 100 litrov vode. Škropimo v jutranjih, hladnejših urah. Manj pogosti so napadi kra-stavosti (cladosporium) in pe-gavost na listih in plodovih. Obe obolenji preprečimo z preventivnim škropljenjem z bakrovimi pripravki. Pri tem moramo biti pazljivi na varosstno dobo, ki je pri teh sredstvih relativno dolga. Po navadi škropimo le, če je prišlo do napadov teh glivic v prejšnjih letih in je zato možnost okužbe večja. Od škodljivcev prizadenejo bučke, in letošnja opazovanja nam to žal potrjujejo, predvsem uši, ki prinašajo virusne bolez- TRETJI PONATIS ZGIBANKE O VINSKI POTI TERANA MED CILJI TUDI SKUPNA TURISTIČNA PONUDBA Zgibanka o Vinski poti terana je doživela že svoj tretji ponatis. Publikacijo, ki so jo od leta 1986 (leto oblikovanja vinske ceste) do danes razdelili v okoli 80.000 izvodih, je oblikoval goriški ilustrator VValter Gru-dina, sicer pa je njena izdaja sad truda Slovenskega deželnega gospodarskega združenja oz. njegove gostinske sekcije, pri čemer pa ne smemo pozabiti doprinosa pokrajine Trst, ki je finančno podprla tisk in izdajo, ter Agencije za turistično informiranje in sprejemanje AIAT iz Trsta in Konzorcij vin Kras. Zgibanka prinaša ažurirane informacije o 18 gostinskih obratih in sedmih kmetijah, kjer ponujajo kraški teran s kontroliranim poreklom (DOC), pa tudi druga vina in domače specialitete, ter o številnih naravnih in kulturnih znamenitostih kra-škega teritorija tržaške pokrajine. Vse to je označeno na stiliziranem zemljevidu, kjer je narisana 26 km dolga vinska PKftVKUflinuBn mrar mmnw STRADA DEL VINO TERRAN0 VINSKA POT TERANA TERRAN0 WEINSTRASSE MNE-ROVTE 0F TERRAN0 FW*»«3auiJ komwct taruu cesta, ki se vije po pokrajinskih cestah od Opčin do Sesljana. Iz besed, ki jih je na predstavit- vi v hotelu Daneu v četrtek, 18. t.m., ob prisotnosti številnih uglednih gostov izrekel predsednik gostinske sekcije pri SDGZ Niko Tenze, se da razbrati, da je ta zgibanka od leta 1986 naprej pripomogla k razvoju turističnega sektorja pri nas, predvsem pa vinarstva. S to publikacijo so tudi prispeva- li k spoznanju teritorija in k rasti povpraševanja po bivanju v zelenem turističnem okolju. Zgibanka, je še dejal Tenze na četrtkovi predstavitvi, naj bi zaključila prvo fazo afirmacije vinarstva in turizma, istočasno pa bi morala postati izziv in možni novi temelj za združevanje Vinske poti terana na italijanski strani s Kraško vinsko cesto na slovenski strani meje. Ravno tako bi se morala vinska cesta razširiti tudi na goriški Kras in na povezano zaledje ter tako zajeti vse območje v enotno pro-mocijsko-turistično ponudbo. Pri tem je treba biti pozorni na dva dejavnika: na deželni zakon iz leta 2000, ki ureja promocijo lokalnih tipičnih proizvodov in vinske ceste ter na možnosti, ki se odpirajo s koriščenjem ev- ropskih programov za čezmejno sodelovanje. Kakovostni skok v rasti vinske ceste mora iti tudi v smer boljše povezave z drugimi lokalnimi turističnimi atrakcijami, je dejal Tenze. Pri pobudi sodeluje, kot že rečeno, 18 gostinskih obratov. Ti so: restavraciji Daneu in Pine-ta dai Troll na Opčinah, restavracija Kras na Colu, restavracija Furlan na Repentabru, gostilna Pod Tabrom na Colu, gostilni Škabar in Križman v Repnu, restavracija Milič pri Briščikih, gostilna Guštin v Zgoniku, Društvena gostilna v Gabrovcu, restavracija Grilanc v Saležu, gostilna Suban v Trnovci, gostilna Gruden v Šempola-ju, gostilni Sardoč in Tence v Prečniku, gostilna Sardoč v Sli-vnem, restavracija Al Carso v Mavhinjah in gostilna Pri Gušti-novih, prav tako v Mavhinjah. Teran DOC je mogoče najti tudi na kmetijah Jožka Colje v Sa-matorci, Danila Lupinca v Praprotu, Miliča "Zagrskega" v Zagradcu, Ladija Miliča v Saležu, Aleksija Ostrouške v Zagradcu, Borisa Škerka v Praprotu in Benjamina Zidariča prav tako v Praprotu. ■ iz ANALIZA SVETOVNE EKONOMIJE SGZ GORICA ZAKAJ DOLAR IZGUBLJA NA VREDNOSTI? MARA PETAROS V zadnjih dneh se je evro v primerjavi z dolarjem močno okrepil. Višja vrednost evra bo verjetno kmalu zelo ugodno vplivala na stopnjo inflacije. Čeprav tega ob začetku leta ne bi nihče napovedoval, je evro v zadnjem tednu dosegel pariteto z dolarjem, in to prvič po 14. januarju 2000. Čeprav prihajajo iz Združenih držav Amerike nekatere pozitivne vesti, pa izgublja ameriški dolar na vrednosti. Razlogov za vedno nižjo vrednost dolarja je več: - v zadnjih tednih so odkrili kar nekaj nepravilnosti v največjih ameriških podjetjih, ki so navidezno kazale zelo zdravo bilanco. Odkrili so celo vrsto knjigovodskih napak in nepravilnosti v letnih bilancah najrazličnejših družb, kar je močno oškodovalo številne varčevalce. Hkrati pa prodirajo v svet novice o slabših poslovnih uspehih do sedaj zelo uspešnih podjetij. Ob koncu prvega tromesečja tega leta je marsikatero podjetje prikazova- lo precej manj spodbudne rezultate, kot sojih napovedovali ob začetku leta. Zaradi teh odkritij so se svetovni varčevalci prestrašili, saj je donos neke naložbe tesno povezan s poslovnim uspehom podjetja. Če ima podjetje, v katerega smo investirali, velike dobičke, bo tudi donos večji; če pa ima podjetje izgube, naložba ne bo donosna. Zato skušajo varčevalci preusmeriti investicije v podjetja, kjer je tveganje manjše. To se je seveda takoj poznalo na borznih trgih. Vsi borzni indeksi so ob koncu prejšnjega tedna izkazovali izredno nizke vrednosti, ki jih lahko primerjamo z vrednostmi po atentatu na stolpnici v Nevv Yorku. Takoj se je ta negativni trend preselil tudi na evropske borze, kjer so padli vsi borzni indeksi, kar pa nudi zelo ugodno delovno okolje za vse tiste osebe, ki se ukvarjajo z borznimi špekulacijami. - V juniju je ameriška trgovinska bilanca izkazovala zelo velik primanjkljaj, kar pomeni, da so ZDA veliko več uvažale kot izvažale. Čeprav je zaupanje a-meriških potrošnikov še vedno zelo majhno, so v mesecu juniju zabeležili izredno veliko povpraševanje po tujih avtomobilih, po televizorjih in drugih dobrinah široke porabe, predvsem po oblekah in čevljih. Ker je bil dolar zelo močna valuta, so potrošniki raje kupovali tuje blago, saj je bilo zanje ceneje. O-benem pa tuji potrošniki niso mogli kupovati ameriških proizvodov, saj so bili zaradi visoke vrednosti dolarja predragi. Zaradi zelo velikih uvozov in zato, ker manjšega notranjega povpraševanja ni nadomestilo zunanje povpraševanje, se je avtomatično zmanjšala ameriška proizvodnja; zato ocenjujejo, da bo v tem letu bruto notranji proizvod narasel samo za 2,5%, kar je za en odstotek manj, kot so napovedovali ob začetku leta. - V zadnjih mesecih se je zelo zmanjšalo varčevanje. Potrošniki porabijo več, kot zaslužijo, zato se stalno povečuje zadolžitev družin. V zadnjih mesecih so prvič po obdobju Clintonovega predsednikovanja zabeležili primanjkljaj v državni blagajni, saj so se močno povečali državni izdatki v podporo gospodarstva. Zaradi tega bodo morali takoj zmanjšati državne izdatke, pa tudi natančneje nadzorovati davčni sistem. - Že dolgo pa se je zmanjšal priliv svežih finančnih sredstev iz tujine. Zato seje povpraševanje po dolarju drastično zmanjšalo, kar je gotovo negativno vplivalo na vrednost dolarja na svetovnih borzah. - Skoraj vsi svetovni ekonomi- sti so že dolgo govorili, daje dolar precenjen oz. da je evro podcenjen. Tega mnenja so tudi izvedenci pri Svetovnem monetarnem skladu, ki trdijo, da so se sedaj končno pokazala prava razmerja. Seveda pa iz ZDA ne prihajajo samo negativne vesti. V zadnjem mesecu se je nekoliko zmanjšala stopnja brezposelnosti. Zaenkrat ekonomisti še ne vedo, če se je dejansko povečalo število delovnih mest ali pa gre to manjšo brezposelnost pripisati zgolj sezonskim zaposlitvam. Zaradi tega se je tudi nekoliko povečalo zaupanje potrošnikov v bodočnost in je naraslo povpraševanje, tudi v gradbenem sektorju. Vse te informacije so pokvarile ugled ameriškega gospodarstva v svetu. Ameriški predsednik George Bush je pozval kongres, naj še pred poletnimi počitnicami odobri zakon, ki u-vaja posebno stroge kazni za vsa tista podjetja, ki objavljajo ponarejene bilance in ki imajo določene nepravilnosti v knjigovodstvu. Na tak način naj bi bili varčevalci bolj zaščiteni. Med varčevalci pa sta se pojavili nekakšni negotovost in nezaupljivost, ki ju bo le težko izpodriniti, vendar ameriški ekonomisti menijo, da se bo stanje gotovo spremenilo, saj po vsakem dežju zasije sonce. BRANCATI OBISKAL ZDRUŽENJE Prejšnji teden seje delegacija Slovenskega gospodarskega združenja Gorica (predsednik Vito Primožič, podpredsednik Ivan Plesničar, načelnik obrtne sekcije Rudi Petejan, predstavnik trgovcev Aleš Šuligoj, ravnatelj Igor Orel in tajnik Aleš Feri) srečala z goriškim županom Vittoriom Brancatijem. Po čestitkah županu je Primožič poudaril pomen srečanj med krajevno upravo in gospodarskimi stanovskimi organizacijami. Predstavniki SGZ so županu nato predočili vrsto problemov, ki jih občutijo slovenski gospodarstveniki v goriški občini. O-menili so avtopostajališče in njegove razvojne strategije ter seveda povezani problem Jere-mitišča, ovrednotenje obstoječe obrtne cone na severnem delu mesta in povezavo s solkansko obrtno cono, urbanistično načrtovanje s prekvalifikacijo mestnega središča. Skupni imenovalec vseh teh tem je čezmejno sodelovanje oz. vedno večja sinergija med Gorico in Novo Gorico. Pri SGZ-ju so namreč prepričani, da nobena razvojna strategija ne bo uspešna, če ne bo upoštevala skupnega obmejnega prostora. Zato je treba dati ponoven zagon delovanju Čezmejne zaveze, ki je v zadnjem letu zamrlo. Brancati je prisotnim zagotovil, da bo občinska uprava razvijala svoje načrtovanje in delovanje koordinirano z občino Nova Gorica in v povezavi z drugimi občinami goriške pokrajine. Uveljaviti se mora nova miselnost, usmerjena v razvoj celotnega prostora. Predstavniki SGZ so zagotovili, da bo Združenje nudilo svoj doprinos upravi tako na ravni izkušenj članov kot s svojo organizacijsko strukturo še zlasti na področju čezmejnega go-spodarskega sodelovanja. —— AF ni. Bučke okužene z virusom ne moremo zdraviti. Najbolje je, da jih odstranimo in uničimo. Proti ušem so možni preventivni ukrepi. Koristno je uničevanje plevelov, na katere se naselijo uši, ki pozneje preidejo na bučke. Za neposredno zatiranje teh žuželk lahko uporabljamo sredstva na osnovi alidiraktina (npr. OIKOS), ki imajo zelo kratko varostno dobo (3 dni) v odmerkih 15 ml na 100 I vode. FORMULA 1 / PRVAK JE ZNAN Nobenega dvoma ni več, kdo je največji pilot Formule 1 ■ Nobenega dvoma ne more biti več, kdo je tisti, ki bo edini lahko postal in za dolga leta tudi ostal šestkratni, sedemkratni svetovni prvak v Formuli 1. Nemški as vseh asov, dirkač Michael Schumacherje s svojo že 61. zmago v Formuli 1 dokazal, da so tudi danes še možne pravljice, da se tudi danes, v svetu denarja in visoke tehnologije še lahko sanja, da je tudi danes možno tisto, o čemer se je še do včeraj govorilo, da ni možno. "Ne morem primerjati svojega petega svetovnega naslova v Formuli 1 s petimi osvojenimi naslovi argentinskega asa Fangia, preprosto zato ne, ker je vmes pet desetletij, in tudi zato ne, ker so se dirke v Formuli 1 korenito spremenile, saj imaš danes v moštvu celo ekipo ljudi, ki delajo zate," je dejal po osvojenem petem naslovu in po zmagi za Veliko nagrado Francije Michael Schumacher, ki je prisotnim tudi povedal, da še nikdar v življenju ni peljal tako slabo zadnjih pet krogov dirke, ko je po napaki odličnega mladega finskega pilota Kimija Raikko-neja Schumi hladno in prepričljivo prišel do petega naslova najboljšega na svetu. O dirki na dirkališču Ma-gny Cours v Franciji ni povedati kaj dosti, saj je peta svetovna lovorika Michaela SCHUMACHER ZE DANES MED LEGENDAMI! prvenstvu slovitega Fangia, saj je Schumi dirkač, ki je dosegel največ zmag v eni sezoni, je največkrat stal na stopničkah, je Ferrariju prvi izboril tretji zaporedni naslov, kar je doslej uspelo le Fangiu, in še in še bi lahko naštevali. Michael Schumacher, ki je šest dirk pred koncem prvenstva postal svetovni prvak v Formuli 1 in je tudi tu prvi v zgodovini, je svoj peti naslov najboljšega na svetu proslavil v družbi Ferrari-jevega moštva, ki mu za osvojitev najboljšega konstruktorja na svetu manjka le še nekaj točk, in z ženo Corin-no. V moštvo se je na slavje po dirki vrnil celo večno drugi voznik Ferrarijevega moštva Rubens Barrichello, kateremu je pred dirko v Franciji zatajil motor in zato niti ni startal in je bil že v letalu na poti domov. Med številnimi intervjuji, ki jih je po osvojitvi petega naslova najboljšega v Formuli 1 na svetu dal Michael Schumacher, je tudi tisti, v katerem je časnikarju New York Timesa povedal, zakaj ne misli še nehati v dirkanju v Formuli 1: "Jasno je, da Schumacherja zasenčila vse ostalo. Schumi je sicer startal dirko za VN Francije z drugega položaja, saj je kolumbijski dirkač Juan Pablo Montoya s svojim bolidom v soboto prevozil krog najhitreje in se je seveda spet širokoustil, kako bo v nedeljo zmagal in seveda pokazal vsem, kako se vozi... Pokazal ni ničesar, tudi zato ne, ker nikomur nima kaj pokazati in bo moral še dosti časa čakati, da bo najprej sebi lahko kaj pokazal, da bodo potem tudi drugi lahko videli. Do tedaj bo Montoya ostal zares samo "big mouth-gobezdač ali veliki gobec", kot ga je slikovito pred kratkim poimenoval peki dirkaški kolega, ko mu Je pomembno dejal, da v Formuli 1 Michael Schumacher Pomeni nekaj več kot samo kolego, katerega se skuša med dirko seveda premagati/ saj je Michael živa legenda dirkanja v Formuli 1, dirkač, ki je dosegel največ zmag v zgodovini, ki je izenačil pet zmag na svetovnem bom poskušal osvojiti tudi šesti naslov, šesto svetovno prvenstvo v Formuli 1, a ne zato, da bi premagal Fangia v številu osvojenih naslovov, ampak zato, ker me dirkanje v Formuli 1 še vedno privlačuje, in tudi zato, ker smo pri Ferrariju uspeli v nekaj letih napraviti ekipo, ki usklajeno dela kot švicarska ura. Prav zares sem hvaležen vsem, ki so mi pomagali, da sem dosegel take rezultate, ki jim ni primerjave. Toda s temi številkami in rekordi se ne obremenjujem. Tudi zadnji konec tedna sem bil miren, med dirko sem se že vdal v usodo, da bom drugi, potem ko sem videl, da Raik-konen odlično vozi pred menoj. Ko pa je zaradi olja na cestišču moral zavreti, da ni zletel s proge, sem seveda odpeljal mimo njega. Kot rečeno, zadnjih pet krogov na tej dirki je bilo najtežje delo, ki sem ga kdajkoli opravil v Formuli 1." Schumacher je osvojil v letošnjem prvenstvu že osmo zmago v enajstih tek- mah, dvakrat je bil drugi, enkrat tretji, kar pove dosti o njegovi tekmovalnosti in zanesljivosti in seveda tudi o Ferrarijevem zanesljivem ter odlično pripravljenem letošnjem dirkalniku, ki ga letos med prvenstvom enkrat samkrat ni izdal. V Franciji je Schumi zmagal šestkrat, kar je spet rekord, ki ga bo težko preseči, kot je tudi že na šestnajstih zaporednih tekmah prišel do točk in s tem potolkel dvajsetletni rekord nepozabnega dirkača Carlosa Reutemana. Se bi lahko naštevali rekorde, ki jih je nemški as s svojo hladnokrvno vožnjo in predvsem pa z zmagami dosegel v velikem cirkusu Fomule 1, ki ga še vedno vodi znani Bernie Ecclestone. Prav o Ec-clestonu in njegovem vodenju Formule 1 se bo prej ali slej začelo govoriti, saj jih ni malo, ki bi radi Bernieja zamenjali, predvsem so to tisti, ki zagovarjajo vse tesnejše vezi med televizijo, od katere Formula 1 vse bolj živi, in Formulo 1. Vmes so seveda ker v nekaterih državah ne smejo tobačni proizvajalci oglaševati svojih cigaret. Še se bo torej govorilo o Formuli 1 in to je tudi najboljša reklama zanjo. Bernie Ecclestone, ki je edini znal iz povprečno gledanih dirk, iz Formule 1, napraviti strašanski posel, se zaveda, da bodo nekatere spremembe v najbolj gledanih dirkah na svetu nujne, kot si tudi želi, da bi se na obzorju pojavil vsaj en medijsko izjemno prodoren dirkač, kakršen je v motociklizmu Valentino Rossi, ki dobesedno "predira televizijske zaslone" in je seveda najboljša reklama za motociklistične dirke, ker je prava mana za oglaševalce vseh mogočih stvari. Ecclestone pa se tudi zaveda, da bosta morali vsaj dve moštvi postati resna tekmeca sedaj dobesedno nepremagljivemu moštvu rdečih bolidov iz Maranella. Letos ni uspelo to postati ne VVilliamsu, ki je vezan na BMVV, kot tudi ne Mercedes-Benzovemu moštvu Mc La- našnje Formule 1: premalo je namreč moštev, ki bi se lahko enakovredno kosala z najboljšimi, s Ferrarijem letos dejansko nobeden. Kar se tiče pilotov, je res, kar je povedal škotski dirkač David Coulthard, ki s tretjim mestom na dirki za VN Francije vsekakor ne more popraviti katastrofalno slabe sezone, ko je dejal, da se o uspehih Michaela Schumacherja ne da govoriti drugače kot s presežniki, in Irvine, ki je nekdaj bil moštveni kolega Schumija v Ferrariju, je bil že pred leti Barrichellu napovedal trdo življenje z besedami: "Kaj sploh govori Rubens o tem, da bo poskušal postati enakovreden pilot v Ferrariju, saj ne ve, kaj govori! Michael je enostavno z drugega planeta! Osvojil bo najmanj šest, sedem naslovov!" Doslej jih je pet, a smo prepričani, da bo z zmagami še nadaljeval, saj se ni naveličal dirkanja, v sebi ima še željo po zmagi, ki je konec koncev odločilna, poleg dobrega avtomobila seveda. Pa niti ne smemo pozabiti, da je k Ferrariju prišel Schumi takrat, ko rdečim bolidom ni šlo najbolje in v Maranellu niso ve- ciji, ko je obetavni Raikkonen moral močno zavirati, da je ostal na progi, a to vse po starem rimskem pregovoru, da sreča pomaga pogumnim (Fortes Fortuna adiuvat!). Pravijo, da je hladen, preračunljiv in nezabaven tip, Italijani so mu zamerili, da se ni naučil Dantejevega jezika, kot vedo povedati tudi to, da njegova vožnja ni preveč slikovita, in vedno še dodajajo, da ima srečo, ker vozi odličen dirkalni avtomobil. Vsi ti ljudje pa pozabljajo, da si je Schumacher tako moštvo prigaral z zmagami, da je i 61. stopil na najvišjo stopničko, da še danes nenehno trenira, da je enostavno najboljši šampion avtomobilizma vseh časov in je enostavno nemogoče delati vsako primerjavo z njim. Tudi zato, ker ni še zmagal zadnjič! SCHUMI NAJHITREJE V ZGODOVINI DO NASLOVA Nemec Michael Schumacher (Ferrari) si z zmago na dirki za VN Francije v Magny Coursu ni le priboril petega naslova svetovnega prvaka, ki ga je postavil ob bok slavnemu Argentincu Juanu Ma-nuelu Fangiu, temveč je postal tudi dirkač z najhitreje osvojenim naslovom v sezoni. Slavil je namreč že po 11 od 17 dirk ali po 64,7% sezone. Doslej je bil rekorder Britanec Nigel Mansell, ki je v sezoni 1992 osvojil naslov prvaka prav tako po 11. dirki, a je bila takrat na spore- m * m m še veliki oglaševalci v Formuli 1, in to je predvsem tobačna industrija, ki ima vse manj možnosti oglaševanja. Govori se celo, da naj bi v naslednji sezoni Formule 1 odpadlo nekaj dirk zaradi tega, ren. Tudi velikan Toyota najbrž ni zadovoljen z izkupičkom letošnje sezone, pred katero je še šest dirk. Jaguar in ostala moštva pa nastopajo bolj za število kot zares in tu tiči glavni problem da- deli, kaj bi naredili, saj dolgih 18 let niso osvojili naslova svetovnega prvaka in tudi ni kazalo, da ga bodo. In morda je prav tu največja odlika nemškega pilota: v tihem in vsakodnevnem garanju, izboljševanju motorja in aerodinamike vozila in seveda v velikanski želji po zmagi, ki ga ni zapustila niti po hudi nesreči, v kateri bi lahko izgubil življenje. Takrat je Mikka Haekkinen, ki je tudi sam doživel podobno nesrečo in se ni pobral več, dejal: "Vem, kaj se dogaja sedaj z Michaelom, ker sem podobne stvari doživel tudi sam. Na dirkalno stezo se bo vrnil spremenjen in vprašanje je, ali bo še zmagoval." Mikka se je motil, kot so se motili vsi, ki so napovedovali Schumiju vse mogoče, od tega, da se bo naveličal zmagovati, ker ima več kot dovolj denarja, do tega, da ga "bo streznila družina". Danes morajo molčati vsi, tudi tisti, ki so vedno govorili, da ima Schumi samo srečo. Res je, imel jo je v Fran- 15 ČETRTEK, 25. JULIJA 2002 du ena dirka manj, tako da je bil prvak po 68,7 odstotka sezone. V sezoni 2002 je Michael Schumacher v 11 dirkah od 17 zmagal osemkrat, kar pomeni v odstotkih številko 64,7. Britanec Nigel Mansell, ki je doslej vodil, je na šestnajstih dirkah leta 1992 zmagal enajstkrat, kar znaša 68,7%. Anglež Jim Clark je na tej posebni lestvici na tretjem mestu s sedmimi zmagami na deset dirk in to leta 1965. Sledijo Škot Jackie Ste-wart, Italijan Alberto Ascari ter Argentinec Juan Manuel Fangio. Poleg tega, da je Schumacher ob Fangiu edini, ki je petkrat osvojil najbolj prestižno prvenstvo, je tudi edini, ki je zmagal na 61 dirkah za Veliko nagrado v Formuli 1, je edini, ki je na zaporednih šestnajstih dirkah vedno stal na stopničkah, ima tudi največ osvojenih točk doslej in je tudi najbolje plačani športnik na svetu. Poročen je in ima dva otroka; živi v Švici. .......'"'JU p AKTUALNO POKLICNI ZAVOD IVANA CANKARJA V GORICI ODKRIVA KRAS / MED EKONOMIJO IN EKOLOGIJO PO KOSOVELOVIH STOPINJAH