638
Književnost.
krščansko umetnost velikanskega pomena. Dovršene po tehniki in v harmoničnih barvah je prekosil vse, kar je do takrat ustvarilo slikarstvo.
Giottova slava se je razširila urno po vseh deželah. Knezi in kralji so ga razkošno osrečevali z raznovrstnimi odlikovanji; vsakdo bi ga bil hotel imeti. Giotto pride na prošnjo velikega papeža Bonifacija Vili. v Rim. Tako dobi Rim zopet prvega umetnika v svoje zi-dovje. Giotto, hvaležen sv. očetu za povabilo, izkazal se je vrednega tolikega odlikovanja. Slikal je z izborno spretnostjo v stari cerkvi sv. Petra več podob, nad katerimi je strmelo občinstvo; žal, da so bile s staro cerkvijo v 15. veku vse razdejane. Le jedna slika v mozaiku v novi cerkvi sv. Petra se je še do sedaj ohranila: „navicella", čolni č sv. Petra, v kateri alegorično predoČuje viharje svete cerkve. Leta 1303. odide Giotto v Padovo, pozneje v Florencijo; tudi Neapolj in Milan sta večkrat imela delavnega umetnika za svojega gosta. Povsod je Giotto zapustil neminljive spomenike svoje umetnosti, katere občudujemo še dandanes. Leta 1337. je umrl. Zapustil je mnogo vnetih učencev, ki so ga po vsej pravici Čislali kot nedosegljivega mojstra. Zgodovina lepih umetnosti j pravi, „da ni nikdo umetnosti tako popolnoma premenil po novih načelih in spravil na nova pota,  kakor Giotto".
Komaj je bil Giotto Rim zapustil, nastanejo za večno mesto osodni dnevi: papeži se namreč preselijo na Francosko v Avignon. Neverjetno je, kako grozne posledice je to imelo za Rim. Res, Rim brez papeža ni več Rim. Nikoli ni bil Rim tako ponižan  kakor  takrat.
Hrvaška književnost.
Knjige ,,Matice Hrvatske".
Slavenska knjižnica. Izdaje Matica Hrvatska. Knjiga prva. Turgenjev: Izabrane pripoviesti. Sve^ak prvi. Zagreb. Tisak Karla Albrechta. 18q3. — Matica Hrvatska je sklenila izdajati za svoje ude „Slavensko knjižnico" in v njej podajati prevode izbranih modernih pripovestij slovanskih in to v prvi vrsti ruskih. Začela je z Ivanom S. Tur-genjevom. Prvi zvezek obsega povesti: „Plemičko gnjezdo,, in „Rudjin". Prevel ji je pok. J. Miška-tovič, jeden izmed najboljših hrvaških stilistov. Milivoj Srepel je dopolnil poglavja in mesta, katerih ni bil dovršil pokojnik. V teh romanih nam Turgenjev predstavlja „junake svojega časa". To so ljudje višje vrste. Načelo skeptično ali umstveno in  načelo  romantično  ali  srčno  se v njih  zjedinja
Dante,   premišljevaje   nekdanje   slavne   dnove, vzdihne:
... O  buon principio, A  che vil fine convien, che tu caschi!
(Parad. 27,  60.)
Vse je mislilo, da Rima ne bo več; zdelo se je, da bo prominul s površja one zemlje, katero je dve tisoč let mogočno vladal. Kako nepopisno je obožal! Število prej tako ponosnih prebivalcev se je v nekaj letih skrčilo od sto na sedemnajst tisoč. Palače so razpale, cerkve so bile opustošene, v Lateranu in pri sv. Petru je rastla trava na svetih tleh; tje gori do velikega oltarja so se pasle tu in tam črede koz in krav. Na kapitolu je rastlo trnje. Forum, slavni Forum Romanum, je bil mestni pašnik; v stare, pol razdejane temple so zapirali pastirji svoje črede. Groza . . .! Sic transit gloria mundi! Konec večnega Rima! Zdivjano ljudstvo je že pozabilo, kaj je Rim. Podiralo je stare palače, dragoceni marmor pa prodajalo v Orvieto in druga laška mesta. O umetnostih se ve ni bilo nt duha nt sluha! Cosimi so izumrli, Giotto je pozabljen. Trepet nas obide, ko čitamo takratno rimsko zgodovino. „Rim je ležal v dvojnih razvalinah, poganski prah na tej, srednjega veka pepel na oni strani", pravi Gregorovius. — Cola di Rienzo, navdušen Rimljan, otrovan od nekdanje rimske velikosti, s solzami toži, „da je Rim zgolj roparska votlina!" Tak je postal Rim — »vrt, namočen s krvjo svetih muce-nikov", kakor ga lepo imenuje sv. Katarina Si-jenska. S strahom je opazoval svet tak propad prvostolnice vesoljnega sveta. O Rim — brez papežev!                                                      (Dalje.)
bolj ali manj skladno. Prave jedinosti ni našel v nobenem od njih. Zlasti v „Rudjinu" je Turgenjev dosegel vrhunec. Značaji so risani odlično —, prav užitek ti je brati te povesti: osebe imajo res meso in kri, vnemaš se zanje, sočustvuješ ž njimi. In to bereš v tako lepem, gladkem hrvaškem jeziku! Vsak Slovenec i brez besednjaka umeva to hrvaščino. V tem oziru bi se utegnili naši pisatelji in prelagalci Še marsikaj učiti. „ Matica Hrvatska" je gotovo ustregla družbenikom s to knjigo, samo to željo še izražamo, da bi bile povesti res „izbrane", kakor sta gotovo  prvi dve.                         M.  B.
Knjižnica ^a klasičnu starimi. Izdaje Matica Hrvatska. Knjiga prva. D.August Musič: Poviest grčke književnosti. Dio prvi. Povjest grčke poezije u klasično vrijeme. Nagradjeno i^ ^aklade grofa Ivana Nep. Draškoviča ^a god. i8qo. 8". Str. 297.   Cena za ude 1 gld., za neude   i-50gld.
Književnost.